Ocene: filmi

Noč čarovnic

haloween

Enajsti film z naslovom Halloween je klasična grozljivka, ki se ne posveča psihologiji ubijalca, marveč mu skoraj dokumentaristično sledi kot plenilski zveri, ki mehanično oziroma nagonsko pokončuje svoje žrtve. A primerjava z živalskim svetom ni čisto točna, saj zamaskirani morilec v franšizi Noč čarovnic Michael Myers – vsaj v njeni prvi in zadnji izvedbi – mori brez razloga, ki bi bil primerljiv z nagonom plenilske zveri. Kmalu na začetku filma je tudi pojasnjeno, zakaj takega razloga nima smisla iskati: psihiater, ki je preučil zamaskiranca, ga je označil kot »čisto zlo«, ki ga ni mogoče prevzgojiti, zato bi ga bilo treba usmrtiti, upepeliti in tako zbrisati s sveta. Takšna oznaka se potrjuje tudi v nadaljevanju in filmske osebe, ki stojijo nasproti morilcu, je mogoče ločiti v dve skupini. Prvi so tisti, ki jih Michael kot pojav fascinira in zato hočejo prodreti v njegovo glavo, da bi razumeli njegove vzgibe; drugim za vzgibe ni mar, saj so spoznali, kar je izrekel stari psihiater: da se proti čistemu zlu lahko boriš le z namenom, da ga popolnoma uničiš, saj prevzgoja ni mogoča. Zlo jê, ni posledica nekakšnega razvoja, ki bi ga bilo zato s poznavanjem razlogov mogoče omiliti ali celo zaobrniti. Zlo jê in njegova podoba v Noči čarovnic je močni, visoki zamaskirani moški, ki se premika kot robot, ki deluje zelo analogno: kot da bi dobil navodilo, na kateri cilj pred seboj naj se usmeri in ga pokonča, in ne odnehal, dokler naloga ni opravljena. A to je spet le primerjava, ki ne sme biti razumljena preveč dobesedno: kot rečeno, ker je Michael zamišljen kot utelešenje zla, je njegovo robotsko pobijanje nemogoče navezati na kakršne koli vzroke, zato pa tudi ne zares imenovati izvrševanje navodil. V filmu novi Michaelov zdravnik meni, da tako morilca kot žrtev, ki mu je pobegnila, Laurie Strode, pri življenju ohranja njuna medsebojna povezanost oziroma obsedenost. A tudi te razlage potek dogodkov ne potrdi, no, pa tudi povsem zavrže je ne: Laurie na koncu filma še vedno živi, potem ko je Michaela uspešno zvabila v past, ki jo je zanj gradila vse življenje – niti pa ne moremo biti prepričani, da Michael ni našel izhoda iz te pasti, saj se film konča, tako kot se je že pred štiridesetimi leti: v čisto zadnjem prizoru Michaela tam, kjer bi ga pričakovali, ni. Citatov iz prvega filma je v tokratni izvedbi več in tudi so dobro izpeljani: režiser ni podlegel skušnjavi, da bi uporabil močno napredovane možnosti posebnih učinkov, ampak je ostal pri klasični ikonografiji, ki jo je za grozljivke izvirna Noč čarovnic gotovo tudi sooblikovala. Posrečena domislica je tako, da mobilni telefon, skoraj takoj ko se pojavi, konča v skledi z gosto omako. Kot bi nam režiser hotel reči: tokrat se gremo po starem.