Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

PAVZA
30
30
V ŽIVO

Aktualno

Ars Eva Petrič v Križevniški cerkvi o dvoreznosti umetne inteligence in iskanju stika z naravo

70. Festival Ljubljana je med številnimi večernimi dogodki postregel tudi s performansom intermedijske umetnice Eve Petrič, ki jo med drugim poznamo po instalacijah iz idrijskih čipk in prepletanju vizualnih postavitev z zvoki, njeno življenje in ustvarjanje pa sta razpeti med Dunajem, New Yorkom in Ljubljano. Tokrat se je posvetila sedanjosti in prihodnosti sveta in človeštva, ki se po njenem čutenju približujeta točki čustvene singularnosti – točki, ko nič več ne bo tako kot prej. V Križevniški cerkvi v Ljubljani stoji njena instalacija Orakelj, uvod vanjo pa je bil torej performans Šabloniranje – spomin na jutri, ki se je zgodil v torek ob 23. uri. Noč ima svojo moč. Foto: Žiga Bratoš

Ars Favorit za nagrade srce Sarajeva ukrajinski film Klondike, ki je svet opozarjal na vojno

Ta protivojni film v mestu Sarajevo, ki je doživelo vojno, občinstvo doživlja še posebno pretresljivo. Ustvarjalci filma so imeli ob snemanju občutek, da se Ukrajini obetajo strašni dogodki, potem pa se je le nekaj tednov po svetovni premieri tudi zares začela ruska invazija.

Ars Novomeški festival Jazzinty – jazz zvoki mladosti in prihodnosti

Dolenjska prestolnica ta teden diha ob zvokih jazza. V organizaciji Zavoda Novo mesto potekajo tradicionalne mednarodne delavnice in festival Jazzinty. Ta prinaša pester program večernih koncertov, ki potekajo pod geslom zvok mladosti in prihodnosti, saj se od klasičnega jazza nagibajo k sodobnim glasbenim smernicam. Podelili bodo tudi nagrado jazon za avtorsko jazz kompozicijo, na sklepnem koncertu v soboto pa se bodo predstavili udeleženci delavnic in mentorji. Foto: utrinek z ene izmed prejšnjih izdaj Jazzintyja, http://jazzinty.com/

Ars Platforma malih umetnosti premika margine

Letos v Ljubljani že peto leto poteka Platforma malih umetnosti, ki jo producira zavod Emanat, tokrat v sodelovanju s Srednjo vzgojiteljsko šolo, gimnazijo in umetniško gimnazijo Ljubljana, Zavodom za kulturo raznolikosti OPEN, Cukrarna.barom, Klubom Tiffany, ŠKUC-em in Kulturnim centrom Q. Program sestavljajo trije sklopi – predstave, delavnice in odprte mize, prek katerih ustvarjalci, organizatorji in udeleženci na različne načine razmišljajo o kabaretu, improvizaciji, burleski, stand-upu, vodvilu, klovnovstvu in še marsikateri drugi »mali umetnosti«. O ideji malih umetnosti, participaciji, pomenu marginaliziranih umetnosti ter o programu letošnje Platforme malih umetnosti se je Matic Ferlan pogovarjal s članico projektne skupine Mašo Radi Buh. (foto: Platforma malih umetnosti / Marijo Zupanov)

Ars V Sarajevu svetovna premiera slovenskega filma Jezdeca

Na sarajevskem filmskem festivalu je bila sinoči svetovna premiera slovenskega celovečernega filma Jezdeca, režiserja Dominika Menceja. Film se tudi poteguje za nagrade srce Sarajeva, kar je velika potrditev, saj je bil izbran izmed 600 filmov v tekmovalni program 8 celovečernih filmov tega osrednjega filmskega festivala v širši regiji. Ob filmih pa so v Sarajevu v ospredju tudi filmske zvezde. Med njimi je po priljubljenosti in prepoznavnosti med prvimi danski igralec Mads Mikkelsen.

Ars Festival elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded o Odgovornosti

Nočno življenje se je prvo ukinilo in zadnje zaživelo, poudarjajo pred začetkom 6. izdaje Festivala elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded. Zato se toliko bolj zagreto vračajo v klube na Metelkovi, z vsebinskim delom pa še v Pritličje in Cukrarna bar. Grounded, katerega osrednja tema je letos Odgovornost, aktualna družbena vprašanja naslavlja s povezovanjem na videz nezdružljivega. Res le na videz, kajti elektronska glasba že sama izvira iz kritične misli, med drugim kritike do komercialnih vsebin. Ko vznikne, je nišna, tako kot družbena kritičnost in aktivizem festivala Grounded. Letos se v zvočnem delu vračajo še na zadnja zatočišča za nekomercialne kulturne dogodke, na Metelkovo. Nina Hudej napoveduje 25 nastopajočih, med njimi bosta lokalna kolektiva Ustanova in Nimaš izbire, pa iz Srbije in Hrvaške Volta in Sutra. Povezava obeh delov festivala, glasbenega in vsebinskega, v osrednji temi vedno obstaja. Odgovornost, ki so jo v teh časih prepoznali kot aktualen problem, se tako odraža tudi pri varnosti v klubskih prostorih na primer. Danes zvečer se bodo posvetili odgovornosti za vojno in mir v Ukrajini – temi, ki se ji ni odgovorno izogniti, pojasni Barbara Rajgelj. S predavanji in delavnicami festival Grounded še o okoljski in pravni odgovornosti – a poudarjajo: namesto, da bi vzbujali slabo vest, poskušamo krepiti našo osebno odgovornost, ponuditi orodja in veščine. Foto: Grounded

Ars Matej Kravcar (1995 - 2022)

Trobentač Matej Kravcar (23. 10. 1995 – 6. 8. 2022) je bil član mnogih zasedb tako na področju klasične, jazzovske, kot tudi zabavne in narodnozabavne glasbe, 17. junija letos je s koncertom zaključil magistrski študij v razredu prof. Jureta Gradišnika na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Eden najbolj nadarjenih glasbenikov svoje generacije je bil udeleženec in dobitnik najvišjih priznanj in nagrad na številnih državnih in mednarodnih tekmovanjih, kot so Davorin Jenko v Beogradu, Mednarodno tekmovanje Svirel, Mednarodno tekmovanje pihalcev in trobilcev v Varaždinu Woodwind & Brass, kar trikrat zapored je zmagal na tekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije TEMSIG. Kot solist ali orkestrski glasbenik je sodeloval z mnogimi profesionalnimi glasbenimi sestavi na Slovenskem, bil je tudi redni sodelavec Jazz orkestra HRT, kjer je kot prvi trobentač že na uvodnem nastopu navdušil tako svoje kolege kot občinstvo. Zadnja leta je igral tudi v trobilnem kvintetu Schaka in z njimi 20. decembra 2020 nastopil v ciklu SiBrass v Slovenski filharmoniji, kjer je nastal posnetek izvedbe Kvinteta Michaela Kamena.

Ars I've seen the future baby, it's sexy

Na prvi pogled se zdijo digitalne tehnologije in čarovništvo na dveh bregovih, a temu ni tako. Na spletu novo hibridno čarovništvo spaja astrologijo, newage duhovnost in še marsikaj. Posebej kvir in žensko-identificiranim čarovnicam je skupna želja, da pretresejo ustaljen sistem in svobodno raziskujejo svojo identiteto. V Škucu danes odprejo razstavo, ki napoveduje seksi prihodnost in vabi, kot pravijo, na zdravilno popotovanje. Med drugim kliče k osvobajanju od določenih vedenjskih vzorcev. Obstajata knjiga ali človek, ki vesta vse? Pa tudi če – je njun pogled univerzalen? Kdo ima prav – znanstveniki, pomembni in zaupanja vredni intelektualci, morda celo politiki? Naša življenja so pač zapleten preplet interakcij, želja, hrepenenj, zdaj in nekoč, zakaj bi torej morali zgodovino, resnico ali pravice razumeti kot premico in ne nekaj razvejanega? Nenazadnje je tudi spomin nekaj nelinearnega. In zakaj ne bi smeli podvomiti v institucionalizirana "pravila", ne da bi pri tem izpadli na primer teoretiki zarot? In da se ne bi počutili nenormalne. Resnica je ta, da normalnosti zares ni, pravi kuratorka Tia Čiček. Zatiranje "nenormativnih subjektov" se pokaže na primer pri vseh, ki se identificirajo kot ženske in kvir osebe. Z bolj odprtim odnosom bi se najbrž približali organski strukturi vsega, kar pač obstaja. Tudi našega telesa in uma, ki imata neskončno domišljijo. Prav domišljija nas vodi v nenavadne rešitve v neznanju in ko nam avtoritete vzbujajo krivdo. Kvirovski umetniški kolektiv Coven Berlin ruši, kot so poudarili, heteronormativno razumevanje seksualnega užitka. Harley Aussoleil pove, kaj nam predstavljajo v Škucu: "V kolektivu smo razmišljali o sramu in krivdi in se odločili, da javno pozovemo ljudi, naj spregovorijo o predmetih, s katerimi so masturbirali. Kaj so počeli, ko še niso imeli pravih virov informacij ter dostopa do stvari. Na skrivaj, ker so se sramovali. Na primer nekdo si je v zadnjično odprtino vtikal svinčnik brez lubrikanta misleč, da bi seks in orgazem morala boleti. Da torej tisto, česar ne bi smeli početi, zahteva bolečino. Z raznimi primeri pa sporočamo tudi o tem, kako se lahko povežemo s svojim telesom in stopimo na pot iskanja svojih užitkov, kar je po našem mnenju lahko precej politično zasledovanje. Ta projekt odprtega poziva smo zasnovali kot psevdoznanstveno etnološko študijo in se tako na neki način norčujemo iz ideje, da gre za znanost in da je seks nekaj univerzalnega, v kar ne verjamemo." "Tiste in tisti, ki ne dosegajo standardov empiričnega znanstvenega procesa oz. posedujejo znanja marginaliziranih skupin, odrinjenih na rob, so za tako vednost moteče, moteči" preberemo ob razstavi. "Medtem ko konstelacije tesno prepletenih mrež moči zatirajo telesa, seksualnosti in identitete, smo na socialnih medijih priča ponovnemu vzniku ritualnih praks pri sodobnih "uročevalkah in uročevalcih". Kuratorka Teodora Jeremić doda še dva primera z razstave: "Virginia Lupu sodeluje s skupino romunskih čarovnic. Pomaga jim, da bi bile vidne, saj so bile večino življenja marginalizirane in to na več nivojih: kot Rominje, kot ženske, kot čarovnice. Skuša razumeti njihovo znanje – od kje prihaja, kako ga uporabljajo, da bi pomagale ljudem. Gre torej za skrito znanje, o katerem govorimo tudi na razstavi. Rojeni smo v svet ene perspektive, in premisliti skrita védenja bi nam lahko koristilo. Naj omenim še primer Karin Ferrari: v seriji Dekodiranje celotne resnice analizira glasbene videe – na primer Dark horse izvajalke Katy Perry in Born this way Lady Gaga. Skrivnostnosti, okultne teme in resnične informacije prepleta tako, da težko ločimo med dejstvi in fikcijo. Njeno delo, po eni strani ironično, ponudi neko zanimivo smer združevanja stvari in ustvarjanja nekaj povsem novega." Preseganje ustaljenega reda, opolnomočenje in svobodno raziskovanje svojega bistva? Morda pa res. Videli smo prihodnost in je Seksi torej sporoča razstava v Škucu. Tam si lahko ogledate še dela slovenskega tandema Lealudvik in drugih. Foto: Tia Čiček

Ars Orkester Zahodno-vzhodni Divan in Lang Lang

Na Festivalu Ljubljana je dva večera občinstvo v Gallusovi dvorani navduševal Orkester Zahodno-vzhodni Divan z Danielom Barenboimom, ki je orkester pred 23imi leti ustanovil skupaj z ameriškim intelektualcem palestinskega rodu Edwardom Saidom. Orkester, v katerem vrhunski glasbeniki iz različnih držav in kultur Srednjega vzhoda uresničujejo idejo miru, je na drugem večeru nastopil s pianistom Langom Langom. Noči v španskih vrtovih Manuella de Falle je skladba, v katerem je klavir ob orkestru bolj prvi med enakimi, kot pa izstopajoč solist; Lang Lang jo je natrpal s sijajnimi barvanji in skoraj surovimi udarci, se mestoma lepo povezal z orkestrom, a vse prevečkrat skušal storiti nekaj, česar sama glasba tu ne omogoča. Razkazovanje vseh prstnih spretnosti je lahko tako dosegel šele z dodatkom, ponovno z de Fallo, s plesom is suite Ljubezen čarovnica. V kratkem temperamentnem stavku je pianist upravičeno navdušil, a ob poslušanju ostane tudi marsikateri pomislek. Štiridesetletni zvezdnik klasične glasbe ostaja mojster promocije, digitalnih omrežij, je virtuoz, a ker se zdijo prav to njegovi cilji in ker sama glasba prevečkrat ostane ob strani, Lang Lang ni na poti med resnično velike pianiste. Drugi večer gostovanja Orkester Zahodno-vzhodni Divan z znamenitim dirigentom Danielom Barenboimom in z deli Ravela in Debussyja je bolj kot dirigentovo interpretacijo poudaril presežno muzikantsko moč članov orkestra – barvna pisanost, solistični deli, zadržanost in strast, prav slišen odnos do glasbe, posebna telesnost igranja, s tem so večinoma mladi glasbeniki, posebej v sklepnem Boleru napravili resničen presežek večera z zvezdniki.

