Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Predvajamo slovenske in tuje šansone, se poglabljamo v besedila in glasbo ter se pogovarjamo z njihovimi avtoricami in avtorji.
V tokratni oddaji bomo gostili pevko Ditko in 'največjo zvezdo popa' med slovenskimi pisatelji in pesniki, Ferija Lainščka (ponovitev).
Prisluhnili bomo uglasbenim pesmim, ki so jim dajali glasbeno podobo ali jih izvajali znani tuji šansonjerji. Ibrica Jusić bo pel Shakespearja, Charles Trenet Verlaina, Mariza Pessoo, iz Nemčije pa se bodo oglasili verzi Kurta Tucholskega in Ericha Kästnerja v izvedbah Trude Hesterberg in Anne Sofie von Otter.
Zanimivo je, da včasih nekatere stvari postanejo stalnica, čeprav prvotno sploh niso nastale s tem namenom. Lani je bila 20-letnica, odkar se je na hitro in spontano sestavljena zasedba prijavila na sodelovanje na literarnem večeru, posvečenem pesniku Janezu Menartu. Zasedba Same babe je namreč iz čistega užitka uglasbila Menartova besedila in zaradi odobravanja občinstva in splošnega zadovoljstva članov zasedbe se je stvar ohranila ter uspešno plula naprej. Idejni vodja, gonilna sila, pozneje tudi avtor besedil in glasbe je bil Viktor Škedelj, glasbenikom znan kot Viki Baba. Žal pa življenje pluje svojo pot in Vikiju ni prizaneslo, tako da se je prerano poslovil od tega sveta. Fantje Marko Jelovšek, Uroš Buh, Marko Voljč, Matjaž Ugovšek - Ugo ter Miha Nemanič so tako 20-letnico delovanja skupine z grenkobo praznovali brez kapetana, a s številnimi gosti, ki bodo Vikija zagotovo imeli v lepem spominu. (ponovitev)
V oddajo Srce šansona smo tokrat povabili še enega igralca, ki se že leta s strastjo predajala tudi glasbi. Nadvse simpatični, topel in zgovoren gospod, ki je decembra lani dopolnil 60 let, je v krogu igralcev izjemno cenjen, saj je izvrsten interpret v predstavah sodobnega in tudi nebesednega gledališča. Janez Škof, Borštnikov nagrajnec, ki ga srečamo tudi v filmih, širšo medijsko prepoznavnost pa je dosegel z vlogami v nekaterih televizijskih oddajah in nadaljevankah, je med drugim tudi glasbeni samouk. Njegova posebnost je namreč igranje na diatonično harmoniko, ki mu služi pri interpretiranju slovenske poezije. (ponovitev)
V primežu poletne vročine se bomo hladili ob šansonih, ki jih je zasolilo morje. S Charlesom Trenetom, Robertom Murolom, Arsenom Dedićem, Eleftherio Arvanitaki in Amalio Rodrigues se bomo sprehodili po evropskih obalah, z Gilbertom Gilom pa jo mahnili tudi na drugo stran Atlantika
V tokratni oddaji Srce šansona nas bo tu in tam odneslo tudi v bolj rokovske vode, saj je gost, ki je bil z mano v studiu, velik del glasbenega srca prepustil prav tej glasbeni zvrsti. Andraž Hribar je že zelo mlad s petjem in doživetimi interpretacijami večkrat prepričal strokovno žirijo, tudi s svojimi pesmimi v slogu šansona. Glasbo in besedila za svoje pesmi večinoma piše sam. Ob prelepih pesmih pa se je pogovor prevesil tudi v ugotovitev, kako pomembno je, da si dovolimo biti večni otroci, ter o vse bolj iskanem in potrebnem dušnem miru, ljubezni, sreči, povezanosti z naravo in nostalgiji. (ponovitev)
Francoska pevka Zaz je zaslovela v popovskih vodah. Vsi dobro poznamo pesem »Je veux«, ki se je leta 2010, ko je izšla, radijski valovi kar niso mogli otresti. A tudi v njej slišimo igrivost in improvizatornost nedvomno džezovskih korenin. Zaz pa je tudi šansonjerka, ki spretno osvežuje klasike francoske pesmarice.
