Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po belih in črnih tipkah - veliki pianisti in mojstri klavirske igre; oddaja o pianistih preteklosti, njihovih življenjih, o velikem slogu, moči osebnosti in hipnotični avtentičnosti njihove umetnosti.
Nikolaj Metner je bil izvrsten pianist, ovenčan z nagrado na tekmovanju Antona Rubinsteina na Dunaju, a ga kariera koncertanta ni zanimala. Njegov pravi umetniški izraz je predstavljala kompozicija. Bila je središče Metnerjevega zanimanja že od njegovih glasbenih začetkov. Pomembno pa je na začrtano pot vplivala podpora skladatelja Sergeja Tanejeva, tudi predavatelja kontrapunkta na moskovskem konservatoriju.
Če se omejimo na tiste, katerih dela so obstala v neizprosnem teku časa, je tukaj še en ruski pianist in skladatelj, vreden vsakršne pozornosti. Govorimo o Nikolaju Metnerju. Bile je šest let mlajši in dober prijatelj Sergeja Rahmaninova. Oba skladatelja sta bila učenca Sergeja Tanejeva, ki velja za največjega mojstra polifonije tistega časa v Rusiji. Ko je Metner pri 24-tih izdal svojo prvo klavirsko sonato, jo je Rahmaninov sprejel z odobravanjem. Takrat začeto prijateljstvo skladateljev, ki je trajalo do konca njunih življenj, je izpričano v bogati korespondenci, kjer lahko beremo o vzajemnem spoštovanju, zaupanju in iskrenosti. Ko je Rahmaninov imenoval Metnerja za največjega skladatelja tistega časa, je bilo, brez lažne skromnosti, takšno njegovo resnično prepričanje.
Po odhodu iz Rusije se je Rahmaninov odločil za koncertno pot, saj mu je zagotavljala boljše in konkretnejše finančne možnosti. Teže je bilo računati na počasi množeči se skladateljski denar, ko je šlo za preživetje družine. Naporne priprave in koncerti so izpodrinili čas za skladanje. Od takrat, ko je zapustil Rusijo, pa do smrti je dokončal le šest del in nekaj klavirskih transkripcij za koncertne potrebe. Vzrok za to ni bil le zunanji, saj je sam izjavil, da je z odhodom iz domovine izpuhtela tudi njegova želja po pisanju glasbe.
V sedmi iz niza oddaj, ki ga posvečamo velikemu ruskemu pianistu in skladatelju Sergeju Rahmaninovu, se osredotočamo na interprete njegove glasbe. Ni naključje, da se vrhunski pianisti virtuozi radi preizkušajo v delih ruskega skladatelja, saj so hkrati spektakel bravuroznosti, privlačnih harmonij, melodike in razplamtele melanholije. Rahmaninov sam je bil eden najbolj spoštovanih pianistov svojega časa in njegovo igranje še danes predstavlja motivacijo in referenco mlajšim generacijam. Posnetke Bermana, Richterja in seveda Rahmaninova ste lahko slišali v pretekli oddaji, v današnji in prihodnji, pa bomo krog pianistov razširili v okviru naše založenosti z izvedbami. Glasbo Rahmaninova poslušajte v izvedbah skladatelja, Sergia Fiorentina in Arturja Rubinsteina.
V tokratni in naslednjih dveh oddajah se bomo posvetili klavirskim interpretom del Sergeja Rahmaninova. Vključno s skladateljem samim in pianisti iz začetka 20 stoletja boste lahko slišali posnetke Svjatoslava Richterja, Lazarja Bermana, Nikolaja Luganskega in drugih. Osrednjo pozornost najprej namenjamo 2. klavirskemu koncertu Rahmaninova s skladateljem v vlogi solista, ki ga spremlja Filadelfijski orkester pod vodstvom Leopolda Stokowskega.
Rahmaninov je februarsko revolucijo tako kot številni misleči ustvarjalni ljudje v Rusiji pozdravil z zadržanim optimizmom – kot veter sprememb … Prirejal je koncerte in honorarje podaril vojakom na fronti in v bolnišnicah. A navdušenje se je kmalu umaknilo zmedi: druge revolucije ni popolnoma sprejel. Zapisal je: »Pod Nikolajem II. sem se počutil svobodnejšega, zdaj pa beseda ,svoboda' zveni kot posmeh!«. Že marca je skladatelj poskušal oditi v tujino. Decembra mu je uspelo dobiti dovoljenje in šest mesecev pozneje je z ženo in hčerkama zapustil Rusijo. Formalno je šlo za turnejo – imel je dogovorjene nastope v Köbenhavnu, Oslu in Stockholmu. Tam je prejel več ponudb iz Amerike. Ob pomoči prijateljev je zbral denar za pot in se 1. novembra 1918 z družino vkrcal na čezoceanko. Ta je enajst dni pozneje priplula v New York.
