Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 1924 je Darius Milhaud napisal glasbo za balet o karnevalu v Aixu z naslovom Salade. O tem baletu je napisal: »To je – tako kot stara italijanska komedija, iz katere uporablja nekaj značilnih oseb – preprosta mešanica raznih prvin farse. Zato ima naslov Salade, to pomeni kratko malo isto kot drugod 'solata'.« Prva izvedba junija 1924 v pariškem Theatre Cigale je dosegla velik uspeh.
Zakladnica baletnih zgodb je polna zanimivih likov, ljubezenskih zapletov, hrepenenja, drame in veselja. Spoznali bomo zgodbo baleta Plameni Pariza v koreografiji Vasilija Vainonena in režiji Sergeja Radlova. Glasbo zanj je po navdihu pesmi francoske revolucije ustvaril ruski skladatelj Boris Asafjev. Libreto Nikolaja Volkova in Vladimirja Dmitrijeva je bil prirejen po knjigi francoskega pesnika in pisatelja Félixa Grasa iz leta 1896 Rdeči z juga. Premiera je bila v gledališču Kirov (današnje Mariinsko gledališče) v Sankt Peterburgu 7. novembra 1932.
Zakladnica baletnih zgodb je polna zanimivih likov, ljubezenskih zapletov, hrepenenja, drame in veselja. V današnji oddaji Glasbena skrinjica bomo spoznali zgodbo baleta Don Kihot, ki se napaja v španskem romanu Don Kihot iz Manče pisatelja Miguela de Servantesa. Glasbo za balet je ustvaril avstrijski skladatelj Ludwig Minkus, pri čemer gre za prvo sodelovanje skladatelja s slovitim francoskim baletnikom, pedagogom, libretistom in koreografom Mariusom Petipajem. Balet so prvič izvedli 26. decembra 1869 v carskem gledališču Bolšoj v Moskvi.
Pred prazniki, ki bodo zaznamovali prihodnja meseca, bomo v današnji oddaji Glasbena skrinjica poslušali Rimske praznike Ottorina Respighija, zadnjo izmed treh simfoničnih pesnitev, ki jih je skladatelj posvetil večnemu mestu. V njej je prevedel v glasbo zgodbe iz rimske praznične zgodovine od antičnih časov pa vse do danes. Feste romane, to je izvirni naslov dela, je Respighi končal leta 1928. Sloviti italijanski dirigent Arturo Toscanini in Newyorški filharmonični orkester sta jih premierno predstavila v Carnegijevi dvorani februarja leto pozneje.
Leta 1958 je francoski skladatelj Edgard Varèse v sodelovanju z arhitektom Le Corbusierjem in njegovim pomočnikom, grškim skladateljem Iannisom Xenakisom, ustvaril glasbeno zvočno kuliso za paviljon Philips Electronics na svetovnem sejmu Expo58 leta 1958 v Bruslju. Ob vstopu in izstopu so obiskovalci slišali kratko, 3-minutno Xennakisovo skladbo z naslovom »Concret PH«.
V West Mallingu v grofiji Kent v jugovzhodni Angliji stoji kip ženske, delo umetnice Sare Cunnington. Hope, kot ji pravijo, je upodobljena sredi koraka in steguje desno roko v, kateri nosi grlico, ki bo vsak hip poletela v svet. Plašč, ki se vije za njo in od zadaj deluje kakor velik ščit, je razdeljen na posamezna polja, ki skozi različne prizore podajajo zgodovino mesta. Tako kip, kakor zgodovina mesta sta navdihnila angleškega skladatelja Nigela Clarka, ki ju j prelil v suito Dediščina – Kaj je videla Hope.
Ko stoletni borovci, ki tako značilno obvladujejo rimsko pokrajino, postanejo priče glavnih dogodkov rimskega življenja.
