Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Posvečamo se esejem, predvsem literarnim esejem, v katerih avtorji s pomočjo poezije ali proze drugih ustvarjalcev razpravljajo o svetu in ga poskušajo razumeti.
Avstrijsko-koroška pesnica in pisateljica Maja Haderlap se je rodila v Železni Kapli, na Dunaju je študirala germanistiko, filozofijo in gledališke vede, delala je v gledališčih v Ljubljani in v Trstu, urejala revijo Mladje, v Celovcu pa na univerzi predava gledališko zgodovino in dramaturgijo. Piše slovensko in nemško. Napisala je vrsto pesniških zbirk, leta 2011 pa je za roman Angel pozabe, ki ga je napisala v nemščini, dobila ugledno avstrijsko literarno nagrado Ingeborg Bachmann. Delo je v slovenščino prevedel Štefan Vevar. V oddaji Esej na radiu boste slišali besedilo z naslovom V luči jezika, ki ga je Maja Haderlap prebrala ob podelitvi nagrade Ingeborg Bachmann v Celovcu leta 2014. Istega leta je bilo objavljeno v reviji Rastje v prevodu Štefana Veverja; za radio sta ga leta 2019 prebrala Mateja Perpar in Igor Velše. Glasba, ki je vključena v oddajo, je vzeta iz Simfonije št. 4. v G-duru Gustava Mahlerja v izvedbi Dunajskega filharmoničnega orkestra pod vodstvom dirigenta Claudia Abbada.
Aleš Berger, večkrat nagrajeni pisatelj, prevajalec, literarni in gledališki kritik, je tudi mojster esejev. Že leta 1998 je postal Rožančev nagrajenec s Krokiji in beležkami, v tokratni oddaji pa se njegovi esejistiki posvečamo s kratkima esejema Kolodvor in Telefon. Berger ju je marca in maja 2014 objavil v reviji Pogledi. Bralca: Alenka Resman Langus, Aleksander Golja. Glasbena oprema: Mihael Kozjek. Tonska mojstrica: Mirta Berlan. Urednika: Andrej Rot, Maja Žvokelj (ponovitve). Leto produkcije: 2017.
Letošnjo Rožančevo nagrado za esejistiko so na Trubarjevi domačiji na Rašici podelili Heleni Koder, in sicer za njen knjižni prvenec, zbirko esejev Krošnja z neznanimi sadeži, ki je izšla pri Mladinski knjigi. To je osebno doživljanje umetnosti, pisanje z izjemno ostrino in občutljivostjo, natančni miselni tokovi se pretakajo v besede. In kot so med drugim zapisali v utemeljitvi, "v njenem pisanju knjige prehajajo druga v drugo, povezuje jih z opisi izrazov na fotografijah, lastnih življenjskih izkušenj, filmskih upodobitev, glasbene govorice, na posebno mesto pa postavlja poezijo, kar se zdi v današnjem času še posebno redko.'' Helena Koder se je uveljavila kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov, zdaj pa nas torej navdušuje z eseji. Od Nostalghie do nostalgije je izšel v reviji sodobnost leta 2019. Bralca: Lidija Hartman in Renato Horvat Tonski mojster: Miha Klemenčič Urednika: Andrej Rot, Maja Žvokelj (ponovitve) Glasbena oprema: Mihael Kozjek Leto produkcije: 2024
Ameriški pisatelj David Foster Wallace, od čigar smrti je 12. septembra minilo 16 let, je najbolj znan po svojem zajetnem, dobrih tisoč strani obsegajočem romanu Infinite Jest (slo. Brezkončna burka), pisal pa je tudi odlične eseje. Za oddajo smo izbrali njegov esej Borges na kavču, ki bi lahko imel naslov tudi Borges na Williamsonovem kavču. Wallace namreč analizira biografijo Borges: življenje avtorja Edwina Williamsona. Bralec oz. poslušalec eseja hitro sprevidi, da Wallaceu biografija ni všeč, predvsem zato, ker Williamson vleče premočne vzporednice med Borgesovim življenjem in literaturo. Zelo razvidno pa je v eseju tudi, da je Foster Wallace občudovalec Borgesove pisave. In prav o tej veliko izvemo v eseju, ki ga je poslovenil Jernej Županič, objavljen pa je bil v knjigi To je voda in drugi eseji, ki je izšla pri založbi LUD Literatura. Bralca: Mateja Perpar, Jure Franko. Tonski mojster: Robert Markoč. Urednika: Andrej Rot, Maja Žvokelj (ponovitve). Glasbena oprema: Mihael Kozjek. Leto produkcije: 2020.
