Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
Potem ko je na začetku meseca Italija Grčiji vrnila dragocen del marmornatega friza iz slovitega Partenona na atenski Akropoli, so zdaj oči uprte v Združeno kraljestvo in v Britanski muzej. Ta namreč že več kot dvesto let hrani vrsto neprecenljivih partenonskih skulptur. Kaj se bo zgodilo z njimi? Kdo je njihov lastnik? Kdo je bil lord Elgin, ki jih je na začetku 19. stoletja iz Grčije prepeljal v London? Iztok Konc in arheolog prof. Božidar Slapšak. Foto: Andrew Dunn, cc
15. junij je dan, ko se prične festival Spider. Gre za festival radikalnih teles, ki odpira možnost intenzivnega kritičnega obravnavanja kompleksnega kulturnopolitičnega ozračja, družbenih trenj in paradoksov, sodobnih tabujev in najbolj perečih tem – skozi umetniški izraz. Sodobne umetniške plesne in performativne prakse in veriga poglobljenih pogovorov, če na kratko povzamemo festival. V studiu gostimo dve izjemni ženski, večkrat nagrajeni umetnici. Dr. Baro Kolenc, filozofinjo in umetnico na področju uprizoritvenih umetnosti, osebo, ki bdi nad pogovornim delom festivala in ambasadorko festivala Lejo Jurišić, plesalko, koreografinjo, performerko.
Deloittovo novo poročilo Women @ Work 2022: A Global Outlook ugotavlja, da epidemija izgorelosti in premalo fleksibilno delo še naprej zavirata napredek pri podpori zaposlenim ženskam. V raziskavi je 53 % žensk povedalo, da so pod večjim stresom kot lani, in skoraj polovica jih navaja, da so izgorele. O problematiki izgorelosti žensk smo se pogovarjali z magistrico Barbaro Žibret Kralj, odgovorno partnerico družbe Deloitte za Slovenijo, ki jo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.
Kako je Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, postal mehiški cesar v službi francoskih interesov? In zakaj je njegova srednjeameriška pustolovščina bolj, kakor si mislimo, vplivala na slovensko zgodovino? - Odgovor iščemo v pogovoru z zgodovinarjem, dr. Gregorjem Antoličičem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi objavil knjigo Maksimilijan : cesar po Napoleonovi milosti, intrigantno biografsko študijo o tem visokem, a nesrečnem sinu habsburške dinastije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mehiška delegacija Maksimilijanu ponuja krono med obiskom Miramara l. 1863 (Wikipedia, javna last)
Smo v supervolilnem letu, v katerem bodo novembra tudi lokalne volitve. Volivke in volivci bodo izbirali ljudi, ki bodo v prihodnjem mandatu sprejemali odločitve na lokalnem nivoju. Ni pa nujno, da se z volitvami konča sodelovanje pri sprejemanju odločitev v občini, krajevni ali mestni četrti. Participativni proračun je mehanizem, ki omogoča, da ljudje predlagajo, za katere projekte porabiti del javnih sredstev. Kako ta mehanizem deluje, kako se izvaja, kaj so prednosti in kje se zatika? To nam je razložila Maja Cimerman z Inštituta Danes je nov dan, ki med drugim oblikuje različna orodja za krepitev sodelovanja in demokratičnega odločanja.