Ločitev z Rusijo je za Sergeja Rahmaninova postala rana, ki je krvavela do zadnjih dni. Po naravi zaprt, občutljiv, nagnjen k depresiji, sprva ni komuniciral s tujci, obkrožal se je izključno z Rusi in praktično ni prišel v stik z "zunanjim svetom". Odhod je njegovo življenje razdelil na dve polovici ne le geografsko, ampak tudi ustvarjalno: v 25 letih v Rusiji je ustvaril 3 koncerte, 3 opere, 2 simfoniji, 80 romanc, kantato Zvonovi, simfonično pesnitev Otok mrtvih, Liturgijo sv. Janeza Zlatoustega, Vsenočno bdenje in še mnogo več. Ko je odšel, je dolga leta molčal.
Maja 1902 se je Rahmaninov po triletni zaroki poročil z Natalijo Satino. Ker sta bila bližnja sorodnika, bratranec in sestrična, je bila poroka po kanonskem pravu Ruske pravoslavne cerkve prepovedana. Da bi obšel cerkveno nasprotovanje, je par uporabil vojaško ozadje obeh družin in organiziral majhno slovesnost v kapeli vojašnice v moskovskem predmestju s Silotijem in violončelistom Anatolijem Brandukovom kot svatoma. Kljub družinskemu nasprotovanju poroki sta od nevestinih staršev prejela v dar manjšo od dveh hiš na posestvu Ivanovka in se odpravila na trimesečno poročno potovanje po Evropi.
Rahmaninov je bil eden zadnjih velikih pianistov-skladateljev v dolgi tradiciji, ki sega vse do Mozarta, Beethovna, Liszta in Brahmsa in drugih. Vedno je trdil, da mora »skladateljeva glasba izražati deželo njegovega rojstva, njegove ljubezenske zadeve, vero, knjige, ki so vplivale nanj, in slike, ki jih ima rad ... Moja glasba je produkt mojega temperamenta ...« V umetniškem samoljubju je pogosto doživljal veliko duhovno bolečino, pogosto brez posebnega razloga. Toda njegovo hrepenenje brez hrepenenja je treba obravnavati kot filozofsko melanholijo in ne kot bolezen. Zelo malo ljudi ga je videlo in slišalo smejati se, celo nasmehnil se je le redko. Čeprav resen, je razkril tudi zdrav cinizem in hudomušen humor.
Po zgledu pianistov skladateljev, umetnikov, ki so zaznamovali glasbo 19. stoletja, smo sledili njihovim naslednikom, ki so jih z iznajdbo zvočnega snemanja že ujeli na nosilce posnetkov. O igranju Liszta, Schumanna, Chopina, Mendelssohna, Brahmsa imamo le pisne vire, že petdeset let mlajše pianiste pa lahko slišimo na zvočnih zapisih. Res je, da ti ne bodo nikoli nadomestili koncertnega doživetja oziroma igranja umetnika živo. Moč glasbe, izvajalca, ki jo predaja, je v neposredni povezavi s poslušalcem in zvok, ki ga slišimo, je le del te izkušnje. Ne glede na to, da posnetek nima možnosti ujeti celote, je glasba kot umetnost skupek raznovrstnih dejavnikov, ki pa jih v igranju legendarnih izvajalcev na historičnih posnetkih lahko slišimo. Naj gre za odnos do lastnih ali skladb drugih skladateljev, izvajalsko filozofijo, pomembnost ali nepomembnost tona, zvoka, odnos do izvajalske tehnike, zgodovinske prakse, odnos do samega instrumenta ‒ s posnetka razumemo veliko o osebnosti izvajalca.
Najtežje je bilo Saint-Saënsu v domovini, kjer so se urejene gredice začele podirati z neuspešnima pohodoma na Prix de Rome, najvišjo nagrado, ki jo je podeljevala Francoska akademija lepih umetnosti. Smrt Kleopatre, skladba, s katero je na Prix de Rome zablestel Hector Berlioz, je bila v Parizu v tistih letih prava uspešnica. Berlioz je Saint-Saënsa podpiral od rane mladosti in pozneje postal njegov prijatelj. Na zadnjem srečanju, tik pred smrtjo legendarnega skladatelja, je ta z izpričano vero v umetnost pomembno vplival na Saint-Saënsovo vztrajanje na glasbeni poti, ki sta jo načenjala obup in malodušje.
V prvi oddaji letošnjega leta smo vam pripravili posnetke treh legendarnih pianistov v delih s klavirjem v treh različnih vlogah: kot solistični instrument v klavirskem koncertu, kot del komorne skupine ter klavir solo. Slišali boste Mozartov Klavirski koncert št. 22 v Es-duru, Beethovnovo Sonato za klavir št.10 v G-duru, op. 14/2 in Klavirski kvartet Gabriela Faureja.
