Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja


Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.


1. 12. 2022

Ivo Prančič: "Slika je tudi zaslon, vedno je bila zaslon"

Društvo likovnih umetnikov Ljubljana je peto leto po vrsti razglasilo nagradi in priznanje Ivane Kobilca za umetniške dosežke v slovenski vizualni umetnosti. Za življenjsko delo je nagrado prejel akademski slikar Ivo Prančič, eden osrednjih svoje generacije pri nas, ki se je predstavil že na več kot sedemdesetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2013 je izšla njegova monografija, ustvarjalna moč Iva Prančiča pa še kar vztraja, lani je v galeriji Bažato razstavil 30 novih slik v oljni tehniki. Ta je zanj značilna, tako kot modernizmu zavezane abstrakcije s prevladujočo črno, pa veliki formati iz več platen. V utemeljitvi so poudarili Prančičev "impresiven in koherenten umetniški opus, v katerem zavzeto, temeljito in inovativno raziskuje sliko, zlasti njene nemimetične vsebine ter v ospredje postavlja slikarsko materialnost in proces". Obiskali smo ga v njegovem ateljeju. Na fotografiji atelje Iva Prančiča (foto: Žiga Bratoš)


25. 11. 2022

59. beneški bienale

Ob aprilskem odprtju letošnjega beneškega umetnostnega bienala smo v pogovoru s kuratorko Cecilio Alemani predstavili koncept, okrog katerega je zasnovala osrednjo razstavo. Pred skorajšnjim zaključkom bienala pa vas popeljemo še na krajši sprehod med nacionalne paviljone. Foto: Wikipedia


18. 11. 2022

Small but dangers: "Umetniško delo je ozadje, na katerem lahko življenje zopet vznikne"

O delu umetniškega tandema Small but dangers ni lahko govoriti. Prepoznavna nit dela Mateje Rojc in Simona Hudolina - Salčija je izmikanje jasne interpretacije - SBD, kot se imenujeta s kratico, svoje delo gradita na neuresničljivi potrebi po osmišljevanju nesmislov. Podobno velja tudi za njuno trenutno razstavo Odlomki, okruški in ostanki v Centru in galeriji P74 v Ljubljani. Z njo se osredotočata na težko prepoznavne fragmente sveta, ki vztrajajo v prihodnost in vsebujejo sled celote. Foto: Iza Pevec


11. 11. 2022

Črtomir Frelih: "Če sem kaj vpeljal v slovensko grafiko, sem vpeljal slabo vreme"

Če se sprehodite po razstavi Črtomirja Freliha v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, boste videli predvsem temnine in nekaj beline. Boj med svetlim in temnim je likovna govorica eksistencializma, pravi umetnik, ki se je z vprašanji o poslednjih stvareh ukvarjal predvsem v starejših delih, postopoma pa je njegov izraz postal bolj sproščen in celo humoren. Ta razpon je viden tudi na razstavi, kjer sicer prevladujejo predvsem grafike. Grafični medij je Frelihu namreč najbližji, saj mu omogoča vizualno izčiščeno likovno izjavo. O grafiki, eksistencialnih vprašanjih, pa tudi o humorju in njegovih lisicah, s katerimi na svojem Facebook profilu komentira družba, je tekla beseda v pogovoru z umetnikom. Foto: Črtomir Frelih: Wrong x, 2016, izrez, avtor fotografije: Iza Pevec


3. 11. 2022

Plečnik za narod zaslužnim in svojim v poklon – spominski park Navje

V Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150-letnico rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, se srečujemo s številnimi razstavami. Odstirajo tudi nova odkritja ter konservatorsko restavratorske projekte in ideje za prenove. V Galeriji Spomeniškovarstvenega centra so se z načrti, umetniško fotografijo, video materiali in arhivskim gradivom posvetili ljubljanskemu pokopališču Navje, najdemo ga nedaleč stran od Gospodarskega razstavišča, kjer se je Plečnik pokazal kot vizionar in ustvarjalec odprtega prostora, parka spomina na pomembne osebnosti slovenske kulturne zgodovine. Izšla pa je tudi monografija Plečnik – živim in mrtvim: Plečnikova cerkev za Bežigradom in arhitektove vizije za območje pokopališča. Urednik te je pater dr. Andraž Arko, avtorici razstave pa sta dr. Tanja Simonič Korošak in dr. Tina Potočnik. Foto: Žiga Bratoš


