Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najboljši koncerti iz EBU ponudbe, svetovni zani orkestri, solisti in dirigenti. Magistralne izvedbe klasičnih mojstrovin.
Orkester Les Talens Lyriques je 21. avgusta 2021 nastopil v Newyorški dvorani Svetovnega konferenčnega centra v Bonnu v okviru tamkajšnjega Beethovnovega festivala. Slovito francosko zasedbo, ki je predlani praznovala tridesetletnico delovanja in se posveča predvsem glasbi starejših obdobij, še zlasti manj znanim in redkeje izvajanim delom, je na koncertu vodil njen ustanovitelj Christophe Rousset, čembalist ter strokovnjak za baročno glasbo in zgodovinsko ustrezno izvajalsko prakso. Spored je bil v celoti namenjen simfonični glasbi Ludwiga van Beethovna, in sicer značajsko kontrastnima simfonijama št. 8 in 7.
Ugledni avstrijski pianist Rudolf Buchbinder in Simfonični orkester Bavarskega radia sta 23. decembra lani nastopila v Herkulovi dvorani Rezidence v Münchnu. Tam sta izvedla Klavirski koncert št. 24 v c-molu, K. 491 Wolfganga Amadeusa Mozarta, spored pa sta dopolnili še Beethovnova uvertura Egmont, ki je zvenela na začetku, in Simfonija št. 2 v c-molu, op. 17 Petra Iljiča Čajkovskega, ki ji je skladateljev prijatelj, priznani moskovski kritik Nikolaj Kaškin, zaradi uporabe treh ukrajinskih ljudskih napevov podelil vzdevek 'Maloruska'. Dirigirala je hongkonška dirigentka Elim Chan.
Simfonični orkester mesta Birmingham je pod vodstvom gostujočega izraelskega dirigenta Ilana Volkova 22. februarja letos nastopil v Simfonični dvorani v Birminghamu. Na začetku je zvenela Sibeliusova simfonična pesnitev Okeanide, spored je zaokrožila skladateljeva Simfonija št. 5 v Es-duru, op. 82, vmes pa sta zvenela še Klavirski koncert št. 3 v C-duru, op. 26 Sergeja Prokofjeva in svetovna premiera skladbe Demon, novega dela, ki ga je nedavno po naročilu ob stoti obletnici Simfoničnega orkestra mesta Birmingham zložila Freya Waley-Cohen. Kot solistka se je v klavirskem koncertu predstavila britanska pianistka Isata Kanneh-Mason.
Osrednje delo sporeda koncerta, ki je bil 28. oktobra lani izveden v Koncertni dvorani Središča umetnosti v Seulu, je bil Kullervo, obsežna partitura za simfonični orkester, sopranski in baritonski vokalni solo ter moški zbor. Pred njim je zvenela simfonična pesnitev Saga, za začetek koncerta in svojo predstavitev korejskemu poslušalstvu pa je gostujoči moški zbor YL, ki je bil leta 1883 ustanovljen kot zbor Helsinške univerze, danes pa ga po večini sestavljajo študentje in alumni te osrednje finske izobraževalne institucije, predstavil dva Sibeliusova kratka moška zbora z naslovoma Venematka in Sydämeni Laulu. Prva pesem pripoveduje o Plovbi z ladjo, naslov druge pa se glasi Pesem mojega srca. 28. oktobra lani so v v Seulu poleg moškega zbora YL nastopili še moški del ljudskega zbora iz mesta Anyang, ki leži v širšem primestnem območju Seula, sopranistka Johanna Rusanen-Kartano, baritonist Tommi Hakala in Simfonični orkester Korejske radiotelevizije. Dirigiral je priznani finski dirigent Pietari Inkinen.
5. julija lani so v palači Karla V. Habsburškega v utrdbi Alhambra v Granadi v sklopu tamkajšnjega Mednarodnega festivala glasbe in plesa na koncertu nastopili Filharmonični orkester iz Monte Carla, dirigent Charles Dutoit in pianistka Martha Argerich, ki se je kot solistka predstavila v Ravelovem Klavirskem koncertu v G. Spored sta dopolnili še suita Couperinov nagrobnik Maurica Ravela in Simfonija št. 4 v f-molu, op. 36 Petra Iljiča Čajkovskega.
Ansambel Göteborg Baroque velja za enega vodilnih skandinavskih baročnih ansamblov; 14. avgusta lani je nastopil v Opatijski cerkvi v mestecu Varnhem. Na koncertu v sklopu jubilejne, 10. izvedbe baročnega festivala Valle je zvenela glasba Georga Friedricha Händla in Antonia Vivaldija. V ospredju programa sta bila kontratenorist Daniel Carlsson, ki se je kot solist predstavil v izbranih Händlovih opernih arijah in Vivaldijevi solistični kantati Cessate, omai cessate, RV 684, ter posebno glasbilo ansambla Göteborg Baroque – klaviorgle. Klaviorgle ponujajo široko paleto zvočnih in izraznih možnosti. Izvajalec lahko iz njih izvabi najrazličnejše odtenke zvočnih barv. Glasbilo je na koncertu igral ansamblov umetniški vodja Magnus Kjelsson, ob tej priložnosti pa je imelo dvojno vlogo – ansambelsko in solistično pri izvedbi Händlovega Koncerta za orgle v B-duru, op. 7, št. 1.
