Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bogastvo glasbenih tokov, ki so oblikovali glasbeno podobo preteklega stoletja.
Portugalska klasična glasba 20. stoletja sodi med manj poznana glasbena področja. Eden pomembnejših portugalskih skladateljev prejšnjega stoletja je bil Luis de Freitas Branco, ki je bil osrednja osebnosti portugalske glasbe prve polovice 20. stoletja. Pol stoletja kasneje, leta 1941, pa se je rodil Emmanuel Nunes, ki se je pod vplivi Henrija Pousseurja, Karlheinza Stockhausna in Pierra Bouleza oblikoval v tenkočutnega skladatelja z izrazitim modernističnim slogom.
Charles Ives, Henry Cowell in John Cage sodijo med osrednje ameriške eksperimentalne skladatelje dvajsetega stoletja. Umetniška glasba je v Združenih državah Amerike v dvajsetem stoletju prehodila svojo pot, mnogo bolj umirjeno za razliko od stare celine, ki so jo pretresale revolucionarne spremembe na vseh umetniških področjih. Nezavezanost zgodovinskemu napredku in estetskim usmeritvam preteklih obdobij je ameriškim skladateljem omogočalo, da so bili komponiranju bolj svobodni.
Glasbeni razvoj v dvajsetem stoletju je postregel s številnimi novimi pogledi na glasbeno ustvarjanje in na samo glasbeno delo. Med drugim je ponudil princip naključja kot legitimnega ustvarjalnega pristopa, naj si bo to na skladateljskem ali izvajalskem nivoju. Ta pristop se imenuje aleatorika, izraz pa izhaja iz latinske besede alea, ki pomeni igralno kocko. Z aleatoričnimi postopki so komponirali tudi Karlheinz Stockhausen, Witold Lutosławski in Earle Brown.
Gustav Mahler je pesnitev Pesem o zemlji zasnoval leta 1907, ko je doživljal težke čase. Zaradi protijudovsko usmerjenih političnih spletk je moral odstopiti z mesta umetniškega vodje Dunajske dvorne opere, kmalu za tem je umrla njegova prvorojenka Marija in nazadnje so še Mahlerju samemu odkrili neozdravljivo bolezen srca. Prijatelju dirigentu Brunu Walterju je napisal, da je naenkrat izgubil vse, kar je mislil, da je dosegel, in da je ponovno moral shoditi kot novorojenček.
John Tavener je bil osrednji predstavnik angleške religiozno navdihnjene sodobne glasbe, in je mednarodno slavo dosegel leta 1968 z dramatično kantato Kit, ki je premiero doživela na prvem koncertu angleškega ansambla za sodobno glasbo London Sinfonietta. Skladatelj je za to skladbo istega leta prejel nagrado na mednarodni skladateljski tribuni Rostrum. Tavener, ki je bil sprva katoličan, in je kmalu po mednarodnem priznanju prestopil v Pravoslavno cerkev, je postal znan širši javnosti leta 1988, ko je po naročilu slavnega violončelista Stevena Isserlisa napisal skladbo za violončelo in godalni orkester z naslovom Zaščitna tančica.
“Mislim, da se ne morem označiti za avantgardista. Sam raje žanjem in izkoriščam iskanja drugih skladateljev kot pa sejem. Nikakor nisem edini, ki dela tako; prav lahko pa da sem edini, ki to prizna. Sejati in žeti v istem času je domena samo dveh ali treh genijev v vsakem stoletju.” S temi besedami je umetniški credo opisal kanadski skladatelj Jacques Hétu, ki se je rodil 8. avgusta leta 1938, umrl pa 9. februarja leta 2009. Sodobne kompozicijske tokove je spoznaval v Parizu pri Henriju Dutilleuxu, kasneje pa je bil član znamenitega razreda glasbene analize, ki ga je na pariškem konservatoriju vodil Olivier Messiaen. V času najradikalnejše glasbene avantgarde je Hétu sledil bolj tradicionalni umetniški poti in ustvaril bogat opus komorne in orkestrske glasbe.
27. julija nas je v starosti 72 let zapustil nemški skladatelj Wolfgang Rihm. Sodil je med najplodovitejše nemške skladatelje našega časa. Že med obiskovanjem gimnazije je hkrati študiral kompozicijo na Glasbeni akademiji v Karlsruheju, in obiskoval tečaje nove glasbe v Darmstadtu. Kompozicijo je študiral tudi pri pri Karlheinzu Stockhausnu in Klausu Huberju, muzikologijo pa pri Hansu Heinrichu Eggebrechtu. Wolfgang Rihm sodi v generacijo skladateljev, ki so se uprli hermetičnosti stroge avantgarde šestdesetih let. Za njegovo umetnost je značilno združevanje zvočnega vtisa sodobnosti in bolj razumevajoče glasbene sintakse s prehoda v dvajseto stoletje.
