Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»S tujih koncertnih prizorišč ponujamo najnovejše posnetke najboljših orkestrov, solistov in dirigentov današnjega časa.«
Dela Sergeja Prokofjeva, Igorja Stravinskega in Mauricea Ravela so bila na sporedu koncerta Simfoničnega orkestra Jugozahodnega nemškega radia iz Stuttgarta 9. decembra lani v kulturnem in kongresnem centru Liederhalle v Stuttgartu. Vodil ga je šef dirigent Teodor Currentzis. V vlogi solistke je gostovala ruska pianistka Julijana Avdejeva.
Simfonični orkester Bavarskega radia je na koncertu 20. januarja v Herkulovi dvorani v Münchnu gostil ameriškega violinista Gila Shahama, ki je izvedel Violinski koncert Samuela Barberja. Orkester pod taktirko Lahava Shanija je pred tem poustvaril še kratko skladbo Short Ride in a Fast Machine/Kratka vožnja s hitrim strojem Johna Adamsa, koncert pa je sklenil s Simfoničnimi plesi, op. 45 Sergeja Rahmaninova.
Pred nami je posnetek Simfoničnega orkestra Finskega radia, ki ga je na koncertu 10. februarja v Glasbenem centru v Helsinkih vodil dirigent Nicholas Collon. Variacije polnočnega sonca finske skladateljice Outi Tarkiainen iščejo neskončne odtenke arktičnega polnočnega sonca. Ko se bliža jesen, se sonce umakne temi in simbolično novemu življenju. Najbolj ruska izmed treh simfonij Sergeja Rahmaninova je zadnja simfonija, ki lovi zadnje žarke pozne romantike in skladateljevo neskončno hrepenenje po domovini. Violinski koncert Györgya Ligetija je pravo izobilje zgodovinskih stilov, tehnik in barvnih zvočnih učinkov, v katerem solistka Patricija Kopačinska pravi, da vsakič, ko odpre partituro, odkrije nekaj novega.
Nemški simfonični orkester iz Berlina in dirigent Stéphane Denève sta na koncertu 9. januarja v Berlinski filharmoniji izvedla Céléphaïs, prvi delo trilogije Mesta Lovecrafta Guillauma, Violinski koncert št. 2 Karola Szymanovskega, Morje Clauda Debussyja in La Valse Maurica Ravela. Solistka je bila violinista Nicola Benedetti.
Spremljali bomo posnetek koncerta Londonskega filharmoničnega orkestra iz Kraljeve Albertove dvorane v Londonu, kjer je 31. avgusta lani pod taktirko Edwarda Gardnerja poustvaril oratorij Geroncijeve sanje, op. 38 sira Edwarda Elgarja. To obsežno vokalno-instrumentalno delo je bilo krstno izvedeno v letu nastanka 1900 in objavljeno pod opusom 38 ter spada med najpomembnejše stvaritve tega britanskega skladatelja, še posebej je priljubljeno v njegovi domovini.
Londonski simfonični orkester je koncertno sezono 11. septembra lani v dvorani Barbican v Londonu kot vsako leto odprl s proslavljanjem britanske glasbe v vsej njeni raznolikosti, preteklosti, sedanjosti in – to je najpomembneje – prihodnosti; od širokih pokrajin Elgarja in Franka Bridgea do zvokov 21. stoletja Daniela Kidanea. Frank Bridge slavi življenje in naravo v žarečih valovih zvoka svoje rapsodije Enter Spring. Elgar začne svojo epsko Drugo simfonijo na grebenu vala – potem opazuje, kako se zbirajo oblaki in začenja svetloba bledeti. In Daniel Kidane pleše na robu v najnovejši, povsem izvirni stvaritvi skladatelja, ki je tako domiseln (in tako dinamičen) kot sam London 21. stoletja.
Filharmonični orkester Francoskega radia je za odprtje koncertne sezone 16. septembra lani v Parizu na program uvrstil simfonično pesnitev Tako je govoril Zaratustra, prolog cikla simfoničnih pesnitev Richarda Straussa. Na sporedu je bila tudi Fauréjeva glasba za dramo Kaligula Alexandra Dumasa, v vlogi solista pa je nastopil pianist Daniil Trifonov, ki je poustvaril osupljiv koncert za klavir in orkester Masona Batesa.
