Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O največjih klavirskih virtuozih sedanjega in (pol)preteklega časa. Spoznavamo njihova življenja, glasbeno-estetske nazore in interpretacijske poglede na integralna dela pianistične literature.
September je tukaj in začenja se nova sezona, novo šolsko leto in tudi mi začenjamo od začetka, iz temeljev; iz tistih temeljev na katerih stoji naš okus in bistvena sestavina našega dojemanja klavirske glasbe. Tej sestavini se z besedami najbolj približamo, če ji rečemo izvirnost in hkrati tudi neposrednost. Odpraviti se moramo daleč nazaj; da jo začutimo, da se je znova zavemo in jo potem tudi prepoznamo v sedanjosti.
Ob Isaacu Albenizu in Enriqueju Granadosu, ki sta v začetku 20. stoletja uvrstila špansko nacionalno klasično glasbo na svetovni zemljevid, ne moremo mimo Manuela de Falle, od njiju za dobro desetletje mlajšega skladatelja, čigar umetniška zapuščina je pomembno prispevala k bogastvu svetovne glasbene zakladnice. Kljub temu da je de Falla diplomiral iz klavirja in kompozicije na madridskem Kraljevem konservatoriju, se ni podal na pot koncertnega pianista, kot Albeniz in Granados, ali Portugalec Jose Vianna da Motta, saj mu takšen način glasbenega življenja ni bil blizu. Njegov skladateljski opus že na splošno ni obsežen. Tudi izvirnih del za klavir ni veliko, vendar so kljub relativni majhnosti redno prisotna na pianističnih odrih, kar že samo po sebi priča o umetniški vrednosti njegovih skladb.
To, kar sta za špansko glasbo Granados in Albeniz, pomeni na Portugalskem José Vianna da Motta. V drugi polovici 19. stoletja najdemo nacionalna gibanja v klasični glasbi pri skoraj vseh prebujajočih se narodih, ki so svojo lastno, izvirno kulturo in izročilo postavili v temelje svoje identitete. Joséja Vianno da Motto je njegov že zgodaj odkriti glasbeni dar ob podpori portugalskega kralja in plemstva pripeljal v Berlin, na slovito Scharwenkovo akademijo. Tam si je hitro ustvaril ugled kot pianist, muzikolog in dirigent. Leta 1885 je odpotoval v Weimar, v mojstrsko šolo k Franzu Lisztu. Sloviti Madžar se je o nadarjenosti mladega pianista in skladatelja izrazil z velikimi pohvalami in spodbudnimi besedami. Srečanja z Lisztom je da Motta do konca življenja opisoval kot svojo najdragocenejšo izkušnjo.
Poletje je odprlo vrata počitniški fantaziji in na njenih krilih se odpravljamo skozi oddaje v juliju in avgustu. Dramatika prejšnjih mesecev je za nami; v toploti sončnih žarkov se prepustimo kramljanju, lahkotni misli in glasbi, v kateri slišimo odzven poletnih dni. Tokrat bo na sporedu glasba Johanna Sebastiana Bacha, Ludwiga van Beethovna, Wolfganga Amadeusa Mozarta, Franza Liszta, Franza Schuberta in Domenica Scarlattija.
Poletje je odprlo vrata počitniški fantaziji in na njenih krilih se bomo odpravili skozi oddaje v juliju in avgustu. Dramatika prejšnjih mesecev je za nami; v toploti sončnih žarkov se prepustimo kramljanju, lahkotni misli in glasbi, v kateri slišimo odzven poletnih dni. Tokrat bo na sporedu glasba Josepha Haydna, Frédérica Chopina, Franza Liszta, Wolfganga Amadeusa Mozarta in Benjamina Godarda.
Poletje je odprlo vrata počitniški fantaziji in na njenih krilih se bomo podali skozi oddaje v juliju in avgustu. Dramatika preteklih mesecev je za nami; v toploti sončnih žarkov se prepustimo kramljanju, lahkotni misli in glasbi, v kateri slišimo odzven poletnih dni. Na sporedu glasba Friedricha von Flotowa, Walterja Rehberga in Alexisa de Castillona.
Saint-Saëns je na klavirju znal vse, že v zgodnji mladosti. V številnih stvareh se je izobraževal zasebno, v nekaterih akademsko. Ko je študiral na pariškem konservatoriju, se je specializiral za orgle; to so priporočili vsem študentom klavirja, saj je odpiral več priložnosti za delo. Po diplomi na konservatoriju je sprejel mesto organista v cerkvi Saint-Merri, leta 1858 pa je bil imenovan za organista cerkve svete Marije Magdalene v Parizu, uradne cerkve Drugega francoskega cesarstva v obdobju Napoleona III.