O zgodovini slovanske ideje in njenem vplivu na preteklo in sedanjo politiko evropskega prostora z dolgoletnim diplomatom dr. Andrejem Benedejčičem
Zlata doba Plečnikove arhitekture je čas med obema vojnama, ko je Plečnik pustil močan pečat na arhitekturni in urbanistični podobi Ljubljane. To je čas, ko se je Ljubljana oblikovala v prestolnico in se pospešeno prenavljala pod budnim očesom mojstra Plečnika. Peter Naglič, Vekoslav Kramarič in Anton Šušteršič pa so bili fotografi v prvi polovici 20. stoletja; Naglič ljubiteljski, Kramarič in Šušteršič pa poklicna fotografa. Dokumentirali so vsakdanje življenje, takratne dogodke in podobo krajev, med drugim tudi Plečnikova dela. Gre za izjemno fotografsko gradivo treh fotografov, treh Plečnikovih sodobnikov, ki ga danes hrani dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) in z razstavo Zlata doba Plečnikove arhitekture je od prejšnjega tedna na ogled izbor fotografij Plečnikovih arhitekturnih mojstrovin, ki jih je ustvaril po Sloveniji, med njimi tudi izbrana Plečnikova dela v Ljubljani, ki jih je Odbor za svetovno dediščino Unesca julija 2021 vpisal na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Gradivo na razstavi je prvič na ogled javnosti v takšnem obsegu. Avtorja razstave sta kustosa SEM-a - Miha Špiček in Blaž Verbič, ki bosta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Sodobni način življenja, še prav posebej v razvitem, bogatem svetu, temelji na tako visoki porabi energije in dobrin, da ta poraba že drastično presega zmožnosti planeta, da bi takšno raven lahko dolgoročno vzdrževal. Sodobna civilizacija je uspela nekoč tako rekoč neskončna prostranstva Zemlje na nek način skrčiti na pretesen planet, kjer se zdi vsega premalo. Vztrajano dodajanje toplogrednih plinov antropogenega izvora v ozračje, ki se danes giblje okoli 36 milijard ton C02 ekvivalenta na leto, vse bolj ruši celo vrsto prepletenih fizikalnih in biolških procesov na planetu. Posledično postaja Zemlja iz desetletja v desetletje vse manj življenju prijazen planet. Da se moramo naslavljanja tega neravnovesja resno lotiti, danes slišimo skoraj na vsakem koraku. A za uspešno uvajanje sprememb, ki bi podnebne spremembe ublažile, je dobro imeti pred očmi razsežnosti današnje porabe. Kako se je poraba energije spremenila z industrijsko revolucijo in z nadaljnjim tehnološkim razvojem ter kakšna je energetska bilanca človeštva danes, se je v knjigi Energetske potrebe človeštva skozi čas: od industrijske revolucije do civilizacije tipa I lotil dr. Marko Kovač s Centra za energetsko učinkovitost Instituta "Jožef Stefan ".
Ob dnevu upora proti okupatorju o tem, kako se v mesecih od ustanovitve Osvobodilne fronte takorekoč iz nič vzpostavi vojaška struktura, ki do poletja 1942 uspe zasesti kar dve tretjini Ljubljanske pokrajine
Teorija pravi, da posttravmatska stresna motnja nastane kot posledica izpostavljenosti travmatičnemu dogodku. Nastopi lahko po tistem, ko je oseba doživela, videla ali izvedela za hudo fizično, psihično ali spolno nasilje, za posilstvo, mučenje ali ustrahovanje, za nenadno smrt bližnjega, za vojne spopade. Občutek življenjske ogroženosti in hkrati nemoči pusti v duši globoke sledi. Travmatični dogodki se vračajo v spomin in prizadeti osebi ne dajo miru. V obliki prebliskov jih podoživlja znova in znova. Doživlja strah, zaskrbljenost, močan občutek krivde, jezo, mučijo jo nočne more. Posttravmatska stresna motnja (PTSM) se razvije kot zapoznel ali podaljšan odziv na izjemno hude stresne dogodke. Teorija ne obeta nič dobrega. Kaj pa praksa? Podrobneje o posttravmatski stresni motnji, tudi o njenem obvladovanju in zdravljenju, v Glasovih svetov s psihologom prof. dr. Robertom Mastenom s Filozofske fakultete v Ljubljani.
V tokratni oddaji Glasovi svetov smo govorili o pomenu kulturno umetnostne vzgoje in enakosti spolov v kulturi, za kar si že vrsto let uspešno prizadevajo ustvarjalke in ustvarjalci Društva za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk, ki je pred kratkim ponovno prejelo nagrado, tokrat nagrado glavnega mesta Ljubljane. Voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila mag. antropologije spolov Teo Hvala, sodelavko Društva Mesto žensk, odgovorno za uredniško delo, kulturno-umetnostno vzgojo in knjižnico Mesto žensk.
Spolna in seksualna identiteta ter seksualne prakse so pomembne informacije, ko gre za spolno zdravje. Za osebe z ženskimi spolnimi in reproduktivnimi organi zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, pa tudi za boleznimi, ki so značilne le za ženski biološki spol. V Sloveniji imamo ginekološko varstvo na primarni ravni, do katerega so upravičene poleg cis heteroseksualnih žensk tudi lezbijke, biseksualke, transspolne in interspolne osebe. Te naj bi se pri ginekoloških pregledih glede na anektodska pripovedovanja srečevale s homofobijo, zato se ginekoloških pregledov v celoti izogibajo, kar pušča posledice na spolnem in reproduktivnem zdravju. Pa to drži? Kakšno je dejansko stanje? To razkriva raziskava Moja roka, tvoja roka, ki so jo opravili v društvu Kvartir. O Spolnem zdravju in spolnih praksah lezbijk, biseksualk, transspolnih in interspolnih oseb v Sloveniji v tokratni oddaji Glasovi svetov. Gostji v studiu sta bili Vanja Hreščak in Ada Černoša.
