Iskanje
Najboljši koncerti iz EBU-jevske ponudbe, svetovno znani orkestri, solisti in dirigenti. Magistralne izvedbe klasičnih mojstrovin.
Sklepamo niz štirih oddaj, v katerih predvajamo izbrane koncertne posnetke, ki jih je lani – ob 10. obletnici smrti dirigenta Lorina Maazela – v ponudbo Evropske zveze radijskih postaj posredoval Bavarski radio. Veliki ameriški dirigent je bil namreč umetniški vodja oziroma šef dirigent tega orkestra v letih od 1993 do 2002. Prejšnja oddaja je bila v znamenju zadnjih treh Mozartovih simfonij, tokrat pa bomo predvajali eno samo delo – Brucknerjevo kolosalno, uro in pol trajajočo 8. simfonijo, ki sta jo Simfonični orkester Bavarskega radia in dirigent Lorin Maazel izvedla 5. marca leta 1993 v dvorani münchenske Filharmonije Gasteig. Simfonija št. 8 je Brucknerjevo zadnje dokončano simfonično delo. Skladatelj sam je sklepni Finale označil za »najpomembnejši stavek mojega življenja« in zagotovo predstavlja vrhunec bogate kariere, morda celo dobe: glasba »tleče umirjenosti« in »neslutene veličine«, v kateri pretresljiva groza uvodnega stavka simfonije vendarle najde ne le razrešitev, temveč tudi transcendenco.
Pred nami je tretja iz niza štirih oddaj, v katerih predvajamo izbrane koncertne posnetke, ki jih je lani – ob 10. obletnici smrti dirigenta Lorina Maazela – v ponudbo Evropske zveze radijskih postaj posredoval Bavarski radio. Veliki ameriški dirigent je namreč v letih od 1993 do 2002 kot šef dirigent Simfoničnega orkestra Bavarskega radia pustil neizbrisljivo sled v tem odličnem münchenskem orkestru. Tokrat bomo v njegovi interpretaciji in izvedbi Simfonikov BR slišali Mozartove zadnje tri simfonije, ki pomenijo ne le krono skladateljevega simfoničnega opusa, temveč celotne orkestrske glasbe visokega klasicizma. Posnetki so nastali na koncertu, ki je bil 10. junija 1999 v dvorani münchenske filharmonije Gasteig.
Nadaljujemo prejšnjo nedeljo začeti niz oddaj, v katerem predvajamo izbrane koncertne posnetke, ki jih je lani – ob 10. obletnici smrti velikega dirigenta Lorina Maazela – v izmenjavo Evropske zveze radijskih postaj posredoval Bavarski radio. Maazel je bil namreč v letih od 1993 do 2002 med drugim tudi šef dirigent Simfoničnega orkestra Bavarskega radia. Tokrat bomo predvajali posnetek koncerta, ki je bil 19. februarja leta 1995 v Herkulovi dvorani Rezidence v Münchnu. Spored je bil v celoti v znamenju Beethovnove glasbe. Simfoniki Bavarskega radia so pod vodstvom Lorina Maazela najprej izvedli Beethovnovo 5. simfonijo, nato Simfonijo št. 6 v F-duru, 'Pastoralno', ob koncu pa še uverturo Leonora št. 2, op. 72a.
Lani je minilo 10 let od smrti velikega dirigenta Lorina Maazela. Maazel je bil v letih od 1993 do 2002 med drugim tudi šef dirigent Simfoničnega orkestra Bavarskega radia in ob lanski okrogli obletnici smrti je Bavarski radio v izmenjavo Evropske zveze radijskih postaj posredoval štiri izbrane koncertne posnetke Simfonikov Bavarskega radia in Lorina Maazela, nastale v obdobju njegovega vodenja tega slovitega nemškega orkestra. V prvi iz niza štirih oddaj bomo predvajali posnetek koncerta, ki je bil 2. februarja 2000 v dvorani münchenske Filharmonije. Tedaj je v Münchnu kot solist gostoval imenitni ruski pianist Jevgenij Kissin in izvedel Klavirski koncert št. 2 v c-molu, op. 18 Sergeja Rahmaninova. Spored sta dopolnila še Simfonija v d-molu Césarja Francka in Preludij k favnovemu popoldnevu Clauda Debussyja.
Spored koncerta, ki je bil 11. oktobra lani v veliki koncertni dvorani Filharmonije na Labi v Hamburgu, sta sestavljali dve obsežni deli, Koncert za klavir in orkester št. 3 v c-molu, op. 37 Ludwiga van Beethovna in Simfonija št. 4 v f-molu, op. 36 Petra Iljiča Čajkovskega. Solist koncertnega večera je bil v Taškentu rojen izraelsko-ameriški pianist Yefim Bronfman, ki je osrednjemu koncertantnemu delu dodal še počasni stavek Largo e mesto iz Beethovnove Klavirske sonate št. 7 v D-duru, op. 10/3. Igral je še Orkester Severnonemškega radia Filharmonije na Labi, dirigiral je orkestrov šef dirigent Alan Gilbert.