Poletje je odprlo vrata počitniški fantaziji in na njenih krilih se bomo podali skozi oddaje v juliju in avgustu. Dramatika preteklih mesecev je za nami; v toploti sončnih žarkov se prepustimo kramljanju, lahkotni misli in glasbi, v kateri slišimo odzven poletnih dni. Tokrat na sporedu glasba Jeana-Philippa Rameauja, Clauda Debussyja, Isaaca Albéniza in Johanna Sebastiana Bacha.
Poletje je odprlo vrata počitniški fantaziji in na njenih krilih se bomo podali skozi oddaje v juliju in avgustu. Dramatika preteklih mesecev je za nami; v toploti sončnih žarkov se prepustimo kramljanju, lahkotni misli in glasbi, v kateri slišimo odzven poletnih dni. Na sporedu glasba Mauricea Ravela, Franza Schuberta, Johanna Sebastiana Bacha in Georgea Gershwina.
Poletje je odprlo vrata počitniški fantaziji in na njenih krilih se bomo podali skozi oddaje v juliju in avgustu. Dramatika preteklih mesecev je za nami; v toploti sončnih žarkov se prepustimo kramljanju, lahkotni misli in glasbi, v kateri slišimo odzven poletnih dni.
Ob treh zgodovinskih posnetkih Leopolda Godowskega bo osrednja tema tokrat tudi njegova. V izvedbi pianista Marca-Andréja Hamelina bo zvenelo sedem Študij na Chopinovo etudo op. 10/5 ter obsežno Klavirsko sonato v e-molu Leopolda Godowskega.
Tri oddaje v preteklem mesecu smo posvetili povojni generaciji ameriških pianistov, ki je s svojo svežino, predanostjo in talentom zapustila globoko sled v glasbenem svetu. Ob prvovrstnih posnetkih se je povsem spontano razvila zamisel, da bodo junijske oddaje nadaljevanje prejšnjih. Delo izjemnih glasbenikov nezgrešljivo razveseljuje in povzdiguje ljubitelje klavirske igre in vsak izmed teh pianistov nam lahko s svojo zgodbo služi kot okno v živahno dogajanje tistega časa. V tokratni oddaji boste lahko poslušali igranje Clauda Franka, Charlesa Rosna, Juliusa Katchna in Paula Jacobsa.
Delo izjemnih glasbenikov nezgrešljivo razveseljuje in povzdiguje ljubitelje klavirske igre in vsak od teh pianistov nam lahko s svojo zgodbo služi kot okno v živahno dogajanje tistega časa; v prijateljstva, rivalstva, uspehe in polome. Za klavir je, če si prikličemo v predstavo instrument najvišjega ranga, vitalnega pomena človek - to je mojster, - ki ga servisira. Z uglasitvijo je opravljeno le nekaj odstotkov dela. Klavir predan v roke mojstra, ki ima sposobnost in znanje prilagoditi nešteto parametrov mehanike, razvijati zvočni spekter instrumenta, poskrbeti za uravnoteženost klavirskih tipk in še mnogo drugih dejavnikov, postane instrument, zmožen reagirati najtanjšim pianistovim nagibom. Klavir postane predmet umetnosti sam zase; poligon ali avatar pianistu; ampak le tistemu, ki ima zmožnost in vrednost umetniškega poustvarjanja na tej stopnji.
Tri oddaje v preteklem mesecu smo posvetili povojni generaciji ameriških pianistov, ki je s svojo svežino, predanostjo in talentom zapustila globoko sled v glasbenem svetu. Ob številnih prvovrstnih posnetkih se je povsem spontano razvila ideja, da bodo junijske oddaje nadaljevanje prejšnjih, Delo izjemnih glasbenikov nezgrešljivo razveseljuje in povzdiguje ljubitelje klavirske igre. Vsak od teh pianistov nam je lahko s svojo zgodbo okno v živahno dogajanje tistega časa; v prijateljstva, rivalstvo, uspehe in polome.