V zadnjih štirih oddajah tega koledarskega leta se približujemo decembrskemu praznovanju, poslavljanju od starega leta in pričakovanju novega. Zavrteli bomo posnetke pianistov sedanjosti in preteklosti, od tistih, ovenčanih s slavo, do pozabljenih ali velikokrat po krivici spregledanih. Zazvenela bo glasba, čarobna in praznična kot mesec december.
V zadnjih štirih oddajah tega koledarskega letu se približujemo decembrskemu praznovanju, poslavljanju od starega leta in pričakovanju novega. Zavrteli bomo posnetke pianistov sedanjosti in preteklosti, od tistih, ovenčanih s slavo, do pozabljenih ali velikokrat po krivici spregledanih. Zazvenela bo glasba, čarobna in praznična, kot je mesec december.
V zadnjih štirih oddajah tega koledarskega letu se približujemo decembrskemu praznovanju, poslavljanju od starega leta in pričakovanju novega. Zavrteli bomo posnetke pianistov sedanjosti in preteklosti, od tistih, ovenčanih s slavo, do pozabljenih ali velikokrat po krivici spregledanih. Zazvenela bo glasba, čarobna in praznična kot mesec december.
V zadnjih štirih oddajah tega koledarskega letu se približujemo decembrskemu praznovanju, poslavljanju od starega leta in pričakovanju novega. Zavrteli bomo posnetke pianistov sedanjosti in preteklosti, od tistih, ovenčanih s slavo, do pozabljenih ali velikokrat po krivici spregledanih. Zazvenela bo glasba, čarobna in praznična kot mesec december.
Ko je bila opera Henrik VIII po številnih zapletih končno na odru, je Saint-Saëns odpotoval v Alžirijo. Zdravnik, ki je bil resno zaskrbljen nad stanjem njegovih pljuč, je skladatelju svetoval takojšen odhod, vendar to ni zadržalo kritikov, da ne bi namigovali na Saint-Saënsov pobeg.Zaradi obveznosti se je kmalu spet mudil v Parizu in izkazalo se je, da je bil alžirski oddih prekratek. Na koncertih v La Havru ga je nadomestil mladi Messager, sam pa se je odpravil z nekdanjim učencem Perilhoujem na okrevanje v Pireneje.
Težko si je predstavljati količine not, ki jih je Camille Saint-Saëns spravil na papir in hkrati uspel nastopati kot pianist, dirigent in komorni glasbenik. V izjemno travmatičnem obdobju njegovega življenja, ko sta mu umrla oba sinova in je posledično razpadel tudi njegov zakon, njegovo skladateljsko pero ni zastalo. Pa vendar v glasbi ni slišati odzvenov življenjskih dogodkov, ki nedvomno zaznamujejo vsakega človeka. Tako lahko na nek način bolje razumemo Saint-Saënsov odnos in pristop do ustvarjalnosti, ki bi prej lahko bil nekakšen svet vzporedne ali višje realnosti; glasba bolj sorodna Mozartu kot Beethovnu, s katerim ga tako radi vzporejajo.
Zanimivo je, da v Saint-Saënsovi prvi biografiji ne najdemo niti ene same besede o njegovi poroki. Napisal jo je njegov tajnik Jean Bonnerot. V drugi izdaji, ki je izšla leto po skladateljevi smrti, je bilo nekaj dodanega, vendar je Saint-Saëns prepovedal da bi objavili njegovo korespondenco brez Bonnerotovega dovoljenja, v različna kredibilna strokovna pisanja pa se je sčasoma prikradla trditev, da je bil Saint-Saëns razvpit homoseksualec. Nikogaršnje življenje ni popolnoma dokumentirano in vedno ostajajo stvari, ki so prepuščene sklepanju.
Grmenje orožja je potihnilo. Vračali so se tisti, ki niso hoteli sodelovati v bratomornih spopadih francoske rojalistične vojske in vstajniki Pariške komune. Komunardi so bili po enomesečnem prevzemu oblasti krvavo zatrti. Začela se je obnova ruševin in javnega življenja. Ponovno je bilo ustanovljeno Združenje za komorno glasbo, dogajanje je spet zaživelo v opernih hišah, cerkvah, dvoranah in bivališčih premožnejših. Saint-Saëns, ki se je vrnil iz Anglije, je opozoril na pomanjkanje klavirskih triov in kvartetov francoskih skladateljev, ti bi bili še kako zaželeni na komornih večerih. Sam se je lotil pisanja Klavirskega kvarteta, op. 41.
