Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če zapustite stran, se bo predvajanje prekinilo. Izberite:
V četrtek, 22. septembra, se je v Cankarjevem domu v Ljubljani začela mednarodna filozofska konferenca z naslovom Gospodar – o sodobnih strukturah oblasti, ki jo bo sklenilo predavanje sodobnega ameriškega filozofa Erica Santnerja. Poleg njega so se na konferenci že predstavili številni ugledni in mednarodno priznani filozofi, tako domači kot tudi tuji, med katerimi najbolj izstopa Slavoj Žižek. Kot je v knjižici povzetkov zapisal dr. Mladen Dolar, idejni pobudnik konference, sega vprašanje gospodarja na začetek naše kulture, človeško zgodovino pa je gospodar preganjal tisočletja, se kazal skozi vedno nove oblike in postavljal vedno nove uganke. A filozofi in filozofinje na mednarodni filozofski konferenci Gospodar – o sodobnih strukturah oblasti se posvečajo predvsem problemom novih podob Gospodarja, povezanih s sedanjim časom. Konferenca je posvečena aktualnemu pretresanju Heglove misli, naslov namreč napeljuje na slovito dialektiko gospodarja in hlapca iz njegovega dela Fenomenologija duha. Eden od vrhuncev konference je bil četrtkov nastop Slavoja Žižka v polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Potrebno je omeniti, da je Žižek o gospodarju že pisal in nekje izpostavil, da marksistično branje dialektike gospodarja in hlapca spregleda, da je gospodar »nazadnje izmislek hlapca« […] in »hlapec se osvobodi gospodarja šele, ko izkusi, kako je bil gospodar le utelešenje samoblokade njegove lastne želje«. V tokratnem predavanju z naslovom Čigav služabnik je gospodar? pa se je navezal na konkretni politični primer: »Najbolj vidna oblika vrnitve potlačenega, je obscen gospodar – nov lik, morda lik freudovskega praočeta. Nekoč tradicionalna avtoriteta izgublja svoj bistveno moč, ker se k njej ni več mogoče vrniti. Vse te vrnitve k tradicionalni avtoriteti so postmoderne prevare. Ali Donald Trump uteleša tradicionalne vrednote? Ne, nikakor, njegov konservatizem je postmoderna predstava, gromozanski egotrip. Z opolzkimi igranjem na tradicionalne vrednote, pomešane z javnimi nespodobnostmi, je bil Donald Trump ultimativen postmodernistični predsednik. In če primerjamo Trumpa na primer z Bernijem Sandersom, je Trump najbolj izrazit postmodernistični politik, Sanders pa staromoden moralist. In zaradi tega je današnja levica oziroma to, kar je od nje še ostalo, v težavah.« Ob tem je Žižek na koncu še opozoril na pomen Heglove misli, ki nas uči, da se ideje lahko ponesrečijo, a se bodo morda naslednjič posrečile. In zato po njegovem prihaja čas Heglove misli. Foto: Gregor Podlogar
Sinoči so pred občinstvo v Gallusovi dvorani stopili naši radijski simfoniki s svojim šefom dirigentom Rossenom Milanovom ter dvema solistoma, saksofonistom Oskarjem Laznikom ter tolkalcem Simonom Klavžarjem. Za odprtje sezone abonmaja Kromatika so med drugim premierno predstavili noviteto skladatelja Mateja Bonina. Nekaj vtisov s koncerta je strnil Lovrenc Rogelj.
Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času. V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur. Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije. Foto: Iza Pevec
Lutkovno gledališče Ljubljana v sodelovanju s Cankarjevim domom in Centrom urbane kulture Kino Šiška te dni gosti 16. festival Lutke 2022. Na njem se bo zvrstilo 18 uprizoritev slovenskih in tujih umetnic in umetnikov za starostno raznoliko občinstvo. V odrska doživetja se vpletajo številni lutkovni jeziki, tehnike, poetike in estetike, lutkovno-animacijske forme se družijo z likovnimi govoricami upodabljajočih umetnosti in s sodobno vizualno umetnostjo, imajo pa tudi eksperimentalno-abstrakten značaj. Največ pa je vendarle predstav predmetnega gledališča. Foto: iz predstave Sonja in Alfred / LGL
Med mnogimi dramatičnimi epizodami obleganja Sarajeva v letih 1992 do 1996, je javnosti doslej ostala prikrita čudaška in sprevržena zgodba o safariju na ljudi. Pri obleganju Sarajeva je na srbski strani poleg Vojske Republike Srbske, prostovoljcev in plačancev delovala še posebna skupina. To so bili premožni tujci, ki so plačevali visoke zneske, da so streljati na prebivalce obleganega mesta. Režiser Miran Zupanič v svojem zadnjem dokumentarnem filmu Sarajevo safari osvetli omenjeni lov na civiliste. Vir fotografije: Arsmedia.
Trbovlje so letos vnovič središče tuje in domače novomedijske kulture pri nas. Mednarodni festival Speculum Artium ponuja prikaz in izkušnjo osupljivega sveta, v katerem se dosežki sodobne tehnologije prepletajo z neizmerno domišljijo umetnikov. Tudi letošnji, že štirinajsti mednarodni festival Speculum Artium predvsem oblikujejo interaktivni projekti. Seveda pa se že po tradiciji kot festival znotraj festivala odvija Digital Big screen 360, ki na velikem platnu ponuja ogled video produkcije. Štirinajsti festival novomedijske kulture Speculum Artium tudi tokrat vsebinsko prepleta spoznanja preteklosti, dogajanja v sedanjosti in vizijo daljne prihodnosti. Večina festivalskih postavitev se s pomočjo tehnološkega eksperimentiranja vrača k naravi in naravnim procesom razmišljanja ter se osredotoča na preproste vsakdanje procese življenja. Program festivala oblikujejo interaktivni projekti slovenskih in tujih avtorjev, ki se v svojem bistvu vsebinsko približajo razmišljanju vseh nas. Vsak projekt je zgodba zase in vsak projekt je del celote, ki jo zaokrožujejo prepletanja umetnosti – tehnologije ter znanosti – gospodarstva in turizma. Središče dogajanja pa Delavski dom Trbovlje. Letos z močnejšo zasedbo slovenskih ustvarjalcev. Foto: Arhiv Delavskega doma Trbovlje
Skupina Laibach je bila ustanovljena leta 1980. Po prepovedi delovanja v Jugoslaviji, jeseni leta 1983, se je skupina odpravila na turnejo, imenovano Turneja po okupirani Evropi. Prepotovali so dele vzhodne in srednje Evrope, Skandinavije ter Velike Britanije. Turneja je bila dokumentirana zvočno in fotografsko, pozneje pa je fotografsko gradivo obveljalo za izgubljeno. Pred nekaj leti ga je Teodor Lorenčič, takratni član kolektiva Laibach, našel ob selitvi in praznjenju stanovanja. Fotografije je, skupaj z bogatim besedilom, izdal pri eni od beograjskih založb z naslovom Laibach: 40 let večnosti. Ob izidu angleške različice bodo v galeriji Photon v Ljubljani odprli razstavo fotografij skupine, ki je leta 1983 »osvajala« Evropo. Petra Tanko se je pogovarjala s kustosom Dejanom Slugo, vodjo galerije Photon. FOTO: detajl fotografije/Galerija Photon/Teodor Lorenčič
Vincenc Gotthardt, ki je žirijo 31. literarnega natečaja za najboljšo kratko zgodbo Programa Ars prepričal z zgodbo Pod barvami na sliki, pravi, da živi za slovenski jezik, "ki mi je velika srčna zadeva in mi je v veliko veselje v deželi, v kateri postaja vedno bolj tih in ponekod celo izginja". Izdal je dve knjigi. Leta 2014 je pri Mohorjevi založbi v Celovcu izšla knjiga risb vseh župnijskih cerkva na Koroškem z naslovom Sacra Carinthia. Farne cerkve krške škofije v črti in črki. Leta 2020 pa je pri isti založbi izšel še roman Na drugem koncu sveta, s katerim se je uvrstil med finaliste nominirancev za nagrado kresnik leta 2021.