Ars V 77. letu starosti je umrl ilustrator, grafik in stripar Kostja Gatnik

Kostjo Gatnika, avtorja legendarnega in za jugoslovanski strip prelomnega albuma Magna purga iz konca sedemdesetih, je zaznamoval svež in inventiven risarski slog, ki ga je podkrepil z duhovitostjo, humorjem, ironijo in parodijo. In zaznamovala sta ga raznovrstnost in izvedbena odličnost. Njegova prva, pozneje manj izpostavljena ljubezen je bilo slikarstvo. Sicer pa je Kostja Gatnik izhajal iz risbe – obvladal jo je do popolnosti, izstopala je v vseh zvrsteh. Ilustriral je med drugim Čenčarije, Mokedaja in Majnice Toneta Pavčka, Gala iz galerije Svetlane Makarovič ter več kot 80 drugih pravljic, knjig in učbenikov. Že med študijem na ljubljanski likovni akademiji, se je zavezal stripu, njegovi prvi so izšli pri Ljubljanskem dnevniku in potem še v prvem slovenskem stripovskem tedniku Zvitorepec. Njegov prvi stripovski album Magna Purga-danes in níkdar več, ki je leta 1977 izšel pri založbi Škuc, danes velja za kultnega, nekateri izreki so se celo razširili kot reki. V tukajšnjo produkcijo je tedaj vpeljal nove stripovske žanre in jih parodiral, kritično je vrtal v družbene pojave, kot je na primer samoumevnost alkohola. Že v šestdesetih je naredil številne plakate za rock koncerte, bil je likovni urednik študentskega glasila Tribuna, oblikoval je ovitke nosilcev zvoka, scenografije, risal karikature, fotografiral. Kostja Gatnik je prejel številna pomembna odličja, med drugim nagrado Hinka Smrekarja in Prešernovo za življenjsko delo. Takrat so poudarili, da je njegovo vsestransko ustvarjalnost združevala: "izjemna inteligenca in redko izpostavljena visoka merila kvalitete v neizprosnem samonadzoru". Sam pa je poudarjal, da potrošniška miselnost porazno vpliva na celotno družbo in kulturi ni pri tem nič prizanešeno ter da se je od ilustracij nekoč še nekako dalo živeti, danes pa je to skoraj nemogoče. Foto: Bobo

Ars Jubilejni 40. Festival Radovljica

Na letošnjem jubilejnem festivalu Radovljica se bo med 5. in 23. avgustom zvrstilo 10 koncertnih sporedov z repertoarjem od 16. do 20. stoletja. Na njih bo nastopilo kar 52 umetnikov iz 15 držav, med njimi svetovno znani glasbeniki in ansambli, kot so britanski ansambel viola da gamba Fretwork, nemški vokalni ansambel Die Singphoniker, ameriška sopranistka Amanda Forsythe in hrvaški violinist Bojan Čičić. Kar štirje koncerti so tako ali drugače povezani s Slovenijo. Tudi letošnja edicija bo potekala v že utečenih koncertnih prostorih – v radovljiški graščini in cerkvi svetega Petra ter v Velesovem v cerkvi Marijinega oznanjenja. Festival umetniško že 16 let vodi Domen Marinčič, strokovnjak za stare izvajalske prakse, ki je za letošnji jubilejni cikel koncertov še posebej skrbno pripravil program. Festival bomo spremljali tudi na programu Ars, v neposrednem prenosu boste lahko prisluhnili trem koncertom; otvoritvenemu: Festivalski baročni orkester bo zazvenel v Radovljici prvič in bo izvedel angleško glasbo 18. stoletja, v ponedeljek, 8. avgusta bo ansambel Musica Cubicularis nastopil z deli Antonia Tarsie, sklepni koncert pa bomo neposredno prenašali 23. avgusta, na njem se bo predstavil nemški vokalni ansambel Die Singphoniker. Na dan odprtja festivala, ki ga organizira Društvo ljubiteljev stare glasbe Radovljica in katerega častni član je bil tudi Uroš Krek, pa bo mestni muzej Radovljica ob skladateljevi stoletnici rojstva otvoril njegovo spominsko sobo. Foto: Varaždinski baročni večeri

Kultura

Svet kulture Za nagrado Srce Sarajeva se poteguje ukrajinski protivojni film Klondike

Jutri, 19.8. se bo sklenil Sarajevski filmski festival. Za glavno nagrado se poteguje tudi ukrajinski film Klondike. Ustvarjalci filma so imeli ob snemanju občutek, da se Ukrajini obetajo strašni dogodki, potem pa se je le nekaj tednov po svetovni premieri tudi zares začela ruska invazija. Iz bosanske prestolnice se bo oglasil Aleksander Čobec. V nadaljevanju oddaje pa tudi več o Platformi malih umetnosti, ki se te dni odvija v Ljubljani.

Izšlo je Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Pesnica Kaja Teržan v svoji najnovejši pesniški zbirki Nekoč bom imela čas (izšla je pri Centru za slovensko književnost, naslovnico je oblikovala Jerca Oblak, Diana Pungeršič je napisala spremne vrstice na zavihkih) ubesedi silovito, občuteno, neposredno, nežno, vznemirljivo, samosvojo, prepoznavno in še marsikakšno introspekcijo, hkrati pa ne miži pred svetom in njegove drobce spretno vpiše v pesmi. Več o zbirki in še čem pesnica pove v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi nekaj pesmi. Nikar ne zamudite.

Svet kulture Prevajalski seminar v Mariboru, v Novem mestu pa delavnice in festival jazza

Mednarodno uveljavljeni tuji in domači umetniki in mentorji bodo vodili tradicionalne delavnice jazzovske glasbe, tudi za najmlajše, pospremil pa jih bo večerni koncertni program festivala Jazzinty s sloganom Zvok mladosti in prihodnosti. Ja, dolenjska prestolnica ta teden diha ob zvokih jazza, za organizacijo je poskrbel Zavod Novo mesto. V Mariboru pa Društvo slovenskih književnih prevajalcev v času poletnih počitnic organizira mednarodni prevajalski seminar slovenske književnosti. Trije gostujoči avtorji, katerih literarna dela obravnavajo tuji prevajalci, se občinstvu v teh dneh predstavljajo tudi na literarnih večerih. Tako se je z mariborskimi bralci sinoči srečala pisateljica Mateja Gomboc, nocoj pa bo gost stripar Izar Lunaček.

Glasovi svetov Helmut Newton: fotograf, ki še vedno buri duhove s svojo vizionarsko (pre)drznostjo

"Slab okus je mnogo bolj vzemirljiv od dobrega" Ta v otroštvu plah deček iz premožne berlinske judovske družine, si je svoj prvi fotoaparat kupil z žepnino pri dvanajstih letih in njegova prva fotografija je bila - radijski stolp. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli za Helmuta Newtona - fotografskega voajerja, ki je bil barvno slep in je zelo redko delal v studiu, raje je fotografiral v hotelih, bazenih in seveda na ulicah. Zaslovel je s provokativnimi in subverzivnimi fotografijami žensk, ki še danes burijo duhove in razdvajajo, češ - je bil zgolj seksist in mizoginist ali je ženske oboževal in s svojimi fotografijami le nastavljal ogledalo mizogini družbi? Interpretacije so seveda različne in tokrat bosta svoje videnje tega nedvomno velikega mojstra modne fotografije, njegovega življenja ter dela, podala Barbara Čeferin, fotografinja in lastnica ter vodja prve zasebne galerije specializirane za umetniško/avtorsko fotografijo pri nas - Galerija Fotografija in Fulvio Grisoni, priznani modni fotograf, ki je s Helmutom Newtonom tudi osebno sodeloval. V pogovoru z avtorico oddaje Liano Buršič

Svet kulture Sarajevski filmski festival in Festival kratkega filma FeKK

V Sarajevu je svetovno premiero doživel slovenski celovečerec ''Jezdeca'' režiserja Dominika Menceja, ki se med drugim poteguje za nagrado srce Sarajeva. Za prispevek k filmski umetnosti jo je prejel tudi danski igralec Mads Mikkelsen. V prestolnici se je začel 8. Festival kratkega filma FeKK, ki je prvi festivalski dan ponudil štiri poetične filmske kontemplacije Wernerja Herzoga, Franka Percyja Smitha, Alexandra Hammida ter Maye Deren in Davida O'Reilly. (foto: FeKK)

Oder Mittelfest 2022

V Čedadu v Furlaniji - Julijski krajini je konec julija potekal mednarodni festival Mittelfest. Festival, ki ga prirejajo že od leta 1991, združuje gledališče, glasbo in ples ter deluje kot most med srednjeevropskim in balkanskim umetniškim prostorom. Rdeča nit letošnjega festivala se je sukala okrog besede nepredvidljivo. V tem kontekstu je umetniški vodja festivala Giacomo Pedini izbral različne gledališke predstave, koncerte, umetniške performanse, videoinstalacije ter ulične dogodke, ki so se na različnih prizoriščih prikupnega italijanskega mesteca zvrstili v devetih dneh. Na Mittelfestu se vsako leto predstavijo tudi slovenski umetniki. Na glasbenem večeru z naslovom Pusti naj govorijo je skupaj z mednarodno zasedbo glasbenikov nastopila slovenska pevka Tinkara Kovač. V Čedadu pa se je nekaj dni mudila tudi slovenska režiserka Neda Rusjan Bric. Raziskovalni projekt Brezmejno telo je eden osrednjih projektov v okviru Evropske prestolnice kulture 2025.

Kdo smo? Romarska kultura na Slovenskem

Romanja so med Slovenci zelo priljubljena; že stoletja. Danes ponavljamo oddajo Mejniki identitete o njih. Slovenci res nimamo velikih mednarodnih romarskih središč, kot so Lurd, Fatima in Kompostelj, a smo med vsemi zahodnimi narodi verjetno najbolj goreči privrženci romanj ali božjepotnih potovanj. Zato so osrednja slovenska romarska svetišča Brezje, Sveta Gora nad Gorico, Ptujska gora in druga vselej dobro obiskana. Ali lahko govorimo o pravi romarski kulturi?

Jezikovni pogovori Start, prva beseda umetne inteligence

Docent dr. Gašper Beguš na kalifornijski univerzi Berkley razvija modele umetne inteligence, ki se učijo jezika s posnetkov govora. S skupino raziskovalcev, ki jih vodi, ustvarjajo modele, ki se sami učijo jezika, podobno kot se otrok uči jezika v prvih letih življenja: brez nadzora, s posnemanjem in ustvarjalnostjo. Prva otrokova beseda naj bi bila mama, prva beseda Beguševega modela umetne inteligence pa je bila start. Zdi se prav neverjetno, da je umetna inteligenca sama določila za svojo prvo besedo, za začetek svojega jezika start, torej besedo začetek. Z Begušem smo se pogovarjali o njegovem delu v laboratoriju za govor in računalništvo, ki ga je ustanovil na Berkleyju. Vir fotografije: Pixabay.

Esej na radiu France Stele: Marijino vnebovzetje pri frančiškanih v Ljubljani

Cerkev Marijinega oznanjenja (pogosteje kar Frančiškanska cerkev) je ena izmed najbolj obiskanih ljubljanskih cerkva. Je samostanska cerkev zraven stoječega frančiškanskega samostana in župnijska cerkev župnije Ljubljana – Marijino oznanjenje. O obnovi freske je leta 1935 v Kroniki slovenskih mest pisal umetnostni zgodovinar in konservator France Stele, ki je ob Izidorju Cankarju in Vojeslavu Moletu predstavnik klasičnega, pionirskega rodu slovenske umetnostne zgodovine, eden najzaslužnejših raziskovalcev slovenske umetnosti, prvi profesionalni konservator, univerzitetni profesor, likovni kritik in urednik. "Ko sredi 18. stoletja začne pridobivati moč racionalizem, se začne razkroj tradicionalnega iluzionizma, v katerega okvir se vriva vse več realističnih sestavin. Odmev tega razvoja smo ugotovili tudi pri nas tako pri Herrleinu kakor pri Laverju. Da pa je mogel biti iluzionizem, četudi po svoje razumljen, ideal slovenske umetnosti tudi še v Langusovem času sredi 19. stoletja, nam je dokaz za to, da pri nas takrat racionalistični realizem še ni izpodjedel idealističnih podlag duhovnosti. Nesporazum, ki ga je takrat zakrivil v svojem nazarenskem razpoloženju do umetnostnih problemov Langus, je zdaj popravil Matej Sternen. V tem je nedvomno dobršen del pomembnosti njegovega dejanja, če ga pogledamo v luči lastne umetnostne zgodovine." Glasbene vložke je izbral Mihael Kozjek, odlomke iz skladbe Cantabile v Es-duru Benedetta Marcella v izvedbi organistke Angele Tomanič. Oblikovalka zvoka Klara Otorepec, bralca Mateja Perpar in Ivan Lotrič.

S knjižnega trga Košir, Lebda, Chandler, Peršin

Manca Košir: Nagovori tišine Malgorzata Lebda: Žetev Raymond Chandler: Veliki spanec Peter Kovačič Peršin: Etos prihodnosti Recenzije so napisali Nives Kovač, Katja Šifkovič, Marko Golja in Marija Švajncer.

Eppur si muove - In vendar se vrti Načrt za okrevanje in njegov strateški pomen v Italiji

S koncem vlade Maria Draghija in prihajajočimi predčasnimi volitvami Italija končuje obdobje političnega premirja. Poldrugo leto široke koalicije narodne enotnosti je bilo zanjo izredno pomembno, saj ji je uspelo utiriti pomemben projekt reform in vlaganj, ki izhaja iz evropskega projekta NextGenerationEU. Njegov osrednji Mehanizem za okrevanje in odpornost je bil do Italije posebej radodaren, saj je država največja dobitnica nepovratnih sredstev in ugodnih posojil, ki jih predvideva. Mario Draghi je na reforme, povezane z njim, stavil uspeh svoje vlade. Toda delo je v luči septembrskih volitev ostalo na pol poti.

Glasba

Za en bokal muzike Ljudske pesmi z vseh vetrov

Poslušamo izbrane ljudske pesmi iz starejših oddaj Slovenska zemlja v pesmi in besedi in iz arhivov naše radijske postaje ter Glasbeno narodopisnega instituta. Še en sprehod skozi različne plasti prostora in časa našega ljudskega zvočnega izročila, ki je vedno brezčasno in na svoj način tudi aktualno in poučno.

Banchetto musicale Giuseppe Tartini in grof Saint-Germain

Slovenska violinistka in specialistka za baročno glasbo Mojca Gal, ki že vrsto let deluje v Švici, je nedavno izdala zgoščenko s sonatami Tartinija in grofa Saint-Germaina. S kolegi poskuša slediti opisom nekdanjih virtuozov in ohranjenim navodilom za izvajalce.

