Ars

Ars NLB vzpostavlja novo zbirko in napoveduje galerijo

Nova ljubljanska banka ima v lasti obsežno zbirko umetniških del 20. in 21. stoletja, a odkupi novih del so v času krize zamrli. Zdaj bodo v umetnost znova vlagali – NLB Skupina zaganja program Art, v okviru katerega bodo letno 100.000 evrov namenili za odkupe umetnin. Nova zbirka, ki so jo poimenovali See Art, bo dobila tudi galerijske prostore – načrtujejo jih v Čopovi ulici številka 3 v Ljubljani, kjer že deluje muzej Bankarium. Danes poznamo številne umetnostne zbirke v lasti bank, a zgodovina povezav med bančništvom in umetnostjo sega vsaj v čas renesanse in firenške plemiške družine Medičejcev, premožnih bankirjev. Ti so kot podporniki umetnosti pomembno vplivali na umetniško produkcijo in se zapisali v zgodovino. Tako pove kustosinja Meta Kordiš, ki bo v sodelovanju s tričlanskim umetniškim svetom skrbela za program načrtovane galerije in novo umetniško zbirko, ki so jo poimenovali See Art. Ime namiguje na dvoje – z angleško besedo videti nas spodbuja, da na umetnost pogledamo drugače. Kot akronim pa nakazuje na regijsko povezovalno usmeritev zbirke v jugovzhodno Evropo. Regijsko povezovanje pa je tudi v poslovnem interesu Nove ljubljanske banke, imajo pri tem še kakšne druge poslovne motive? Kot pove predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak, so v Novi ljubljanski banki že leta 2020 ob ustanovitvi muzeja Bankarium ustanovili neprofitni Zavod za upravljanje kulturne dediščine, pod pokroviteljstvo katerega so prenesli tudi že obstoječo zbirko umetniških del, ki je po besedah kustosinje Mete Kordiš razglašena za nacionalno bogastvo in nedeljiva zaključena celota. Ime, koncept in program nove zbirke See Art je zasnoval strokovni umetnostni svet, ki ga sestavljajo neodvisni kustos Tevž Logar, direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Skopju Mira Gakjina in direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu Maja Kolarić. V zbirko želijo vključevati različne medije, dela mlajših avtorjev in dati prostor inovativnim pristopom, najbolj pa zbirko zaznamuje regijski kontekst. Tako bodo zdaj nadaljevali in še naprej razvijali preteklo dejavnost NLB. Iz dobičkov poslovanja bodo zdaj torej letno 100.000 evrov namenili odkupu umetniških del. Znesek za banke morda ni tako velik, a za slovenski umetnostni prostor ni majhen. Po besedah Zdenke Badovinac, nekdanje direktorice Moderne galerije, je ta v njenem času za odkupe del letno namenila med približno 30 in 70 tisoč evrov. Kaj za naš umetnostni prostor torej pomeni tako močan akter? Zbiranje sodobne umetnosti je dgovorna naloga, toliko bolj, ker bodo dela tudi naročali in tako aktivno sooblikovali umetniško produkcijo, tega se vpleteni po svojih lastnih besedah zavedajo. Tudi odgovornosti do javnosti – dobrodošlo je, da bodo novi zbirki See Art v Novi ljubljanski banki namenili galerijske prostore. Čeprav imajo številne banke svoje lastne zbirke, so razstavni prostori namreč redkost, pove predsednik umetnostnega sveta NLB Tevž Logar. Galerijske prostore bo oblikoval arhitekturni studio Scapelab, ki podpisuje tudi prenovo Cukrarne, odprtje pa v Novi ljubljanski banki napovedujejo za leto 2024. Eno nadstropje bodo namenili stalni postavitivi, drugo pa menjajočim se razstavam. Naročili so tudi že dela za opremo novih prostorov na Šmartinski cesti – ustvarjajo jih Šejla Kamerič, Nataša Prosenc in Tobias Putrih, za več podrobnosti glede nastajajoče zbirke pa bomo morali še malo počakati. Foto: Blaž Brodnjak, Irena Čuk, dr.Meta Kordiš, dr. Mira Gakjina, Tevž Logar, Maja Kolarić; avtor: Iztok Lazar; vir: NLB

Ars Pogovor s Carlo Simón, režiserko filma Alcarras

Na lanskem Berlinalu je zlatega medveda dobil igrani film, ki je posnet kot observacijski dokumentarec. Katalonska režiserka Carla Simón ga je postavila v okolje, kjer je sama odraščala: v zahodno Katalonijo, med nasade breskev, v divjo, a vendar kultivirano naravo. Tamkajšnji kmetje se v sodelovanju in boju z njo preživljajo že nešteto generacij. Ime vasice, kamor je film postavila, je Alcarras – in tako je naslov njenega filma, ki je v tem tednu prišel na redni kinospored. Razširjena, večgeneracijska družina Solé v Kataloniji obdeluje obsežno posestvo, kjer rastejo breskve, se bori z zajci, ki napadajo pridelek, z muhastim vremenom in vsakdanjimi skrbmi. Sadove svojega dela prodajajo lokalni zadrugi, toda odkupne cene so nizke, celo tako nizke, da včasih niti ne pokrijejo stroškov pridelave tega sladkega sadja, ki ga obirajo v poletnih mesecih. Carlo Simon je prek videopovezave pred mikrofon povabil Urban Tarman in jo najprej vprašal, kako je poiskala igralce. V filmu namreč nastopijo naturščiki in avdicije za vloge je imelo več kot 9000 ljudi iz tamkajšnjih krajev v Kataloniji.

Ars "S to razstavo sem želela ženske, ki so pogosto spregledane, postaviti na piedestal."

V galeriji Fotografija je na ogled razstava Mankice Kranjec z naslovom Spregledane. Razstava v ospredje postavlja deset žensk, ki so v času epidemije opravljale poklice, ki so pogosto spregledani in premalo cenjeni. Fotografinja njihovim zgodbam daje glas in jih postavlja na piedestal. Prikaže jih v različnih življenjskih vlogah. Kot je povedala, so po njenem mnenju prav one junakinje epidemije. Razstava bo v galeriji Fotografija na ogled do 11. februarja.

Ars Program Borštnikovega srečanja

Festival Borštnikovo srečanje, največji slovenski gledališki festival, že od samih začetkov gosti Slovensko narodno gledališče Maribor. V svoji 58. izvedbi bo Borštnikovo srečanje v tekmovalnem programu ponudilo 12 predstav slovenskih gledališč, ob tem pa še bogat spremljevalni program domačih in tujih producentov. Uvodni, tridnevni del festivala z izobraževalnimi vsebinami za razvoj novih občinstev se letos začenja že 22. maja. Dva tedna pozneje, 5. junija, pa bo sledil osrednji del festivala, na katerem se bo do 18. junija odvil tudi tekmovalni program. Foto: Vilma Štritof, selektorica tekmovalnega programa Vir foto: Borštnikovo srečanje

Ars Slovenski filmski center - načrti in dosežki

Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar je v Cankarjevem domu predstavila letošnje programske aktivnosti centra in se ozrla v dosežke minulega leta. Letos padle prve klape kar enajstih celovečernih igranih filmov, od tega štirih prvencev, ki jih bodo režirale režiserke, med njimi tudi filma Little Trouble Girls Urške Djukić. To je režiserka, ki s kratkim filmom Babičino seksualno življenje predstavlja enega od vzrokov, zakaj je Nataša Bučar v pogovoru z Matejem Juhom lansko leto imenovala veliko leto za slovenski film.

Ars Molitev za Jasenovac

Nikoli ne bomo izvedeli, koliko ljudi je izginilo v drugi svetovni vojni in po njej. Vsak dan je manj možnosti, da bi ljudje pričali, kako je bilo na številnih bojiščih in v različnih taboriščih, kjer se je med ubijanjem celo »smrt utrudila do smrti«. S temi besedami je Branko Šömen začel knjigo Molitev za Jasenovac, ki je izšla pri založbi ZRC SAZU ob dnevu spomina na žrtve holokavsta. Avtor je v šestih kratkih literarnih zgodbah opisal različne skupine ljudi, ki so umrli v peklenski grozi ustaškega koncentracijskega taborišča Jasenovac (foto: EPA).

Ars Enajst nominacij za oskarja dobil Vse povsod naenkrat

Znani so nominiranci za letošnje oskarje, v dvorani Samuel Goldwyn Theater na Beverly Hillsu sta jih razglasila britanski igralec in raper Riz Ahmed in ameriška igralka Allison Williams. In presenečenje? Največ nominacij, enajst, si je prislužil Vse povsod naenkrat, pod katerega se podpisuje ameriški režijski tandem Dan Kwan in Daniel Scheinert. Tudi v kategoriji za najboljši film, v kateri se jih letos sicer poteguje spet deset. Žanrski koktajl Vsepovsod naenkrat je vse, kar želite: znanstvena fantastika, komedija, akcijska pretepačina in v srce zbadajoča družinska drama. Z devetimi nominacijami mu sledita dva o prijateljstvu – Na zahodu nič novega režiserja Edwarda Bergerja je hkrati nominiran tudi kot tujejezični in najboljši – best picture, spremljamo stisko mladega vojaka na bojišču prve svetovne vojne. Martin McDonagh pa v Dušah otoka témo prijateljstva, oziroma njegovega razdora, postavi na odročen irski otoček v dvajsetih. Prejel je že zlati globus za najboljšo komedijo, tam so z globusom za najboljši dramski film slavili Fabelmanovi, do sedaj najbolj osebni film Stevena Spielberga – ta si je prislužil sedem nominacij za oskarja. To je zanj skupno deveta nominacija za režijo, ki ga je postavila na drugo mesto po številu teh v zgodovini, izenačil se je s Scorsesejem. Film Elvis je dobil 8 nominacij, po šest Tar in Top Gun: Maverick. Za najboljši film se bodo 12. marca potegovali še Trikotnik žalosti, Avatar: Pot vode in Ženske govorijo. In če je Cate Blanchett pričakovano nominirana za najboljšo glavno žensko vlogo v Taru, pa je eno od presenečenj Irec Paul Mescal v kategoriji za glavno moško v filmu Po soncu. Pa še to: v oskarjevski dirki smo sodelovali tudi Slovenci. Špela Čadež se je s kratkim animiranim Steakhouse prebila med finaliste za nominacijo, a je ni prejela. Za nominacijo za najboljši mednarodni film se je potegoval tudi Orkester režiserja Matevža Luzarja. Foto: AP

Ars "Premiera opere Blühen je bila zame zelo emocionalna."

Z Vitom Žurajem se pogovarjamo po premieri njegove opere Blühen (Razcvet), ki jo je napisal po naročilu Frankfurtske operne hiše.

Ars Dogodki v okviru svetovnega dneva spomina na žrtve holokavsta

Od danes pa do 29. januarja bodo v Mini teatru, v Judovskem kulturnem centru v Ljubljani potekali številni dogodki v okviru Svetovnega dneva spomina na žrtve holokavsta. Obeležujemo ga 27. januarja. Na ta dan leta 1945 je ruska Rdeča armada vkorakala v največje koncentracijsko taborišče Auschwitz - Birkenau na Poljskem in ga osvobodila. Da ena največjih tragedij človeštva ne bi bila nikoli pozabljena, je generalna skupščina Združenih narodov 27. januar razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta.

Ars Tržaški filmski festival

V osmih dneh bo tržaški festival ponudil sliko srednje in vzhodne Evrope, kot jo vidijo najboljši in najzanimivejši cineasti tega prostora. "Film je pomemben pripomoček za spoznavanje zgodovine, posebej zgodovine sosednjih držav," pravi Nicoletta Romeo, programska direktorica festivala. V treh tržaških dvoranah se bodo predstavili filmi iz Ukrajine – prav ukrajinskim režiserkam in njihovemu filmskemu pogledu, tudi na vojno, bo posvečena sekcija Divje vrtnice; pa filmi iz nekdanje Češkoslovaške – med njimi Mahatýjev Erotikon z Ito Rino in z glasbo Andreja Goričarja. Seveda pa festival ponuja tudi jagodni izbor dokumentarnih in igranih filmov iz regije, med devetimi tekmovalnimi celovečerci je tudi povsem svež film Zbudi me Marka Šantića. Nicoletta Romeo je na festival povabila tudi Matjaža Ivanišina s kratkim filmom Tako se je končalo poletje, Lea Černica z animiranim Péntola, režiserja Roka Bička, ki bo član žirije dokumentarnih filmov in še vrsto slovenskih ustvarjalcev, ki so tržaški festival že davno vzeli tudi za svojega. Foto: Tržaški filmski festival

Ars Beseda leta 2022 je gasilec, kretnja pa vse je v naših rokah

Za besedo leto smo lahko glasovali med enajstimi finalistkami, izbranimi med več kot 250-imi predlogi v sedmi akciji pod okriljem Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ob pomoči spletnega portala MMC RTV Slovenija in časopisne hiše Delo. Na slovesnosti v Atriju Znanstvenoraziskovalnega centra so razglasili še pesem leta, sestavljeno iz besed kandidatk. Napisal jo je Peter Verč. Foto: Žiga Bratoš

Kulturna panorama Z Vitom Žurajem se pogovarjamo po premieri njegove opere Blühen (Razcvet), ki jo je napisal po naročilu Frankfurtske operne hiše.

