Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Esej, ki uporablja poezijo ali prozo drugih avtorjev, da bi iz nje zgradil svet, ki bi omogočal razumevanje tistega, o čemer razpravlja.
Letos februarja smo se spomnili stote obletnice rojstva esejista in literarnega kritika Frančka Bohanca. Bohanec je bil med uredniki Slovenskega poročevalca, odgovorni urednik Tovariša, urednik knjižnih zbirk Kondor, Naša knjiga, Gubčeva knjižica, Pričevanja itn. Ob osemdesetletnici pisatelja Antona Ingoliča je Bohanec napisal esej Visoka pesem Ingoličevega pripovedništva, ki je izšel leta 1987 v reviji Sodobnost. "Ingolič človekovo "usojenost" sprejema in zavrača. Utemeljuje jo psihološko: človek se znajde brez svoje odločitve v različnih družbenih, nacionalnih in drugih okoljih, a njemu ostaja le to, do kod se osamosvoji, ali z drugimi besedami, kako je v sebi prebudil primarne človeške lastnosti, dane od narave. A tudi te lastnosti so podrejene. Človek je končno bitje, a ker je "vržen" v človeško skupnost, je njegova "funkcija" omejena – nosi neuničljivost narave iz roda v rod, pač križev pot človeških postaj za Golgoto. Če pa je močnejši, se dopolni. Dopolnitev pa je lok, ki je podoben loku ribe, kadar se vrže nad vodno gladino. Ta lok je lahko višji ali nižji." Vmesne glasbene vrinke je izbiral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz Suite v starem slogu Petra Šavlija; igrajo oboistka Breda Jerič, klarinetist Darko Brlek in fagotist Zoran Mitev. Tonska oblikovalka eseja Klara Otorepec, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič.
Od neumnosti do norosti je naslov ene izmed zadnjih knjig Umberta Eca. Izšla je posthumno leta 2016. Eco je rokopis oddal v tiskarno nekaj dni pred smrtjo. Gre za izbor doslej neobjavljenih člankov v Španiji, ki jih je sam izbral. Je niz drobnih intelektualnih užitkov. Tako pravi v njej: "Ko sem bil mlad, je bila pomembna razlika med tem, da si slaven in da vsi govorijo o tebi. Večina si je želela biti znana kot najboljši športnik, najboljši plesalec, a nikomur ne bi bilo všeč, če bi bil vsem znan kot mestni rogonosec ali bedna vlačuga. V prihodnosti te razlike ne bo več – pripravljeni bomo na vse, le da nas kdo pogleda in govori o nas." To je primer tega, kar ponuja serija člankov, ki jih je Umberto Eco petnajst let objavljal v tisku in jih izbral tik pred slovesom. V člankih, kolumnah in esejih nastopajo pomembne osebnosti in tudi stripovski liki. V besedilih je nostalgičen, ironično razmišlja o oblasti in graja potrošništvo, ki nas polni s predmeti in nam prazni misli. Vmesne glasbene vrinke je izbiral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz skladbe Katedrala za kitaro solo Augustina Barriosa Mangoreja, igra kitarist Janez Gregorič. Oblikovalec zvoka za esej Vojko Kokot, bralca Jasna Rodošek in Bernard Stramič.