Mladi virtuozi Skladateljica Petra Strahovnik

S Petro Strahovnik nadaljujemo cikel poletnih oddaj, v katerih poslušamo stare koncertne posnetke danes uveljavljenih glasbenikov. Tokrat smo izbrali posnetke s Skladateljskega večera, ki je potekal 7. januarja 2008 v Slovenski filharmoniji v okviru Glasbene mladine ljubljanske in iz koncerta Slovenskih glasbenih dni, ki je bil marca 2010 na ljubljanskem gradu. Leta 2008 je Petra Strahovnik še obiskovala tretji letnik študija kompozicije na Akademiji za glasbo v razredu Uroša Rojka, po uspešnem študiju pa se je pozneje vpisala še na Kraljevi konservatorij v Haagu. Njeno glasbeno pot bogatijo številni uspehi in nekatere bomo tudi omenili v oddaji (med drugimi zmago na skladateljski tribuni Rostrum leta 2019), poslušali pa bomo dela Keen, Lebdenje in Panisterah.

Po belih in črnih tipkah Claude Debussy 3, Pianisti skladatelji, 26. del

Po vrnitvi iz Rima, leta 1887, v katerem je Debussya prevzela in navduševala Wagnerjeva umetnost, je na svetovni razstavi v Parizu slišal glasbo javanskega gamelana in spoznal, da je izraz, ki ga išče v svoji ustvarjalnosti soroden zvokom avtohtonega ljudstva indonezijskih otokov. V tretjem delu pripovedi o velikanu svetovne glasbene ustvarjalnosti, skladatelju, ki predstavlja epitom impresionizma, za nekatere hkrati tudi začetnika moderne glasbe, se bomo mudili v obdobju Debussyjeve umetniškega dozorevanja, slogovnega in vsebinskega izčiščevanja.

Skladatelj tedna Žensko pero v glasbi stoletij, 3. del

Zdi se, da mračni srednji vek le ni bil tako zelo mračen, kot smo mislili. Ženske, čeprav največkrat skrite za samostanskimi zidovi, so študirale, se izobraževale in izpopolnjevale na številnih področjih. Pri tem pa kljub vsem omejitvam, ki so jih doživljale, niso pozabile na svojo ženskost. Sveta Hildegarda iz Bigna in Kassia iz Konstantinopla sta si v času, ko je bilo to skoraj samoumevno namenjeno le moškim, samozavestno utrli pot v svet glasbe in poezije.

Operna jutranjica Španska ura

V Španski uri je mogoče slišati kukavice, petelina, glasbene marionete in avtomat, ki igra trobento – Ravel je bil namreč velik ljubitelj glasbenih mehanizmov, še pred Déodatom de Séveracom in Dariusom Milhaudom je užival ob glasbenih skrinjicah in mehaničnih klavirjih.

Glasni novi svet Pesmi v severni noči

Poslušamo dve novi plošči švedskih glasbenikov, ki pa se na teh dveh zvočnih zapisih imenitno ujameta v sodobnem fantazijskem nokturnu. Poslušali bomo novo delo in izvedbo skladatelja Magnusa Granberga Night Will Fade and Fall Apart in solo ploščo Contra Songs, ki jo je saksofonist Mats Gustafsson posnel v eni noči v osamljeni cerkvici v švedskem Gustafsbergu.

Glasbeni utrip Glasbeni utrip

Aktualna tedenska oddaja, namenjena poročanju o glasbenih dogodkih doma in v tujini in kritični oceni le-teh. Pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa v Ljubljani, Mariboru in Kopru.

Mojstri samospeva V teh poletnih dneh ...

Tudi poletje s svojimi čari očitno ponuja dovolj navdiha za ustvarjanje, z njim so svoje kompozicije obarvali tako skladatelji preteklih obdobij kot sedanjega časa.

Skladatelj tedna Žensko pero v glasbi stoletij, 2. del

Luč ženske je v srednjem veku kot trubadurka svetila prav tako močno kot njeni moški sodobniki, ženska kot hrepeneča ljubezen, mistična, zaljubljena in ljubljena, mati in končno tudi glasbenica ali pesnica z zvenečo dušo in telesom. V vseh teh podobah se nam prikazuje prek poustvarjalne veličine pevke Montserrat Figueras, od Sibilinih spevov iz 10. stoletja do glasbe srednjeveških trubadurjev, španske zlate dobe iz 16. stoletja ter baskovske in andaluzijske ljudske tradicije.

Koncertni dogodki na tujem Haydn, Bach in Mozart

Dirigent Ben Gernon in Filharmonični orkester BBC-ja sta na koncertu 7. maja v dvorani Bridgewater v Manchestru predstavila tri dela skladateljev, ki so prinesli izkušnje in veščine, izpiljene z življenjskimi izkušnjami, da bi ustvarili dih jemajoča dela, ki še naprej navdihujejo in presenečajo. Program se je začel s sodelovanjem v Manchestru: BBC-jevim filharmonikom so se pridružili solisti z manchestrskega Kraljevega severnega kolidža za glasbo in glasbene šole Chetham za Haydnovo zadnjo osupljivo mašo z naslovom Harmoniemesse. Instrumentalna barva in navdih iz baroka sta pomembna tudi v Webernovi občutljivi orkestraciji Bachovega Ricercarja a 6 iz njegove Glasbene daritve. Odmevi Bachovega kontrapunkta pa zvenijo tudi v osupljivem zadnjem stavku dih jemajoče Mozartove zadnje simfonije "Jupiter".

Jazz

Jazz avenija Kitarist Lionel Loueke

V oddaji bomo predstavili zahodnoafriškega kitarista in skladatelja Lionela Louekeja. Pot do uspeha mu je utrl sam Herbie Hancock, ko ga je vključil v svojo zasedbo. Ima odlično glasbeno izobrazbo, v zadnjem času pa je vse bolj iskan glasbenik. V četrtek, 18. avgusta, se bo v Novem mestu predstavil s solističnim nastopom.

Samó muzika Ellingtonov sakralni džez v Ljubljani

Oddajo na praznični ponedeljek bomo namenili sakralni glasbi enega najpomembnejših skladateljev 20. stoletja Duka Ellingtona v interpretaciji slovenskih glasbenikov. Duke Ellington je v letih od 1965 do 1973, torej do leta pred svojo smrtjo, zložil tri sakralne koncerte za zasedbe, ki so ob osnovnem velikem orkestru vključevale še obširne vokalne sestave. Ljubljanski koncert Ellingtonove sakralne glasbe je odigral Big band RTV Ljubljana pod dirigentskim vodstvom Dukovega sina Mercerja Ellingtona kot nekakšen preludij 28. mednarodnega ljubljanskega džezovskega festivala leta 1987. Našemu orkestru so se pridružili tudi gostje iz Amerike: trobentač Barrie Lee Hall, bobnar »Rocky« Quinten White, pevki Anita Moore in Karmen Palaisa ter slovenska vokalista Dunja Spruk in Oto Pestner. Ta pomembni koncert je navdušil skoraj tisočglavo občinstvo v Frančiškanski cerkvi v Ljubljani, nekaj je bilo tudi naključnih obiskovalcev, ki so se odpravili k maši in tako nehote spoznali veličastno Elllingtonovo glasbo. O spominih s koncerta nam bo pripovedoval takratni solist v orkestru in današnji džezovski urednik Hugo Šekoranja. Oddajo Samo muzika pripravlja Marko Kumer.

Jazz Ars Kitarist Johnny Smith

Oddajo bomo namenili glasbi kitarista in skladatelja Johnnyja Smitha, letos zaznamujemo stoletnico njegovega rojstva. Johnny Smith je bil verjetno najbolj univerzalen in najspretnejši kitarist v petdesetih letih 20. stoletja, sposoben je bil igrati tako Schoenberga kot džezovske standarde in svoje lastne skladbe. Snemal in nastopal je zelo poredko, pa je vseeno postal eden vplivnejših kitaristov, predvsem med glasbeniki.

Jazz avenija Tolkalec Han Bennink

Petkovo oddajo bomo namenili Hanu Benninku, letos je minilo 80 let od njegovega rojstva. Bobnar, tolkalec in multiinstrumentalist in nenazadnje slikar Han Bennink je bil rojen leta 1942 blizu Amsterdama v glasbeni družini. Najprej je ustvarjal zvoke na kuhinjskem stolu, pozneje mu je oče, ki je bilo prav tako tolkalec v orkestru, priskrbel ustreznejši set. Toda Han še dandanes pogosto uporabi stole ali pa si za svoje ekshibicije poišče katero koli razpoložljivo površino in pripomoček. Leta 2008 je bil izbran za evropskega jazzovskega glasbenika. Han Bennink je kar nekajkrat zaigral v različnih kombinacijah v Sloveniji. Oddajo sem pripravil Marko Kumer.

Samó muzika Miha Gunzek – klarinetist in dirigent

V današnji oddaji slovenskega jazza Samo muzika bo v ospredju Miha Gunzek, legendarni slovenski klarinetist in tudi glasbeni pedagog. Po končani osnovni šoli je nadarjen trboveljski fant nadaljeval študij glasbe na konservatoriju v Ljubljani pri profesorju Vaclavu Launu. Na beograjski glasbeni akademiji je diplomiral in Beogradu ostal zvest tudi krajši čas po končani drugi svetovni vojni. Zaigral je tudi v njihovem jazzovskem orkestru. Po vrnitvi v Slovenijo je z glasbeno dejavnostjo združil vse svoje izjemne sposobnosti: deloval je kot solo klarinetist v radijskem simfoničnem orkestru, kot saksofonist Plesnega orkestra Radia Ljubljana in občasno tudi kot dirigent. Gunzek je postal tudi profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Od leta 1974 do 1982 je bil njen rektor in dekan. Leta 1963 je prevzel vodenje Delavske godbe Trbovlje. Njegova največja zasluga glede godbeništva je prodor slovenskega godbeništva v Evropo. Oddajo Samo muzika pripravlja Marko Kumer.

Jazz Ars Pianistka Beegie Adair

Petkovo džezovsko oddajo bomo namenili glasbi ameriške džezovske pianistke Beegie Adair. Za vedno se je poslovila 23. januarja letos, stara 84 let. Igrala je predvsem do ušes prijazen jazz – standarde in preproste priredbe priljubljenih pesmi. Odlikuje jo zelo čist zven klavirja. Njena kariera se je raztezala skozi šest desetletij, njeno igranje pa je posneto na več kot stotih albumih. Najraje je nastopala v triu, bila pa je tudi uspešna studijska glasbenica. Oddajo je pripravil Marko Kumer.

Jazz avenija Jazzovski mozaik

V mozaični ponedeljkovi oddaji bomo napovedali solistični koncert pianist Giulia Scaramella ob zori v Trstu. Spomnili se bomo treh glasbenikov, ki so se za vedno poslovili: saksofonista Charlesa Brackeena, tolkalca Mtumeja in basista Petra Inda. Slišali bomo tudi skladbi legendarnega saksofonista Bennyja Carterja.

Samó muzika Ljubljanski jazz ansambel

Današnjo oddajo slovenskega jazza Samo muzika bomo namenili eni najpomembnejših slovenskih malih džezovskih zasedb – Ljubljanskemu jazz ansamblu. Pod vodstvom trobentača in izjemne glasbene osebnosti Urbana Kodra je igrala od srede petdesetih let prejšnjega stoletja do nekako leta 1968. Po besedah samega Urbana Kodra »niso igrali čistega dixielanda, ampak mainstream«. Sčasoma so postali verjetno najbolj priljubljena mala džezovska zasedba, ki ji je uspelo nastopiti tudi na elitnem francoskem festivalu v Juan les Pinsu na Azurni obali. Izvrstna mala zasedba je izvajala tradicionalni in mainstreamovski džez, izdala prvo džezovsko ploščo v Jugoslaviji in dobivala odlične kritike tudi v tujini. Oddajo Samo muzika pripravlja Marko Kumer.

Jazz Ars Krešimir Remeta

Nocojšnjo oddajo bomo namenili hrvaškemu jazzovskemu glasbeniku Krešimirju Remeti – solistu na kontrabasu in električnem basu. Krešimir Remeta je bil rojen 14. januarja leta 1932. Zgodaj je začel z glasbo – sprva je igral kitaro in bil član nekaterih zgodnjih plesnih zasedb. Nato ga je pritegnil kontrabas – študiral ga je na zagrebškem konservatoriju. Hitro je ugotovil, da se pizzicato v klasični glasbi močno razlikuje od tistega v jazzu. Pozneje ga je v svet jazzovskega igranja uvedel prav njegov idol – sloviti basist Ray Brown. Konec petdesetih let prejšnjega stoletja je bil član noneta Zvonimirja Skerla, kvarteta Radana Bosnerja in kvarteta Damirja Dičića. Nato se je z zasedbo Jazz Kellers, ki jo je vodil klarinetist in saksofonist Loča Stiplošek, odpravil v Nemčijo. Z njima so bili še pozavnist Zvonimir Skerl, trobentač Marijan Domić, pianist Aleksander Miler in bobnar Jože Fink. Konec leta 1956 se je pridružil kvartetu vibrafonista Boška Petrovića, ki se je pozneje preimenoval v Zagreb Jazz Quartet in postal najbolj prepoznavna mala zasedba jugoslovanskega jazza.

Jazz avenija Roy Brooks

Lani je izšla dvojna zgoščenka Understanding s še nikoli izdanimi koncertnimi posnetki zasedbe bobnarja Roya Brooksa. Posneti so bili v Baltimoru na koncertnem prizorišču The Famous Ballroom 1. novembra leta 1970. Brooksov klasični jazzovski kvintet so dopolnili panamski tenor saksofonist Carlos Garnett, trobentač Woody Shaw, pianist Harold Mabern in basist Cecil McBee. Takrat so odigrali verjetno svoj najboljši koncert: dve uri energičnega in predano odigranega jazza. Na albumu Understanding je ob kratki Milesovi Temi pet več kot dvajset minut dolgih skladb. Nocoj bomo lahko poslušali le dve: Prelude To Understanding z enajstminutnim trobentačevim solom in Understanding. Roy Brooks je umrl leta 2005.