Pregled kulturnih dogodkov začenjamo s predstavitvijo programa letošnjega festivala Borštnikovo srečanje; nadaljujemo v Frankfurtu, v katerem je prva izvedba opere Blühen, Razcvet, skladatelja Vita Žuraja prejela imenitne odzive. Predstavili bomo tudi letošnjo prejemnico Tischlerjeve nagrade Milko Kriegl, program Art, s katerim NLB-skupina spet začenja naložbe v sodobno umetnost, in dve razstavi. V Lutkovnem gledališču v Ljubljani vabijo na ogled razstave Otroci gledalci, v galeriji Fotografija pa razstavlja Mankica Kranjec. Oddajo Kulturna panorama pripravljamo v uredništvu za kulturo tretjega programa – Programa Ars. Glasbena oprema: Tina Ogrin, tonska mojstrica je Klara Otorepec, urednica je oddaje Tina Kozin.

Svet kulture Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta o Molitvi za Jasenovac Branka Šömna

Molitev za Jasenovac, knjiga Branka Šömna, je izšla pri založbi ZRC SAZU prav ob dnevu spomina na žrtve holokavsta. V šestih kratkih zgodbah je opisal različne skupine ljudi, ki so umrli v peklenski grozi ustaškega koncentracijskega taborišča. Ob 130. obletnici rojstva pisatelja in zdravnika Danila Lokarja pa v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini pripravljajo vrsto srečanj s poznavalci življenja in dela te znamenite ajdovske osebnosti. Pa še o 3. koncertu letošnjega filharmoničnega abonmaja Vokalno-instrumentalni program, ki bo hkrati tudi sklepno dejanje 8. Filharmoničnega festivala baročne glasbe. Zbor in člani Orkestra Slovenske filharmonije bodo nastopili pod vodstvom ugledne norveške dirigentke Grete Pedersen, spored pa je v celoti namenjen glasbi Johanna Sebastiana Bacha.

Gremo v kino Carla Simón in Alcarras, Duše otoka, Ne misli, da bo kdaj mimo

Pred mikrofon smo povabili Carlo Simón, režiserko z berlinskim zlatim medvedom nagrajenega filma Alcarras, ki po uspešni festivalski poti prihaja na naš kinospored. Film, ki je postavljen v majhno vas v osrčju Katalonije, kjer gojijo breskve, ostro politično kritiko uravnoteži z nežno opazovano družinsko dramo, so zapisali pri reviji Variety. Predstavljamo, katere projekte bo Slovenski filmski center podprl v prihodnjem letu in ocenjujemo grenko-sladko komedijo o moškem prijateljstvu na irskem otoku, film Duše otoka Martina McDonagha, ki je za filmom Vsepovsod naenkrat prejel največ nominacij za letošnje oskarje. Obiskali pa smo tudi Slovensko kinoteko - tam je eden najvznemirljivejših domačih ustvarjalcev, Tomaž Grom, predstavil svoj novi film Ne misli, da bo kdaj mimo, njegova filmska poetika pa je neločljivo povezana z glasbeno - z glasbeno spremljavo ob filmu v živo.

Likovni odmevi Mitja Ficko o razstavi Z neba v nebo

Marko Jakše in Mitja Ficko sta brez najmanjšega dvoma samosvoja slikarja, ki ustvarjata še kako prepoznavne podobe in svetove. V minulih letih sta večkrat sodelovala. Razstavo njunih skupnih del z naslovom Z neba v nebo so v ljubljanski Mestni galeriji odprli 30. novembra lani. V Likovnih odmevih Mitja Ficko, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v Mestni galeriji, predstavlja razstavo in njuno sodelovanje. Skupna razstava Marka Jakšeta in Mitje Ficka je v Mestni galeriji v Ljubljani na ogled do 12. februarja. Nikar je ne zamudite.

Naši umetniki pred mikrofonom Janez Starina, dramski in filmski igralec

Dramski in filmski igralec Janez Starina je imel zanimivo in bogato ustvarjalno pot; doma z Jagnjenice v občini Radeče, se je po burnem življenjskem obdobju vpisal na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in nastopal na odrih že kot študent, nato pa bil več let v novogoriškem in celjskem gledališču ter v Mestnem gledališču ljubljanskem, igral je v filmih in na televiziji, lani smo ga gledali v nanizanki V imenu ljudstva. Za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade: bil je debitant leta 1979, pa žlahtni komedijant, prejel je Borštnikovo in nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Letos bo Janez Starina dopolnil petinsedemdeset let, v Novi Gorici, kjer živi, ga je obiskala Tadeja Krečič.

Svet kulture Razstava Neuravnoteženost v Celju in glasbeni projekt Žigana Krajnčana v Cankarjevem domu

V našem rednem pregledu aktualnih kulturnih dogodkov najprej o razstavi celjskih umetnikov, ki je na ogled v celjski Galeriji sodobne umetnosti. Povabili vas bomo na koncert Žigana Krajnčana, ki bo v sklopu Cankarjevih torkov predstavil glasbeni del projekta Fusion reactor. Poročamo tudi o najnovejši razstavi v Rimu z naslovom Rim v času republike ter o prvem odzivu ministrice za kulturo na vprašanje o vročitvi Prešernove nagrade Svetlani Makarovič.

Podobe znanja Ester Heath: Največji problem je kronična izpostavljenost mešanici organskih onesnažil

Ljudje v okolje spuščamo pestro paleto najrazličnejših snovi, med katerimi so mnoge zelo obstojne in tudi škodljive.

Razgledi in razmisleki Asher Kravitz, avtor Judovskega psa: "S smislom za humor je tako: ko ostaneš brez njega, ti običajno zmanjka tudi volje do življenja."

Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je spet zaživela gledališka predstava Judovski pes, nastala pred leti po romanu izraelskega pisatelja Asherja Kravitza. Rodil se je leta 1969 v Jeruzalemu. Študiral je elektroniko, matematiko in fiziko. Prvi knjigi, ki ju je napisal, sta humorni kriminalki, tretje delo Jaz sem Mustafa Rabinowitz je zgodba o vojaku v protiteroristični enoti izraelske vojske in njegovih moralnih dilemah. Leta 2007 je Asher Kravitz napisal roman Judovski pes: gre za prvoosebno pripoved psa, ki je svojo življenjsko pot začel v nemško-judovski družini tik pred nastopom nacizma. Besedilo je prevedla Katja Šmid, avtor odrske priredbe je Yonathan Esterkin, ki je slovensko predstavo – nastala je v koprodukciji Mini teatra in Prešernovega gledališča Kranj – tudi režiral. V njej nastopa dramski igralec Miha Rodman, ki je besedilo naštudiral tudi v angleščini. Z Asherjem Kravitzem se je leta 2017 ob premieri pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji: Miha Rodman, Judovski pes, foto PGK / Miha Fras

Svet kulture Risoroman o nacističnih zločinih na avstrijskem Koroškem

Tokrat predstavljamo prevod novega risoromana z naslovom Peršmanova domačija, ki govori o enem zadnjih nacističnih zločinov na avstrijskem Koroškem – zgodil se je 25. aprila '45. Pogovor o zgodbi preživele Ane Marije Sadovnik, koroških partizanih in spominjanju so pripravili v Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU. Napovedujemo nov podkast o kulturno-umetnostni vzgoji – Grafoskop, ki bo domoval na Arsu, in tretji koncert Komornega cikla Koncertne poslovalnice Narodnega doma Maribor.

Glasovi svetov Zakaj se države v mednarodni politiki obnašajo, kakor se?

Ali živimo v svetu, kjer si vsaka država skuša priboriti čim večji vpliv in moč ter delovanje držav poganjajo zgolj materialni interesi? Ali pa moramo, da bi razumeli mednarodne odnose, razumeti tudi identiteto vsake države, njeno zgodovino, njen specifičen pogled na svet, na samo sebe in druge?

Grafoskop Dr. Renata Salecl

Nova oddaja o kulturno-umetnostni vzgoji Grafoskop skozi pogovore, reportaže, pa tudi kratke dokumentarce v širokih kotih in povečavah zrcali premisleke o kulturno-umetnostni vzgoji. Ciljno poslušalstvo je strokovna pedagoška in širša zainteresirana javnost. Namen oddaje pa je osvetliti polje in poglobiti razmisleke o tovrstni vzgoji, ki je pri nas še premalo v zavesti. Program Ars je za to nedvomno pravo torišče. Gostja prve oddaje je sociologinja in filozofinjo dr. Renata Salecl. V pogovoru s Klemnom Markovčičem razpirata premisleke o sodobnem kontekstu vzgoje, kulture pa tudi umetnosti. Urednik oddaje: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oprema: Darja Hlavka Godina Produkcija Uredništva za kulturo, januar 2023

Glasbena skrinjica Glasba v barvah III: Mikalojus Konstantinas Čiurlionis

Glasbena zgodovina pozna kar nekaj skladateljev, ki so glasbo doživljali skozi barve in takšnemu tipu sinestezije pravimo kromestezija ali fonopsija. Med njimi najdemo imena kot so Jean Sibelius, Olivier Messiaen, Franz Liszt, Aleksander Skrjabin in Mikalojus Konstantinas Čiurlionis. Slednji je svoja barvna doživetja glasbe izrazil tudi skozi serijo likovnih del, ki povečini nosijo glasbene naslove. Litvanski skladatelj, ki je umrl star komaj 36 let, se je slikanja lotil v zadnjem desetletju svojega življenja in v svojih 30-ih ustvaril velik opus več kot 300 del.

Glasbeni portret Marijan Lipovšek

Med glasbenimi portreti slovenskih skladateljev smo nocojšnjega namenili skladatelju Marijanu Lipovšku. Njegova bogata življenjska in umetniška pot - sklenila se je 25. decembra 1995 - je vpeta v dolge loke časa od cesarske monarhije pa do moderne in osvobajajoče miselnosti na pragu 21. stoletja. Po tej poti je hodil skladatelj, pianist, komorni muzik, pedagog in zaslužni profesor, gornik in vrhunski alpinist, mislec in pisec strokovnih del ter pisatelj in prevajalec dragocenih spisov, posvečenim goram.

Obiski kraljice Obiski kraljice

O orglah, organistih, skladateljih orgelske glasbe in izdelovalcih orgel.

Musica noster amor Lozanski komorni orkester, dirigent Daniel Harding in simfonična glasba Wagnerja, Sibeliusa in Schumanna

Predvajamo posnetke s koncerta Lozanskega komornega orkestra, ki je pod vodstvom britanskega dirigenta Daniela Hardinga nastopil 10. februarja lani v dvorani Métropole v Lozani. Koncert je uvedla Siegfriedova idila Richarda Wagnerja. Sledili sta še dve simfoniji – najprej Sibeliusova 7. simfonija in nato še Schumannova 3., 'Renska simfonija'. Pri starem in slavnem mestu Bingen se začne 80 kilometrov dolga renska soteska, ki nas pripelje do Koblenza. Ob obrežju se dvigajo strme pečine, veliko je romantičnih razvalin, slikovitih vasic in veličastnih gradov. Prelepa pokrajina, ki jo upravičeno poveličujejo v poeziji, literaturi, slikarstvu in v glasbi. Ren prav tu slavi zmago v vsej svoji moči in lepoti. Robert Schumann je poveličeval to moč in lepoto v Simfoniji št. 3 v Es-duru, ki jo je napisal leta 1850 v Düsseldorfu, kjer je dobil službo mestnega glasbenega direktorja in prevzel vrsto zaposlitev. To naj bi bila programska glasba, saj je bil izvirni naslov Epizoda iz življenja na obrežju Rena, pozneje pa je skladatelj delo na kratko imenoval Renska simfonija. V življenjski moči orkestra je čutiti poveličevanje ljubezni do narave, pa tudi idilične in slovesne podobe.

Nedeljsko operno popoldne Operne zvezde

Pojejo odlomke iz del Mozarta, Porpore, Bizeta, Rote, Arditija, Aljabjeva in Verdija.

Glasbena skrinjica Mitološke zgodbe v glasbi XXIII: Aino

Motivi iz bogate mitološke zakladnice so navdihnili številne skladatelje, ki so, tako kot likovni umetniki, njihovo vsebino poskušali ujeti v svoja dela. V današnji oddaji bomo stopili v svet finske mitologije in folklore in spoznali zgodbo Aino, ki je navdihnila skladatelja Roberta Kajanusa. Zgodbo iz epske pesnitve Kalevala je v 19. stoletju iz posameznih finskih in karelijskih ljudskih pesmi zbral in zapisal Elias Lönnrot.

Sobotni operni večer Vincenzo Bellini: Norma iz Aix-en-Provencea

Zares ni mogoče ne ceniti tega Bellinijevega dela, za katero sta značilna njegov resni, mehkobe polni ton in preprosta odkritosrčnost.