Francoska šesterica (Les Six) je bila skupina skladateljev, ki jih je tako leta 1920 imenoval francoski glasbeni kritik Henri Collet. Skupino so sestavljali Georges Auric, Louis Durey, Arthur Honegger, Darius Milhaud, Francis Poulenc, and Germaine Tailleferre. Leta 1917 je bilo v Franciji zaradi prve svetovne vojne veliko gledališč in koncertnih dvoran zaprtih. Pesnik in pisatelj Blaise Cendrars ter slikar Moïse Kisling sta prišla na idejo, da bi v ateljeju slikarja Émila Lejeuna pričela s serijo koncertov. Na prvem koncertu je bila na sporedu glasba Erika Satieja, Arthurja Honeggerja, Georgesa Aurica in Louisa Dureya in ob koncu koncerta se je Erik Satie domislil, da bi podobno misleče skladatelje povezal v nekakšno skupino, ki bi se skupaj predstavljala na koncertnih odrih
Pierre Boulez in Karlheinz Stockhausen sta skladatelja in glasbena misleca, ki sta vplivala na razvoj glasbene umetnosti v kar se da širokem pomenu besede in sta postala eni največjih osebnosti glasbe dvajsetega stoletja. Bila sta vodilna povojna avantgardna skladatelja, z izvirnimi idejami in intelektualnim pristopom h glasbeni praksi pa sta vplivala na velike spremembe v sodobni glasbi.
Italijanski skladatelj Salvatore Sciarrino je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja javnost opozoril s prefinjeno in delikatno zvočno govorico. Kot samouk je prevzemal določene skladateljske ideje Luigija Nona, močno pa je nanj vplival tudi Franco Evangelisti, ki je poučeval elektronsko glasbo na Akademiji sv. Cecilije.
3. decembra 1918 je v Berlinu skupina nemških umetnikov ustanovila Novembrsko skupino, imenovano po novembrski revoluciji, ki se je leta 1918 razplamtela po Nemčiji. Umetnike so družili socialistični nazori in prepričanje, da ima radikalna umetnost temeljno vlogo pri oblikovanju izobraževalnih programov, vodenju umetniških ustanov in nasploh pri tvorbi moderne družbe. V tej skupini so sodelovali številni skladatelji, med njimi tudi Kurt Weill in Hanns Eisler.
Luciano Berio se je v prvi polovici petdesetih let, predvsem z obiski Darmstadtskih poletnih tečajev in s srečanji z Brunon Maderno in Karlheinzom Stockhausnom, seznanil s poglavitnimi problemi avantgarde in te izkušnje so kmalu oblikovale njegovo glasbeno in človeško osebnost. Ena osrednjih Beriovih skladb, ki odseva postmoderno glasbeno miselnost je Sinfonia za orkester in 8 vokalistov iz leta 1968.
Luigi Nono se je rodil 29. januarja 1924 v Benetkah v družini, ki je bila naklonjena umetnosti. Tako se je Luigi že v zgodnjih letih ob njuni obsežni zbirki gramofonskih plošč seznanil s širokim repertoarjem klasične glasbe. Po študiju kompozicije pri Gianu Francescu Malipieru je nanj močno vplival Bruno Maderna, ki ga je srečal leta 1946. Leta 1950 se je udeležil darmstadtske poletne šole, v kateri se je vse do leta 1959 redno udeleževal predavanj. Nono je bil umetnik neizmerne zvočne tenkočutnosti in rahločutnosti do sočloveka. V svoja dela je pogosto vključeval politične misli, njegova glasba pa zveni kot odmev povojnih družbenih napetosti. Ena od tovrstnih del iz petdesetih let je kantata Il canto sospeso − Prekinjena pesem, pisana na besedila na smrt obsojenih protifašističnih aktivistov.
Louis Adriessen je bil je eden najbolj vplivnih nizozemskih skladateljev svoje generacije, v svojo glasbo pa je pogosto vključeval tudi družbena in politična vprašanja. Na začetku ustvarjalne kariere je sledil tokovom povojnega serializma, ob spoznanju, da je sodobna nizozemska glasba v svojem bistvu močno konservativna, pa je kot odgovor oblikoval heterogen glasbeni jezik, ki združuje prvine ameriškega minimalizma, jazza in neoklasicizma.