Ker tradicionalni ponedeljek Eseja na radiu tokrat sovpada z literarnim večerom iz cikla Ars teatralis, ki ga posvečamo Alojzu Rebuli ob 100. obletnici njegovega rojstva, umeščen pa je v Slovensko stalno gledališče v Trstu, v mesto, s katerim je bil Rebula povezan vse življenje, smo se na ta kraj spomnili tudi z esejem. Njegov naslov je Moji rojstni mesti, njegova avtorica pa Poljanka Dolhar, publicistka, zaposlena v uredništvu Primorskega dnevnika, tudi Tržačanka. Posveča se kulturi in objavlja v medijih v Sloveniji in Italiji. Leta 2011 je skupaj z Eriko Bezin napisala Kako lep je Trst, prvi vodnik po slovenskem Trstu, ki je izšel tudi v italijanski različici. Leta 2014 je ob pomoči prevajalke Darje Betocchi uredila Tra Carso e caos, zbirko italijanskih prevodov pesmi Srečka Kosovela in risb slikarja Edvarda Stepančiča. Je predsednica Slovenskega kluba, s katerim je leta 2016 postavila stalno razstavo o zgodovini tržaškega Narodnega doma. ''Včasih imam občutek, da živim v dveh različnih mestih. Eno se imenuje Trst in je moje rojstno mesto. Drugo se imenuje Trieste in je prav tako moje rojstno mesto. Eno govori, bere, sanja v slovenskem in italijanskem jeziku, drugo pa samo v italijanskem. Kajti slovenščino poučujejo v zelo redkih italijanskih šolah, tako redkih, da jih lahko prešteješ na prste ene roke. Oba jezika zato obvladajo skoraj izključno Slovenci.'' Glasbeno opremo za esej je izbral Mihael Kozjek, in to vložke iz skladbe Calmo espressivo za violino solo Pavleta Merkuja v izvedbi Monike Skalar. Oblikovalec zvoka Vladimir Jovanovič, bralka Mateja Perpar.
Prispevek literarnega zgodovinarja, prevajalca, esejista, publicista, literarnega kritika, urednika in ugankarja Draga Bajta Svet in dom je izšlo v Novi reviji leta 1995, na Arsu pa smo ga prvič predvajali leta 2021. ''Tak celosten pragmatizem je dosleden; mora pa biti še agresiven, če naj doseže kak trajnejši učinek. Svetu je treba tudi vzeti, kar potrebujemo za dom, kajti sam nam bo dal le tisto, za kar on misli, da potrebujemo, in samo tisto, česar sam ne potrebuje več. Obenem pa mu moramo dati, če je treba, celo vsiliti tisto, česar nima, pa bi vsekakor vzel, če bi za to sploh vedel. Ko bomo poskrbeli zase, ko si bomo vzeli in imeli vse, kar potrebujemo, dajmo še drugim presežke. Tako bomo postali tudi v svetu resnično tisto, kar smo že doma. In tedaj bomo nehali biti strmeči mladenič, ki občuduje Evropo; mogoče bomo že kar majhen bel bikec, ki je ugrabil Evropo in si na drugi strani oceana v podobi boga Zevsa vzel lepo mladenko. Mit nas ne bo več dušil; lažnih prerokov ne bomo več potrebovali.'' Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz Simfonije št. 8 v G-duru Antonina Dvoržaka v izvedbi Simfonikov RTV Slovenija pod vodstvom Antona Nanuta. Oblikovalec zvoka eseja Vladimir Jovanović, bralca Jasna Rodošek in Jure Franko.
Pisateljica Vlady Kociancich je poleg romanov in zgodb pisala tudi eseje. Izmed njenih številnih smo izbrali Obisk gospe Woolf, objavljen leta 2009 v literarni reviji Azul@RTE. Prvič smo ga v Eseju na radiu predvajali leta 2021. ''Čar zgodbe temelji na prizadevanju obeh likov, da bi delovala naravno v očitno nenormalni okoliščini: Virginia Woolf je prihajala neokrnjena iz drugega stoletja v sedanjost nebotičnikov in računalnikov, občudovalec pa jo preobremenjen želi pogostiti. Iz kuhinje ji prinese čaj in razočaran opazi pisateljičino zmedenost, ko ta prejme skodelico vroče vode in vrečko, obešeno na nit. Nato spoznamo, da to ni prvi ali edini gost, ki je pisatelja obiskal iz literarne preteklosti. Pred njo je iz osemnajstega stoletja prišel angleški pisatelj Samuel Johnson, poznan tudi kot dr. Johnson, ki mu gostitelj ni mogel izbrisati misli, da pogled iz dvigala, ki se je dvignilo, ni zastor kake gledališke scenografije, ki se spušča, medtem ko oni ostajajo na mestu.'' Glasbene vložke je izbral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz klavirskega cikla Las Presencias skladatelja Carlosa Guastavina, izvajala jih je pianistka Diana Baker. Oblikovalec zvoka eseja Janez Ahlin, bralca Mateja Perpar in Aleksander Golja.
Nobelovec, nemško-švicarski pisatelj in slikar Hermann Karl Hesse je prepoznavnost dosegel z deli, kot sta Siddharta in Stepni volk. Rodil se je 2. julija 1877 v Calwu, Nemčiji, in umrl 9. avgusta 1962 v Montagnolu, Švici. Napisal je tudi esej Čarovnija knjige, v reviji Sodobnost objavljen leta 2004, na radiu pa smo ga prvič predvajali leta 2022. "Danes je, tako se zdi, svet pisave in uma odprt vsakomur; kdor se obotavlja, bo celo na silo potisnjen vanj. Danes, tako se zdi, pomeni sposobnost branja in pisanja le malo več kot sposobnost dihanja ali v najboljšem primeru jahanja. Pisava in knjiga sta očitno oropani vse izjemne vzvišenosti, vse čarobnosti, vse čudežnosti." Esej je prevedla Maja Kraigher. Glasbeni vložki, ki jih je pripravil Mihael Kozjek, so odlomki iz drugega stavka Koncerta za oboo, violino, godala in continuo v c-molu Johanna Sebastiana Bacha. Solista sta bila oboist Matej Šarc in violinist Janez Podlesek, Orkester Slovenske filharmonije je vodil Simon Krečič. Oblikovalka zvoka Klara Otorepec, bralca Jasna Rodošek in Jure Franko.
Sally Feldman je angleška publicistka in profesorica na univerzi v Westminstru. Njen prispevek Šahovske republike je izšel v reviji Srp (Svoboda, resnica, pogum) leta 2017. V Eseju na radiu smo ga prvič predvajali leta 2019. ''Za zdaj Deep Blue in podobni šahovski programi še ne delujejo enako kot človeški možgani – so preprosto samo odlični inštruktorji, ki skupaj z možgani lahko rešijo zapleteno nalogo. In naj nas nikar ne skrbi naraščajoča sposobnost teh strojev, da se vedejo kot ljudje. Dosti bolj nas ogroža izguba človečnosti tistih, ki zavržejo vse druge kvalitete, da bi se lahko vedli kot stroji, pa naj gre za šahovske fanatike ali diktatorje, samomorilske bombaše ali papeže.'' Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek; ti so odlomki iz Chaconne skladatelja in pedagoga Petra Kopača. Na marimbo igra Simon Klavžar, na harfo pa Tina Žerdin. Tonski mojster eseja Vojko Frelih, bralca Aleksander Golja in Alenka Resman Langus.
Slovenski zgodovinar Boris Golec raziskuje zgodovino meščanskih naselbin, socialno in kulturno zgodovino slovenskega prostora med 16. in 19. stoletjem. Pozoren je tudi na sodobno dogajanje. Njegov esej z naslovom Solkanca pod Andi smo prvič predvajali leta 2017. ''Ko sem v letih 1992/93 mudil na trimesečnem študijskem potovanju med slovenskimi rojaki v Južni Ameriki, mi je med opravljanjem številnih intervjujev ostal v spominu zlasti pogovor z zakoncema Petrom in Albino Štrukelj, Solkancema iz kraja San Carlos de Bariloche pod argentinskimi Andi. V Bariloče, kot pravijo tamkajšnji Slovenci svojemu kraju, zdaj mestu, ki s predmestji šteje več kot sto tisoč prebivalcev, sta Štrukljeva prišla kot predstavnika dveh primorskih izseljenskih valov. Peter, ki se je v Argentino preselil leta 1929, se je z Bariločami prvič srečal leta 1936, Albina pa mu je v novo domovino sledila dobri dve desetletji pozneje, leta 1951, med zadnjimi Primorci iz drugega, manjšega priselitvenega vala. Posebnost njune priselitve je bila predvsem ta, da sta prijateljevala že v stari domovini, nato vseskozi ostajala v pisnih stikih in se končno po dolgih 22 letih in številnih težavah spet znašla skupaj, tokrat za vedno. Njuni v marsičem različni življenjski usodi imata veliko splošnih značilnosti primorske ekonomske emigracije, a je treba poudariti, da Peter Štrukelj ni ostal njen anonimen predstavnik. Ustvaril si je namreč prepoznavno ime v pionirskem obdobju bariloškega in argentinskega gorništva in andinizma.'' Glasbeni vložki, izbral jih je Mihael Kozjek, so odlomki Nokturna iz Liričnih skladb, op. 54 norveškega skladatelja Edvarda Griega v izvedbi pianista Leifa Ova Andsnesa. Oblikovalec zvoka eseja je Jon Čergan, pesmi interpretira Ana Zavrtanik Ugrin, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Jezikoslovec Stanko Klinar je v slovenščino prevedel razne leposlovne knjige, med njimi Conana Doyla in Zana Greya, v angleščino pa knjigo Zakladi Slovenije. Njegov esej O Triglavu ... in še malo čez je bil objavljen v Mohorjevem koledarju 2013, v Eseju na radiu smo ga prvič predvajali leta 2021. ''H Koširjevim v Kranjski Gori že vrsto let hodi na počitnice Anglež Mike Newbury, ki sicer živi na Škotskem v mestu Linlithgow in je avtor nekaterih vodnikov, pisanih seveda v angleščini, med njimi A Guide to Walks and Scrambles in the Julian Alps based on Kranjska Gora. Za izdajo svojih knjižic je ustanovil založbo z imenom Zlatorog Publications. (Ne ''Goldhorn Publications'', kršenmatiček!!) – Pohujšuje pa se, ker so pri Jasni v Kranjski Gori postavili kip kozoroga, ki naj bi predstavljal Zlatoroga, ko pa vsaka najbolj odrinjena farovška micka ve, da Zlatorog ni bil kozorog, temveč gams! Kot tak se pojavlja v vseh besednih in slikarskih predstavitvah od Karla Deschmanna do Maksima Gasparija.'' Vmesni glasbeni vložki, izbral jih je Mihael Kozjek, so iz baletne suite Zlatorog Janija Goloba v izvedbi Orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom Lovrenca Arniča. Tonski mojster eseja Maks Pust, bralca Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Slovenska literarna zgodovinarka in prevajalka Metka Zupančič je doma iz Celja. Predavala je na ljubljanski filozofski fakulteti, poučevala je tudi v Kanadi in na univerzi v Alabami v Združenih državah Amerike. Doktorirala je s temo Orfizem in polifonija v delih Clauda Simona. Objavila je več knjig, predvsem o mitih in duhovnosti v sodobnih romanih. Njen prispevek Selitve ali vprašanja kulture: moje, njihove ... je izšel v Glasilu kanadskih Slovencev leta 1997, na radiu smo ga prvič predvajali leta 2021. ''Na pošti sem vprašala stasitega mladeniča, ali je dvojezični napis znamenje, da mi lahko odgovori po francosko. Pa se je malce žalostno namuznil, skoraj nerodno mu je bilo, ko je priznal, da je eno leto francoščine, ki jo je imel v višjih razredih, že davno pozabil. Čeprav v Ottawi ne vzamejo ljudi v službo, če ne znajo francosko. Ista provinca, približno šest ur vožnje, a svet je popolnoma drugačen.'' Glasbeni vrinki, izbral jih je Mihael Kozjek, so bili odlomki iz skladbe Razglednice z neba Marjana Mozeticha. Oblikovalec zvoka eseja je bil Maks Pust, bralca Barbara Zupan in Jure Franko.
Grk Anastassis Vistonitis je eden najvidnejših pesnikov, esejistov in kritikov svoje generacije. Njegov esej Človekove pravice in poklicanost pisatelja, ki ga je prevedla Špela Brecelj, smo v radijsko obliko pretopili leta 2021. ''Pisatelj je aktiven državljan, za to je pri njem vprašanje estetike neločljivo povezano z vprašanjem etike. Danes se vsi dobro zavedamo, da je tiranija bistvo statične družbe, zaprte družbe, katere temeljna značilnost je strah pred svobodo; kljub temu nihče ni pripravljen živeti v suženjstvu in v tem celo uživati. V odprtih družbah našega časa lahko književnost in ustvarjalno pisanje nasploh pošljeta jasno sporočilo tiranom in uzurpatorjem človeške zavesti: na tem svetu ni več kotička, kamor bi se lahko skrili, ker je svoboda – kot je dejal pesnik – vedno na prvem mestu.'' Glasbeno opremo je pripravil Mihael Kozjek, in to odlomke iz Adagia za flavto, klarinet, trobento in godala Mikisa Theodorakisa, ki je v izvedbi tudi vodil člane Simfoničnega orkestra Sanktpeterburške državne kapele. Tonski mojster eseja Vojko Frelih, bralca Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Pesnik in esejist Esad Babačić je izdal več pesniških zbirk. Za pesem Donava je na Dunaju prejel mednarodno nagrado Hörbiger, v domovini pa nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus; nominiran je bil za Jenkovo in Veronikino nagrado. Za zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg? je prejel Rožančevo nagrado. Babačićev esej Prostori brez imen smo prvič predvajali leta 2021. ''Namesto uslužnosti in pohlevne upogljivosti njegovih meščanov bi morali ponuditi tisto, na kar je to mesto resnično lahko ponosno. Glede na to, da smo bili v osemdesetih metropola alternativne kulture v tem delu Evrope, bi lahko imeli, recimo, most Primoža Habiča, pevca skupine Niet. Ali pa podhod Braneta Bitenca pod Celovško cesto, tam pri Kinu Šiška pa spominsko ploščo na Johnny Rotten Square. Svoj košček ljubljanskega asfalta bi si zaslužil tudi nepozabni novinar Ivo Štandeker, pa seveda Rok Petrovič, ki je bil prvi pesnik med slalomisti in prvi slalomist med pesniki. Še veliko prostorov bi morali poimenovati z imeni, ki nas bodo v prihodnosti reševala pred puščavo, ki vse glasneje raste v naših prometnih dušah brez neba. Drugače bo Ljubljana resnično le še pokopališče prostorov, ki jih ne smemo pogrešati!'' Glasbeno opremo je izbral Mihael Kozjek – odlomke iz Arabeske za simfonični orkester Pavla Mihelčiča v izvedbi Simfonikov RTV Slovenija pod vodstvom Bojana Adamiča. Tonski mojster eseja Blaž Kumše, bralca Matjaž Romih in Mateja Perpar.
Pesnik in pisatelj Jorge Luis Borges je večkrat predaval o Emanuelu Swedenborgu in kot pisatelj v Cervantesovem jeziku morda tudi največ pisal o tem švedskem mistiku. Borgesov Esej o Swedenborgu smo prvič predvajali leta 2021. ''Pekel je druga stran Nebes, potrebna za ravnovesje stvarstva. Tej strani vlada Gospod. Skladje sfer je nujno za svobodno voljo, ki se mora nenehno odločati med dobrim, ki izvira iz nebes, in zlom, ki izvira iz pekla. Človek vsak dan, vsak trenutek vsakega dne uresničuje svojo večno pogubo ah zveličanje. Kar smo, to bomo. Tesnoba in groza agonije, ki se po navadi pojavita, ko je umirajoči v strahu in zmeden, nista pomembni. Lahko verjamemo v nesmrtnost duše ah ne, nedvoumno pa je, da je nauk, ki gaje razkril Swedenborg, bolj moralen in razumen, kot kakšno skrivnostno darilo, ki ga skoraj naključno dobimo v zadnjem trenutku. Swedenborg nas nagovarja h krepostnemu življenju.'' Glasbeno opremo je izbral Mihael Kozjek, in sicer odlomke iz Partite št. 6 v D-duru Sylviusa Leopolda Weissa v izvedbi lutnjista Francesca Romana. Tonski mojster eseja Vojko Frelih, bralca Bernard Stramič in Lucija Grm.
Leto 2024 je leto generala Rudolfa Maistra, zato v poslušanje ponujamo esej pesnika in literarnega zgodovinarja Janka Glazerja: Rudolf Maister - Vojanov kot pesnik, ki je izšel v Kroniki slovenskih mest leta 1934, na radiu pa smo ga prvič predvajali leta 2016. ''Maistrovo pesniško delo ni bogato, je pa zanj tako značilno, da bi brez njega njegovi fiziognomiji manjkala ena najbolj bistvenih potez – izraz duše in globine; manjkali bi tisti zaokroženost in skladnost, ki njegovemu liku dajeta značaj vsestranske in harmonične osebnosti. Tako kot močne, široke osebnosti renesanse je general Maister združeval v sebi moža dejanj in moža besede, bil je vojskovodja in diplomat, bibliofil in poet – prav tako, kot je bil njegov dom, v katerem je sprejemal politike, hkrati shajališče književnikov. V tej ubranosti širine in globine je njegov čar – in z najboljšim, kar je ustvaril Maister pesnik, predvsem s slavospevi naši zemlji, bo živel prav tako nesmrtno kakor z zgodovinskim delom, ki ga je opravil Maister vojak.'' Glasbeni vrinki, izbral jih je Mihael Kozjek, so odlomki iz skladbe Andante cantabile iz Pripovedk za klarinet in klavir Blaža Arniča v izvedbi Dua Claripiano. Tonski mojster eseja Vojko Frelih, bralca Mateja Grahovac in Ivan Lotrič.
Slovensko muzejsko društvo je letošnjo Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo med drugim podelilo arheologinji in muzealki Vereni Perko. Njen esej Pravica do groba, ki je izšel v reviji Pogledi marca 2014, smo prvič predvajali leta 2018. ''Zrelost naroda odraža njegova sposobnost preroda. Vsak prerod pa temelji na očiščenju, odpuščanju in spravi, ki obredno zapirajo obdobje preteklosti. Ne domišljajmo si, da je strašna usoda razklanosti in medsebojnih obračunov doletela samo nas. To je usoda vseh, ki jih je zajela vojna vihra. Slovenci smo tu izjema le toliko, kolikor smo odlašali – in še odlašamo s tem, kar nam nalaga civilizacijska dolžnost, da opravimo dostojanstveno in srčno. V smrti smo vsi enaki, pri tem pa ne gre za vrednotenje dejanj, temveč za vrednotenje človeka kot bitja razuma in vesti.'' Glasbeni vrinki so odlomki simfonične pesnitve Otok mrtvih, op. 29 Sergeja Rahmaninova v izvedbi Saintluiškega simfoničnega orkestra pod vodstvom Leonarda Slatkina. Izbral jih je Mihael Kozjek. Zvočni oblikovalec eseja Miha Klemenčič, bralec Bernard Stramič.
Pedagoginja in publicistka Valerija Perger je več let poučevala slovenščino na dvojezični srednji šoli v Lendavi, pozneje pa je postala pedagoška svetovalka za narodnostno šolstvo Slovencev v Porabju. Njen esej Nevarno razmajani temelji slovenstva v Porabju smo prvič objavili leta 2017. ''Porabje, ta skrajni severovzhodni branik slovenstva, je svet, premalo in preveč površno znan Slovencem v matici, včasih zlorabljen, včasih malikovan, nikoli pa razumljen do konca. Občudujem vse tiste Porabske Slovence, ki ohranjajo svojo slovensko dušo, ki so, čeprav redki, naučili slovenščino svoje otroke, in tiste, ki nikoli ne rečejo, da za slovenstvo žrtvujejo svoj dragoceni čas. In želela bi razumeti vse tiste, ki niso učili svojih otrok slovensko in danes ne vedo, kje, kam in kako zasidrati svoje duše.'' Glasbeni odlomki, izbral jih je Mihael Kozjek, so iz Suite za orkester Slavka Osterca v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom Simona Krečiča. Esej je zvočno oblikoval Jernej Boc, bereta Mateja Perpar in Ambrož Kvartič.
Pesnica in esejistka Meta Kušar se v eseju Zazvenelo je morje navzočnosti in bivanja posveča odkrivanju in vrednotenju pesnika Janeza Ovsca. ''Stvar je resna! Literarne vede ne bi želela uporabljati, kot se velikokrat dogaja, da postane ena izmed institucionaliziranih manipulacij z literaturo in publiko. Čeprav je v literarni znanosti vse več tehnicizma, umetniški opus še vedno ostaja notranja kronika avtorjevega življenja. Kot pesnica se zelo dobro zavedam, da je čez literaturo 20. stoletja šlo veliko ideološkega nasilja, ki deloma še vedno traja. Enako tudi vem, da dober pesnik, živ ali mrtev, nenehno tli, samo če bo kdo dobro dahnil vanj, bo ogenj hušknil in planil z opusa nanj. Poezija vnema, kot ljubezen.'' Vmesni glasbeni vrinki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz skladbe za godala z naslovom Summa Arva Pärta v izvedbi godalnega kvarteta Franz Joseph. Tonski mojster eseja Gašper Loborec, bralca Lidija Hartman in Igor Velše.
Pesnik, pisatelj in karikaturist Gregor Papež je predstavnik sodobne slovenske in argentinske literarne ustvarjalnosti. Svoj prispevek Nosorogi je napisal ob obletnici ustanovitve zdomske Slovenske kulturne akcije. ''Zdomstvo je bilo republika duhov v dvojnem pomenu. Šlo je za močne osebnosti, miselne duhove, ki so nujno osebni, edinstveni in se razlikujejo drug od drugega. Poleg tega pa sta SKA in tudi emigracija republika duhov v pomenu nadrealnosti že zaradi okoliščin v izgnanstvu, ki so sestavljale komaj obstoječo materialno stvarnost, stvarnost, ki je temeljila na preteklosti in na svetu idej. Svet, ki je prav zaradi odmaknjenosti od stvarnega sveta v platoničnem pomenu bliže resnici. Danes morda ni drugače ... drugače je le to, da ni več tistih velikanov, idealistov in da so nasledniki postali predvsem profesionalni Slovenci in žalostni kulturniki. Dejstvo je tudi, da je nosorogov rog dražji od kokaina, zanj pa je na črnem trgu mogoče dobiti veliko denarja.'' Besedilo je jezikovno pregledala Saša Grčman. Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz skladbe Andante za violino in klavir Marija Kogoja, igrata violinist Tomaž Lorenz in pianist Primož Lorenz. Zvočni oblikovalec eseja Maks Pust, bralca Igor Velše in Maja Moll.