Sobotni koncert Klavirski trio Mithras v Londonu

Klavirski trio Mithras je 9. januarja letos nastopil v dvorani Wigmore v Londonu. Člani tria – violinist Ionel Manciu, violončelist Leo Popplewell in pianist Dominic Degavino – so izvedli Fantazijo za klavirski trio v c-molu Franka Bridgea, novost angleške skladateljice Joy Lisney z naslovom Petrichor in znameniti Klavirski trio št. 5 v D-duru, op. 70, št. 1, imenovan tudi »Duh«, Ludwiga van Beethovna.

Oddaljeni zvočni svetovi Tibetanci 2

Tokrat se drugič zapored prepuščamo zvokom tibetanske kulture, prežete z občutki ljudi v izgnanstvu. Poslušamo predvsem zvočne podobe druženja, duhovnega življenja in povezanosti z domovino; izjemen preplet občutkov, jasnosti in lepote. Zvočni občutek hladne lepote Himalaje in toplega srca ljudi, ki tam živijo; pesmi, ki temeljijo na večnih univerzalnih vrednotah, ki pomagajo preživeti tudi v težkih časih.

Zborovski panoptikum Božični koncert Šaleškega akademskega pevskega zbora

7. januarja je imel Šaleški akademski zbor božični koncert v glasbeni šoli v Velenju. Naša ekipa ga je posnela, zato se mu bomo lahko posvetili v današnji oddaji, in sicer izbranim stavkom iz Petite messe solennelle/Male slovesne maše Gioacchina Rossinija in kantate Sveta noč Andreja Makorja. Za komentarje smo prosili zborovodkinjo Danico Pirečnik, tudi dobitnico srebrne plakete JSKD.

Zborovski koncert V znamenju Johannesa Brahmsa

Dobrodošli ob spremljanju koncerta Brahmsove glasbe. Na avgustovskem posnetku iz cerkve sv. Mihaela v Hamburgu zvenijo Pesem usode, Rapsodija za alt in žalostinka Nänie v izvedbi Flensburškega Bachovega zbora, Hamburškega simfoničnega zbora, Baročnega orkestra Elbipolis, solistov in dirigenta Matthiasa Janza.

Jazz avenija Gary Burton - 80

Gary Burton je bil rojen 23. januarja leta 1943 – letos torej praznuje 80-letnico rojstva. Vibrafon se je naučil igrati sam, razvil je virtuozno tehniko igranja s štirimi paličicami ter z njimi ustvarja kompleksna sozvočja. Pozneje je študiral na bostonskem Berklee College of Music in se tja čez desetletja vrnil kot profesor tolkal in improvizacije. Prek kratkim se je umaknil iz aktivnega glasbenega življenja.

Jazz Ars Billy Harper

Rodil se je pred osemdesetimi leti – 17. januarja leta 1943 v Houstonu v Texasu, Najprej je vneto prepeval v lokalnem cerkvenem zboru, veselje do petja pa obdržal vse do današnjih dni, saj vodi tudi študentski zbor, v katerem je pel tudi naš Peter Ugrin med študijskim izpopolnjevanjem v Združenih državah Amerike. Billy Harper je sprva igral predvsem pod vplivom Johna Coltranea, z leti pa je izmojstril svoj prepoznaven energičen, a tudi izjemno melodičen slog igranja. Korenine vleče iz mladostnega sprejemanja bluesovske in gospelovske glasbe. Žal se ni uspel širše uveljaviti, izjemno pa ga cenijo glasbeni kolegi in njegovi učenci.

Samo muzika France Kapus - glasbenik in dirigent

Bil je pobudnik dveh pomembnih zasedb – Akademskega plesnega orkestra in zasedbe Ad Hoc, ki ji je dirigiral in začrtal umetniško pot. France Kapus je pronicljiv jazzovski mislec in soustvarjalec jazzovskega dogajanja v Sloveniji vse od konca druge svetovne vojne do danes. Kapus je imel tudi pomembno vlogo pri ustanovitvi jazzovskega šolanja na srednji stopnji. Z ustanovitvijo zasebnega zavoda je bil tudi v šolstvu predhodnik danes tako opevane zasebne pobude. Pozneje je jazzovski oddelek posvojila državna Srednja glasbena in baletna šola. France Kapus je bil tudi duša in srce Društva glasbenikov Slovenije in Jazzovskega društva. Še vedno neutrudno in z velikim zanimanjem spremlja in spodbuja mlade slovenske jazzovske glasbenike in jim pomaga pri uveljavljanju.

Jazz session Gard Nilssen’s Supersonic Orchestra

Posnetek koncerta norveške zasedbe z avstrijskega Saalfeleden jazz festivala

Jazzovska jutranjica Dobro jutro jazzarji!

Michel Camilo: Spain (Corea) Dee Dee Bridgewater: Come Sunday (Ellington) Pat Metheny: Opening (Metheny) Peter Herbolzheimer: Festive Minor (Mulligan) Patti Austin: How High The Moon (Morgan) Milt Jackson: O, Lady Be Good (Gershwin) Wayne Shorter: Bachianas Brasileiras No.5 (Heitor Villa-Lobos) Herbie Hancock: Summertime (Gershwin) Mel Torme: Just One of Those Things (Porter) Gregory Porter: Liquid Spirit (Porter)

Orkestralni jazz Louie Bellson Explosion

Že pri 15-ih letih je prvi v zgodovini uporabil dva bas bobna. Velikan med jazzovskimi bobnarji je igral z največjimi, med njimi so bili Count Basie, Duke Ellington. Sarah Vaughan, Benny Goodman, Tommy Dorsey in Blue Mitchell.

Jazz avenija Ronnie Cuber – in memoriam

Poslušajte glasbo izvrstnega solista na bariton saksofonu Ronnieja Cuberja. 7. oktobra lani se je za vedno poslovil, star 80 let. Cuber je bil rojen na božični dan leta 1941 v Brooklynu v New Yorku. O njegovem otroštvu in šolanju nismo izbrskali nobenih pomembnejših podatkov. Glasbeno pot je začel v mladinskem orkestru na jazzovskem festivalu v Newportu pod vodstvom Marshalla Browna in nadaljeval v zasedbah pozavnista Slida Hamptona, trobentača Maynarda Fergusona, kitarista Georgea Bensona, za nekaj mesecev se je pridružil tudi orkestru Woodyja Hermana. Nato je snemal predvsem albume z lastnimi zasedbami.

Jazz Ars Vibrafonist Milt Jackson – ob stoletnici rojstva

Prvi dan novega leta je minilo natanko sto let od rojstva tega morda najpomembnejšega vibrafonista vseh časov. Jackson je bil po Redu Norvu in Lionelu Hamptonu tretji jazzovski vibrafonist – in postal ter ostal je najpomembnejši. Popolnoma je spremenil slog igranja svojega instrumenta. Milt Jackson je bil virtuozni improvizator v hitrem tempu ter zelo senzibilen interpret baladnega repertoarja. Rad je imel melodično plat izražanja, rad je tudi igral blues, ki ga je prefinjeno vtkal v svoje igranje. Na samostojnih glasbenih projektih se je v petih desetletjih oziroma drugi polovici dvajsetega stoletja izkazal kot vodilni vibrafonist bebopa in potem mainstream jazza.

Tretje uho mathias rüegg - The Blue Piano

"Glasba je glasba, to je to!" je izjavil Duke Ellington. In z njim se strinja mathias rüegg, ko izdaja novi dvojni avtorski cd. Prvih 18 pesmi je komponiral na poezijo pesnikov iz različnih obdobij, vse od osemnajstega pa do dvajsetega stoletja. Izvedla sta jih mlada glasbenika, baritonist Benjamin Harasko (letnik 1995) in pianistka Soley Blümel (letnik 2008).

Jazz session Trondheim Jazz Orchestra & Jason Moran

Eden najboljših norveških orkestrov je na Saalfelden Jazz Festivalu v Avstriji nastopil s slovitim pianistom Jasonom Moranom.

Jazzovska jutranjica Dobro jutro jazzarji

Poslušajte naslednje izvajalce in skladbe: Dave Grusin: I'Ve Got Plenty of Nothin' (Gershwin) Kandace Springs: Solitude (Ellington) Janez Gregorc: aMate (Gregorc) Carmen Souza: Song For My Father (Silver) Bob Mintzer: Aha (Mintzer) Melissa Stylianou: My One And Only Love (Mellin) Chicago: Moonight Serenade (Miller) Dee Dee Bridgewater: Caravan (Tizol) Chet Baker: Alone Together (Schwartz)

Kratka radijska igra Feri Lainšček: Zakonski in nezakonski otrok

Greta in Laci se v kratkih dvanajstih minutah pogovorita o težavah njunega zakonskega življenja, povezanih predvsem z dlje časa trajajočo nezvestobo, ki pa se izkaže za dvorezen meč. Režiser je Aleš Jan, dramaturginja: Vilma Štritof, tonski mojster: Jure Culiberg, glasbena opremljevalka pa Darja Hlavka Godina. Ženo igra Maša Derganc, Moža pa Borut Veselko. Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 1998.

Radijska igra Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi

Protagonistka Hana se po več letih iz mesta vrne nazaj v Gogo, kjer se je primorana soočiti ne le s hinavskimi sokrajani, temveč predvsem z lastno otroško travmo. Vsesplošno pričakovanje dogodka, ki se kar ne zgodi, postopoma razgrinja vso zatohlost kraja in pokvarjenost njenih prebivalcev. Režiser: Jože Valentič Prirejevalka: Zarika Snoj Verbovšek Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Mirko Marinšek Avtorica izvirne glasbe: Larisa Vrhunc Hana – Mojca Fatur Tarbula – Marijana Brecelj Afra – Zvezdana Mlakar Klef, šepavec in glas moškega – Ivan Rupnik Umrli naddavkar – Bogomir Veras Gospa Tereza – Ljerka Belak Komi Otmar Prelih – Pavle Ravnohrib Grbavec Teobald – Branko Jordan Gospa Prestopil – Majda Grbac Pisar Klikot – Matej Recer Kaps – Jožef Ropoša Julio Gapit – Brane Grubar Mirna žena – Mojca Ribič Nekdo drug – Matija Rozman Pijani slikar – Janez Starina Punca – Ana Facchini Gospa Župecki – Marinka Štern Mesarjev Konrad – Boris Kerč Drugi glasovi in množica - Zvonka Pangršič, Brane Pangršič, Samo Gašperšič, Maša Valentič in Alenka Kovačič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2006.

Kratka radijska igra Ciril Zlobec: Dvoje

Poetična kratka radijska igra je zvočni mozaik izbranih Zlobčevih pesmi. Režiserka in prirejevalka: Elza Rituper Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Mirko Marinšek Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 1992

Radijska igra Dominik Smole: Antigona

Junakinja, ki je najbolj prisotna ravno v svoji odsotnosti, v svojem delovanju postane univerzalen simbol nezlomljivega boja za resnico in etiko, to pa presega vsakršne družbene in ideološke opredelitve – tudi za ceno življenja. Dramsko besedilo je eno izmed štirih izbranih za šolski esej pri pisnem delu izpita splošne mature iz slovenščine. Režiserka: Irena Glonar Prirejevalec in dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Ismena – Maša Derganc-Veselko Kreon – Ivo Ban Haimon – Jurij Zrnec Teiresias – Vlado Novak Paž – Uroš Smolej Stražnik – Aleš Valič Glasnik – Zvone Hribar Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2005

Radijska igra Cvetka Bevc: Perpetum mobile

Tkalke v svoje mreže usodno vpletejo zgodbo saksofonista. Tudi ko se njegova zgodba konča, to ni konec – tkalke znova pričakujejo nekoga, ki mu pletejo mreže, in kroženje, ki obvladuje celoten cikel človekovega življenja, se nadaljuje. Režiser: Igor Likar Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Mirko Marinšek Glasbena oblikovalka: Cvetka Bevc Avtor izvirne glasbe: Lado Jakša Prva tkalka z visokim glasom – Nataša Ralijan Druga tkalka s srednjim glasom – Olga Kacjan Tretja tkalka z globokim glasom – Štefka Drolc Mož s saksofonom – Aleš Valič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 1992.

