Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po belih in črnih tipkah - veliki pianisti in mojstri klavirske igre; oddaja o pianistih preteklosti, njihovih življenjih, o velikem slogu, moči osebnosti in hipnotični avtentičnosti njihove umetnosti.
Poleg Moriza Rosenthala, Leopolda Godowskega, ki smo ju že predstavili, je tako imenovani pianistični eliti nesporno pripadal italijanski pianist in skladatelj Ferruccio Busoni. Ko kritiki in muzikologi izpostavijo tri ali štiri največje pianiste tistega obdobja, seznami variirajo od posameznika do posameznika; nekdo izpusti Paderewskega, spet drugi Godowskega ali von Sauerja, nikoli pa Busonija. Njegov položaj enega največjih pianistov v zgodovini je nesporen in očiten vsakemu glasbenemu strokovnjaku ali ljubitelju. Če se s pogledom ozremo po glasbeni zgodovini, zlepa ne srečamo tako kompleksne in kontradiktorne osebnosti kot je Busoni. Čeprav rojen Italjan, se je kot umetnik filozofsko bolj nagibal k germanskemu dojemanju umetnosti. Preziral je italijansko podleganje strastem in banalnostim. Zvesto sledeč svojemu neizmerljivemu in - kakor so ga večkrat označili - jedkemu intelektu, je rušil vsakršne ustaljene norme, odklanjal tradicije in zakone ter neustavljivo iskal esenco glasbe in umetnosti na izvirnih temeljih dojemanja in podajanja.
Moriz Rosenthal je bil poljskega rodu. Še kot otrok je obiskoval ure pri slovitem Chopinovem prijatelju in učencu Karolu Mikuliju. Naprej ga je pot vodila na Dunaj, kjer je bil njegov učitelj Rafael Joseffy, sam učenec Tausiga in Liszta, pozneje pa Josef Dachs, učenec velikega Czernyja. Pri štirinajstih je Rosenthal pridobil naziv pianista kraljevega dvora Romunije, v tem obdobju pa ga je prvič slišal tudi Franz Liszt ter mladeniča nemudoma povabil k sebi v Rim in Weimar. Na njegovo igranje je imelo velik vpliv prijateljstvo z Antonom Rubinsteinom, ki ga je celo nekajkrat spremljal na turnejah. Rosenthal je prijateljeval z mnogimi glasbeniki tistega časa, med katerimi so bila zveneča imena kot Brahms, Saint-Saëns, Masenet, Albeniz, von Bülow, Johann Strauss in drugi.
Prejšnji teden smo končali niz šestih oddaj, ki smo ga posvetili Ignaciju Paderewskemu, danes in še naslednjič pa vam bomo predstavili njegovega dve leti mlajšega rojaka, pianista in skladatelja Moriza Rosenthala. Rosenthal ni bil skladatelj takšnega formata kot Paderewski, njegova dela so v večini klavirske parafraze na teme drugih skladateljev, ki so jih pianisti tistega časa pisali za prikaz svoje pianistične, improvizacijske domišljije ter seveda tehnične podkovanosti in virtuoznosti. Odgovor na to zakaj smo med številnimi pianisti – skladatelji izbrali ravno Rosenthala, leži predvsem v njegovi izvajalski izjemnosti. Danes je sicer Rosenthal le še tema ljubiteljev in zbiralcev zvočnih posnetkov legendarnih glasbenikov, v tistem času pa so ga kritiki po vsem svetu uvrščali v razred najelitnejših pianistov skupaj z Busonijem, Godowskim in d'Albertom.
V oddajah o pianistih skladateljih smo vam že predstavili življenje in delo Francisa Planta, Emila von Sauerja, Leopolda Godowskega in Ignaza Friedmana, današnja oddaja pa je šesta in hkrati sklepna v nizu, ki ga posvečamo velikemu poljskemu pianistu, skladatelju in državniku Ignaciju Paderewskemu. Po petletnem obdobju v politiki se je Paderewski leta 1922 vrnil na koncertne odre z recitalom v Carnegie Hallu ter se podal na dolge in naporne turneje po Združenih državah v lastnem železniškem vagonu. Deset let kasneje je na Manhatnnu napolnil Madison Square Garden, prizorišče s 16 tisoč sedeži, izkupiček koncerta pa namenil brezposelnim glasbenim kolegom.
