Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja


Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.


15. 03. 2024

Klavdij Sluban: "Kadar fotografiram, se vsega otresem in ostane samo jedro, ki je v meni"

Klavdij Sluban, eden od mednarodno najbolj uveljavljenih fotografov slovenskega rodu z osebno vizualno govorico raziskuje kraje, kjer sta čas in prostor strnjena: države z zgodovinskimi ranami, otoke ali zapore. A pri tem ne gre za dokumentiranje, temveč je zavezan umetniški fotografiji, ki bolj kot opisuje posreduje določen občutek. Ostaja zvest črno-beli estetiki in poetično zrnatemu slogu s preigravanjem sivin in temnin. Svojih fotografij pa ne vidi kot temačnih ali pesimističnih, tudi Marija Skočir, kustosinja njegove pregledne razstave Nekje drugje Tukaj, govori o odstiranju. Vse fotografije na razstavi so bile izdelane prav za to priložnost kot avtorjeva donacija zbirki Muzeja in galerij Mesta Ljubljane, več kot 150 izbranih del pa predstavlja vrhunce več kot treh desetletij njegovega ustvarjanja. Več pa v pogovoru z umetnikom in kustosinjo, ki je nastal še pred odprtjem razstave v Galeriji Jakopič z naslovom Nekje drugje Tukaj. Fotografija: Svetišče Icukušima, Mijadžima, Japonska, 2016 © Klavdij Sluban; vir: spletna stran Galerije Jakopič, izrez fotografije


08. 03. 2024

Kaj pomeni biti feministična umetnica?

Ali je pomembno, da se danes definiramo kot feministke in kakšna je to feministična umetnost? Kako s tem primerjati razstave zgolj umetnic? To je nekaj od vprašanj, o katerih ob 8. marcu razmišljata Duba Sambolec in Tanja Lažetić, ki svoja dela trenutno predstavljata na razstavi Vedno na voljo. Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije. Delo Dube Sambolec Ženske prihajajo iz leta1976 po nekaterih interpretacijah velja za prvo eksplicitno feministično delo pri nas, nastalo pa je kot odziv na vzdušje na ljubljanski akademiji v času njenega šolanja. Na ogled sta še njen portret čistilke Ančke ter ½ skulptura Volume Hanging, ki spominja na okleščeni torzo ženskega telesa. Tanja Lažetić se predstavlja z dvema deloma: eno govori o izkušnji spontanega splava, drugo o nasilju nad ženskami – femicidu. Portrete umorjenih žensk je v delu Neznane žrtve vgravirala na krožnike in s tem namignila na zgodnejša feministična dela. Foto: Duba Sambolec, Delavski razred na pohodu, 1976, vir: Moderna galerija


01. 03. 2024

Cerkvena umetnost v vojnem času – ob knjigi Cerkev sv. Jožefa v Soči

Knjiga Cerkev svetega Jožefa v Soči, ki je izšla v zbirki Umetnine v žepu Inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU predstavlja cerkev s prav posebno zgodovino. V obeh svetovnih vojnah ju je zaznamovalo umetniško ustvarjanje – najprej Josefa Vachala in nato Toneta Kralja. Od dela češkega slikarja Josefa Vachala se je ohranilo zelo malo, poslikavo Toneta Kralja, ki velja za enega od utemeljiteljev ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas, pa si lahko ogledamo še danes in je del njegovega primorskega opusa, v katerem je sakralno motiviko povezal z narodnostnimi vidiki in obsodbo nacizma ter fašizma – v negativcih tako pogosto uzremo prikrit portret denimo Mussolinija, svetnike ali Marijo, pa je rad odel v barve slovenske trobojnice. Posebnost soške cerkve pa je nabor slovanskih svetnikov. V času od dvajsetih do sedemdesetih let 20. stoletja je sicer Tone Kralj ustvaril dela kar za več kot štiridesetih primorskih cerkva. Kako to, da je v vojnem času nastajala cerkvena umetnost in kakšna je ta bila, razloži Andreja Rakovec, avtorica žepnice o cerkvi sv. Jožefa v Soči. Foto: Andrej Furlan, ZRC SAZU, izrez fotografije


23. 02. 2024

The Miha Artnak: ''V prihodnosti se bomo ne glede na všečnost spraševali, ali je to ustvaril človek''

V času digitalnih podob in umetne inteligence so vse bolj pod vprašajem fizičen umetniški izdelek, avtorstvo in lastništvo. Vse to se bo v prihodnosti prav gotovo precej spreminjalo, umetnost pa bo, to že lahko sklepamo, kljub vsemu še obstajala. Grafični oblikovalec in umetnik The Miha Artnak v projektu z naslovom Last, ki ga lahko zasledimo na spletu in zdaj tudi na razstavi v galeriji Vžigalica, odpira te teme s prepletanjem klasičnega slikarskega medija in nove tehnologije, kot je posebna vrsta kripto-sredstev – nezamenljivi žetoni NFT. Kot je za The Miho Artnaka značilno, stvari obrne na glavo: če je že v navadi, da umetni inteligenci damo navodila, kakšno sliko naj ustvari, se je on odločil, da bo dal taka navodila ljudem. Fotografu Klemnu Ilovarju je npr. opisal, kakšno tihožitje naj fotografira, naslednje navodilo, oziroma naročilo, in to na Kitajsko, pa je bilo, naj mu to fotografijo naslikajo v tehniki olja na platnu – trikrat. Ob tem se obiskovalec vpraša, katera od teh slik je original in katera kopija? Ob ekspresivni otroški sliki se pojavi še zanimivo protislovje: nastala je kot plod spontanega hitropoteznega polaganja barve na papir, kopija na platnu, ki je na razstavi, pa je bila, zato da ujame podobnost, naslikana sistematično in najbrž previdno. The Miha Artnak je v vseh teh primerih avtor idejne zasnove, ne pa izvajalec del. Ob tem se pojavi dilema, ki je aktualna tudi v primeru umetne inteligence: je avtor, kdor da idejo, ali tisti, ki jo potem uresniči, naslika? In tako četudi umetna inteligenca ni neposredno vpletena, z oponašanjem le te razmišlja o njenih značilnostih. Slike so razdeljene po prostorih še glede na javno in zasebno last. To umetnik določi s pogodbami. V vmesnem prostoru najdemo še njegov avtoportret, kjer pa gre za neprenosljivo last. Številna sloje in izhodišča za debato torej razpira The Miha Artnak na razstavi Last, ki jo kurira Jani Pirnat, spremno besedilo je napisala Nika Jurman, duhovite promocijske videe pa so prispevali razni ''vplivneži''. Foto: Žiga Bratoš


16. 02. 2024

Andreja Hribernik: "Prihodnost si moramo prisvojiti nazaj!"

Kunsthaus v sosednjem Gradcu, je eno osrednjih razstavišč za sodobno umetnost na avstrijskem štajerskem. Njegov razstavni program je usmerjen v povezovanje mednarodne sodobne umetnosti z regionalnimi in lokalnimi temami. Preteklo leto je ustanova praznovala 20 let delovanja in takrat je vodenje prevzela dr. Andreja Hribernik, ki je v pogovoru razmišljala o programu, ki se je odvil v tem času in načrtih za aktualno razstavno sezono. Foto: Kunsthaus Graz/J.J. Kucek


09. 02. 2024

"S Prešernovim spomenikom je Ljubljana simbolično postala slovensko mesto"

Prešernov spomenik v Ljubljani je priljubljena točka srečevanja, kjer se ob kulturnem prazniku tudi bere recital. Čeprav se tam številni srečujejo ali zgolj hitijo mimo, pa sta njegov avtor in zgodba ob nastanku manj znana. Ob razkritju 1905 je spomenik razdelil kranjsko javnost – klerikalna struja je bila zgrožena na goloto muze, očitali pa so mu tudi likovno zastarelost. Tudi nadaljne življenje spomenika ni bilo povsem mirno – leta 1931 so se tako ob gradnji Tromostovja pojavljale pobude za njegovo prestavitev na drugo lokacijo. A je kljub temu šlo za uspešno politično nalogo, povezano s tedanjim liberalnim taborom in oblikovanjem narodne zavesti. Z umestitvijo spomenika našemu največjemu pesniku na osrednji trg v Ljubljani, je ta simbolično postala slovensko mesto, pravi ddr. Damir Globočnik, avtor knjige Prešeren in likovna umetnost. Ob njem o Prešernovem spomeniku v Ljubljani, njegovem avtorju kiparju Ivanu Zajcu, odzivom javnosti in drugih Prešernovih podobah, razmišlja tudi dr. Mateja Breščak, kustosinja razstave o Ivanu Zajcu v Narodni galeriji. Foto: Wikipedia


02. 02. 2024

Ob 70. letnici Umetnostne galerije Maribor razstava stalne zbirke na sodoben in oblikovalski način - Spekter

V Umetnostni galeriji Maribor so pripravili novo začasno postavitev stalne zbirke, priložnost za to je 70. obletnica ustanovitve galerije. Razstavo z naslovom Spekter je zasnoval David Tavčar, ki je z njo, kot industrijski oblikovalec, v očišče postavil ključna izrazila formalizma – barve, teksture in oblike. O konceptu postavitve in o pomenu Umetnostne galerije Maribor spregovorita avtor razstave David Tavčar in direktorica Simona Vidmar Čelik. Foto: UGM


26. 01. 2024

Stanko Kristl (1922‒2024): "V arhitekturi je bistven zakaj!"

Poti v bolnišnico so po večini neprijetne, neredko nas spremljajo tesnoba, skrbi in travmatični občutki. Stanko Kristl je s svojo arhitekturo to želel spremeniti. Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja je postavil v ospredje človekovo dojemanje in humanost prostora. Ob bolnišnicah, med katerimi je najbolj znan leta 1975 zgrajeni Univerzitetni klinični center v Ljubljani, to določa tudi njegove stanovanjske zgradbe in vrtce. Stanko Kristl je leta 2022 praznoval 100. rojstni dan in tedaj je njegovo delo osvetlil simpozij, ki sta ga v Ljubljani organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Tedaj je nastala tudi oddaja, v kateri so Kristlovo delo osvetlili takratni prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. Aleksander Ostan, asist. Jure Henigsman, vsi s fakultete za arhitekturo, ter arhitektka in kustosinja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje Maja Vardjan, ob koncu pa je govoril tudi Stanko Kristl sam. Foto: RTV SLO


19. 01. 2024

Peter Koštrun: "Pogosto rečem, da sovražim fotografijo!"

Zlomil sem si čas, pravi umetnik Peter Koštrun, znan predvsem po fotografijah praznih in zapuščenih megličastih krajin, ki pa se tokrat v Galeriji Photon predstavlja z nekoliko drugačnimi podobami. V dveh prostorih sooči ostre, skoraj dokumentarne fotografije mrtvih žuželk na rumenih lepljivih lističih in bolj meditativne fotografije sneženja ter podobo, ki je videti kot oko – a gre v resnici za narobe obrnjen klobuk gobe. In kaj misli s tem, da si je zlomil čas, kot je tudi naslov razstave? Fotografija: Peter Koštrun, vir Galerija Photon, izrez fotografije


11. 01. 2024

Aleksandra Vajd: Od znotraj dol in od zgoraj

V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova je na ogled retrospektiva Aleksandre Vajd, mednarodno priznane v Pragi živeče slovenske umetnice, ene najpomembnejših slovenskih ustvarjalk na področju sodobne fotografije. Razstava z naslovom Od znotraj dol in od zgoraj, ki sta jo kurirala Ana Mizerit in Michal Novotný, predstavlja več kot 20 let njenega ustvarjanja in se osredotoča na fotografski medij kot tak ter na sodelovanje tako med mediji kot z drugimi ustvarjalci. “Vedno gre za dialog,” v pogovoru pove Aleksandra Vajd, o razstavi pa je govorila tudi Anetta Mona Chişa, umetnica, s katero Vajdova sicer sodeluje in je z njo pripravila projekt znotraj razstave. Foto: FB stran Moderne galerije