Glasba in druge zvrsti umetnosti se pogosto prepletajo in navdihujejo, zato ne preseneča, da številni skladatelji najdejo navdih v umetniških delih in obrnjeno. Včasih pa kakšnega umetnika poleg glasbe navdihne tudi skladateljeva podoba. Tako je nemški slikar in kipar Markus Lüpertz upošteval prav ta vidik, ko je v Salzburgu postavil kip Mozarta.
Pri sedmih letih je imela francoska pianistka Ginette Doyen svoj prvi koncert, tri leta pozneje je bila sprejeta na pariški konservatorij.
Tokratni preplet glasbe in likovne umetnosti bo v znamenju tandemov Libeskind in Schönberg ter Klee in Bach. V arhitekturi Daniela Libeskinda se zrcali tudi zgodba Schönbergove opere Mojzes in Aron. Glasbeno nadarjeni umetnik Paul Klee pa je svoj konservativni okus za glasbo in občudovanje dveh glasbenih velikanov – Bacha in Mozarta – prelil v svoje likovno delo "V Bachovem slogu".
Francoski slikar Edgar Degas, eden od pionirjev impresionizma, je vse življenje gojil strast do glasbe. Ne le, da je Degas oboževal glasbo, vrvež v zakulisju gledališča je ponujal tudi posebej zanimiv pogled na mlade, graciozne plesalke, ki so vrvele v svoje garderobe in iz njih.
Ko je ameriški arhitekt Steven Holl dobil naročilo, da zasnuje hišo premožnega zbiralca umetnin, je obiskal predlagano lokacijo in tam našel pokrajino z reko, ki napaja tri neodvisne ribnike. To ga je spodbudilo, da je začel iskati glasbeno kompozicijo, ki je strukturirana tako, kot voda na lokaciji. Kmalu je odkril Glasbo za godala, tolkala in čelesto Bele Bartoka, v kateri se nenehno prekrivajo težka tolkala z lahkotnostjo godal. Nastala je »Hiša Stretto«, ki nagovarja čute in se poigrava z umetniško percepcijo, podobno kot Bartokova kompozicija.
Glasba in druge zvrsti umetnosti se pogosto prepletajo in navdihujejo, zato ne preseneča, da mnogi skladatelji navdih najdejo v likovnih delih in obratno. Slika v Clevelandskem muzeju umetnosti je bila nepričakovan navdih za prvi stavek orkestralnega dela Orion finske skladateljice Kaije Saariaho, ki nosi, tako kot likovno delo, naslov Memento mori – Zavedaj se smrti; termin, ki izhaja iz obdobja klasične antike in se je od srednjega veka dalje pojavljal v pogrebni umetnosti in arhitekturi.
Španski umetnik Pablo Picasso je bil plodovit ustvarjalec – slikar, kipar, grafik, keramičar, pesnik in dramatik ter scenograf. Ko sta s slikarskim kolegom, umetnikom Georgesem Braquom leta 1909 začela slogovni prehod v kubizem, je ta pomembno vplival tudi na njegove odrske podobe. Kubizem na platnu gledalca popelje v nenavaden večdimenzionalni svet, kjer se zdi, da se ospredje in ozadje premikata, subjekt pa gledamo iz različnih zornih kotov hkrati. Picasso je kot kostumograf sodeloval s slovitim baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom in njegovo skupino Ruski balet. Izogibajoč se tradicionalnemu, je Djagilev sodeloval z vodilnimi umetniki na vseh področjih, da bi vnesel novo življenje precej zamrle oblike umetnosti, in 15. maja 1920 so v pariški Opéri predstavili nov balet z naslovom Pulcinella. Zgodbo in koreografijo je napisal plesalec Léonide Massine, glasbo Igor Stravinski, kostume in scenografijo pa je zasnoval Picasso in prav zaradi tovrstnega sodelovanja se skupine Ruski balet in slovitega impresarija Djagileva spominjamo še danes. In Djagilev je bil tisti, ki je združil Picassa in Stravinskega – Rusa in Španca, ki sicer najbrž nikoli ne bi delala skupaj.