Na 31. natečaju za najboljšo kratko zgodbo programa Ars Radia Slovenija je dobil nagrado Arsova lastovka Vincenc Gotthardt. Pod barvami na sliki je pretresljivo besedilo o staranju in spominu, ki se odvija v majhni vasi. Tretjeosebni pripovedovalec postavlja v središče zgodbo glavnega junaka, ki ob motivu starih vrat domačije, s katerih se lušči barva, vzpostavlja zamejen in približan pogled na izginevanje.
Umrl je velikan slovenskega igralstva. Foto: Bobo
Lastovka, nagrada za najboljšo kratko zgodbo Programa Ars je šla prvič v roke koroškega Slovenca. Prejel jo je Vincenc Gotthardt, koroški pisatelj, pesnik, fotograf in slikar za zgodbo z naslovom Pod barvami na sliki. Nagrajena zgodba se dogaja v majhni vasi. Tretjeosebni pripovedovalec postavlja v središče zgodbo glavnega junaka, ki ob motivu starih vrat domačije, s katerih se lušči barva, vzpostavlja zamejen in približan pogled na izginevanje.
Precej raznovrstno je bilo dogajanje tega tedna. V Trbovljah se končuje festival novomedijske kulture Speculum Artium. v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani so odprli razstavo Umetnost na delu – Na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, v Lutkovnem gledališču pa se je začel festival Lutke. Pogovorili se bomo z dobitnikoma nagrade večernica in nagrade Fanny Hausmann. Skupina Laibach se svojih začetnih let spominja z razstavo o Turneji po okupirani Evropi leta 1983, začenjamo pa s tridnevno mednarodno filozofsko konferenco o sodobnih strukturah oblasti z naslovom Gospodar – o sodobnih strukturah oblasti.
25. septembra 1932 se je v Ljubljani rodil kipar Janez Pirnat, tudi risar in grafik. Njegov oče je bil kipar Nikolaj Pirnat, mama pa pisateljica Nada Kraigher. Leta 1959 je diplomiral iz kiparstva na ljubljanski akademiji, izpopolnjeval se je, med drugim, tudi v Združenih državah Amerike, živel in ustvarjal je v Ljubljani in v Istri. Razstavljal je v številnih krajih Jugoslavije, pa tudi v tujini. Njegove spomenike, spominske kipe in reliefe imamo v Ljubljani, tu največ, pa tudi v Kanalu ob Soči, v Novi Gorici, v Idriji, na Prevojah pri Šentvidu, na Banjšicah in v Šenčurju. Janez Pirnat je umrl lani, leta 1999 pa se je z njim pogovarjala Vida Curk.
Premožni tujci so ob obleganju Sarajeva pred tremi desetletji plačevali visoke zneske, da so streljali na prebivalce obleganega mesta; še višje pa, če je so tarče bili otroci. Pretresljivo in sprevrženo zgodbo o »safariju na ljudi« razkriva dokumentarec Mirana Zupaniča, ki bo gost oddaje. V njej boste slišali še oceni Male mame režiserke Céline Sciamma o skrivnostnih vezeh med materami in hčerami ter Padca o prijateljicah plezalkah, ki obtičita na vrhu radijskega stolpa v puščavi. Poročamo tudi s kinotečnega dogodka v sklopu 11. Kulturne ambasade Palestine.
Kakšno vlogo imajo virusi v ekosistemih, še ni povsem jasno. A danes se s sodobnimi pristopi odkriva številne nove viruse in zelo zanimivo je raziskovanje, kako se virusi premikajo med različnimi deli ekosistema.
Danes v oddaji izpostavljamo 14. mednarodni festival novomedijske kulture Speculum Artium, ki bo do sobote ponujal prikaz in izkušnjo osupljivega sveta, v katerem se dosežki sodobne tehnologije prepletajo z neizmerno domišljijo umetnikov.Festival srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae že dvajseto leto organizira Kulturni dom Nova Gorica v sodelovanju z različnimi italijanskimi in slovenskimi društvi in ustanovami na Goriškem in Tržaškem, danes se začenja v vili Vipolže v Goriških brdih. 60. Linhartovo srečanje, festival ljubiteljskega gledališča iz Slovenije in zamejstva pa bo popestrilo kulturno dogajanje v Postojni. Pozornost namenjamo tudi mednarodni filozofski konferenci z naslovom Gospodar - o sodobnih strukturah oblasti in razstavi Umetnost na delu, ki jo nocoj odpirajo v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Foto: Arhiv Delavskega doma Trbovlje
Anja Štefan je leta 2007 v zbirki Čebelica objavila slikanico Štiri črne mravljice. Petnajst let pozneje so njene črne mravljice še bolj zrele, simpatične in posrečene – kot takšne jih spoznamo v avtoričini letošnji zbirki z nekoliko dopolnjenim naslovom Štiri črne mravljice: Od jutra do jutra (prav tako objavljeni pri Založbi Mladinska knjiga). Pozorna bralka in bralec teh vrstic sta seveda opazila, da se njihov avtor izogiba zvrstni oznaki (so objavljena besedila pesmi v prozi in s kakšno rimo ali pa so kratke kratke zgodbe?), toda najmanjšega dvoma ni, da so besedila zelo simpatična in berljiva, da bodo pritegnila bralke in bralce različnih generacij in jim dala precej, k simpatičnosti zbirke pa svoje prispeva tudi ilustrator Tomaž Lavrič. Več o njih pove Anja Štefan v pogovoru z Markom Goljo, omeni pa tudi izziv, s katerim se je borila dolga leta in se še bori in vztraja; prebere pa tudi precej besedil iz zbirke, tako da bi lahko imel tokratni pogovor naslov Literarni večer Anje Štefan. Nikar ne zamudite.
Pot pisateljic, ki deluje pod okriljem Foruma slovanskih kultur, je junija prejela certifikat Evropskega inštituta za kulturne poti Sveta Evrope in tako postala prva evropska kulturna pot s sedežem v Sloveniji. O pisateljicah, njihovi zgodovinski vlogi in sprejemanju nekoč in danes pa tudi o Poti pisateljic in njenem pomenu smo se v Razgledih in razmislekih pogovarjali z direktorico Foruma slovanskih kultur dr. Andrejo Rihter, ki je pobudnica Poti pisateljic, s prof. dr. Katjo Mihurko Poniž, ki je predsednica Znanstvenega sveta mednarodnega združenja Pot pisateljic, in vodjo projekta Matejo Jančar iz Foruma slovanskih kultur. Na fotografiji - doprsni kip Lili Novy v Ljubljani. https://www.womenwriters.eu/news/
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
Stripovska ustvarjalnost že nekaj desetletij pomembno bogati naš kulturni prostor, s svojo raznolikostjo pa širi tudi dojemanje stripa kot medija. Tokrat nas zanima predvsem razmerje med stripom in literarnimi predlogami; razmišljamo na primer o tem, ali je recepcija stripov, ki so bolj ali manj svobodne adaptacije literarnih del, nujno vezana na poznavanje literarne predloge ali tak strip deluje tudi kot samostojna celota? Kakšna naj bi bila v tovrstnih stripih naracija? Ta in širša vprašanja, ki se odpirajo ob stripovski ustvarjalnosti, pretresamo s Katjo Štesl, stripovsko kritičarko in članico uredniške ekipe revije Stripburger.
Izjemno plodovit slovenski pisatelj Miha Mazzini je v knjigi Osebno strnil svoje najbolj osebne izkušnje koronskega obdobja, ko se je po razhodu s partnerko lotil preizkušanja številnih novodobnih praks kot so meditacija, šamanizem in romanje. V oddaji poročamo tudi o današnjem dnevu Frana Ramovša. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša je namreč ob 70-letnici smrti svojega ustanovitelja pripravil številne dogodke.
