Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji Glasba 20. stoletja spoznavamo bogastvo glasbenih smeri, ki so oblikovale glasbeno podobo preteklega stoletja.
Glasbo Mortona Feldmana danes z lahkoto prepoznamo, hkrati pa je še vedno težko dojemljiva. Med skladatelji 20. stoletja je izjemen po tem, da mu je uspelo vse od prvih del, nastalih v začetku petdesetih let, pa do zadnjih, napisanih nekaj tednov pred smrtjo, ohraniti izjemno slogovno enotnost. Glasbena umetnost Mortona Feldmana je v zvočni podobi 20. stoletja unikaten glasbeni izraz tihih in subtilnih zvočnih sprememb in statičnih zvočnih skulptur.
Planeti so Holstovo prvo delo za orkester, v katerem je uspel izraziti svoj osebni glasbeni jezik. Uporabil je ogromen orkester, in ga v zadnjem stavku podprl še z ženskim zborom. Prva javna izvedba je bila kmalu po pri svetovni vojni, spomin nanjo pa je bil žalosten del vsakdanjika. Občinstvo je povsem očarala srhljiva koračnica, s katero se odpre prvi stavek Mars - prinašalec vojne. Mnogi komentatorji so hvalili glasbeno slikanje grozot prve svetovne vojne, vendar pa je Holst prvi stavek napisal še pred izbruhom vojne. Holst se je pri komponiranju Planetov navezal na astrološke in ne na astronomske koncepte, zato tudi med njegovimi Planeti ni Zemlje. Vsak stavek obravnava astrološke vplive posameznih planetov.
Portugalska klasična glasba 20. stoletja sodi med manj poznana glasbena področja. Eden pomembnejših portugalskih skladateljev prejšnjega stoletja je bil Luis de Freitas Branco, ki je bil osrednja osebnosti portugalske glasbe prve polovice 20. stoletja. Pol stoletja kasneje, leta 1941, pa se je rodil Emmanuel Nunes, ki se je pod vplivi Henrija Pousseurja, Karlheinza Stockhausna in Pierra Bouleza oblikoval v tenkočutnega skladatelja z izrazitim modernističnim slogom.
Mahler je pesnitev Pesem o zemlji zasnoval leta 1907, ko je doživljal težke čase. Zaradi protijudovsko usmerjenih političnih spletk je moral odstopiti z mesta umetniškega vodje Dunajske dvorne opere, kmalu za tem je umrla njegova prvorojenka Marija in nazadnje so še Mahlerju samemu odkrili neozdravljivo bolezen srca. Prijatelju dirigentu Brunu Walterju je napisal, da je naenkrat izgubil vse, kar je mislil, da je dosegel, in da je ponovno moral shoditi kot novorojenček.
Leta 1900 v Trentonu v zvezni državi New Jersey rojeni skladatelj George Antheil je pravcati ‘l'enfant terrible’ ameriške glasbe. Njegova dela so nastajala po navdihu delovanja mehanskih strojev iz prve polovice 20. stoletja ter tedaj hitro razvijajočih se teorij kvantne fizike, ki so močno pretresale običajno človeško dojemanje prostora in časa. 11. avgusta leta 1942 je ameriški patentni urad odobril patentni zahtevek, ki ga je Antheil skupaj z ameriško igralko Hedy Lamarr vložil junija leta 1941. V patentu sta zasnovala sistem za radijsko vodenje torpedov, ki je temeljil na ideji frekvenčnega skakanja, kjer komunikacija med oddajnikom in sprejemnikom poteka po različnih vnaprej predvidenih frekvencah radijskih valov.
6. avgusta leta 1945 je bila prvič v zgodovini človeštva uporabljena jedrska bomba, ki so jo ZDA odvrgle na japonsko mesto Hirošima. Tri dni kasneje, 9. avgusta je atomska bomba v ruševine spremenila še Nagasaki, nekaj dni kasneje pa je Japonska podpisala kapitulacijo, s čimer se je druga svetovna vojna končala tudi na Tihem oceanu. V tokratni oddaji Glasba 20. stoletja poslušamo glasbo, ki je nastala pod vplivi tragedije druge svetovne vojne.
Alfred Šnitke se je rodil 24. novembra leta 1934, umrl pa je 3. avgusta leta 1998 v starosti 63 let zaradi možganske kapi. Kot je bilo mogoče prebrati v moskovskem dnevnem časopisju, se je na pokopališču zbralo približno 300 ljudi, na samem pogrebu pa le ožja družina. Legendarni Mstislav Rostropovič je ob Šnitkejevi smrti rekel, da je smrt tako velikega človeka prevelika izguba, da bi jo bilo moč kakor koli ubesediti. Med spuščanjem krste v grob je začelo deževati, to pa v ruski folklori pomeni solze angelov ob smrti in dobrodošlico duše umrlega v nebesa.