Če bi morali med skladatelji dvajsetega stoletja izbirati med tistimi, ki so glasbo tesno povezovali z matematiko, ne moremo mimo Iannisa Xenakisa in Miltona Babbitta. Xenakis je svoja kompozicijska izhodišča povezoval s teoretičnimi modeli na matematični podlagi, kot so teorije verjetnosti, teorije iger ter teorije množic. Svoj glasbeni jezik je razvil popolnoma neodvisno od takratnih serialnih tehnik, ki sta jih uporabljala Boulez in Stockhausen. Tudi Babbitt je bil navdušen nad računalniško glasbo, ki je v desetletjih po drugi svetovni vojni dobivala vedno večji pomen. Na univerzi Princeton se je ukvarjal s prvim programabilnim sintetizatorjem, matematično predznanje pa mu je omogočalo, da je do potankosti razumel delovanje sintetizatorja.
Jean Francaix je skozi celotno ustvarjalno obdobje pisal v lahkotnem in dostopnem slogu, zato je bil pogosto deležen kritik, da njegovi glasbi manjka globine in izvirnosti. Vseeno pa njegove skladbe odražajo poglobljeno razumevanje vseh zvrsti, komornih in orkestrskih. Njegova orkestracija je bila vedno jasna in iskriva, harmonsko-oblikovna zasnova del pa klasicistično pregledna. Presenetljivo dejstvo je, da je Francaix ustvaril več kot 200 del, vseeno pa je njegova glasba v primerjavi drugimi francoskimi skladatelji dvajsetega stoletja bolj redko del koncertnih sporedov. Razlago za tolikšno pomanjkanje zanimanja javnosti za njegov opus lahko najdemo prav v tem, da je njegova glasba izrazito poslušalsko dostopna in zato ni bi bila udeležena v številnih glasbenih škandalih, ki so zaznamovali dvajseto stoletje.
"Nobenega zagotovila ni, da bom postal velik jazzovski glasbenik, vendar pa vsaj vem, da počnem pravo stvar". To je nekoč izrekel pianist in občasno tudi skladatelj Friedrich Gulda, eden od bolj zanimivih imen jazza in klasične glasbe v dvajsetem stoletju. Gulda se je rodil 16. maja leta 1930 in je v prvih treh desetletjih ustvaril bogato in uspešno glasbeno kariero kot interpret Mozarta in Beethovna. Leta 1956 je nastopil jazz klubu Birdland v New Yorku in od takrat naprej je bil ves čas dejaven tudi v jazzu. Ustvarjalno energijo je posvečal tako klasični interpretaciji, jazzu, improvizaciji in v določeni meri tudi komponiranju.
Dmitrij Šostakovič, Arvo Pärt in Sofija Gubajdulina so le nekateri od skladateljev, ki so delovali v socrealističnem primežu sovjetskega režima. Vse tri druži nekompromisna in avtentična umetniška drža, s katero so nastavljali ogledalo politiki in družbi.
Lachenmann je na začetku svoje skladateljske kariere še deloval v tokovih serialne glasbe, vendar pa se je že kmalu začel ozirati po novih rešitvah glasbene sintakse. V vrsti del se je začel gibati v novem, odtujenem zvočnem svetu, kjer je inštrumentalno tehniko uporabljal na radikalno nekonvencionalen način. Lachenmann je svojo glasbo opisal kot musique concrète instrumentale ali v prevodu inštrumentalna konkretna glasba. S tem je poudaril glasbeni jezik, ki nas nagovarja s celovitostjo možnosti zvoka, ki ga zmore ustvariti neko glasbilo. Lachenmann enako pomembnost daje tako postopkom, kako so glasbeni zvoki na inštrumentu ustvarjeni, kot samemu glasbenemu zvočnemu toku skladbe.
Kaija Saariaho je v letih od 1976 do 1981 študirala pri Paavu Heininenu na Sibeliusovi akademiji v Helsinkih. Svoj študij kompozicije je nadaljevala v Freiburgu pri Brianu Ferneyhoughu in Klausu Huberju, udeleževala pa se je tudi poletnih tečajev v Darmstadtu. Prelomnica v njenem ustvarjalnem življenju je bilo leto 1982, ko je odšla v Pariz, kjer je delovala na inštitutu za raziskavo zvoka IRCAM. V Parizu se je seznanila s spektralnimi kompozicijami Gérarda Griseyja in Tristana Muraila, to pa je bistveno vplivalo na njen skladateljski slog, saj je glasbo vse bolj dojemala kot kombinacijo zvenov. V glasbi Kaije Saariaho se melodične linije vse bolj podrejajo harmoniji, harmonija se podreja zvenu, zven sam pa doseganju psihološkega učinka.