Literarni kritik in esejist Martin Justin sodeluje z več spletnimi portali in revijami, predvsem Airbeletrino, Ludliteraturo in Literaturo. Njegov esej Murakami, nekaj let pozneje je bil objavljen v spletni izdaji Airbeletrina 28. februarja 2023. "Kljub vsemu temu lahko razumem, kaj me je v gimnaziji pri Murakamijevih romanih tako privlačilo. Še vedno lahko namreč cenim mešanico vsakdanjosti in fantastike na motivni ravni, v kateri lahko na enem mestu beremo o tem, kako si protagonist pripravlja večerjo, na drugem pa se znajdemo v vzporednem svetu, v katerem biva ovčji človek. Zdi se mi, da ima s tematskimi preokupacijami izgubljenosti, pogrešanja in iskanja nekaj zanimivega povedati tudi o tem, kaj pomeni biti človek in poskusiti delovati v negotovem poznokapitalističnem svetu. Hkrati pa bi vse to še bolj cenil, če bi Murakami malo več premisleka vložil v oblikovanje svojih ženskih likov." Vmesne glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, to so odlomki iz skladbe za marimbo Keiko Abe z naslovom Sanje češnjevega cveta; igra skladateljica sama. Oblikovalec zvoka eseja je Gašper Loborec, bralca Jasna Rodošek in Igor Velše.
Janja Vollmaier Lubej poučuje slovenščino na tujih univerzah, organizira in vodi literarne večere s slovenskimi pisatelji. Je soavtorica učbenika S slovenščino po svetu in slovarja Ukrajinsko-slovenski tematski slovar. Njen Esej o evropski rumeni štorklji, ki pleše egoističnim izbrancem je bil objavljen leta 2016 v Sodobnosti. V njem med drugim razmišlja o konceptu univerzalnega temelj,nega dohodka. "Rada bi verjela, da se bo v kratkem tudi v Sloveniji začel resen premislek o tem, da bi takšno obliko ekonomskosocialne reorganizacije začeli izvajati vsaj poskusno. A nekako domnevam, da bosta v egoističnoizkoriščevalski maniri prevladala egoizem in nadvlada močnejših, boljših, tistih prvorazrednih, in družba se bo spet lahko razslojevala naprej v močvirnatem zakotju. Navsezadnje tudi odlična Zamenhofova ideja o esperantu, o kateri sem največ izvedela v esejih Vinka Ošlaka, ni zaživela v taki meri, da bi preglasila vse sovražnike Drugega. Ker se premiki dogajajo počasi, je vseeno vredno in dobrodošlo postaviti ideale, se za njih zavzemati, in če se od idejnoutopičnega približamo k stvarnemu, se je nekaj dobrega vendarle zgodilo." Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, to so odlomki iz Preludija za klavir Jeana Markiča v izvedbi pianista Klemna Golnerja. Oblikovalec zvoka za esej Vojko Kokot, bralca Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Španski novinar Guillermo Fesser je s sodelavcem Juanom Luisom Canom ustvarjal radijsko informativno oddajo Gomaespuma – Penasto gumo, ki je prek humorja več kot 25 let dnevno dosegala milijon poslušalcev v Španiji. Fesser je študiral novinarstvo v Madridu in kinematografijo v Kaliforniji. Julija 2002 se je z družino preselil v rojstni kraj svoje žene, Američanke Sare Hill, v Rhinebeck, idilično mesto na bregovih reke Hudson, 167 kilometrov od New Yorka. Poleg drugih knjig je napisal uspešnico Sto milj od Manhattna. V eseju s prav takim naslovom Andrej Rot med drugim s prevedenimi odlomki iz knjige predstavlja njegovo razmišljanje o drugačni Ameriki. "Vabila so zelo natančna, ker določajo začetek zabave in čas, ko boš moral spustiti jadra. Če želiš povabiti prijatelje in imaš na razpolago samo tri ure v četrtek, to ne sme biti noben problem. Kje je sploh zapisano, da je domača zabava dobra edinole, če se domov odplaziš ob treh zjutraj? Vabimo vas na zabavo s klobukom pri nas doma, dne 18. tega meseca, med šesto in deseto uro. Gostu je zdaj popolnoma jasen okvir zabave. Pa na klobuk ne sme pozabiti." Mihael Kozjek je v esej vpletel glasbene odlomke iz Gershwinovega džezovskega standarda Embraceable You v priredbi in izvedbi pianista Gregorja Ftičarja. Tonski mojster eseja Maks Pust, bralca Lidija Hartman in Jure Franko.