Jacob Druckman in Vincent Persichetti sta skladatelja, ki sta pomembno vplivala na potek razvoja glasbene misli v Združenih državah Amerike. Druckman se je rodil leta 1928 in študiral na glasbeni šoli Julliard z Vincentom Persichettijem in na Tangelwoodu z Aaronom Coplandom. Svoje skladateljsko delo je posvetil predvsem raziskovanju zvoka in zvočne barve, tako instrumentalnega kot elektronskega. V njegovi glasbi izstopa predvsem domiselna in tehtna izdelava oblike, zlasti z večplastno prepletenostjo zvočnih struktur. Vincent Persichetti se je rodil leta 1915 v Filadelfiji in je bil dolgoletni profesor kompozicije na glasbeni šoli Julliard. Njegova zgodnja glasba je nastala pod vplivi Stravinskega, Bartoka, Hindemitha in Coplanda, pozneje pa je izoblikoval svoj lastni, prepoznavni glasbeni izraz.
Frederick Theodore Albert Delius se je rodil 29. januarja leta 1862 v bogati trgovski družini nemških izseljencev na severu Anglije. Že v zgodnji mladosti se je navdušil nad glasbo Edvarda Griega, kasneje pa je Grieg odločilno vplival na njegovo glasbeno pot. Nad njegovimi glasbenimi ambicijami pa njegovi starši niso bili preveč navdušeni Po njihovih pričakovanjih naj bi prevzel družinsko trgovsko podjetje, zato ga je oče najprej poslal na šolanje na Švedsko, nato pa leta 1884 še na Florido, kjer naj bi vodil plantažo pomaranč. Tam ga je tako pritegnila glasba afroameričanov, da je popolnoma zanemaril svoje dolžnosti do družinskega podjetja in se odločil, da svoje življenje zapiše glasbi. Suita za orkester Florida je nastala leta 1887 v Leipzigu, nemalo po skladateljevi vrnitvi iz Združenih držav Amerike.
Arnold Schönberg se je rodil 13. septembra 1874, umrl pa 13. julija 1951. Urednik glasbene revije Novi Akordi Gojmir Krek ga je označil za najradikalnejšega izmed glasbenih revolucionarjev. Schönberg je bil pretežno glasbeni samouk, in se je prva leta svoje glasbene kariere preživljal z orkestriranjem operet. V prvih letih ustvarjanja svojega glasbenega opusa se je opiral na nasprotna si estetska pola nemške pozne romantike, na Wagnerjeve bogate harmonske strukture in Brahmsovo oblikovno prečiščenost. Ti usmeritvi je združil v močno ekspresivno glasbeno govorico, in jo obogatil s tonalno razširjenim glasbenim stavkom.
3. decembra 1918 je v Berlinu skupina nemških umetnikov ustanovila Novembrsko skupino, imenovano po novembrski revoluciji, ki se je novembra leta 1918 razplamtela po Nemčiji. Umetnike so družili socialistični nazori in prepričanje, da ima radikalna umetnost temeljno vlogo pri oblikovanju izobraževalnih programov, vodenju umetniških institucij in nasploh pri tvorbi moderne družbe. V tej skupini so sodelovali številni skladatelji, med njimi tudi Kurt Weill in Hanns Eisler.
Joaquín Rodrigo se je rodil leta 1901 v mestu Sagunto v Valenciji Po srečnem naključju je delil svoj rojstni dan s sveto Cecilijo, zaščitnico glasbe in glasbenikov, kar ga je napotilo k njegovemu življenjskemu cilju - ustvarjanju glasbe. Ko je bil star tri leta, je prebolel davico, vendar mu je hudo poškodovala vid. Kljub mnogim operacijam v otroštvu in kasneje, je kmalu popolnoma oslepel, kar ga pa ni oviralo pri ustvarjanju glasbe. Leta 1939 je Rodrigo v Parizu napisal svoje veliko delo Concierto de Aranjuez - Aranjueški koncert za kitaro in orkester. Navdih za skladbo je našel v mogočnih vrtovih palače Aranjuez ter motivih iz španskega življenja 18. stoletja.
Italija je skozi celo devetnajsto stoletje slovela kot prestolnica operne glasbe, šele na začetku dvajsetega stoletja pa so maloštevilni italijanski skladatelji pričeli ustvarjati tudi mogočne orkestrske skladbe. Med njimi je bil Ottorino Respighi tisti, ki je orkestrsko in simfonično glasbo kvalitativno izenačil z opero, zanimivo pa je, da na opernem področju ni dosegel podobnega uspeha, kot na simfoničnem. Slogovno se je oziral po glasbenih arhaizmih, obenem pa ni bil ignorantski do razcveta kompozicijskih tehnik dvajsetega stoletja, čeprav nikoli ni uporabljal avantgardnih prijemov.