Zanašanje na statistične podatke in rezultate raziskav je odločilno za načrtovanje javnih politik na tako pomembnih področjih, kot so zdravstvo, izobraževanje in spodbujanje razvoja. Vendar pa večina podatkov, ki so osnova za odločanje, spregleda spol kot tak, saj temelji na prepričanju, da je osnova za večino merjenj moški spol, ženski pa je nekaj atipičnega in postranskega. Zato sta pristranskost in diskriminacija vgrajeni v naš družbeni sistem na vseh ravneh, ženske pa zaradi njunih zahrbtnih posledic plačujejo ogromno ceno. Tako lahko preberemo v knjigi z naslovom Nevidne, avtorice Caroline Criado Perez, ki nam je služila kot izhodišče za pogovor o tem, kako vrzeli v podatkih in raziskavah oblikujejo svet po moški meri. Pogovarjali smo se s publicistko, novinarko in urednico Klaro Otorepec, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.
Čeprav še ne vemo, kako natanko se bo svet zaradi vojne spremenil, številni zgodovinarji, politologi in strokovnjaki za mednarodno pravo zaskrbljeno opozarjajo, da ruska invazija na Ukrajino med drugim spodkopava tudi temelje mednarodnega reda, kakršen se je v Evropi oblikoval od srede 17. stoletja dalje, ko je bil sklenjen vestfalski mir. Toda: na katerih načelih sistem odnosov med državami pravzaprav temelji; v kakšnih zgodovinskih procesih so se ta načela sploh oblikovala skozi stoletja; in kaj ima z vsem skupaj opraviti vestfalski mir? Pri iskanju odgovora na ta in druga sorodna vprašanja nam je lahko v pomoč intrigantna knjiga nemškega zgodovinarja in politologa Benna Teschkeja, Mit o letu 1648 : razred, geopolitika in nastanek novoveških mednarodnih odnosov, ki je v prevodu Marka Kržana pred nedavnim izšla pri založbi Sophia. Do kakšnih odgovorov Teschke med svojim razpravljanjem navsezadnje dospe, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa Jašo Veselinoviča, doktorskega raziskovalca na Doktorski šoli za globalne in transregionalne študije Svobodne univerze v Berlinu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Gerard ter Bosch - španska in nizozemska delegacija podpisujeta mirovno pogodbo l. 1648 (Wikipedia, javna last)
Ta v otroštvu plah deček iz premožne berlinske judovske družine, si je svoj prvi fotoaparat kupil z žepnino pri dvanajstih letih in njegova prva fotografija je bila - radijski stolp. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli za Helmuta Newtona - fotografskega voajerja, ki je bil barvno slep in je zelo redko delal v studiu, raje je fotografiral v hotelih, bazenih in seveda na ulicah. Zaslovel je s provokativnimi in subverzivnimi fotografijami žensk, ki še danes burijo duhove in razdvajajo, češ - je bil zgolj seksist in mizoginist ali je ženske oboževal in s svojimi fotografijami le nastavljal ogledalo mizogini družbi? Interpretacije so seveda različne in tokrat bosta svoje videnje tega nedvomno velikega mojstra modne fotografije, njegovega življenja ter dela, podala Barbara Čeferin, fotografinja in lastnica ter vodja prve zasebne galerije specializirane za umetniško/avtorsko fotografijo pri nas - Galerija Fotografija in Fulvio Grisoni, priznani modni fotograf, ki je s Helmutom Newtonom tudi osebno sodeloval. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Niccolo Machiavelli je verjetno eden najbolj razvpitih političnih mislecev naše zgodovine in še danes, po več kot 500 letih, njegov priimek uporabljamo kot sinonim popolne amoralnosti in pripravljenosti uporabiti kakršnokoli silo ali zvijačo za ohranitev moči. Toda ali je to res tisto, kar je imel v mislih Machiavelli, ko je delil nasvete za vladanje v renesančnih Firencah? Ali pa je morda Machiavelli – s tem, ko vladarju ni predpisal ravnanja po etičnih pravilih, ki veljajo za posameznike, ampak ravnanje v dobro države, ki velikokrat zahteva tudi kršitev osebnih moralnih ali verskih prepričanj – pravzaprav eden prvih mislecev sodobne sekularne države? O Machiavellijevem pogledu na politiko, pa tudi o mestu, ki ga zaseda v zgodovini zahodne politične misli in nenazadnje o tem, koliko je ta pol stoletja star mislec aktualen tudi danes, se bomo ob ponatisu Machiavellijevega dela Vladar, ki je v preteklem letu izšlo pri Slovenski matici, za tokratne Glasove svetov pogovarjali z raziskovalko na Mirovnem inštitutu in predavateljico na Filozofski fakulteti, dr. političnih ved Vlasto Jalušič. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Podnebne spremembe, kibernetska transformacija družbe, pandemija in zdaj še vojna v Ukrajini. Sodobni problemi zahtevajo širok pogled in premišljene in dolgoročno zastavljene rešitve. A živimo v dobi dezinformacij, kratke pozornosti in visoke stopnje negotovosti in nezaupanja. V kolikšni meri so naši možgani kos takšnim razmeram, na katere nas evolucija ni mogla pripraviti? Gost oddaje je nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek.