Kratka radijska igra Fran Saleški Finžgar: Prerokovana

Zvočna vinjeta z dokumentarnim ozadjem prepleta župnikov notranji monolog in njegovo seznanitev faranov z razglasom o splošni mobilizaciji zaradi začetka prve svetovne vojne. Režiserka in dramaturginja: Špela Kravogel Tonski mojster: Miha Jaramaz Župnik – Pavle Ravnohrib Oče – Brane Grubar Gospodar – Lotos Vincenc Šparovec Mati – Violeta Tomič Cerkovnik – Jernej Gašperin Bralec razglasa – Blaž Šef Ženski zbor – Tamara Avsenik, Monika Fele, Manca Vidic, Tajda Jovanović Moški zbor – Brane Grubar, Lotos Vincenc Šparovec, Jernej Gašperin, Blaž Šef Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2014

Radijska igra Marko Švabić: Kritično poročilo

Najvišja univerzalna birokratska oblast, imenovana Visoki triumvirat modrih, si zada nalogo, da bo osvetlila eksistenco mladega junaka. Avtor je v svoji igri v obliki reportaže igrivo zapisovanje življenjskih dejstev prepletel s poetično-ironičnim razmerjem do krutega, vendar v svojem bistvu banalnega in nesmiselnega sveta. Režiser je Igor Likar. Dramaturg: Pavel Lužan. Tonski mojster: Miro Marinšek. Glasbeni opremljevalec: Ivo Meša. Prvi triumvir je Radko Polič, Drugi triumvir – Polde Bibič, Tretji triumvir – Majda Potokar, Komentator – Tomaž Terček, Delavec – Ivo Ban, Kmet – Janez Eržen, Upraviteljica – Štefka Drolc, Pripovedovalka – Judita Zidar, Nekdo – Boris Cavazza, Glas – Majolka Šuklje, Zajedljiv ženski glas – Marijana Klanšek, Zvočnik – Srečo Špik, Otroški glas – Vesna Pernarčič, Mama – Majda Grbac, Mladenič pa Vojko Zidar. Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 1986.

Kratka radijska igra Matjaž Jarc, Jaka Jarc: Pesem siren

V zvočni impresiji poskušata avtorja s filozofsko-poetičnim premislekom o ljudski rezijanski pesmi, ki se s svojimi štirimi konci vsakič konča drugače, zajeti prvinske odmeve mitov o usodi sveta. Režiser: Matjaž Jarc Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Staš Janež Glasbena svetovalka: Jasna Vidakovič Glasova – Kristijan Muck in Nadja Jarc Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija avgusta 2005 v koprodukciji Radia Slovenija in Zavoda za ustvarjalnost Hymnos

Radijska igra Franček Rudolf: Hop, Cefizelj

Zabavna satira, ki jo je avtor postavil v okolje sodobnih Butal, prevprašuje družbene razmere, v katerih posamezniku ostaja le še vodilo: Lovi v kalnem, da preživiš, in vse, kar te ovira pri tem, razglasi za politično in družbeno škodljivo. Pa se takšna mentaliteta res obrestuje? Režiser: Franček Rudolf Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena opremljevalka: Larisa Vrhunc Robert Cefizelj – Boris Cavazza Ivanka, Cefizljeva žena – Saša Pavček Mimoidoči – Srečo Špik Mimoidoča – Marijana Brecelj Potnik – Ivo Ban Miličnik – Dare Valič Predsednik hišnega sveta – Tone Kuntner Sodelovala sta še Majda Kohek in Laci Cigoj Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 1989.

Radijska igra Saška Rakef: Tolkalo

V Dolini odkrijejo nove verjetnostne zaloge zemeljskega plina, a jih lahko izčrpajo le s takim postopkom, ki povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega. Igra je preplet fikcije in dokumentarnega gradiva, ki prevprašuje ne samo okoljevarstveno problematiko, temveč tudi vprašanje novinarske etike in medijske manipulacije. Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: Saška Rakef Tonski mojster: Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina David Goljat – Gaber Kristjan Trseglav Dalila Samson – Barbara Vidovič Radijska napovedovalca – Igor Velše in Miha Zor Tonski mojster Matjaž – Matjaž Miklič Glasbena urednica Darja – Darja Hlavka Godina Bralca reklam – Lucija Grm in Ivan Lotrič Z izjavami so sodelovali člani civilne iniciative. Uredništvo igranega programa Igra je bila posneta v Gledališču Glej avgusta 2015 in montirana v studiih Radia Slovenija februarja 2016.

Kratka radijska igra Vinko Möderndorfer Omejen rok trajanja

Kaj razmišlja v življenju razočaran posameznik, ki je na življenje prilepljen le še s površino podplatov? Priredba črtice Vinka Möderndorferja je pretresljiva metaforična zgodba o samomorilcu. Režisrka in prirejevalka: Irena Glonar Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina On – Uroš Smolej Natakar – Slavko Cerjak Ženska – Ljerka Belak Valerija – Saša Mihelčič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija maja 2000

Bogoslužje Prenos maše iz cerkve sv. Marka v Kopru

Mašo prenašamo iz cerkve sv. Marka v Kopru. Daruje jo župnik Ervin Mozetič, poje pa Ansambel sv. Marka.

Musica sacra Mira, zlato, kadilo

Mira, zlato, kadilo je naslov zgoščenke s hrvaškimi ljudskimi in drugimi božičnimi pesmimi, ki s svojo lepoto očarajo, a jih skoraj ne poznamo. Na zadnjo nedeljo pred svečnico jim boste lahko prisluhnili v izvedbi Zbora Hrvaške Radiotelevizije ter zborovodij Vedrane Zrnić, Ivane Sabolović in Vinka Vladovića. Posnetki so nastali leta 2018, v Medškofijskem semenišču v Zagrebu.

Sedmi dan Duhovnik Reher o izzivih duhovniškega poklica

Upokojeni profesor slavistike, katoliški duhovnik Srečko Reher iz Maribora premišljuje o izzivih duhovniškega poklica: celibatu, svobodi in družini.

Sledi večnosti Duhovnik Martin Golob in novinar Lojze Grčman o pisanju knjižne uspešnice; Golob: ne ukvarjam se s svojim medijskim vplivom na ljudi

V Katoliški cerkvi 24. januarja praznujejo god svetega Frančiška Saleškega, cerkvenega učitelja in zavetnika katoliških novinarjev. Med slovenskimi duhovniki med najbolj medijsko prepoznavne osebnosti sodi Martin Golob, župnik v Župniji Grosuplje, ki je ustvaril skupaj z novinarjem spletnega portala Aleteia Lojzetom Grčmanom knjižno uspešnico Na spletni prižnici. Golob kot sv. Frančišek Saleški v srednjem veku išče poti, kako ljudem oznanjati Boga, se pa ob tem ne ukvarja s svojim vplivom na ljudi. Pisanje knjige pa je za oba avtorja izjemna izkušnja.

Bogoslužje Prenos maše iz cerkve sv. Marka v Kopru

Neposredni prenos sv. maše iz cerkve sv. Marka v Kopru. Mašuje župnik Ervin Mozetič, poje pa ansambel svetega Marka.

Musica sacra V tednu molitve za edinost kristjanov – Z duhovno glasbo Williama Byrda

Od smrti tega vélikega angleškega poznorenesančnega skladatelja letos mineva 400 let. V mladosti je pisal liturgične skladbe za anglikansko cerkev, pozneje je postal katoličan in začel je ustvarjati glasbo za katoliško bogoslužje. Zavezanost katoliški veri, medtem ko je služil protestantskemu monarhu, je bila razlog za številne boleče paradokse in spore, nenehna čustvena napetost mu je bila hkrati v ustvarjalni navdih in kraljica ga je, vsemu navkljub, izredno cenila in občudovala.

Sledi večnosti Razlike med krščanskimi Cerkvami niso pomembne, če uresničujejo ljubezen do Boga in sočloveka

Letošnji teden molitve za edinost kristjanov – ki je eden izmed ekumenskih dogodkov – poteka pod svetopisemskim geslom Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. Krščanske cerkve v Sloveniji v omenjenem tednu organizirajo več dogodkov po svojih cerkvah; največkrat se kristjani različnih veroizpovedi zberejo pri ekumenskem bogoslužju. O sporočilu tedna molitve, sodelovanju med Cerkvami pri nas in njihovi morebitnem še tesnejšem povezovanju premišljujejo celjski katoliški škof Maksimilijan Matjaž, evangeličanski škof Leon Novak, pravoslavni celjski paroh Goran Šljivić in superintendent evangelijskih binkoštnih kristjanov Daniel Grabar.

Sedmi dan Cerkveni očetje o molitvi

Na Teološki fakulteti v Ljubljani je potekalo slovensko patristično popoldne, kjer so različni sogovorniki izpostavili pomen starih cerkvenih očetov. Kaj se lahko naučimo iz puščavništva, kje najdemo Sv. Cirila in Metoda v slovenski literaturi, kdo je bil Viktorin Ptujski? Pod črto bomo z dr. Miranom Špeličem analizirali dogodek in izpostavili pomembne poudarke.

Bogoslužje Prenos maše iz cerkve sv. Marka v Kopru

Iz župnijske cerkve svetega Marka v Kopru neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Ervin Mozetič, poje pa ansambel svetega Marka.

Musica sacra Musica sacra - Božična glasba z ansamblom The King's Singers

Božični čas po stari navadi traja vse do svečnice; do takrat so postavljene tudi jaslice in do takrat se pri liturgiji pojejo božične pesmi – ne le pri nas, tudi drugje po svetu. Pobožično razpoloženje si tokrat lahko pričarate z glasbo različnih tujih avtorjev: Francisa Poulenca, Herberta Howelsa, Ariela Ramireza, Mela Torméja in drugih, zvenela bo v izvedbi vokalnega ansambla The King's Singers.

Musica sacra Božična glasba z ansamblom The King's Singers

Božični čas po stari navadi traja vse do svečnice; do takrat so postavljene tudi jaslice in do takrat se pri liturgiji pojejo božične pesmi – ne le pri nas, tudi drugje po svetu. Pobožično vzdušje si tokrat lahko pričarate z glasbo različnih tujih avtorjev – Francisa Poulenca, Herberta Howelsa, Ariela Ramireza, Mela Torméja in drugih, zvenela bo v izvedbi vokalnega ansambla The King's Singers.

Lirični utrinek Tom Veber: Tvoja koža ima vonj

Vabljeni k poslušanju nežne ljubezenske pesmi s prvim verzom Tvoja koža ima vonj. Interpret je Klemen Kovačič. Produkcija leta 2023.

Literarni nokturno France Forstnerič: Na tleh živim

Mineva 90 let od rojstva pesnika Franceta Forstneriča. Rodil se je v Pobrežju pri Ptuju, študiral je na pedagoški šoli v Ljubljani. Sprva je delal kot učitelj, nato je postal novinar pri Večeru, pozneje je bil dopisnik za kulturo pri Delu. Doštudiral je tudi sociologijo. France Forstnerič je pisal za mladino in odrasle. Prvo pesniško zbirko, Zelena ječa, je napisal leta 1961. Njegova poglobljeno bivanjska poezija ima tudi značilnostmi pokrajine, ki ga je zaznamovala. Ena najpomembnejših zbirk Franceta Forstneriča je leta 1981 objavljena Ljubstava. Iz nje smo za Literarni nokturno izbrali nekaj pesmi. Interpret Benjamin Krnetić, glasbena oprema Luka Hočevar, tonski mojster Matjaž Miklič, režija Ana Krauthaker in Špela Kravogel. Urednica oddaje Staša Grahek. Leto nastanka 2023.

Literarni portret Grace Paley

Američanka Grace Paley (1922-2007) je napisala tri pesniške zbirke, pri bralcih pa si je pridobila literarni ugled predvsem s kratkimi zgodbami. Bila je hči staršev iz Ukrajine. V intervjujih je večkrat razkrila, da so jo ljudje vztrajno spraševali, kako je v sedemdesetih letih izdala le tri knjige kratkih zgodb in tri pesniške zbirke. Njen odgovor je bil po navadi ta, da je precej lene sorte, ali pa, kot je sama priznala, "da je sposobna v kratki zgodbi doseči več kot marsikateri pisatelj v romanu, nenazadnje pa je imela veliko dela tudi z dvema otrokoma in možem". Grace Paley je bila vse življenje dejavna kot borka za pravice žensk, aktivna je bila tudi v mirovnih protestih v Združenih državah. Kar nekaj let je učila na City College v New Yorku, pozneje pa na Univerzi Columbia. Njena dela so kritiki in širša javnost odlično sprejeli. Avtorica scenarija in prevajalka Leonora Flis, interpretka Pia Zemljič, napovedovalca Jure Franko in Eva Longyka Marušič, režiserki Špela Kravogel in Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, tonska mojstra Matjaž Miklič in Urban Gruden, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2023.

Spomini, pisma in potopisi Esther Kinsky: Rombo

Odlomek iz romana Esther Kinsky Rombo (2022), v katerega so vpleteni spomini sedmih prebivalcev doline v vasici po Kaninom na območju Furlanije, ki jo je 6. maja (in nato še septembra) 1976 prizadel hud potres. Ta potres je zaznamoval tudi Posočje. Rombo je italijanska beseda za podzemno grmenje pred potresom. Esther Kinsky je bila rojena leta 1956 v Engelskirchnu, živi v bližini Vidma. Je prevajalka, romanopiska, pesnica in esejistka. Knjiga je napisana v obliki kratkih poglavij z naslovi, ves čas se menjajo pričevanja oziroma spomini sedmih oseb in opisi dogajanja pred, med in po potresu. Napisana je v strnjenem, strogem in hkrati liričnem slogu. Prevod Miriam Drev, interpreta Pia Zemljič in Benjamin Krnetić, tonski mojster Matjaž Miklič, režija Ana Krauthaker in Špela Kravogel. Urednica oddaje Staša Grahek. Leto nastanka 2023.