4. novembra lani je v avditoriju Parco della Musica v Rimu nastopil Orkester svete Cecilije pod vodstvom sira Antonia Pappana. V vlogi solistke je nastopila italijanska pianistka Beatrice Rana, ki je preteklo nedeljo dopolnila 30 let. Izvedla je Koncert za klavir in orkester v a-molu Clare Schumann, orkester pa je poustvaril še dve simfoniji: št. 2 v C-duru Roberta Schumanna in Simfonijo št. 8 v h-molu, »Nedokončano«, Franza Schuberta.
Solo flavtistka Danskega nacionalnega simfoničnega orkestra Ulla Miilmann je 24. novembra lani v Köbenhavnu z orkestrom krstno izvedla koncert za flavto in orkester z naslovom Nordijske sanje, ki kaže lahkoten nordijski značaj in ga je posebej zanjo napisal skladatelj Bechara El-Khoury. Potem nas bo šef dirigent Fabio Luisi z orkestrom popeljal še v svet velike Simfonije št. 9 Antona Brucknerja – glasbe, ki se konča tam, kjer se začne večnost.
Evropski komorni orkester je leta 1981 ustanovila skupina mladih glasbenikov, ki so se seznanili v okviru Mladinskega orkestra Evropske skupnosti. Zdaj šteje približno 60 članov, ki opravljajo vzporedne kariere kot direktorji ali vodje sekcij nacionalnih orkestrov, uveljavljeni komorni glasbeniki in učitelji glasbe. Evropski komorni orkester, ki ga je nekoč vodil Claudio Abbado, je v prejšnjih letih dosegel vrtoglav uspeh. Zgovoren je tudi dolgi seznam solistov in dirigentov, ki želijo sodelovati z njim. Na koncertu, ki ga je imel 3.decembra lani v dvorani kraljice Elizabete v Antwerpnu, si je oder delil z vodilnim dirigentom sirom Antoniom Pappanom in svetovno zvezdo Janine Jansen: sanjski duo, ki ima za sabo že vrsto priznanih posnetkov. Program, sestavljen iz del, kot so iskrivi violinski koncert št. 1 Sergeja Prokofjeva, Ravelova suita Couperinov nagrobnik, Dvoržakova Serenada za godalni orkester v E-duru in Kodályevi igrivi Plesi iz Galante, zagotavljajo užitek ob koncertu na najvišji ravni.
Ponujamo najnovejše posnetke najboljših orkestrov, solistov in dirigentov današnjega časa s tujih koncertnih prizorišč.
Francoski nacionalni orkester je na koncertu 20. oktobra v Avditoriju Francoskega radia v Parizu vodil dirigent Cristian Macelaru. Po slavnem Mendelssohnovem violinskem koncertu v e-molu, ki ga je izvedla solistka Julia Fischer, je orkester odpotoval v Rim z dvema zelo različnima partiturama. Bizetova Simfonija št. 2 je bila skicirana v večnem mestu in nato po številnih peripetijah premierno izvedena v popolni različici ... posthumno! Simfonična pesnitev Rimske pinje Ottorina Respighija pa se poklanja drevesu, ki ga lahko najdemo povsod po italijanski prestolnici, in slikajo niz pokrajin, iz katerih se razlega pesem slavca pred zmagovitim vzponom na vrh Kapitola.
Filharmonični orkester BBC letos praznuje stoletnico delovanja. Leta 2005 je izdal posnetke Beethovnovih devetih simfonij za brezplačen prenos in v enem tednu je Beethoven postal največkrat prenašani umetnik v Združenem kraljestvu. Orkester je na koncertu, ki ga je 15. oktobra priredil v dvorani Bridgewater v Manchestru, slavil njegovo trajno priljubljenost z njegovo epsko Deveto simfonijo in še naprej podpiral redko izvajano in na novo napisano glasbo: izvedel je uverturo Chanticleer angleške skladateljice Ruth Gipps in čisto novo skladbo Okno čez Rackwick škotskega skladatelja Erlanda Cooperja.