Beethovnov festival v Bonnu poteka že vse od leta 1845 in sodi med pomembnejše mednarodne glasbene festivale. V operni hiši Gledališča Bonn je 26. avgusta lani na otvoritvenem koncertu lanskoletnega festivala nastopil Budimpeški festivalni orkester pod vodstvom madžarskega dirigenta in soustanovitelja orkestra, Ivána Fischerja. Prvi del koncerta sta zaznamovali deli dveh skladateljev 20. stoletja – Delavski sindikat Louisa Andriessena in Makabrove skrivnosti Györgyja Ligetija s sopranistko Anno-Leno Elbert v solistični vlogi, v drugem delu pa je zvenela Simfonija št. 3 v Es-duru, op. 55, »Eroica«, Ludwiga van Beethovna.
Simfonični orkester iz Stavangerja je 17. januarja 2020 v svoji matični dvorani Farteina Valena Koncertne hiše v Stavangerju gostil enega najuglednejših norveških pianistov Christiana Ihleja Hadlanda, rojenega leta 1983 prav v Stavangerju. Spored je poleg priljubljenega Klavirskega koncerta št. 3 v c-molu, op. 37 Ludwiga van Beethovna, v katerem se je Hadland predstavil kot solist, zajemal še redko izvajani Beethovnovo uverturo Blagoslov hiše, op. 124 in Cherubinijevo Pogrebno koračnico ter Simfonijo št. 103 v Es-duru z vzdevkom 'S tremolom po pavkah' Josepha Haydna. Dirigiral je Jan Willem de Vriend.
Evroradijski glasbeneni niz velikega tedna: posnetek koncerta, ki je bil v petek zvečer v dvorani glasbenega kompleksa Tivoli Vredenburg v Utrechtu. Spored je bil v znamenju Glasbe za krščanska praznika: veliki petek in veliko noč; zveneli so Te Deum Arva Pärta, Karfreitagszauber (Čar velikega petka), orkestrska medigra iz 3. dejanja glasbene drame Parsifal Richarda Wagnerja in še ena uglasbitev hvalnice Te Deum, ki jo je podpisal Anton Bruckner. Nastopili so sopranistka Izabela Matula, mezzosopranistka Fleur Barron, tenorist Bekhzod Davronov, basbaritonist Adam Kutny, zbor Nizozemskega radia, Filharmonični orkester Nizozemskega radia in dirigent Vasilij Petrenko.
Predvajamo in predstavljamo Mendelssohnovi Simfoniji št. 4 v A-duru in št. 5 v d-molu z vzdevkoma 'Italijanska' in 'Reformacijska' Felixa Mendelssohna, nastali pod vtisi skladateljevega popotovanja po Italiji oziroma ob 300. obletnici augsburške veroizpovedi. Devetnajstega januarja letos ju je v avditoriju Artura Toscaninija Italijanske radiotelevizije (RAI) v Torinu izvedel Nacionalni simfonični orkester RAI pod vodstvom Daniela Gatija.