Humoreska tega tedna Jaroslav Hašek: Švejk spet pri svoji marškompaniji

Zadnja izmed januarskih humoresk, posvečenih češkemu pisatelju Jaroslavu Hašku in njegovemu nepozabnemu Švejku. Delo z naslovom Prigode dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni je izhajalo med letoma 1921 in 1923 in je ostalo nedokončano - leta 1923 je Hašek namreč umrl - in namesto načrtovanih šestih delov so ostali samo trije. Odlomek iz poglavja s konca tretje knjige govori o tem, kako se je Švejk vrnil v svojo marškompanijo. Prevajalec Jože Zupančič, interpret Primož Pirnat, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra Sonja Strenar in Urban Gruden, režiserka Špela Kravogel. Urednica oddaje Staša Grahek. Leto nastanka 2023.

Lirični utrinek William Butler Yeats: Ko stara boš in siva

Irski pesnik William Butler Yeats, eden najpomembnejših evropskih književnikov, se je rodil leta 1865 v Dublinu. Poleg pesmi je pisal tudi lirična dramska besedila in eseje, med katerimi izstopa Vizija iz leta 1925, v kateri pesnik predstavi svoj osebni filozofski nazor. Navdih je črpal iz misticizma, irske mitologije in ezoterike. Pesem Ko stara boš in siva govori o minljivosti. Prevajalec Veno Taufer, interpret Branko Jordan.

Literarni nokturno Carson McCullers: Odsevi v zlatem očesu

Ameriška pisateljica Carson McCullers je napisala več dobrih romanov in več jih je tudi prevedenih v slovenščino. Žal pa v slovenščino ni preveden njen roman Odsevi v zlatem očesu, po katerem je John Huston posnel istoimensko mojstrovino. V oddajo smo uvrstili uvodni odlomek, ki nekoliko predstavi glavne osebe romana in daje slutiti, zakaj in kako se bodo zapletle človeške usode. Režiser je Klemen Markovčič, interpret Željko Hrs, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, mojster zvoka Matjaž Miklič, prevajalec in urednik oddaje pa Marko Golja. Produkcija leta 2017.

Lirični utrinek César Vallejo: Odsoten

César Vallejo je perujski pesnik, ki je živel v prvi polovici 20. stoletja. Njegova poezija je že pred začetkom nadrealizma v svetovni umetnosti vsebovala nekatere nadrealistične prvine. Izražala je univerzalne teme, povezane s človekovim obstojem, pesnik pa je v njej izkazal izjemno občutljivost za trpljenje soljudi. Vallejo se je rodil v majhni, odmaknjeni vasici v Andih; to ga je močno zaznamovalo. Leta 1938 je po hudi bolezni umrl v Parizu. Interpret je Branko Jordan. Pesmi je prevedel Ciril Bergles.

Literarni nokturno Zlatko Kraljić: Achtung Auschwitz

Pesnik Zlatko Kraljić je leta 2017 pri KUD Apokalipsa objavil večjezično pesniško zbirko (v slovenščini, poljščini in angleščini) z naslovom Achtung Auschwitz. Kot je v uvodni besedi zapisala dr. Magdalena Dyras, je v njegovem primeru vedenje o travmatični preteklosti in izkušnjah žrtev rodila silno empatijo in željo, da bi skrbno rekonstruiral tuje trpljenje, skoraj do občutka fizične bolečine. V Literarnem nokturnu ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta lahko slišimo nekaj Kraljićevih pesmi. Avtor literarnega dela Zlatko Kraljić, režiserka Špela Kravogel, interpret Primož Pirnat, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, mojster zvoka Urban Gruden, urednik oddaje Marko Golja. Produkcija 2023.

Odprta knjiga na radiu Drago Jančar: To noč sem jo videl 15/24

»To noč sem jo videl je mojstrsko zasnovan roman, napisan v izčiščenem slogu, z veliko mero posluha za jezikovno karakterizacijo prvoosebnih pripovedovalcev ter skrbi za detajle. Skozi petero perspektiv se počasi kakor mozaik sestavlja poslednja noč zakoncev Zarnik, vrhunec pa prinese izpoved partizana Jeranka, zadnjega po vrsti, ki tragični konec podkrepi s sanjskimi, skoraj nadrealističnimi prividi o tem, kar naj bi se v resnici zgodilo. Čeprav je Veronika središče pripovedi in gonilna sila fabule, sama nikoli ne spregovori – o njej v njenem imenu vedno pripovedujejo drugi. Takšna prisotnost v odsotnosti deluje kot potujitveni efekt, ki okrog junakinje splete avro polresničnosti, kar v zgodbo vnaša pridih sanjske neizogibnosti, ob tem pa prepričljivo vzpostavi odnos posameznega pripovedovalca do Veronike in individualnost njegovega glasu« (Ana Geršak, S knjižnega trga). Interpret: Branko Jordan Režiser: Klemen Markovčič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarka: Suzana Köstner Mojstra zvoka: Urban Gruden, Smiljan Greif Produkcija Uredništvo igranega programa in ZKP RTV Slovenija. Posneto v studih Radia Slovenija v oktobru 2022.

Lirični utrinek Anne Sexton: Oh

Ameriška pesnica Anne Sexton se je rodila leta 1928 v državi Massachusetts v Združenih državah. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je pisala izpovedne pesmi, v katerih je spregovorila o nekaterih dotlej tabuiziranih temah, kot so depresija, samomor, ženska seksualnost in splav. Leta 1967 je za pesniško zbirko Živeti ali umreti dobila Pulitzerjevo nagrado. Prevajalka Tina Poglajen, interpretka Saša Mihelčič.

Ocene Duše otoka

V majhni in skromni vaški skupnosti na Irskem, katere osišče sta pivnica in cerkev, se nenadoma prekine dolgoletno prijateljstvo. Colm, violinist in ljubiteljski skladatelj, sporoči preprostemu Pádraicu, da ga ne želi več videti, ob vsakem njegovem poskusu nadlegovanja pa si bo odrezal po en prst. To, kar sprva deluje kot bežen izbruh moške trme v okolju, v katerem ravno ne primanjkuje robustnežev, se začne stopnjevati v spiralo absurda. Kot je položaj na trenutke že smešen, je obenem tudi smrtno resen; priče smo globoki eksistencialni drami, v kateri si ljudje ne morejo kaj, da ne bi bili žrtve svojih lastnih značajev, pri čemer ni preproste zamejitve na krivce in žrtve. V novi celovečerni mojstrovini dramatika, scenarista in režiserja Martina McDonagha Duše otoka se srečamo s potujitvenim učinkom že v prvem prizoru, ki združi tipično bolgarsko ljudsko pesem in tipično zahodnoirsko priobalno pokrajino. Glasbo za film je prispeval Carter Burwell, ki sicer ni edina vez McDonagha z bratoma Coen; film namreč prežema podobno črnohumorno razpoloženje. Delo, v katerem posmeh ne prevlada nad sočutjem in razumevanjem vseh vpletenih, zelo posrečeno preigrava kar nekaj človeških grehov in zapovedi. V stranski vlogi se na nekonvencionalen način znajde tudi katoliški duhovnik, ob strani pa vse skupaj opazujeta macbetovska vešča in vaški idiot. Vse je nekako na robu karikature, a McDonagh lovi po tem robu kot avtorski virtuoz ravnotežje med komičnim in tragičnim, med nečimrnostjo in melanholijo, da pridejo na plan različne plasti človeških značajev. Celovečerec bi bil po vseh svojih sestavnih delih težko bolj irski, kot je, pri čemer smo priča prečudoviti, skoraj slikarski upodobitvi podeželja izpred natanko stoletja, naseljenega z ne tako idilično človeško skupnostjo. Hkrati pa je film s svojim minimalizmom težko bolj univerzalen. Dogaja se na podlagi državljanske vojne; med prijateljema, skoraj bratoma, ki stopnjujeta kljubovalnost in tih, samouničevalen, neracionalen spor do neslutenih razsežnosti. Dogaja se v brezperspektivnem okolju, iz katerega je težko izstopiti. V tem duhu je mogoče razumeti tudi konec filma, ki je glede na graditev napetosti izrazito frustrirajoč in nekatarzičen. A popolnoma smiseln in v resnici dobro poznan − v tem svetu sprava ni zares mogoča, v najboljšem primeru lahko privede do nekega stanja strpnosti, pa še ta pojem ima v svojem korenu trpljenje. Letos boste težko našli bolj Sloveniji na kožo pisan film, kot so to Duše otoka.

Ocene Ne misli, da bo kdaj mimo

Vsestranski glasbenik in skladatelj Tomaž Grom je po Komaj čakam, da prideš postregel še z drugim eksperimentalnim filmom. Ob njegovi zvočni spremljavi smo si ga lahko ogledali v dvorani Slovenske kinoteke. Tudi drugi naslov nakazuje na določen manko, hrepenenje predpostavlja odsotnost. Podobnosti pa se ne končajo pri poimenovanju, temveč gre za sledenje obliki in poetiki, ki ju je avtor zastavil že v prvencu. Tudi tokrat se srečamo s kolažem videoposnetkov iz vsakdanjega okolja, ki si sledijo v hitrem ritmu, pri čemer je bistvo njihovega učinka v intuitivni montaži. Posnetki, nastali s kamero, pritrjeno na dron, prikazujejo nekaj mesecev avtorjevega življenja. Gibljemo se po Berlinu, Ljubljani, morskih in podeželskih krajih, vmes zaidemo v Zagreb. Znotraj teh krajev pa vstopamo v javne in intimne prostore. Podobe se menjajo z veliko hitrostjo. Kamera privzema vlogo spomina. Kar vidimo na platnu, je dejansko strukturirano kot človeški spomin, le da manj pozabljivo in zato bolj neusmiljeno. S tem, ko tehnologija vstopi v proces pomnjenja, se ta potuji. Minevanje kot skrajno intimna izkušnja se spoji z zunanjim pogledom, v katerem je upravljavec drona izenačen z vsemi preostalimi gledalci. Osebnost spomina je iztrgana. To prinaša bolečino, istočasno pa zareza pomeni tudi določeno osvoboditev. Šele brezosebna tehnologija nas loči od strasti, strahov, upov in pričakovanj. Vsa ta teža je zdaj prenesena v digitalni svet in v splošno javnost. Grom skozi filmski medij še enkrat izvaja nekakšno samooperacijo. Istočasno pridobimo še nekaj. S tem, ko je spomin povnanjen, ko je subjektivna izkušnja objektivirana, se nam odpre čudež vsakdanjosti. Veličastna predstava naključij, pisanost sveta, njegova velika mašinerija, v katero je vpet minljivi človek, nas prav v sprejemanju s to minljivostjo spravi v stanje čuječnosti. Svet obstaja z nami in brez nas. Ko torej naslov pravi “ne misli, da bo minilo”, je v tem nekaj bolečega in čudovitega hkrati. Prav takšno videnje vsakdanjosti, ustvarjanje potujitev, je značilno tudi za Gromovo glasbeno ustvarjanje, ki v veliki meri temelji na improvizaciji. Ko igra s svojim obrabljenim kontrabasom, ustvarja prostor za igro naključij, ki odpira pomembne uvide. Gromova spremljava filma je temeljila na ponavljajočem se sprožanju klavirskega šuma in nostalgičnem, pritajenem šumu vrtenja vinilne plošče. Avtor, ki se ukvarja tudi z glasbo za gledališče, je dobro izkoristil tudi sam prostor dvorane ter nam z različnimi zvoki na izjemno izostren in komaj zaznaven način sugeriral tudi iz drugih kotov. Če smo posvetili pozornost glasbi, smo opazili tudi določen ritem znotraj podob, ponavljajoči se vzorec montaže, ki se zarezuje v posneti čas. S tem pa je film še na novi ravni postavil vprašanje razmerja med avtorstvom in doživetim časom. Kdo zmaga v igri življenja, film, njegov režiser ali gledalci? Morda pa sploh ne gre za zmagati, temveč za to, da skozi film razpremo nove možnosti izkušanja samih sebe. Drugi film Tomaža Groma, tako kot prvi, skozi umetniško igrivost razpre vedro in otožno filozofsko globino.