Tokrat se podajamo na področje komorne glasbe, in sicer na sloviti švicarski Festival Verbier, kjer so 30. julija lani gostovali odlični komorni muziki – Kvartet Ébène in japonski pianist mlajše generacije Mao Fujita. Na koncertu v verbierski cerkvi so člani kvarteta – violinista Pierre Colombet in Gabriel Le Madagure, violistka Marie Chilemme in violončelist Yuya Okamoto – najprej izvedli Godalni kvartet št. 21 v D-duru, K. 575 Wolfganga Amadeusa Mozarta in 3. Godalni kvartet Alfreda Šnitkeja, v drugem delu pa je zvenel še obsežni, s češkim ljudskim melosom prežeti Klavirski kvintet v A-duru, op. 81 Antonína Dvořáka.
Predvajamo posnetke s koncerta pianista Pavla Kolesnikova, Danskega nacionalnega simfoničnega orkestra in dirigentke Susanne Mälkki, ki so 18. januarja lani nastopili v Koncertni hiši Danskega radia v Københavnu. Spored je obsegal le dve deli – Klavirski koncert št. 1 v b-molu, op. 23 Petra Iljiča Čajkovskega, v katerem se je solist Kolesnikov ob tej priložnosti zatekel k skladateljevi izvirni, nekoliko intimnejši različici omenjenega dela, in pa eno največjih del nemškega skladatelja Paula Hindemitha – simfonijo Slikar Mathis.
Filharmonični orkester Francoskega radia je 27. maja letos nastopil v v Dvoržakovi dvorani praškega Rudolfinuma, v sklopu tamkajšnjega priznanega mednarodnega glasbenega festivala Praška pomlad. Orkestru je dirigiral eden najopaznejših predstavnikov slovite finske dirigentske šole Mikko Franck, spored pa je z eno izjemo sestavljala glasba francoskih glasbenih ustvarjalcev. Najprej je zvenela Uvertura v Es-duru, op. 24 Louise Dumont Farrenc. Sledilo je novo delo sodobnega češkega skladatelja Kryštofa Mařatke z naslovom Svetišča – v globinah jamskih slikarij, ki je v svojem bistvu koncert za violino in orkester. Delo, za katero je med Parizom in Prago razpet skladatelj našel navdih v prazgodovinskih jamskih slikah, sta pri njem družno naročila festival Praška pomlad in Francoski radio. Posvečeno je violinistu Amauryju Coeytauxu, ki ga je kot solist tudi krstno izvedel. Spored sta zaokrožili še skladbi Mauricea Ravela – suita št. 2 iz baleta Dafnis in Hloa ter La Valse.
Predvajamo posnetke s koncerta Orkestra Severnonemškega radia Filharmonije na Labi, ki je 21. junija letos nastopil v svoji matični dvorani Filharmonije na Labi v Hamburgu. Zasedbo je na koncertu vodil danski dirigent Nikolaj Szeps-Znaider, kot solist se je v Beethovnovem Klavirskem koncertu št. 1 v C-duru, op. 15 predstavil poljski pianist Piotr Anderszewski, koncertantno delo pa sta uokvirili še kratka skladba uverturne narave z naslovom Subito con forza (Nenadoma z močjo) sodobne južnokorejske skladateljice Unsuk Čin in Simfonija št. 5 v e-molu, op. 64 Petra Iljiča Čajkovskega.
Vespro della Beata Vergine – Večernice blažene Device oziroma Marijine večernice Claudia Monteverdija so izredno obsežno vokalno-instrumentalno delo, eno najpomembnejših na področju vokalne glasbe zgodnjega 17. stoletja. Desetega novembra lani so jih v Dvořákovi dvorani v Rudolfinumu v Pragi izvedli člani dveh praških glasbenih ansamblov – baročnega orkestra Collegium 1704 in vokalnega ansambla Collegium Vocale 1704. V mednarodnem prostoru uveljavljeni glasbeni zasedbi je vodil njun ustanovitelj, priznani češki dirigent Václav Luks. Monteverdi je delo za vokalne soliste, zbor, instrumentalni ansambel in basso continuo pisal v obdobju, ko je še služboval na dvoru vojvode Gonzaga v Mantovi. Objavil ga je leta 1610 v Benetkah, skupaj z mašo in nekaterimi drugimi sakralnimi deli, z naslovom Maša za najsvetejšo Devico za šest glasov in Večernice za nekaj glasov. V njem so posamezni sakralnimi spevi, primerni za kapele in knežje sobane. Posvetil jih je papežu Pavlu V. in v njih med drugimi uglasbil besedila večernic na marijanske praznike. Kot celota so izjemno glasbeno delo, za obdobje nastanka neponovljivo v bogastvu izraza, ki ga po pomembnosti lahko primerjamo z opero Orfej kot Monteverdijevim temeljnim prispevkom na področju operne glasbe.