Samó muzika Zamejski jazz

Današnjo oddajo slovenskega jazza Samo muzika bomo namenili glasbenikom, ki so povezani s slovenskim zamejstvom v Avstriji in Italiji. Poslušali bomo skladbe Tonča Feiniga, slovenskega jazzovskega pianista z avstrijske Koroške in Maria Vavtija, pozavnista, ki je prav tako Slovenec iz Avstrije. Sledila bosta slovenska jazzovska glasbenika iz Italije: čelistka in pevka Andrejka Možina in pianist Renato Chicco. Oddajo Samo muzika pripravlja Marko Kumer.

Radijska igra

Kratka radijska igra Egist Zagoričnik: Balada o črvu in vojaku

Groteska z izrazitim protivojnim sporočilom na ludističen način sooči pogleda vojakov in bitij, za katera vojna z veliko žrtvami pomeni način preživetja. Dramaturg: Pavel Lužan Režiserka: Irena Glonar Tonski mojster: Jure Culiberg Vojaka – Branko Grubar, Roman Končar Črva – Gojmir Lešnjak, Vojko Zidar Posneto v studiih Radia Slovenija maja 1991

Radijska igra Marjan Marinc: Dediči – 7 – Vesela vdova

Tudi v tej igri Marinc skozi humorno dogajanje, spleteno okrog vesele vdove, ob koncu vendarle razkrije nehumana in egoistična nagnjenja dedičev. Nastopajo: Micka – Jerica Mrzel; Pepe – Maks Bajc; Karmen Dlesk – Majda Potokar; Sofija – Slavka Glavin; Modistka – Polona Vetrih; Dekle – Mila Kačič; Maks – Janez Albreht; Rudolf – Tone Homar; Tone – Dare Valič; Vajenec – Marko Okorn; Milka – Marija Benk; Janez – Janez Hočevar. Igro so sooblikovali: asistentka režije: Mojca Cavazza; tonski mojster: Miro Marinšek; glasbeni opremljevalec: Peter Čare; dramaturg: Pavel Lužan; režiser: Marjan Marinc. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana aprila 1979.

Radijska igra Paul Claudel: Marijino oznanjenje

Mlada podeželska ženska zboli za gobavostjo, ker je iz sočutja in dobrotljivosti za slovo poljubila gobavega arhitekta, svojega zavojevalca. Ko jo zapusti še zaročenec, odide med gobavce in se še bolj goreče posveti Bogu. S čudežno ozdravitvijo arhitekta in obujenjem mrtvega otroka svoje tekmovalne sestre na božično noč prevzame hkrati vlogo odrešenika in matere odrešenika. Claudel skozi svetniško Violaine pripoveduje o odrešenju po ženski poti. Tako sicer zgodba o srednjeveškem svetu, polnem vojn, bolezni ter iskanja duhovnih poti, postane nenavadno aktualna in v času osvobajanja ženske moči v današnjem času zaživi v povsem sodobni luči. Prevajalec: Aleš Berger Prirejevalka in dramaturginja: Ana Kržišnik Blažica Režiserka: Ana Krauthaker Tonska mojstrica: Sonja Strenar Avtor izvirne glasbe: Goran Krmac Glasbeni oblikovalec: Luka Hočevar Violaine – Anja Novak Anne Vercors – Matija Rozman Pierre iz Craona – Saša Tabaković Jacques Hury – Branko Jordan Mara – Ana Urbanc Mati – Vesna Jevnikar Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2022.

Kratka radijska igra Franček Rudolf: Klic divjine

V igri so ljubke živalce in nežna človeška čustva. Ali z drugimi besedami domače vaške živali in priseljeni lastnik vikenda v humorni parodiji. Dramaturg: Pavel Lužan Režiser: Gregor Tozon Tonski mojster: Miro Marinšek Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Jaka – Janez Starina Roza – Lučka Počkaj Francelj – Dare Valič Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 2003.

Radijska igra Gregor Tozon: Poletje v stari Ljubljani

Igra je bila posneta v času, ko je bila ta zdaj tradicionalna prireditev še v povojih in se je rojevala v zamisli redkih navdušencev. Ob razmisleku o prireditvi pa igra prikaže kompleksen in večplasten odnos do starega mestnega jedra in o tem, kaj bi lahko poudarilo in slavilo njegove posebnosti ob hkratni uvrstitvi vsebin v njegovo specifično okolje. Režiser: Gregor Tozon Tonski mojster: Staš Janež Sogovorniki – Mirjam Borčič, Primož Lorenz, Milan Dekleva, Jerca Mrzel, Vlado Kreslin, Ervin Fritz, Jože Hudeček, Matjaž Kmecl, Zoran Predin, Miha Maleš, Maja Končar, Jani Kovačič, Gregor Tozon. Posneto v stari Ljubljani in v studiih Radia Slovenija poleti 1988

Kratka radijska igra Robert Fox: Bajka

Mlada ljubezen hitro vzplamti in želi vse takoj, v veri, da bo trajalo za vedno ... Prevajalec je Vlado Senica, prirejevalec in režiser: Jože Valentič, dramaturg: Pavel Lužan, tonski mojster: Jure Culiberg in glasbeni oblikovalec: Tomo Pirc. Pripovedovalka je Violeta Tomič. Zaljubljeni par igrata Nataša Barbara Gračner in Bojan Emeršič, Mama je Lenča Ferenčak. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1992.

Radijska igra Marjan Marinc: Dediči - 6 - Razkrita zarota

Igra nam z resnobnostjo razkriva nepravilne medčloveške odnose, ki med dediči pripeljejo do prav nič smešnega zapleta. Vendar pa Marinc tudi tokrat ostaja zvest svojemu kritično-ironičnemu pogledu na svet, zato je paleto ironije toliko bolj uporabil v sklepnem delu igre – pri samem razkritju zarote. Nastopajo – Irena Latnik – Marjeta Gregorač; Njena mati – Maja Šugman; Rudi Škrleb – Tone Kutner; Miha Škrleb – Aleksander Valič; Bolniška sestra – Nina Skrbinšek; Zdravnik – Srečo Špik; Luka – Dare Ulaga; Rezi – Judita Hahn; Ana – Nika Juvan; Franc – Franček Drofenik; Vili – Milan Kalan; Ivanka – Vera Per; Maks – Marko Simčič; Urška – Majda Grbac; Vratar – Tone Homar; Sodnik – Franc Markovčič. Igro so sooblikovali – tehnični asistent: Zmago Frece; asistentka režije: Mojca Cavazza; tonski mojster: Staš Janež; dramaturg: Pavel Lužan; režiser: Marjan Marinc. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Ljubljana 1979.

Radijska igra Peter Zobec: Skrivnostno izginotje Vitomil Z.

V igrani del so vtkani tudi spomini še živečih Zupanovih prijateljev. Dogodek, ki je predmet dramskega zapleta, se je odvijal v času, ko je Vitomil Zupan po svojih zaporniških letih spet prišel v milost pri političnih oblastnikih in bil poslan na mednarodno pisateljsko srečanje v Italijo. Prejel je tudi denar za potne stroške, vendar ga je še pred odhodom zapravil. Zvesti prijatelji, ki so bili pri tem udeleženi, so na legendarnem vrtu hotela Turist zaskrbljeni takoj zbrali potrebno vsoto in jo hoteli izročiti Zupanu. Pisatelj pa je v tistem trenutku skrivnostno izginil … Dramaturg: Goran Schmidt Režiser: Peter Zobec Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Avtor izvirne glasbe: Mojmir Sepe Vitomil - Boris Cavazza\t\t Borut - Matjaž Tribušon\t Peter - Jure Ivanušič Miha - Andrej Nahtigal Nuša - Ljerka Belak\t Teta - Mojca Ribič Hinko - Matija Barl Radijska napovedovalka - Nataša Dolenc Drugi igralci - Andraž Polič, Primož Petkovšek, Aleš Šubic, Zdenka Vetrovec, Alenka Kovačič, Tadej Justin, Jošt Balent, Anže Blažič, Gordan Ratkovič Pripovedovalci spominov - Danijel Roškar, Peter Zobec, Matija Barl, Mojmir Sepe, Katja Šoltes Solo kitara - Andraž Polič Na besedilo Vitomila Zupana pela Vita Mavrič Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2003.

Kratka radijska igra Pavel Lužan: Vsakdanja bomba

Kakofonija zvočnih sporočil je tako prispodoba preobremenjenosti z informacijami, s slogi njihovega podajanja, mnogokrat nevzdržnega mešanja resnih, poglobljenih vsebin s ceneno zabavo, ki jih vse bolj preplavlja. Dramaturg Pavel Lužan Režiser: Aleš Jan Tonska mojstrica: Metka Rojc Igralci - Stannia Boninsegna, Aleš Valič, Jerca Mrzel, Boris Juh, Mojca Ribič, Zvone Hribar Uredništvo igranega programa Igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija avgusta 1989.

Radijska igra Branislav Nušić: Dr.

Srbski komediograf je besedilo napisal proti koncu življenja, leta 1936, zato je v njem poleg humorja čutiti tudi grenko razočaranje nad življenjem. V trpki komediji oče z močjo denarja in zlorabo oblasti na najbolj neskrupulozne načine zagotovi sinu lepo prihodnost. Sin pooseblja povzpetniško voljo provincialne miselnosti, ki svojo moč in uspešnost gradi na dejstvu, da je z denarjem mogoče doseči prav vse. Prevajalec in prirejevalec: Franjo Kumer Tonska mojstrica: Ivica Dolinar Režiser: Hinko Košak Života – Lojze Potokar Mara – Vera Pantič Milorad – Franček Drofenik Velimir – Boris Kralj Blagoje – Franjo Kumer Klara – Štefka Drolc Drugi igralci – Sava Sever, Ruša Bojc, Mina Jeraj, Mara Černe, Maks Furijan Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 1963

Kratka radijska igra Barbara Čeh: Vžgi že to grmado!

Besedilo odlikujeta napol realen, napol nadrealen svet, pomenski prostor pa gradijo kratke in učinkovite sekvence presenetljivo raznovrstnega, bogatega in duhovitega jezika. \t Dramaturg: Goran Schmidt Režiserka: Ana Krauthaker Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Strašnik – Kristijan Muck Mila – Barbara Žefran Mlad moški – Gaber Trseglav Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 2005.

Verstva

Bogoslužje Evangeličansko bogoslužje

Spoštovani poslušalke in poslušalci, vabimo vas, da prisluhnete evangeličanskemu bogoslužju, ki ga je pripravila Jana Kerčmar, duhovnica v evangeličanski cerkveni občini Gornji Petrovci.

Musica sacra Pred praznikom Marijinega vnebovzetja

Praznik Marijinega vnebovzetja ima dolgo zgodovino - slavili so ga že v apostolskih časih. Kot je Marija en sam simbol zemeljske in nebeške lepote, je taka tudi vsebina tega praznika - na ta dan naj bi bila Marija, kot je zapisal papež Pij XII. »s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo«. Slovesna je tudi glasba na ta dan – tako skladbe tuijih kot slovenskih skladateljev opevajo Marijo, kot najlepšo vseh časov in nebeško Mater nas vseh.

Glasba in sveto Ob prazniku Marijinega vnebovzetja

Pred praznikom Marijinega vnebovzetja vas vabimo k poslušanju slovenskih ljudskih oz. ponarodelih pesmi, namenjenih v čast Vnebovzeti Materi Božji. Marsikatero tovrstno melodijo v teh dneh slišimo tudi na romarskih poteh, ki v tem času največkrat vodijo prav k Mariji.

Sedmi dan Marija, zavetnica in priprošnjica

Pred največjim Marijinem prazniku Vnebovzetju Device Marije bo asisent na Teološki fakulteti cistercjian dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld razloril pomen tega zelo starega krščanskega praznika. Med katoličankami in katoličani je zelo priljubljen in na ta dan 15. avgusta množično romajo v Marijina svetišča, saj Marija velja za zavetnico in priprošnjico.

Sledi večnosti Marijino vnebovzetje nam kaže naš končni cilj: večnost, mir in srečo

Pred obhajanjem največjega cerkvenega Marijinega praznika, Marijinega vnebovzetja gostimo patra minorita Andreja Mohorčiča iz župnije Turnišče v Prekmurju. Cerkev Marije pod logom v Turnišču je glavno romarsko središče murskosoboške škofije, kamor že večer pred omenjenim verskim praznikom romajo romarji; na sam praznik pa se je pred romarsko cerkvijo Marije pod logom v Turnišču pred pandemijo covida-19 zbralo tudi do pet tisoč ljudi iz različnih krajev Slovenije. Pater Andrej upa, da se bo po dveh pandemičnih letih vnovič zbralo več tisoč romarjev v Turnišču, kjer pa obhajanje velikega šmarna začnejo že nekaj dni pred 15. avgustom. V župniji Turnišče namreč deluje samostan sester klaris in te 11. avgusta praznujejo god svete Klare, ustanoviteljice omenjenega ženskega reda. S patrom Andrejem Mohorčičem se je pogovarjala Nataša Lang.

Bogoslužje Prenos maše iz Adergasa

Iz župnijske cerkve Marijinega oznanjenja v Adergasu na 19. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Slavko Kalan, pojeta pa Cerkveni mešani in mladinski pevski zbor pod vodstvom Nancy Luise Sirc.

Musica sacra Sakralna glasba iz španske zlate dobe

Poletni dnevi vabijo na jug in obmorske kraje, marsikoga privlačijo tudi stara mestna središča z bogato kulturo in zgodovino. Tokrat vas zato vabimo k poslušanju sakralne glasbe iz španske »zlate dobe«. To več kot stoletno obdobje vsestranskega kulturnega in gospodarskega razcveta se je začelo v začetku 16. stoletja, svoj vrh pa doseglo v letu 1580, ko je kralj Filip Drugi zavzel portugalsko kraljestvo. Gospodarski razcvet je vplival tudi na kulturnega: v glasbi so ga zaznamovali Francesco Correa de Aurauxo in Manuel Rodriges Coelho.

Glasba in sveto Ob prazniku Marije Snežne

Tokrat se bomo z glasbo in besedo pomudili pri Mariji Snežni, ki goduje prav 5. avgusta. Nenavaden praznik za najbolj vroče dni v letu. Od kod? Legenda se vrti okrog največje Marijine cerkve na svetu, to je bazilika Marije Vélike v Rimu. Mariji Snežni na čast pa kljub zanimivi zgodbi ni posvečeno prav veliko glasbe. Slovenski skladatelj Jože Trošt je eden tistih, ki se je spomnil nanjo.

