V sklopu Univerze v Ljubljani že osemdeset let deluje najstarejša slovenska visokošolska ustanova za poučevanje likovne umetnosti. ALUO, kot se skrajšano imenuje danes Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, je nastala na podlagi večdesetletnih prizadevanj slovenskih likovnikov za svojo akademijo. Ti so do tedaj študirali v tujini, predvsem na Dunaju, v Münchnu, Pragi in v Zagrebu. Želja se jim je izpolnila 27. oktobra 1945. O pomenu, nalogah in vizijah ALUO spregovori dekan in akademski kipar Alen Ožbolt. Foto: Prof. S. Tihec v kiparskem ateljeju IV. letnika generacije 1981/82: na profesorjevi desni Jože Vrščaj. 1982. (vir: ALUO)
Po zmagi nad Hilbudijem in njegovo bizantinsko vojsko se Iztok v spremstvu popotnega pevca Radovana odpravi v Bizanc, da bi se naučil veščin vojskovanja. Na poti skupaj rešita življenje bogatemu grškemu trgovcu, ta pa ju v zahvalo nastani v svoji palači. Na dvornih slovesnostih Iztok v lokostrelskem tekmovanju premaga vojskovodjo in caričinega zaupnika Azbada, s čimer v Bizancu mladi Sloven postane splošno znan. Zaljubi se v prav tako ne ravnodušno mlado dvorjanko Ireno, njegova postavnost pa pritegne celo caričine oči. O nadaljnjih Iztokovih dogodivščinah pa v drugem delu. Režiser: Igor Likar Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojstri: Miro Marinšek, Ivo Smogavec, Sašo Romih Avtor izvirne glasbe: Bojan Jurjevčič - Jurki Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Lektorica: Cvetka Šeruga Prek Urednika: Goran Schmidt, Lučka Gruden Asistentka režije: Bernarda Černe Radovan – Polde Bibič Iztok – Marko Mandič Irena – Pia Zemljič Svarun – Miha Baloh Ljubinica – Iva Babič Epafrodit – Ivo Ban Tunjuš – Vlado Novak Teodora – Nataša Barbara Gračner Azbad – Jernej Šugman Justinijan – Radko Polič Rustik – Borut Veselko Spiridion – Pavle Ravnohrib Cirila – Petra Govc Rado – Boris Kerč Alanka – Manca Ogorevc Bojan – Iztok Jereb Viljenec – Janez Albreht Velegost – Boris Juh Posneto v studiih Radia Slovenije marca in aprila 2004 v koprodukciji Uredništva igranega programa in Kulturno-umetniškega programa Radia Maribor.
Neposredni prenos radijske igre Kapucinska grobnica po istoimenskem romanu avstrijskega pisatelja Josepha Rotha z Malega odra Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Osrednji junak Franc Ferdinand Trotta, po narodnosti Slovenec, interpretira ga Jure Kópušar, na ozadju svoje družinske kronike izrisuje propad nekdaj skupne domovine, mogočne avstro-ogrske monarhije, in problematični prehod v novo avstrijsko družbo v obdobju nastajajočega nacizma. V prvem delu spoznamo družino Trotta, napoveduje se začetek prve svetovne vojne, Trotto se na hitro poroči z Elisabeth Kovacs in naposled odide na fronto v Sibirijo. Drugi del pa vpeljejo konec vojne, Trottova vrnitev na Dunaj in soočenje z »novo stvarnostjo«, gostilničar Feldmann pa že nakaže prihod nacizma in s tem druge svetovne vojne. Dramatizacija romana, sicer hibrid gledališke priredbe Giacoma Pedina in Jacópa Giacomonija ter radijske Ane Kržišnik Blažica, pa kljub svoji dramski premeni v formatu radijske igre na neki način ostaja »igrani roman«; tako jo je zasnoval tudi njen režiser Klemen Markovčič. Narativni skelet so namreč misli v ospredju, aparteji, komentarji osrednjega junaka, na katerega so nanizani igrani prizori, tokrat na posnetku, kot svojevrstne digresije ‒ ti bodo za tokratni dogodek izvedeni živo. Njegova razmišljanja lahko razumemo kot preteklost, prizori so predpreteklost. V tej časovni zanki se v igri izrisuje zaton Avstro-Ogrske, entitete, ki jo danes vse bolj doživljamo kot družbeno, politično in geografsko Atlantido Evrope z začetka 20. stoletja. Igra je tako ujeta v zgodovinskem mezaninu, stari svet z vso svojo aristokratsko omikanostjo ne obstaja več, novi družbeni red