Pisateljica Katja Perat je diplomantka filozofije in primerjalne književnosti in doktorandka na Washington University v St Louisu. Izdala je nagrajeno pesniško zbirko Najboljši so padli, sledila ji je Davek na dodano vrednost. Leta 2018 je izšel njen prvi roman, Mazohistka. Njen esej Čigava dežela? je izšel v časopisu Pogledi 17. julija 2015. "Za vas ne vem, v meni pa se vsakič, ko poskušam motriti koncept nacionalne države, kolcne sila preprosta in ne preveč domišljena utopistka, ki meri predvsem na to, da je vsakršno govoričenje o človeški enakopravnosti mlatenje prazne slame, dokler faktično ne bo veljalo, da za vsakega živečega človeka veljajo enaka pravila, da ima pred sabo enake možnosti tako za preživetje kot za razvoj. V letih, ko smo še verjeli, da je pred nami vsaj še nekaj desetletij napredka, sem rada verjela, da gre za prehodno stanje, ki ga bo nadomestilo kaj bolj univerzalnega, predvsem pa bolj pravičnega. Potem pa je iluzija blagostanja zaškripala tudi na našem koncu sveta in kot se za krizo spodobi, so ljudje en dva tri spet skočili v nacionalistično opravo prvega reda." Vmesne glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz SInfonie Carnioli, 'Soudaške' Tomaža Habeta, ki je tudi vodil orkester slovenske policije. Tonski oblikovalec eseja Vjekoslav Mikez, bralca Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Prevajalec in literarni kritik Jaroslav Skrušný je napisal esej Novi zapiski iz klavzure. Objavil ga je na portalu za književnost in mišljenje Društva slovenskih pisateljev leta 2020. V njem med drugim, ozirajoč se na pandemični čas, zapiše: "Po poti nizdol z Rožnika me nenadoma prevzame občutek izgubljenosti. Okrog poldneva je, dan je sončen, vroč, v zeleni katedrali gozda vlada spokojno zatišje, zdi se, da so se še ptice potuhnile in se predale opoldanski letargiji. Kar naenkrat okrog sebe začutim neznansko praznino, kot da sem se izgubil v prostoru, kjer mi je vse tuje, kjer z ničimer in nikomer ne morem vzpostaviti stika, kjer sem tuj in sam, brezpomočen, neskončno majhen delček, makovo zrnce v brezbrežju vsemirja. A ne občutim Roquentinovega gnusa nad nepredušno tujostjo sveta in stvari, ki me obdajajo, tudi ne groze pred praznino – saj je svet okrog mene poln, nabit s svojimi skrivnostnimi pomeni – bolj zaznavam nekakšno brezbrižnost kozmosa, ki me obdaja, prav fizično izkušam svojo absolutno nepomembnost. In hkrati zaznavam nekakšno totalno odprtost, darežljivo izročenost bivanju; ni me več oziroma, kolikor sem, sem le še ta odprta razpoložljivost, izvorna človeška mogočost, kot bi rekel Kocbek, večni vandrovec na križpotjih nikdirdoma, zablodeli tujec v hiši bíti." Mihael Kozjek je izbral glasbo, ki poveže esej – to so odlomki iz Canzone serenate, šeste skladbe prvega zvezka Pozabljenih melodij Nikolaja Medtnerja. Pri klavirju je Lilya Zilberstein. Oblikovalec zvoka eseja Vito Plavčak, bralca Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Etnolog ter kulturni in umetnostni zgodovinar Damjan J. Ovsec preučuje meščanstvo, njegovo identiteto, kulturo, praznovanje in s tem povezane navade; raziskuje verovanje, vraže, mite in simbole, hkrati popularizira etnološko in kulturno dediščino Slovencev. Piše knjige, poljudne in znanstvene članke. Leta 2010 je izdal knjigo Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu. Njegov prispevek Velika noč je bil na Radiu Slovenija posnet leta 1995. "Slovenska velikonočna jajca, imenujejo se tudi pisanice ali pisanke, se uvrščajo med najlepše okrašene primerke v vsej Evropi. Odsevajo značilnosti slovenskega vzhoda, zato so zanje značilni geometrični in stilizirani liki, medtem ko na primorskih in gorenjskih pirhih prevladuje okrasje, ki posnema največkrat rastline in cvetove. Poleg tega pogosto srečamo na pirhih krščanske simbole, kot so napis JHS, pa tudi malteški križ, znak viteškega reda, ki je imel v Beli krajini svoja posestva. Napisi Veseli vuzem, Vesela aleluja, Ljubezen goreča in drugi, pa so napisi iz novejšega časa." Besedilo je brala Judita Zidar, glasbeno ga je opremila Larisa Vrhunc, tonsko ga je oblikovala Gabrijela Čepič.
