Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najboljši koncerti iz EBU ponudbe, svetovni zani orkestri, solisti in dirigenti. Magistralne izvedbe klasičnih mojstrovin.
Simfonija št. 1 v B-duru Otta Winterja-Hjelma velja za prvo norveško simfonijo, 14. novembra 2019 jo je v Koncertni dvorani Norveškega radia v Oslu izvedel Orkester Norveškega radia pod vodstvom Miguela Hartha-Bedoye. Spored tega koncerta sta dopolnila še Klavirski koncert št. 17 v G-duru, K. 453, Wolfganga Amadeusa Mozarta, v katerem se je kot solist predstavil priznani norveški pianist Havard Gimse, in Španski capriccio, op. 34 Nikolaja Rimskega-Korsakova.
Luksemburški filharmoniki, pianistka Beatrice Rana in dirigent Gustavo Gimeno so 14. januarja letos nastopili v dvorani luksemburške Filharmonije. Tam je najprej zvenelo delo Subito con Forza korejske skladateljice Unsuk Chin, ki je navdih za to glasbo našla v Beethovnovih skladbah. Sledila je Rapsodija na Paganinijevo temo Sergeja Rahmaninova, v kateri se je kot solistka predstavila izstopajoča italijanska pianistka Beatrice Rana, spored pa je zapolnila še Simfonija v d-molu, op. 48 Césarja Francka. Unsuk Chin je eno najprodornejših in najpomembnejših imen sodobne klasične glasbe iz Azije, ki se v zadnjem času pogosto znajde na sporedih koncertov mnogih najodličnejših evropskih orkestrov. Njene skladbe danes izvajajo na vseh pomembnejših festivalih sodobne glasbe in številni svetovni interpreti in ansambli pri njej naročajo nove. Za svoje delo je prejela nagrade skladateljske tribune ROSTRUM, nagrado Arnolda Schönberga in priznanje Fundacije monaškega kneza Pierra. Kraljevi orkester Concertgebouw je pred dvema letoma – ob 250. obletnici rojstva Ludwiga van Beethovna – pri Unsuk Chin naročil novo delo (Subito con Forza) in ga je še istega leta, 24. septembra 2020, premierno izvedel. Južnokorejska skladateljica je velika občudovalka Beethovna. O njem meni, da je pravzaprav »prvi sodobni skladatelj v zgodovini glasbe. Beethoven si ni nikdar dovolil, da bi mu kdo kar koli diktiral, ves čas je oprezal za svežimi idejami in novimi izraznimi možnostmi.«
7. simfonija Antona Brucknerja je nastajala v letih od 1881 do 1883. Občinstvo ter kritiki je sprva niso dobro sprejeli, ostro ji je nasprotoval predvsem eden tedaj najvplivnejših kritikov Eduard Hanslick. Zaradi številnih in največkrat neupravičenih negativnih mnenj je skladatelj svoje simfonije pogosto revidiral; Sedma je sicer izjema, saj je ostala v skoraj prvotni obliki in je nekaj let pozneje (1885.) dobila le nekaj popravkov v instrumentaciji. Kljub mlačni recenzentski recepciji je delo med širšim poslušalstvom vendarle doživelo velikanski uspeh. Brucknerju je prineslo slavo ter močno želeno priznanje, danes pa sodi med največje in najpogosteje izvajane simfonične mojstrovine glasbene romantike. Izredno navdušenje je Brucknerju v poslanem telegramu izkazal Johann Strauss mlajši: »Sem močno ganjen. To je bila življenjska glasbena izkušnja.« Mogočno simfonično delo je 6. aprila v Berwaldovi dvorani v Stockholmu izvedel Simfonični orkester Švedskega radia pod vodstvom Leopolda Hagerja.
Za predvajanje smo iz bogatega nabora koncerntih posnetkov v izmenjavi Evropske zveze radijskih postaj tokrat izbrali posnetek koncerta, ki je 21. maja letos potekal v Semper operi v Dresdnu v sklopu Dresdenskega glasbenega festivala. Imenitni orkester Saške državne kapele iz Dresdna je tam pod vodstvom svojega šefa dirigenta Christiana Thielemanna izvedel Mendelssohnovo Simfonijo št. 3 v a-molu, op. 56, 'Škotsko' in Lirično simfonijo Alexandra von Zemlinskega, ki je v tem obsežnem poznoromantičnem simfoničnem delu združil sedem pesmi bengalskega pesnika in Nobelovega nagrajenca Rabindranatha Tagoreja. Kot vokalna solista sta nastopila sopranistka Julia Kleiter in baritonist Adrian Eröd. Zemlinsky je sedem izbranih pesmi odel v razkošno, sem in tja buhtečo, vsekakor pa barvito simfonično glasbeno preobleko s pridihom orientalizma, ki je v mnogočem na moč podobna Mahlerjevi Pesmi o zemlji. To navezavo je nekoč v pismu založniku omenil tudi sam skladatelj. Z ekspresivnim glasbenim izrazom, ki ga ponekod privede na sam rob tonalnosti, je torej Zemlinsky skušal polno zajeti vso erotičnost in skorajšnjo dekadentnost Tagorejevih besedil, ki se v simfoničnem nizu brez premora nadaljujejo druga v drugo.
