Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komentirana oddaja, v kateri bomo predvajali glasbo različnih žanrov in zvrsti
Zadnje delo, ki ga je naslikal italijanski futuristični slikar Umberto Boccioni je portret skladatelja in pianista Ferruccia Busonija, s katerim ga je vezalo prijateljstvo od njunega prvega srečanja ob jezeru Maggiore. Busoni pa je ob srečanju tudi kupil slikarjevo prvo uspešno futuristično delo z naslovom Vstajenje mesta. In čeprav je bil pianistov slog veliko bolj nadzorovan kot slikarjev, ki ga prežemata napetosti in intenzivnost, pa je bilo njuno prijateljstvo nedvomno navdihujoče.
Na prelomu 20. stoletja sta skladatelja Ludwig van Beethoven in Johannes Brahms postala simbola za umetnike, kot je Max Klinger, amaterski pianist, slikar, kipar in graver. Klinger je njuno glasbo videl kot izraz usode človeštva, njegove kombinacije žalosti, krivde in sreče – vse iz perspektive rojstva in smrti.
Med glasbo in drugimi umetnostmi v resnici nikoli ni bilo in nikoli ne bo določujoče meje. Različne zvrsti umetnosti so nenehno vključene v proces oplojevanja, ki nenehno oblikuje in izpopolnjuje umetniške prakse, vizualne izraze in zvočne izkušnje. Pri tem imamo običajno še posebej v mislih glasbene postavitve, ki jih navdihuje poezija ali likovna umetnost. Vendar pa je tudi glasba pogosto dala začetni impulz ustvarjalnosti. Kot je nekoč dejal slikar Vasilij Kandinski: »Barva je klaviatura, oči so harmonije, duša pa je klavir s številnimi strunami. Umetnik je roka, ki igra z dotikom ene ali druge tipke, da povzroči vibracije v duši.« Danes bomo tako raziskali dva takšna primera vibracij v duši, začenši z »Brahmsovo fantazijo Opus XII« Maxa Klingerja.
Oddajo namenjamo poljsko-britansko-kanadski violinist Idi Haendel. Bila je čudežni otrok, njena kariera pa je trajala več kot sedem desetletij, postala pa je tudi vplivna učiteljica.
Nadaljujemo predstavitev Šeste simfonije finskega skladatelja Einojuhanija Ravtavaare. Navdih za štiristavčno delo je skladatelj našel v življenju in slikarskih delih Vincenta van Gogha. Danes bomo slišali še tretji in četrti stavek.
Spoznali bomo Šesto simfonijo finskega skladatelja Einojuhanija Rautavaare, ki so jo navdihnila dela nizozemskega slikarja Vincenta van Gogha. Skladatelj je v svoji operi Vincent, ki jo je napisal leta 1990, navdih našel v življenju in delu slavnega slikarja. Iz opere je potem nastala simfonija s štirimi stavki, vsakega izmed njih pa lahko povežemo z van Goghovim likovnim delom. Tokrat si bomo privoščili prva dva stavka, imenovana Zvezdna noč in Pšenično polje z vranami, ter spoznali istoimenski deli, ki sta mu bili v navdih.
Nadaljujemo zgodbo španskega skladatelja Enriqueja Granadosa, ki ga je navdihoval rojak Francisco de Goya. Svojo klavirsko suito opus 11 z naslovom Goyescas je ustvaril po šestih slikarjevih delih. Prisluhnili bomo izbranim stavkom omenjene suite in spoznali slikarska dela, ki so jih neposredno navdihnila.
V tokratni oddaji se bomo spomnili madžarske pianistke Edith Farnadi. Letos bo od njene smrti minilo 50 let.
"… zaljubil sem se v psihologijo Goye in njegovo paleto … to rožnato belino lic v kontrastu s čipko in črnim žametom, tiste bele roke v barvi jasmina, barve matere - biser me je osupnil ..." je v pismu iz leta 1910 pojasnil španski skladatelj in pianist Enrique Granados, kaj ga je tako navdihnilo v umetnosti slikarja Francisca de Goye y Lucientesa.
Vzorno izšolana, od Boga nadarjena s srebrno čistim, krasnim glasom, se je učila in se naučila peti edino iz ljubezni do te velike umetnosti. Njena umetnost ni zunanja, ni patetična, nego intimna, iskreno notranja. Pavla Lovšetova globoko razumeva vse muzikalne detajle ter poje s tako plemenito eleganco, da moramo biti ponosni, da je član našega rodu, našega malega naroda.
