Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji Glasba 20. stoletja spoznavamo bogastvo glasbenih smeri, ki so oblikovale glasbeno podobo preteklega stoletja.
Aaron Copland se je rodil v Brooklynu 14. novembra leta 1900 v družini priseljencev. Umrl je kmalu po svojem 90. rojstnem dnevu, decembra 1990. Njegov glasbeni motto je bil, da bi morala glasba pripadati vsem ljudem. Leta 1929 je ustvaril Simfonično odo. V njej je Copland iz ene same jasne fraze izpeljal 20-minutni lok herojskih refrenov, umirjenih liričnih godalnih pasusov in plesnih fanfar. Luigi Dallapiccola je bil 4 leta mlajši od Coplanda in ga uvrščamo med začetnike dvanajsttonske kompozicijske tehnike, imenovane dodekafonija. V nasprotju s Schönbergom, Webernom in Bergom je Dallapiccola dodekafonijo obravnaval nekoliko svobodneje, in ponekod striktna pravila te tehnike tudi kršil, če je tako zahtevala dramaturgija skladbe.
Heitor Villa-Lobos je bil eden osrednjih, če ne celo najpomembnejši brazilski skladatelj prve polovice dvajsetega stoletja. Villa-Lobos je močno vplival na izoblikovanje in emancipacijo brazilske nacionalne kulturne identitete, kot skladatelj pa je pustil neizbrisljiv pečat kot umetnik, ki je povezoval prvine brazilske narodne glasbe ter slog neobaroka in neoklasicizma. Na izoblikovanje njegove glasbe je močno vplivalo bivanje v Parizu med letoma 1923 in 1930. Samozavestni Villa-Lobos v Pariz ni prišel po novo glasbeno znanje, temveč je, kot je sam povedal, prišel pokazat, kaj zna. V Parizu je tudi izrekel znane besede: "Jaz ne uporabljam folklore, jaz sem folklora."
John Tavener je bil osrednji predstavnik angleške religiozno navdihnjene sodobne glasbe, in je mednarodno slavo dosegel leta 1968 z dramatično kantato Kit, ki je premiero doživela na prvem koncertu angleškega ansambla za sodobno glasbo London Sinfonietta. Skladatelj je za to skladbo istega leta prejel nagrado na mednarodni skladateljski tribuni Rostrum. Tavener, ki je bil sprva katoličan, in je kmalu po mednarodnem priznanju prestopil v Pravoslavno cerkev, je postal znan širši javnosti leta 1988, ko je po naročilu slavnega violončelista Stevena Isserlisa napisal skladbo za violončelo in godalni orkester z naslovom Zaščitna tančica.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.
Ko je Luciano Berio leta 1973 ustvaril koncert za dva klavirja in orkester, je zapisal, da pisanje tradicionalnih koncertov za solistična glasbila nima več smisla. Glasbena avantgarda je razvoj glasbenega jezika namreč popeljala do te stopnje, da je ustvarjanje glasbenega dela, kjer posameznik in množica govorita isti jezik, nemogoče. Vsak skladatelj mora tako vedno znova reševati problem sobivanja solističnega glasbila in orkestra. Berio je Koncert za dva klavirja in orkester zasnoval kot zaporedje raznovrstnih in nestabilnih razmerij med obema solističnima glasbiloma ter orkestrom. V skladbi lahko slišimo preplet komornih zasedb, orkester ponekod solistoma tudi nasprotuje, oba klavirja pa zven bogatita tudi z različnimi izvajalskimi tehnikami.
Glasbeni dnevi v Donaueschingenu veljajo za najstarejše zbirališče najsodobnejših skladateljskih dosežkov, saj ponujajo prostor sodobne in eksperimentalne glasbe že od dvajsetih let prejšnjega stoletja naprej, ko so se oblikovale prve zamisli o tovrstnem festivalu. Prvi festival je potekal leta 1921, vsako leto pa poteka ob koncu tretjega tedna v oktobru.
Glasbeni dnevi v Donaueschingenu veljajo za najstarejše zbirališče najsodobnejših skladateljskih dosežkov, saj ponujajo prostor sodobne in eksperimentalne glasbe že od dvajsetih let prejšnjega stoletja naprej, ko so se oblikovale prve zamisli o tovrstnem festivalu. Prvi festival je potekal leta 1921, vsako leto pa poteka ob koncu tretjega tedna v oktobru.