Slovita brazilska pianistka Guiomar Novaes je v prejšnjem stoletju uživala svetovni ugled, številni jo upravičeno prištevajo med največje pianiste 20. stoletja. Klavir se je začela učiti s štirimi leti pri Antonietti Rudge, brazilski pianistki z veliko mednarodno kariero, od desetega leta pa je nadaljevala pri italijanskem pianistu Luigiju Chiaffarelliju, učencu Ferruccia Busonija. Njena koncertna kariera se je kmalu razcvetela in pri trinajstih letih je ime Guiomar Novaes v São Paulu že doseglo ušesa vladnih veljakov, ki so ji namenili štiriletno štipendijo za študij v Evropi. S Chiaffarellijem sta izbrala Pariz, v katerem je poučeval sloviti Isidor Philipp. Na sprejemnem izpitu na pariškem konservatoriju se je uvrstila na prvo mesto med 389 kandidati. Središče njenega repertoarja so bila dela Fréderica Chopina. Njene izvedbe veljajo za izvirne in spontane, klavirski ton je prepoznaven, žameten, barvit, tehnika vedno v službi glasbe. Njena interpretacija se ne opira na zunanje učinke; občudujemo lahko legato, ki je pri današnjih pianistih že skoraj izumrl. Izvedbe so vedno sveže in v njih ni čutiti dolgih ur toge, mehanične vadbe.
"William Kapell je umrl pri enaintridesetih letih, kar je bila za glasbeni svet velika izguba. Bil je moj rojak - pripadala sva isti generaciji... Na neki način je bil tudi moj tekmec. Imel je svoje oboževalce in podpornike, jaz pa svoje. Vendar sva bila zelo dobra prijatelja. Tudi za nazaj še vedno menim, da je bil največji talent, največji pianist moje generacije. Že pri tistih letih je zapustil neoprijemljive dokaze o svojem talentu. Poslušajte njegov posnetek Chopinove Sonate v h-molu. To je velik dosežek. Zame je bil enakovreden Dinu Lipattiju v Evropi ali Gilelsu v Rusiji ...«, je zapisal Eugene Istomin.
Ko je orožje potihnilo, so se stvari počasi vrnile v stare tire, vendar je vojna pustila svoje posledice. Artur Schnabel se ni nikoli več vrnil v Evropo, Rubinstein pa je koncertno bojkotiral Nemčijo. Nekatere evropske pianiste so obtožili sodelovanja z agresorjem in so imeli težave z nastopanjem čez lužo, kamor so se poleg drugih zatekli Arrau, Serkin in Horowitz. V tem času se je v Združenih državah uveljavljala mlada generacija pianistov, rojenih na ameriških tleh.
Združene države Amerike so na prelomu 19. in 20. stoletja postale pianistično središče sveta. Paderewski, Rahmaninov, Hofmann, Schnabel in drugi so emigrirali v Ameriko. Sledili so jim mnogi iz mlajše generacije, med njimi štirje velikani klavirske igre: Rubinstein, Horowitz, Arrau in Serkin. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja in pozneje so se na ameriških tleh začeli uveljavljati pianisti iz po večini družin, ki so pred prvo svetovno vojno tja emigrirale iz Rusije, Poljske, Avstrije ali Nemčije.
Predvajamo in predstavljamo Klavirsko sonato v e-molu, op. 28 Nielsa Gadeja v izvedbi pianistke Marianne Shirinyan, zbirko šestih klavirskih skladb Spomini na Dresden, op. 118 Antona Rubinsteina - predstavil jo bo pianist Joseph Banowetz - in ciklus šestih klavirskih skladb Glasbeni večeri, op. 6 Clare Schumann, ki ga bo izvedla Konstanze Eickhorst.
Ania Dorfmann se je rodila v Odesi leta 1899 in tam pri enajstih nastopila na svojem prvem recitalu. S sedemnajstimi se je odpravila na pariški konservatorij, kjer je študirala pri Isidorju Philippu. Poklicno kariero je začela v Belgiji in jo nadaljevala po Evropi in Veliki Britaniji. Sodelovala je z mnogimi slavnimi dirigenti, kot so Mengelberg, Beecham in sir Henry Wood. V tistem času je živela v Londonu, kjer je nastopila tudi z legendarnim tenoristom Johnom McCormackom. V New Yorku je debitirala leta 1936. Bila je ena redkih pianistk, ki so sodelovale z Arturom Toscaninijem. Z velikim maestrom je izvedla vseh pet Beethovnovih klavirskih koncertov, njegovo Koralno fantazijo in Trojni koncert. Ko je Toscanini komercialno snemal Beethovnove klavirske koncerte tako, da je za vsak koncert k sodelovanju povabil drugega pianista, je je za koncert št.1 izbral prav Anio Dorfmann. Njena družba je bila eminentna, saj so pri projektu sodelovali legendarni pianisti, kot so Serkin, Horowitz in Rubinstein.