V današnji baletno obarvani Glasbeni skrinjici bomo spoznali zgodbo o plemiču, ki je sklenil dogovor s hudičem. Stara poljska zgodbo je tako navdihnila skladatelja Ludomirja Różyckega, da je po njej ustvaril balet. Twardowski naj bi živel v Krakovu v 16. stoletju, svojo dušo pa je prodal hudiču v zameno za znanje in magične moči. A je kanil hudiča prelisičit in v pogodbo je vključil posebno klavzulo, ki pravi, da lahko hudič odnese njegovo dušo v pekel le med njegovim obiskom Rima – kamor pa nikoli ni nameraval iti…
V tokratni oddaji bomo spoznali nekaj primerov v likovni umetnosti, ki jih je navdihnila glasba. Zloglasno Salomo, na primer, najdemo v literaturi in glasbi številnih umetnikov s preloma 19. v 20. stoletje, tudi slovitega slikarja Gustava Klimta, ki je kar dve svoji deli naslovil po njej. Pa legendo o sveti Ceciliji, zavetnici glasbe, in zgodbo o goslaču, ki je zaznamoval umetnost slikarja Marca Chagalla.
V današnji baletno obarvani glasbeni skrinjici bomo spoznali zgodbo vplivne gruzijske vladarice, ki je s svojo vladavino postala predmet idealiziranja in romantiziranja v gruzijski umetnosti. Njena slava je odzvanjala v stari gruzijski legendi, ki je navdihnila pesnika Mihaila Lermontova in prevzela skladatelja Milija Balakirjeva. Ta slavna vladarica je bila Tamara Velika, kraljica Gruzije.
Motivi iz bogate mitološke zakladnice so služili za navdih številnim skladateljem, ki so njihovo vsebino poskušali ujeti v svoja dela. Nocoj bomo spoznali zgodbo grškega lirskega pesnika iz maloazijskega mesta Teos. Anakreónt, ki je bil rojen okrog leta 570 pr. n. št., je večji del svojega življenja preživel na vladarskih dvorih po vsej Grčiji, največ pa na otoku Samosu in v Atenah. Po izročilu je umrl v visoki starosti, zadušil pa se je z grozdno pečko. Od njegovih številnih pesmi so se v celoti ohranile le tri, poleg njih pa tudi nekaj fragmentov drugih. Pisal je himne bogovom Artemidi, Erosu in Dionizu ter ljubezenske in zbadljive pesmi. Najbolj znane pa so njegove pivske pesmi - napitnice, v katerih slavi uživanje v življenju, prijateljstvo in vino.
Komentirana oddaja, v kateri bomo predvajali glasbo različnih žanrov in zvrsti
Zaradi edinstvenih lastnosti in lepote so prvotno jantarjno sobo poimenovali osmo čudo sveta. Izdelava te umetnine je trajala kar 6 let, od leta 1701 do 1707. Čeprav je bila predvidena za Charlottenburško palačo v Berlinu, so jo namestili v Berlinski mestni palači, že leta 1716 pa jo je pruski kralj Friderik Vilijem I. podaril svojemu takratnemu zavezniku, ruskemu carju Petru Velikemu, ta pa jo je namestil v Katarinini palači v Sankt Peterburgu. Žal pa je jantarna soba med drugo svetovno vojno postala žrtev nacistov, ki so jo slekli do zadnjega koščka in jo odpeljali v današnji Kaliningrad na obnovo in ogled. A je bilo mesto leta 1944 močno bombardirano in za umetniškim delom se je izgubila vsaka sled. Njena morebitna usoda in trenutni kraj, če je preživela, ostajata skrivnost.
Tokratno glasbeno skrinjico zaznamuje glasba ameriškega skladatelja Roberta Jagra, za katero je skladatelj svoj navdih našel v umetnosti norveškega slikarja Edvarda Muncha. Jager je suito ustvaril že leta 1967 za dokumentarni film o slovitem slikarju, čigar dela so nastajala v senci njegovega šibkega telesnega zdravja in duševne bolezni, ki je zaznamovala celotno umetnikovo družino. Pet stavkov suite, ki jo je dvajset let po nastanku skladatelj ponovno obudil, v glasbo pretaplja Munchova slikarska dela.
Motivi iz bogate mitološke zakladnice so služili za navdih številnim skladateljem, ki so njihovo vsebino poskušali ujeti v svoja dela. V današnji oddaji stopamo v svet slovanske mitologije in folklore, kjer bomo spoznali zgodbo, ki je navdahnila skladatelja Antonína Dvořáka do te mere, da jo je pretopil v glasbo. Motiv je skladatelj našel v poeziji češkega folklorista in pesnika Karla Jaromírja Erbna, v njegovi najbolj znani zbirki Kitice. Ta vsebuje pesmi, ki jih zaznamujejo tradicionalne in folklorne teme. Ena izmed teh pesmi je Divji golob, zgodba o ženski, ki zastrupi svojega moža in se nato ponovno poroči. Divja golobica sedi na grobu umorjenega moža in njena žalostna pesem žene krivo ženo v samomor.