Arhitektka Janja Rupnik Brodar vodi arhitekturno pisarno Riba arhitekti. V strokovnih in poljudnih revijah občasno objavlja članke o vprašanjih arhitekture in njenih družbenih vidikih. Njen prispevek Hamam je izšel v reviji Outsider 25. septembra 2019. "Predstavljajmo si družbo otomanskega Turka pred denimo štiristo leti. Imperij je v razmahu, v Višegradu je zgrajen most na Drini, kultura in moč sta na višku. Čistoča telesa je zapoved, razkošni in vsem dostopni hamami so v vsaki turški soseski, vasi, palači. Družba je po načelih vere homosocialna: na ulicah so moški, ki se družijo z drugimi moškimi, za stenami moževe hiše in vrta so ženske, ki se družijo z ženskami, ven gredo izjemoma. Za odnose med spoloma veljajo stroga pravila in omejitve. Ženske so skrite in pokrite. Edini javni prostor, kjer se lahko srečujejo s prijateljicami in sorodnicami, je hamam, ki je vedno zgrajen tako, da sta moški in ženski del strogo ločena. Povezujeta ju le ena stena in vroč zrak v tleh, ki prihaja iz istega kurišča. Fenomena sta torej dva: ženski hamam in moški hamam. Dva svetova, vsak pod svojo kupolo, v svoji pari in svoji mistiki, kulturi, erotiki." Vmesne glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek; ti so odlomki iz Doulaba, arabske instrumentalne skladbe, ki jo izvaja ansambel Nova Schola Labacensis. Tonski oblikovalec Maks Pust, bralca Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Slovenist Zoran Pevec je soustanovitelj in član uredništva revije za poezijo in poetično Poetikon. Pesmi, eseje in literarne kritike objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah v Sloveniji. Njegov esej Poezija – mimorekanje, samota in tišina je bil objavljen kot uvodnik v reviji Poetikon leta 2022. "V pesniškem jeziku prehaja človek v neke druge dimenzije, v neka druga stanja, ki ga premaknejo v umetniško zanesenost in drugačnost, medtem ko mora v vsakdanjem govoru priti do okrepitve smisla izrečenega. "Beseda je pripadnost k biti odslikanega" poudarja Gadamer, beseda izraža človeka in s tem njegovo zavedanje sveta. "Jezik ni le kos opreme, ki pripada človeku in svetu, temveč se v njem kaže kako imajo svet ljudje". Lahko bi rekli, da je imetje sveta, imetje jezika – toda vsi vemo, kako je to izmuzljivo." Vmesne glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek; ti so odlomki iz Adagia, počasnega 2. stavka Koncerta za oboo in godala v d-molu Alessandra Marcella, ki zveni v priredbi; igrata organistka Polona Gantar in orgličar Miro Božič. Tonski mojster Jernej Boc, bralca Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Ameriška filozofinja in pisateljica Susan Sontag sodi med vodilne intelektualce in intelektualke 20. stoletja. Slovela je zlasti po svojih esejih, objavila je tudi nekaj romanov in dram. Njen esej Zoper interpretacijo je izšel v istoimenski knjigi leta 1966, pri nas pa v prevodu Lučke Jenčič v reviji Sodobnost leta 1978. "Tudi če se zdi, da zdajšnji razvoj večine umetniških zvrsti vodi stran od predstave, da je umetniško delo primerno sestavljeno iz vsebine, ostaja ta predstava kljub temu še naprej prevladujoča. Kot menim, je vzrok za to neki določen način opazovanja umetniških del, ki je globoko zakoreninjen v množici ljudi, ki resno jemljejo katero koli umetnost. To prepoudarjanje pojma