Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Koechlin se je v zadnjih desetletjih preživljal predvsem kot skladatelj številnih izvrstnih in ljubkih komornih del. Uveljavil se je zlasti z glasbo za pihala in trobila. Bil je tudi izvrsten hornist in je igral tako kromatični rog na ventile kot tradicionalni francoski lovski rog (trompe de chasse) brez ventilov, za oba pa je napisal tudi več skladb.
Doktor Fabricius je najpomembnejše delo Charlesa Kochlina in verjetno tudi eno največjih mojstrovin glasbe prejšnjega stoletja. Skladba je nastajala med drugo svetovno vojno, ko se je petinsedemdesetletni skladatelj med nacistično okupacijo Pariza lotil uzvočevanja filozofskega knjižnega dela Doktor Fabricius Charlesa Dollfusa.
Ko je Koechlin že krepko zakorakal v osmo desetletje življenja, ni prav v ničemer zmanjšal intenzivnosti svojega življenja. Za vsakdanje preživetje si je služil z zasebnim poučevanjem, na koncu tridesetih je dokončeval svoj izjemni učbenik o orkestraciji, kot skladatelj pa se je lotil novega drznega projekta, uglasbitve slovitega Jeana Cristopha Romaina Rollanda.
Koechlin je bil neomajno neodvisen duh, v prvi polovici življenja tudi z zagotovljeno materialno trdnostjo. Kot prepričan naprednjak se je ves čas zavzemal za vse, kar se je zgodilo novega in svežega v izjemnih letih francoske glasbe, začenši z Debussyjevim Favnom. Dostikrat goreča drža in žar do zagovarjanja, ali če je potrebno, tudi prepiranja za ideale, v katere je verjel, sta ga vodila v dolgoleten spor s krogom Franckovih učencev na čelu z D'lndyjem. Prepir z D'lndyjem je hkrati pomenil tudi spor s Societe National de Musique, to pa je tiste dni pomenilo izobčenje iz večine sodobnega glasbenega dogajanja v takratni Franciji. Zato je bil prav Koechlin eden najpomembnejših pobudnikov leta 1909 ustanovljene Societe Independant, na čelo katere se je postavil njegov učitelj Gabriel Fauré.
Koechlin je bil ena nenavadnejših glasbenih osebnosti svojega časa. Izviral je iz ugledne podjetniške družine, to pa mu je skoraj do sredine zelo dolgega življenja omogočalo razmeroma lahko preživetje in skupaj z njim duhovno neodvisnost. Zanimivo je, da Koechlin najprej ni nameraval postati glasbenik, saj je svoje šolanje začel na sloviti pariški Politehniki, kjer so se šolali najboljši naravoslovni znanstveniki svetovnega ugleda. Ker je bil kot otrok precej krhkega zdravja in ker je v najstniških letih še hudo zbolel za tuberkulozo, je šel za dalj časa na zdravljenje v severno Afriko. Ker je s tem pridelal velik izostanek na strogi politehniki, se je odločil za prepis na pariški konservatorij, kjer ga je poučeval Gabriel Fauré.
Po njegovi zgodnji glasbeni izobrazbi bi sklepali, da bo Händel postal cerkveni glasbenik, on pa se je že takoj odločil drugače. Pri sedemnajstih je na željo pokojnega očeta začel študirati pravo v rodnem Halleju. Hkrati je nastopil poskusno leto kot organist v tamkajšnji stolnici, a si je kmalu premislil in odšel v Hamburg. Prvi večji uspeh je doživel že pri devetnajstih s svojo prvo opero za tamkajšnjo operno hišo, a se je dve leti zatem odpravil v Italijo. Pridobil je zaupanje najpomembnejših rimskih mecenov in po njihovem naročilu komponiral opere, oratorije in kantate. V Anglijo se je prvič odpravil jeseni 1710 in v začetku naslednjega leta očaral londonsko občinstvo z opero Rinaldo.