Glasba Sergeja Prokofjeva in Dmitrija Šostakoviča v izvedbi Simfoničnega orkestra Korejske radiotelevizije KBS in dirigenta Yoela Levija. Predvajamo posnetke s koncerta, ki je bil 28. septembra lani v koncertni dvorani Lotte v Seulu. V Violinskem koncertu št. 2 v g-molu, op. 63 Sergeja Prokofjeva se je kot solistka predstavila v Nemčiji rojena violinistka južnokorejskih korenin Clara-Jumi Kang. Drugi del koncerta je bil v znamenju 5. simfonije Dmitrija Šostakoviča. Šostakovič je želel z njo vsaj navidezno ugoditi avtoriteti na oblasti, ki je malo pred nastankom te skladbe povsem raztrgala njegovo opero Lady Macbeth iz Mcenskega okrožja, glasbo Šostakoviča nasploh pa označila za "vulgarno, formalistično in nevrotično". Po navedbah oblasti naj bi se skladatelj po zelo uspešni prvi izvedbi simfonije v Leningradu uradno strinjal z izjavo, da je simfonija "odgovor sovjetskega umetnika na upravičeno kritiko". Drugačne misli o 5. simfoniji najdemo v kontroverzni zbirki skladateljevih spominov, ki jih je v knjigi Pričevanje zbral Solomon Volkov: "Mislim, da je vsem jasno, kaj se dogaja v 5. simfoniji. Radost je prisiljena, ustvarjena pod grožnjo. Če tega ne slišiš, moraš biti res popoln tepec …"
Joseph Haydn danes velja za očeta godalnega kvarteta, bil je velikanski zgled mnogim skladateljem svojega časa, vplival je tudi na Mozarta, Beethovna. Njegov opus je izrazito obsežen in praktično vseobsegajoč, pomembno mesto v njem pa ima več kot sto simfonij. V današnji oddaji boste slišali tri simfonije, nastale na začetku sedemdesetih let 18. stoletja. Haydn se je tedaj že dodobra uveljavil kot vodja glasbene kapele in dvornega orkestra princa Nikolausa I. Esterhazyja. Simfonije št. 47, 44 in 43 z vzdevki Palindrom, Žalna in Merkur je seveda ustvaril za dvorni orkester Esterhazyjevih v palači Esterhaza v Fertődu na ozemlju današnje Madžarske, kjer so Esterhazyjevi domovali v letih od 1766 do 1790. Tokrat jih bomo slišali v izvedbi odličnega danskega orkestra Concerto Copenhagen. Dirigiral bo Lars Ulrik Mortensen, ki zasedbo kot umetniški vodja vodi že vse od leta 1999. Posnetki so nastali 24. septembra lani na koncertu orkestra Concerto Copenhagen v Kraljičini dvorani Kraljeve knjižnice v Koebenhavnu.
Simfonija št. 2 v B-duru, op. 52 imenovana 'Lobgesang' oziroma 'Hvalospev' pravzaprav ni simfonija, skladatelj sam jo je označil za "simfonično kantato". Skladbo je leta 1839 pri skladatelju naročil leipziški mestni svet z namenom, da bi v naslednjem letu slovesno počastili 400. obletnico iznajdbe mehanskega tiskanja s premičnimi kovinskimi črkami Johannesa Gutenberga. Mendelssohn se je dolgo časa odločal za formo; razmišljal je o oratoriju ali obsežnejši psalmski uglasbitvi, dokler ni končno našel oblike, ki mu je ustrezala – hibrida med simfonijo in kantato. Obsežno in tematsko enovito delo, ki temelji na odlomkih iz Biblije, še zlasti na centralnem zboru "Vse, kar diha, naj hvali Gospoda", so 22. oktobra lani v Kölnski filharmoniji izvedli Zbor in Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna, britanski dirigent Simon Halsey in trije vokalni solisti: sopranistka Katharina Persicke, mezzosopranistka Marie Henriette Reinhold in tenorist Matthew Swensen.
Ljubezen in smrt po Wagnerju in Brahmsu je bil naslov koncerta, ki je 17. februarja lani zvenel v avditoriju Artura Toscaninija Italijanske radiotelevizije (RAI) v Torinu. Nacionalni simfonični orkester Italijanske radiotelevizije je na koncertu s solistoma, mezzosopranistko Mihoko Fujimura in baritonistom Matthiasom Goernejem, izvedel Pet pesmi na verze Mathilde Wesendonck Richarda Wagnerja in Štiri resne pesmi, op. 121 Johannesa Brahmsa. Spored so dopolnile še Siegfriedova idila Richarda Wagnerja in Brahmsove Variacije na Haydnovo temo, dirigiral je madžarski dirigent Gergely Madaras.
Dva Beethovnova klavirska koncerta - št. 2 v B-duru in št. 4 v G-duru - sta nemški pianist in dirigent Alexander Lonquich in Münchenski komorni orkester izvedla 1. oktobra v Velikem studiu Severnonemškega radia v Hannovru v sklopu tamkajšnjega glasbenega festivala Spodnjesaški glasbeni dnevi. Koncertu za klavir št. 2 v B-duru op. 19 je kronološko pravzaprav nastal kot njegov prvi koncert. Skladatelj ga je po Mozartovih in Haydnovih zgledih ustvarjal v letih od 1787 do 1789, a ga je v naslednjem desetletju še nekajkrat revidiral. Koncert je svojo dokončno obliko dobil leta 1801, ko je bil tudi prvič natisnjen in izdan. Beethoven se je z njim po selitvi iz Bonna na Dunaj želel uveljaviti kot solist in skladatelj. Leta 1795 je z njim debitiral kot koncertni pianist v dunajskem gledališču Burgtheater, a kljub temu o koncertu, podobno kot o mnogih drugih svojih skladbah, ni imel najboljšega mnenja. Pred izdajo je tako založniku Hoffmeistru zaupal, da »to delo zares ne sodi med njegova najboljša, kljub temu pa se z izdajo ne bo nihče osramotil«. Klavirski koncert št. 4 v G-duru je bil zadnji, ki ga je Beethoven napisal zase kot solista pri klavirju. Prvič so ga izvedli v zasebnem krogu na domu skladateljevega mecena Lobkowitza, prvo javno izvedbo pa je delo doživelo na znamenitem maratonskem koncertu v dneh pred božičem leta 1808 na Dunaju. To je bil štiri ure trajajoč koncert oziroma glasbena Akademija, kot so tovrstne dogodke označevali na začetku 19. stoletja, ki jo je Beethoven pripravil 22. decembra 1808 v gledališču Theater an der Wien. Kritik časnika Allgemeine musikalische Zeitung je o delu zapisal, da je »najbolj občudovanja vreden, edinstven, umetelen in kompleksen izmed vseh skladateljevih koncertov«.