Sedmi dan Alhambra - Dediščina muslimanske in krščanske umetnosti

Islam je zelo vplival na špansko umetnost. Alhambra je eden od primerov izjemne arhitekture. O tem biseru govori umetnostna zgodovinarka Mojca Polona Vaupotič.

Sledi večnosti Tabor evangeljskih skupnosti-živeti iz Božje besede

Na posebnem duhovnem vikendu v Crikvenici v hrvaškem Kvarnerju so se na intenzivnih duhovnih vajah zbrali predstavniki različnih evangelijskih cerkva s širšega slovenskega prostora. Gostje oddaje pričujejo o tem kako na osebno intimni ravni razumejo svoje praktično krščanstvo in kako vzajemen je ta odnos do sočloveka in Boga hkrati.

Bogoslužje Prenos maše iz Črenšovcev

Iz župnijske cerkve povišanja svetega Križa v Črenšovcih na 18. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Zoran Car, poje pa cerkveni mešani pevski zbor Franceta Cigana pod vodstvom Katje Kovač. Na orgle igra Daniel Kovač.

Literatura

Literarni večer Nobelovec Vidjadar Suradžprašad Naipaul - ob 90. obletnici rojstva

Naipaul sodi med najpomembnejše pisatelje, ki pišejo v angleščini, zaznamovale pa so ga indijska, trinidadska in britanska kultura. V oddaji, ki jo je pripravila Miriam Drev, boste slišali odlomke iz romanov Maser mistik in Posnemovalci pa tudi iz pisateljeve trilogije o Indiji. Avtorica oddaje Miriam Drev, prevajalca Miriam Drev in Jože Fistrovič, interpreta Tomaž Gubenšek in Primož Pirnat, režiser Alen Jelen, napovedovalka Nadja Jarc, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednika oddaje Marko Golja, Petra Tanko, leto nastanka 2007.

Lirični utrinek Emily Dickinson: 883

Skoraj vse pesmi Emily Dickinson (1830 – 1886) so izšle posthumno. Ta ameriška pesnica je namreč za časa svojega življenja objavila zgolj sedem pesmi. Danes so njene pesmi oštevilčene, vseh je 1775, predstavljajo pa enega najpomembnejših opusov ameriške poezije. 883. pesem, ki govori o pesnikih, je prevedel Mart Ogen, interpretira jo Saša Mihelčič. Uredil: Gregor Podlogar.

Literarni nokturno Feri Lainšček: Občutek za veter

Kaj je tisto, zaradi česar so dela sodobnih prekmurskih književnikov dobrih sto let po združitev s slovenskim matičnim narodom nekaj posebnega v primerjavi z drugimi? Je to široka panonska pokrajina, morda nostalgična zazrtost v preteklost v poudarjanju svoje identitete? Značaj tako imenovane panonske duše? Vse to so zasledovali avtorji literarno-filmske duhovne monografije Prekmurja Občutek za veter (založba Fran-Franc, 2004). Pesniški del je prispeval Feri Lainšček. Te njegove pesmi predvajamo na državni praznik, na Dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Interpret Željko Hrs, režiser Marko Bratuš, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Zoran Crnkovič, urednika oddaje: Marjan Strojan in Gregor Podlogar. Leto nastanka 2007.

Odprta knjiga na radiu Marko Sosič: Tito amor mijo 10/24

Roman, napisan v prvi osebi, se skozi oči desetletnega dečka dogaja ob koncu šestdesetih let na tržaškem Krasu in na podeželju Benečije, kjer je bil Slovenec zastrupljen s strahom pred izražanjem svoje narodnostne biti in zato prisiljen k izseljevanju oziroma izginotju. Deček, bolezensko zaznamovan s senco na pljučih, zaradi katere mora biti čim pogosteje v stiku z gozdom in čistim zrakom, živi svoje odraščanje v refleksiji do zunanjega in svojega, notranjega sveta, ki ga povečini projicira v domišljijske podobe, polne priučene krščanske kulture in resničnosti svoje delavske provenience. Ob miselnem in fantazijskem soočanju s strahotami iz časa druge svetovne vojne, o katerih mu pripovedujejo njegovi najbližji, odkriva grozo in brezup, ki ga še bolj odmikata iz realnosti v domišljijski svet hrepenenja in polepotenosti. Ob strahu pred izginotjem sebe in vseh drugih Slovencev, ki živijo na ozemlju med tržaškim Krasom in Benečijo, odkriva zamolčano resnico svojih najbližjih. Ta je določala njihovo usodo, v kateri je bilo služenje drugemu eno izmed primarnih poslanstev, to pa naj bi zagotavljalo posmrtno življenje v nebesih. Ob iskanju svoje identitete, miselne in včasih tudi fizične, v svetu, ki je pogosto zaznamovan z grobim provincializmom, se vzporedno dogaja zgodba, polna hrepenenja in ljubezni do deklice iz Benečije, za katero deček ve, da jo bo izgubil, a se obenem tolaži z mislijo, da mu bo ostal njegov svet odrešujoče domišljije. Knjiga je bila nominirana za nagrado kresnik 2006 in je izšla pri založbi Litera. Interpret: Iztok Mlakar Režija: Suzi Bandi Izvirna glasba: Iztok Cergol Produkcija: RAI-Radio Trst A, 2009

Lirični utrinek Paul Valéry: Čebela

Paul Valéry (1871 – 1945) je sprva pisal simbolistično poezijo, nato pa je po dvajsetletnem molku ustvarjal izvirno ter izredno dodelano in meditativno liriko. Leta 1922 je objavil svojo najpomembnejšo pesniško zbirko z naslovom Čari. Iz te zbirke je tudi pesem Čebela, ki jo je prevedel Boris A. Novak, interpretira pa jo Željko Hrs. Uredil: Gregor Podlogar.

Literarni nokturno Ewald Murrer: Pesmi

Češki pesnik Ewald Murrer (1964) je pred dvema letoma prejel ugledno nagrado magnesia litera za zbirko pretežno epskih pesmi Nočno branje. Žirija je svojo odločitev utemeljila s tem, da se v njegovi poeziji "imaginacija in zanimanje za skrivnostno srečujeta z groteskno, mestoma prav naturalistično hiperbolo" in da pesnik navezuje na "poetiko melanholičnega in bizarnega sanjarjenja", s katero je navdušil že v začetku devetdesetih let. Mimogrede, leta 1997 se je udeležil literarnega festivala Vilenica. Pesmi je izbrala in prevedla Nives Vidrih. Interpret Gašper Lovrec, režiserka Živa Bizovičar, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2022.

Literarni večer Literarni večer

Predstavljamo pesnike in prozaiste vseh časov, slovenski avtorji pogosto sami interpretirajo svoja dela.

Odprta knjiga na radiu Marko Sosič: Tito amor mijo 9/24

Roman, napisan v prvi osebi, se skozi oči desetletnega dečka dogaja ob koncu šestdesetih let na tržaškem Krasu in na podeželju Benečije, kjer je bil Slovenec zastrupljen s strahom pred izražanjem svoje narodnostne biti in zato prisiljen k izseljevanju oziroma izginotju. Deček, bolezensko zaznamovan s senco na pljučih, zaradi katere mora biti čim pogosteje v stiku z gozdom in čistim zrakom, živi svoje odraščanje v refleksiji do zunanjega in svojega, notranjega sveta, ki ga povečini projicira v domišljijske podobe, polne priučene krščanske kulture in resničnosti svoje delavske provenience. Ob miselnem in fantazijskem soočanju s strahotami iz časa druge svetovne vojne, o katerih mu pripovedujejo njegovi najbližji, odkriva grozo in brezup, ki ga še bolj odmikata iz realnosti v domišljijski svet hrepenenja in polepotenosti. Ob strahu pred izginotjem sebe in vseh drugih Slovencev, ki živijo na ozemlju med tržaškim Krasom in Benečijo, odkriva zamolčano resnico svojih najbližjih. Ta je določala njihovo usodo, v kateri je bilo služenje drugemu eno izmed primarnih poslanstev, to pa naj bi zagotavljalo posmrtno življenje v nebesih. Ob iskanju svoje identitete, miselne in včasih tudi fizične, v svetu, ki je pogosto zaznamovan z grobim provincializmom, se vzporedno dogaja zgodba, polna hrepenenja in ljubezni do deklice iz Benečije, za katero deček ve, da jo bo izgubil, a se obenem tolaži z mislijo, da mu bo ostal njegov svet odrešujoče domišljije. Knjiga je bila nominirana za nagrado kresnik 2006 in je izšla pri založbi Litera. Interpret: Iztok Mlakar Režija: Suzi Bandi Izvirna glasba: Iztok Cergol Produkcija: RAI-Radio Trst A, 2009

Lirični utrinek Milan Jesih: Nekoč nekje ob vodi mirujoči

Sonet je iz njegove znamenite in odmevne pesniške zbirke Soneti (1989). Zbirka predstavlja vrh Jesihovega pesniškega ustvarjanja in je hkrati tudi izrazit primer postmodernističnega pesništva na Slovenskem. V njej pesnik bravurozno ubeseduje izkušnjo narave, pa podeželskega in mestnega življenja. Omenjen sonet, ki ga interpretira Branko Jordan, to razširi še na ljubezensko tematiko. Uredil: Gregor Podlogar.

Literarni nokturno Karel Širok: Kapelica

Motivika iz Svetega pisma, speta s primorsko bolečino, je značilna za domoljubne pesmi iz zbirke Kapelica, ki jo je Karel Širok izdal leta 1935. V slikoviti utrjeni vasi Šmartno v Goriških brdih leta 1889 rojeni pesnik in pisatelj je pisal predvsem za mladino, v nokturnu pa ob prazniku Marijinega vnebovzetja predstavljamo nekaj njegovih najzrelejših pesniških izdelkov, namenjenih odraslim. Občuteno jih interpretira Radko Polič - Rac, ki 18. avgusta praznuje osemdeset let. Interpret Radko Polič - Rac, režiserja Igor Likar, Ana Krauthaker, glasbena opremljevalka Sara Železnik, tonska mojstra Matjaž Miklič, Martin Florjančič, urednika oddaje Vlado Motnikar, Maja Žvokelj. Leto nastanka 2009.

Odprta knjiga na radiu Marko Sosič: Tito amor mijo 8/24

Roman, napisan v prvi osebi, se skozi oči desetletnega dečka dogaja ob koncu šestdesetih let na tržaškem Krasu in na podeželju Benečije, kjer je bil Slovenec zastrupljen s strahom pred izražanjem svoje narodnostne biti in zato prisiljen k izseljevanju oziroma izginotju. Deček, bolezensko zaznamovan s senco na pljučih, zaradi katere mora biti čim pogosteje v stiku z gozdom in čistim zrakom, živi svoje odraščanje v refleksiji do zunanjega in svojega, notranjega sveta, ki ga povečini projicira v domišljijske podobe, polne priučene krščanske kulture in resničnosti svoje delavske provenience. Ob miselnem in fantazijskem soočanju s strahotami iz časa druge svetovne vojne, o katerih mu pripovedujejo njegovi najbližji, odkriva grozo in brezup, ki ga še bolj odmikata iz realnosti v domišljijski svet hrepenenja in polepotenosti. Ob strahu pred izginotjem sebe in vseh drugih Slovencev, ki živijo na ozemlju med tržaškim Krasom in Benečijo, odkriva zamolčano resnico svojih najbližjih. Ta je določala njihovo usodo, v kateri je bilo služenje drugemu eno izmed primarnih poslanstev, to pa naj bi zagotavljalo posmrtno življenje v nebesih. Ob iskanju svoje identitete, miselne in včasih tudi fizične, v svetu, ki je pogosto zaznamovan z grobim provincializmom, se vzporedno dogaja zgodba, polna hrepenenja in ljubezni do deklice iz Benečije, za katero deček ve, da jo bo izgubil, a se obenem tolaži z mislijo, da mu bo ostal njegov svet odrešujoče domišljije. Knjiga je bila nominirana za nagrado kresnik 2006 in je izšla pri založbi Litera. Interpret: Iztok Mlakar Režija: Suzi Bandi Izvirna glasba: Iztok Cergol Produkcija: RAI-Radio Trst A, 2009