Karel Drugi je vladal od leta 1660 do svoje smrti petindvajset let pozneje. Bil je najstarejši preživeli otrok Karla Prvega, ki so ga obglavili leta 1649. Proglasili so ga za škotskega kralja, a ga je Oliver Cromwell premagal v bitki v Worcesteru, zato je Karel devet let preživel v eksilu v Franciji in na Nizozemskem. Po Cromwellovi smrti in vnovični vzpostavitvi monarhije se je vrnil iz Francije in postal eden najbolj priljubljenih angleških kraljev.
Karel Prvi velja za najbolj kultiviranega angleškega vladarja vseh časov, zato se zdi toliko bolj tragično, da se je njegova vladavina končala z obglavljenjem. Bil je izreden podpornik umetnosti, igral je violo da gamba, in z njim sta najtesneje povezana skladatelja John Coprario in William Lawes.
Kraljica Elizabeta je imela v lasti italijansko glasbilo, ki ga je leta 1594 izdelal beneški mojster Giovanni Antonio Baffo in ga danes hranijo v Narodni umetnostni knjižnici v Londonu. Majhni virginali so bolje ustrezali damam kakor lutnje. V Elizabetinem času je v Angliji delovala vrsta skladateljev, ki so se izkazali z glasbo za instrumente s tipkami in jih danes imenujemo virginalisti.
Za cikel Skladatelj tedna smo izbrali glasbo, ki je nastajala za razne angleške vladarje od šestnajstega do osemnajstega stoletja. Vsak dan se bomo posvetili glasbi za drugega monarha: Henrika Osmega, Elizabeto Prvo, Karla Prvega, Karla Drugega in Jurija Prvega. Vsi so se zanimali za glasbo in večinoma muzicirali tudi sami: kraljica Elizabeta je igrala virginal, Karel Prvi je bil sijajen gambist, Karel Drugi pa se je ukvarjal s kitaro.
Zadnjih petnajst let Respighijevega življenja so zaznamovale pogoste turneje. Naprej je potoval po Evropi, pozneje tudi v Združene države Amerike, Brazilijo in Urugvaj. Vzporedno s tem je poučeval na glasbenem konservatoriju Santa Cecilia v Rimu. Ponujeno profesorsko mesto na tej prestižni ustanovi je pravzaprav bilo povod za skladateljevo prelomno selitev v Rim. Leta 1932 je bil Ottorino Respighi izvoljen v italijansko kraljevo akademijo, štiri leta pozneje, pri komaj šestinpetdesetih letih, je nepričakovano umrl. V januarju leta 1936 je zbolel. Po nekaj obiskih pri zdravniku so mu postavili diagnozo: infekcijski endokarditis – bakterijska okužba srca, ki v tistem času še ni bila ozdravljiva. Respighijevo zdravstveno stanje se je v naslednjih štirih mesecih, med katerimi je prejel tri transfuzije krvi in poskusno zdravljenje s sulfonamidi, uvoženimi iz Nemčije, vidno poslabšalo. Umrl je 18. aprila 1936 v Rimu, ob ženi in prijateljih.
Ko je Mussolini leta 1922 prišel na oblast, je Respighi izbral nevtralno stališče proti fašistični vladi. Njegova naraščajoča mednarodna slava je skladatelju dopuščala določeno mero svobode, a hkrati je bil zaradi tega prisiljen pustiti režimu, da njegovo glasbo izkorišča v politične namene. Respighi je v teh letih postajal vse bolj spoštovan umetnik in intelektualec z mednarodnim ugledom, ki se je zavzemal za umetnike, tiste ostrejše nasprotnike fašističnega režima, zlasti za Arthura Toscaninija, da je lahko pred odhodom v Ameriko dirigiral doma. Prav Toscaninijeva izvedba simfonične pesnitve Rimski vodnjaki leta 1918 v Milanu je Respighija zavihtela med najpomembnejše italijanske skladatelje zgodnjega 20. stoletja. Leta 1923 je Respighi postal direktor Konservatorija di Santa Cecilia v Rimu. Skladatelj nikakor ni maral dolgotrajnih administrativnih nalog, ki jih je od njega zahteval položaj. Zato je tri leta pozneje odstopil, da bi več časa posvetil skladanju. Vse do leta 1935 pa je na konservatoriju poučeval predmet napredne kompozicije.