Fran je stopil iz prestrašene skupine profesorjev pred Graziolija, mu vrgel rokavico in rekel: Vemo, da ste zastopnik Italije. Če boste zaprli univerzo, bo to kulturni zločin nad malim narodom. Zgodovina vam tega ne bo oprostila. Grazioli je prebledel in razpustil avdienco, je povedal Klemen Ramovš, vnuk Frana Ramovša. Na Ramovšev dan smo širše osvetlili življenje in delo enega najpomembnejših slovenskih jezikoslovcev, ki je bil velik po dejanjih tudi zunaj svojega strokovnega področja. Bil je izjemen organizator, ustanovil je inštitut, ki danes nosi njegovo ime, zasluge pa mu gredo še za ustanovitev SAZU. Njegovo življenje in delo sta osvetlila vnuk Klemen Ramovš in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič.
Besedilo v prozi za opero Macbeth je Giuseppe Verdi zasnoval sam po Shakespearjevi mračni tragediji o krvavem pohlepu po oblasti, šele potem mu ga je Francesco Maria Piave po njegovih napotkih prelil v verze. Čeprav libreto zelo poenostavlja izvirnik, moramo priznati, da je preostalo jedro zgodbe, namreč povezovanje resničnega z nadnaravnim, nedotaknjeno. Glavno zasedbo Verdijeve mračne tragedije o vročekrvnosti in strasti poleg Anne Pirozzi kot lady Macbeth sestavljajo še Simon Keenlyside, ki je nastopil kot Macbeth, David Junghoon Kim kot Macduff in Günter Groissböck kot Banquo. Zbor in orkester Kraljeve opere Covent Garden je vodil Daniele Rustioni.
Elisabeth Leonskaja, ugledna pianistka gruzijsko-ruskih korenin, je 27. junija letos nastopila v dvorani Wigmore v Londonu. Ponaša se z izjemnimi interpretativnimi razsežnostmi in pravim kalejdoskopom poustvarjenih del. Recital je posvetila svojima prijateljema, aprila letos umrlima velikima pianistoma, Raduju Lupuju in Nicholasu Angelichu. Leonskaja je na recitalu izvedla dve sonati za klavir, in sicer Sonato št. 10 v C-duru, K 330 Wolfganga Amadeusa Mozarta in Sonato št. 32 v c-molu, op. 111 Ludwiga van Beethovna, torej zadnje delo iz opusa njegovih klavirskih sonat.
Tboli so ljudstvo, ki živi na južnem delu otoka Mindanao na Filipinih. Tradicionalno so bili poljedelci, njihovo življenje je temeljilo na požigalništvu, vendar so se na njihovo področje priseljevali Filipinci in postopoma prevzeli pretežni del kakovostne zemlje, zato so se Tboli znašli v precejšnjih težavah. So se pa zato bolj posvetili obrti, znani so po tradicionalnem platnu iz rastlinskih vlaken - tnalak, pa tudi po izrazitem ohranjanju lastnega izročila. Med glasbili so znane njihove cevaste citre – sludoj, gosli – dvegej, predvsem pa izstopa značilno brenkalo, različica lutnje, ki ji pravijo hegelung.
Poslušajmo posnetke s koncerta ob 15-letnici vokalne skupine A capella iz Rač, izvejmo, kako uspešno je na nedavnem mednarodnem tekmovanju v Riminiju nastopil Dekliški pevski zbor Konservatorija za glasbo in balet Maribor. Slovenske zbore spomnimo na 10. jesenska Sozvočenja in se ustavimo pri mariborski Območni izpostavi javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.
Posnetek je nastal na koncertu ob odprtju zborovskega festivala v Leipzigu maja letos. Tomažev zbor (v njem poje 93 otrok in mladeničev, starih od 9 do 18 let) je eden najstarejših nemških, pa tudi evropskih zborov, saj deluje od leta 1212. Zbor koncertira predvsem po Nemčiji, najmanj dvakrat na leto se odpravi na turnejo, pa tudi v tujini. Poleg tega ob praznikih ter petkih, sobotah in nedeljah poje pri bogoslužju v leipziški cerkvi sv. Tomaža. Pevci živijo v internatu in obiskujejo gimnazijo, usmerjeno predvsem v jezikoslovje in glasbo.
V Recitalu predvajamo posnetek koncerta dveh mladih romunskih glasbenikov, violončelista Corneliusa Zirba in pianista Cadmiela Botaca, ki sta nastopila 13. januarja v Koncertni dvorani Mihaila Jore Romunskega radia v Bukarešti. Predstavila sta se s Sonato za klavir v h-molu Franza Liszta in Sonato za violončelo in klavir v g-molu, op. 19 Sergeja Rahmaninova.
V današnji oddaji o filmski glasbi bomo predstavili glasbo k filmu Beležnica Aarona Zigmana. Film iz leta 2004, ki po vsem tem času še vedno sodi v sam vrh najlepših ljubezenskih filmov, pripoveduje zgodbo o mladi Allie in Noahu, ki se leta 1940 v Severni Karolini zaljubita in preživita skupaj brezskrbno poletje. Ob koncu poletja morata zaradi vojne in različnih obveznosti končati svojo romanco. Dolga leta pozneje ju srečamo v domu za ostarele, v katerem Noah Allie, ki izgublja spomin, bere zapiske iz beležnice. Pripovedovanje o zaljubljenem mladem paru v Allie obudi spomine na mladost in stara čustva. Preproste, a učinkovite zgodbe ni nadgradila le igralska zasedba – mladi par sta upodobila Ryan Gosling in Rachel McAdams, starejšega pa James Garner in Gena Rowlands – temveč tudi glasba Aarona Zigmana.
Oddajo posvečamo skladatelju slovenskega rodu, ki se je rodil na Reki, večino svojega življenja pa je preživel v Srbiji, zato ga uvrščamo med skladatelje, ki so pomembno zaznamovali zgodovino srbske povojne glasbe. Poslušali bomo Italijansko simfonijo, Suito št. 4 iz baleta Zlata ribica ter Godalni kvartet s serenado.
Koechlin se je v zadnjih desetletjih preživljal predvsem kot skladatelj številnih izvrstnih in ljubkih komornih del. Uveljavil se je zlasti z glasbo za pihala in trobila. Bil je tudi izvrsten hornist in je igral tako kromatični rog na ventile kot tradicionalni francoski lovski rog (trompe de chasse) brez ventilov, za oba pa je napisal tudi več skladb.
Na vrsti je sedmi del cikla o klavirski glasbi Wolfganga Amadeusa Mozarta, v katerem sledimo nemškemu čembalistu, pianistu in specialistu za staro glasbo Siegbertu Rampeju. Ta je pred sedemnajstimi leti začel cikel posnetkov Mozartove glasbe na ustreznih zgodovinskih glasbilih – čembalu, klavirju in klavikordu. Veliko skladb je predstavil v povsem drugačni luči. Poleg znanih klavirskih sonat, variacij in drugih skladb je kot prvi posnel tudi zgodnejše sonate, skladbe iz notne knjižice za Mozartovo sestro Nannerl iz tako imenovanega Londonskega zvezka, pa tudi vse menuete, nemške plese in baletno glasbo v izvirnih klavirskih različicah.
26. avgusta je v cerkvi cv. Petra v Radovljici potekal koncert projekta Glasba mladih, v okviru katerega so mladi glasbeniki izvajali glasbo mladih skladateljev. Idejni vodja projekta je Vid Ožbolt, ki je pri tem projektu sodeloval že lani s Klavirskim kvintetom. Jeseni lani smo to skladbo arhivno posneli, februarja pa predstavili v oddaji Nove glasbene generacije. Za letošnji projekt pa je ustvaril delo Tri pesmi za sopran in ansambel, in sicer je cikel napisal v sklopu raziskovanja samospeva in solističnega človeškega glasu. Trije daljši samospevi združujejo besedila Srečka Kosovela in Gregorja Strniše ter se povezujejo v eno misel in popotovanje, na katerem skladatelj z uporabo raznovrstnih tehnik, sredstev in instrumentov prikazuje vzdušja in pomen zapisanih besed. Gre za Kosovelovi pesmi Vetri v polju in Cesta samotnih ter Strniševo Jesensko pesem.
