Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Od rojstva Edwarda Griega prav te dni mineva 180 let. Rodil se je 15. junija leta 1843 v Bergnu na Norveškem, skozi leta je postal poznan po vzdevku Chopin severa. Ne zato, ker bi tega francoskega sodobnika kakor koli posnemal, ampak zato, ker je dosegel norveški ekvivalent nežne melodične linije in rahločutne harmonizacije, značilne za Chopinovo glasbo. »Grieg ne nosi obleke nikogar drugega in si od nikogar ne izposoja govorice,« je zapisal ameriški glasbeni kritik, pianist in organist Lawrence Gilman. Velja za največjega norveškega nacionalnega skladatelja, ki je v melodiki, harmoniji in ritmu zajemal iz bogastva ljudske glasbe, a se je opiral tudi na sodobni glasbeni jezik in iz te sinteze ustvaril izvirno glasbeno govorico. Izrazil jo je tudi v svojih samospevih. »V najboljših med njimi,« je zapisal Richard Aldrich, »so samorasla melodika, žalost in nežnost, harmonična izbrušenost, ki so povsem samosvoje.«
Maj je mesec ljubezni, na njegov zadnji dan se zato tokrat pomudimo ob šopku slovenskih samospevov na temo ljubezni. Izvedla jih jih bosta tenorist Edvard Strah in pianist Klemen Golner.
Ob skorajšnji 100. obletnici rojstva skladatelja Gyorgya Ligetija (rodil se je 28. maja leta 1923) bo tokrat v ospredju glasba, ki jo je ta madžarski skladatelj namenil za glas in klavir. Predstavlja nekakšno biografijo skladatelja in sega od njegovih zgodnjih priredb ljudskih pesmi do uglasbitev klasičnega pesnika Janosa Aranya in Friedricha Hölderina; med njimi pa pesmi na poezijo Sándorja Weöresa - preprosto oblikovane, a z razgibano klavirsko spremljavo.
V ospredju oddaje bo tokrat glasba dveh ruskih avtorjev – Sergeja Prokofjeva, od čigar smrti letos mineva 50 let in Mihaila Glinke, njegovega predhodnika, čigar samospeve zaznamujeta patos in strast, kot tudi vse njegove druge skladbe. Oba skladatelja sta ustvarjala na besedila Aleksandra Sergejeviča Puškina, ki je bil sicer tudi Glinkov prijatelj.
Brahmsova pozna dela za glas in klavir so še posebej poglobljena in čustvena. »Brahmsov samospev ni samo nabrekel tok not, ki ne bi imel globlje vrednosti od pomena pesnitve, temveč je skrbno urejena in izražena zgradba z lastno logiko,« je zapisal škotski glasbeni kritik in skladatelj Cecil Gray. Kot »šopek pesmi« oz. kot rože, »iztrgane« iz različnih virov in nato združene v celoto, bi lahko opisali cikel Petih pesmi, op. 103, ki jih je Brahms ustvaril v letih od 1885 do 1888, ciklus Štirih resnih pesmi, op. 121, pa je napisal na biblijsko besedilo in je njegovo predzadnje delo, objavljeno leto pred njegovo smrtjo. Glasba, ki deluje silno čustveno in je prežeta s tragičnostjo grških razsežnosti, je v resnici razglabljajoč govor človeka, ki se zaveda, da je na pragu smrti.