Ocene Tadej Golob: Koma

Piše: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Novo delo pisatelja Tadeja Goloba z naslovom Koma bi zvrstno lahko označili za kriminalni roman, vendar je vsebinsko in formalno še veliko več, lahko bi ga imeli tudi za družbenokritični roman in celo neke vrste mestni roman. Pisatelj opisuje koronski čas, piše o slovenski politični razklanosti in vlogi tedanje vodilne stranke ter navaja ulice, ceste in poslopja, kjer se vse skupaj dogaja. Prestolnica je opisana natančno in slikovito, tudi o njeni okolici in zdraviliškem kraju je mogoče izvedeti marsikaj zanimivega. Golobovo literarno delo je tudi literarizirana psihološka študija človeških nravi, poglabljanje v protagonistovo doživljanje in počutje po planinski nesreči, iskanje odrešilne bilke ter reševanje iz stiske in telesne ogroženosti po usodnem padcu. Izkušen alpinist Taras Birsa, antijunak zgrmi v prepad in komaj ostane živ. Ko se zbudi iz kome, se mu zazdi, da se je znašel v čisto novem in drugačnem svetu. To je čas epidemije, zapiranja in vsakršnega omejevanja. Ljudje so sprti, dogaja se marsikaj, česar prej ni bilo, policija med protesti uporabi vodni top in solzivec. Ozračje v času kužne bolezni je tesnobno in zadušljivo. Glavni lik višji inšpektor Taras Birsa delno ohranja svojo človeško podobo, znano iz prejšnjih Golobovih romanov in televizijske ekranizacije. Še vedno je temačen, vase zaprt, redkobeseden in trmast človek, zvest samemu sebi. »Tarasu so šli doslej debeluhi na živce. Pravzaprav so bili del širše množice, ki mu je šla na živce. Na slab dan so se ob debeluhih v njej znašli še kadilci, pijanci, razvajenci, verski blazneži, proticepilci, desničarji, levičarji in sredinski, pa vegani, homeopati, ljubitelji narodnozabavne glasbe, rapa, tehna, hiphopa, in kar je še tega, vsi nastopajoči v resničnostnih šovih oziroma vsi, ki so imeli kar koli opraviti z njimi, hipiji, starci, njegova generacija in mlajši, tisti, ki so ga vikali, in tisti, ki ga niso, cestni divjaki in mečkači …« Huda nesreča, zaradi katere ga je dalo zdravniško osebje za štirinajst dni v komo, povzroči nekatere spremembe njegove osebnosti in počutja. Sodelavci namigujejo, da je šele zdaj postal človek ali skoraj človek. Birsa se marsičesa ne spomni, hkrati pa marsikaj vidi bolj jasno in se čudi spremembam v družbi. Dogajanje je vse kaj drugega kot demokracija. Taras Birsa telesno zelo trpi in le počasi okreva, najbolj ogrožajoče pa je to, da je padec povzročil izbris tistega, kar se je dogajalo v preteklosti, tudi raziskovanja zločina. Sodelavka Tina Lanc, nekdanja Tarasova skrivna ljubica, ves čas išče stik z njim in skuša njegov spomin obuditi tako, da v tretji osebi napiše poseben dosje, literariziran zapisnik ali že skoraj roman o inšpektorjevi vlogi pri razkrinkavanju zapletenega kriminalističnega primera. Tinina pripoved je natisnjena v ležečem tisku in je neke vrste roman v romanu. Višji inšpektor lahko bere o sebi, marsikaj je še dodano in popestreno. V nesreči je izgubil veliko telesnih zmožnosti, okrepil in zbistril pa se je občutek za podrobnosti in medčloveške odnose. Telo je izdajalsko, Birsa se kar nekaj časa premika s hojico in pri tem občuti bolečine, težave mu povzroča tudi srbenje, a nemoč se postopoma spreminja v novo moč in vztrajnost. Morda je roman tudi neke vrste hvalnica življenja, vsekakor pa je obsežno, več kot štiristo strani dolgo delo velika umetnina, na videz realistično pisanje, napisano z veščo pisateljsko roko in v marsičem inovativno. Pisatelj seveda ohranja vse zahteve dobrega kriminalnega romana – od napetosti, nepredvidljivosti, iskanja materialnih dokazov in argumentov do sklepanja, pričakovanj in razkritja zločina. Kriminalistični in forenzični postopki ter spoznanja nevroznanosti o človekovem spominu so opisani poznavalsko in strokovno neoporečno. Tadej Golob je napisal moderni roman v najboljšem pomenu te besede, večplasten, zanimiv, vsebinsko vznemirljiv, jezikovno izbrušen in slogovno izbran. Marsikaj v njem je najbrž prepis realnosti in prikaz avtorjevih osebnih doživetij, toda to sploh ni poglavitno, kajti za velike umetnine velja, da so napisane tako, kot da se je vse, kar je v njih, v resnici zgodilo. Sodelavka Tina ohranja spomin na ljubezensko avanturo, življenjska sopotnica Alenka je sumničava, sodelavca sta svojeglava, vendar dobronamerna. Taras nekdanji mladi ljubici naravnost pove, da se je v partnerico Alenko znova zaljubil. Med njima že več kot dvajset let, ki sta jih preživela skupaj, vladata zavezništvo in prijateljstvo, po nesreči mu Alenka, s katero ni uradno zvezan, vsak trenutek stoji ob strani. Birsovi nadrejeni so samopašni in podrejeni vladajoči politiki ter pripravljeni prikriti dejstva o zločinu, ki govori sam zase in se je v resnici zgodil. Kritične besede so izrečene tudi na račun slovenskega sodstva. V romanu je mogoče prepoznati nekatere politike, osumljence in njihove žrtve. Za oprostitev obtoženca si na uličnem protestu glasno prizadevajo celo starši umorjenega moškega. Pisatelj Tadej Golob je zapisal, da se je Taras Birsa zbudil v nov svet in se znašel v kolektivni blaznosti. Veliko stvari mu jemlje vero v človeštvo, toda zaveda se, kako je kljub vsemu dragoceno, da je sploh še živ ter da lahko ostane in vztraja v tem kaotičnem svetu, kakršen koli pač je.

Ocene Cvetka Bevc: Sled ognjenega svinčnika

Piše: Tatjana Pregl Kobe Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Pesnica, pisateljica, muzikologinja in scenaristka Cvetka Bevc je v pesniški zbirki Sled ognjenega svinčnika premišljeno oblikovala svojevrsten žanr lirične biografije pisateljice, publicistke in feministke Zofke Kveder. Pesmi omogočajo pogled v psiho ženske s preloma iz 19. v 20. stoletje, ko je bil feminizem pri nas še v začetkih. Zofka Kveder je bila ena izmed literarnih ustvarjalk, ki je bila zaradi svojega dela v življenju pogosto napadana in omalovaževana, v zadnjem času pa ji – tudi kot prvi pisateljici, uvrščeni v nacionalno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev – vrsta znanstvenih in filmskih obravnav, monografskih publikacij in izdaj prinaša zasluženo vrednost in odmevnost. Poezija je osebno pisanje, najintimnejša pripoved iz sebe, le redko se pesnice ali pesniki odločajo za portrete drugih osebnosti. Le včasih si nadenejo maske, ki govorijo iz ust mitoloških, literarnih ali drugih bitij, ki niso pesnice ali pesniki sami. V tem kontekstu si je Cvetka Bevc izposodila masko druge govorke, s katero priča o svojem pogledu na svet, saj se, resnici na ljubo, izkušnje žensk v obeh časih v marsičem prekrivajo. Tako je lahko ¬– ne le dokumentarno kot v scenariju – temveč kot lirska govorka vstopila v protagonistkino bitko, ob kateri se je ta razvila v polnokrvno žensko in ustvarjalko. In se vtihotapila tudi v Zgodbo takoj na začetku zbirke: »Svet pod gladino zadrgeta v nejasnosti, / da ji pokaže privid neskončnega. // Potem splava na obrežje. Njeno drgetanje razpara jutro. / Vse to je nekoč že videla.« V zbirki Sled ognjenega svinčnika je pesniški jezik Cvetke Bevc trd, resničen, neobložen z melanholičnimi metaforami ali dramatičnimi prispodobami; zazrt v preteklost projicira na ekran današnjosti lastna spoznanja. In zato v enem izmed sedmih citatov izpostavi tudi portretirankine besede: »Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti.« Tako kot je bilo za Kvedrovo najbolj zanimivo pisati o tem, kar človek doživlja, je pogled v njen pogumni, čeprav večinoma tragični svet tudi v Cvetki Bevc obudil neko drugo noto. Osvestil jo je in kot slap je nastala lirična izpoved, ki pred ogledalo postavlja tudi današnji čas, sodobno doživljanje in mišljenje mnogih žensk. Pesnica v zbirki Sled ognjenega svinčnika preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje simbolno metaforično, s čimer v svoji težnji po zvestobi izvirni ideji izrabi dostop do širokega kroga bralcev. Zakaj mi ni bilo dovolj eno, čeprav pozorno branje te pesniške zbirke? Najbrž zato, ker se v zbirki prepletata dve lirski govorici in je težko izluščiti tisto osebno pesničino od objektivne, ki se navezuje na zgodbo pisateljice Zofke Kveder. Kako ločiti eno od druge? In zakaj? Če sploh. Ali se sodobna poezija z angažiranim pristopom lahko implementira v zavest današnjega bralca, mu lahko vcepi hierarhijo vrednot, temelječo na preteklih vrednotah? Pisateljica Zofka Kveder je v svojih delih govorila o odnosu žensk do lastnega telesa, do spolnosti, prostitucije, posilstev, zakona brez ljubezni, prezgodnje poroke in zakona iz materialne koristi. »Utišam gibanje bokov, / moji koraki se mešajo s kletvicami / pristaniških delavcev in mornarjev. / Oplazi me vinjena sapa mimoidočega. / Varna sem, nisem ona, si šepetam. // … Stečem do najbližje krčme. / Že posojam svoj glas tistim, / ki ne morejo govoriti. / Napišem prvo besedo. / Začetek zgodb.« Vse to se trpko in kruto niza tudi v pesmih Cvetke Bevc, ki sledi pisateljičini življenjski zgodbi med letoma 1888 in 1920. V nekronološko upesnjeni zbirki sledi pisateljici, ki se je zavzemala za emancipirano žensko, ustvarjalko in izobraženko ter želela dokazati, da je samostojna ženska lahko tudi soproga in mati. Sledi avtorici, ki je tudi v leposlovnih delih prikazovala ovire, ki ženskam preprečujejo pot do neodvisnosti. In ki o tem ni le pisala, temveč je tako tudi živela. Tako se pesnici med priklonom Zofki Kveder in feminizmu pridruži še iskanje vzporednic. Zaradi vseh stisk ženski liki v delih Zofke Kveder trpijo, v nekaterih besedilih izgubijo razum ali se odločijo za prostovoljno smrt. Tudi dvakrat poročeni materi treh deklic ni bilo prizaneseno z ločitvami in prevarami, kot tudi nikoli ni prebolela bolečine ob smrti prvorojenke v času študija v Pragi. »Ne spomni se, kolikokrat / je ustvarjala nov dom, / med vsako selitvijo ugibala, / če bo ta mogoče zadnji, / ker bo tokrat vanj / naselila zmaje, da bodo požrli / pomanjkanje. In bo zmagovalka / vsaj nad lakoto. Neplačanimi računi. / Nesrečno ljubeznijo. Praznim listom. / Delom v razpadanju noči.« Pesmi Cvetke Bevc imajo osnovo v pisateljičinem življenjepisu in v večinoma feminističnih stališčih iz njene literarne dediščine. Opazno je, da se pesmi med seboj podpirajo, si pripadajo, se spogledujejo s preteklostjo in hkrati povsem pripadajo sedanjosti. Kajti svet ni nič bolj prizanesljiv, nič manj mračen, nič bolj prisrčen. Pesmi so sistematično urejene v sedem razdelkov s sedmimi različno dolgimi pesmimi, pred vsako je predpesem, pisana v prvi osebi in poudarjena z drugačno tipografijo. V vsakem razdelki je ena pesem enovrstična, ki – poleg povednega naslova – kot akcent sodeluje pri pripovednemu nizu. Prav ta deluje kot metulj, ki s svojim pretresljivim dotikom nagovarja bralca, z njim ustvari posebno presežno komunikacijo, ga vznemiri in s tem spodbudi, da sam sebe odkriva in spreminja v skladu z lastnimi nagibi in občutki o tem, kdo je in kdo lahko je. Pesniška komunikacija z bralcem pri tej zbirki ustreza sestopu z zgodovinskega odra, pri čemer gre za intimno osebni in ne vzvišeni nagovor. Ne didaktičen, ne ideološki. Da ne bo pomote, čustveno doživljajske pesmi o portretiranki Zofki Kveder niso alter ego pesnice Cvetke Bevc! Čeprav se skozi protagonistkino podobo svetlika kot blag odsev tudi njena senca, je to vendarle lirski projekt – upesnjena podoba izjemne pisateljice in feministke. Ki ji, ko postaja senca svoje sence in tema v telesu teme, besede znova pripadajo. Tako dragocene v današnjem času, ki dosežke ženske emancipacije žal na mnogih koncih sveta potiska v stoletje oddaljeni čas.