Poslušajte naslednje izvajalce in skladbe: Joni Mitchell: At Last (Warren) Horace Silver: Song For My Father (Silver) Ella Fitzgerald: Mack The Knife (Weill)\t Wayne Shoerer: Infamnt Eyes (Shorter)\t Clifford Brown: Smoke Gets (Kern)\t
Oddajo bomo namenili glasbi ameriškega trobentača, skladatelja in pedagoga Joeja Newmana. Kar trinajst let je bil član Orkestra Counta Basieja in bil tudi vodja različnih malih zasedb. Bil je eden najbolj spretnih instrumentalistov, izjemen v visokih legah in neverjetno zabaven na nastopih. Joseph Dwight Newman se je rodil 7. septembra leta 1922 v New Orleansu v glasbeni družini – oče je bil pianist. Trobentač Joe Newman bi torej letos dočakal sto let.
Poseben zvok skupini Treetop daje neobičajna inštrumentacija – harmonika, pozavna in kontrabas. V svojem muziciranju združujejo jazz, klasično in ljudsko glasbo, kot tudi sodobne kompozicijske tehnike.
Prvo ime orkestralnega jazza na svetu je že kar nekaj let Maria Schneider, komponistka in dirigentka, pa tudi vodja orkestra. V središču njenega zanimanja je tudi boj za avtorske pravice glasbenikov. Tako plošče izdaja le še pri založbi ArtistShare, ki je povsem na novo postavila pravila glasbenega založništva. Projekt Data Lords je bil nagrajen z dvema nagradama Grammy. Poslušajte izvedbo iz Berlinske filharmonije, z najboljšim nemškim orkestrom, WDR Big nbandom iz Kölna.
Brad Mehldau: It Might As Well be Spring (Rodgers)\t The Manhattan Transfer: Armando's Rhumba (Chick Corea)\t Kurt Elling/James Morrison: Nature Boy (Aberle)\t Stacey Kent: Fotografia (Jobim)\t David Sanborn: Windmills Of Your Mind (Legrand)\t Tomatito/Michel Camilo: Oblivion (Piazzolla)\t Tadej Tomšič: Ta noč je moja (Bončina)\t Cassandra Willson: Crazy (Willson)\t Pat Metheny: Cherokee (Noble)\t Bob Mintzer: Beyonf The Limit (Mintzer)\t
Gil Evans, pianist, aranžer, komponist in vodja orkestra je eden od najbolj eminentnih jazzovskih glasbenikov, ki je v svojem ustvarjanju združeval različne glasbene zvrsti. GSvetovno slavo in ugled je dosegel, ko je začel pisati za velikega Milesa Davisa. Z njim je posnel štiri prelomne plošče. Leta 1960, deset mesecev po snemanju Davisove plošče Sketches of Spain, je posnel ploščo Out Of The Cool. Na njej sodelujejo trobentača John Coles in Phil Sunkel, pozavnisti Keg Johnson, Jimmy Knepper in Tony Studd, tubist Bill Barber, pihalci Ray Beckenstein, Budd Johnson in Bob Tricarico, kitarist Ray Crawford, basist Ron Carter ter bobnarja Elvin Jones in Charlie Persip.
Tokratno oddajo bomo namenili glasbi basista Charnetta Moffetta, ki se je za vedno poslovil 11. aprila letos, star komaj 54 let. Charnett Moffett je bil virtuozen basist z izjemnim občutkom za liričnost in melodijo. Z lahkoto se je prilagodil tako igranju v akustičnem džezu kot tudi elektrificiranem fusionu. V zadnjem desetletju se je Charnett Moffett posvetil igranju bolj spiritualnega in z elementi različnih svetovnih glasb oplemenitenega džeza.
Saksofonist Jernej Podboj Današnjo oddajo bomo namenili saksofonistu Jerneju Podboju in njegovemu ustvarjanju. Podboj je bil sicer zdravnik, specialist za otorinolaringologijo, širše pa je bil bolj znan kot odličen saksofonist in klarinetist ter član ali sodelavec nekaterih ključnih slovenskih zasedb, ki so izvajale džez in rok. Najbolj se nam je vtisnil v spomin kot gonilna sila skupine Mladi levi. Nastopal pa je tudi s skupino Remake swing quartet, v duetu s kitaristom Alešem Strajnarjem, igral v Godbi Ljubljanskih veteranov in zdravniškem ansamblu Inflamatio musica.
Gretchen Parlato: Magnus Miles Davis: Airegin Roy Hargrove: Unsophisticated Ben Webster: The Touvh Of Your Lips Tadej Tomšič: Orion
V ospredju je mlad zakonski par, ki ne zmore uresničiti svoje človeške avtonomnosti, ker se znajde v konfliktu z družbo. Računalniški jezik pascal je namreč metafora za družbeni sistem, ki je kodiran tako, da v njem ne more in ne sme biti drugačnosti. Mlademu paru se v boju za preživetje razodene, da nad sistemom obstaja še nekaj – mistično, skrivnostno, česar z racionalnim jezikom ni mogoče ne razložiti ne odstraniti, in zato se odločita za stik z odrešujočimi skrivnostnimi silami, pa čeprav se s tem izročita trpljenju. Z njim se ne odrešita, temveč se po martiriju prikopljeta le do svojih vlog v družbenem sistemu. Dramaturg: Pavel Lužan Režiser: Aleš Jan Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Borut Lesjak Stojan Temlin – Ivo Ban Brina – Jožica Avbelj Vid – Evelin Pristavec Direktor Gartner – Kristijan Muck Predsednik kontrole – Aleš Valič Člani kontrole – Marijana Brecelj, Saša Miklavc, Boris Ostan Vedeževalka – Štefka Drolc Anuška – Nina Skrbinšek Muto – Janez Hočevar Veronika – Veronika Drolc Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 1985
Igra je priredba kratke zgodbe, nagrajene na radijskem anonimnem natečaju. V njej potnica nič hudega sluteč potuje z vlakom, k njej pa prisede sopotnik, obseden s številom deset, ki si ga kot življenjski postulat zastavlja na vseh področjih. Ko si potnica ob njegovem odhodu iz kupeja le oddahne, pa jo čaka novo, podobno presenečenje ... Prek absurdne zgodbe je mogoče svet ugledati tudi s popolnoma dugačne, absolutne številske perspektive. Prirejevalka: Suzana Tratnik Dramaturginja: Vilma Štritof Režiserka: Špela Kravogel Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Ženska - Saša Mihelčič Potnik - Saša Tabaković Potnica - Maja Končar Glas iz zvočnika - Igor Velše Sprevodnik - Uroš Potočnik Uredništvo igranega programa Igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija marca 2022
Istoimenska uprizoritev enega najprodornejših hrvaških dramatikov mlajše generacije je bila v enaki igralski zasedbi in z istim režiserjem v Mestnem gledališču ljubljanskem marca lani. Martinić se dotika ali zareže v srčiko medčloveških odnosov, strahov in upov. V tem besedilu raziskuje, kako tiste družinske člane, ki ostanejo, boli, ko si nekdo od bližnjih upa izstopiti iz skupnosti in ubrati svojo pot. Prevajalka: Diana Koloini Dramaturginja: Vilma Štritof Režiser: Alen Jelen Tonska mojstrica: Sonja Strenar Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Janko – Boris Ostan Nikolina – Iva Kranjc Bagola Elza – Bernarda Oman Lucija – Lara Wolf Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2022.
Izboljševalec je tipičen lik provokativnega Bernharda. Obdarjen z nekaj avtobiografskimi potezami, malce bolehen, razdvojen, a dobro podkovan s filozofijo. Do družbenih mehanizmov je lucidno kritičen in posmehljiv, zaničuje oblast in zaspano ljudstvo, sovraži nagrade, ker naredijo človeka krotkega. Načrtno hudoben in ciničen je. Živi izključno v svoji glavi, telo s poslednjimi trzljaji bolečine pa ga brezupno opozarja, da ga pravzaprav sploh ni. Ljudi okrog sebe uporablja le z namenom, da iz njih iztisne in si prisvoji še poslednjo kapljico zemeljske energije. Poanta Bernhardove drame je torej tako imenovani sindrom »življenja v glavi«, s katerim je močno obremenjena vsa sodobna civilizacija. Vloga Izboljševalca je bila seveda pisana na kožo prav Radku Poliču - Racu. Izboljševalec: Radko Polič - Rac Prevajalka: Mojca Kranjc; avtorji radijske priredbe: Igor Likar, Lučka Gruden, Radko Polič - Rac; glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina; tonski mojster: Ivo Smogavec; režiser: Igor Likar. Produkcija Radia Maribor. Posneto januarja 2007.
