Zakaj so si študentje protestniki s konca šestdesetih za svoj umetnostni izraz izbrali modernizem, ki je bil takrat star že pol stoletja? Kaj je to pomenilo za njihova revolucionarna prizadevanja in kaj za zgodovino umetnosti?
Okoli leta 1910 se je z Igorjem Stravinskim v glasbi pa Pablom Picassom v slikarstvu ter T. S. Eliotom v književnosti uveljavil modernizem. Na začetku je to bilo radikalno, revolucionarno gibanje, ki je hotelo načine našega doživljanja sveta in samih sebe v njem uskladiti z novimi spoznavnimi horizonti, ki so se prav tedaj odpirali, zahvaljujoč pač teoriji relativnosti, psihoanalizi, drugi industrijski revoluciji in vzponu množičnega, revolucionarnega delavskega gibanja. Modernizem je bil pri tem uspešen, pravzaprav celo tako zelo, da se je nenavadno hitro in globoko vpisal v svetovni umetnostni kanon, njegovi pionirji pa so postali planetarno prepoznavne kulturne ikone, ki so se najpozneje do sredine 20. stoletja preobrazili tudi v največje zaslužkarje v globalni kulturni industriji.
Zato je vsaj malo nenavadno, da so študentski protestniki, ki so maja 1968 preplavili najprej ulice Pariza zatem pa še drugih mest po Evropi in Ameriki, modernizem vzeli za svoj umetnostni izraz. Če so namreč mladi demonstranti tedaj hoteli na smetišče zgodovine poslati meščansko nacionalno državo z vsemi njenimi represivnimi in ideološkimi aparati vred ter vzpostaviti družbo, ki bo prekinila z nasiljem, neenakostjo, patriarhatom, idejnim konformizmom in potrošništvom, tedaj je resnično nenavadno, da so se sklicevali in si pomagali z modernističnimi umetnostnimi praksami, ki jih je, kot rečeno, meščanski svet že pred časom razmeroma uspešno integriral v svoje predstavne horizonte …
Ta paradoks v še sveži razpravi Zadnja sezona modernizma in maj ’68 zaposluje akad. dr. Marka Juvana, raziskovalca na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti. Pri tem pa Juvana v knjigi, ki je izšla pri založbi LUD Literatura, ne zanima samo dogajanje v Parizu, v Franciji oziroma, širše, na Zahodu, ampak se tudi sprašuje, kakšen je bil odnos med študentskimi protestniki in umetnostnim – še zlasti, kajpada, literarnim – modernizmom v Sloveniji, kjer seveda nismo imeli meščanske, kapitalistične temveč socialistično družbeno ureditev in kjer, za nameček, modernisti sploh še niso bili del nacionalnega umetnostnega kanona – pa naj gre za Kosovelove Integrale, za Podbevškovega Človeka z bombami ali za Grumov Dogodek v mestu Gogi. Do kakšnih zaključkov se je dr. Juvan v tem smislu navsezadnje dokopal, smo v pogovoru z njim preverjali v tokratnih Glasovih svetov.
foto: notranja grafična oprema druge pesniške zbirke Tomaža Šalamuna Namen pelerine, 1968, izrez (Goran Dekleva)