Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Esej, ki uporablja poezijo ali prozo drugih avtorjev, da bi iz nje zgradil svet, ki bi omogočal razumevanje tistega, o čemer razpravlja.
Pesnik, dramatik, prevajalec in esejist Ivo Svetina je ustvaril obsežen literarni opus. Njegov esej Smo res narod knjige? je izšel v reviji Pogledi leta 2015. "Ta država, ta bleda mačeha, ima seveda vrsto ,instrumentov', da ,pomaga' knjigi. Najprej pa mora pomagati avtorjem, da bodo preživeli, saj brez njih ni knjige. Občutno, ne le za nekaj odstotkov, naj poveča sredstva za subvencije in za nakup knjižničnega gradiva; če ji že ni, ko je bil za to čas, uspelo v bruseljskem birokratskem blodnjaku izboriti, da knjiga v Sloveniji ne bi bila obdavčena, naj vsaj zniža davek nanjo (na recimo 3,5 odstotka), da ne bi pobrala z davkom na knjigo več sredstev, kot jih da v obliki subvencije (!); to je verjetno res eden zadnjih reliktov socializma. Subvencionirane knjige naj ne bi bile neobdavčene – s tem bi se med ,poslovnimi subjekti', ki se v Sloveniji ukvarjajo z založništvom in jih je kar 500 (!) – podatek iz leta 2012 – sicer ustvarjala neenakost oz. bi bili privilegirani tisti, ki so že tako ali tako privilegirani, a ta predlog se zdi kljub vsem pomislekom dovolj razumen, saj izhaja iz dejstva, da država obdavči subvencije, ki jih sama namenja knjigi." Vmesni glasbeni vrinki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz Listov iz spominske knjige Tomaža Habeta v izvedbi oboista Mateja Šarca in članov Orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom Simona Krečiča. Tonski mojster eseja je Vojko Kokot, bralca Mateja Perpar in Jure Franko.
Umetnostni zgodovinar, pesnik, esejist in Rožančev nagrajenec za esejistiko Robert Simonišek razglablja o temah, ki zadevajo umetniško ustvarjanje. Njegov esej Mesto poezije je bil objavljen v reviji Zvon leta 2020. Takole ga začne: "Neodtujljivost poezije izhaja iz človekove potrebe po zavetju in izražanju lastne individualnosti. Njen neobstoj je primerljiv z izbrisom gozda z zemeljske oble kot opustošenja enega najvitalnejših organizmov. Človeški duh, kakor se nam prikazuje skozi pisave od starih civilizacij do danes, bi ostal brez krošenj in senc, ki plovejo proti oblakom, brez tega, kar podarja zrak in kar maje opisana čustva, razpoloženja in misli. Poezija je kardinalni način izrekanja in je v njeni naravi, da sili na vrhove, ki jih druge literarne zvrsti ne morejo preplezati. Preseganje ostaja njena imanentna naravnanost tudi v sodobnem svetu, seveda na svojstven, problematičen način." Glasbene utrinke za esej je izbral Mihael Kozjek – ti so odlomki iz Plesne suite 1821 Urbana Kodra v priredbi Teje Komar; igra priložnostni glasbeni ansambel. Tonski oblikovalec eseja Maks Pust, bralca Mateja Perpar in Jure Franko.
Pisatelj in glasbenik Milan Dekleva je avtor dvajsetih pesniških zbirk, štirih romanov, dveh knjig kratke proze in treh knjig esejev. Svoj esej Gnezda in katedrale je leta 1996 objavil kot uvodnik v reviji Literatura. "Gnezdo in katedrala sta prispodobi, ki sta se mi ob Rilkeju zapisali povsem intuitivno, nenadzorovano. Zdaj ko razmišljam o njunem simbolnem pomenu, se mi razpira skrivnost devinskosti elegij, ki je omogočila orfičnost sonetov. Gnezdo, zavetišče ptic in zraka, je nukleus, središčna metafora Devinskih elegij: šele v točki, ko Rilke – v imenu stvari, sveta, celote bivajočega – preseže človeka, se preseženost kot presežno vrne in postane možnost ustvarjalnega zrenja. Šele preseženi človek lahko znova – spominjajoč na Orfeja – začuti drhtljaj lirinih strun in zasnuje katedralo." Spremljevalne glasbene utrinke je izbral Mihael Kozjek: ti so odlomki iz Busonijeve klavirske transkripcije koralnega preludija Nun komm' der Heiden Heiland/Zdaj prihaja odrešenik narodov Johanna Sebastiana Bacha, igra Alfred Brendel. Tonski oblikovalec eseja Maks Pust, bralca Mateja Perpar in Jure Franko.