V groteskni igri je osrednji lik moški srednjih let v težavah. Rad bi se izvil iz zavoženega življenja in začel živeti na novo, z novo ljubeznijo do nove ženske. Pri tem ga ovirajo pomisleki, ki mu jih je bila vcepila vzgoja, zdaj pa mu jih vcepljajo prijatelji. Prevajalec in prirejevalec: Simon Dobravec Dramaturg: Pavel Lužan Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Miro Marinšek Oblikovalka glasbe Darja Hlavka Godina On - Slavko Cerjak Ona - Vesna Jevnikar Učitelj - Marko Simčič Prijateljica - Violeta Tomič Leonid - Simon Dobravec Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 1997
Tako kot v svojih drugih zgodbah avtorica daje glas nevidnim oziroma prezrtim članom družbe. Hči obiskuje ostarelega očeta in senzibilno zaznava izginjanje bitja, ki ga je nekoč poznala, v bolnišničnem prostoru, kamor ga hodi obiskovat. Bolečo razsežnost staranja obravnava s toplino in človečnostjo. Prirejevalca: Sandi Jesenik, Klemen Markovčič Dramaturg in režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič Fonetičarka: Suzana Köstner Lektorica: Saša Grčman Hčerka – Maša Derganc Oče – Sandi Pavlin Psihiatrinja – Petra Govc Uredništvo igranega programa Igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija aprila 2022.
Za plodovitega radijskega dramatika sta značilna kritičen humor in satiričnost. Na prvi pogled je dobrodelnost nekaj plemenitega, se pa v svetu sprevrženih vrednot in iskanja tržne vrednosti vsake stvari za vsako ceno tudi ta plemenitost sprevrača v svoje nasprotje, v zaslužarstvo tistih, ki naj bi pomagali. Takšen je osnovni okvir zabavne igre. Dramaturg: Goran Schmidt Režiser: Aleš Jan Tonski mojster: Staš Janež Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Janez Zadnikar - Janez Škof Marija Zadnikar - Marijana Brecelj Samo - Aljoša Ternovšek Glas enega spola - Rok Matek Glas drugega spola - Maja Martina Merljak Receptorka - Asja Kahrimanović Eva Zadnikar - Medea Novak Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 2006.
Zabavna radijska igra žlahtnega humorja je nastala po besedilu francoskega klasika, velikega renesančnega humanista in pisatelja, ki je najbolj znan po obsežnem parodično-satiričnem romanu Gargantua in Pantagruel. Iz njega je izbrana zgodba o moški oholosti in ženski nečimrnosti, prirejena za radio v obliki komedije. Prevajalec: Branko Madžarevič Prirejevalec: Jože Rode Dramaturg: Pavel Lužan Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Pantagruel – Dare Valič Panurg – Roman Končar Epistemon – Pavle Rakovec Pijanca – Marko Simčič, Andrej Nahtigal Gospa – Judita Zidar Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 1993.
Zgodba na značilen Rudolfov ironični način govori o mladem uradniškem paru, ki se iz lenobnosti srečuje le občasno, saj se nočeta odločiti za bolj bistvene spremembe v življenju. In prav zato je njuno govoričenje o izletu na Himalajo samo sanjarjenje, ki nikogar nič ne stane. Dramaturg: Pavel Lužan Režiser: Marko Bratuš Tonski mojster: Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Igralca - Tanja Potočnik, Gregor Gruden Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija avgusta 2007.
Variacija mitološke zgodbe govori o odtujenosti današnjega sveta.
Po leta 2016 nagrajeni kratki zgodbi programa Ars je nastala igra z močno socialno, pa tudi lokalno noto, saj je posneta v primorskem narečju. Razočarane, utrujene in vsega naveličane delavke, se iz oddaljenih vasi vsak dan v službo vozijo z avtobusom. Usodo v svoje roke in se prepustijo vsaj kratki avanturi na poti v negotovo prihodnost. Prirejevalka: Ana Kržišnik Blažica Režiserka: Špela Kravogel Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Matjaž Miklič Lektor: Srečko Fišer Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Bojana – Lara Jankovič Jana – Ana Facchini Nina – Marjuta Slamič Lidija – Medea Novak Šofer – Milan Vodopivec Uredništvo igranega programa Igra je bila posneta maja 2022 v avtobusu Ljubljanskega potniškega prometa in pozneje zmontirana v studiih Radia Slovenija
24. septembra, goduje škof in slovenski narodni buditelj Anton Martin Slomšek. Prav on je bil tisti, ki je sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža na današnjem Avstrijskem prenesel v Maribor – to je bil hkrati prvi korak k določitvi slovenske meje na Dravi. Zaslužen pa je tudi za številna druga dejanja, ki jih je kot velik rodoljub in predan duhovnik storil za svoj narod: leta 1852 je bila na njegovo pobudo ustanovljena Mohorjeva družba, leta 1853 je izdal pevski učbenik, v Celju je na novo ustanovil orglarsko šolo, z ustanavljanjem nedeljskih šol pa je širil izobrazbo med najnižje sloje ljudi. Bil pa je tudi pesnik. Njegove pesmi so take, kot je bil on sam – optimistične in veselega duha; nekatere med njimi boste v uglasbeni obliki slišali tudi v tokratni oddaji.
Judje po hebrejskem koledarju praznujejo praznik roš hašana, judovsko novo leto, z njim vstopajo v leto 5783. Kako ga bodo praznovali v Liberalni Judovski skupnosti Slovenije, v eni od treh registriranih judovskih verskih skupnosti pri nas; kakšno je versko in simbolno sporočilo obredov in hrane, ki jo uživajo Judje ob tem prazniku. Zakaj so ustanovili Liberalno judovsko skupnost, kdo je njihov rabin, kdo so člani te skupnosti, nam pojasnjuje predsednik omenjene skupnosti Robert Waltl.
Judje vstopajo v praznični čas. Kakšno je versko izročilo judovskih praznikov roš hašana, po hebrejskem koledarju gre za novo leto, in jom kipurja, ki simbolno naznanja očiščenje grehov in spravo z Gospodom. Kje so tu vzporednice s kesanjem v krščanstvu, zakaj je za Jude tako pomemben ta dan in od kod izvira skovanka grešni kozel, o teh vprašanjih premišljuje ukrajinski znanstvenik judovskih korenin dr. Jevgenij Gorešnik iz Inštituta Josef Stefan.
Iz evangeličanske cerkve v Puconcih na 14. nedeljo po Sveti Trojici neposredno prenašamo božjo službo, pri kateri bodo sodelovali tamkajšnji verniki. Vodila jo bo evangeličanska duhovnica Katja Ajdnik, za glasbeni del pa skrbita kantor Matija Horvat ter skupina Duo Mystica, ki jo sestavljata Miran Čarni in Monika Novak.
Letos mineva 80 let od skladateljeve smrti. Z vero in politiko se ni ukvarjal prav dosti, čeprav je izhajal iz versko in narodnostno zelo zanimive družine - oče Adolf je bil katoličan, mati se je rodila v Sarajevu – očetu sefardskemu Judu in materi bosanski muslimanki. Vsa družina se je zatem spreobrnila v judovstvo in Zemlinski je odraščal kot Jud, pozneje se je spreobrnil v protestantizem. Čeprav je ustvaril sorazmerno malo glasbe z duhovno vsebino, danes njegove uglasbitve Psalmov št. 13, 23 in 83 uvrščamo med njegova najboljša dela.
Oba praznika se nanašata na Jezusovo trpljenje, zaradi zgodovinskega ozadja sta na jesenskem koledarju in ne sredi postnega časa, ki je spomladi in kot bi morda pričakovali. Na Jezusovo in Marijino trpljenje pa se nanaša tudi glasba, polna bolečine, žalosti in sočutja. Skladatelji so se pri slikanju trpljenja posluževali tonske simbolike – kromatike oz. poltonov, ki po baročnem nauku o afektih pomenijo bolečino ter tako imenovanega križanja glasov, ki s tonskimi skoki v posameznih glasovnih linijah ustvarjajo podobo križa.