Ocene

Ocene Raymond Chandler: Veliki spanec

Avtor recenzije: Marko Golja Bralec: Matjaž Romih Če odmislite zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, v katero je bil uvrščen avtor, ki ne sodi vanjo, in je tako postal na prvi, goljufivi pogled klasik, je pot do takega priznanja včasih lahko dolga, zelo dolga, še zlasti pa to velja za prevedene avtorje. Raymond Chandler je lep primer. Klasik je bil že ob svoji smrti, zelo verjetno pa še prej. Pravzaprav je z vsakim svojim romanom in z večino filmov, posnetih po njegovih romanih, utrjeval ta status. Toda ali se morda spomnite, kdaj ste lahko prvič brali kak njegov roman v slovenščini? Se morda kdo spomni prevoda z naslovom Nevarna sestrica, ki je izšel leta 1966, ime avtorja pa je bilo natisnjeno Reimond Chaudler. Seveda, če pišeš krimiče, pišeš šund, šund pa je nekaj, kar je na obrobju družbe in zbranosti. S prevodom iz leta 1971 je Chandler končno postal Chandler vsaj po zapisu imena, toda anonimni prevajalec je naslov pisateljevega zadnjega romana Playback zelo svobodno prevedel kot Blodnjak. Seveda, če pišeš domnevni šund, ni pomembno, kdo te prevaja in kako te prevaja. Vse pa se spremeni v osemdesetih in v zgodnjih devetdeseti letih – takrat so izšli Chandlerjevi vrhunski romani Nikoli več na svidenje (s spremno besedo Slavoja Žižka), Sestrica in Zbogom, draga moja v prevodih Alenke Moder Saje, Ani Bitenc in Igorja Bratoža. Ste opazili razliko? Takrat so Chandlerja končno prevajali prevajalci iz prve lige, izhajal pa je pri uglednih založbah in ustrezno kontekstualiziran. Zakaj smo čakali trideset let na naslednji prevod Chandlerja, je težko vprašanje. So slovenske urednice in uredniki tri desetletja zbirali pogum za še en prevod? So tehtali pisateljev komercialni potencial? Še težje vprašanje je seveda, ali Chandler sodi v zbirko Moderni klasiki. Kot da se je dehierarhizacija literature dopolnila šele z izidom Chandlerja v zbirki z zvenečim imenom. Avtor, ki je na začetku svoje literarne poti med domačimi bralci vegetiral na knjižnem obrobju v površnih prevodih, se je zdaj končno znašel tam, kamor sodi. In to v odličnem prevodu Branka Gradišnika. (Mimogrede, njegove prevajalske opombe so vredne vašega branja med drugim zaradi erudicije, ki izvabi tudi kak nasmešek.) Gradišnik samozavestno prevaja pisateljeve domislice, jih ne mehča, tako da so Chandlerjeve prispodobe tudi v slovenščini žive, takšni (živi) pa so tudi protagonisti v slovenskem prevodu. Naj omenim le nekaj pisateljevih odlik: na začetku romana zasebni detektiv Philip Marlowe obišče ostarelega generala in milijonarja Sternwooda. Iz sekundarne literature je razvidno, da je podobo njegove graščine zasnoval na podlagi graščine milijonarja E. L. Dohenyja, toda čeprav je imel pred sabo konkretne zidove in stolpiče, Chandler vile ni opisal realistično, stvarno, kot fotografijo, ampak je v detektivov osebni pogled, njegovo pripoved vnašal simbolne pomene. Pravzaprav pisatelj to počne zelo dosledno. Pričakovali bi, na primer, da je primer preiskave, nekaj relativno premočrtnega. Toda pot, po kateri stopa Marlowe, se cepi in prepleta. Na tej poti se zgodi kar nekaj umorov. Toda četudi vam povem, da je Taylor ubil Geigerja, Lundgrenova Brodyja, Canino Jonesa in tako naprej, mi tega ne boste zamerili. Zakaj ne? Ker boste takoj ob branju ugotovili, da vprašanje, 'Kdo je moril', ni najpomembnejše vprašanje v romanu. Tega se je zavedal tudi Chandler in – ne verjamem da zaradi površnosti – enega umora sploh ni pojasnil. Si predstavljate pisca kriminalk, ki ne pojasni umora? Moral je biti res pogumen, predvsem pa je očitno stavil na druge karte: na značaj romanesknega junaka in na galerijo likov. Zato ne preseneča, da roman Veliki spanec vsebuje vrsto žanrskih likov, ki pa ne delujejo stereotipno – Chandlerjeva fatalka (usodovka mi zveni papirnato), je na primer fatalka in hkrati še kako ranjena. Marlowe je tako ali tako apoteoza protestantske etike. Do neke točke spoštuje prav sveta, še bolj pa svoj prav ter tako utrjuje prav sveta, ki je sicer dodobra razkrojen tudi zaradi precej razširjenega pohlepa. Je bila odločitev za izid Chandlerjevega romana Veliki spanec priznanje avtorju, ki si priznanje zasluži, ali založniška preračunljivost, ali kaj tretjega, je ta hip nepomembno vprašanje. Ali se Harold Bloom obrača v grobu ali ne, prav tako. Dejstvo pa je, da smo z vrhunskim prevodom Branka Gradišnika dobili enega boljših ameriških romanov o razkrajanju sveta s sredine 20. stoletja. Pripis: Na prevod čakajo še Chandlerjeva romana in njegove kratke zgodbe.

Ocene Peter Kovačič Peršin: Etos prihodnosti

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralec: Jure Franko Peter Kovačič Peršin je eden poslednjih velikih humanistov v slovenski filozofiji. Z osebno prizadetostjo in mračnimi napovedmi se zamisli nad pomanjkljivostmi in skrajnostmi sodobnega sveta in tudi slovenske družbe. Knjigo Etos prihodnosti je posvetil spominu na Hansa Künga, avtorja projekta svetovni etos. Švicarski filozof in teolog je zasnoval koncept univerzalnega etosa, premišljen načrt, ki bi bil sprejemljiv za vse človeštvo in svetovne religije ter bi učinkoval kot stvarni izhod iz sedanje civilizacijske krize. Temeljni problem sodobne misli, na začetku predvideva Peter Kovačič Peršin, je ta, da ne more dati zadovoljivega odgovora na vprašanje, kaj je človek. Misleci različnih idejnih usmeritev se jasno zavedajo, da je od vizije človeka in njegovega položaja v svetu odvisno, kako človek biva, kako se uresničuje kot družbeno bitje in kakšna bo njegova prihodnost. Vse preveč je takih, ki človeka razumejo le kot posebno obliko biološko-tehnološkega obstajanja, ne pa kot bitja svobode in razvojne odprtosti. Čedalje bolj očitna je dehumanizacija človeka. Temna plat sodobne zgodovine zato zahteva novo in celovito videnje človeka. Peter Kovačič Peršin izhaja iz nekaterih še vedno aktualnih stališč personalizma, eksistencializma, filozofije eksistence, frankfurtske šole in teoloških spoznanj, omeni pa tudi žal prezgodaj umrlo slovensko filozofinjo Cvetko Hedžet Tóth, nemško-ameriško politično teoretičarko judovskega rodu Hannah Arendt in nekatere druge mislece. Avtor oblikuje svoj lastni, v marsičem apodiktičen, vendar vsebinsko skrajno human in konsistenten sistem etike. V njem človek velja za presežno bitje, bitje nenehne rasti, duha in svobode. Čeprav pripada biološkemu svetu, zmore presegati danosti narave. Uresničuje se v medsebojnosti oziroma odnosu z drugim človekom, iz takega razmerja pa vznikata etična zavest in odgovornost za drugega. Prav zaradi sobivanja je človek etično bitje. Filozof pravi, da bi bilo treba postaviti nove duhovne in idejne temelje, hkrati pa se vračati k izvornim načrtom etičnega ravnanja, ki so izraženi v praetosu človeštva. Praetos štirih imperativov, ki ostajajo osnova svetovnega etosa, se glasi: ne ubijaj, ne kradi, ne laži in ne zlorabljaj spolnosti. Načelo, da ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da on stori tebi, ohranja svojo veljavo. Kovačič Peršin je kritičen pisec, vendar tu in tam ne govori naravnost, temveč uporablja posredne koncepte in sintagme. Pojem totalitarizma in besedne zveze totalitarni nazori, totalitarizem 20. stoletja in totalitarno okolje samo omeni, ne da bi pojasnil, kaj ima v mislih, nenehno pa piše o taki ali drugačni ideologiji oziroma ideoloških projektih spreminjanja sveta in brezrazredne družbe, predvsem pa o njihovem polomu. Učinkovali so ideološki moralni koncepti, svojo moč kaže ideologija neoliberalnega kapitalizma. Avtor pravi, da ideološki sistemi oziroma nosilci ideologij zahtevajo suženjsko podrejenost posameznika interesom ideologije. Človek je postal samo sredstvo, dogajali so se zločini. Peter Kovačič Peršin napoveduje, da mora napočiti obdobje postideologije, saj polom ideoloških projektov zahteva etični obrat. Rokopis knjige Etos prihodnosti je bil po vsej verjetnosti oddan pred izbruhom vojne v Ukrajini, vendar Kovačič Peršin piše tudi o pojavnih oblikah zla, ki se zgodijo med vojno, in posledicah po njej. Naša civilizacija je utemeljena na načelu vojne. Teoretik verjame v pomen in učinkovitost vzgoje, tudi vzgoje za mir, toda morda bi kdo kljub predsodkom o historičnem materializmu pomislil na Marxovo tretjo tezo o Feuerbachu, češ da okoliščine spreminjajo ravno ljudje in da mora vzgojitelj sam biti vzgojen. Pobuda za prevratno prakso, ki je navedena na koncu te teze, se seveda ne ujema z avtorjevimi stališči, saj pravi: »Globalno krizo bomo lahko rešili le s svetovnim projektom moralne prenove, ki bo zajela celotno človeštvo.« Avtor priznava, da je ta vizija morda videti neuresničljiva utopija, toda v resnici je po njegovem mnenju to edina pot, da človeštvo kot biološka vrsta preživi. Veliko besed namenja ohranjanju narave, poglobljeno pa piše tudi o pravnih, verskih in duhovnih vidikih. Knjiga Etos prihodnosti je celota plemenitih, dobronamernih in humanih idej. Pisec je že vrsto let zvest samemu sebi in svojemu načrtovanju etike. V lepem slogu in iskreni zagnanosti načrtuje boljši svet, opozarja in predlaga, prav dobro pozna vzroke in posledice slabih dejanj na svetovni ravni in v osamosvojeni Sloveniji, a še vedno vztraja pri prepričevanju in razsvetljevanju tistih, ki jih vodijo nagon po oblasti (tako ga imenuje sam), koristoljubje, izkoriščanje, poniževanje drugih in sebični interesi. Lahko bi se vprašali, zakaj bi se ti ljudje, ki jih razkrinkava, spremenili in postali drugačni, dobri, pošteni, odgovorni in človekoljubni, če pa so s svojim egoističnim položajem čisto zadovoljni. Peter Kovačič Peršin zatrjuje, da ne gre za moralizem, temveč za streznitev in etiko preživetja. V vse zajemajočem

Ocene Malgorzata Lebda: Žetev

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralka: Lidija Hartman »Psi so bili tiho kot še nikoli (vsa ta drgetajoča krdela) mogoče zato ker se ta smrt čeprav zagotova ne bi smela zgoditi.« Kaj naj z vsemi temi psi in smrtjo, se sprašuje pesnica Małgorzata Lebda v zbirki Žetev. Gre za izbor, v katerem poezija nastopa kot katalizator nekega življenja. Vsaka pesem ima močan čustven naboj, ki najbrž izhaja iz iskrenosti in odkritosti ter iz avtoričine sposobnosti, da s fotografsko jasnostjo in občutkom minljivosti vseh zemeljskih stvari ujame krvave trenutke v času. Małgorzata Lebda je poljska pesnica, doktorica humanističnih znanosti in dobitnica več prestižnih nagrad za svojo poezijo. V prevodu izjemne Katarine Šalamun Biedrzycka lahko beremo izbor iz avtoričinih štirih pesniških zbirk, prevedenih tudi v romunščino, danščino, srbščino in angleščino. Avtorica se v svoji poeziji skoraj otroško upira glasu racionalnosti. Ve, da resnica obstaja, a je ne more sprejeti. Izgubila je nekaj bistvenega, izgubila je del sebe, starše, ki se ne bodo nikoli več vrnili. Njena poezija pa se oklepa upanja, kljub temu, da gre za lažno upanje. Med prebiranjem zbirke se zavemo, da življenje ni nežnost, v kateri se ne zgodi nič slabega, temveč spoznamo, da ljudje umirajo. Umirajo tudi tisti, ki jih imamo najraje in tega ne more spremeniti popolnoma nič. Małgorzata Lebda v poeziji išče, kaj pomeni biti brez nadzora. Nekatere pesmi se zdijo kot prvobitne podobe; tuleči psi, gozd, kri, smrt, izgubljenost, rituali ... Pod grozljivimi prizori krvavega in temnega gozda se skrivata otroška radovednost in želja po resnici in lepoti. Njene pesmi govorijo o teži izgube, žalosti, zapuščenosti, travmi, vendar to ne vodi v nihilizem ali apatijo do življenja. Pesnica k smrti pristopa kot k vstopu in ne kot k zaključku, v tem pa se tudi skriva mojstrstvo njenega pisanja. Stil njenega pisanja je nekje jedrnat in suh, drugod silovit in buren. Eni globoki misli že sledi druga in znajdemo se v gosto nasičenem stanju duha in pokrajine. Pesmi so neverjetno intimne, polne krvavečih ran in vsega, kar pride s celjenjem teh ran. To v poeziji vedno cenim. Gre za sodobno in prav nič ekskluzivno ali s patosom prepojeno pesnico, ki ji mnogi očitajo, da se bo šele s časoma pokazalo, česa vsega je sposobna. Jaz pa pravim, da je njena poezija točno tam, kjer mora biti, in da če Małgorzata Lebda nikoli več ne napiše niti verza, je napisala dovolj.