O usodi človeka, podrejanju sveta in ljudi,..... vse zgodbe potujejo skozi urbane ljudske glasbe. Včasih tragično pripovedne vsebine, ki pa v sebi nosijo tudi zafrkljive glasbene začimbe.
Vsak narod ima svojo Edith Piaf: glas, ki izrazi globine njegove duše, njegove kulture, njegove zgodovine, njegovih ljudi in postane obraz vsega naroda. Zelenortskim otokom je tak glas s preprosto, a globoko liriko podarila Cesária Évora in svojo domovino uveljavila na zemljevidu sveta.
Dr. Primoža Viteza so v preteklosti v enem izmed intervjujev lepo opisali kot človeka prefinjenega jezika. S tem so mislili na vse, kar je zapisano, izgovorjeno, zapeto… Ta čut za lepo in občuteno mu je med drugim pred desetletjem v roke prinesel Sovretovo nagrado, ki mu jo je podelilo Društvo slovenskih književnih prevajalcev za prevod Voltairovih Filozofskih zgodb. Profesor francoščine, ki se, ob predavanjih na Filozofski fakulteti, zelo domače počuti v gledališčih ter izlivanju čustev ob brazilskih ritmih bosse nove, med drugim prevaja poezijo, ki jo nemalokrat tudi sam odpoje. Danes v oddaji torej o posebnostih pri prevajanju uglasbene poezije, o nenavadnem glasbeno-prevajalskem projektu Shakesoneti ter ustvarjanju v glasbeni zasedbi Bossa de novo. Ker se s Primožem poznava že nekaj časa, mimogrede, pred leti je tudi sam pripravil več oddaj o tujejezičnem šansonu, je najin pogovor tekel v zelo sproščenem duhu. Vabljeni torej na izobraževalno glasbeno-jezikovno popotovanje, v katerem bomo slišali mehkobno zlitje besedil s paleto čudovitih ritmov. (ponovitev)
Ko so Franka Sinatro na neki zabavi vprašali, katera izmed njegovih plošč mu je najljubša, je odgovoril, da je to album Only the Lonely iz leta 1958. Gre za enega izmed priznanih konceptualnih projektov, ki jih je posnel v petdesetih. Z njimi je svojo kariero rešil iz slepe ulice, v kateri se je znašel po nizu osebnih in profesionalnih polomij. Z albumom "Samo za osamljene", ki se mu bomo nocoj posvetili, je dosegel svoj umetniški vrh.
Na sporedu je še ena izmed oddaj v kateri bomo predstavili nekaj izvajalcev in tudi zmagovalcev Festivala slovenskega šansona iz leta 2009, 2011 ter 2013. (ponovitev)
Šanson se v Ameriki ni nikoli uveljavil tako kot v Evropi. Komercialni instinkt in kleno puritanstvo prve polovice 20. stoletja avtorjem Tin Pan Alleyja pač nista dovolila potrebne vsebinske svobode. Eden tistih, ki se je teh omejitev najdrzneje otepal, je bil skladatelj in avtor besedil Cole Porter. Rodil se je leta 1891 v premožni družini, ki ga je preskrbela z elitno izobrazbo na Yalu. Svoje svetovljanstvo pa je kalil predvsem v družbi pariških boemov.