Za nami je začetek veroučnega leta in tudi katehetska nedelja in zaključek tedna mladih. Kako mladim pri veroučnih srečanja lahko ponudimo spodbudo za krsˇcˇansko zˇivljenje in udejstvovanje? Izpostavili bomo ključno vlogo katehetov, ki poučujejo. Kako se teološka vsebina ubesedi v veroučnih naukih in do kakšnih sprememb je prihajalo skozi zgodovino, ter kako pomembno vlogo imajo mladi v zˇupnijah? Gost v oddaji bo duhovnik doc. dr. Andrej Šegula s Katedre za pastoralno in oznanjevalno teologijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.
V Slovenski Karitas so to poletje že šestnajstič zbirali humanitarno in razvojno pomoč za najrevnejše otroke in družine v osrčju Afrike. V letošnji akciji Za srce Afrike tudi za izgraditev kuhinje pri eni od katoliških srednjih šol v Senegalu. Kakšne so bivanjske razmere v tej deželi, kako sobivajo kristjani z večinskim muslimanskim prebivalstvom, pojasnjuje redovnica Polona Švigelj, za katero je devet let misijonskega dela v Senegalu. Čeprav je minilo že nekaj let, od kar je sestra Polona zapustila to afriško državo, ostaja povezana z njo.
Iz cerkve Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani na 24. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje dr. Janez Juhant, poje pa Cerkveni mešani pevski zbor Franceta Gačnika pod vodstvom Dominika Krta.
Praznik Marijinega rojstva ali po ljudsko mali šmaren izvira iz Palestine, iz časa posvetitve cerkve v Jeruzalemu, ki je bila po izročilu bazilika, posvečena sv. Ani, Marijini materi. Evangeliji o Marijinem rojstvu ne poročajo, a praznik se je postopno in na različne načine skozi stoletja vseeno razširil po Evropi. Marijo in njen rojstni dan pa so v svoje umetnine že zgodaj začeli vpletati tudi glasbeni umetniki, med njimi sv. Hildegarda, nekaj pesmi na to temo so ustvarili tudi slovenski skladatelji.
Cerkveni praznik Marijinega imena je 12. septembra. Morda nenavadno poimenovanje, a kaže predvsem na pestrost češčenja Marije v nekdanjih in današnjih časih. V ozadju pa je še druga zgodba. Praznik v čast Marijinemu imenu so leta 1513 uvedli v Španiji in sicer v zahvalo za zmago krščanske vojske pod poveljstvom poljskega kralja Jana Sobieskega nad Turki. Tí so takrat ogrožali celotno evropsko celino, odločilna je bila bitka pred Dunajem 12. septembra 1683; tedanji papež Inocenc 11. je zato prav takrat zapovedal praznik za vso Cerkev. Dolgo so ga obhajali na nedeljo po malem šmarnu – prazniku Marijinega rojstva, ki je 8. septembra, papež Pij 10. ga je prestavil na 12. september. V čast Marijinemu imenu je skozi čas nastalo nekaj glasbe, tudi izpod peresa slovenskih skladateljev.
Srečko Kosovel se je v svojem kratkem življenju izoblikoval v izjemnega pesnika velikega ustvarjalnega razpona. V Liričnem utrinku njegovo pesem z naslovom Jesenski zrak interpretira dramski igralec Gorazd Jakomini.
Ivan Cankar je znal. V črtici z naslovom Črtice, zanj značilni miniaturi, z veliko lahkoto in neusmiljeno razvija teme in razpoloženja, ki ostanejo z bralko in bralcem tudi po zadnjem ločilu. Tudi po zaslugi interpreta Nejca Cijana Garlattija. Avtor literarnega dela Ivan Cankar, režiserka Ana Krauthaker, interpret Nejc Cijan Garlatti, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja.
Inženir Max Altenberg leta 1997 po vojni v Bosni z Dunaja odpotuje v Sarajevo na humanitarno misijo. Na razmere in osebe, na katere bo naletel, je docela nepripravljen. Petnajst let pred Altenbergovim vstopom v zgodbo se lepotica Maša Dizdarević, asistentka na sarajevski pedagoški fakulteti, zaljubi v Vuka Stojadinovića. Tik pred poroko ženin v napadu besa ubije svojo nekdanjo ljubico. Medtem, ko služi dolgoletno zaporno kazen, se Maša poroči z matematikom Duškom Todorovićem, potem ko skleneta dogovor, da bo to zveza »za določen čas«. Z njim ima dve hčeri. Leta 1992 Vuka Stojadinovića pomilostijo in pošljejo na planino Igman v boj proti bosanskim Srbom. Maša zapusti moža in hčerki, se nastani v hiši nesojenega ženina in čaka, da se vrne z bojišča. Z njim preživi nekaj dni, nato ga pred njenimi očmi ubije šrapnel minometne granate. Maša v Vukovi hiši med vojno odpre šolo za sarajevske otroke, ki med vojno nimajo organiziranega pouka. To je njena oblika upora proti obleganju. Altenberga neki prijatelj seznani z Mašo. Srečanje z njo naredi nanj globok vtis. Nekaj dni se sestajata in pohajkujeta po mestu in okolici. Nato se mora Max vrniti na Dunaj. Na poslovilni večerji v sarajevski restavraciji Dubrovnik mu Maša zapoje sevdalinko o rumenih kutinah iz Carigrada, ki ga odtlej spremlja vsepovsod. Polagoma se zave, da Maše ne more pozabiti, vendar se mu ona več ne javlja. Max v Avstriji blodi po prizoriščih, kjer si obeta, da bo našel sled eksotičnega čara, ki mu je vklenil srce, vendar zaman. Nazadnje se zateče po pomoč k prijatelju Petru Kernu, judovskemu modrecu, ki je preživel holokavst in velja za orakelj v srčnih zadevah in civilizacijskih ugankah. Kern mu razloži, da se je ujel na esenco brezupne tisočletne balkanske otožnosti, ki jo pooseblja sevdah, »črni žolč ob uri, ko najbolj škoduje«, in mu napove, da se mu bo Maša prej ali slej oglasila. Max spozna, da že vse življenje čaka prav nanjo.
Vstopili smo v jesen. Jesenska pesem, ki jo je napisal Gregor Strniša, povzema tako nedavno poletje kot jesen. Leta 2014 jo je za Lirični utrinek interpretiral dramski igralec Primož Ekart.
Slovenski pisatelj in odvetnik Dino Bauk je v svojem romanesknem prvencu Konec. Znova opisal obdobje odraščanja treh prijateljev, rojenih v Sloveniji, katerih starši pa so bili priseljenci iz nekdanjih republik Jugoslavije. Pero, Goran in Denis odraščajo v naselju na robu glavnega mesta in živijo normalno življenje mladostnikov. Vrednote, ki jih usmerjajo so: spoštovanje staršev in soljudi, kolegialen odnos do vrstnikov in ustaljeni red izmenjujočih se šolanja in zabave. Odraščanje treh prijateljev pa zaznamuje predvsem sklepni del romana, ki ga bomo slišali v Literarnem nokturnu. Leta 1992 se je v Sloveniji zgodil izbris prebivalcev, ki si v šestih mesecih po osamosvojitvi Slovenije niso priskrbeli slovenskega državljanstva. Eden izmed njih je tudi Baukov literarni junak Denis, ki v izbranem odlomku piše pismo prijateljema v Slovenijo. Denis pa ni zgolj izgnan iz mirne Slovenije, temveč s prijateljema poskuša vzpostaviti stik medtem, ko stoji v izpraznjeni hiši na fronti, nekje v Bosni. Vabimo vas k poslušanju! Interpret Nejc Cijan Garlatti, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, režija Ana Krauthaker, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednica oddaje Petra Tanko.