pa se še ni vzpostavil. Sicer pa so v obdobju, ko vznikajo nova in nova vojna žarišča, mednarodna skupnost in njen dogovor o miru, ki ga je nazadnje sklenila pred 80 leti, pa izgublja kompas in vse bolj bledi, razmisleki o nečem, kar se nam je že zgodilo in za kar smo rekli: nikoli več, toliko pomembnejši. Naj povemo še, da je igra nastala v sklopu letošnje Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica−Gorica kot del programskega sklopa Nezmožni umreti v široki mednarodni koprodukciji: Mittelfest, SNG Nova Gorica, RAI Radio 3, RAI Furlanija - Julijska krajina in 3. program Radia Slovenija – program Ars. V igralski zasedbi pa nastopajo aktualni in nekdanji člani SNG Nova Gorica. Prevajalca: Mira Miladinović Zalaznik, Gašper Malej Avtorji priredbe: Giacomo Pedini, Jacopo Giacomoni, Ana Kržišnik Blažica Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Avtorja izvirne glasbe: Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) Dramaturginja: Vilma Štritof Tehnična realizacija prenosa: Sonja Strenar, Urban Gruden, Miha Oblak Franc Ferdinand Trotta – Jure Kopušar Gospa Trotta – Ana Facchini Grof Chojinicki – Žiga Udir Bubi Kovacs – Andrej Zalesjak Elizabeth Kovacs – Lara Fortuna Gospod Kovacs – Blaž Valič Joseph Branco Trotta – Miha Nemec Manes Reisiger – Gorazd Jakomini Služabnik Jacques – Ivo Barišič Baranovič – Peter Harl Produkcija uredništva igranega programa. Mali oder SNG Nova Gorica, 13. junija 2025
Svetu, ki ga s prostim očesom ne opazimo, vladajo izredno prilagodljiva bitja - bakterije. Čeprav gre za enocelične in mikroskopsko majhne organizme, jih ravno ta navidezna preprostost žene k neverjetni iznajdljivosti, ko pride do prilagajanj na različne naravne okoliščine. Ena izmed prilagoditev, ki bakterijam omogoča, da se oprimejo različnih površin, povežejo z drugimi bakterijami, se medsebojno sporazumevajo in ščitijo pred neugodnimi razmerami v okolju, je biofilm. Natančno organiziran in kompleksen preplet lepljivih, skorajda želejastih snovi in bakterij. Kar je za bakterije obrambna struktura, nam marsikdaj povzroča preglavice - od jutranjih oblog na zobeh, bolnišničnih okužb do kontaminacij pri denimo predelavi mleka. Ko se torej bakterije znajdejo v okolju, kjer je preživetje oteženo, se ne umaknejo, temveč izgradijo nekakšen zaščitni plašč. Kje iskati snovi, ki lahko to kompleksno bakterijsko strukturo, ki je odporna na vročino, razkužila in celo antibiotike, uničijo? In kako poustvariti razmere, da bodo bakterije takšno strukturo oblikovale tudi v laboratoriju? S takšnimi in podobnimi vprašanji se pri svojem delu srečuje doktorica Nika Janež, raziskovalka na Odseku za biotehnologijo Instituta “Jožef Stefan”.
Bruno Vieira Amaral (1978) je pisatelj, prevajalec in literarni kritik. Njegov knjižni prvenec iz leta 2013 je prejel štiri glavne portugalske literarne nagrade, med njimi tudi nagrado Joseja Saramaga. Tudi njegova knjiga Hoje Estaras Comigo no Paraiso (Danes boš z menoj v raju) je prejela več nagrad; gre za zbirko tridesetih kratkih zgodb, mozaika življenj ljudi z obrobja: revežev, sanjačev, nefunkcionalnih družin, pa tudi nemogočih ljubezni. Amaralovo mojstrstvo se kaže v smislu za podrobnosti, ki se v vsaki zgodbi odraža na drugačen, a vselej inovativen način. Iz dela smo izbrali zgodbo Fotografija. Prevajalka: Urška Rupar Vrbinc; režiserka: Saška Rakef; igralec: Gregor Zorc; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstra zvoka: Urban Gruden, Sonja Strenar, urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2025.
Podkasti Radia Slovenija so med bolj poslušanimi v Sloveniji. Mihilizem, Zverinice, Umetnost možnega, Evolucija užitka, Žoga je okrogla so naslovi le nekaterih vsebin, ki dopolnjujejo bogato ponudbo radijskih oddaj. In to ponudbo bi radi še nadgradili.
7 epizod