S tujih koncertnih prizorišč ponujamo najnovejše posnetke najboljših orkestrov, solistov in dirigentov današnjega časa.
Simfonični orkester iz Göttingena je 13. julija v Weilburgu pod taktirko svojega šef dirigenta Nicholasa Miltona izvedel glasbo ruskih skladateljev: Koncert za violino in orkester v D-duru in baletno suito Labodje jezero Petra Iljiča Čajkovskega ter Polovske plese iz opere Knez Igor Aleksandra Borodina. Solist je bil Aleksej Semenenko.
Sibeliusovi zadnji simfoniji sta spokojni mojstrovini, kjer glasba stoji v lesketajočem se poetičnem lesku. Svetloba in sanjska lahkotnost sta tudi izhodišče novega violinskega koncerta, imenovanega O svetlobi in lahkotnosti, danskega skladatelja Runeja Glerupa, ki ga je 15. septembra v koncertni hiši danskega radia v Köbenhavnu premierno izvedla violinistka Isabelle Faust. Koncert se je začel s preludijem iz scenske glasbe Gospod Oluf, on jezdi Carla Nielsena.
Orkester italijanske Švice je na koncertu, ki je 16. septembra zvenel v Luganu, gostil dirigenta Heinza Holligerja in švicarskega violinista Sebastiana Bohrna. Na programu so bili: Simfonija št. 3, Simfonija št. 8, imenovana Nedokončana, in Andante v h-molu, D. 936a Franza Schuberta ter Violinski koncert št. 1 Bele Bartoka.
»Pomenljiva, izvirna, formalno zrela,« je bil Hans von Bülow navdušen nad 2. simfonijo v f-molu mladega Richarda Straussa. Še preden je ta s svojimi simfoničnimi pesnitvami dosegel svetovno slavo, je napisal dve klasični simfoniji v štirih stavkih – obe redko slišimo v koncertni dvorani. Simfonični orkester Bavarskega radia je na spored koncerta, ki ga je imel 7. oktobra, prvič uvrstil njegovo Drugo simfonijo, v kateri sta združena mladostna živahnost in mojstrsko obvladovanje medija.Biografsko nasprotje temu delu je Elgarjev elegični Koncert za violončelo iz let 1918/1919, ki ga je izvedel violončelist Gautier Capuçon. Francoska dirigentka Marie Jacquot, ki je bila imenovana za šefico dirigentko Kraljevega danskega gledališča v Köbenhavnu, je s tem programom debitirala z bavarskim orkestrom in občinstvu predstavila še skladbo The Turn of the Tide/Spreminjanje plime za komorni orkester škotskega skladatelja Davida Horna, ki je nastala po slikarskem navdihu avtorja Johna Duncana.
Sir Donald Runnicles in Škotski simfonični orkester BBC-ja sta letošnji mednarodni festival v Edinburgu odprla 6. avgusta s spektakularno scensko kantato Carmina Burana Carla Orffa. Kot glasbeni direktor Nemške opere Berlin in zaslužni dirigent Škotskega simfoničnega orkestra BBC-ja je Runnicles pomembna osebnost na mednarodnih odrih. Je tudi nekdanji član Edinburškega festivalskega zbora, paradne zasedbe mednarodnega festivala, ki je letos poleti prvič po letu 2019 oznanila veselo vrnitev v polno moč na živem koncertu. Ob Carmini Burani je bila na programu še simfonična pesnitev Rimske pinje Ottorina Respighija. Izvajalci: sopranistka Meechot Marrero, tenorist Sunnyboy Dladla, baritonist Thomas Lehman, zbor festivala Edinburg, Nacionalni mladinski zbor Škotske, Škotski simfonični orkester BBC-ja in dirigent Donald Runnicles.
Skladati deveto simfonijo po Beethovnu, Schubertu in Brucknerju pomeni za najbolj vraževerne sebe izpostaviti smrti. Sam Gustav Mahler ni pozabil doživeti usodne bolečine, ko se je leta 1908 lotil pisanja te devete, predobro vedoč, da je bila to za vsakega od treh mojstrov zadnja simfonična poteza. Simfonijo št. 9 Gustava Mahlerja bo izvedel Orkester Pariške opere pod taktirko Gustava Dudamela.