Angleški pisatelj Aldous Huxley je distopični roman z ironičnim naslovom Krasni novi svet izdal leta 1932 po daljšem bivanju v tedaj fašistični Italiji, v njem pa je ostro kritiziral vsakršen totalitarizem in manipuliranje z ljudmi. Prikazuje družbo v 26. stoletju, ko naj bi v stehniziranem svetu zavladali brezčutnost in kriza duha. Zveni nekam znano? Avtorica oddaje Nada Barbarič Naskov, prevod Boris Verbič, interpret Gregor Čušin, glasbena oprema Marko Stopar, ton in montaža Staš Janež in Mirko Marinšek, režija Ana Krauthaker, urednika oddaje Vlado Motnikar in Matej Juh. Produkcija 2004.
Inženir Max Altenberg leta 1997 po vojni v Bosni z Dunaja odpotuje v Sarajevo na humanitarno misijo. Na razmere in osebe, na katere bo naletel, je docela nepripravljen. Petnajst let pred Altenbergovim vstopom v zgodbo se lepotica Maša Dizdarević, asistentka na sarajevski pedagoški fakulteti, zaljubi v Vuka Stojadinovića. Tik pred poroko ženin v napadu besa ubije svojo nekdanjo ljubico. Medtem, ko služi dolgoletno zaporno kazen, se Maša poroči z matematikom Duškom Todorovićem, potem ko skleneta dogovor, da bo to zveza »za določen čas«. Z njim ima dve hčeri. Leta 1992 Vuka Stojadinovića pomilostijo in pošljejo na planino Igman v boj proti bosanskim Srbom. Maša zapusti moža in hčerki, se nastani v hiši nesojenega ženina in čaka, da se vrne z bojišča. Z njim preživi nekaj dni, nato ga pred njenimi očmi ubije šrapnel minometne granate. Maša v Vukovi hiši med vojno odpre šolo za sarajevske otroke, ki med vojno nimajo organiziranega pouka. To je njena oblika upora proti obleganju. Altenberga neki prijatelj seznani z Mašo. Srečanje z njo naredi nanj globok vtis. Nekaj dni se sestajata in pohajkujeta po mestu in okolici. Nato se mora Max vrniti na Dunaj. Na poslovilni večerji v sarajevski restavraciji Dubrovnik mu Maša zapoje sevdalinko o rumenih kutinah iz Carigrada, ki ga odtlej spremlja vsepovsod. Polagoma se zave, da Maše ne more pozabiti, vendar se mu ona več ne javlja. Max v Avstriji blodi po prizoriščih, kjer si obeta, da bo našel sled eksotičnega čara, ki mu je vklenil srce, vendar zaman. Nazadnje se zateče po pomoč k prijatelju Petru Kernu, judovskemu modrecu, ki je preživel holokavst in velja za orakelj v srčnih zadevah in civilizacijskih ugankah. Kern mu razloži, da se je ujel na esenco brezupne tisočletne balkanske otožnosti, ki jo pooseblja sevdah, »črni žolč ob uri, ko najbolj škoduje«, in mu napove, da se mu bo Maša prej ali slej oglasila. Max spozna, da že vse življenje čaka prav nanjo.
Angleški pesnik John Keats je živel med letoma 1795 in 1821. S Shelleyem in Byronom sodi v drugo generacijo angleških romantikov. Čeprav je umrl komaj petindvajsetleten in je napisal samo 54 pesmi, je bil vendarle razvil mojstrski, natančen in silovit pesniški slog. Keatsovo pesem Jeseni je prevedel Andrej Arko; leta 2019 jo je interpretiral dramski igralec Zvone Hribar.
Ana Marwan (1980) je slovenska pisateljica, ki že dalj časa živi v Avstriji in ustvarja v dveh jezikih – tako v maternem, slovenskem, kot tudi v nemškem jeziku. Letos je prejela kar dve ugledni nagradi: za roman Zabubljena kritiško sito, nagrado Društva slovenskih literarnih kritikov za najboljše literarno delo leta 2021, malo kasneje pa za še neobjavljeno, v nemščini napisano delo nagrado Ingeborg Bachmann, ki velja za najpomembnejšo v nemško govorečem svetu. Do zdaj je Ana Marwan izdala dva romana: prvi je izšel leta 2019 in je napisan v nemščini, drugi, prej omenjeni pa je nastal v slovenščini. V njem izstopa poetičen način ubesedovanja, ki s fragmentarnostjo in esejističnimi zapisi ustvarja čuten romaneskni svet. Interpretka Barbara Cerar, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Vjekoslav Mikez, urednik oddaje Gregor Podlogar. Leto nastanka: 2022.
Rainer Maria Rilke je eden najpomembnejših nemško pišočih pesnikov zadnjih stoletij. Pesnik Rilke je bil nenadkriljiv v izražanju človekovega notranjega pa tudi zunanjega sveta. To je opazno tudi v pesmi Jesenski dan, ki jo je prepesnil Kajetan Kovič. Pesem je leta 2007 interpretiral dramski igralec Ivo Ban.
Samo Kreutz je pesnik tihih, intimnih doživetij in izvirne metaforike, s katero briše mejo med zunanjim in notranjim. Je avtor več zbirk poezije, kratke proze in romana - nazadnje je izdal zbirko Da te imenujem morje. Nekaj kot strah je njegov še neobjavljeni ciklus petih pesmi. Interpret Željko Hrs, režija Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Vjekoslav Mikez, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2022.
Premiera: 23. septembra, ob 20.00 v Mali Drami. Napoved: Prva premiera letošnje sezone v Slovenskem narodnem gledališču Drama v Ljubljani je bila sinoči na odru Male drame. Silva Čušin, Saša Pavček in Janez Škof so nastopili v igri Otroci sodobne britanske pisateljice Lucy Kirkwood.Besedilo je prevedla Tina Mahkota, dramaturg je bil Blaž Lukan, igro je režirala Nina Šorak. Na sinočnji premieri je bila Tadeja Krečič Scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Tina Pavlović, avtor zvočne podobe Laren Polič Zdravič, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. Foto: Peter Uhan
Ocena filma Izvirni naslov: Fall Režiser: Scott Mann Nastopajo: Grace Caroline Currey, Virginia Gardner, Jeffrey Dean Morgan Piše: Gaja Poeschl Bere: Mateja Perpar Zgodba najnovejšega vratolomnega trilerja britanskega režiserja in soscenarista Scotta Manna Padec je sprva, milo rečeno, precej klišejska. Sveže poročeni par in njuna skupna prijateljica, vsi izkušeni in željni adrenalinskih podvigov, plezajo v živi skali, zgodi se nesreča in mož v slogu precej legendarnega filma Sylvestra Stalloneja iz leta 1993 omahne v globino. Žena Becky se z izgubo nikakor ne more sprijazniti, odtuji se od družine in skoraj leto pozneje je njen edini dnevni podvig zapijanje v bližnjem lokalu, medtem ko pepel njenega pokojnega moža še vedno čaka na raztros v njeni omari. A seveda se tik pred dokončnim Beckyinim potopom v obup na njenih vratih pojavi pričakovano nepričakovana rešitev – prijateljica Hunter, ki je šok prebolevala na povsem drugačen način. Postala je uspešna spletna vplivnica, ki svoje sledilce zabava z nevarnimi adrenalinskimi podvigi in na naslednjega bi rada zvabila tudi Becky. Plezanje na več kot 600 metrov visok opuščen radijski stolp sredi puščave naj bi Hunter dokončno ustoličil na spletnem univerzumu, Becky pa pomagal premagati strahove in ji povrniti voljo do življenja. In sploh – le kaj bi lahko šlo narobe? Vse, seveda, narobe gre čisto vse. Razen samega filma. V trenutku, ko se kot hišica iz kart podira načrt mladih prijateljic in se v povsem spodobnem tempu vrstijo en klišejski prizor za drugim, film skoraj neopazno zaživi in ob dramaturško izredno spretno stopnjevanem dogajanju gledalca vse bolj potiska na rob sedeža. Ne le, da se mu po določenem času skoraj nujno začne vrteti od presežka višine in primanjkljaja širine dogajalnega prostora, tudi vse drobne scenaristične nespretnosti se postopoma izkažejo za zelo dobro umeščene poudarke, ki pa zaživijo šele retrospektivno. Povsem nesmiselno bi bilo seveda iskati kakršne koli povezave z realno življenjsko situacijo ali celo s plezanjem kot takim, saj to lahko zelo hitro privede do popolnega sesutja verjetnosti same zgodbe, hkrati pa to – neko veristično ali dokumentaristično podajanje dogodkov – tudi očitno ni bil namen ustvarjalcev, ki so, kot zanimivost, glavnega distributerja dobili šele po koncu produkcije, zaradi česar so morali s pomočjo posebne tehnologije tudi nadsinhronizirati številne psovke v že dokončanem filmu. Padec tako v resnici ni plezalni film, ampak dih jemajoča, srhljiva in adrenalinska nizkoproračunska enodejanka o izgubi, prijateljstvu in želji po preživetju, ki dokazuje, da tudi veliko klišejev lahko osupne, če so le dovolj spretno povezani v celoto.