Ocene Po soncu

Ocena filma Izvirni naslov: Aftersun Režiser: Charlotte Wells Nastopajo: Paul Mescal, Frankie Corio, Celia Rowlson-Hall Piše: Petra Meterc Bere: Eva Longyka Marušič Charlotte Wells postavi dogajanje svojega prvenca Po soncu v letoviško mestece v Turčiji konec devetdesetih. Calum in Sophie, oče in hči, na počitnicah preživljata dragocen skupni čas, saj Calum ne živi z njo in mamo. Večinoma gre za običajno počitniško početje – enaintridesetletnik in enajstletnica preživljata čas na plaži, bazenu, pa hotelu in turističnih ladjicah, ob večerih pa v počitniških restavracijah in lokalih. V zeitgeistovski mikrosvet turističnega letovišča, podkrepljenim z glasbo devetdesetih, pogosto zremo prek VHS posnetkov amaterske kamere, s katero par beleži počitnice. Velikokrat Sophie od blizu snema svojega očeta in mu v namišljenem intervjuju zastavlja vprašanja. Njun odnos je ljubeč, čeprav si gresta tu in tam na živce. Topel odnos se zarisuje subtilno, z izostrenim režiserskim čutom za drobne premike v razpoloženju in prizore, ki ne pojasnjujejo preveč. Po soncu je tako film očetovskih šal, ob katerih Sophie že kar po najstniško zavija z očmi, pa nasmehov, pogledov in zamolčanj. Med drugim se, nekoliko pod površino videnega, postopoma zasidrajo tudi indici žalosti, ki se polašča Caluma. Čeprav ta nikoli ni eksplicitno opredeljena, je jasno, da gre za občutke izgubljenosti, tudi depresije. Medtem ko se Calum trudi, da bi vzdrževal počitniško vzdušje, se Sophie pogosto zazira vanj in s pogledom išče tisto, kar bi ji pojasnilo spremembo, ki jo pri očetu do neke mere zaznava, a ne zna ubesediti. Filmska pripoved zato vzpostavi še sodobno raven, ki zdaj odraslo Sophie pokaže ob gledanju prej omenjenih VHS posnetkov s počitnic, zatopljeno v zabeležene spomine, iščoč tisto, kar kot otrok o svojem staršu ni mogla razumeti. Čeprav tega film eksplicitno ne opredeli, dobimo vtis, da Caluma ni več, zaradi česar so počitniški posnetki še toliko bolj dragoceni. Režiserka s sodobnejšo perspektivo v filmu nevsiljivo naslika tudi enega od vedno nekoliko nenavadnih miselnih preskokov odraslosti; to, da se, ko dosežemo določeno odraslo starost, začnemo spraševati, kaj vse so morda doživljali naši starši, ko so bili sami naših let, ob čemer o njih začnemo razmišljati kot o kompleksnih posameznikih, in ne samo kot o naših starših.

Ocene Kapitanka Nova

Ocena filma Izvirni naslov: Captain Nova Režiser: Maurice Trouwborst Nastopajo: Kika van de Vijver (Nova), Marouane Meftah (Nas), Anniek Pheifer (Kapitanka Nova iz 2050), Hannah van Lunteren (Claire), Harry van Rijthoven (Simon Valk Junior iz 2050), Robbert Bleij (Simon Valk Junior), Sander van de Pavert (ADD – glas), Ergun Simsek (Altan) Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič Piše se leto 2050 – to je, mimogrede, veliko bliže, kot se zdi – in Zemlja je uničena. Dobesedno in nepopravljivo, življenje na njej tako rekoč ni več mogoče oziroma samo še v posebnih, umetno ustvarjenih in vzdrževanih okoljih. Vzrok? Podnebne spremembe. A upanje, da vse le ni še popolnoma izgubljeno, v tej distopični mladinski znanstveno-fantastični drami vendarle obstaja: če bi se kapitanki Novi uspelo vrniti v čas, tik preden je bil Zemlji zadan zadnji usodni udarec, in ga preprečiti, bi se prihodnost razvijala popolnoma drugače. In tako se Nova v spremstvu gobčnega drončka ADD odpravi na nevarno pot skozi črvino in uspešno pristane na Zemlji leta 2025, toda z nezanemarljivim stranskim učinkom – ne le planet, tudi ona je petindvajset let mlajša! Na nevarni misiji se tako znajde dvanajstletno dekletce, ki ga seveda nihče ne jemlje resno, še najmanj seveda moški, ki je odgovoren za bodočo katastrofo. A Nova se ne vda kar tako in ob pomoči novih zaveznikov odločno stopa svojemu cilju naproti … Kapitanka Nova je film, ki z zgodbo, posvečeno vedno bolj žgočim okoljskim problemom, presega običajne znanstveno-fantastične okvire, hkrati pa v svoji dikciji ni pridigarski. Že res, da brez aluzij na trenutno najbolj znano švedsko okoljevarstvenico ne bo šlo, a film niti za trenutek ni aktivističen ali celo črnogled. Prav nasprotno, režiser in soscenarist Maurice Trouwborst je želel ustvariti »napet film, poln upanja«, ki mladim sicer približa tematiko podnebnih sprememb, a s poudarkom na drzni pustolovščini, v kateri so v ospredju še druge vrednote – prijateljstvo, zaupanje in seveda nepopustljiv pogum v boju za boljšo skupno prihodnost. Sama zgodba je precej fantastična, malce zlobno bi lahko rekli »za lase privlečena«, in že na prvi pogled marsikaj ni ravno v skladu s konceptom časovnega potovanja, toda gledalca, ki ne bo preveč pikolovski, to vendarle ne bi smelo preveč motiti. Znanstvena fantastika, še posebno v mladinskih filmih, ima pač lahko nekaj nelogičnih izpeljav, kakor je na izredno simpatičnem pogovoru po premieri v Kinodvoru poudarila tudi doktorica fizike Lara Ulčakar. Film Kapitanka Nova, ki je bil tudi del Kinobalonovega programa prejšnjega Liffa, je namenjen mladini, starejši od 9 let, nič pa ne bi škodilo, če bi si ga – predvsem zaradi neagresivnega in pozitivnega pristopa k temi, ki bolj kot ozavešča, spodbuja kritično mišljenje – ogledali tudi nekoliko starejši gledalci, ki res lahko tudi kaj ukrenejo z. ukrenemo, preden bo taka znanstvena fantastika postala naša resničnost.

Ocene Argentina, 1985

Ocena filma Izvirni naslov: Argentina, 1985 Režiser: Santiago Mitre Nastopajo: Ricardo Darín, Peter Lanzani, Norman Briski Piše: Živa Emeršič Bere: Eva Longyka Marušič Leta 1983 je iz krvavega pepela diktature vstala novorojena argentinska demokracija. Svet se je nasilja vojaške vlade zavedel šele po izidu znamenitega poročila o zločinih z naslovom Nunca mas, Nikoli več, pod katerega se je kot prvi podpisal pisatelj Ernesto Sabato. Igrani film s pomenljivim naslovom Argentina, 1985 slika državo dve leti pozneje. Gledalci in kritiki po svetu ga sprejemajo kot še eno filmsko zgodbo, nastalo po resničnih dogodkih, kot recimo nekoč Sojenje v Nurnbergu ali kasneje Schindlerjev seznam. Da je film narejen odlično, naravnost perfekcionistično – v vizualni podobi, govorici in skoraj dokumentarnem poustvarjanju vzdušja v Argentini v letih po koncu vojaške diktature, da so igralci odlični in zgodba univerzalno pretresljiva – pričajo nagrade in kritiški odzivi, ki jih je prejel takoj po odmevni svetovni premieri na beneški Mostri. V Argentini pa so se vzporedno z rekordnim obiskom v kinodvoranah množile medijske objave na vseh mogočih platformah, od kritik do zgodovinskih razprav, strokovnih in laičnih odmevov in spolitiziranih mnenj pro et kontra z vseh polov argentinske družbe in politike. Zgodovina za sodobno uporabo, je na kratko in cinično povzel eden od novinarjev. Dejstvo je, da doslej noben od filmov na temo diktature ni tako razvnel domače javnosti kot Argentina, 1985. Leto 1985 je bilo res prelomno za argentinsko družbo, utrujeno, ranjeno in – kot se je pokazalo – globoko razdvojeno po sedmih letih vojaških diktatur, ki naj bi po nekaterih virih vzele 12 tisoč, po drugih pa kar 30 tisoč življenj. Prve demokratične volitve leta 1983 so vzpostavile oblast Raula Alfonsina, ki je samo tri dni po inavguraciji podpisal predsedniški dekret o začetku pravnih postopkov za sojenje članom vojaške vlade, med njimi tudi zloglasnemu generalu Videli. Dve leti pozneje se je v državi šibke demokratične tradicije in razdvojenega javnega mnenja proces, po pomenu primerljiv z nurnberškim proti nacistom, tudi v resnici začel. Argentinska diktatura ni bila edina v južni Ameriki, enako je bilo v Čilu, Paragvaju in drugod, toda Argentina je bila prva in do danes edina država, ki je sodila in obsodila svoje lastne generale. Mnogi Argentinci resnično niso vedeli za koncentracijska taborišča, mučenja in »polete smrti«, drugi preprosto niso želeli vedeti. Ta pol družbe v filmu predstavlja lik matere tožilca Morena Ocampa, članice argentinske visoke družbe, zemljoposestniške aristokracije, ki je verjela, da je samo diktatura lahko branik pred komunizmom. Film Santiaga Mitre prepričljivo, z namensko starano sliko poustvarja podobo tega časa, argentinsko družbo, nepopravljivo razklano na bogate in revne, na leve in desne, na potomce Evropejcev in potomce Indijancev. V tem prikritem vzdušju veselja in strahu samo dve leti po koncu diktature ni bilo javnega konsenza o storilcih in žrtvah, v ozadju pa je na svoj trenutek vstajenja spet čakala vojska. Civilni in človeški pogum Afonsina, njegovih tožilcev in sodnikov ter preživelih pričevalcev, sorodnikov umrlih in izginulih, so osrednja os filma. Nekatere scene, dialogi in dogodki so povzeti po resničnih zapisnikih in gradivih s sojenja, zato delujejo v okviru igranega filma kot »reprodukcije«. Ostalo je fikcija, ki sloni na zgodovini. Prav ta dvojnost je sprožila javne polemike o resnici in »resnici«, o prikrajanju zgodovine za sodobno politično uporabo, o razliki med igranim filmom po resničnih dogodkih in dokumentarnim filmom. Čustveni odzivi – za ali proti tega razlikovanja niso zaznali. Argentina, 1985 je subjektivna refleksija takratne resničnosti ekipe ustvarjalcev, ki so bili premladi, da bi ta čas lahko racionalno ponotranjili iz lastne izkušnje. Kot se je izkazalo, pa je vsaka poteza za kamero v takem primeru ne samo estetska, ampak tudi politična. Leto 1985 je simbolno močno leto. Posneli so igrani film na temo diktature Uradna verzija, ki je osvojil oskarja. Sledili sta gospodarska in politična kriza, zavest o zločinih in spoštovanju človekovih pravic pa se je zasidrala globoko v ljudeh. Toda časi se spreminjajo, zgodovinski spomin bledi, mladih ljudi preteklost ne zanima. Medijske razprave o filmu so obsojale šolski sistem in splošno družbeno vzdušje, zaradi katerega mlada generacija Argentincev ne ve nič ali pa občutno premalo o tistih časih, če pa kaj vedo, se jih ne dotakne. Legendarne Matere z Majskega trga so opešale, ostarele in umirajo, prav tako žive priče tistih časov. Zato ne preseneča, da je mlada politologinja na televizijskem omizju brez vsake zadrege izjavila, da je bil film Argentina, 1985 za njeno generacijo »pravo odkritje«. Če je res tako, kaj študirajo mladi politologi na državni univerzi, je bilo vprašanje presenečenega voditelja. Politična nasprotja, dolgotrajna gospodarska kriza, rekordna zadolženost države in skoraj 100 odstotna inflacija so zameglili zgodovinska sporočila o pomembnosti vzdrževanja temeljnih postulatov demokracije. Zlati globus je spodbudil upanje argentinske filmske industrije, da bi si po zmagovalnih filmih Uradna verzija leta 1986 in Skrivnost njihovih oči leta 2009 lahko priborila šesto nominacijo ali celo tretjega oskarja za najboljši mednarodni film.