05. 01. 2024

Grafični bienale Iz praznine so prišli darovi kozmosa

"Potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila." Tako razmišlja Ibrahim Mahama, umetniški vodja 35. Grafičnega bienala Ljubljana, ki bo kmalu zaprl svoja vrata. Še prej vas vabimo k ponovnemu poslušanju pogovora z Mahamo, ki je nastal ob septembrskem odprtju. Ibrahim Mahama, mednarodno priznan ganski vizualni ustvarjalec, ki razstavlja na prizoriščih vse od beneškega Bienala do Galerije Saatchi v Londonu in je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval Iz praznine so prišli darovi kozmosa in si izbral mednarodno kuratorsko ekipo. Naslov bienala je pravzaprav nastal kot posledica Mahamovega dolgega raziskovanja in oživljanja stavb, zgrajenih v Gani po osamosvojitvi v 60. letih prejšnjega stoletja kot del socialističnega programa prvega predsednika Kwameja Nkrumaha in potem kmalu zapuščenih še vse do danes. Naselili so jih ekosistemi, netopirji, ptice. Mahama poudarja pomen povezave med prostorom in spominom, sega v preteklost, v zgodovino, da bi v njej našel zamisli za nove modele sobivanja, sodelovanja, solidarnosti, grajenja skupnosti, torej infrastrukture, ki je pravzaprav temelj za ustvarjalnost, za kulturo in umetnost. Sklicuje se tudi na povezave med nekdanjimi neuvrščenimi državami, na primer sodelovanja arhitektov, projektantov, statikov in urbanistov iz nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Nemške demokratične republike in drugih držav pri graditvi stavb ganskih institucij – od tod tudi izvira bistvo letošnje teme. Na bienalu sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta, njihova dela, vse od klasične grafike do videov, instalacij, začasnih stenskih poslikav in raznih medijev sodobne umetnosti, si lahko ogledamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli in v Švicariji, v Cukrarni, Ustvarjalnem laboratoriju Krater, Participativni ljubljanski avtonomni coni, ali na kratko: PLACU, in ateljeju umetniške skupine SVS – Sreda v sredo. Foto: Urška Boljkovac, arhiv MGLC


27. 12. 2023

Slovenski punk in fotografija

Ko so Pankrti konec sedemdesetih let dvajsetega stoletja prepevali Lepi in prazni, verjetno ni nihče pomislil, da bodo leta 2023 dobili medaljo za zasluge, kaj šele, da bo v Cankarjevem domu na ogled razstava Slovenski punk in fotografija (producent razstave je ZRC SAZU v sodelovanju s Cankarjevim domom in pod okriljem Ministrstva za kulturo Republike Slovenije). Na razstavi se s svojimi fotografijami med drugim predstavljajo Janez Bogataj, Božidar Dolenc, Vojko Flegar, Dušan Gerlica, Siniša Lopojda, Bojan Radović, Tone Stojko, Jože Suhadolnik in Jane Štravs, vendar je razstava zasnovana širše. Njena kustosinja dr. Marina Gržinić namreč sugestivno kontekstualizira punk, v Likovnih odmevih, v pogovoru z Markom Goljo, pa med drugim lepo oriše njegovo emancipacijsko energijo. Ne zamudite razstave (na ogled je do 11. februarja) in oddaje o zanimivi razstavi in še čem, tudi o Igorju Vidmarju.


22. 12. 2023

Še ena razstava o vplivu človeka na okolje je nujna! Ob razstavi SO_OBSTOJ.

