Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Barbara Strozzi je uglasbila vrsto pesmi svojega očeta, pesnika in dramatika Giulia Strozzija. Pisala je tudi na verze ustvarjalcev opernih libretov in drugih beneških pesnikov iz sredine 17. stoletja, kot so Bissari, Aureli, Dolfino, Corraro, Beregani, Piccoli, Maiorani in Pellicani, številne izmed svojih pesmi pa je napisala na verze neznanih pesnikov. V oblikah svojih kantat je poudarila glasbeni kontrast, pogosto v povezavi z refrenom. Njene melodije odkrivajo zelo domišljeno razvijanje kratkih motivov ter inventivno ritmično in harmonsko obdelavo, hkrati pa tudi občutljivost do čustvene vsebine besedil, ki jih je uglasbila.
Barbara Strozzi je večino svoje ustvarjalne energije posvetila komponiranju osmih zbirk vokalne glasbe, od katerih se je ena žal izgubila. Zbirke obsegajo madrigale, kantate, arije, duete in drugo posvetno vokalno glasbo, razen knjige duhovne glasbe, motetov, ki so izšli kot Sacri musicali affetti, op. 5, leta 1655. Melodije Barbare Strozzi odkrivajo njeno zelo domišljeno razvijanje kratkih motivov ter inventivno ritmično in harmonsko obdelavo, hkrati pa tudi občutljivost do čustvene vsebine besedil, ki jih je uglasbila.
Izraznost italijanske vokalne glasbe, predvsem madrigalov, kantat, arij in duetov beneške skladateljice in pevke Barbare Strozzi odkriva najzanimivejšo skladateljico zgodnjega in zrelega baročnega obdobja. S svojo ustvarjalno energijo se je osredotočila na kompozicijo in jo odlično predstavila v osmih zbirkah vokalne glasbe, ki odkrivajo lirično pretanjenost in dramatično izraznost.
Pevski nastopi Barbare Strozzi na kulturnih srečanjih in v okviru drugih dejavnostih umetniške akademije Unisoni so pritegnili veliko pozornosti, še posebno, ker so se jih ženske le redko udeleževale. To, da ji je uspelo premagati številne ovire, ki jih je kot ženska v 17. stoletju doživela na svoji glasbeni in življenjski poti, potrjuje njene izjemne sposobnosti, odločenost in trdno voljo pri glasbenem ustvarjanju. Čeprav več stoletij skoraj ni bila opažena, je danes zanimanje za glasbo Barbare Strozzi večje kot kadar koli prej.
Barbara Strozz je bila ena najizrazitejših in najbolj cenjenih italijanskih skladateljic in vokalnih umetnic 17. stoletja, ki je delovala v umetniško cvetočih Benetkah. V glasbeno zgodovino se je zapisala kot prodorna skladateljica in "najvirtuoznejša pevka", ki je samostojno izdala kar osem zbirk arij, duetov, madrigalov in kantat, motetov in drugih vokalno-instrumentalnih del.
Ob dnevu državnosti poslušamo skladbe slovenskih skladateljev in križarimo po naših zahodnih, jugozahodnih in južnih pokrajinah z glasbeno pripovedjo, ki smo jo oblikovali kot stkanko treh osrednjih glasbenih pripovedi o pokrajinah Rezije - s skladbo Uroša Kreka Canticum resianum, Krasa s Kraško suito s stavki Bori, Lipicanci, Samota in Finale Alojza Srebotnjaka in Primorske z Varda concertom za klavir in orkester Alda Kumarja. Skladbe uvajajo in povezujejo trije Srebotnjakovi Slovenski ljudski plesi.
V luči dneva državnosti poslušamo skladbe slovenskih skladateljev. Ubiramo akorde potovanja po zvočnem zemljevidu Slovenije in poslušamo skladbe skladateljev, v katerih so s tonskim slikanjem, navedbami izvirnih ali umetno in umetniško preoblikovanih glasbenih navedb ter z glasbeno-zvočno ilustracijo ali asociacijo upesnili podobe slovenskih pokrajin. Predvajamo dela Bojana Adamiča, Vladimirja Lovca, Pavla Mihelčiča, Alda Kumarja in Daneta Škerla.
Ob dnevu državnosti poslušamo skladbe slovenskih skladateljev, v katere so s tonskim slikanjem, navedbami izvirnih ali umetno in umetniško preoblikovanih glasbenih navedb in z glasbeno zvočno ilustracijo ali asociacijo vpletli ljudsko motiviko. Lojze Lebič je leta 1969 napisal simfonično skladbo Korant. Prvič so jo izvedli na festivalu Musikprotokoll v Gradcu jeseni istega leta, naslednje leto pa je skladatelj za delo prejel nagrado Prešernovega sklada. Kurent ali korant je glavni protagonist enega najstarejših slovenskih običajev, kurentovanja, ki je eden redkih danes ohranjenih v avtentični obliki.
Ob dnevu državnosti poslušamo skladbe slovenskih skladateljev. Številni so s tonskim slikanjem, navedbami izvirnih ali umetno in umetniško preoblikovanih glasbenih navedb in z glasbeno-zvočno ilustracijo ali asociacijo s tonskim slikanjem upesnili podobe slovenskih pokrajin. Med njimi so Blaž Arnič, Jakob Jež, Igor Štuhec in Marjan Kozina.
