Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Operni iztek četrtkove jutranjice poleg takšnih ali drugačnih opernih tehnikalij prinaša tudi antropološki, literarni, politični in sociološki pogled na to obliko glasbenega ustvarjanja.
Osnovno razpoloženje druge enote Puccinijevega Triptiha je lirsko, zato prevladujejo nežni in mehki toni. Zgodba pa je brez dveh elementov, ki bi edina lahko povsem razvnela skladateljevo domišljijo, in sicer brez erotične teme in brez trpljenja, izhajajočega iz ljubezni. Tako po mnenju večine raziskovalcev Puccinijeve tvornosti kaže partitura znake ustvarjalne utrujenosti in enoličnosti, pa tudi melodična invencija je občutno šibkejša. Kot pri Plašču lahko tudi v zvezi s Sestro Angeliko govorimo o izrisu razpoloženja: v tem primeru ga ustvarja religiozno obarvana glasba; molitev na začetku in sklepni slavospev sta vsekakor izvrstna primera Puccinijevega teatralnega cerkvenega sloga, pa čeprav je ta brez pravega polifonskega elementa.
Posebna odlika Plašča, prve enote Puccinijevega Triptiha, je evociranje mračnega vzdušja, ki izhaja iz reke. Slednjo kot simbol odtujenosti in moreče enoličnosti, ki stiskata življenje ladjarjev, nenavadno živo rišejo že prvi takti, v katerih se Puccini po razpoloženjski izraznosti približuje Debussyju, hkrati pa ohranja lasten stilni pečat, ki ga razodeva mehkó valujoča zgornja melodična linija. Navzočnost francoskega mojstra je čutiti tudi v upodabljanju svetlikajočega se nočnega pristanišča. Za ustvarjanje svojevrstnega vzdušja Puccini uporablja paleto pretežno pridušenih in temačnih zvočnih barv, zato pogosto predpiše sordinirane instrumente (godala, rogove in trobente), ki učinkujejo skrivnostno grozljivo, skorajda pošastno. Nič manj značilna ni harmonska ostrina golih disonanc in bitonalnosti, ki še intenzivirajo dramatičnost. Čeprav se Puccini ne odpoveduje zanj sicer značilni mozaični gradnji, pa vendarle pred množico kratkih figur daje izrazito prednost nekaterim celovitejšim témam (tema reke, tema ljubezni, tema plašča).
Pravljica o princesi, ki pošilja v smrt svoje snubce, ker ne znajo odgovoriti na uganke njene muhavosti, je prastara; zgodba o ženski, ki se bo vdala le tistemu moškemu, ki bi jo prekosil v bistroumnosti, je že pred stoletji služila mnogim narodom kot hvaležen material za vedno nove različice in možnosti obdelave literarnega besedila. Zgodba (o Turandot) pa je spodbudila tudi ustvarjalno domišljijo opernih skladateljev.
Wagnerjev Holandec se s snovjo opira na starodavno legendo o kapitanu, ki je pri vseh peklenščkih prisegel, da bo objadral Rt dobre nade, pa četudi bi to trajalo do sodnega dne. Hudič ga je prijel za besedo in ga res obsodil na plovbo do zadnje sodbe. V 19. stoletju je legenda dobila še en element, in sicer element odrešitve, po katerem Holandca lahko dolgotrajnega tavanja po morjih rešita ljubezen in zvestoba ženske. Wagner je Holandčev značaj opisal kot splošnega, saj gre za hrepenenje po počitku sredi hudih življenjskih pretresov.