Ocene Manca Košir: Nagovori tišine

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Jure Franko, Lidija Hartman Profesorica, pisateljica in pesnica Manca Košir je avtorica številnih strokovnih člankov in knjig, svoje polliterarno pisanje pa je gotovo našla v dopisovanju. Leta 1991 v Ženskih pismih, skoraj deset let pozneje v pismih z Dušanom Jovanovićem (Moški : Ženska), sledila so Moška pisma, Drugačna razmerja, nato Darovi minevanja, Človeška ljubezen in druge. V Nagovorih tišine se je povezala z različnimi ustvarjalci: z Joni Zakonjšek, Dušanom Šarotarjem, Robertom Dolinarjem, Irom Zorkom, Tomijem Janežičem in Vesno Velkovrh Bukilica. V enem izmed pisem Tomiju Janežiču konec leta 2020 pojasnjuje: /…/ Naj ti povem, kako se je rodila zamisel za tole našo knjigo Nagovori tišine. Kot vedno, sem zaslišala Glas, ki mi je v jutranji spremenjeni zavesti ukazal: »Zdaj boš pisala novo knjigo epistol!« A ja? A še nisem končala? Saj je že šest objavljenih, sem ugovarjala. Kakšen bo pa naslov? »Nagovori tišine.« Kdo bodo dopisovalci? Evo vas! In kakšne barve bo knjiga? sem vprašala Glas, saj jaz svoje knjige vidim v barvah.. »Modre.« /…/ Simbolika z dopisovalci je polna modre barve. A kot pravi pisateljica, ni barva ključ dopisovanja, temveč tišina, občutenje časa, ker si vsak izmed ustvarjalcev vzame čas in ne hiti z delom. Zavedanje narave. Poezije. Molka. Prav zaradi teh sorodnosti so vsi dopisovalci večinoma zapriseženi tišini in s tem molku. V pismih jih izražajo na svoj blagi način. Četudi hoče avtorica izvedeti več o tišini, ji dopisovalec na začetku odgovarja, »ti me torej vabiš, da se pogovarjava o tišini? Ob takem predlogu najprej pomislim, ali ne bi bila potem morebiti kar tiho? Ali pa, si nemara izmenjava nekaj pisem brez črk in brez besed? Ali pa se kljub že izrečenemu še ne poznava dovolj, da bi bila kar tiho? Kaj pa, če besede sploh niso nujno nasprotje tišini? In seveda, kako bi se sploh spoznali, če naj bi to poskušali brez besed? Torej poskusiva najprej z besedami …« Rdeča nit dopisovanja so tudi poezija, narava, stvari, skozi katere ustvarjalci primarno občutijo samega sebe in svoje povezave z Bogom. O tem govori veliko tudi Manca Košir – gibanja v duhovnem svetu, odkrite izpovedi z izkustvi onostranstva, spremljanje ljudi v Hospicu. Trpke izkušnje bolezni, ki jo je zaznamovala in okrepila v svojih védenjih. O svojem preteklem življenju ne govori, poudarek je samo v razsvetljenju, ki ga je doživela. Izpovedi ljudi tišine so včasih tako nadrealistične, da vsak človek, ki si jo želi in jo je občutil, čuti preveč tišine. To je individualistična tišina, v katero se je vpletlo življenje na svoj posebni, enkratni način. Tišina v življenju. Vsak nima možnosti izbire med prostorom in tišino in besedami. Besede pa so most med prostorom in tišino. Obudijo molk in izrečejo stvari, ki jih mora slišati človeško uho. Tisto, ki sliši povedano. Kakšna bi bila vrednost tišine v molku, če se ne bi mogla izraziti v arhitekturi, religiji, sliki in besedi? V umetnosti nasploh? Bila bi samo tišina. Prazen, temen, nepopisan in nem prostor. In koliko ljudi umira od tišine? Naj končam s poezijo: »Tukaj je mir. Tišina. Vsi so pozaspali, še psi ne lajajo več. Ura je prerasla polnoč. Jaz? Še vedno čakam korake.«

Ocene Začetek

Ocena filma Izvirni naslov: Dasatskisi (2020) Režiserka: Dee Kulumbegašvili Igrajo: Ia Sukhitashvili, Rati Oneli, Kakha Kintsurashvili, Saba Gogichaishvili, Ia Kokiashvili, Mari Kopchenovi, Giorgi Tsereteli Piše: Muanis Sinanović Bere: Ivan Lotrič Gruzijski film Začetek, dolgometražni prvenec režiserke Dee Kulumbegašvili, je gotovo eden najbolj mračnih filmov, kar smo jih lahko v zadnjih letih gledali na platnih slovenskih kinematografov. Svojih učinkov ne dosega z očitnimi šokantnimi prizori, marveč, kot je to v navadi pri novejši vzhodnoevropski kinematografiji, z realističnimi pristopi in klasično kinematografsko umetnostjo. Pri tem režiserka pokaže razkošen talent. Vrstijo se statični kadri, ki kažejo na dogajanje zunaj njih, suspenz zvoka, prijemi, ki zmedejo naš občutek za resničnost. Ob pomoči realističnih pristopov to dogajanje zunaj kadra namiguje na metafizične prvine, ki so z realnostjo povsem zlite in niso pretirane ali karikirane. Ko govorimo o odsotnosti takojšnjega šoka, to lahko zveni zavajajoče. Film namreč vključuje daljša prizora spolnega nadlegovanja in posilstva. Vendar sta slednja še toliko bolj mučna, ker ne gradita na ekscentričnosti, temveč se dogajata v vsakdanjem, celo domačnem okolju, ob brezbrižni kameri. Zlo je oprijemljivo, nasilnež psihopat, ki uporabi vzvode družbene moči, in tudi ko se izkaže, da je v njem nekaj demonskega, je ta demonskost dobesedno zraščena z zemeljskostjo. Ta prizora sta tako huda ravno zaradi svoje domačnosti, bližine s vsakdanjim svetom okoli nas. Začetek moramo tako odsvetovati tistim, ki zaradi takih ali drugačnih razlogov tega ne bi zmogli prenesti. Glavna junakinja je Jana, žena vodje preganjane skupnosti Jehovovih prič in mati njunega sina. V tej skupnosti, ki je tudi pri nas sicer mistificirana, ni nič nenavadnega, gre za povsem običajno skupino ljudi, s svojimi dobrimi in slabimi platmi, ki pestijo človeštvo nasploh. Zlovešče je prikazana večinska skupnost v nebrzdanem nasilju, ki ga podpirajo uradne institucije, v svojem izsiljevanju, preganjanju in pripravljenosti mobilizirati patološke posameznike. Vendar pa tudi manjšina z univerzalnimi, povsem normaliziranimi vzvodi, ki jih ne moremo omejiti na zlo posameznikov, žensko stiska v kot. Film je kinematografski presežek ter istočasno feministični manifest, ki naredi vse, da opozori na svoje sporočilo ter pusti mučen vtis, pravzaprav preganjavico. Zaradi tega pa kdaj vendarle stopi na območje tendenčnosti. Pri tem pa se lahko vprašamo, koliko je v kinematografiji tiste tendenčnosti, ki jo zaradi družbenopolitičnih dejavnikov spregledamo. Vsak film nekaj sporoča in v vsakem sporočilu je, seveda, določena tendenca. V tem primeru se mučna udarnost sporočila zgošča in tempira proti koncu ter vključi raznovrstne motive. Ti nas lahko pustijo zmedene, vendar tudi na umetniško učinkovit način. Začetek, prvenec gruzijske režiserke Dee Kulumbegašvili, je provokativen film, ki ne bo pustil mirnega spanca.

Ocene Nak

Ocena filma Izvirni naslov: Nope (2022) Režiser: Jordan Peele Igrajo: Daniel Kaluuya, Keke Palmer, Steven Yeun, Michael Wincott, Brandon Perea Piše: Gaja Poeschl Bere: Mateja Perpar Vedno je nekoliko dvorezen meč, kadar se kakšnemu režiserju posreči posneti res izvrsten prvenec, kakršen je bila na primer tudi leta 2017 tako pri kritikih kot pri gledalcih izvrstno sprejeta grozljivka Zbeži! do takrat širši javnosti razmeroma neznanega vsestranskega filmskega ustvarjalca Jordana Peela. Z njo je dodobra pretresel občinstvo, pa tudi sam žanr grozljivega filma, ki v zadnjih desetletjih vse preredko postreže s tovrstnimi presežki. Nič čudnega torej, da so bila pričakovanja gledalcev ob Peelovem naslednjem projektu Mi zelo visoka in se kljub številnim pohvalam kritikov niso popolnoma izpolnila, očitki pa so leteli predvsem na pomanjkljivo logiko scenarija. Peeleov najnovejši celovečerni film Nak, ki je bil predpremierno prikazan kot zadnja projekcija letošnjega Filma pod zvezdami na Ljubljanskem gradu, tako v kinematografe prihaja z nekoliko manj promocijskega hrupa in previdnejšimi napovedmi. Precej upravičeno. Film Nak, v izvirniku Nope, je namreč tako večplasten, kakor je večpomenski njegov naslov, primeren za številne življenjske situacije. Ob prvem gledanju tega spektakla, kakor je film označil režiser sam, le zares pozornemu gledalcu ne bo ušla nobena povezava, navezava, opomba in noben izmed številnih simbolov, ki razmeroma preprosto osnovno zgodbo spremenijo v zapleteno miselno uganko. V odročnem kavbojskem mesecu se dogaja nekaj zelo čudnega in dva kavboja, sestra in brat, se odločita, da bosta s svojim odkritjem čim bolje zaslužila. Kakor pri komični grozljivki Mi tudi tokrat film, o vsebini katerega je zaradi kvarnikov težko izdati kaj več podrobnosti, žanrsko pa ga lahko uvrstimo nekam med triler, komedijo in znanstveno fantastiko, ob koncu projekcije gledalcem vzbuja številna vprašanja in dopušča različne možne interpretacije. Najbolj očitna je vsekakor močna družbena kritika, vprašanje, kako daleč so ljudje pripravljeni iti ter kaj vse bi storili za pet minut slave in razmeroma dober zaslužek, poleg tega pa se Peele obregne tudi ob nadutost, ki nas popade, kadar smo prepričani, da smo v nekem položaju izbranci. Oboje je, v slogu grškega hubrisa, v filmu neizprosno kaznovano. Filmski spektakel Nak, s katerim se je režiser med drugim poklonil zgodovini temnopoltih kavbojev, predvsem pa je želel »ustvariti nekaj, kar bi gledalci prišli gledat«, je vsebinsko vsekakor precej kompleksnejši in na prvi pogled manj pretresljiv, kot je bil njegov prvenec, zato najbrž ne bo navdušil toliko gledalcev, a po ogledu, ko se počasi povežejo skoraj vsi preštevilni koščki sestavljanke, se izkaže, da je Peele res izjemno razgledan, domiseln, inovativen in spreten režiser, ki svojega občinstva nikakor ne podcenjuje, prej nasprotno: morda od njega zahteva celo malce preveč.

Ocene Hiter kot strel

Ocena filma Režiser: David Leitch Igrajo: Aaron Taylor-Johnson, Brad Pitt, Sandra Bullock, Zazie Beetz, Joey King Piše: Gaja Poeschl Bere: Lidija Hartman Brad Pitt je Pikapolonica. No, Brad Pitt je izurjeni plačani morilec na (dokaj klišejsko za ta filmski žanr) prelomni točki svojega predvsem poklicnega življenja, trdno prepričan, da ga ves čas spremlja nesreča, zato mu njegova šefica za spodbudo da srečni vzdevek: Pikapolonica. Pozneje se sicer izkaže, da v japonski tradiciji pikapolonice ne prinašajo sreče, ampak nase vežejo nesrečo vseh bližnjih, toda takrat je Pitt-Pikapolnica že tako globoko v težavah, da bistvene razlike pravzaprav ni. V težavah pa se je morilec mehkega srca in prikupnega pogleda, kakšnega mu najbrž lahko zavida vsak pasji mladiček, znašel povsem nepričakovano, saj je bila njegova osnovna naloga – namreč na brzečem japonskem hitrem vlaku suniti neko ne preveč vpadljivo aktovko in čim prej izstopiti –, na videz povsem rutinska. A seveda, in tu spet trčimo ob tipično scenarističen kliše komičnih akcijad: kar je videti lahko, se praviloma vedno izkaže za najbolj zafrknjeno. Pikapolonica tako kmalu ugotovi, da nikakor ni edini (in vsaj na prvi pogled niti ne najbolj prikupen) morilec na vlaku in akcija, v še kar posrečeni mešanici Tarantina, Ritchija in filmov iz sredine 90. let, začinjena z nekoliko premalo sofisticiranim humorjem in ravno prav sofisticiranimi japonskimi borilnimi veščinami, se lahko začne. Hiter kot strel – naslov Bullet Train je žal enako neposrečeno preveden, kot je bil naslov filma Money Train iz leta 1995 – je film, o katerem ni dobro preveč razmišljati, in zdi se, da se režiser David Leitch, med drugim tudi nekdanji Pittov osebni kaskader, tega odlično zaveda. Kakor pri obeh Deadpoolih tudi tokrat, ko je na veliko platno prenesel roman japonskega pisatelja Kotara Isake, stavi predvsem na veliko hitre akcije ter veliko bolj ali manj posrečenih besednih dovtipov, na številne dobro preverjene klišeje ter na bogato zgodovino tovrstnih filmov, ki skorajda vedno najdejo svoje občinstvo. Na pretirano logičnost ali kakšno poglobljeno psihologizacijo svojih junakov in anijunakov različnih spolov in narodnosti se Leitch ne ozira in ob odlični igralski zasedbi se mu pravzaprav niti ni treba. Gledalca preprosto zvabi na drveči vlak in ga po dveh urah divje in objestne vožnje izpljune rahlo potolčenega, a nasmejanega in zadovoljnega, ker je dobil točno tisto, po kar je prišel. In včasih, sploh v hudi poletni vročini, je to popolnoma dovolj.

Ocene Ivan Burnik Legiša: Ta jezik naš

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta: Barbara Zupan in Jure Franko Ivan Burnik Legiša je bil rojen leta 1934 v Štivanu. Leta 1956 se je pridružil bratu v Avstraliji in tam opravljal različne poklice. Izučil se je za strojevodjo, delal v železarni, se ukvarjal z opali in steklom. Kot otrok je doživel fašistični požig vasi in šole, o čemer piše v pesmi z naslovom Za pravdo: „Še vidim vas do tal požgano, / še vidim dim se dvigovati za nami, / še vidim ustne trepetati mami. // Še vedno nosim v srcu / mrzeč spomin nad črno tiranijo, / ki nejenljivo kolovrati z mano.“ Prve pesmi je objavljal v izseljeniškem glasilu Misli. Je avtor številnih pesniških zbirk in knjig krajše proze, ki so večinoma izhajale v Adelajdi. To sporoča tudi naslovnica zbirke Ta jezik naš, na kateri je obris Avstralije, prelepljen s slovensko zastavo. Oblikoval jo je Marjan Pungartnik, ki je pesmi tudi uredil ter dodal spremno besedo, v kateri – med drugim – ugotavlja, da je poezija Ivana Burnika Legiše vračanje k slovenščini, ki ni le sredstvo sporazumevanja in določanja skupnosti, ampak izraža duha pripadnosti. Pesnik svoj odnos do izražanja naravnost izpove v drugi pesmi: „Pišem, pišem, pišem! / Ker mi misli / neverjetno hitro grejo, / pišem, kar zapišem.“ Bolj preprosto verjetno ni mogoče povedati. V zbirko Ta jezik naš je uvrščenih krepko prek sto pesmi, ki praviloma niso daljše od osemnajstih vrstic. Nekatere so rimane, druge v prostem verzu, a vse vsebujejo notranji ritem, kar jim zagotavlja spevnost. Tematsko segajo na številna področja pesnikovega dojemanja sveta in presojanja svoje vloge v njem. Pesni tudi o morda povsem banalnih stvareh, kot je na primer požrešnost, kar izraža pesem Preobjeden: „Moj napon trebuha / prenapokan kruha / poln je špeha. // V kisli drži / cmoka z usti, / preobjeden ne odneha.“ V tej in še nekaterih pesmi se kaže pesnikov nagib k smešenju stremuštva, pridobitništva in obsedenosti s predmetnim. Posebej velja omeniti pesmi, ki izražajo pesnikov odnos do matere, ki mu predstavlja tudi domovino. Obe sta mu dali vrednote, ki jim še vedno sledi. Ob listanju knjige in prebiranju pesmi se utrne misel, da pesnik ne jadikuje nad usodo in ne opeva sovraštva, prežetega z maščevanjem, temveč vse to presega in išče lepoto in skladnost v prav vseh stvareh. Morda je še najbolj zajedljiv v pesmi z naslovom Kritik X: „Prevzet, namišljeni gigant duha / pohabljeno napuhnjene zavisti, / mečkač, objet v osebnostni koristi, / žaljivo psuje, česar ne pozna.“ Ivan Burnik Legiša izpostavlja tudi nemir, ki mu je gibalo k pisanju. Ta nemir je določen z razdaljami med ljudmi in med obema domovinama, takšno razdaljo pa lahko zapolni le oplemeniteni jezik, poezija. V zvezi s tem naj izpostavimo, da je pesem, ki je dala zbirki naslov, prevedena tudi v angleščino, kar predstavlja hkrati pesnikov stik in njegovo razpetost. V tem smislu so pesmi v zbirki Ta jezik naš spodbuden primer slovenščine, ki poje svetu in sebi.