vsebina prinaša s seboj stalno hotenje po interpretaciji, ki nikoli ne popusti. In obratno utrjuje navado, da bi se umetniškemu delu približali z interpretirajočim namenom, predstavo, da obstaja dejansko nekaj takega kot umetniško delo." Vmesni glasbeni vrinki so odlomki iz skladbe Razglednice z neba Marjana Mozeticha v izvedbi orkestra CBC iz Vancouvra pod vodstvom Maria Bernardija. Izbral jih je Mihael Kozjek. Tonska oblikovalka Klara Otorepec, bralca Višnja Fičor in Aleksander Golja.
Španski mislec in pisatelj Fernando Savater je znan kot popularizator filozofije, televizijski voditelj, predavatelj in politični aktivist. Izdal je več esejističnih del, med njimi knjigo Naloga junaka iz leta 1981. V njej je esej Pripovedno mišljenje: zgodbe, leposlovje in filozofija. Iz angleščine ga je prevedla Marjeta Gostinčar Cerar, objavljen pa bil v reviji Otrok in knjiga leta 2008. "Hočem reči, da filozofi ne pripovedujejo zgodb, ki so se ali ki bi se lahko zgodile, pač pa zgodbe, ki se ne dogajajo, a trajajo in so vedno tu ... obstajajo kot hipoteze, s svojimi lastnimi problemi in rešitvami. Kot rečeno, čas ni nič drugega kot gibljiva metafora za večnost, zgodbe filozofov pa zasilne metafore za večno in nespremenljivo. Filozofi nam ne poskušajo prodajati zgodb, ampak bi nam radi pomagali spoznavati, predvsem pa bi nas radi zbudili iz sna." Vmesni glasbeni vložki, te je izbral Mihael Kozjek, so odlomki iz Don Kihota, fantastičnih variacij na viteško temo Richarda Straussa v izvedbi Orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom Uroša Lajovca. Tonska mojstrica Mirta Berlan, bralca Renato Horvat in Višnja Fičor.
Pisateljica in prevajalka Agata Tomažič je v eseju Liki izseljencev v književnosti s podnaslovom Izseljenec, kaj je tebe treba bilo spregovorila o izseljevanju Slovencev in kako na njih gledajo tisti, ki se niso izselili. Izšel je v časopisu Pogledi 25. marca 2015. " Izseljenec je lik, ki najbrž v nobeni družbi ni deležen prav laskavih oznak. Ne v oni, v katero se je priselil in je večni prišlek, še manj pa v tisti, ki jo je zapustil. Kar je logično, saj tam o njem sodijo tisti, ki so ostali. Tisti, ki se niso strahopetno izognili težavam, s katerimi se izseljencu ni več ljubilo spoprijemati – pa najsi je bila to revščina ali nepredušni pokrov, ki ga je režim poveznil nad narod in udušil svobodo misli. Izseljenec je človek, ki ni premogel dovolj pokončnosti in premočrtnosti, da bi se vsemu temu še najprej zoperstavljal. Tako kot ostali, ki raje še naprej trpijo, kot da bi pospravili šila in kopita in se odpravili lepšemu jutri naproti. Kajti vztrajnost, mogoče tudi trma, in potrpežljivost, mogoče tudi podredljivost in pripravljenost trpeti, sta dokaj čislani vrednoti." Vmesni glasbeni vložki, ki jih je izbral Mihael Kozjek, so odlomki iz Sarabande za Natašo, za klarinet in klavir Uroša Kreka, igrala sta klarinetist Dušan Sodja in pianistka Tatjana Kaučič. Tonski mojster Vito Plavčak, bralca Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Ameriška avtorica Cynthia Ozick je pisateljica kratkih zgodb, romanopiska in esejistka. Njen prispevek O eseju kot toplem telesu je prevedla Patricija Fajon za revijo Sodobnost leta 2001. "Esej je stvar domišljije. Če so v njem podatki, so ti navrženi mimogrede, in če se