Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po belih in črnih tipkah - veliki pianisti in mojstri klavirske igre; oddaja o pianistih preteklosti, njihovih življenjih, o velikem slogu, moči osebnosti in hipnotični avtentičnosti njihove umetnosti.
"Moj novi glasbeni otrok začenja rasti (...)" je Čajkovski zapisal v pismu Nadeždi von Meck oktobra 1879, "(...) in malo po malo se oblikuje njegov značaj. Pišem z velikim navdušenjem, a premišljeno in previdno, ne pa z mrzlično naglico, ki vedno škoduje mojim delom". Novembra je Čajkovski obvestil založnika Petra Jurgensona: "Začel sem delati skice za prvi stavek drugega klavirskega koncerta. Ubogi moj Jurgenson! Kljub temu ne bo nared pred pomladjo." Decembra je Čajkovski iz Pariza odšel v Rim, kjer se je do januarja 1880 ukvarjal s predelavo 2. simfonije in komponiranjem Italijanskega capriccia.
Prvi klavirski koncert Petra Iljiča Čajkovskega je bil, podobno kot večina njegovih del, končan v zelo kratkem času. Čajkovski ni bil koncertni pianist, čeprav sodobniki poročajo, da je klavir igral zelo dobro. Na oder je prihajal kot dirigent in nič ni nenavadnega, da je svoj prvi koncert ustvaril šele pri 34. letih, saj ni imel ambicije, da se s svojo skladbo predstavi tudi kot solist, kot na primer Rahmaninov. Čajkovskega je zanimalo mnenje pianistov glede tehnične težavnosti, nerodnosti ali neučinkovitosti, zato je koncert preigral Nikolaju Rubinsteinu in Nikolaju Hubertu. Rubinstein je skladbo ostro skritiziral, saj naj bi imela kompozicijske pomanjkljivosti in premalo jasen tematski material, zato je avtorju predlagal številne popravke. Čajkovski je bil globoko užaljen in zavrnil kakršnekoli spremembo.
Leta 1876 je Čajkovski z bratom Modestom odpotoval v Pariz, nato pa obiskal Bayreuth, kjer je srečal Liszta in Wagnerja. Madžarski mojster je bil nad Čajkovskim navdušen, medtem ko Wagner ni delil njegovega mnenja. To je bilo obdobje globokih osebnih težav in depresije Čajkovskega. Poročil se je z Antonino Ivanovno Miliukovo, svojo obsedeno oboževalko. Njuna katastrofalna zveza je trajala le devet mesecev. Po ločitvi si je skladatelj uspel zagotoviti dolgoročno finančno podporo Nadežde von Meck, vdove železniškega barona; lahko je odstopil s položaja na moskovskem konservatoriju in postal skladatelj s polnim delovnim časom. V tem času je nastajalo delo večjega obsega, njegova Velika sonata v G-duru za klavir.
Anton Rubinstein je veljal za enega največjih pianistov svojega časa z več kot sto objavljenimi skladbami, vključno z operami, simfonijami in klavirskimi koncerti. Njegov slog je bil svetovljanski. Oblikovalci okusa v Rusiji pa so bili nacionalni skladatelji. Zgodovina pripoveduje zgodbo o junakih, Mogočni petorki, ki je rusko glasbo pomikala naprej, na Rubinsteina pa gledala kot na pianista, ki je pisal obrtniško in zato upravičeno pozabljeno glasbo.
V prazničnem tednu ob Vseh svetih se z glasbo spominjamo nekaterih pianistov, ki so bili že za življenja deležni manjše pozornosti, po smrti pa ostali v zavesti le redkih ljubiteljev. Prižgali bomo svečko spominu na Hansa Richter-Haaserja, Rudolfa Firkušnega, Paula Jacobsa in Sergia Fiorentina.
Tema današnje oddaje so legendarni posnetki klavirskih miniatur Petra Iljiča Čajkovskega, ki jih velikokrat odpravijo kot salonske. Dejstvo, da se je pianist Richterjevega formata sprehodil po galeriji blagozvočnih umetnin in jih brez predsodkov osvetlil v njihovi izvirni preprostosti, lepoti in moči, je postavilo to glasbo v povsem drugačno perspektivo.