Predvajamo Glasbo za poletni večer za dva ozvočena klavirja in tolkala ameriškega skladatelja Georgea Crumba, skladatelja, ki s svojim tankočutnim in izostrenim odnosom do zvoka skozi zastrtost intimnosti razkriva dela velike skrivnosti in lepote. Njegova dela označujeta svojevrstnost in poglobljenost, za njegovo glasbeno misel in kompozicijsko arhitekturo pa je značilno, da izhajata iz trdnih notranjih evokacij, improvizacije in simboličnih struktur, in iz teh nastajajo svojevrstne zvočne pripovedi. Tokratno bomo slišali v izvedbi pianistov Bojana Goriška in Tatjane Ognjanovič ter tolkalcev Alojza Gradiška in Borisa Šurbka.
2. junija nas je v starosti 70 let zapustila finska skladateljica Kaija Saariaho, ena najuglednejših glasbenih umetnic našega časa. V letih od 1976 do 1981 je študirala pri Paavu Heininenu na Sibeliusovi akademiji v Helsinkih. Svoj študij kompozicije je nadaljevala v Freiburgu pri Brianu Ferneyhoughu in Klausu Huberju, udeleževala pa se je tudi poletnih tečajev v Darmstadtu. Prelomnica v njenem ustvarjalnem življenju je bilo leto 1982, ko je odšla v Pariz, kjer je delovala na inštitutu za raziskavo zvoka IRCAM. V Parizu se je seznanila s spektralnimi kompozicijami Gérarda Griseyja in Tristana Muraila, to pa je bistveno vplivalo na njen skladateljski slog, saj je glasbo vse bolj dojemala kot kombinacijo zvenov. V glasbi Kaije Saariaho se melodične linije vse bolj podrejajo harmoniji, harmonija se podreja zvenu, zven sam pa doseganju psihološkega učinka.
Slavko Osterc se je leta 1927 vrnil iz študijskih let v Pragi, kjer je blestel v glavnih kompozicijskih predmetih. V domovino se je vrnil kot skladatelj naprednih slogovnih nazorov in začel poučevati na ljubljanskem glasbenem konservatoriju, na katerem so njegovo znanje pridobili med drugim Karol Pahor, Pavle Šivic, Marijan Lipovšek, Franc Šturm, Primož Ramovš in Demetrij Žebre. Bil je izredno luciden opazovalec tedanjih glasbenih tokov, sodobno glasbo pa je želel na vse možne načine približati domovini. Potoval je v tujino in obiskoval glasbene festivale ter vzdrževal stike s Mednarodnim združenjem za sodobno glasbo. Njegovo življenje je prezgodaj prekinila bolezen, umrl je 23. maja 1941 v Ljubljani v starosti 45 let.
Aaron Copland se je rodil v Brooklynu 14. novembra leta 1900 v družini priseljencev. Umrl je kmalu po svojem 90. rojstnem dnevu, decembra 1990. Njegov glasbeni motto je bil, da bi morala glasba pripadati vsem ljudem. Leta 1929 je ustvaril Simfonično odo. V njej je Copland iz ene same jasne fraze izpeljal 20-minutni lok herojskih refrenov, umirjenih liričnih godalnih pasusov in plesnih fanfar. Luigi Dallapiccola je bil 4 leta mlajši od Coplanda in ga uvrščamo med začetnike dvanajsttonske kompozicijske tehnike, imenovane dodekafonija. V nasprotju s Schönbergom, Webernom in Bergom je Dallapiccola dodekafonijo obravnaval nekoliko svobodneje, in ponekod striktna pravila te tehnike tudi kršil, če je tako zahtevala dramaturgija skladbe.
Heitor Villa-Lobos je bil eden osrednjih, če ne celo najpomembnejši brazilski skladatelj prve polovice dvajsetega stoletja. Villa-Lobos je močno vplival na izoblikovanje in emancipacijo brazilske nacionalne kulturne identitete, kot skladatelj pa je pustil neizbrisljiv pečat kot umetnik, ki je povezoval prvine brazilske narodne glasbe ter slog neobaroka in neoklasicizma. Na izoblikovanje njegove glasbe je močno vplivalo bivanje v Parizu med letoma 1923 in 1930. Samozavestni Villa-Lobos v Pariz ni prišel po novo glasbeno znanje, temveč je, kot je sam povedal, prišel pokazat, kaj zna. V Parizu je tudi izrekel znane besede: "Jaz ne uporabljam folklore, jaz sem folklora."
John Tavener je bil osrednji predstavnik angleške religiozno navdihnjene sodobne glasbe, in je mednarodno slavo dosegel leta 1968 z dramatično kantato Kit, ki je premiero doživela na prvem koncertu angleškega ansambla za sodobno glasbo London Sinfonietta. Skladatelj je za to skladbo istega leta prejel nagrado na mednarodni skladateljski tribuni Rostrum. Tavener, ki je bil sprva katoličan, in je kmalu po mednarodnem priznanju prestopil v Pravoslavno cerkev, je postal znan širši javnosti leta 1988, ko je po naročilu slavnega violončelista Stevena Isserlisa napisal skladbo za violončelo in godalni orkester z naslovom Zaščitna tančica.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.