28. 10. 2022

Krater, nekdanja gradbena jama, kjer prostor naseljujemo drugače

Ste se kdaj vprašali, kaj je za ograjo opuščenega gradbišča za Bežigradom? V skoraj tridesetih letih je območje ponovno zavzela narava – drevesa, grmovje in drugo rastje. A to ni park in ni gozd, zato to naravo zlahka spregledamo. Prostor pa je opazila skupina ustvarjalcev, ga poimenovala Krater in začela tam delovati z dovoljenjem za začasno rabo. Krater je zdaj prostor razmisleka o trajnosti in drugačnem bivanju. Zakaj in kako pa razložita oblikovalka Gaja Mežnarić Osole in arhitektka Danica Sretenović, ki se zavzemata za njegovo vidnost. Foto: Amadeja Smrekar, izrez fotografije


21. 10. 2022

Stanko Kristl, pionir arhitekture dobrega počutja

Arhitektura je že od nekdaj v odnosu s človekom, a pogosto se mu prilagaja predvsem fizično. Akademik, arhitekt in pedagog Stanko Kristl pa je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ospredje postavil človekovo dojemanje in humanost prostora. To določa tako njegove stanovanjske zgradbe in vrtce, kot tudi bolnišnice, med katerimi je najbolj znan Univerzitetni klinični center v Ljubljani, zgrajen leta 1975. Kristl je letos praznoval 100. rojstni dan in ob tej priložnosti je njegovo delo osvetlil simpozij, ki sta ga v Ljubljani organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Kristlovo delo so na njem med drugim osvetlili prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. Aleksander Ostan, asist. Jure Henigsman, vsi s Fakultete za arhitekturo ter arhitektka in kustosinja v MAO Maja Vardjan, ob koncu pa je spregovoril tudi Stanko Kristl. Foto: RTVSLO


14. 10. 2022

Grafitarstvo in kapitalizem se borita za isto – biti opažen

Grafiti, ta svojevrstna izraznost, doma na ulici in povsod drugje, ki so jo desetletja navdihovali junaki stripov in glasba, oblast pa preganjala, je prešla v novo dobo. Danes grafitarsko sceno oblikujejo mlajši, med njimi so DJ-i, glasbeni ilustratorji, slikopleskarji, ki zahtevano eksperimentalnost in tehnič dovršenost grafita uspešno in spretno postavljajo ob bok agresivnim jumbo plakatom, prekrivajo dolgočasne beline in sivine mesta ter predmestja, z risanjem v alternativnih kulturnih središčih na dovoljenih lokacijah. Nekateri še vedno izzivajo nejevoljo oblasti in prebivalstva. Tako je leta 2015 zapisala Simona Kopinšek, ki je pripravila oddajo, v kateri se je pogovarjala s kustosom Mednarodnega grafičnega likovnega centra Božidarjem Zrinskim, umetnostno zgodovinarko Petjo Grafenauer, tedanjo umetniško vodjo mariborske galerije KIBELA Aleksandro Kostič, legendarnim mariborskim grafitarjem in DJ-jem Splinter-jem, grafitarjem Teoson-om in članom grafitarske skupine 1107 Klan. Foto: Ljubljana Street Art Festival


23. 9. 2022

Andrej Smrekar: "O Heleni Vurnik pred njenim srečanjem z možem vemo zelo malo."