Predvajamo posnetke s koncerta, ki je bil 14. marca letos v Koncertni hiši Danskega radia v Koebenhavnu. Tam so člani Danskega nacionalnega simfoničnega orkestra pod vodstvom Jukka-Pekka Sarasteja izvedli Violinski koncert v e-molu, op. 64 Felixa Mendelssohna z violinistom Randallom Goosbyjem v solistični vlogi in Simfonijo št. 4 v e-molu, op. 98 Johannesa Brahmsa. Danes 28-letni Goosby je pred dvema letoma postal prejemnik nagrade Avery Fisher Career Grant, ki jo vsako leto prejme pet izjemnih glasbenikov instrumentalistov. Še nekaj let prej, leta 2018, je postal prvonagrajenec mednarodnih avdicij, ki jih v New Yorku prireja umetniško združenje Young Concert Artists. Omenimo pa tudi, da igra na violino z vzdevkom »eksstrauss«, ki jo je leta 1708 izdelal mojster Antonio Stradivari, na posodo pa mu jo je zaupala korejska kulturna fundacija Samsung.
Predvajamo posnetke s koncerta komorne glasbe, ki je bil 18. julija letos v avditoriju Paua Casalsa v mestu El Vendrell v katalonski provinci Tarragona. Koncert je bil del tamkajšnjega mednarodnega poletnega glasbenega festivala Paua Casalsa, na njem pa so nastopili solisti Festivalskega orkestra. Na sporedu Schubertov Klavirski trio v Es-duru, D. 897 ‘Nokturno’, Godalni kvartet št. 1 v a-molu, op. 41/1 Roberta Schumanna, pri izvedbi katerega je sodelovala tudi slovenska violončelistka Ema Krečič, in Oktet v Es-duru, op. 20 Felixa Mendelssohna.
Predvajamo posnetke s koncerta Orkestra romanske Švice, ki je 16. maja letos v Viktorijini dvorani v Ženevi izvajal glasbo Erika Satieja, Mauricea Ravela in Petra Iljiča Čajkovskega. Orkester je na koncertu vodila vznemirljiva kolumbijska dirigentka mlajše generacije Anna María Patiño-Osorio. V uvodu sta v orkestraciji Clauda Debussyja zveneli Gimnopediji št. 1 in št. 3 Erika Satieja. Sledil je Klavirski koncert v G-duru Mauricea Ravela, v katerem se je kot solist predstavil francoski pianist Bertrand Chamayou, spored je dopolnila Simfonija št. 4 v f-molu, op. 36 Petra Iljiča Čajkovskega.
Danski nacionalni simfonični orkester je pod vodstvom svojega šefa dirigenta Fabia Luisija na koncertu, ki je bil 11. aprila letos v Koncertni hiši Danskega radia v Koebenhavnu, izvedel nadvse pisan spored. Najprej je zvenela manj znana kratka orkestrska fantazija Aleksandra Skrjabina z naslovom Reverie, op. 24, nato Sedem zgodnjih pesmi Albana Berga s sopranistko Christiane Karg v solistični vlogi ter v drugem delu še Simfonija št. 6 v F-duru, ‘Pastoralna’, Ludwiga van Beethovna.
Na koncertu, ki je potekal 1. februarja letos v Koncertni hiši Danskega radia v Københavnu, sta zvenela 3. klavirski koncert Ludwiga van Beethovna in Simfonija št. 7 Antona Brucknerja. Kot solist se je v Beethovnovem delu predstavil prodorni izraelski pianist mlajše generacije Tom Borrow, Danski nacionalni simfonični orkester je vodil Fabio Luisi.
Posnetki Simfoničnega orkestra iz San Francisca, ki jih je v izmenjavo Evropske zveze radijskih postaj posredovala ameriška radijska mreža WFMT iz Chicaga. Eden največjih predstavnikov sodobne finske dirigentske šole Esa-Pekka Salonen je na sporedu koncerta, ki je bil 20. oktobra 2022 v Simfonični dvorani Louise Davies v San Franciscu, združil simfonično pesnitev Noč na Lisi gori Modesta Musorgskega, Mrtvaški ples Franza Liszta, v katerem se je kot solist predstavil izvrstni francoski pianist Bertrand Chamayou, in Fantastično simfonijo Hectorja Berlioza. Mreža WFMT je izbranemu koncertu v ponudbi dodala še Divertimento iz baleta Vilin poljub Igorja Stravinskega, ki so ga Simfoniki iz San Francisca izvedli leta 2007 pod vodstvom Michaela Tilsona Thomasa. Rdeče niti najbrž ni treba posebej poudarjati. Vsa štiri dela, ki jih predstavljamo tokrat, lahko namreč z malce domišljije vsebinsko navežemo na prihajajočo noč čarovnic.