Pesnik, prevajalec, esejist in literarni zgodovinar Božo Vodušek je mejnik v razvoju slovenskega pesništva. Njegov esej Kult umetnika je izšel v Sodobnosti leta 1934. "Pretirani kult umetnika ima pri nas več vzrokov; eden izmed glavnih je v tem, da smo vse do danes ostali nepolitičen narod; če se hočemo sploh sklicevati na kaj, se moramo predvsem na svojo izrazito duhovno kulturo in na svoje umetnike, kot njene najvidnejše stvaritelje. Že to samo po sebi mora povzročiti neravnovesje v ocenjevanju različnih kulturnih dobrin kot so na primer umetnost, gospodarstvo in politika; pri drugih, razvitejših in harmoničnejših narodih takega neravnovesja ni najti. Kult umetnika po samem sebi in v izrazitem nasprotju z družbo, ki je tako značilen za naše okolje in ki daje povod neštetim zbadljivkam in polemikam, pa izvira pri nas iz Cankarjeve dobe. Cankar je tisti, ki je že obstoječi kult umetnika stopnjeval do nenavadne višine in mu postavil kot logično podlago bistveno nasprotje med umetnikom in družbo." Glasbene utrinke v oddaji je izbral Mihael Kozjek: ti so odlomki iz Suite za klavir št. 2, op. 28 Janeza Matičiča; igra Tatjana Kaučič. Tonski mojster eseja Jernej Boc, bralca Mateja Perpar in Aleksander Golja.
Michael Martens je nemški novinar in avtor več knjig, med njimi biografije o Ivu Andriću V požaru svetov. Ivo Andrić – zgodba evropskega življenja. V oddaji boste slišali poglavje iz omenjene knjige, ki jo je prevedla Seta Knop in je letos izšla v zbirki Labirinti Literarno-umetniškega društva Literatura. V njej izvemo tudi o pobudah, da bi Andriću podelili Nobelovo nagrado za književnost, ki jo je nato prejel leta 1961. "Dokumenti Akademije sicer dokazujejo, da je imel ne nazadnje tudi Andrić korist od "proporcionalnega" mišljenja stockholmske žirije. Andrić je "izjemen pisatelj iz novega, zanimivega koščka sveta," meni recimo akademik Henry Olsson, švedski pisatelj Sigfrid Siwertz, ki je že skorajda tri desetletja v odboru, pa k svojemu pledoajeju za Andrića dodaja: "Menim, da bi se morala Akademija tokrat podati ven iz običajnih kulturnih krogov in podeliti nagrado človeku onstran uveljavljenih literarnih voda." Toda Siwertz tudi jasno pove, da ima Andrića za pripovednika, ki ni odvisen od geografske podpore manj nadarjenim: "Dovolj je pameten, da ne poskuša pričarati umetne enotnosti med nenavadnimi dogodki in ljudmi. Ti v vsej svoji zagonetnosti hušknejo mimo nas in spet izginejo." Glasbene utrinke je izbral Mihael Kozjek: ti so odlomki iz Male glasbe za tri groše Kurta Weilla v izvedbi orkestra Gulbenkian pod vodstvom Michela Swierczewskega. Tonski mojster eseja Robert Markoč, bralca Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Boris Pahor v prispevku Trubarjev pepel pripoveduje o obisku krajev, kjer je Primož Trubar deloval, potem ko je moral pobegniti v Nemčijo, predvsem o Derendingenu, kjer je živel in služboval do smrti. Besedilo je odlomek Iz popotnih zapiskov Borisa Pahorja, objavljeno v Sodobnosti leta 1965. Na radiu smo ga leta 2017 objavili v oddaji Spomini, pisma in potopisi. "Zavedam se, da smo skozi vso poniževalno in klavrno in ničvredno zgodovino kljub vsemu vendar imeli svojega skupnega voditelja: slovensko srce. Tako se zdaj ojunačim in upam vprašati, kje približno je bil Trubar pokopan. Ob stranskem vhodu sva in ona riše poševno črto pred kamnitim pragom in pravi, da nekako tamle. Gibi njene roke v zraku so podobni pregibanju zapestja v vodi, ko perica v nji raztaplja pralni prašek; a vendar je nekaj nežnosti v njeni dlani, ki nerazločno pomirja zrak, v katerem ne bo pustila nobene sledi. In zdi se mi neprimerno, da bom moral stopiti čez njeno poševno zračno črto; obenem pa si mislim, da pišejo viri, da je bil pokopan pred vhodom v cerkev, zdaj pa smo ob stranskem vhodu. Torej je bila cerkev nekoč zasukana drugače." Glasbene utrinke je izbral Mihael Kozjek: ti so odlomki iz Courante dolorose, drugega stavka Vojne suite Samuela Scheidta v priredbi za trobilni kvintet Philipa Jonesa; igra Slovenski kvintet trobil. Besedilo je interpretiral gledališki igralec Milan Štefe.
Pisateljica Barica Smole se je rodila na Prevaljah. Bila je urednica revije Rast. Piše prozo, kritiko, potopisno literarne reportaže. Njen esej Prijatelja Prežihov Voranc in Ciril Kosmač je izšel v reviji Sodobnost leta 2020. "Ko bralec prebira dela klasikov, mu oko drsi po vrsticah, da bi ujelo zgodbo, podobe, vzdušje, misli, čustva ... in morda resnico. Prav lahko to, zadnjo, zanemari ali pa je sploh ne opazi. Šele kasnejša branja in poznavanje zgodovinskih dejstev mu včasih zasvetijo skozi besedje in takrat se lahko zgodi, da čudežni, neprijetni preblisk razlista knjigo, premeša črke, strga liste in jih zvrtinči pod nebo, kjer se sprimejo v čudno, črnikasto kepo ... To se mi je zgodilo že večkrat, vendar naj bo to zapis o dveh slovenskih pripovednikih, ki sta oba živela približno v istem času na obrobju slovenskega ozemlja, eden na zahodni, drugi na severni meji, doživljala pritisk sosednjih narodov in pisala tako, kot lahko za njima piše le malokdo." Glasbene utrinke za esej je izbral Mihael Kozjek: ti so odlomki iz Valse triste (Otožnega valčka) Jeana Sibeliusa v izvedbi Orkestra Norveškega radia pod vodstvom Arija Rasilainena. Tonski mojster eseja tokrat Janez Ahlin, bralca Mateja Perpar in Jure Franko.
Filmski kritik in pisatelj Simon Popek je programski direktor festivala Liffe in Festivala dokumentarnega filma. Je tudi avtor knjige Kubrick, knjige o življenju in delu filmskega velikana. Njegov esej Percival Everett, po desni je bil objavljen na spletni strani LUD Literatura 5. septembra letos. "Prehitevanje po desni je uporabna prispodoba mojih dolgoletnih nečednosti v razmerju do knjig, ki mi – nekatere leta, druge celo desetletja – mežikajo z domačih knjižnih polic. Če bi znale govoriti, bi mi že neštetokrat omenile družino, najbolj mastno v času, ko sem jih še zlagal na kup in jim urgentnost višal ali nižal s prekladanjem na vrh ali dno naraščajoče skladovnice. Zdaj mi, nemočne in popredalčkane, lahko samo še mahajo s polic." Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, in sicer odlomke iz dela Ugly Beauty Theloniousa Monka; igrajo saksofonist Joe Lovano, kitarist Bill Frisell in Paul Motian pri bateriji. Esej bereta Mateja Perpar in Jure Franko, tonski mojster je Robert Markoč.
Pisatelj in jezikoslovec Andrej E. Skubic je doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 2003. Njegove knjige so prevedene v vrsto tujih jezikov, za pisateljsko delo je prejel tri nagrade kresnik, večernico, nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado, za prevajalsko delo pa Sovretovo nagrado. Njegov esej Z akcijskim načrtom nad izdajalska dejanja je bil objavljen na spletni strani Airbeletrina letos 25. februarja. "Domoljubje razumem predvsem kot pripadnost neki kulturi – kulturi, ki je zmeraj tudi komunikacija: refleksija in prebavljanje skupne izkušnje. Kultura je razmišljanje. Umetnost je provociranje razmišljanja. Kultura je varno okolje. Dom je tam, kjer mi je toplo in se počutim varno. Ne ogroženega, da me bo nekdo napadel, ker čutim in mislim drugače kot on, ker imam rad nekoga drugega kot on, ker jem drugačno hrano kot on, ker se oblačim drugače kot on. Ker imam drugačno kri kot on." Glasbene vrinke za esej je izbral Mihael Kozjek in sicer odlomke iz klavirske ekspresije Tiho prihaja mrak Vilka Ukmarja. Igra Zdenka Novak. Tonski mojster eseja tokrat Vojko Kokot, bralca Mateja Perpar in Jure Franko.