Pripoved o življenju in delu Ottorina Respighija smo včeraj končali v Rimu leta 1913. Tja se je skladatelj preselil zaradi ponujenega profesorskega mesta na glasbenem konservatoriju Santa Cecilia. Italijanska prestolnica ga je v hipu prevzela. V glasbo je začel prevajati močna vizualna doživetja in občutke globoke navezanosti na posamezne dele mesta. Tako je nastala njegova Rimska triologija, v kateri so združene simfonične pesnitve: Rimski vodnjaki, Rimske pinje in Rimski prazniki. Nastajale so v letih od 1917 do 1928. Respighijev razvoj progamskega v glasbi je tako dobil nove razsežnosti. Njegova orkestralna barvitost je vedno bolj spominjala na impresionizem Debussyja in Ravela ter ga celo presegla.
Po vrnitvi v Bologno in dokončanem študiju kompozicije se je Respighi za nekaj let posvetil igranju v godalnem kvartetu Mugellini. Po krajšem bivanju v Nemčiji med letoma 1906 in 1908 se je dokončno vrnil v domovino in se posvetil izključno komponiranju. Prav med prvim obiskom v Berlinu pa sta se zgodili dve pomembni stvari. Prvič se je s svojim delom predstavil mednarodnemu občinstvu ter doživel lep uspeh. Skladba, s katero se je predstavil, pa je bila prva v nizu njegovih številnih poznejših transkripcij del skladateljev 17. in 18. stoletja. Šlo je za Respighijevo različico opere Lamento d'Arianna Claudia Monteverdija. Med letoma 1906 in 1908 sta nastala tudi cikel Petih pesmi na staromoden način (Cinque canti all'antica) in Koncert v starem stilu (Concerto in stile antico) za violino in orkester. Ottorino Respighi si je v svoji glasbi prizadeval za obnovitev italijanske glasbene kulture ter se navduševal nad prikritim spajanjem tradicionalnih in novih izraznih sredstev.
Ottorino Respighi je znan kot eden najvplivnejših italijanskih skladateljev, pionir italijanske simfonike na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje ter prefinjen raziskovalec in občudovalec glasbene literature starejših obdobij. Čeprav je zgodba o njegovih skladateljskih začetkih vsem dobro znana, saj je vanjo vpleten vplivni ruski skladatelj in profesor Rimski-Korsakov, ne moremo spregledati dejstva, da je Respighi že pred njunim srečanjem ustvaril večje število skladb, ki so tako po svoji obsežnosti kot po premišljeni strukturi in obdelavi glasbenega gradiva nakazovale veliko nadarjenost takrat komaj dvajsetletnega violinskega virtuoza. Slišali bomo nekatere izmed teh skladb – skladb, ki jih je zelo verjetno videl tudi Rimski-Korsakov, ko je leta 1900 iz svoje pisarne odslovil vse ostale nadobudne skladatelje ter se navdušeno zagledal v Respighijeva dela.
V zadnjem obdobju svojega življenja, po upokojitvi, ko je sklenil svoje službovanje na Glasbeni matici v Trstu, je Ubald Vrabec nadaljeval s komponiranjem, vodenjem zbora Jacobus Gallus, sodelovanjem na zborovodskih tečajih, pisanjem člankov za različne časopise in revije, pa tudi z delovanjem v kulturnih organizacijah in ukvarjanjem s politiko. »Politika ali glasba: to je zdaj vprašanje,« je bil podnapis pod njegovo karikaturo v satiričnem listu 1. april leta 1969. Kot je sam povedal, do politike nikoli ni bil brezbrižen, saj je bil velik domoljub in vsestranski kulturni delavec. A vendar je vedno pretehtala glasba. Navdiha v »romanticističnem smislu« pri ustvarjanju ni priznaval, prisegal pa je na delo, trud in voljo, kar edino prinese rezultate.
Ubald Vrabec je bil vsestranski glasbenik - zborovodja, violinist, pa tudi izvrsten pedagog, publicist in predavatelj. V njegovi zapuščini je ohranjenih nekaj zapisov predavanj, ki jih je imel ob različnih priložnostih in na katerih je govoril o glasbi, vokalni tehniki in zborovodstvu. Vodenje zborov mu je bilo poleg skladanja najbližje, njegova razmišljanja o načinih zborovodstva in napakah, ki jih pri tem delajo zborovodje, pa so posebej zanimiva: »Neštetokrat se mi je ob opazovanju kakega zbora na nastopu vsiljevala misel: Kako bi ti pevci sproščeno, živo podali to pesem, ko bi ne imeli pred seboj pevovodje, ki jih s svojim dirigiranjem moti in zadržuje,« je zapisal v enem izmed njih. »Druga napaka je težnja po mahanju tudi tam, kjer se nič ne zgodi. Videl sem pevovodjo odmahati pavze, mahati med eno kitico in drugo, mahati tam, kjer mora zbor vzdržati kak daljši akord…« O takih in podobnih nesmislih, ki pevcem otežujejo dobro izvedbo, je predaval tako posvetnim kot cerkvenim zborovskim sestavom ter njihovim zborovodjem; vseskozi je po malem namreč ustvarjal tudi glasbo z nabožno vsebino.
Svoj kompozicijski slog si je Ubald Vrabec izoblikoval postopoma, glavne poteze svojega glasbenega izraza pa je nedvomno začrtal že v mladosti, ko se je bil primoran iz rojstnega Trsta najprej preseliti v Argentino, nato v Maribor, kjer je živel in ustvarjal vse do začetka 2. svetovne vojne. Tam je napisal tudi prve, krajše instrumentalne skladbe, brez vokalnih pa tako in tako ni mogel, saj je ves čas vodil tudi zbore - moška zbora Grafika in Jadran, zatem Kolo, ki ga je poimenoval po nekdanjem tržaškem zboru.
Korenine osebnega sloga Ubalda Vrabca izhajajo iz časa študija kompozicije pri prof. Vitu Leviju na tržaškem glasbenem konservatoriju Giuseppa Verdija. Takrat se je navduševal za Richarda Wagnerja in doma je imel klavirske izvlečke nekaterih njegovih oper: Mojstre pevce iz Nürnberga in Lohengrina. V tistem času se ni mogel izogniti niti vplivom ruskih skladateljev: Musorgskega, Rahmaninova in Glinke, poln navdušenja se je poglabljal tudi v Bachove umetnine. Glasba tega vélikega baročnega mojstra mu je bila vzor pri ustvarjanju vokalnih del, pa tudi glasba Orlanda di Lassa, Jacobusa Gallusa in Giovannija Pierluigija da Palestrine. Na ta način si je širil glasbena obzorja in poglabljal kompozicijsko znanje. A to so bili le pripomočki. »V umetnosti - v glasbi - ne najdete avtorja, ki ne bi bil napreden, ki ne bi »ubiral svoja pota, nova izrazna sredstva,« je menil.
Slovensko glasbeno kulturo je zaznamoval s številnimi svojimi vokalnimi in instrumentalnimi deli, deloval pa je tudi kot zborovodja, dirigent, pedagog in neutrudni kulturni delavec na Tržaškem, kjer se je rodil in preživel večino življenja. V komponiranju je sledil tradicionalni glasbeni govorici, a vendar je hodil svojo pot. Po številu in priljubljenosti v njegovem skladateljskem opusu prevladujejo zborovska dela, čeprav v njem najdemo tudi skladbe za orkester, različne komorne zasedbe ali solistične instrumente.