Ni potrebno kričati, da bi opozarjali. Razstava SO_OBSTOJ v Mestni galeriji Ljubljana nas v razmislek o človekovem vplivu na okolje kontemplativno vabi in ne obtožujoče sili. S svetlobno zastrtostjo in subtilno zvočno sliko ponuja skorajda meditativen prostor. Je pretočna, umirjena in kar tematizira, torej soobstoj, na primer človeka z naravo, se odvija tudi med umetniki. Sodelujoči, Boris Beja, Maja Smrekar, Urša Vidic in Miha Godec, ki ustvarjajo na stičišču umetnosti, znanosti in novih tehnologij, zgradijo skupno celoto z uglašenim sporočilom, čeprav nastopijo vsak s svojim delom. Kot pojasni kustosinja Barbara Sterle Vurnik, se naslov razstave navezuje na misel filozofa Timothyja Mortona, ki v svoji knjigi Dark Ecology: For a Logic of Future Coexistence (Temna ekologija: za logiko prihodnjega sobivanja) opredeli ekološko misel prav kot razmišljanje o medsebojni povezanosti, opredeli pa tudi, kakšna bi morala biti okoljska filozofija v antropocenu. Foto: Blaž Gutman


15. 12. 2023

Uroš Weinberger: "Strah pred prihodnostjo oblikuje sedanjost."

O Urošu Weinbergerju preberemo, da v svojih monumentalnih slikah ustvarja svetove distopične prihodnosti ali da njegova dela učinkujejo kot futuristični znanstvenofantastični scenariji. Na njegovih slikah se znajdejo roji ogrožujočih dronov, ljudje v skafandrih ali postrojeni v marširanju, pogosto neprijetni zeleni ali rumeni toni pa s svojim žarenjem nakazujejo na digitalno poreklo podobe. Rdeča nit njegovih del je strah pred prihodnostjo, a kot poudarja sam ga bolj kot napovedovanje prihodnosti zanima naša psihološka realnost. V delih iz zadnjih dveh let, ki so na ogled v ljubljanski Galeriji Equrna, pa osebe pogosto umešča pod ogromne kupole. Če se bomo kdaj preselili na druge planete, je struktura take kupole najprimernejša notranjost za preživetvene tehnologije v krutih pogojih vesoljskega domovanja, pa preberemo v besedilu razstave. Gre torej za nova okolja, ki jih oblikuje človek, na kar se veže tudi naslov razstave Neoantromi – antromi so namreč naravna okolja, ki jih človek preoblikuje po svoji potrebi. Foto: Uroš Weinberger, Blue Haven, 2023; vir: Galerija Equrna, izrez fotografije


08. 12. 2023

Jokati je okej!

Kakšne so manifestacije čutenja v sodobni družbi in kako se izražajo na področju fotografije in novih medijev, poskuša predstaviti razstava Jokati je okej!, ki je na ogled v Umetnostni galeriji v Mariboru. Na njej enajst umetnic in umetnikov iz mednarodnega prostora obravnava občutke, kot so frustracija, tesnoba in nezadovoljstvo. Razstava v izhodišču zajema iz 12. festivala Organ vida z naslovom No Tears Left to Cry, ki je bila leta 2022 na ogled v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu. O konceptu in delih razmišljata kustos Lovro Japundžić in umetnica Sonja Vulpes. Foto: Matej Jurčević, SOPHIE, 2022, barvna fotografija, vir: UGM/Matej Jurčević, izrez fotografije


01. 12. 2023

Miloš Kosec: "Edvard Ravnikar nam kaže, da moramo danes biti bolj ambiciozni"

"Naša arhitektura je bogata, ne da bi to prav vedeli, poznali ali pravilno vrednotili." Tako je razmišljal Edvard Ravnikar v času globalnega modernizma in pri tem verjel, da mora biti tudi sodobna arhitektura zavezana lokalnemu prostoru ter njegovi zgodovini in tradiciji. V tem združevanju na videz nezdružljivega je veliki arhitekt izjemen. Kot Plečnikov učenec je upoštevanje domače stavbne tradicije spojil z vero v revolucionarno mišljenje moderne umetnosti in arhitekture, ki jo je prevzel pri slovitem Le Corbusieru v Parizu. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani je na ogled osrednja razstava Ravnikarjevega leta, ki izpostavlja nekaj ključnih premikov v misli velikega modernističnega arhitekta, predavatelja in misleca, ki je arhitekturo odprl eksperimentu in ustvarjalnemu dvomu. Kustos razstave Struktura modernosti je Miloš Kosec, sokustosinja pa Susanna Campeotto. Foto: Gradbišče Trga revolucije, foto: Janez Kališnik, zbirka MAO, izrez fotorafije.


24. 11. 2023

Suzana Milevska: "Opravičilo ni zadnji, temveč prvi korak"

Za opravičilo besede niso dovolj, pravi kuratorka in teoretičarka Suzana Milevska, ki z razstavo v Centru in galeriji P74 razmišlja o opravičevanju v družbeno-političnem kontekstu. Kakšno vlogo pa lahko pri tem ima umetnost? Kaj pomeni, če ime žrtve namesto spomenika nosi živa oseba? So opravičila lahko škodljiva? Kaj pomenijo opravičila, kadar jim ne sledijo dejanja? To je le nekaj vprašanj, o katerih v oddaji razmišljajo kuratorka Suzana Milevska, ter umetniki Esther Strauss, Sašo Stanojkovik in Merete Røstad. Foto: Tadej Pogačar: Why didn’t you tell me (2023), vir: Galerija P74, izrez fotografije


17. 11. 2023

Kaj in v kakšnih razmerah so ustvarjale prve arhitektke in fotografinje? Ob razstavi Slovenske umetnice 1850-1950

Muzeji in galerije po svetu, v zadnjem času pa tudi pri nas, vse bolj osvetljujejo dela spregledanih ali slabo znanih umetnic in ustvarjalk in tako spreminjajo naš pogled na zgodovino. V ta kontekst lahko umestimo tudi razstavni projekt Slovenske umetnice v obdobju 1850-1950. Prvi del, posvečen slikarkam in kiparkam, je na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana, drugi, ki v ospredje postavlja arhitektke in fotografinje, pa v Galeriji Jakopič. Sokustosinji Ana Porok in dr. Marija Skočir predstavita prve diplomirane arhitekte in pa fotografinje, ki so studije večinoma prevzemale od svojih pokojnih očetov in soprogov. Foto: reprodukcije fotografij Ivane Kobilca na razstavi v Galeriji Jakopič, vir MGML, avtor fotografije: Blaž Gutman


10. 11. 2023

Aleš Sedmak: "Mediteran kot zibelka evropske kulture se spreminja v slutnjo njenega propada"

Likovna umetnost omogoča zelo široko delovanje, pravi Aleš Sedmak, ki svoj skoraj petdesetletni opus postavlja na ogled v Mestni galeriji Piran. Na ogled je izbor slik, grafik, risb in naravoslovnih ilustracij. Sedmak je že v času študija na ljubljanski likovni akademiji soustanovil grafično delavnico SOG, bil je tudi poleg pri ustanavljanju društvene Galerije Insula v Izoli, med 2011 in 2021 pa je deloval kot predsednik ZDSLU. Svojo likovno ustvarjalnost, pa tudi organizatorsko delovanje predstavlja v pogovoru z Nevo Zajc, ki je še pred odprtjem nastal v studiu Radia Koper.


03. 11. 2023

Spregledana Janja Lap je premikala meje oblikovanja

Janja Lap pri nas ni tako znano ime, a bi moralo biti, saj je spregledana oblikovalka premikala meje. Vsake naloge se je lotila premišljeno in se odzvala na specifične zahteve. Pa naj je šlo za steklene izdelke, po katerih je najbolj znana, vojaške in medicinske naprave, ki jih je oblikovala za tovarno Iskra, ali pa za oblikovanje posod za bolnišnično prehrano v Veliki Britaniji, kjer je uvidela, da je nujno preučiti proces priprave hrane. Raznolikost njenega delovanja je izjemna, še bolj pa vsakokratna poglobljenost njenega pristopa. Njeno delo je zdaj predstavljeno v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Zakaj je vaza podobna hiši, kot je naslov razstave, med drugim razložita kustosinji Barbara Predan in Špela Šubic, vprašamo pa se tudi, kaj je tisto, kar vsa ta njena zanimanja druži in tudi – kaj kot družba izgubljamo zaradi spregledanosti ustvarjalk, kot je Janja Lap? Foto: FB stran MAO


Več epizod
Domov V živo Podkasti Spored Kontakt