Ocena filma Izvirni naslov: Petite maman Režiser: Céline Sciamma Nastopajo: Joséphine Sanz, Gabrielle Sanz, Nina Meurisse, Stéphane Varupenne, Margot Abascal Piše: Muanis Sinanović Bere: Jure Franko Mala mama je preprost in nežen film za otroke in družine. Je v popolnem nasprotju s prevladujočim trendom otroških filmov. Ne gradi na učinkih, velikih in čudnih svetovih, ne izkorišča terena za novačenje otrok v to ali ono politično smer niti v spektakel zabavne industrije. Njegova navadnost je v tem pogledu pravzaprav že nenavadna. Tudi z dolžino nas ne želi posrkati v magijo filmskega platna, saj svojo zgodbo pove v uri in dvanajstih minutah. V ospredju je, kot namiguje že naslov, odnos med mamo in hčerjo, hkrati pa odnos obeh z babico. Gre, skratka, za tri generacije žensk in očeta najmlajše protagonistke, ki je tudi v ospredju in se mora soočiti s smrtjo babice ter mamino žalostjo ob njej. Ko se po tem dogodku družina umakne v hišo pokojne, se junakinja sreča z vzporednim svetom, kjer živi njena mama kot otrok, torej njena vrstnica, z babico. Tako se hči in mama spoprijateljita. Film otrok ne seznanja z družbenimi, temveč eksistencialnimi vprašanji. Z vprašanjem otroške samote in prvega soočanja s smrtnostjo, minljivostjo in krhkostjo staršev. Zaplet je minimalističen, niti tišina niti dialogi pa ne zavzemajo preveč prostora. Imajo jasno opredeljeno vlogo in od nje ne odstopajo. Srečamo se s prav tako zamejenim podeželskim svetom brez posebnih fantazijskih prvin, razen seveda omenjene časovne zanke. Ta ni pojasnjena s kakšnimi znanstvenofantastičnimi prvinami. Najšibkejši del filma, pa ne zaradi nepojasnjenosti, temveč zato, ker je v pripovednih svetovih že precej oguljen, je tematika dvojnika. Najbrž bi se jo dalo vseeno izpeljati z nekaj izvirnejšimi prijemi. Izvirnost zgodbe pa je to, da so vsi predstavljeni liki pravzaprav dobri. So v složnih in ljubečih odnosih in nimajo namena drug drugemu prizadejati bolečine. Kljub temu jih neogibnost življenjskih dejstev pripelje do okoliščin, v katerih jih ne morejo čisto razumeti. Pri tem pa starši niso v nič boljšem položaju kot otroci – še več, tem je na voljo domišljija, s katero se lahko po svoje spopadejo s težavami. Deklica ni v prav nič pokroviteljskem položaju, temveč je inteligentno bitje, katere pogled je predstavljen celovito. Mladi igralki, Gabrielle in Joséphine Sanz obvladujeta številne prvine igre, prikazovanje tančin čustev, še posebej pa je zanimiva njuna medsebojna kemija, sestrski odnos, ki ga preneseta na platno. Talent, ki ga izkazujeta, je prav osupljiv in je dober razlog za ogled filma. Mala mama najbrž ni klasik, je pa osvežujoč prispevek k sedanjemu kinematografskemu repertoarju in dobra priložnost za druženje otrok in staršev v kinu.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralka: Maja Moll
Avtor recenzije: Sašo Puljarević Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralka: Lidija Hartman
Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Renato Horvat
Ocena filma Izvirni naslov: Il buco (2021) Režiser: Michelangelo Frammartino Nastopajo: Paolo Cossi, Jacopo Elia, Denise Trombin, Nicola Lanza Piše: Špela Barlič Bere: Lidija Hartman Film Luknja (Il buco, 2021), ki ga je Michelangelo Frammartino posnel v drobovju gore Monte Pollino na jugu Italije, je vsekakor delo, ki ga je treba pogledati v kinu, in to iz več razlogov. Za začetek je film o prvem spustu v jamo Bifurto, ki je bil posnet v čisti temi, samo ob svetlobi luči na čeladah jamarjev, v vlažnih, spolzkih rovih in v skrajni točki na 683 metrih pod površino zemlje, nedvomno zavidljiv tehnični (in človeški) dosežek. In spodobi se, da mu damo priložnost, da zasije v svoji najboljši podobi. Drugi razlogi so vsebinske narave. Luknja deluje na dveh ravneh – kot neverjetno realistična, potopitvena, skoraj otipljiva izkušnja na eni in kot mistična alegorija na drugi strani. Frammartino nas najprej postavi nekaj desetletij v preteklost, nato pa nas suvereno, skoraj na način virtualne resničnosti, popelje v tisto temno, vlažno brezno, ki mu ni in ni videti dna. Gledalec se, pogreznjen v temo kinodvorane in obdan z zvoki udarjanja kapljic ob kamnite stene, odmevajočih vzklikov jamarjev, njihovega pokašljevanja in podrsavanja ob tesne rove, počuti, kot bi bil tudi sam del te fascinantne odprave v središče Zemlje. Spust v paralelni svet, ki za večino ljudi tudi danes ostaja neviden, je že sam po sebi očarljiv in človek se vpraša, zakaj si je režiser sploh dal opravka še s postavitvijo zgodbe v čas, ko so jamarji prvič raziskali jamo. Nedvomno je ta film tudi poklon njihovemu dosežku, a zdi se, da gre Frammartinu tu še bolj za to, da na njihov podvig naveže grozd simbolnih pomenov. Dogajanje je postavljeno v začetek 60. let preteklega stoletja, kar sicer ni nikjer jasno označeno, je pa nakazano z drobnimi namigi: s posnetkom reportaže o graditvi prvega nebotičnika v Milanu, s prvimi televizorji, pred katerimi se zbirajo cele vasi, z iztrganim listom revije z J. F. Kennedyjem na naslovnici. Svet je na pragu nove dobe, bliskovitega napredka, vse sili navzgor, proti oblakom, v nove, svetlejše čase, ti jamarji pa se nekje na koncu sveta spuščajo v črno luknjo. Kaj jih vleče tja dol? Morda nezavedna želja, da bi zlezli nazaj, v varno naročje Matere Zemlje, preden se svet dokončno sname s tečajev? Vzporedno s prikazom podviga jamarjev teče še ena tanka, nežna pripovedna nit, posvečena pastirju z obrazom, v katerega so vrezana leta življenja, preživetega na soncu in vetru. Stari pastir, ki dogajanje na »svoji« gori le od daleč opazuje, simbolizira popolno sozvočje med človekom in naravo in pomenljivo je, da začne s prihodom jamarjev počasi hirati, dokler na koncu, približno takrat, ko jamarji dosežeji dno, ne izdihne. Svet, ki je popolnoma raziskan, oropan vsakršne skrivnosti in v celoti podrejen človeku, ne more biti več njegov dom. S pastirjevega oddaljenega gledišča jamarji delujejo kot motnja v prej harmonični celoti, luknja pa kot vhod v svetišče, ki ga človek ne bi smel nikoli oskruniti. Šele konec filma s svojo mistično noto postavi stvari spet na svoje mesto.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralec: Igor Velše
Avtorica recenzije: MIša Gams Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše
