Umetnostni zgodovinar, pesnik, esejist in Rožančev nagrajenec za esejistiko Robert Simonišek razglablja o temah, ki zadevajo umetniško ustvarjanje. Njegov esej Mesto poezije je bil objavljen v reviji Zvon leta 2020. Takole ga začne:
"Neodtujljivost poezije izhaja iz človekove potrebe po zavetju in izražanju lastne individualnosti. Njen neobstoj je primerljiv z izbrisom gozda z zemeljske oble kot opustošenja enega najvitalnejših organizmov. Človeški duh, kakor se nam prikazuje skozi pisave od starih civilizacij do danes, bi ostal brez krošenj in senc, ki plovejo proti oblakom, brez tega, kar podarja zrak in kar maje opisana čustva, razpoloženja in misli. Poezija je kardinalni način izrekanja in je v njeni naravi, da sili na vrhove, ki jih druge literarne zvrsti ne morejo preplezati. Preseganje ostaja njena imanentna naravnanost tudi v sodobnem svetu, seveda na svojstven, problematičen način."
Glasbene utrinke za esej je izbral Mihael Kozjek – ti so odlomki iz Plesne suite 1821 Urbana Kodra v priredbi Teje Komar; igra priložnostni glasbeni ansambel. Tonski oblikovalec eseja Maks Pust, bralca Mateja Perpar in Jure Franko.
Iskanje