v njem pojavlja kakšno mnenje, mu ne kaže verjeti za vekomaj. Pravi esej ni za izobraževalno, polemično ali sociopolitično rabo, ampak je igriv polet svobodnega duha. Čeprav je napisan v prozi, si je bolj v sorodu s poezijo kot pa s katero koli drugo literarno obliko. V pristni esej se tako kot v pesem zlivajo jezik in narava in razpoloženje in temperament, pa srčnost in tveganje. In če govorim o pristnem eseju, je to zato, ker kar mrgoli ponaredkov." Vmesni glasbeni vložki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz Dveh slik za marimbo in kitaro Tilna Slakana v izvedbi Dua Xylocorda, v katerem sodelujeta tolkalka Petra Vidmar in kitarist Izidor Erazem Grafenauer. Tonski mojster Vid Jenko, bralca Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Milan Dekleva je pesnik, pripovednik, dramatik, publicist in prevajalec z izjemnim opusom. Njegov esej Digitalna utopija je izšel v reviji Literatura leta 1997. "Besedo komunizem v navedku Cioranovega eseja zamenjajmo z besedo virtualna resničnost (oziroma informacijska avtocesta ali, denimo, globalna digitalizacija, internet in podobno) in preberimo znova: "Če je bila utopija upredmetena iluzija, bo globalna digitalizacija, ki je šla še dlje, predpisana, vsiljena iluzija: izziv za vseprisotnost zla, obvezni optimizem ..." Da ne bo nesporazuma: besedilo, ki nastaja, vtipkujem v računalnik, ki je postal del moje življenjske stvarnosti, tako, kot je del mojega življenja postalo bedenje pred najrazličnejšimi elektronskimi zasloni, na katerih se druga v drugo prelivajo sličice in zgodbe umišljenih svetov. Nič ne morem zoper digitalizacijo svoje eksistencialnosti, kar pomeni: informacijska cesta me je že davno povozila, za mojo kri je bila prehitra in preširoka." Vmesni glasbeni vložki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz Plesnih ambientov Petra Šavlija v izvedbi kitaristov Igorja Sajeta in Jerka Novaka. Tonski mojster Miha Klemenčič, bralca Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Septembra lani smo se spomnili 125. obletnice rojstva Franceta Goršeta, enega izmed najpomembnejših predstavnikov slovenskega modernističnega kiparstva. Pesnik in esejist France Papež pa je leta 1987 napisal esej z naslovom Življenje, posvečeno umetnosti, ki je takrat izšel v reviji Meddobje. "France Gorše je bil član Slovenske kulturne akcije od vsega začetka, zato imamo poleg splošne kulturne dolžnosti še posebno »pravico«, da mu posvetimo spominski zapis. Mnoga njegova dela moremo sploh videti v perspektivi zdomskih in zamejskih obrazov in usod. Za Franceta Goršeta pa ne velja samo, da je bil umetnik slovenskega svetovnega prostora – tudi v času je njegovo delo razpeto na več kot pet desetletij. Prvi je o njem pisal književnik Albert Širok v Našem glasu že leta 1926. France Stele je pisal o Goršetu tudi že leta 1928. Goršetova umetnost, ki je dozorela v desetletju pred zadnjo vojno, je dobila v svetu človeško in estetsko izraznost. Za to spominsko priložnost skušam osvetliti v glavnem vse postaje njegovega plodnega življenja; sem in tja naj bo vpleteno kako sporočilo iz njegovega dopisovanja in stalne povezanosti z nami, saj je v nekem pismu med drugim dejal: "Zame je vselej praznik, kadar mi poštar prinese novo številko Meddobja." Vmesni glasbeni