V luči dneva državnosti poslušamo skladbe slovenskih skladateljev. Slavko Osterc je bil ena ključnih osebnosti slovenske glasbe prve polovice prejšnjega stoletja in je s svojim vsestranskim delovanjem kot skladatelj, pisec, organizator in zlasti pedagog pomembno zaznamoval slovensko, pa tudi evropsko glasbeno dogajanje v svojem času ter odprl nove poti za prihodnost. Marij Kogoj se je rodil tri leta pred Ostercem, 1892., in tudi njegovo sicer precej plodovito in raznovrstno ustvarjalno obdobje je bilo kratko. Na začetku in na koncu stojita dva klavirska cikla, Piano in Malenkosti, nekako v sredini pa je monumentalno operno delo Črne maske.
Samuel Barber je Koncert za klavir op. 38 napisal v obdobju, ko je veljal za enega najčastitljivejših še živečih ameriških skladateljev doma in v tujini. Nastal je med letoma 1961 in 1962 po naročilu Barberjevega dolgoletnega glasbenega založnika Gustava Schirmerja ob 100. obletnici obstoja istoimenske glasbene založbe. Izveden je bil leta 1962, med otvoritvenim tednom newyorškega Lincolnovega centra. Igral je pianist John Browning, s katerim se je Barber med ustvarjanjem veliko posvetoval glede sloga in tehničnih spretnosti.
Samuel Barber je v nasprotju z večino skladateljev svoje dobe nasprotoval eksperimentalnim tokovom v glasbi 20-ih let prejšnjega stoletja in po 2. svetovni vojni. Namesto tega je nadaljeval pisanje ekspresivne in lirične glasbe. Uporabljal je konvencionalne modele oblik in tonalnost 19. stoletja. Devet let strogega učenja kompozicije pri Rosariu Scaleru mu je pomagalo ohraniti povezavo s tradicijo 19. stoletja.
Samuel Barber je bil eden največjih tradicionalistov ameriške glasbe 20. stoletja. V obdobju, ko je Bernstein goreče razvijal vse od bugivugija do rokenrola in je Aaron Copland ustvarjal zvok za baleta Rodeo in Apalaška pomlad, je Barber ostajal zvest koncertom, simfonijam in operam v velikem slogu. Številnim poslušalcem je Barberjeva globoko občutena glasba pomagala čustveno zapolniti primanjkljaj, ki ga je pustil modernizem.
Glasbo Samuela Barberja lahko opišemo kot obliko moderne romantike, v kateri se dinamični idiomi 20. stoletja kombinirajo z romantičnimi čustvi in liričnostjo. Na koncu štiridesetih in v petdesetih letih prejšnjega stoletja je kot že zelo priznan, oblikovan in uveljavljen ustvarjalec veliko pisal po naročilu. Med prvimi naročili je bila glasba za priznano plesalko in koreografinjo Martho Graham. Napisal je baletno suito Medeja, Grahamova pa jo je uporabila za svoj balet z naslovom Cave of the Heart, Votlina srca.
Samuel Barber ni bil nikoli del glasbene avantgarde. Njegovo ustvarjanje bi lahko označili za neoromantično; v harmonskem pogledu je snov črpal iz 19. stoletja, v oblikovnem je pogosto posegal po sonatni obliki, tudi ko se je širilo izrazno sredstvo njegovih skladb po njegovem 30. letu in kazalo vpliv Stravinskega. V mladosti sta ga močno podpirala stric in teta, znana operna pevka Louise Homer in skladatelj Sidney Homer.
Na prvi pogled se zdi zamisel sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja zložiti simfonično pesnitev skoraj neovrgljiv dokaz, da ustvarjalec živi v svetu preteklosti, v neprebojnem vakuumu tradicionalistične ideologije. A že po prvih zvokih simfonične pesnitve "Sibirski vetrovi" iz leta 1984 je vse drugače, saj je Boris Čajkovski razumel obliko simfonične pesnitve kot programsko delo, zvočni program pa je divja, neukrotljiva, kruta in neskončno prvinska narava širne severne sibirske krajine.
Slavni violončelist Mstislav Rostropovič je Borisa Čajkovskega kot avtorja Koncerta za violončelo in orkester postavil med najboljših šest. Prav tako sta zelo znana tudi njegova klavirski in violinski koncert. Niz štirih tovrstnih del pa je začelo manjše delo, Koncert za klarinet in komorni orkester iz leta 1957. Skladatelj je za to glasbilo in za njegove sorodnike zložil zelo veliko komorne glasbe.
Ko se je svet v iskanju izvirnega glasbenega jezika svojega časa vse radikalneje odmikal od korenin diatonike in na pitagorejskem harmonskem nizu temelječe tonalnosti, jo je Boris Čajkovski v drugi polovici tega desetletja začel s svojimi ušesi in srcem na novo odkrivati, kot da bi hotel uresničiti tisto znano šolniško zapoved: "Ni še vse povedano v C-duru!" Ta zapoved se je onkraj Atlantika uresničevala kar neposredno s skladbo In C v Rileyjevem minimalizmu, Boris Čajkovski pa je ustvaril kompleksen, tehten in notranje dosleden glasbeni izraz, ki po štirih desetletjih odmeva kot glas postmoderne vsega sveta.
Boris Čajkovski danes velja za največjega ruskega skladatelja druge polovice 20. stoletja in za resničnega nadaljevalca velikega izročila. V svojem umetniškem opusu je zapustil veliko del, med drugim štiri simfonije, štiri koncerte, nedokončano opero Zvezda, pa še petnajst simfoničnih del, petnajst večjih komornih del (od tega šest godalnih kvartetov), enajst večjih klavirskih skladb ter šest obširnejših vokalno-instrumentalnih del.
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
