Iskanje
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
V zadnji oddaji iz cikla Skladatelj tedna obravnavamo neločljiv preplet filozofije, poezije in glasbe v delih srbske skladateljice Ljubice Marić. Posebno se posvečamo enemu največjih del iz njenega opusa, kantati Pesmi prostora, in razkrivamo, kako poetično-filozofski miselni svet Ljubice Marić navdihuje njene močno premišljene skladbe.
55 min • 13. 06. 2025
Muzika oktoiha je eden osrednjih ciklov glasbenega ustvarjanja skladateljice Ljubice Marić. Sestavljajo ga štiri glasbena dela, ki se tesno prepletajo z bizantinsko kulturno dediščino. Skladateljica je namreč pri zasnovi svojih skladb uporabila napeve iz srbske cerkvene glasbene tradicije, ki jih je v svoji zbirki Osmoglasnik notiral Stevan Mokranjac. Ti temeljijo na sistemu osmih modusov. Z Muziko oktoiho se je Ljubica Marić zapisala v zgodovino kot prva skladateljica, ki je pri zasnovi neliturgičnega dela uporabila liturgični vir. Z delom je skoraj preroško nakazala minimalistični slog, ki se je razširil med vzhodnoevropskimi skladatelji po letu 1970, in tako pomembno zaznamovala evropsko glasbeno dediščino druge polovice 20. stoletja.
55 min • 12. 06. 2025
Opus Ljubice Marić ima pomemben položaj v zgodovini srbske glasbe, pa ne le zaradi umetniške vrednosti, temveč tudi zaradi močnega vpliva na številne mlade skladatelje. Skladateljica v številnih delih uporablja značilnosti tako srbske ljudske kot tudi srbske cerkvene glasbe. Ljubica Marić se je namreč po koncu druge svetovne vojne vedno bolj ukvarjala z glasbeno tradicijo svojega naroda in jo odkrivala. Vedno bolj je kazala naklonjenost baročni glasbi, pa tudi glasbi Bartoka in Stravinskega.
55 min • 11. 06. 2025
Skladateljica Ljubica Marić je delovala v času, ko je Srbija doživljala več političnih sprememb in pretresov in ti so vplivali na njeno ustvarjanje. V glasbi se ji je zdelo najpomembnejše to, da se dotakne poslušalca, kar ji je pri njenem dolgoletnem udejstvovanju dobro uspevalo. Njen opus je močno povezan z njenim osebnim življenjem, o katerem pa, kot o svoji glasbi, ni veliko govorila.
54 min • 10. 06. 2025
Ljubica Marić, prva srbska skladateljica in dirigentka, je v svojem dolgem življenju ustvarila opus, ki si je s svojo unikatnostjo in arhaičnostjo utrl pot zunaj srbskih in jugoslovanskih meja. Rojena je bila 18. marca 1909 v Kragujevcu. Njen oče, Pavle Marić, ki je bil po poklicu zobozdravnik, je padel v drugi balkanski vojni, ko je imela komaj štiri leta. V spomin sta se ji vtisnila prizor parade v Beogradu ob vrnitvi vojakov in trenutek, ko je zagledala očetovega konja brez jezdeca. Zvok trobente, ki je ob tem donela, se ji je za vedno vtisnil v srce in odzvanja v nekaterih njenih orkestralnih skladbah.
54 min • 09. 06. 2025
John Blow je bil eden največjih angleških baročnih skladateljev in je precejšnjo pozornost namenjal cerkveni glasbi. V posvetilu zbirke posvetnih pesmi Amphion Anglicus poznejši kraljici Ani je zapisal: "Vneto pripravljam naslednjo glasbeno daritev na neprimerno boljše teme - s tem mislim na svojo sakralno glasbo in skladbe za bogoslužje. Tem se v mislih posvečam vse življenje; to so sadovi mojega dela, vse ostalo pa je le cvetje ali še bolje, listje."
47 min • 06. 06. 2025
John Blow je bil eden največjih angleških baročnih skladateljev. Njegovo glasbo so nekoč izjemno cenili, danes pa je na splošno manj znana, saj jo je pozneje zasenčila slava njegovega deset let mlajšega sodobnika Henryja Purcella. Za življenja sta bila Blow in Purcell zelo dobra prijatelja. Blow se je nekoč odpovedal službi organista Westminstrske opatije, zato da je njegovo delo lahko prevzel Purcell. V nekaterih skladbah je prevzel Purcellove zamisli, slovita Purcellova opera Dido in Enej pa je prav nasprotno nastala po vzoru Blowove edine opere Venera in Adonis, ki je najzgodnejša ohranjena opera v angleškem jeziku.