Predstavljamo Simfonijo št. 1 v B-duru Otta Winterja-Hjelma, delo, ki velja za prvo norveško simfonijo. Štirinajstega novembra leta 2019 jo je v Koncertni dvorani Norveškega radia v Oslu izvedel Orkester Norveškega radia pod vodstvom tedanjega šefa dirigenta zasedbe, Perujca Miguela Hartha-Bedoye. Spored sta dopolnila še Klavirski koncert št. 17 v G-duru, K. 453, Wolfganga Amadeusa Mozarta, v katerem se je kot solist predstavil priznani norveški pianist Håvard Gimse, in Španski capriccio, op. 34 Nikolaja Rimskega-Korsakova.
Ko je švedski skladatelj Ludvig Norman preminil 28. marca leta 1885, je za seboj pustil nedokončan Klavirski koncert v d-molu. Priznani pianist Peter Friis Johansson je Normanovo delo odkril pred kratkim, ga dokončal in prvič so ga izvedli 12. oktobra lani v Berwaldovi dvorani v Stockholmu. Poleg Johanssona so pri izvedbi sodelovali še Simfoniki Švedskega radia in dirigent Christian Reif, spored pa sta dopolnila suita št. 1 iz scenske glasbe Edvarda Griega k Ibsenovi igri Peer Gynt in simfonična pesnitev Hči Pohjole Jeana Sibeliusa. Peter Friis Johansson: "Kot se pogosto pripeti, se je ta projekt zgodil bolj ali manj naključno. Zelo rad imam Normanovo glasbo in ko sem odkril, da obstaja zgodnji klavirski koncert, sem takoj začutil, da je vredno raziskati, v kakšnem stanju je. Norman je zapustil dva popolna, dokončana stavka ter introdukcijo in glavno temo sklepnega stavka. Slogovno bi njegov Klavirski koncert lahko umestili na presečišče poznega klasicizma in zgodnje romantike. V glasbi slišim odmeve Mozarta in Beethovna, in če malce ugibam, bi rekel, da je Normana navdihnil Mozartov Klavirski koncert št. 20, ki je pisan v isti tonaliteti – d-molu. Istočasno se je Norman že začel razvijati v prvovrstnega romantika. Dober primer je drugi stavek, ki ga uvede tercet violončel, nekaj, kar je bilo za tisti čas še nepredstavljivo. V tej glasbi so torej tudi primesi pristne ustvarjalnosti, kar hkrati velja tudi za skladateljev odnos do strukture."
Predstavljamo Simfonijo št. 5 v B-duru Antona Brucknerja, ki jo je 24. novembra lani v dvorani kölnske filharmonije izvedel Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna. Za dirigentskim pultom je bil priznani poljsko-nemški dirigent Marek Janowski, eden največjih interpretov nemške simfonične glasbene tradicije. Glasbo globoko vernega Antona Brucknerja pogosto prežemajo glasbeni simboli duhovne moči; ponazarjajo jih mogočne koralne teme in goreči, obsežni klimaksi, ki koncertne dvorane spreminjajo v prave zvočne katedrale. Ta označba prav gotovo pristoji Brucknerjevi 5. simfoniji, katere izvirna različica je prvič zazvenela šele tri desetletja po skladateljevi smrti. Nekateri so jo celo označili za "Katoliško simfonijo" oziroma "Simfonijo vere", Bruckner sam pa za "kontrapunktsko mojstrovino", in to ne brez razloga. Vse v tej glasbeni umetnini namreč teži k sklepnemu koralnemu finalu, ki ga krona dvojna fuga.
Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna je 8. junija letos nastopil v dvorani kölnske filharmonije. Orkester je ob tej priložnosti vodil v mednarodnem glasbenem prostoru vse bolj uveljavljeni romunski dirigent Cristian Măcelaru, kot solistka pa se je v Violinskem koncertu št. 1 v g-molu Maxa Brucha predstavila 34-letna južnokorejska violinistka Bomsori Kim. Nemško obarvani spored je uvedla simfonična pesnitev Don Juan Richarda Straussa, v drugem delu koncerta pa sta zveneli še ena Straussova simfonična pesnitev, Smrt in poveličanje, ter uvertura k operi Tannhäuser Richarda Wagnerja.