vložki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz Pihalnega kvinteta št. 2 Primoža Ramovša v izvedbi članov kvinteta Ariart. Tonski mojster Vito Plavčak, bralca Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Profesor za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti ter esejist Tomislav Virk je doktoriral s področja literarnih ved. V revije Literatura je leta 1997 objavil esej Naloga literature. " Toda katera naloga literature kot umetnosti je prava? Zgodovina odgovorov na to vprašanje je seveda zgodovina literature, njenih estetskih premikov in njenega razvoja. Zdi se, da pri tem obstaja neka splošna zakonitost: dobam, ki so izraziteje uveljavljale imaginacijo, subjektivnost in estetsko avtonomijo, sledijo tem nasprotujoče usmeritve, ki zanikajo "esteticizem, larpurlartizem, artistični eskapizem" in od literature terjajo dejavno vključevanje v aktualno družbeno problematiko in zrcaljenje ne-fiktivne, domala dokumentarne, preverljive stvarnosti. Ta nihanja niso vedno odvisna le od estetskih premikov, ampak tudi od družbene konstelacije: uradna ideologija v totalitarnih režimih zahteva ideološko "pravo", bodrilno, »resnično« in »stvarno« literaturo ter pri tem ne zanika le ideološko sporne, ampak (npr. v bivših socialistično-komunističnih državah) tudi takšno, katere princip je absolutna subjektivnost. Vmesni glasbeni vložki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz Nokturna – 2. stavka Koncerta za violino in orkester Janija Goloba v izvedbi violinista Primoža Novšaka in Orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom Marka Kissóczyja. Tonski mojster Maks Pust, bralca Ajda Sokler in Renato Horvat.
Salman Rushdie je pisatelj in esejist z britansko-indijskimi koreninami. V njegovih delih se prepletata magični realizem in zgodovinska fikcija. Najpomembnejše teme, ki jih zajame, so politika, postkolonializem, migracije in nemiri med zahodnimi in vzhodnimi civilizacijami. Njegov esej V obrambo romana v prevodu Igorja Bratoža je bil objavljen v reviji Literatura leta 1998. "Ali ni pravzaprav brez pomena, od kod prihajajo veliki romani – pomirjajoče je že to, da sploh prihajajo. Kakšen je sploščen planet, na katerem prebiva dobri Profesor, ob njem v središču izčrpani Rimljani, z obrobja pa prežijo nanje strašljivo nadarjeni Hotentoti in antropofagi? Zemljevid v glavi profesorja Steinerja je imperialistični zemljevid, vendar evropskih imperijev ni nikjer več. Polovica stoletja, s katerega literarno produkcijo Steiner in Naipaul dokazujeta zaton romana, je tudi prvega pol stoletja postkolonialne dobe. Kaj ni preprosto to, da nastaja novi roman – postkolonialni roman, razsrediščeni, transnacionalni, medjezikovni, medkulturni roman – in da v tem novem svetovnem redu oziroma neredu lahko najdemo boljšo razlago za zdravje sodobnega romana od Steinerjevega nekoliko pokroviteljskega heglovskega stališča, ki razlog za ustvarjalnost v 'oddaljenem krogu' vidi v tem, da so to območja, "ki so na zgodnejši stopnji buržoazne kulture oziroma sploh v zgodnejši, surovi, bolj problematični obliki?" Vmesni glasbeni vložki, izbral jih je Mihael Kozjek, so odlomki iz skladbe Black Earth Fazila Saya v avtorjevi izvedbi. Tonski mojster je Maks Pust, bralca Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič.