Novinarko in pravnico Kristino Božič spodbujajo zgodbe ljudi, ki si prizadevajo doseči pravičnejši jutri za vse, in ovire, ki jim stojijo na poti. Njen esej Lenoba – ali prihodnost, obrnjena na glavo je bil objavljen kot uvodnik spletnega portala revije Literature 29. avgusta 2023. "Misel filozofa Tadeja Trohe, da je v sedanjem sistemu edino etično delati nič – torej izpolnjevati okvirno definicijo lenobe – je ob razumevanju prepletenosti sedanjega izkoriščevalskega in izčrpavajočega sistema kapitalizma z okoljskim sesutjem in podnebnim segrevanjem smiselna. A kaj, ko lenoba redkokdaj pomeni, da res ne delamo nič. In kaj, ko – ali morda če – za vse krize in stiske ni kriv človek sam po sebi, ampak sistem, v katerega se je rodil, se mu predal, se pustil zaplesti vanj in ki mu želi ustreči, saj mu sistem vseskozi sporoča, da bo zares dober in nagrajen, če se bo še nekoliko optimiziral – pri delu, kuhanju, pri telovadbi, hoji, pri dihanju, celo pri počitku …" Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, in sicer odlomke iz Rapsodije Marcela Grandjanyja v izvedbi harfista Emmanuela Ceyssona. Tonska mojstrica eseja je Mirta Berlan, bralca Eva Longyka Marušič in Renato Horvat.
Gledališka režiserka, pisateljica in publicistka Ivana Djilas je napisala roman Hiša in zbirko avtobiografskih esejističnih zgodb z naslovom A si lahko vsaj enkrat tiho. Je priseljenka, ki od leta 1999 živi v Sloveniji. Njen esej Mlade mame, pri štiridesetih je bil objavljen v njeni knjigi A si lahko vsaj enkrat tiho, ki je izšla leta 2022. "Za dobre rezultate je treba res veliko žrtvovati. Ženske, ki poskušajo imeti vse, ogrožajo tiste, ki so se nečemu odrekle. In jaz sem si želela biti uspešna, biti dobra v nečem, biti spoštovana. Nihče te ne spoštuje, če delaš čudovite torte za rojstne dneve svojih otrok. Katera mama pa ne dela čudovitih tort? Evo, jaz jih ne. Ne maram kuhanja. Ne znam kuhati in nočem se naučiti. Od nekdaj sem imela občutek, da bom, če začnem kuhati, zreducirana na 'gospodinjo'. Če se bom pogovarjala o otrocih, bom 'mama'. Če se bom oblekla v barvito obleko, bom 'zapeljivka' Če se razjezim, zajočem ali povišam glas, bom 'histeričarka'." Vmesne glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz prve od Treh skladb za violončelo in klavir Nadie Boulanger v izvedbi violončelista Friedemanna Kupse in pianistke Angele Gassenhuber. Tonski mojster tega eseja Vojko Kokot, bralca Lidija Hartman in Renato Horvat.
Pesnica in esejistka Meta Kušar je prejela Rožančevo nagrado za esejistično zbirko Kaj je poetično ali ura ilegale in Veronikino nagrado za knjigo Vrt. Njen esej Tomaž Šalamun, od diverzije do absoluta je izšel v reviji Sodobnost 10/2021. "Pesnik Šalamun je požrtvovalno garal vsak dan in zapisoval miselne vsiljivke, ki so se pojavile vsakokrat, ko je egu zmanjkovalo energije. Zgodnji spopad z življenjem ga je pripeljal v regresijo, depresijo, pomanjkanje zavestne energije. Vsiljivke so neusmiljene, to bo potrdil vsak poznavalec psihe. Ne popuščajo, on jih kroti samo tako, da jih vsak dan zapisuje – takoj, zgodaj, velikokrat začne že ob štirih zjutraj. Zelo hitro je spoznal, da mu najmanj nagajajo, če jih uboga in zapisuje. Zelo močno se je zavedal, da mora pisati verze, tako zelo, da je to celo javno izjavil. Iz nezavednega vsiljivke niso prinašale samo stavkov, ampak tudi energijo egu za življenje. Intuicija je bila zaposlena s futurističnimi napovedovanji, čustva pa so bolj depresivna, natančneje melanholična, kakor potrjuje angleška knjiga novih in izbranih pesmi iz leta 1997: The Four Questions of Melancholy: New and Selected Poems." Vmesni glasbeni vložki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz Sonate za harfo in klavir št. 2 Milka Lazarja v izvedbi harfistke Mojce Zlobko Vajgl in pianista Bojana Goriška. Oblikovalec zvočne podobe eseja tokrat Matej Tolič, bralca Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Pisateljica, pesnica, režiserka in prevajalka Bina Štampe Žmavc živi in ustvarja v Celju. Je članica uredništva revije Poetikon. Med drugim piše dramska besedila, poezijo za odrasle pa je začela najprej objavljati v gimnazijskem glasilu Brstiči, pozneje v Dialogih, Mentorju in Obrazih. Napisala je več pesniških zbirk. Esej Pisateljevanje je bil objavljen v Zvonu leta 2020. "V pisanju ni nikoli veljavnih stereotipov. So dnevi, ko potrebujem jutra, ko jesen s koprenami otožja odstira oči in jasni horizont besed. So pa tudi dnevi, meseci, ko besede ubežijo. Dnevi nemoči in strahu pred nepopisanimi listi beline in popolne negotovosti. Takrat se ponavadi zatekam k naravi, ki na srečo obstaja in ostaja z menoj tudi zunaj ustvarjalnega navdiha. Hkrati pa paradoksalno moj večni navdih." Glasbene vrinke za esej je izbral Mihael Kozjek, to so odlomki iz skladbe Rain Tree Sketch II Toruja Takemicuja; na klavir igra Rene Eckhardt. Tonski mojster eseja je Vito Plavčak, bralca Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Pisatelj in urednik Aleš Čeh je doma s Ptuja, diplomiral je iz slovenistike v Mariboru, kjer je bil urednik študentske literarno-jezikoslovne revije Liter jezika. Ukvarja se z didaktiko književnosti, integracijo otrok priseljencev s Kosova in premisleki o medsebojnih vplivih literature in videoiger. Za svoja literarno-kritiška tuhtanja je leta 2017 prejel nagrado Mladi kritik. Njegov esej Priokus zlatih hrušk je bil objavljen na spletni strani LUD Literature 2. februarja 2018. "Ob vsem tem človek pogreša večji odziv tistih, ki jim je izbrana literatura namenjena. Namesto da nas zanima, kaj v teh deli vidi ta ali ona literarna avtoriteta, bi nas včasih moralo zanimati, kaj v njih vidi odraščajoči najstnik – želim si, da bi več učiteljev in profesorjev slovenščine med standardiziranimi domačimi branji našlo čas za romana Jiřija Bezlaja in Els Beerten. Morda bi nam morali prav mlajši razložiti literaturo, ki smo jo izbrali za njih. Tudi uvod v literarno kritiko v srednješolskih in gimnazijskih klopeh ne bi bil odveč, ni nam treba nujno čakati na fakultete, da bodo med mlade prenesle veselje do kritičnega pisanja o literaturi." Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz Treh skladb v obliki hruške Erika Satieja; igrata pianista Aleksander Madžar in Bojan Gorišek. Oblikovalec zvočne podobe eseja Jernej Boc, bralca Mateja Perpar in Jure Franko.
Slovenski književnik Frank Bükvič se je rodil v Puconcih prvega septembra 1923. Tako je sam pripovedoval: "Rodil sem se prvega septembra, dva dni pred Tolstojem in tri dni za Goethejem. Pritlikavec med velikanoma. Moj rojstni dan je najbolj 'počastil' Adolf Hitler, ko je v petek, prvega septembra 1939 sprožil drugo svetovno vojno. Takrat mi je bilo šestnajst let." Po študiju medicine v avstrijskem Gradcu, madžarski Pécsi in Ljubljani je 1946 skrivaj odšel v Avstrijo in v Gradcu vpisal politične znanosti. Pozneje je v New Yorku študiral germanistiko in se po doktoratu zaposlil na univerzi v Fairfieldu, kjer je predaval nemščino in nemško književnost. Izdal je več romanov – Brezdomci, Vojna in revolucija, Avtobus norcev, knjige črtic in novel Ljudje iz Olšnice, Zgodbe iz zdomstva in še kaj. Novelo Begunec Farič je preoblikoval v scenarij za televizijski dokumentarec, ki je bil leta 1957 predvajan na ameriški televiziji CBS. Ukvarjal se je tudi s književno kritiko. V svojih delih je Bükvič na samosvoj način opisoval dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej v severovzhodni Sloveniji. Bil je psihološki realist, ustvarjalec prepričljivih literarnih likov, izrazit epik, mojster množičnih prizorov in težkih moralnih odločitev. Glavnina njegovega leposlovnega opusa je uperjena proti vojni, nasilju in totalitarizmu. Frank Bükvič je umrl v Fairfieldu, mestu v zvezni državi Connecticut v ZDA, 2. septembra 1995. Vmesne glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek; ti so odlomki iz uverture k operi Tannhäuser Richarda Wagnerja v izvedbi Simfonikov RTV Slovenija pod vodstvom Lorenza Castriote. Tonska mojstrica eseja Mirta Berlan, bralca Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Obsežno delo španske esejistke in filozofinje Marie Zambrano Alarcón so v Španiji začeli prepoznavati v zadnji četrtini 20. stoletja, potem ko je več let živela v izgnanstvu. Njen esej Zakaj pisati je bil objavljen v španski kulturni reviji Revista de Occidente leta 1934, mi pa smo ga prvič predvajali leta 2021. "Pisanje je nasprotje govora. Govori se iz neposredne trenutne nuje in v govoru postanemo ujetniki tistega, kar smo izrekli, nasprotno pa nam pisanje prinaša osvoboditev in trajnost. Osvoboditev odkrijemo šele, ko dosežemo nekaj trajnega. Pisateljevo opravilo je reševati besede pred njihovo minljivostjo in jih v spravnem procesu voditi k trajnosti." Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, in sicer odlomke iz skladbe Tožba ali deklica in slavec iz klavirske suite Goyescas Enriqueja Granadosa. Pri klavirju je Nicholas Zumbro. Tonski mojster Vjekoslav Mikez, bralca Mateja Perpar in Aleksander Golja.
Slovenski književnik Alojzij Res se je rodil v Gorici 1. julija 1893 in umrl v Benetkah 17. maja 1936. Pisal je eseje, najbolj pa se je posvečal praktičnemu posredovanju med slovensko in italijansko kulturo. Predaval je v Benetkah, kjer je živel z družino, na Dunaju in drugod. Njegov esej Rafael je bil objavljen leta 1920 v reviji Dom in svet, v Eseju na radiu pa prvič leta 2016. "Kakor njegova notranjost tudi njegova umetnost ni poznala disonanc. Vse, kar je v naravi ostrega in trdega, je omilil, zaokrožil. Ne samo enotna oblika, tudi njegova kompozicija se giblje v mehkih, valovitih linijah. Njegovo življenje je bilo harmonično in v nežne harmonije je zlil vso raznovrstnost življenja, nič ni motilo ugodne ubranosti. Še nekaj nam odkriva ta njegov portret: Rafael ni bil nikoli mislec, iskalec novih poti in novih svetov. Njegovo čelo je gladko, brez gub, "želve mu niso lazile pod kožo" kot npr. Michelangelu, ki je imel od notranjih bojev spačen obraz. Rafael ni izkusil duševnega nemira, ni poznal prometejskega vzgona, bolestnih ur dvoma in pekoče razdvojenosti, ki mučijo genija, ko ne pozna poti in obupa nad svojo močjo.! Besedilo je lektorirala Katarina Minatti. Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz skladbe Cerkvena okna – štiri simfonične impresije skladatelja Ottorina Respighija. Izvaja jih Simfonični orkester RTV Slovenija pod vodstvo dirigenta En Shaa. Oblikovalec zvoka Vojko Frelih, bralca eseja Jasna Rodošek in Igor Velše.
Mehiški pesnik in esejist Octavio Paz je bil tudi diplomat in nobelovec. Leta 1983 je ob razstavi Picassovih del v Mehiki napisal esej Picasso: boj na nož s slikarstvom, mi pa smo ga prvič predvajali leta 2019, prevedel ga je Andrej Rot. "Ali je Picasso podoben svojemu času? Dejal sem že, da se zdi tako podoben, da je ta podobnost postala istovetnost: Picasso je naš čas. Toda njegova podobnost nastane prav iz njegovega nestrinjanja, zanikanja, disonanc. Obvaroval se je brezimnega vrveža javnosti; bil je osamljen, nasilen, sarkastičen in neredko zaničevalen; znal se je smejati svetu in tu in tam tudi sebi. To izzivanje je bilo ogledalo, v katerem se je prepoznavala vsa družba: razdor je bil objem in sarkazem prilagajanje." Vmesni glasbeni vložki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz Ragtima za enajst instrumentov Igorja Stravinskega. Glavni izvajalec je Ansambel solistov Evrope pod vodstvom Vladimirja Aškenazija. Oblikovalec zvoka za esej Jon Čergan, interpretira dramski igralec in pisatelj Aleksij Pregare.
Ameriška pesnica, romanopiska in esejistka Giannina Braschi sodi med opaznejše sodobne hispanoameriške avtorje. Leta 1988 je izdala Imperij sanj, deset let pozneje dvojezični roman Yo-Yo Boing, leta 2011 pa deklaracijo neodvisnosti z naslovom Estados Unidos de Banana (Združene države Banane). Giannina Braschi je provokativna avtorica, ki piše trijezično, v kastiljščini, angleščini in španglišu, ter izraža kulturni proces 50-ih milijonov Hispanov v ZDA. Njen esej Brez dlake na jeziku smo prvič predvajali že leta 2019. Prevedel ga je Andrej Rot. "Pisatelji tržišča so pozabili na surovino. Mislijo, da lahko nadomestijo predmet z zapletom. Toda kje je vsebina? Snov, ki jih zanima, je le tista, ki ima veljavo na tržišču. Pomembno je tisto, kar je plehko, kar je puhlo. Nisem proti plehkosti in lahkotnosti. Pa tudi notarka nisem. Všeč so mi notarji, ker pridelujejo milne mehurčke – in iz te peneče kopeli, v katero so se potopili, pridejo sveži in čisti. Toda pisatelji tržišča si ne zaslužijo nikakršnih časti in priznanj. Podeljujejo jim nagrade za še več istega in za nič novega. Tisto, kar je staro, bi moralo stati na piedestalu, čeprav je brez vonja in okusa. Pri tej kategoriji vsega istega in ničesar novega pogrešamo okus in vonj. Vse je brezbarvno, banalno, vse je v sklopu zavisti, demokracije – v sklopu še več istega in ničesar novega. Kaj nam torej preostaja?" Vmesni glasbeni vložki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz Funky sonate Miroslava Lončarja v izvedbi Jerka Novaka in Žarka Ignjatoviča. Oblikovalec zvoka za esej je Blaž Kumše, bralca Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Pisateljica in filozofinja Katarina Majerhold v eseju z naslovom Ksantipa in Sokrat v 21. stoletju, ki ga je napisala za naš radio leta 2019, med drugim odpre temo dvojnih meril, ki jih ima družba do moških in žensk v kontekstu pravice do intelektualne razprave. "Ne da bi bili strokovnjaki za partnersko svetovanje, lahko rečemo, da če se nekdo poroči zato, da bo z nekom filozofsko razpravljal in se prepiral, potem ne more pričakovati mirnega zakona, v katerem bo žena priljudna, ubogljiva in ljubeča gospodinja in mati. Prav tako verjetno tudi Ksantipi ni bilo prijetno s Sokratom, ki je iz vsake stvari želel narediti filozofsko razpravo. Zamislimo si njun običajni pogovor. Ksantipa vpraša Sokrata, ali je imel uspešen dan, on pa ji odvrne, da ne ve, kako naj odgovori, dokler ne opredeli, kaj pomeni uspešen. Kaj se šele zgodi, če mu poda nezadovoljivo definicijo uspešnosti, in to je skoraj zanesljivo, saj mora Sokrat vedno imeti zadnjo besedo. Lahko si zamislimo, da se tudi iz najpreprostejšega vprašanja porodi družinski prepir." Glasbeni vrinki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz Šestih antičnih epigrafov Clauda Debussyja v izvedbi klavirskega dua Dekleva. Oblikovalka zvoka eseja Mirta Berlan, bralca Lidija Hartman in Bernard Stramič.