Peter Iljič Čajkovski je bil in je še danes glasbena superzvezda. Prvi veliki, profesionalni skladatelj v Rusiji. Izmuzljiv človek, ki je po slavi hkrati hrepenel in jo sovražil. Ko mu je mati umrla za kolero, je pri štirinajstih ustvaril prve resne poskuse komponiranja…
V Sankt Peterburgu so se okrog leta 1836 začeli znameniti Kukolnikovi glasbeno-literarni večeri. Bili so osredotočeni na samooklicano bratstvo dramatika Nestorja Kukolnika, slikarja Karla Briullova in skladatelja Mihaila Glinke. "Na večjih Kukolnikovih srečanjih", piše novinar in orientalist Senkovsky, "je bilo prisotnih od sedemdeset do osemdeset gostov. Videli ste mozaik stalnih obiskovalcev in kalejdoskop novincev ter priložnostnih gostov. Uredniki, pisatelji, pisuni, profesorji, umetniki, založniki, knjigotržci in tiskarji. To je bilo stičišče idej in navdiha, pa tudi vrtinec družabnih govoric, spletk in čezmernega popivanja."
Mesto Sankt Peterburg, znano tudi kot Petrograd, Peterburg in Leningrad, ustanovljeno leta 1703, igra eno od osrednjih vlog v ruski glasbeni kulturi. Zaživelo je pod Petrom Velikim; takrat se je umetnost okrepila in postala nacionalnega pomena. Ko je prestol zasedla Katarina, ni želela ostati v ozadju. Za aristokracijo je uvedla obvezno obiskovanje glasbenih in gledaliških zabav, dvorni glasbeniki pa so morali skladati opere, oratorije ali koncerte za državne priložnosti.
Koncertne pianistke so bile sprejete veliko prej, preden je svet sprejel skladateljice. Clara Schumann in Fanny Mendelssohn sta primera umetnic, ki sta dosegli uspeh z nastopanjem, ne toliko s pisanjem glasbe. Američanka Amy Cheney Beach je nasprotovala tradicionalnim predstavam. Postala je legendarna in vplivna umetnica, klavirska solistka in prva, ki se je izkazala na več področjih, kjer so prevladovali moški; bila je skladateljica simfonij, zborovskih del, opere, komorne glasbe in cerkvene glasbe.
Družabno življenje višjega sloja si je od nekdaj podajalo roko z umetnostjo. V 19. stoletju je bil Pariz mesto z najbolj živahnim salonskim življenjem. Organizirali so srečanja, na katerih so se zbirali pisatelji, umetniki, filozofi, glasbeniki in seveda njihovi meceni. To je spodbujalo druženje, ki je združevalo plemiče in meščane, sčasoma pa porušilo družbene ovire in salon spremenilo v institucijo razsvetljenstva. V prvih desetletjih je klavir postal najbolj priljubljen salonski instrument in v večini so otroci premožnejših obiskovali ure klavirja. To je še posebej veljalo za dekleta, od njih se je pričakovalo, da bodo v prostem času z glasbo zabavale svoje može ali nastopale na družinskih večerih.
Brata Philipp in Xaver Scharwenka sta v Berlinu ustanovila konservatorij s svojim imenom. Xaver je bil skladatelj in koncertni pianist, starejši Philipp, prav tako skladatelj, pa je predaval teorijo in kompozicijo ter živel daleč od bučnih uspehov mlajšega brata. Poleg tega, da je skladateljski talent Philippa Scarwenke vreden vse pozornosti, je po očetu podedoval izvirno nadarjenost za risanje. Z njo je že kot študent navduševal znance in prijatelje berlinskega kulturnega kroga. V tej sredini je nastala priljubljena satirična pripoved Alexandra Moszkowskega: Anton Notensquetscher – Anton mlatilec not – za katero je Philipp prispeval 23 izjemnih risb.
Glasbo bratov Scharwenka smo že vrteli v naših oddajah. Predvsem mlajšega, Xaverja, ki je bil konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja eden najuglednejših pianistov in skladateljev sveta. Priimek Scharwenka razodeva poljske korenine. Brata sta bila rojena v poznanski vojvodini, ki je takrat pripadala Prusiji. Mati je bila tista, ki je priskrbela klavir in po njej sta tudi podedovala glasbeni talent. Oče je bil iskan arhitekt, izvrsten risar in akvarelist. Edino institucionalno glasbeno izobraževanje sta Philipp in Xaver Scharwenka prejela na glasbeni akademiji v Berlinu.