Ocene Lela B. Njatin: Samski blok

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Jure Franko in Barbara Zupan Roman Lele B. Njatin Samski blok uokvirjata poglavji v kurzivi. Prvo in zadnje poglavje sta umeščeni v pandemsko sedanjost, dogajalni čas poglavij med njima pa vseskozi prehaja med sedanjostjo in avtoričinim otroštvom v stanovanjski stavbi v središču Kočevja, v tako imenovanem Samskem domu. Samski dom in Kočevje imata namreč osrednjo vlogo v njenem identitetnem zemljevidu. Še toliko bolj, ker je v stanovanju, ki ga avtorica preureja v atelje, pred smrtjo živela njena mati. Materialni ostanki nečesa, kar je nepreklicno minilo, relikvije zlate dobe, so prazni označevalci, votla lupina, ki s svojo navzočnostjo bolj kot pomirjajo nenehno opominjajo na v oči bodečo odsotnost: »Puhtelo je, polno vonja po Angeli. In vendar je bil to vonj praznine.« Iz opisov prostora, v katerem je pisateljica preživela večino otroštva, veje pristna ljubezen. Krajevno umeščena identiteta je nespregledljiva, iz zemlje pa izrašča tudi avtoričin navdih. Ali z njenimi besedami: »Tkivo mojih konceptov ni bilo abstraktno«. Opisi Kočevja in stanovanjskega bloka so tudi med najbolj poetičnimi: »Poleti se je svetloba, ki je vstala izza Samskega bloka na vzhodu usločila čezenj na osrednji trg mesta kot velikanski žgoči jezik sonca«. Pisateljičina navezanost na kraj njenega otroštva in mater je skorajda otroška: »Angela je obljuba celote.« Roman Samski blok lahko vidimo tudi kot intimen in skorajda terapevtski poskus čustvenega odraščanja in iskanja svoje identitete po materini smrti. Kljub trdni krajevni umeščenosti je dom najprej simbol varnosti, ki ga nudi mati, in mitične simbioze, ki je nikoli več ne bo mogoče doseči. Kot poskus avtorice, ki prek spominov na otroštvo išče težišče v sami sebi, je nadvse intimen. »Moj spomin na Kočevje je brez nostalgije in brez domotožja, ker se v njem kot spojišču časov odsotnost spreminja v prisotnost v Angelinem naročju kot domu brez imenovane lokacije.« To intimnost, ob kateri imamo bralci skorajda slabo vest, ker smo ji priča, pa pogosto nasilno prekine avtoričina samohvala, ki včasih meji na samopromocijo, in ob tej postane očitna nekonsistenca dela. Iz intimnega notranjega monologa se avtorica nenadoma agresivno obrne k bralstvu. Ob pozornem branju imamo občutek, da ponekod nasprotuje sama sebi, kar še dodatno zmanjša konsistenco literarnega dela. Jezik je pogosto izumetničen in nenaraven, strukture prezapletene, zaradi česar se pripoved zatika. Zdi se, kot da bi se avtorica trudila navreči čim več strokovnega izrazja. Zaradi pretiranega intelektualiziranja, ki se mu občasno pridruži še moraliziranje, se pogosto izgubi ne le občutek pristnosti in naravnosti, temveč tudi pozornost bralstva. Na primer v odlomku: »Za to, da ne bi usode človeštva določali izračuni algoritmov, da človeštvo ne bi tako radikalno objektiviziralo kvalificiranje ljudi.« Najbolj lucidni uvidi so napisani v povsem nepretencioznem jeziku, na primer opisi življenja in navad prebivalcev Samskega bloka, ki kot da zrcalijo vsakokratno širše družbeno dogajanje časa: »O taboriščih se takrat ni govorilo; Samski blok naj bi fantazmagorično pričal o tem, da obstajajo«. Roman Lele B. Njatin Samski blok je najbolj gibek in živ tam, kjer je najmanj obremenjen: v spominih na vsakdanje življenje nekdanjih prebivalcev bloka in v priznanju bridke praznine, ki puhti iz stanovanja pokojne matere v vse bolj samotnem bloku v vedno bolj praznem mestu.

Ocene Yasmina Reza: Blagor srečnim

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere: Jure Franko Francosko avtorico Yasmino Reza poznamo predvsem po dramskih besedilih, saj so bila številna uprizorjena tudi pri nas; večinoma v ljubljanski Drami: Art, Bog masakra, Bella figura, En španski komad, Kako poveš, kar si odigral, Naključni človek. Po Bogu masakra je Roman Polanski posnel film; scenarij zanj sta napisala skupaj. Yasmina Reza je tudi igralka in pisateljica, prejemnica več nagrad, prevedena v več kot trideset jezikov. Za njeno delo je značilno satirično prikazovanje življenja srednjega razreda in z njim povezanih težav. Delo Blagor srečnim je sicer roman, vendar kratkost poglavij in množica pripovednih glasov dajejo vtis, da gre prej za zbirko kratkih zgodb. Hkrati pa drži, da bi jim, če bi jih brali ločeno, posamično in vsepovprek, umanjkali kontekst, zaokroženost, trdna pozicija, nauk, preobrat. Vsako poglavje pripoveduje druga oseba in vsaka, razen zakoncev Toscano, ki se pojavita dvakrat, se oglasi le enkrat. Se pa iste osebe v različnih kontekstih, ko jih omenjajo drugi, v knjigi pojavijo večkrat. Gre predvsem za (dobro situirane) posameznike, pare in družine. Povezani so neposredno – prijateljsko, družinsko, partnersko, kot znanci, ljubimci – ali zgolj posredno, v bežnih srečanjih. Prav zaradi množice pripovedovalcev in s tem perspektiv si je odnose med njimi težko zapomniti, pripetljajem je težko slediti, pripovedi pa umanjka rdeča nit. Nenehno se jim nekaj dogaja, a se jim nič zares posebnega ne zgodi. Podajajo pa svoje videnje, doživljanje situacij v odnosu do sebe, do drugih; nestrinjanje, sodbe, dileme, negotovost, skrbi, na primer o tem, kaj si bo o nečem mislil kdo drug. Njihove izpovedi si zlahka predstavljamo kot odrske monologe – od izkušnje prepira in pasivne agresije med zakoncema sredi trgovine do izmenjave informacij o (potencialnih) ljubicah med prijatelji ter pripovedi o raztrosu pepela pokojnega očeta nekje na severozahodu Francije. Običajne, življenjske stvari torej, s katerimi se morda lahko poistovetimo, ob njih nekoliko razmislimo ali pa se jim tudi nasmejimo. Humor nemara rešuje ne le nastopajoče, ko si z njim lajšajo tegobe, temveč tudi bralca, saj je svetla točka v poplavi glasov in informacij. Med najbolj zabavnimi – pa čeprav je po svoje tragična –, je zgodba o najstniku Jacobu, ki konča v psihiatrični bolnišnici. Ima se za Céline Dion, se predstavlja kot ona, govori s kanadskim naglasom, glasno prepeva, razglaša, da mora paziti na svoj glas, deli avtograme ter še bolnišničnemu osebju razdeli vloge sodelavcev in bližnjih Céline Dion. Njegova starša skrivnost ohranjata zase, da se ne bi osmešila in osramotila pred prijatelji. Mama ima s tem precej težav, medtem ko je očetu zadeva tudi smešna. Pri časniku Le Monde so zapisali, da je roman Blagor srečnim najboljši, kar jih je Yasmina Reza napisala doslej. Če na nas branje ni naredilo enakega vtisa, pa se lahko strinjamo vsaj s Tolstojem, ki je v Ani Karenini zapisal: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.«

Ocene Vesna Vuk Godina: Zablode feminizma

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Maja Moll Teoretske zagate knjige Vesne Vuk Godina Zablode feminizma se začno že pri naslovu. Edninski zapis v sodobnem kontekstu že implicira manko razumevanja študij spola in feminizmov kot heterogenega polja. Za posebej problematično se taka oznaka izkaže v kontekstu knjige, ki skuša podajati antikolonialistično in antievropocentrično kritiko na primeru »sodobnega zahodnega belega feminizma«. Za relevantnost vsake kritike je pomembno najprej opredeliti sam predmet kritike, česar pa delo Zablode feminizma ne stori. Da bi lahko bilo jasno, kaj natanko je mišljeno s sintagmo »sodobni beli zahodni feminizem«, bi bilo namreč potrebno pojasniti vsakega od terminov sintagme. »Zahod«, »belskost« in »feminizem« so namreč termini, ki bi spričo raznolikih in neredko tudi izključujočih se teoretskih razumevanj potrebovali natančno opredelitev; pojasniti bi bilo smiselno tudi razmerja med njimi; zanimivo bi bilo recimo razumeti, na kakšen način Godina bere npr. »historični nebelski feminizem« v primerjavi s »sodobnim nezahodnim« feminizmom. Seveda to otežuje tudi kritiško branje Zablod feminizma; namesto avtorice moramo za potrebe analize vsaj za silo opredeliti lastno razumevanje temeljnih terminov knjige, kar pa je seveda zdrsljivo početje. Sintagmo »zahodni beli feminizem« tako spričo konteksta knjige, ki zelo splošno govori o »zahodnih družbah«, razumem kot vse feminizme zlasti v Evropi (največ se Godina navezuje prav na evropski kontekst) in Severni Ameriki, ki jih prakticirajo ali razvijajo belke, pri čimer se navezujem na prevladujoč koncept belskosti, saj Godina ne podaja indicev, da bi bilo bolj smiselno kako drugačno branje. Ko Godina sodobnemu zahodnemu belemu feminizmu očita, da je zmoten in »kolonizatorski« v svoji »univerzalistični« predpostavki, da je zatiranje žensk nekaj čezkulturno prevladujočega, s čimer skuša demantirati feminizme kot nujni del osvobodilnih gibanj na globalni ravni, češ da imajo temeljne predpostavke feminizma smisel le v okviru zahodnih idejnih sistemov, ne pripoznava, da velik del nezahodnih in nebelskih kultur dejansko pozna lastne feminizme in da ti feminizmi že vse od svojih vznikov v poznem devetnajstem in v začetku dvajsetega stoletja, kar sovpada z razvojem gibanja za pravice žensk v Evropi, podajajo tudi kritike nekaterih idej in mankov belskega feminizma, ki pa nikakor nimajo namena ukinjati feminizmov ali minimalizirati pomena feminizmov; terjajo večjo vključujočnost, lasten glas ter pripoznavanje kulturnih razlik. Sama temeljna zahteva po izboljševanju položaja žensk v družbi ni tisto, kar bi bilo v teh kritikah postavljeno pod vprašaj. Kritika tako pretežno ne leti na feminizem sam, temveč zlasti na rasizem in kolonializem nekaterih feminizmov. Godina tudi nikjer ne obravnava afriških ali azijskih feminizmov kot sistemov vednosti, ki tako kritiko že desetletja izvajajo sistemsko. S tem »nebelskim nezahodnim« feministkam odvzame njihov politično-teoretski kredo in gradi prav iz kolonialistične, evropocentrične drže kulturnega evolucionizma, ki naj bi jo Zablode feminizma postavljale pod vprašaj. Enako Godina nikjer ne omenja notranjih kritik in razhajanj že znotraj samih zahodnih belskih feminizmov; ta se pojavljajo tako v trenjih med prvim, drugim in tretjim valom in njihovimi poudarki, kot tudi na ravni širših idejnih polj, v katere se umeščajo. Razhajanja med feminizmi obstajajo tako v razumevanju prepletov sistemov represije, vključno z rasizmom in kolonializmom, kot v odnosu do kapitalizma kot ekonomskega sistema in v (ne)vključujočnosti feminizmov ter različnih razumevanj spola. Eden ključnih razkolov je tako razkol v odnosu do razumevanja mesta transoseb v feminizmih. Prav tako Godina v svoji kritiki »univerzalizma« nikjer ne pripozna vrednosti feminističnega političnega boja v zahodnem kontekstu samem. Toda težave knjige Zablode feminizma se ne končajo pri nezmožnosti definiranja osnovne terminologije, površnosti obravnave ali pri zamolčanju neevropskih in nebelskih feminističnih tradicij; nadaljujejo se še zlasti z metodologijo. Godina v knjigi poda nešteto sodb, ki pa jih na nič ne opre; seznam feminističnih branj, ki jih omenja, zajema zgolj dve deli: Drugi spol Simone de Beauvoir in delo Zakaj nisem feministka: feministični manifest Jesse Crispin, pri katerem pa nikoli ne navede niti celotnega naslova in zamolči, da gre za feministični manifest. Da bi bilo Zablode feminizma mogoče jemati količkaj resno, bi bilo za začetek nujno, da bi Godina operirala z dejanskim korpusom feminističnih teoretskih tekstov ali vsaj kritik teh tekstov. Na tej točki je knjiga Zablode feminizma zgolj tristo strani bolj ali manj ponavljajočih se osebnih mnenj.

Domov V živo Podkasti Spored Kontakt