Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najboljši koncerti iz EBU ponudbe, svetovni zani orkestri, solisti in dirigenti. Magistralne izvedbe klasičnih mojstrovin.
Glasba iz znamenitega sovjetskega nemega filma z naslovom Bojna ladja Potemkin, ki jo je 1. novembra lani v berlinski Koncertni hiši izvedel Simfonični orkester Berlinskega radia pod vodstvom Franka Strobla, prvotno ni nastala kot glasbena obogatitev filmskega traku, temveč gre za odlomke iz simfonij št. 1, 4, 5, 8, 10 in 11 Dmitrija Šostakoviča. Film je leta 1925 režiral Sergej Eisenstein. Pet let pozneje je bila filmskemu traku dodana glasovna sinhronizacija, leta 1950 je bil film restavriran z dodano glasbeno podlogo skladatelja Nikolaja Krjukova, četrt stoletja pozneje, leta 1976, pa je bila glasba v filmu popolnoma zamenjana. Na podlagi svojih simfonij jo je pripravil Dmitrij Šostakovič, posneli pa so jo v prostorih moskovskega filmskega studia Mosfilm ob sodelovanju Državne filmske fundacije Sovjetske zveze. Film Bojna ladja Potemkin prikazuje upor mornarjev na ladji Potemkin leta 1905, na začetku prve ruske revolucije proti carski oblasti. Strukturiran je v petih delih. V prvem, Možje in črvi, mornarji protestirajo, ker dobijo za pod zob le gnijoče meso. Drugi del uprizarja Dramo na krovu; mornarji se uprejo, njihov vodja Vakulinčuk pa je ubit. Tretji prizor filma prikazuje ljudstvo v Odesi, ki žaluje za ubitim Vakulinčukom, v četrtem carska vojska izvede masaker nad prebivalci Odese, sklepni del – Ena proti vsem – pa upodablja morda najbolj znani dogodek iz zgodovine te bojne ladje. Carska črnomorska flota, ki ji je ukazano zajetje ladje Potemkin, spusti svoje orožje. Mornarji navdušeno pozdravijo posadko Potemkina in se ji pridružijo v uporu proti carju.
Simfonija št. 1 v B-duru Otta Winterja-Hjelma velja za prvo norveško simfonijo, 14. novembra 2019 jo je v Koncertni dvorani Norveškega radia v Oslu izvedel Orkester Norveškega radia pod vodstvom Miguela Hartha-Bedoye. Spored tega koncerta sta dopolnila še Klavirski koncert št. 17 v G-duru, K. 453, Wolfganga Amadeusa Mozarta, v katerem se je kot solist predstavil priznani norveški pianist Havard Gimse, in Španski capriccio, op. 34 Nikolaja Rimskega-Korsakova.
Luksemburški filharmoniki, pianistka Beatrice Rana in dirigent Gustavo Gimeno so 14. januarja letos nastopili v dvorani luksemburške Filharmonije. Tam je najprej zvenelo delo Subito con Forza korejske skladateljice Unsuk Chin, ki je navdih za to glasbo našla v Beethovnovih skladbah. Sledila je Rapsodija na Paganinijevo temo Sergeja Rahmaninova, v kateri se je kot solistka predstavila izstopajoča italijanska pianistka Beatrice Rana, spored pa je zapolnila še Simfonija v d-molu, op. 48 Césarja Francka. Unsuk Chin je eno najprodornejših in najpomembnejših imen sodobne klasične glasbe iz Azije, ki se v zadnjem času pogosto znajde na sporedih koncertov mnogih najodličnejših evropskih orkestrov. Njene skladbe danes izvajajo na vseh pomembnejših festivalih sodobne glasbe in številni svetovni interpreti in ansambli pri njej naročajo nove. Za svoje delo je prejela nagrade skladateljske tribune ROSTRUM, nagrado Arnolda Schönberga in priznanje Fundacije monaškega kneza Pierra. Kraljevi orkester Concertgebouw je pred dvema letoma – ob 250. obletnici rojstva Ludwiga van Beethovna – pri Unsuk Chin naročil novo delo (Subito con Forza) in ga je še istega leta, 24. septembra 2020, premierno izvedel. Južnokorejska skladateljica je velika občudovalka Beethovna. O njem meni, da je pravzaprav »prvi sodobni skladatelj v zgodovini glasbe. Beethoven si ni nikdar dovolil, da bi mu kdo kar koli diktiral, ves čas je oprezal za svežimi idejami in novimi izraznimi možnostmi.«
7. simfonija Antona Brucknerja je nastajala v letih od 1881 do 1883. Občinstvo ter kritiki je sprva niso dobro sprejeli, ostro ji je nasprotoval predvsem eden tedaj najvplivnejših kritikov Eduard Hanslick. Zaradi številnih in največkrat neupravičenih negativnih mnenj je skladatelj svoje simfonije pogosto revidiral; Sedma je sicer izjema, saj je ostala v skoraj prvotni obliki in je nekaj let pozneje (1885.) dobila le nekaj popravkov v instrumentaciji. Kljub mlačni recenzentski recepciji je delo med širšim poslušalstvom vendarle doživelo velikanski uspeh. Brucknerju je prineslo slavo ter močno želeno priznanje, danes pa sodi med največje in najpogosteje izvajane simfonične mojstrovine glasbene romantike. Izredno navdušenje je Brucknerju v poslanem telegramu izkazal Johann Strauss mlajši: »Sem močno ganjen. To je bila življenjska glasbena izkušnja.« Mogočno simfonično delo je 6. aprila v Berwaldovi dvorani v Stockholmu izvedel Simfonični orkester Švedskega radia pod vodstvom Leopolda Hagerja.