Filharmonični orkester Nizozemskega radia je 23. avgusta lani nastopil v Kraljevi dvorani Concertgebouw v Amsterdamu. Orkester je na koncertu, ki je bil del niza Poletnih koncertov v Concertgebouwu, vodil gostujoči japonski dirigent Kazuki Jamada. Spored so sestavljale uvertura k operi Čarobna piščal Wolfganga Amadeusa Mozarta, Škotska fantazija za violino in orkester Maxa Brucha, v kateri se je kot solistka predstavila komaj 21-letna večkrat nagrajena nizozemska violinistka Noa Wildschut, in velika simfonična suita Šeherezada Nikolaja Rimskega-Korsakova, ki je navdih za to glasbo našel v zbirki orientalskih pripovedk iz 9. stoletja Tisoč in ena noč.
Predvajamo posnetke s koncerta Lozanskega komornega orkestra, ki je pod vodstvom britanskega dirigenta Daniela Hardinga nastopil 10. februarja lani v dvorani Métropole v Lozani. Koncert je uvedla Siegfriedova idila Richarda Wagnerja. Sledili sta še dve simfoniji – najprej Sibeliusova 7. simfonija in nato še Schumannova 3., 'Renska simfonija'. Pri starem in slavnem mestu Bingen se začne 80 kilometrov dolga renska soteska, ki nas pripelje do Koblenza. Ob obrežju se dvigajo strme pečine, veliko je romantičnih razvalin, slikovitih vasic in veličastnih gradov. Prelepa pokrajina, ki jo upravičeno poveličujejo v poeziji, literaturi, slikarstvu in v glasbi. Ren prav tu slavi zmago v vsej svoji moči in lepoti. Robert Schumann je poveličeval to moč in lepoto v Simfoniji št. 3 v Es-duru, ki jo je napisal leta 1850 v Düsseldorfu, kjer je dobil službo mestnega glasbenega direktorja in prevzel vrsto zaposlitev. To naj bi bila programska glasba, saj je bil izvirni naslov Epizoda iz življenja na obrežju Rena, pozneje pa je skladatelj delo na kratko imenoval Renska simfonija. V življenjski moči orkestra je čutiti poveličevanje ljubezni do narave, pa tudi idilične in slovesne podobe.
Šestega februarja 2020 so v Koncertni dvorani Norveškega radia v Oslu nastopili violinistka Alina Pogostkina, Simfonični orkester Norveškega radia in madžarski dirigent mlajše generacije Gergely Madaras. V prvem delu koncerta je v Rusiji rojena nemška violinistka izvedla Violinski koncert v D-duru, op. 35 Petra Iljiča Čajkovskega. Drugi del sporeda je zapolnila skladateljeva Simfonija št. 4 v f-molu, op. 36. Pogostkina je koncert izvedla na violino Sasserno, ki jo je leta 1717 v Cremoni izdelal mojster Antonio Stradivari.
Nemški pianist Alexander Lonquich in Münchenski komorni orkester sta 2. oktobra 2021 nastopila v Velikem studiu Severnonemškega radia v Hanovru in na koncertu v sklopu tamkajšnjega glasbenega festivala Spodnjesaški glasbeni dnevi izvedla 1., 3. in 5. klavirski koncert Ludwiga van Beethovna.
Predvajamo posnetek koncerta, ki je 21. maja lani potekal v dresdenski Semper operi v sklopu Dresdenskega glasbenega festivala. Orkester Saške državne kapele iz Dresdna je tam pod vodstvom svojega šefa dirigenta Christiana Thielemanna izvedel Mendelssohnovo Simfonijo št. 3 v a-molu, op. 56, 'Škotsko' in Lirično simfonijo Alexandra von Zemlinskega, ki je v tem obsežnem poznoromantičnem simfoničnem delu združil sedem pesmi bengalskega pesnika, filozofa in Nobelovega nagrajenca Rabindranatha Tagoreja. Kot vokalna solista sta v delu Zemlinskega nastopila sopranistka Julia Kleiter in baritonist Adrian Eröd.