Glasbeni dnevi v Donaueschingenu veljajo za najstarejše zbirališče najsodobnejših skladateljskih dosežkov, saj ponujajo prostor sodobne in eksperimentalne glasbe že od dvajsetih let prejšnjega stoletja naprej, ko so se oblikovale prve zamisli o tovrstnem festivalu. Prvi festival je potekal leta 1921, vsako leto pa poteka ob koncu tretjega tedna v oktobru.
Janaček je rapsodijo za orkester Taras Bulba ustvarjal med prvo svetovno vojno, v letih od 1915 do 1918. Njegova pesnitev po istoimenskem Gogoljevem romanu pripoveduje o vojskovodji zaporoških kozakov iz 16. stoletja, ki se je bojeval proti vsiljeni tuji oblasti.
Karol Szymanowski se je rodil 6. oktobra leta 1882 in velja za najpomembnejšega poljskega skladatelja po Fredericu Chopinu in enega osrednjih poljskih skladateljev prve polovice dvajsetega stoletja. Na začetku se je še zgledoval po nemški pozni romantiki, pozneje pa je razvil impresionistični, skoraj atonalni glasbeni jezik. Karol Szymanowski je odraščal v kulturnem ozračju premožne plemiške družine, ki je bila vsa predana glasbi. Do leta 1900 je napisal že nekaj manjših klavirskih skladb, med njimi tudi 9 preludijev, ki jih poznamo kot opus št. 1. Leta 1901 je odšel v Varšavo, kjer je študiral na Konservatoriju, v tem času pa se je pridružil skupini mladih skladateljev Mlada Poljska, ki je uveljavljala novo poljsko glasbo.
Benjamin Britten je bil celo življenje izrazito povezan z glasbo preteklosti, s tem pa je bil njegov zvočni svet razumljiv vsem poslušalcem. Nikoli ni deloval proti uveljavljenim sistemom, in je prvenstveno želel bivati v harmoniji z družbo. Njegova lirično naravnana osebnost tako ni rušila meja glasbe, kot je bilo pričakovano od vsakega resnega skladatelja v povojnih letih strogega modernizma. Vojni rekviem iz leta 1962 je neposredna glasbena preslikava Brittnovega pacifizma, ki mu je sledil celo življenje. V tej skladbi ni želel poveličevati zgolj Angleških vojakov, ki so umrli za svojo domovino, temveč je skladbo posvetil vsem vojnim žrtvam. Na prvi izvedbi je namenoma izbral soliste različnih držav, to so bili nemški baritonist Dietrich Fischer Dieskau, ruska sopranistka Galina Višnevska in britanski tenorist Peter Pears. S tem je še bolj želel v prizadevanjih za mir povezati države, ki so se še pred nekaj desetletji v največji vojni moriji borile druga proti drugi.
Simfonijo Harmonija Mundi - Harmonija sveta je Hindemith napisal leta 1951 iz motivov svoje takrat še nedokončane opere z istim naslovom, ki obravnava življenje in delo astronoma Johannesa Keplerja, ki velja za prvega med modernimi astronomi. Trije stavki Harmonije sveta imajo programska izhodišča: Musica instrumentalis, Musica humana in Musica mundana. S tem se je Himdemith navezal na srednjeveško teorijo glasbe, ki jo je delila na tri sfere: Musica mundana predstavlja harmonijo makrokozmosa, ki se med drugim kaže v rednem menjavanju letnih časov in v urejenosti elementov. Musica humana predstavlja harmonijo v človeku. To je stalna, čeprav neslišna glasba vsakega posameznika, tista glasba, ki človeka vodi in katero čuti v sebi. Musica instrumentalis predstavlja glasbo, ki jo proizvajajo glasbeni instrumenti.
Glasba Maxwella Daviesa združuje različne sloge, od vplivov stare glasbe pa vse do serialnih in sodobnih kompozicijskih tehnik. Osem pesmi za blaznega kralja je Maxwell napisal leta 1969, po zvrsti pa jo lahko umestimo v operno monodramo za bariton in komorni ansambel. Skladba od izvajalca zahteva izjemno dodelane vokalne tehnike, saj je bila ustvarjena za južnoafriškega igralca in pevca Roya Harta, baritonista z glasovnim obsegom več kot pet oktav, ki pa je kmalu po premieri umrl v avtomobilski nesreči.
Predvajamo Variacije na madžarsko ljudsko pesem Vzleteli pav Zoltana Kodalya, v izvedbi Čikaškega simfoničnega orkestra, ki ga vodi Neeme Jarvi.