Prihajajo spet delovni dnevi in s težkim srcem se poslavljamo od brezskrbnih dni poletja. Želimo si, da bi bile počitnice daljše ali pa da bi trajale kar vse leto. Prestopile bi zadnji avgustovski dan in se razlile po prihajajočih mesecih in letnih časih. Navsezadnje; zakaj pa ne? Zakaj se ne bi prepustili sanjarjenju o preprostih stvareh; prepustili domišljiji, svetu oddaljenih podob, tistih v nas, ki so nam blizu in so toliko resničnejše.
Skladbe za klavir in orkester. Pianisti lahko izbirajo v velikem bazenu del različnih obdobij in oblik. Najpopularnejši in najpomembnejši je klavirski koncert. Samo v tako imenovanem železnem repertoarju jih z lahkoto naštejemo 50 do 60, ki so središče svetovnega odrskega dogajanja, kar zadeva to glasbeno obliko. Okolico tega središča bomo poimenovali kar predmestje, tisto predmestje, kjer marsikje uvidimo precenjenost centra in se zavemo prednosti in vrednosti okolice. Na sporedu glasba Cesarja Francka in Hansa Bronsarta.
Čeprav je Godard za svojega življenja veljal za enega najobetavnejših mladih francoskih skladateljev, je kot glasbenik judovskega rodu ne le sovražil Wagnerjevo politiko, temveč je bil znan po tem, da se je skrbno izogibal vplivu tega nemškega skladatelja. Glasbeno se je bolj približal prejšnjim generacijam, Mendelssohnu, Schumannu, Chopinu in celo Beethovnu. Morda je tudi zato Godardova glasba tako kmalu po njegovi smrti, ki se je časovno ujemala z nastankom zgodnjih del Debussyja in Ravela, skoraj izginila s koncertnih odrov. V primeri z novimi idejami in inovacijami so se Godardova dela lahko zdela izrazito konservativna in celo staromodna.
Šesta počitniško-poletna oddaja bo nekakšen preplet posnetkov velikih pianistov preteklosti, ki smo jih izbrali, pa nam jih ni uspelo predvajati v prejšnji oddaji. Zdi se nam prav, da dobijo svoje mesto tukaj. Predstavili bomo tudi nekaj redkeje slišanih skladateljev.
V 5. počitniško-poletni oddaji Po belih in črnih tipkah smo pobrskali po posnetkih pianistov svetovnega ugleda in slave. Naš namen je stvari obdržati preproste, a smo vendarle pri katerem poizkusili najti skladbo, ki ni med njihovimi tako imenovanimi paradnimi konji, oziroma zaščitnimi znaki. V vlogi interpreta poslušajte Reine Gianoli, Petra Donohoeja, Alfreda Cortota, Edwina Fischerja in Arturja Schnabla.
Leta 1916 se je Franco Alfano naselil v Bologni, kjer je bil najprej učitelj na konservatoriju, nato pa njegov direktor do leta 1923, ko prevzel direktorsko mesto na konservatoriju Giuseppe Verdi v Torinu. Takrat sta družina Puccini in glasbena založba Ricordi na predlog Artura Toscaninija Alfanu zaupala dokončanje opere Turandot, ki je zaradi Puccinijeve prezgodnje smrti ostala nedokončana. Čeprav se je v zgodovino zapisal kot skladatelj, ki je dokončal Puccinijevo Turandot, je Legenda o Šakuntali opera, v kateri je tako pri obvladovanju kompleksnosti kot pri uresničevanju eksotičnega vzdušja teme, najjasneje dokazal svoje mojstrstvo.
Sir Hubert Parry je bil ena najpomembnejših osebnosti angleške glasbe poznega 19. stoletja. Imel je velik vpliv kot učitelj in glasbeni pisec in skupaj s Stanfordom oživil angleško glasbo v času, ko je bila njena veljava na dokaj nizki ravni. Parry je diplomiral iz glasbe v Etonu. Še preden je odšel na Exeter College v Oxfordu, so eno od njegovih jutranjih bogoslužij že peli v Magdalenskem kolidžu. V šoli je slovel kot baritonist, v Oxfordu pa se je večino časa ukvarjal s športom. V Angliji je med najbolj priljubljenimi skladatelji lahkotnejše oziroma tako imenovane sinkopirane glasbe Billy Mayerl. Ko je bil star 20 let, je bil stalni pianist v hotelu v Southamptonu in del benda. Čeprav je bil Billy klasično izobražen, je hitro osvojil repertoar popularne glasbe in tudi novosti, ki so prihajale iz nove kompozicijske šole v ZDA, zaradi česar je postal ljubljenec občinstva.