50 min • 05. 06. 2025
Glavni razlog za to, da Blowovo glasbo danes na splošno slabo poznamo, je dejstvo, da ga je pozneje močno zasenčil njegov deset let mlajši prijatelj in kolega Henry Purcell. Krivdo lahko pripišemo tudi uničujoči kritiki, ki jo je več kot šestdeset let po njegovi smrti objavil veliki glasbeni zgodovinar Charles Burney. Blowa je opisal kot zmedenega in površnega harmonizatorja, kot kontrapunktist pa naj bi si jemal neprimerno veliko svobode. V njegovi glasbi je našel številne moteče disonance. Danes ugotavljamo, da te niso sodile le v Blowov osebni slog. Uporabljali so jih številni angleški sodobniki in tudi sam Parceli. Podobno kot Claudio Monteverdi je Blow te disonance uporabljal zaradi izraznosti.
52 min • 04. 06. 2025
John Blow je bil eden izmed dečkov, ki so jih po vrnitvi Karla Drugega in ponovni vspostavitvi monarhije leta 1660 sprejeli kot pevce v novoustanovljeno kraljevo kapelo. Štirinajst let pozneje se je tja vrnil kot odrasel mož in kmalu postal glavni učitelj pojočih dečkov, pozneje pa tudi eden izmed treh orgarnistov kapele. Obe službi je obdržal do konca življenja. Poučeval je več generacij angleških glasbenikov in med njegovimi učenci so bili skladatelji, kot so Daniel Purcell, Jeremiah Clarke in William Croft. Slovel je predvsem kot avtor cerkvene glasbe, po tridesetem letu pa je komponiral tudi za posvetne priložnosti in njegove pesmi za glas in basso continuo so izhajale v raznih zbirkah.
52 min • 03. 06. 2025
Angleški baročni mojster John Blow se je rodil sredi sedemnajstega stoletja in je bil deset let starejši od svojega slavnega sodobnika Henryja Purcella. Že v mladih letih je zaslovel kot najpomembnejši angleški glasbenik, pozneje pa je obveljal za enega največjih skladateljev obdobja po ponovni vzpostavitvi monarhije.
51 min • 02. 06. 2025
Johann Christoph Friedrich Bach je bil eden izmed štirih sinov Johanna Sebastiana Bacha, ki so se proslavili kot glasbeniki. Za najpomembnejšega skladatelja med Bachovimi sinovi velja Carl Philipp Emanuel, Johannu Christophu Friedrichu pa na splošno pripisujemo enako pomembnost kot Wilhelmu Friedemannu in Johannu Christianu. Bil je najstarejši preživeli sin Johanna Sebastiana in njegove druge žene Anne Magdalene. Večino življenja je deloval kot čembalist in vodja glasbene kapele na dvoru v Bückeburgu, zato so ga že za življenja poimenovali kar »bückeburški Bach«. Sprva je komponiral pod vplivom očetove glasbe, pozneje pa je uporabljal mešanico italijanskega in nemškega sloga, saj je njegov delodajalec grof Wilhelm občudoval predvsem italijansko glasbo.
51 min • 30. 05. 2025
Francoski skladatelj Jean-Joseph Cassanea de Mondonville je leta 1734 objavil zbirko čembalskih skladb s spremljavo violine. Sonatam za instrumente s tipkami so izvajalci že prej včasih dodajali violino ali flavto, v Mondonvillovih skladbah pa je bil spremljajoči part nepogrešljiv za glasbeno zasnovo in je skladbe spremenil v prave due ali pogovore enakopravnih partnerjev v galantnem slogu brez imitacijskega kontrapunkta. Novost je kmalu prerasla v nov glasbeni žanr in v šestdesetih letih osemnajstega stoletja so klavirske sonate s spremljavo komponirali po vsej Evropi. Podobne skladbe je komponiral tudi Johann Christoph Friedrich Bach.
50 min • 29. 05. 2025
Johann Christoph Friedrich je še pred osemnajstim rojstnim dnem postal komorni glasbenik na dvoru grofa Wilhelma Schaumburg-Lippeja v Bückeburgu in tam deloval vse do svoje smrti januarja 1795. Prvih nekaj let sta tamkajšnjo glasbeno kapelo obvladovala italijanski koncertni mojster Colonna in dvorni skladatelj Serinni, leta 1759 pa je njeno vodstvo kot koncertni mojster prevzel Bach. Takrat je prevzel največjo odgovornost za glasbeno življenje na dvoru, a se je moral vseskozi prilagajati vladarjevemu okusu. Neki plemičev sorodnik je pozneje takole opisal razmere: "Grof je cenil le italijanski slog in njegov sijajni Bach mu je znal kot vodja kapele dobro ustreči."
51 min • 28. 05. 2025
Johann Christoph Friedrich Bach je danes najmanj znan izmed sinov Johanna Sebastiana Bacha, ki so izbrali skladateljski poklic. Rodil se je leta 1732 v Leipzigu. Tudi on je prvo glasbeno izobrazbo dobil pri očetu. Ko je končal šolanje v Tomaževi šoli, se je po mnenju nekaterih zgodovinarjev podobno kakor starejša brata vpisal na leipziško univerzo in kratek čas študiral pravo, a o tem nimamo zanesljivih podatkov. Pri osemnajstih je na pobudo grofa Schaumburg-Lippeja dobil službo čembalista na dvoru v Bückeburgu, zato so ga pozneje poimenovali preprosto "bückeburški Bach".
53 min • 27. 05. 2025
Johann Christoph Friedrich Bach je danes najmanj znan izmed sinov Johanna Sebastiana Bacha, ki so izbrali skladateljski poklic. Le polovica Bachovih dvajsetih otrok je preživela otroštvo. Med štirimi otroki, ki jih je rodila njegova prva žena Maria Barbara, sta bila njegova najstarejša sinova Wilhelm Friedemann in Carl Philipp Emanuel, ki sta pozneje zaslovela kot najpomembnejša glasbenika svojega časa.
52 min • 26. 05. 2025
Glasba skladatelja tega tedna Aleksandra Skrjabina je prepletena s harmonskimi inovacijami, nenavadnimi preobrati in osupljivimi tonalnimi odkritji. Njegovo ustvarjalno razmišljanje vabi pripravljenega poslušalca na intelektualno potovanje, ki se dviga nad preračunano atonalnostjo Arnolda Schonberga ali sofisticiranim svetovljanstvom Igorja Stravinskega. Vzpenjajoča se pot Skrjabinovega razvijanja večtonalnosti je bila v zgodovini glasbene domišljije edinstvena. Njegova osebnost je bila zmes pragmatičnega in nenaravnega, absurdnega.
54 min • 23. 05. 2025
Skrjabin je v zaporedju svojih poznejših štirih simfoničnih del, za katera je verjel, da lahko vodijo v transformacijo človeške zavesti, razvil atonalni in disonantni glasbeni sistem, ki sta ga navdihovali njegova lastna vrsta misticizma in obsedenost povezovanja glasbenih tonov oziroma tonovskih načinov s specifičnimi barvami.
55 min • 22. 05. 2025
Aleksander Skrjabin se je že v mladosti zanimal za filozofijo; prebiral je Kanta, Fichteja, Schopenhauerja, Nietzscheja in jezikoslovca Trubeckoja ter se na prehodu iz 19. v 20. stoletje seznanil s teozofskimi nazori Helene Blavatske in razvil izvirno različico vloge ter ciljev umetnosti in glasbe. Teozofija temelji na tem, da je v neskončnem univerzumu vse obstoječe, vsaka bitnost v svojem osnovnem bistvu sorodna kozmični zavesti in da je vsak njegov del živ in poduhovljen. Temeljna ideja teozofije, to je božanske modrosti, je bistvena enotnost vseh bitij.
54 min • 21. 05. 2025
"Jaz sem Bog! Sem nič, sem igra, sem svoboda, sem življenje. Sem meja, sem vrhunec," to je v svoje skrivne zapise napisal ruski mistik in skladatelj tega tedna Aleksander Skrjabin, ki je na prehodu iz 19. v začetek 20. stoletja ustvaril kalejdoskopski niz ekstatičnih orkestralnih in klavirskih del, katerih moč in pomembnost močno odmevata v zgodovini glasbe in umetniških prizadevanj njegovega stoletja in danes. Njegovi miselni procesi so bili brezmejno zapleteni in so imeli celo priokus solipsizma - subjektivnega idealizma, po katerem obstaja le »moj jaz«. Najbrž ni bilo bolj egocentričnega skladatelja od njega: že od zgodnje mladosti je bil prepričan o svojem potencialno božjem položaju osrednje, če ne celo edine ustvarjalne moči tistega časa, to pa ga je gnalo na pot k umetniško zreli fazi popolnih mojstrovin.
56 min • 20. 05. 2025
Dobrodošli v svetu glasbenega ustvarjanja skladatelja, pianista in vizionarja, ki mu pripisujejo to, da ni nihče presegal njegovega egocentrizma in slave za njegovega življenja, in le peščica jih je bila hitreje prezrta kot on po nenadni in prezgodnji smrti leta 1915, ko bi se bilo v glasbi lahko zgodilo vse mogoče, če se Rusija in Evropa ne bi bili znašli sredi vojne. Kratkih, a izjemno plodovitih 42 let je bilo življenjskih let Aleksandra Skrjabina, leta 1871 v Moskvi rojenega genija. Ta je na prehodu iz 19. v 20. stoletje - še preden so znameniti baleti Djagileva in Stravinskega pretresli javnost in kritike - veljal za najnaprednejšega ruskega skladatelja, k ije skupaj z Richardom Straussom tudi v Evropi stal na čelu glasbenih inovatorjev.
54 min • 19. 05. 2025