Minilo je 60 let od smrti in 140 let od rojstva Helene Vurnik, rojene Kottler, avstrijsko-slovenske oblikovalke in slikarke. Dunajčanka z ustrezno likovno izobrazbo je že začela svojo ustvarjalno pot, ko se je leta 1913 poročila z arhitektom Ivanom Vurnikom in se z njim leto pozneje vrnila na Kranjsko. Od tedaj je bila popolnoma odvisna od njegovih naročil. Njeno delo, ki je do tedaj ostajalo v moževi senci, je leta 2017 osvetlila razstava v Narodni galeriji v Ljubljani. Tedaj se je s kustusom razstave dr. Andrejem Smrekarjem pogovarjala Maja Žel-Nolda. Foto: kolaž fotografij, vir: Wikipedia in Narodna galerija


7. 10. 2022

Prevzetnost in pristranost narodne noše

Razstava Prevzetnost in pristranost narodne noše predstavlja narodno nošo in njene upodobitve, pripadnost in identiteto ter vlogo in položaj ženske v družbi. Izhodišče so dela slovenskega slikarja Anteja Trstenjaka, ki je študiral in dve desetletji živel v Pragi, se nekaj časa navdihoval pri bogati kulturi Lužiških Srbov in se v zadnjem delu življenja ustalil v Mariboru. Tako je tudi razstava nastala v sodelovanju z Narodnim muzejem v Pragi in Muzejem Lužiških Srbov v Bautznu v Nemčiji. Več pa je v pogovoru s Saško Aleksandro Gruden povedala Andreja Borin. Foto: levo: Ante Trstenjak, Lužičanka 2, 1961, vir: UGM, avtor fotografij: Damjan Švarc; desno: Trine Sondergaard, Hovedtoj 6, 2019, z dovoljenjem umetnice in Galerije Martin Asbak; kolaž in izrez fotografij


30. 9. 2022

Tone Demšar je raziskoval odnos med mehko organsko in nasilno anorgansko obliko

Letos je minilo 25 let od prezgodnje smrti akademskega kiparja Toneta Demšarja, ki je med drugim znan po glavnih vratih ljubljanske stolnice, sicer pa je svoj opus posvetil predvsem glini in temu materialu z dolgo tradicijo dal novo veljavo. V kiparstvo je vstopil v prvi polovici sedemdsetih let in že hitro začel raziskovati likovne učinke različnih oblik pritiska na mehek organski material – glino je gubal, prirezoval, sploščeval in tlačil v različne zabojčke. Motive je pogosto črpal iz domače lončarske tradicije in rastlinskega sveta, pozneje je vpeljal tudi figuraliko. V osemdesetih je začel v svoje delo vpeljevati izrazitejše družbeno-kritične vsebine, ob tem pa ohranjal določene formalne značilnosti. Kiparski opus Toneta Demšarja v pogovoru predstavlja umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec, ki je letos pripravila tudi spominsko razstavo njegovih del v Križevniški cerkvi ljubljanskih Križank. Foto: Tone Demšar, Veliki karo, 1989; vir: spletna stran Festivala Ljubljana


16. 9. 2022

Nande Vidmar je življenje povezoval predvsem z ljudmi in krajino, ki so ga obkrožali

Likovne zbirke Galerije Božidarja Jakca so v veliki meri določene z obdobjem med obema svetovnima vojnama. To umeritev so zdaj še bolj zaokrožili, saj so letos z gospodom Mišom Vidmarjem uskladili donatorsko pogodbo 331 del Nandeta Vidmarja, enega osrednjih predstavnikov ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas. Slike, risbe in grafična dela kronološko pokrivajo celoten umetnikov opus, izbor pa predstavljajo na novi stalni postavitvi. V galeriji so zapisali, da je zbirka za njih velikega pomena, saj so tako povezali predstavnike slovenskega ekspresionizma in nove stvarnosti (generacijo praških študentov -Tone in France Kralj ter Božidar Jakac) z obdobjem barvnega in predvojnega socialnega realizma ter pozneje abstrakcije (generacijo zagrebških študentov - Zoran Didek, France Gorše in Jože Gorjup). Dolgoletno strokovno delo za pridobitev nove stalne zbirke so začeli z evidentiranjem celotnega umetnikovega opusa ob pripravi mednarodne razstave Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha leta 2018. Zelo pomembna pa je bila Vidmarjeva najobsežnejša retrospektiva, ki so jo v galeriji pripravili leta 2020. Tedaj so evidentirali več kot 1800 umetnikovih risb in grafik ter približno 200 slik, na ogled jih je bila desetina. Glavnino je posodil sin Mišo Vidmar. Šele ta retrospektiva je z obsežnostjo gradiva in nepredstavljenimi deli predvsem povojnega časa celovito umestila Vidmarjevo delo v razvoj slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Maja Žel Nolda se je tedaj pogovarjala s kustosom razstave dr. Robertom Simoniškom. Foto: Nande Vidmar, Zimska pokrajina (Zima), 1921, izrez fotografije; vir: Galerija Božidar Jakac (fototeka)