V tokratni oddaji se bomo posvetili trem različnim albumom, katerih rdeča nit so besedila enega najbolj vsestranskih slovenskih umetnikov 20. stoletja. Pesnik, pisatelj, igralec, satirik, režiser, komik in šansonjer, po katerem je naša radiotelevizija poimenovala nagrade, ki jih podeljuje vsako leto, je za seboj pustil veliko zapuščino. Za kar nekaj oživitev njegovih besedil, ki jim je skrbno izbrano glasbeno oblačilo vdihnilo dušo šansona, pa je poskrbela Nana Milčinski. Seveda govorimo o besedilih Frana Milčinskega - Ježka, ki jih je njegova vnukinja tudi zapela. (ponovitev)
»Jud sem, pa če mi je prav ali ne. Na eni strani je to šibkost – zaradi antisemitizma. Na drugi je prednost – zaradi antisemitizma, ker se mora človek z njim naučiti živeti.« Tako je Georg Kreisler, eden osrednjih avstrijskih kabaretistov dvajsetega stoletja, povzel svojo identiteto. V Nearijskih arijah svojemu ljudstvu nastavlja skoraj etnografsko ogledalo, v pesmi »Ich fühl mich nicht zu Hause« pa samega sebe prepozna kot »večnega Žida«, obsojenega, da vandra po svetu brez pravega doma.
Leta 1997 je nastal izjemen glasbeni kolektiv, ki danes nosi ime Fake Orchestra. Na čelu zasedbe sta pevka Ana Vipotnik, ki se drugače ukvarja tudi z MDH dihalno koordinacijo, masaži podobno tehniko za zdravje glasu ter tudi za umirjanje živčnega sistema, ter njen življenjski sopotnik, kitarist Igor Leonardi, priznani jazzovski glasbenik, ki si je med drugim oder delil tudi z legendarno rokovsko skupino Metallica. V oddaji bomo predstavili le Ano, saj je njej prepuščena vloga, da skrbno izbere poezijo, slednjo pa seveda uglasbi kar sama.
Kar nekaj časa je bila del gledališko-plesne skupine Betontanc in že takrat je obiskovala tudi Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Danes jo poznamo s filmskih platen, iz nadaljevank in z gledaliških odrov, že leta je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Je prejemnica številnih nagrad, od študentske Prešernove do Župančičeve nagrade, prejela je tudi že tri Borštnikove nagrade in številne druge. Markantna igralka, ki pa je nase pred leti opozorila tudi s petjem. In to večkrat. Tokratna gostja Janja Majzelj je spregovorila o svojih začetkih v pevskem svetu in pobliže predstavila svoj avtorski projekt – večer šansonov Svetlane Makarovič »Krizantema na klavirju«. (ponovitev)
V tokratni oddaji se bomo poklonili gospe, ki se je podpisala pod številne slovenske zimzelene uspešnice in za katero lahko trdimo, da je skupaj s skladateljema Mojmirjem Sepetom in Juretom Robežnikom sooblikovala zlato obdobje slovenske popevke. Elza Budau, pisateljica, avtorica besedil, tudi novinarka, a po izobrazbi arhitektka, je zagotovo ena izmed tistih, ki s svojimi besedili sooblikujejo slovenski šanson. Za gospo Budau je bilo leto 2021 jubilejno, saj je 28. decembra praznovala svoj 80. rojstni dan. Je večno mladostna dama z iskrenim nasmehom, velikim čutom do soljudi in z veliko strasti, ki jo nosi v sebi in ki se tudi kaže v njenih besedilih, in vse to jo dela drugačno, posebno. Elza Budau je začela pisati že v gimnazijskih letih in je svoje prve novele tudi že objavljala. Poleg krajših pripovednih del pozneje niso ostali neopaženi niti njene črtice, potopisi in romani. Od leta 1963 naprej pa je obsežno področje njenega ustvarjanja pisanje besedil za popevke, tako izvirnih kot tudi številnih prevedenih in prirejenih. Med njene najbolj prepoznavne pesmi zagotovo štejemo te: Brez besed, Poletna noč, Pegasto dekle, Ti si moja ljubezen, Samo nasmeh je bolj grenak, in druge. Danes se ne bomo posvečali tem pesmim, ampak nekaterim tudi malo manj znanim, ki se z besedili in tudi glasbo nagibajo proti šansonu. Predvajali bomo osem pesmi, vse so nastale od 70-ih let prejšnjega stoletja naprej. V ozadju že slišimo »Zaljubljeno drevo« iz leta ’66, sledila bo pesem »Nedelja«. Poje Marjana Deržaj. (ponovitev)