Emmanuel Nunes je študij kompozicije začel na akademiji za glasbo v rodni Lizboni, kjer ga je poleg glasbe zanimala še grška filozofija, ki jo je na Univerzi v Lizboni študiral v letih od 1961 do 1963, istega leta pa je začel obiskovati tudi poletne kompozicijske tečaje v Darmstadtu. Kompozicijsko znanje je nabiral tudi pri Henriju Pousseurju, Karlheinzu Stockhausnu in Pierru Boulezu. V osemdesetih letih je začel poučevati na številnih glasbenih ustanovah, med njimi na univerzi Harvard, pariškem konservatoriju in na visoki šoli za glasbo v Freiburgu. Umrl je 2. septembra leta 2012, star 71 let.
Stefan Wolpe se je rodil leta 1902 v Berlinu. Že v mladosti se je pridružil socialističnim gibanjem in avantgardnim skupinam svojega časa. V začetku 30-ih let se je Wolpe odločno postavil na stran antifašističnega gibanja in se posvetil komponiranju popularnih pesmi in himen. Leta 1931 je postal umetniški vodja Marksističnega gledališča, imenovanega Die Truppe, ki so ga nacisti dve leti zatem prepovedali. Zaradi židovskega rodu je moral Wolpe Nemčijo kmalu zapustiti. Med leti 1936 in 1938 je poučeval na konservatoriju v Jeruzalemu, kjer se je tudi navdušil nad glasbenimi oblikami in slogi Bližnjega vzhoda. Leta 1938 se je preselil v Združene države Amerike, in več kot 30 let poučeval na mnogih tamkajšnjih visokih šolah za glasbo.
11. avgusta leta 1942 je ameriški patentni urad odobril patentni zahtevek, ki ga je ameriški skladatelj George Antheil skupaj z ameriško igralko Hedy Lamarr vložil junija leta 1941. V patentu sta zasnovala sistem za radijsko vodenje torpedov, ki je temeljil na ideji frekvenčnega skakanja, kjer komunikacija med oddajnikom in sprejemnikom poteka po različnih vnaprej predvidenih frekvencah radijskih valov. Leta 1900 v Trentonu v zvezni državi New Jersey rojeni skladatelj George Antheil je pravcati ‘l'enfant terrible’ ameriške glasbe. Njegova dela so nastajala po navdihu delovanja mehanskih strojev iz prve polovice 20. stoletja ter tedaj hitro razvijajočih se teorij kvantne fizike, ki so močno pretresale običajno človeško dojemanje prostora in časa.
Lutoslawski je v svojem ustvarjalnem procesu nadaljeval tradicijo orkestralne glasbe Karola Szymanovskega in Alexandra Tansmana, vendar pa je tudi odpiral nove možnosti sodobne poljske glasbe, ki so jo pozneje nadaljevali Krzysztof Penderecki, Henryk Gorecki in Tadeusz Baird. Poljska glasba je v petdesetih letih dvajsetega stoletja sodila med najnaprednejše med vzhodnoevropskimi državami, saj so številni skladatelji povzeli pridobitve povojne avantgarde. Med drugim je bil leta 1956 ustanovljen znameniti festival sodobne glasbe Varšavska jesen. Predstavljal je uveljavitev tako imenovane "poljske šole" in takrat je bil Lutoslawski že mednarodno priznan skladatelj.
Cikel klavirskih skladb Perzijske ure op. 65 je ena bolj znanih glasbenih stvaritev Charlesa Koechlina. Ustvaril ga je leta 1919 po navdihu knjige Proti Isfahanu francoskega pisatelja in popotnika Pierra Lotija. V njej je opisal potovanje v perzijsko mesto Isfahan, ki leži v središču Irana. Koechlin je ustvaril glasbo vzdušja, počasno in zasanjano, ter pretežno pisano v tišji dinamiki. Skladba je s prikrito polifonijo in občasno atonalnostjo tudi harmonsko nadvse sodobna za svoj čas.
Gojmir Krek, urednik glasbene revije Novi Akordi, ki je izhajala v letih od 1901 do 1914, je Schönberga označil za najradikalnejšega izmed glasbenih revolucionarjev, čeprav je sam menil, da je bil konservativec, ki je bil prisiljen postati revolucionar. Schönberg je bil pretežno glasbeni samouk in se je prva leta svoje glasbene kariere preživljal z orkestriranjem operet. V prvih letih ustvarjanja svojega glasbenega opusa se je opiral na nasprotna si estetska pola nemške pozne romantike, na Wagnerjeve bogate harmonske strukture in Brahmsovo oblikovno prečiščenost. Ti usmeritvi je združil v močno ekspresivno glasbeno govorico in jo obogatil s tonalno razširjenim glasbenim stavkom.