9. 9. 2022

Victor Burgin: "Zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh?"

Umetnik in teoretik fotografije Victor Burgin v svojem delu razmišlja predvsem o vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme. Poudarja soodvisnost fotografske podobe in jezika ter nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Zanima ga mesto, ki ga fotografija zavzema v vsakdanjem življenju in njena vloga pri oblikovanju naših idej, prepričanj in vrednot. "Skušal sem poudariti politični vidik vizualnega užitka in po drugi strani estetski vidik dokumentarne fotografije," pove Burgin o svojem pristopu, v katerem med drugim združuje semiotiko in psihoanalizo. S semiotiko razlaga, kako fotografija tvori pomen, s psihoanalizo pa zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh. Pravi tudi, da ne obstaja ena sama, edninska fotografija, temveč prej cela paleta fotografskih praks – medicinska, žurnalistična, umetniška, dokumentarna, itd. A če je vse te prakse združeval vsaj fotoaparat, se je z digitalnim preobratom spremenilo še to – saj pogosto ne moremo vedeti, ali gre za digitalno fotografijo ali simulacijo. Čeprav je svojo pot začel kot politično angažirani avtor, je danes do takšne umetnosti kritičen. Meni namreč, da ta dela pripovedujejo o temah, o katerih bere in posluša že v medijih. S to mislijo se je zaključil prvi del najinega pogovora, v drugem delu pa je med drugim pojasnil, zakaj se mu je politična umetnost zdela smiselna nekoč. Foto: Wikipedia


2. 9. 2022

Victor Burgin: "Smiselno bi bilo opustiti idejo fotografije"

"Nima smisla, da bi danes še ustvarjali nove fotografije." je polemična misel Victorja Burgina, umetnika in teoretika fotografije. Poudarja, da je ključno predvsem, kako že obstoječe fotografije razumemo. Zavedati bi se morali vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme in o tem razmišljati. Burgin poudarja tudi soodvisnost fotografske podobe in jezika, nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Sprva se je uveljavil kot politično angažirani fotograf, ki je s konceptualnim spajanjem podob in besedila opozarjal na družbene nepravilnosti in konvencije. Pogovor s teoretikom objavljamo v dveh delih – v prvem beseda teče predvsem o digitalnem obratu. Pravi namreč, da se danes, ko je vse digitalno, fotografija ne loči več od kakšnega drugega digitalnega objekta, kot je na primer zdravstvena kartoteka ali lik zmaja v igrici, v vseh primerih gre za zaporedje ničel in enk. Če smo nekoč lahko rekli, da različne vrste fotografije (astronomsko, medicinsko, družinsko …) združuje vsaj fotoaparat, danes tudi za digitalne simulacije ni več nujen. Zato je prepričan, da bi morali akademiki, kritiki in teoretiki fotografije dati nekoliko na stran te kategorije, kot sta fotografija in film. Samo tako bi lahko digitalni objekt bolje razumeli. Ob koncu prvega dela pogovora Burgin odgovori še, zakaj mu ni blizu politično angažirana umetnost, čeprav je nekoč bila del njegove prakse, o čemer več v drugem delu. Foto: Wikipedia


26. 8. 2022

Janez Koželj: "Če je Plečnikova Ljubljana že splošna floskula, pa bi lahko govorili tudi o Fabianijevi Ljubljani"

Ta mesec je minilo 60 let od smrti arhitekta Maksa Fabianija, ki je pomembno zaznamoval Ljubljano, a pogosto ostaja v Plečnikovi senci. Med razlogi za to naj bi bila tudi njegova narodna in politična pripadnost. Njegovo delo je pomembno tako za slovensko, kot tudi za avstrijsko in italijansko kulturo. V 20. stoletju, ko je postala pomembna politična pripadnost, naj bi ga Slovenci zaradi udinjanja fašističnim oblastem imeli za Italijana, Avstrijci zaradi naklonjenosti slovenskim umetnikom za Slovenca, Italijani zaradi zvez z avstrijskim dvorom za Avstrijca, so ob obletnici zapisali na STA. Eden najvidnejših arhitektov avstro-ogrske monarhije se je rodil leta 1865 v Kobdilju pri Štanjelu, od koder je bila očetova družina. Družina njegove matere, ki je bila rojena v Trstu, pa je imela na Dunaju pomembne zveze vse do Habsburžanov. Deloval je marsikje – po ljubljanskem potresu leta 1895 je na svojo lastno pobudo in brezplačno izdelal urbanistični načrt za Ljubljano, zaznamoval je številne kraje na Goriškem, v Posočju in na Vipavskem, svoje najbolj inovativne in znamenite projekte pa je uresničil na Dunaju. Bil je tudi prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sodelavec Otta Wagnerja in profesor na Dunaju. Celovitejši vpogled v Fabianijevo delo in življenje je leta 2010 prinesla Fabianijeva monografija, ki jo podpisujeta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Ob izidu se je tedaj z njima pogovarjala Maja Žel Nolda, njuna razmišljanja pa ostajajo aktualna še danes. Foto: Wikipedia


19. 8. 2022

Duba Sambolec: Predmetnost je enigmatska

V obsežnem opusu kiparke in multimedijske umetnice Dube Sambolec najdemo risbe, videe, kolaže, pa seveda prostorske instalacije, nekatere precej velike, z blagom, kovanim železom, plastičnimi masami, solnimi skalami, neonom, zemljo. V oblike, barve in materiale umetnica vnaša družbenopolitično razpravo. Preizprašuje spolne identitete, položaj žensk in ustvarjalk v družbi. V utemeljitvi letošnje Jakopičeve nagrade za življenjsko delo je umetnostna zgodovinarka Barbara Borčić med drugim zapisala, da "pomembno sooblikuje koncept razširjene umetnosti in javnega dialoga o sodobni umetnosti in kulturi. V svojem umetniškem opusu je prehodila pot od modernistične skulpture, ekscentrične abstrakcije in minimalističnih kosov do postmodernistične hibridnosti in večmedijskih razsežnosti." V Cukrarni v Ljubljani na skupinski razstavi Vračanje pogleda 58-ih slovenskih oziroma na Slovenskem delujočih vizualnih umetnic, ki so zaznamovale čas od devetdesetih let preteklega stoletja do danes, Duba Sambolec predstavlja na kljuki stojala na kolesih viseči polovični volumen ženskega telesa, ki so mu dodane identifikacijske številke, tam, kjer bi morala biti roka, izraščajo dolgi črni lasje. Telo binglja in čaka, kot so še pred kratkim čakale anonimne avtorice, da njihova dela privlečejo na svetlobo iz temnih depojev. Na drugi strani galerije najdemo objekt z naslovom Temporary (Začasno). Prav tako na stojalu je prečno položen prozoren valj, skozenj pa potisnjen polivinil, ki na obeh koncih štrli ven, se, kot opiše avtorica, bohotno izliva. "Situacija spominja na transportno manipuliranje, odloženi predmet pa aludira na ujetost, krhkost in neobrzdanost energij." Zanjo ni nič nedolžno in vse je politično. Tudi osnovni likovni elementi in materiali. A vse skupaj dobi zares pomen šele v konstelaciji, v odnosih v prostoru. Tla so demokratičen element, pravi, na njih stojijo skulpture in gledalci. Stene pa razume kot avtoritativen element, ker na gledalca delujejo od zgoraj. Duba Sambolec: Temporary, foto: Žiga Bratoš


12. 8. 2022

Kako so umetniki v našem prostoru upodabljali Marijino vnebovzetje?

Marijina podoba je v zgodovini umetnosti pogosto predstavljala ideal najčistejše in najpopolnejše telesne lepote. Če imajo vsi prizori Marijinega življenja dogmatičen značaj, pa to še zlasti velja za prizor njenega vnebovzetja. Tako je v monografiji Marija v slovenski umetnosti pred leti zapisal umetnostni zgodovinar Lev Menaše. Pred praznikom Marijinega vnebovzetja lahko v interpretaciji Simone Juvan in Janka Ropreta ponovno slišite povzetke iz tega dela, ki je izšlo leta 1994, obravnava pa ikonologijo slovenske marijanske umetnosti do prve svetovne vojne. Oddajo je pripravila Maja Žel-Nolda. Foto: Marijino vnebovzetje (Michel Sittow), vir: Wikipedia


5. 8. 2022

Vladimir Makuc, likovni interpret Krasa in vesolja, na retrospektivi v Galeriji Božidar Jakac

Vladimir Makuc, interpret Krasa in mediteranskega duha, ki je posegal v srednji vek, v vesolje in, kot se zdi, tudi med računalniške piksle, je svojo značilno likovno govorico, ki se je kdaj mojstrsko približevala otroški risbi, organsko prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Ptice, voli, krogi – kot zobati urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Predvsem pa znaki, ki jim morda še sam ni razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Je bil mistik, vizionar ali praktik? Morda vse to? Nedvomno izjemen likovnik, ki je brezhibno obvladoval metier. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so se umetniku, ki je živel med letoma 1925 in 2016, poklonili z retrospektivo. Jedro razstave tvori donacija 53 grafičnih listov, ki predstavljajo umetnikov ustvarjalni razvoj vse od 50. let prejšnjega stoletja do konca tisočletja. Vladimir Makuc je ta dela želel podariti Galeriji Božidar Jakac in že pripravil mapo, potem pa umrl, zato so pozneje v galeriji navezali stik s sinom Vladom Makucem. Na obsežni predstavitvi, katere kustos je umetnostni zgodovinar Miha Colner, si lahko ogledamo še slike, keramične izdelke, tapiserije, risbe in primere javnih naročil. Foto: Žiga Bratoš


29. 7. 2022

V imenu ljudstva, pogovor z umetnico Tino Kolenik

Tina Kolenik je likovna umetnica in kostumografinja, pa tudi performerka, ki v vsem svojem opusu tematizira telo v najrazličnejših odnosih z okoljem. V galeriji Kresija se predstavlja z razstavo V imenu ljudstva. Na razstavi fotografij in objektov se avtorica obleče v kostume in zavzame tipične poze osmih svetovnih vladarjev, ki so v zgodovini krojili zgodovino posameznih narodov in kompleksnejših svetovnih ozemelj. Njihovi kostumi, izrazi vladarske moči, so narejeni iz vžigalic, ki kot metafora nadomeščajo ljudske množice, ki so vladarjem podarjale moč. Tino Kolenik je pred mikrofon za oddajo Likovni odmevi povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju!


22. 7. 2022

Telo kot način gledanja

"Od srednjeveških portretov, resenančnih figur golih grških boginj ali oglaševalskih kampanj dvajsetega stoletja – na telo smo v zgodovini projicirali neskončno pomenov. Toda kakšne pomene umetniška upodobitev telesa nosi danes?" Tako je zapisala in se vprašala Hana Čeferin, kuratorka fotografske razstave Telo kot način gledanja v koprski Galeriji Loža, kjer so na ogled dela osmih sodobnih slovenskih umetnikov in umetnic, ki jih zastopa Galerija Fotografija. Nekaj možnih odgovorov v oddaji ponujajo kuratorka Hana Čeferin, ter umetniki in umetnice Tanja Lažetič, Tilyen Mucik, Uroš Abram in Blaž Rojs. Foto: Andrej Lamut. Potop, 2018; vir Galerija Fotografija (izrez fotografije)


Več epizod
Domov V živo Podkasti Spored Kontakt