Slovensko-bosanski pesnik, pisatelj in prevajalec Josip Osti je ob izidu pesniške zbirke Vladimirja Kosa, ki je v 99. letu umrl v Tokiu 18. julija lani, pri založbi Obzorja leta 1998 objavil esej v reviji Literatura z naslovom Kosovo petje o magiji življenja. "Čeprav so nekatere razlike med načinom življenja in mišljenja na Zahodu in Daljnem vzhodu skoraj nepremostljive, jih Kosu v najsrečnejših in najbolj uspelih trenutkih njegovega pesnjenja uspeva srečno približati. Morda najbolj občutno s kozmizmom, če lahko tako imenujem njegovo pesniško razkrivanje magije življenja oziroma vrednot in lepot v vsem, kar obstaja in kar je obsijano z lučjo pogleda Boga Človeka. Prav ta luč svetilke srca, ki, čeprav je v njem živa rana, sprejema in oddaja močno svetlobo in prijetno toploto, objema fizično in duhovno okolje njegovega nekdanjega, spominskega in sedanjega, življenjskega doma oziroma zapuščene in izbrane domovine, ki pripadata zelo različnima kulturnima tradicijama. Skupaj z njunimi lepotami in medsebojnimi, ne le zemljepisnimi razlikami, pa tudi številnimi nasprotnostmi, ki so enkrat bolj, drugič manj izpostavljene, enako kot so bolj ali manj temačna oziroma razsvetljena obdobja njegovega lastnega življenja." Vmesne glasbene vložke je izbral Mihael Kozjek – ti so odlomki iz skladbe To the Edge of Dream – K robu sanj za kitaro in orkester japonskega skladatelja Toruja Takemicuja v izvedbi kitarista Johna Williamsa in orkestra London Sinfonietta pod vodstvom Esa-Pekka Salonena. Tonski mojster Janez Ahlin, bralca Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Pesnik, dramatik, prevajalec in esejist Ivo Svetina je ustvaril obsežen opus. Ob poeziji ustvarja tudi poetične drame, ki so postavljene v oddaljene zemeljske, mitološke in duhovne svetove. Njegove ideje izhajajo iz vzhodnih kultur, religij in filozofskih sistemov. Objava njegove pesmi Slovenska apokalipsa v Tribuni leta 1968 je sprožila odziv vodilnih slovenskih kulturnikov v pamfletu Demokracija da – razkroj ne!. V oddaji boste slišali njegov esej Odgovor poezije, s katerim se odziva na stališča nekdanjih vodilnih slovenskih kulturnikov. Izšel je v reviji Primerjalna književnost leta 1991. "Če sledim Pirjevčevi analizi tako 'prešernovske strukture' kot 'strukture' poezije, ki se je '(po)vrnila sama k sebi', pridem do ugotovitve, da poezija ni storila nič drugega, kot le izpolnila eno izmed Baudelairovih zapovedi, tisto namreč, da je najvišja tista pesem, ki nastane iz čiste radosti do same pesmi (pisanja pesmi), ker pač poezija nima kaj opraviti z resnico! A prav tu je kleč! Poezija ima opraviti z resnico, še več – poezija je resnica sama. Resnica človeškega bitja, katerega edino pravo bistvo je prav nihilizem. Čisti nič, ki ga doseže, ko je njegova zavest samo še zavest o sami sebi, ko doseže stanje Popolne praznine. Razsvetljenja in Nirvano ter je tako odrešena ciklične eksistence, ki jo uzakonja Kolo življenja s svojim nenehnim vrtenjem." Vmesni glasbeni vložki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz skladbe Erika Satieja Gnossienne št. 1 v izvedbi pianista Bojana Goriška. Tonski mojster Vojko Kokot, bralca Maja Moll in Igor Velše.