Homo faber suae quisque fortunae, je okoli leta 300 pred naši štetjem zapisal Apij Klavdij Slepi. Elegantno jedrnata sentenca rimskega državnika, ki pravi, da si sleherni človek svojo usodo izdela sam, je slej ko prej eden najzgodnejših ohranjenih primerov tistega mišljenja, ki nam je danes razmeroma blizu: da namreč obstaja tesna povezava med globljim smislom človekove eksistence in aktivno dejavnostjo oziroma delom. Pri tem najbrž ne gre le za to, da si z delom priskrbimo, kar potrebujemo za materialno preživetje, ampak tudi za to, da se med delovnim procesom kreativno izrazimo ali, celo, da v potu svojega obraza navsezadnje spoznamo sami sebe. Zveni imenitno, kajne, ampak v zadnjih mesecih sta pri nas izšli dve intrigantni knjigi, ki nazorno pokažeta, da ni kar vsako delo – delo. V luči razprave Delo : globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja avstrijske zgodovinarke Andree Komlosy, ki je izšla pri Založbi /*cf., ter v luči monografije Mezdno delo : kritika teorij prekarnosti, ki jo je pri založbi Sophia izdala slovenska sociologinja Maje Breznik, se namreč pokaže, da se definicija, katere človekove dejavnosti lahko opredelimo kot delo, ki nas osebnostno izgrajuje, v času in prostoru močno spreminja. Še več; pokaže se, da številnih dejavnosti tako zelo nismo pripravljeni šteti za delo, da jih tudi plačamo ne, kar seveda pomeni, da od njih niti preživeti ni mogoče, kaj šele da bi se ob njih osebnostno razvijali. In, zanimivo, ob branju knjig obeh avtoric lahko navsezadnje ugotovimo, da obstajajo tudi dela, za katera verjamemo, da ob njih je mogoče osebnostno rasti, spričo česar naj bi, paradoksalno, plačilo za opravljen napor sploh ne bilo potrebno. V tem kontekstu pa smo si postavili nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Na primer: zakaj niso vsa dela upravičena do označbe »delo«; katera dela so plačana in katera ne; v kakšnih okoliščinah nas delo dejansko lahko tudi osebnostno bogati; kaj vse to pomeni za družbeni položaj različnih delavk in delavcev? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z dr. Maja Breznik, ki ni le napisala že omenjenega Mezdnega dela, ampak je tudi pripisala spremno besedo k študiji Andree Komlosy. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mostafa_meraji (Pixabay)
Kompleksne družbene, politične in kulturne spremembe od razsvetljenskega preloma dalje zmanjšujejo monopolni vpliv religije v družbenem življenju. Javna šola je od sredine 20-ega stoletja vse bolj sekularizirana, vednar to ne pomeni, da religija v njej nima več prostora. Pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je v zbirki Kult izšla knjiga Religija in šola, Poučevanje o religiji in njena simbolna prisotnost v javni šoli, v kateri avtorja Aleš Črnič in Anja Pogačnik odgovarjata na težave ob srečevanju dveh velikih sistemov – religije in šole. V knjigi predstavita temeljit pregled praks v Evropi in pri nas in strokovno utemeljena izhodišča za učinkovito soočanje javnega šolskega sistema z rastočimi izzivi religijsko in svetovnonazorsko pluralne družbe. O tem v tokratni oddaji Glasovi svetov.
Femicidi niso osamljeni primeri družinske drame, ampak umori žensk, inter, nebinarnih ali trans oseb zaradi njihovega spola ali spolne identitete. Za tem leži celoten sistem patriarhalnega nasilja, kar moramo ozavestiti v širšem javnem prostoru. Femicid ni zasebni problem, ampak družbeni in ga je kot takega treba naslavljati, so zapisali pri Društvu SOS, po umoru ženske, ki je ponovno pretresel našo javnost. O nasilju nad ženskami kot družbenem problemu smo se pogovarjali z dr. Jasno Podreka, raziskovalko in predavateljico na Filozofski fakulteti v Ljubljani in prostovoljko Društva SOS telefon.