Ocene Babilon

Ocena filma Izvirni naslov: Babylon Režiser: Damien Chazelle Nastopajo: Brad Pitt, Margot Robbie, Jean Smart, Diego Calva, Li Jun Li Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Babilon je eden najbolj pretiranih filmov, kar jih je mogoče videti v kinu. Dogajanje je postavljeno v nora dvajseta, v Hollywood na prehodu iz obdobja nemega v zvočni film. Tega predstavlja tudi kot prehod iz obdobja ekscesa in zabavljaške umetnosti v profesionalno in vse bolj tehnologiji podvrženo obrtništvo, ki pa še zmeraj pomeni ustvarjanje magije za na veliko platno. Film je poklon divjim zabavam, bleščečim zvezdnikom, naključnim smrtim na snemanju ter povsod navzočemu rasizmu in zlorabam, a mu uspe poosebiti vse, kar poskuša kritizirati. Babilon je namreč tako prenatrpan s prikazi ekscesa, da do njega ne vzpostavlja distance. Junake resda dočaka usoda, skoraj skladna z zloglasno moralističnim Haysovim produkcijskim kodeksom, ki je utišala rjovenje dvajsetih. Hkrati tako zaslepljeno prikazuje svoboščino in sproščenost obdobja nemega filma, da spregleda in zgladi številne zares problematične stvari, ki so se takrat dogajale. Smrti in nesreče na snemanjih so videti prej komične kot tragične, bakanalije in orgije na zabavah zmeraj konsezualne, spolnost z mladoletnicami pa je le omenjena. Še bolj vzbuja pozornost bržkone nenamerni, a brez dvoma ponotranjeni rasizem filma, ki poskuša kritizirati dvajseta. Film ima namreč pet osrednjih likov, a zgodbi temnopoltega trobentača, ki je predmet rasističnega ponižanja, in azijske kabaretske pevke, ki jo studio odpusti, ker je lezbijka, sta postranski. Žarometi se namreč ustavijo na tragičnih usodah neobvladljive plavolase starlete Nellie, ki jo upodablja Margot Robbie, in elegantno postaranega zvezdnika na vrhuncu slave, ki ga igra Brad Pitt. Tako film ne pokaže le v zgodbi, kako je Hollywood marginaliziral manjšine, temveč poudari, da to počne še danes. Z dobrimi tremi urami je Babilon zagotovo predolg. Nekateri prizori in liki so nepotrebni, saj ne prispevajo k razvoju zgodbe ali doživetju, zaključna sintetizacija junakovega doživetja, ki je prikazana skoraj kot eksperimentalni filmski kolaž zgodovine sedme umetnosti od bratov Lumière do Avatarja, pa je le še en odvečen eksces. A Babilon vendarle ni slab film. Režiser Damien Chazelle se z njim po veličastno umirjenem Prvem človeku vrača k podivjanemu tempu in neposredni metaforiki, ki sta navduševala v Deželi La La in Ritmu norosti. Scenografija je spektakularna, kamera mojstrska, glasba navdušujoča, igra brezhibna. In ko glavni lik v zadnji tretjini sledi srhljivemu gangsterju v dobesedno podtalno zabavišče sredi puščave, film pridobi skoraj lynchevsko raven groze. Babilon je zaradi teh elementov v marsikaterem pogledu presežek, poln osupljivih scen in ljubečega vpogleda v organizirani kaos zgodnje dobe filmske umetnosti ter zabavljaškega življenjskega sloga, ki jo je obdajal.

Ocene Avgust Strindberg: Mrtvaški ples

// Premiera drame Augusta Strindberga Mrtvaški ples v SNG Drama Ljubljana 18. jan. 23// NAPOVED: V ljubljanski Drami so sinoči uprizorili Mrtvaški ples, igro iz poznega obdobja švedskega dramatika in pisatelja Augusta Strindberga v režiji Eduarda Milerja. Besedilo iz začetka prejšnjega stoletja v poznejšem prevodu Janka Morda je pred postavitvijo doživelo domala restavracijo – korenito jezikovno in stilistično predelavo ter priredbo; pedantno delo sta opravili lektorica Tatjana Stanič in dramaturginja Žanina Mirčevska. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj: August Strindberg MRTVAŠKI PLES (1901) – po prevodu Janka Modra Avtorska ekipa: AVTORICA PRIREDBE in DRAMATURGINJA Žanina Mirčevska AVTORICA JEZIKOVNE PREDELAVE in LEKTORICA Tatjana Stanič REŽISER in AVTOR GLASBENEGA IZBORA Eduard Miler SCENOGRAF Branko Hojnik KOSTUMOGRAFKA Jelena Proković AVTOR VIDEA Atej Tutta OBLIKOVALKA SVETLOBE Mojca Sarjaš Igralska zasedba EDGAR Igor Samobor ALICE Nataša Barbara Gračner KURT Bojan Emeršič ALAN Domen Novak JUDIT Eva Jesenovec KRISTINA Petra Govc

Ocene Strah in beda Tretjega rajha

Slovensko mladinsko gledališče je na odrske deske ljubljanskega Kina Šiška premierno postavilo predstavo "Strah in beda Tretjega rajha", ki je nastala po motivih istoimenske Brechtove drame. Predstavo, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma, si je ogledal Matic Ferlan. PREMIERA 17. 1. 2023, Kino Šiška - Center urbane kulture, Katedrala ZASEDBA Režija: Sebastijan Horvat Koreografija: Ana Dubljević Prevod: Urška Brodar Priredba besedila in dramaturgija: Milan Ramšak Marković Scenografija: Igor Vasiljev Kostumografija: Belinda Radulović Glasba: Drago Ivanuša Oblikovanje svetlobe: Aleksander Čavlek Lektorica: Mateja Dermelj Vodja predstave: Liam Hlede Nastopajo: Lina Akif Damjana Černe Janja Majzelj Jerko Marčić Ivana Percan Kodarin Matej Recer Blaž Šef Stane Tomazin Matija Vastl

Ocene Lev Nikolajevič Tolstoj: Oblast teme

Režija: Maša Pelko Dramaturga: Tatjana Doma, Rok Andres Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Skladateljica: Mateja Starič Svetovalec za odrski gib: Klemen Janežič Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Lektorica: Živa Čebulj Svetovalka za govor in kontekst: Tatjana Stanič Nastopajo: Pjotr, bogat kmet – Andrej Murenc Anisja, njegova žena – Lučka Počkaj Akulina, Pjotrova hči iz prvega zakona – Eva Stražar Anjutka, hči iz drugega zakona – Nika Vidic, k. g. Nikita, njihov delavec – Lovro Zafred Akim, Nikitov oče – Aljoša Koltak Matrjona, njegova žena – Barbara Medvešček Marina, dekle sirota – Maša Grošelj Mitrič, delavec – Urban Kuntarič Premiera: 13. 1. 2023

Neposredni prenos Mozartina 2 - Letni časi

Na drugem koncertu iz cikla Mozartine 2023 je nastopil leta 1982 v Rusiji rojeni Andrei Provotorov, ki ima za sabo bogato glasbeno delovanje, od leta 2014 pa je član Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, v katerem deluje kot namestnik koncertnega mojstra. V teh letih je Provotorov v Sloveniji aktiven tudi kot solist, za glasbeni arhiv RTV Slovenija pa je posnel tudi več redko izvajanih virtuoznih skladb. Rdeča nit koncerta so letni časi. Tako Benečana Vivaldija kot Argentinca Piazzollo je očarala menjava letnih časov in muzikalnost sprememb njihovega ritma. In prav to je navdušilo tudi glasbenike Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki se bodo skupaj z Andrejem Provotorovom vživeli v obe občutelji letnih časov in poslušalcem odprli nova obzorja z zanimivim zlitjem dveh svetov zvena in sloga.

Humoreska tega tedna Jaroslav Hašek: Švejk spet pri svoji marškompaniji

Zadnja izmed januarskih humoresk, posvečenih češkemu pisatelju Jaroslavu Hašku in njegovemu nepozabnemu Švejku. Delo z naslovom Prigode dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni je izhajalo med letoma 1921 in 1923 in je ostalo nedokončano - leta 1923 je Hašek namreč umrl - in namesto načrtovanih šestih delov so ostali samo trije. Odlomek iz poglavja s konca tretje knjige govori o tem, kako se je Švejk vrnil v svojo marškompanijo. Prevajalec Jože Zupančič, interpret Primož Pirnat, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra Sonja Strenar in Urban Gruden, režiserka Špela Kravogel. Urednica oddaje Staša Grahek. Leto nastanka 2023.

Arsove spominčice Arsove spominčice

Predvajamo skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.

Obiski kraljice Obiski kraljice

O orglah, organistih, skladateljih orgelske glasbe in izdelovalcih orgel.

Nedeljsko operno popoldne Operne zvezde

Pojejo odlomke iz del Mozarta, Porpore, Bizeta, Rote, Arditija, Aljabjeva in Verdija.

Bogoslužje Prenos maše iz cerkve sv. Marka v Kopru

Mašo prenašamo iz cerkve sv. Marka v Kopru. Daruje jo župnik Ervin Mozetič, poje pa Ansambel sv. Marka.

Musica sacra Mira, zlato, kadilo

Mira, zlato, kadilo je naslov zgoščenke s hrvaškimi ljudskimi in drugimi božičnimi pesmimi, ki s svojo lepoto očarajo, a jih skoraj ne poznamo. Na zadnjo nedeljo pred svečnico jim boste lahko prisluhnili v izvedbi Zbora Hrvaške Radiotelevizije ter zborovodij Vedrane Zrnić, Ivane Sabolović in Vinka Vladovića. Posnetki so nastali leta 2018, v Medškofijskem semenišču v Zagrebu.

Musica noster amor Lozanski komorni orkester, dirigent Daniel Harding in simfonična glasba Wagnerja, Sibeliusa in Schumanna

Predvajamo posnetke s koncerta Lozanskega komornega orkestra, ki je pod vodstvom britanskega dirigenta Daniela Hardinga nastopil 10. februarja lani v dvorani Métropole v Lozani. Koncert je uvedla Siegfriedova idila Richarda Wagnerja. Sledili sta še dve simfoniji – najprej Sibeliusova 7. simfonija in nato še Schumannova 3., 'Renska simfonija'. Pri starem in slavnem mestu Bingen se začne 80 kilometrov dolga renska soteska, ki nas pripelje do Koblenza. Ob obrežju se dvigajo strme pečine, veliko je romantičnih razvalin, slikovitih vasic in veličastnih gradov. Prelepa pokrajina, ki jo upravičeno poveličujejo v poeziji, literaturi, slikarstvu in v glasbi. Ren prav tu slavi zmago v vsej svoji moči in lepoti. Robert Schumann je poveličeval to moč in lepoto v Simfoniji št. 3 v Es-duru, ki jo je napisal leta 1850 v Düsseldorfu, kjer je dobil službo mestnega glasbenega direktorja in prevzel vrsto zaposlitev. To naj bi bila programska glasba, saj je bil izvirni naslov Epizoda iz življenja na obrežju Rena, pozneje pa je skladatelj delo na kratko imenoval Renska simfonija. V življenjski moči orkestra je čutiti poveličevanje ljubezni do narave, pa tudi idilične in slovesne podobe.

Jazz avenija Gary Burton - 80

Gary Burton je bil rojen 23. januarja leta 1943 – letos torej praznuje 80-letnico rojstva. Vibrafon se je naučil igrati sam, razvil je virtuozno tehniko igranja s štirimi paličicami ter z njimi ustvarja kompleksna sozvočja. Pozneje je študiral na bostonskem Berklee College of Music in se tja čez desetletja vrnil kot profesor tolkal in improvizacije. Prek kratkim se je umaknil iz aktivnega glasbenega življenja.

Literarni portret Grace Paley

Američanka Grace Paley (1922-2007) je napisala tri pesniške zbirke, pri bralcih pa si je pridobila literarni ugled predvsem s kratkimi zgodbami. Bila je hči staršev iz Ukrajine. V intervjujih je večkrat razkrila, da so jo ljudje vztrajno spraševali, kako je v sedemdesetih letih izdala le tri knjige kratkih zgodb in tri pesniške zbirke. Njen odgovor je bil po navadi ta, da je precej lene sorte, ali pa, kot je sama priznala, "da je sposobna v kratki zgodbi doseči več kot marsikateri pisatelj v romanu, nenazadnje pa je imela veliko dela tudi z dvema otrokoma in možem". Grace Paley je bila vse življenje dejavna kot borka za pravice žensk, aktivna je bila tudi v mirovnih protestih v Združenih državah. Kar nekaj let je učila na City College v New Yorku, pozneje pa na Univerzi Columbia. Njena dela so kritiki in širša javnost odlično sprejeli. Avtorica scenarija in prevajalka Leonora Flis, interpretka Pia Zemljič, napovedovalca Jure Franko in Eva Longyka Marušič, režiserki Špela Kravogel in Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, tonska mojstra Matjaž Miklič in Urban Gruden, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2023.

Spomini, pisma in potopisi Esther Kinsky: Rombo

Odlomek iz romana Esther Kinsky Rombo (2022), v katerega so vpleteni spomini sedmih prebivalcev doline v vasici po Kaninom na območju Furlanije, ki jo je 6. maja (in nato še septembra) 1976 prizadel hud potres. Ta potres je zaznamoval tudi Posočje. Rombo je italijanska beseda za podzemno grmenje pred potresom. Esther Kinsky je bila rojena leta 1956 v Engelskirchnu, živi v bližini Vidma. Je prevajalka, romanopiska, pesnica in esejistka. Knjiga je napisana v obliki kratkih poglavij z naslovi, ves čas se menjajo pričevanja oziroma spomini sedmih oseb in opisi dogajanja pred, med in po potresu. Napisana je v strnjenem, strogem in hkrati liričnem slogu. Prevod Miriam Drev, interpreta Pia Zemljič in Benjamin Krnetić, tonski mojster Matjaž Miklič, režija Ana Krauthaker in Špela Kravogel. Urednica oddaje Staša Grahek. Leto nastanka 2023.

Predlogi

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja