Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če zapustite stran, se bo predvajanje prekinilo. Izberite:
Poslušali bomo izvedbo štirih mednarodnih solistov, mešanega pevskega zbora Glasbene matice ter zbora in orkestra Slovenske filharmonije. Nastanek Verdijevega največjega religioznega dela sega v leto 1868, ko je umrl Gioacchino Rossini. Verdi je dal svojim skladateljskim kolegom idejo, naj vsak napiše en stavek za rekviem v Rossinijev spomin. Sam je prispeval stavek Libera me. Kolegi, ki so vsi razen Verdija danes pozabljeni, so se na pobudo odzvali, vendar pa nenavadno delo ni bilo izvedeno. Šele nekaj let pozneje, ko je umrl pisatelj in humanist Alessandro Manzoni, se je Verdi odločil, da napiše zanj rekviem z vsemi stavki. Tako je Verdi zapustil glasbenemu svetu eno najlepših in najbolj prepričljivih ter globoko religioznih del. Na koncertu, ki se bo začel ob 20. uri v Gallusovi dvorani, bodo poleg pevskih solistov: sopranistke Krasimire Stojanove, mezzosopranistke Eline Garanče, tenorista Dmitra Popova in basista Roberta Zanellata nastopili še mešani pevski zbor Glasbene matice ter zbor in orkester Slovenske filharmonije. Vsi pod vodstvom Roberta Abbada. Foto vir: Slovenska filharmonija
Ob jubileju so pripravili celotedenski praznik kulture, ki poteka brez vstopnine, saj želijo Dolenjskim Benetkam s festivalom vrniti ugled, ki so ga nekoč že imele na tem področju. Napovedujejo gledališke predstave, koncerte, letos tudi filmsko dogajanje, literarni zajtrk, prireditve za najmlajše. Na odprtju bo nastopil legendarni igralec, glasbenik in pesnik Rade Šerbedžija s svojo skupino Zapadni Kolodvor. Foto: Maruša Lapuh
V Hrastniku se je začela druga izdaja festivala delavskega filma Kamerat. Na prvem in edinem festivalu delavskega filma pri nas in enem redkih na svetu bo letos poleg 16 filmov z delavsko tematiko in nenehnim bojem za delavske pravice v ospredju tudi vrsta spremljevalnih dogodkov, od okroglih miz, fotografske razstave in prenovljene ter dopolnjene muzejske zbirke uporništva v Zasavju do razstave »Jože Plečnik in Praga« ter odprtja hrastniškega dela tematske Poti Srečno. Avtorje festivala, prijatelje kulture in filma ter dostojnega dela je za festival navdihnila gladovna stavka rudarjev leta 1934, ki so se ji priključili tudi delavci drugih panog v skupnem boju za boljše delovne razmere. Spomin nanjo je stanovski praznik slovenskih rudarjev in hkrati tudi občinski praznik občine Hrastnik.
Nevladnim organizacijam se ne bo treba izseliti iz prostorov na Metelkovi 6, saj bo ministrstvo za kulturo preklicalo sodne postopke, ki tečejo proti njim, je sporočila ministrica Asta Vrečko. S tem je tudi preklicana ena izmed najbolj nepriljubljenih odločitev prejšnjega ministra za kulturo Vaska Simonitija. Ministrstvo je preklicalo tudi pogodbo za izdelavo projektne dokumentacije za Prirodoslovni muzej na Metelkovi.
» Asket. Mistik. Vizionar. Samotar. Skriti bog Ljubljane.« S temi besedami ustvarjalci predstave Mojster naslavljajo arhitekta Jožeta Plečnika, eno osrednjih osebnosti slovenske kulturne zgodovine, ki ob svojem 150. rojstnem dnevu dobiva tudi gledališko posvetilo. foto: Mankica Kranjec, www.mgl.si
Slovenski gledališki založniki: zavoda Emanat in Maska, Slovenski gledališki inštitut ter Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, skupaj predstavljajo knjižne novitete na inovativno-performativne načine. vir foto: slogi.si
V ljubljanski galeriji Aksioma razstavlja Pavarotti HTML-ja, kot so v francoskem časniku poimenovali Igorja Štromajerja, mednarodno uspešnega slovenskega spletnega umetnika. Dela iz njegovega obsežnega opusa hranijo vrhunske umetnostne ustanove, kot gostujoči umetnik pa predava na univerzah in inštitutih za sodobno umetnost po vsem svetu. Poznamo ga predvsem kot spletnega umetnika, na sedanji razstavi pa se zato morda nekoliko presenetljivo zazremo – v betonsko kocko.
Vrata odpira nov festival, Jazz festival Piran-Portorož. Štiridnevni program je zastavljen velikopotezno, z mednarodnimi gosti svetovnega slovesa. Med njim sta tudi lanski grammyjev nagrajenec Ivan Melon Lewis in brazilska glasbena legenda Gilberto Gil. Vse do sobote, 2. julija, se bo v portoroškem Avditoriju in piranskem gledališču Tartini zvrstilo osem koncertov raznovrstne glasbe. Umetniški vodja festivala je Brane Rončel.
Naslov skupinske razstave mlajše generacije umetnic in umetnikov »Giardino all'italiana – nove težnje v italijanskem slikarstvu« je seveda prispodoba, izhaja pa iz zgodovinskega pojma: italijanski renesančni vrt, kamor so se od 16. stoletja naprej vrtnarji severno od Alp hodili učit, kako neukročeno naravo ukrotiti z načeli Evklidove geometrije. »Giardino all'italiana« je, kot pravi kurator Antonio Grulli, današnja Italija, ki po zaslugi preroda figuralnega slikarstva nove generacije ponovno doživlja razcvet. Do 11. septembra si jo lahko ogledamo v Galeriji Vžigalica v Ljubljani.
Na nekatere ljubljanske ulice in trge vabi Street Art Festival. Gre za festival ulične umetnosti, ki je zasnovan iz ljubezni do grafitov, performansov in ostalih intervencij v javnem prostoru. Organizatorju, Inštitutu za urbana vprašanja, se je tokrat kot koproducent pridružil Center urbane kulture – Kino Šiška, kjer bo med drugim potekal pester konferenčni del programa. Festivalsko dogajanje spodbuja k aktivnemu branju ulic, obenem pa podpira mlade, še neuveljavljene generacije uličnih umetnic in umetnikov.
S koncertom Tria Filippa Oreficeja se na Ploščadi Silvana Furlana v Novi Gorici začenja festival saksofonistov SAXGO22. Festival z najdaljšo tradicijo v mestu vključuje še mednarodno tekmovanje saksofonistov in mojstrski tečaj s priznanim saksofonskim kvartetom Zahir iz Francije. Nova Gorica in njena bližnja okolica bosta tako vse do 8. julija vnovič obarvani z zvoki klasičnega in džezovskega saksofona. Obisk vseh koncertov je brezplačen.
Nocoj bodo na svoj račun prišli ljubitelji muzikala – v prestolnico namreč znova prihaja režiser in koreograf Mykal Rand z Zgodbo z zahodne strani. Sveža postavitev priznane klasike glasbenega gledališča bo premiero in prve štiri ponovitve doživela prav na letošnjem jubilejnem Ljubljana Festivalu – kultna glasba Leonarda Bernsteina bo na današnjo vročo poletno noč zvenela pod streho letnega gledališča Križanke.
Poleg prave vročine ne popušča tudi vročica kulturnih dogodkov. Slovenska pisateljica Ana Marwan je dobila nagrado Ingeborg Bachmann, nevladne organizacije očitno lahko ostanejo na Metelkovi ulici 6 v Ljubljani, posvetili se bomo tudi novim težnjam v italijanskem slikarstvu, ljubljanskemu Street Art festivalu, razstavi Igorja Štromajerja v Aksiomi, festivalu delavskega filma Kamerat in festivalu Kulture Kostanjevica na Krki. foto: Domen Pal/Aksioma
Da je mojster klasične kiparske veščine, dokazuje nenazadnje s portreti, na primer Stanovnikovim kipom v Valvasorjevem parku v Ljubljani, v katerega je subtilno ujel njegovo hudomušnost. A dela v Mestni galeriji skoraj ne bi mogla biti dlje, ob tem pa dobimo občutek, kot da Metod Frlic ni en sam, temveč več umetnikov hkrati. Bolj kot z lepoto kiparske podobe se ukvarja z duhovitim in ostrim razkrivanjem resnice. Na površino potegne zagatnost, perverznost, strašljivost in absurdnost, ki se skrivajo sicer pod spolirano podobo ljudi in pojavov. Akademski kipar in docent na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Metod Frlic je Mestno galerijo Ljubljana napolnil z do zdaj najobsežnejšo predstavitvijo svojih del, ki so v zadnjih desetih letih usmerjena v politično skulpturo. Za razstavo z naslovom Blazina, bla, bla, bla, blato je natančno premislil prostor in dela temu tudi prilagodil. Ta so provokativna, humorna, kdaj neizprosna, predvsem pa vizualno sočna. V Mestni galeriji recimo srečamo veliko glavo Slavoja Žižka, ob njej pa stolp iz knjig in trebuh, ki ima namesto popka odtok kot v Hitchcockovem filmu Psiho. "Mislil sem, da je filozofija strnjena misel," pravi Frlic, "pa sem se očitno motil." Nadstropje nižje se moramo prebiti skozi dva okostnjaka in se ju ob tem dotakniti. Nekatere bo to spomnilo na performans iz 70-ih z naslovom Živa vrata – le da sta tam bila živa človeka. Foto: Žiga Bratoš
Svet kulture bo danes posebej glasbeno obarvan, napovedali bomo koncert ob 30. obletnici Banke Slovenije, ki bo posvečen slovenski glasbi za violino. Ob 18. uri bo v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani nastopila mednarodno uveljavljena slovenska violinistka Tanja Sonc z gosti. V nedeljo pa se bo Festival Ljubljana poklonil Verdiju z izvedbo ene najlepših skladateljevih umetnin, njegovim Rekviemom. Poslušali bomo izvedbo štirih mednarodnih solistov, mešanega pevskega zbora Glasbene matice ter zbora in orkestra Slovenske filharmonije. In še v Kostanjevico na Krki – tamkajšnje mladinsko društvo za jutri zvečer napoveduje že peti festival kulture. Ob jubileju so pripravilo celotedenski praznik, ki poteka brez vstopnine, saj želijo Dolenjskim Benetkam s festivalom vrniti ugled, ki so ga nekoč že imele na tem področju. Napovedujejo gledališke predstave, koncerte, letos tudi filmsko dogajanje, literarni zajtrk, prireditve za najmlajše. Na jutrišnjem odprtju ob 20-ih bo nastopil legendarni igralec, glasbenik in pesnik Rade Šerbedžija s svojo skupino Zapadni Kolodvor.
Tomaž Grom o sebi pravi, da »glasbo dojema kot medij komunikacije, ne kot estetski užitek. Išče razloge za muziciranje. Brezkompromisno drega v aktualni družbeni prostor. Glasba je zanj iskanje, so nepojasnjena vprašanja, pretakanje zamisli, negotove situacije. Kompozicija je improvizacija. Improvizacija mu daje prostor, da odbluzi, da dela napake, da se izgublja in iznajdeva intrigantne rešitve.« Tomaž Grom je prejemnik Župančičeve nagrade za zadnje ustvarjalno obdobje in je gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v studio ga je povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju!
Začenja se mednarodni filmski festival v idiličnem češkem zdraviliškem mestu Karlovy Vary. Gre za 56. izdajo festivala, ki že tradicionalno deluje kot stičišče vzhoda in zahoda - vzhodno- in srednjeevropskega filma ter zahodne Evrope in Holivuda. Ocenjujemo filme z domačega rednega kinosporeda: Memorio Apichatponga Weerasethakula, ki je pripotovala s festivalov Kino Otok in KRAFFT, skrivnostno potovanje po urbani in podeželski Kolumbiji s Tildo Swinton, pa Sončni zaton, eksistencialno potovanje Michela Franca pod žgočim mehiškim soncem. V Kinodvoru pa se je odvila projekcija že drugega filma v sklopu cikla glasbenih dokumentarcev Druga godba v Kinodvoru. Film Kralji rumbe perujskega režiserja Alana Braina nas popelje v zlato dobo kongovske rumbe, enega od najbolj prepoznavnih in popularnih žanrov svetovne glasbe.
Metoda CRISPR/Cas je v zadnjem desetletju temeljito revolucionirala vede o življenju. Z njeno pomočjo je postalo spreminjanje in urejanje genov sorazmerno preprosto. Skupini slovenskih znanstvenikov je zdaj uspelo metodo še izboljšati, s tem pa tudi njeno učinkovitost pri zdravljenju cele vrste bolezni. Kako delujejo izboljšane genske škarje in kaj bi lahko našemu prostoru prineslo bolj sistematično uvajanje novih, naprednih metod zdravljenja v klinično prakso, je pojasnil dr. Duško Lainšček s Kemijskega inštituta.
V Hrastniku se začenja druga izdaja festivala delavskega filma Kamerat. Poleg šestnajstih filmov z delavsko tematiko in bojem za delavske pravice v ospredju ta prinaša tudi bogat spremljevalni program, skupaj z odprtjem hrastniškega dela rudarske tematske poti Srečno in razstave »Jože Plečnik in Praga«. Jožetu Plečniku je posvečena tudi monodrama Mojster, ki jo bodo nocoj v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega premierno uprizorili na terasi ljubljanske Gimnazije Jožeta Plečnika. Predstavo je zasnoval režiser Jaša Koceli, največjega slovenskega arhitekta pa upodablja Alójz Svete.
Enrique Pérez López je pisatelj, prevajalec in znanstvenik. Govori jezika tsotsil in tseltal, oba najbolj razširjena jezika Majev, ki živijo na visokogorju v mehiški zvezni državi Chiapas. Bil je direktor Zveznega centra za staroselske jezike, umetnost in literaturo (CELALI). Je ustanovni član Združenja staroselskih pisateljev (ELIAC) in Zveze majevskih in zoque (coke) pisateljev (UEMZ). Bil je izvoljen za prvega predsednika večjezičnega centra PEN iz Chiapasa, ustanovljenega leta 2020. Poleg tega je bil imenovan tudi na različne vodilne položaje v raziskovalnih središčih in na univerzah v Chiapasu. V svoji domači vasi Chenalhó vodi tradicionalne obrede in prepeva starodavne pesnitve, znane pod imenom riot. Z njim se je na daljavo pogovarjala Simona Škrabec,
Repriza oddaje, v kateri smo z ekonomistom dr. Bogomirjem Kovačem še pred izbruhom vojne v Ukrajini govorili o gospodarskih, psiholoških, družbenih in geopolitičnih vzrokih rasti cen
Piran in Portorož dobivata nov, mednarodni Jazz festival. Gledališče Tartini in Avditorij Portorož bosta gostila vrhunske glasbenike. V ljubljanski galeriji Aksioma je na ogled razstava f(x)=ax3+bx2+cx+d Igorja Štromajerja, mednarodno uspešnega slovenskega spletnega umetnika. Na sejmu, poimenovanem knjiga = dogodek nove izdaje, v različnih gledaliških jezikih, predstavljajo Slovenski gledališki založniki. foto: www.aksioma.org
Wisława Szymborska je avtorica, ki je že nekaj časa nesporni del svetovnega literarnega kanona, čeprav njeni literarni začetki menda niso z ničemer nakazovali, da bi se to lahko zgodilo. Slovenci se lahko pohvalimo z enim najobsežnejših knjižnih izborov njenih pesmi, pripravila in prevedla ga je dobra poznavalka Szymborske Jana Unuk. V knjigi, izšla je pod naslovom Radost pisanja, je objavljen tudi izbor njenih feljtonskih zapisov. Poezija poljske nobelovke je na prvi pogled lahkotna, pravi Jana Unuk, toda vsak prevajalec ve, da gre za zelo kompleksno in zelo podrobno tkanje.
Nova Gorica in njena bližnja okolica bosta vse do 8. julija vnovič obarvani z zvoki klasičnega in jazz saksofona, nocoj se namreč začenja festival saksofona SAX GO 22. V Ljubljani pa si bomo od danes dalje lahko ogledali razstavo Giardino all'italiana: Nove težnje v italijanskem slikarstvu. Roberto de Pinto: Skrivni vrt, 2022, izsek, vir: mgml.si
Švedski organist Hans Fagius je orgle študiral na kraljevem glasbenem kolidžu v Stockholmu, pozneje se je v Parizu izpopolnjeval pri odličnem skladatelju in organistu Mauricu Durufléju. Za švedsko založbo Bis je posnel romantično orgelsko glasbo svoje domovine, dela skladateljev, ki so ustvarjali konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja, Emila Sjögrena, Haralda Fryklöfa, Otta Olssona in Oskarja Lindberga.
Čez dober teden dni, 11. julija, bo veliki švedski dirigent našega časa Herbert Blomstedt dopolnil 95 let starosti. Radijske postaje po vsem svetu so kuratorsko izbrale nekaj dragocenih arhivskih posnetkov z Blomstedtom v vlogi dirigenta in jih posredovale v izmenjavo Evropske zveze radijskih postaj. Tokrat in prihodnjič v oddaji Musica noster amor predvajamo dve ponudbi, ki ju je v izmenjavo posredovala ameriška radijska mreža WFMT iz Chicaga. Prvo ponudbo sestavljajo trije posnetki. Prva dva sta nastala sedmega februarja 2020 v Simfonični dvorani Louise Davies v San Franciscu. Tamkajšnji simfonični orkester je pod vodstvom Herberta Blomstedta izvedel dve simfoniji, ki sta nastali na začetku oziroma na koncu obdobja glasbene romantike – Simfonijo št. 2 v D-duru, op. 36 Ludwiga van Beethovna in Simfonijo št. 4 v e-molu, op. 98 Johannesa Brahmsa. Ponudbo dopolnjuje še Serenada v C-duru, op. 48 Petra Iljiča Čajkovskega, ki so jo leta 2009 v omenjeni dvorani izvedli člani Simfonikov iz San Francisca pod umetniškim vodstvom svojega koncertnega mojstra, ruskega violinista Alexandra Barantschika.
Mozarta, Caldare, Bellinija, Gounoda, Masseneta, Paëra in Mayrja
Predvajamo posnetek koncerta Komornega orkestra iz Lozane, ki je pod dirigentskim vodstvom slovitega dirigenta Christopha Eschenbacha nastopil 16. junija v dvorani Métropole v Lozani. Kot solista sta z orkestrom nastopila flavtist Stathis Karapanos in violončelist Bruno Philippe, spored koncerta pa so sestavljali Simfonija št. 35 v D-duru, K 385 'Haffnerjeva' in Koncert za flavto št. 2 v D-duru, K 314 Wolfganga Amadeusa Mozarta, Koncert za violončelo in orkester št. 1 v C-duru Josepha Haydna ter Variacije na Haydnovo temo Johannesa Brahmsa.
Snov za opero je Verdi črpal iz zgodovinske drame Kralj Gustav III. švedski. Skupaj z libretistom Antoniom Sommo jo je predelal in ji dal ustrezno operno-dramaturško obliko. Dejanje je sicer preprosto, a ni dovolj jasno razčlenjeno in stopnjevano. Zaplet je zelo izumetničen. Toda tako kot druga nesmrtna Verdijeva dela je tudi Ples v maskah še danes trdno na železnem repertoarju opernih gledališč. V glavnih vlogah nastopajo: Francesco Meli (Riccardo), Sondra Radvanovski (Amelija), Luca Salsi (Renato), Julija Matočkina (Ulrika) in Federica Guida (Oskar). Zbor in orkester gledališča La Scala je vodil Nicola Luisotti.
V Italiji rojeni ameriški violinist nemškega porekla Augustin Hadelich in britanski pianist Charles Owen sta 14. februarja letos nastopila v dvorani Wigmore v Londonu, kjer sta v sklopu BBC-jevega radijsko-koncertnega cikla "The Lunchtime Concerts" izvedla glasbo Ludwiga van Beethovna, Coleridge-Taylorja Perkinsona in Mauricea Ravela. Glasbenika sta tam najprej izvedla Beethovnovo Violinsko sonato št. 5 v F-duru, op. 24, z vzdevkom Pomladna. Spored sta dopolnjevali še dve krajši, z bluesom prepojeni deli za solo violino afroameriškega skladatelja Coleridge-Taylorja Perkinsona ter Violinska sonata št. 2 v G-duru Mauricea Ravela, ki je v 20-ih letih prejšnjega stoletja kar nekajkrat iskal in našel navdih v bluzovskih in jazzovskih temah, melodijah, harmonskih postopih...
Chiapas je mehiška država na jugu, ob meji z Guatemalo. Prebivalci so večinoma potomci Majev, med seboj povezani s sorodnimi jeziki in kulturo, ki se je v dobršni meri pomešala s špansko, pa vendar v marsičem ohranila tudi prepoznavne lastnosti starega izročila. Del kulture so tudi praznovanja in karnevali, povezani z mnogimi, danes večinoma krščanskimi prazniki. Osrednji del teh praznovanj pa sta seveda ples in glasba.
Solisti: sopranistka Veronika Fink - Menvielle, altistka Dragica Kovačič, tenorist Branko Robinšak in bas-baritonist Marcos Fink. Slovenski komorni zbor in orkester ter Zbor Consortium musicum vodi Mirko Cuderman.
Spremljamo posnetek zbora BBC Singers s skladbami na kraljičino čast. Koncert pod vodstvom Owaina Parka se je zgodil 14. junija v Aldeburghu. Ob 70-letnici vladanja Elizabete Druge je angleški radijski zbor zapel deset skladb, ki so prvič zvenele ob njenem kronanju, v drugem delu koncerta pa so zvenele novitete, nastale za njen letošnji jubilej.
V Recitalu predvajamo posnetek koncerta violinista Piotra Plawnerja, violončelistke Isabelle Klim in pianista Piotra Salajczyka. Glasbeniki so nastopili 21. maja na gradu Wartburg v Nemčiji, v njihovi izvedbi pa bomo poslušali Klavirski trio v g-molu, op. 17 Clare Schumann, Sonato za violino in klavir v a-molu, op. 13 Ignacyja Jana Paderewskega in Klavirski trio v g-molu, op. 8 Frederica Chopina. Ena od najbolj znanih pianistk svojega časa in občasno tudi skladateljica Clara Schumann je živela v času, ko komponiranje ni bilo domena žensk. Devetnajsto stoletje je glasbenice videlo predvsem v vlogi interpretk, vendar so bile tudi v tej vlogi pianistke deležne številnih negativnih pripomb. Clara Schumann, žena Roberta Schumanna, je bila ena od prvih pianistk, ki je s svojo virtuoznostjo rušila številne predsodke, kritiki pa so jo opevali kot izjemno pianistko. Ukvarjala se je tudi s komponiranjem, vendar pa so poroka z Robertom Schumannom in rojstva sedmih otrok močno zavrli njene skladateljske želje.
Morriconejeva glasba močno sledi filmskim peripetijam, zato je čutna, romantična, skladatelj z njo ne pretirava, v njej pa na površje pridejo prava skladateljeva osebnost in njegovi stilski elementi.
Oddaja prinaša novosti s sodobne jazzovske scene, obravnava pa tudi zanimive zgodovinske jazzovske teme.
NULL
Stan Getz: The Summer Afternoon (Eddie Sauter) Miles Davis: The Duke (Dave Brubeck) Coleman Hawkins: Limbo Jazz (Duke Ellington) Ella Fitzgerald: Duke's Place (Duke Ellington) Sonny Stitt: Scrapple From The Apple (Charlie Parker) Diane Schuur: Sweet Georgia Brown (Maceo Pinkard) Charlie Haden: My Foolish Heart (Victor Young) Clark Terry: Things Ain't What They Used To Be (Mercer Ellington) Gonzalo Rubalcaba: Con Alma (Dizzy Gillespie) Rosa Passos: Caminhos Cruzados (A.C. Jobim)
EBU koncert
Oddaja prinaša novosti s sodobne jazzovske scene, obravnava pa tudi zanimive zgodovinske jazzovske teme.
NULL
WDR Big band je eden najboljših jazzovskih orkestrov na svetu. Če se mu pridružijo še legendarni Yellowjackets, je uspeh zagotovljen.
Oddaja prinaša novosti s sodobne jazzovske scene, obravnava pa tudi zanimive zgodovinske jazzovske teme.
NULL
Igra o princesi, ki je nič na svetu ne more razveseliti. Nazadnje pa se le najde nekdo, ki zna premagati njeno slabo voljo. Igra je bila posneta aprila leta 1955 in sodi med najstarejše iz arhiva Radia Slovenija. Avtor radijske priredbe: Jože Zupan Režiserka: Maša Slavec Tonski mojster: Dušan Mauser Avtor izvirne glasbe: Bojan Adamič Glasnik – Marijan Krišelj Princesa – Mihaela Novak Knez – Edvard Gregorin Frofica – Silva Danilo Grof – Bojan Peček Alamon – Jože Zupan Pavluša – Brane Starič Princ – Lojze Rozman Gašper – Frane Milčinski Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Ljubljana aprila 1955
Komedija je duhovit oris sodne razprave, ki s satirično ostjo Milčinskega prav nič ne prizanaša niti lastnemu sodniškemu stanu. Avtor radijske priredbe in dramaturg: Goran Schmidt Režiser: Matija Milčinski Tonska mojstra: Miro Marinšek in Jure Culiberg Asistentka režije: Alenka Kovačič Tehnična asistenta: Zmago Frece in Sandi Zgonc Predsednik – Bojan Emeršič Prvi sodnik – Slavko Cerjak Drugi sodnik – Boris Ostan Tretji sodnik – Dare Valič Zapisnikar – Janko Petrovec Jesihhar – Nejc Simšič Kostajnar – Miha Veršnjak Kastrolar – Juš Milčinski Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Slovenija v oktobru 2001.
Radijske igre na Arsu so namenjene zahtevnejšim poslušalcem. Gre za izbrana umetniška dela po besedilih slovenskih in tujih avtorjev, ki zvočno upodabljajo poglobljeno videnje človeka in sveta. Radijske igre na Prvem pa nastajajo v sinergiji z njegovo siceršnjo programsko usmeritvijo in ritmom. Tematsko so namenjene širokemu krogu poslušalcev; so komunikativnejše in žanrsko raznolike – od komedije do kriminalke in pogosto tudi – kontaktne.
Slavni Butalci tokrat v kabaretski priredbi Mitja Mejaka iz leta 1971. Režiser: Dušan Mauser Dramaturg: Emil Smasek Tonski mojster: Bojan Stopar Avtor izvirne glasbe: Marjan Vodopivec Svet Butalcev predstavljata in ga komentirata – Duša Počkaj in Jurij Souček Župan – France Presetnik Policaj – Aleksander Valič Razbojnik Cefizelj – Polde Bibič Butalec – Maks Bajc Butalka – Mila Kačič Sodelujejo še – Boris Kralj, Janez Hočevar, Božo Vovk in Branko Miklavc Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana februarja 1971.
Farsa o snobu Janezu, ki najprej kupi kristalni pepelnik, potem pa vse prizadevanje podredi temu kosu notranje opreme. Avtor radijske priredbe: Bogdana Gjuda Režiser: Jože Valentič Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Glasbena opremljevalka: Cvetka Bevc Arhitekt Peter – Iztok Jereb Njegova žena Mica – Stannia Boninsegna Lastnik pepelnika Janez – Boris Ostan Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenije oktobra 2003
Kljub naslovu te Shakespearjeve komedije, je njeno dogajanje vendarle postavljeno v čas pred kresno nočjo, v obdobje štirih dni pred prvim majem. To je namreč v dobi vladanja kraljice Elizabete I. predstavljalo tradicionalno primeren čas za poroko. Dogaja se najprej v starih Atenah, kjer je enako kot v Shakespearjevi Angliji strog zakon preprečeval mladim zaljubljencem, da bi se poročili brez očetovega soglasja. Središče dogajanja pa je postavljeno v gozd ponoči (2., 3. in 4. dejanje), kjer se zaljubljenci (Hermija, Demetrij, Lisander in Helena), pa tudi drugi pod vplivom magije in seveda s »pomočjo« nevidnega vilinskega kralja Oberona in njegovega pomočnika Škrata Robina (Spaka) spremenijo in »spregledajo«. Zadnje dejanje prinese razrešitev vseh zapletov in proslavljanje več porok spet v grških Atenah, pri tem je okvir igre priprava na poroko atenskega vojvode Tezeja in Hipolite, amazonske kraljice. Zdi se, da sta za Shakespearja domišljija in sanjarjenje nujna za ohranitev ljubezenskega odnosa ali ustvarjanje umetnosti, še posebno v tako magičnem času leta, kakršen je čas kresne noči. V prvem delu smo se poslovili od naših junakov, ko je načrt "zmešnjav" nevidnega vilinskega kralja Oberona in njegovega pomočnika Spaka začel nepričakovano zapletati silnice v osrednjem ljubezenskem kvadratu med Hermijo, Demetrijem, Lisandrom in Heleno. V drugem delu pa se ta klobčič začne vendarle razpletati vse do srečnega konca. Prevajalec: Otona Župančiča Režiser: Mirč Kragelj Tonska mojstra: Sergej Dolenc in Dušan Mauser Glasba: Carl Orff Glasbo izvaja orkester Radiotelevizije Ljubljana pod vodstvom Uroša Prevorška Tezej, vojvoda atenski – Stane Sever Hipolita, kraljica amazonska – Helena Erjavec Lisander – Boris Kralj Demetrij – Andrej Kurent Helena – Majda Potokar Hermija – Duša Počkaj Egej, Hermejin oče – Edvard Gregorin Filostrat, voditelj zabav pri Tezeju – Jože Zupan Oberon, vilinski kralj – Saša Miklavc Titanija, vilinska kraljica – Alenka Svetel Spak – Minca Jeraj Atenski rokodelčiči – Dunja, tesar – Janez Albreht, Smuk, mizar – Pavle Kovič, Klobčič, tkalec – Jurij Souček, Pisk, mehokrp – Nace Simončič, Nosan, kotlar – Aleksander Valič, Trlica, krojač – Drago Makuc Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana januarja in februarja 1958
Igra se dogaja v trenutku, ko se v krožnem križišču pokvari semafor in ko promet obstane. Med stoječimi avtomobili je tudi avtobus z le dvema potnikoma. Razvije se pogovor med njima in voznikom o željah, o tem, ali ima smisel želeti si tudi kaj nedosegljivega. Skozi vsakdanji pogovor pa pronica tudi slika s socialnimi konotacijami. Režiser: Klemen Markovčič Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič Voznik avtobusa – Blaž Šef Potnica – Janja Majzelj Potnik – Matija Rozman Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2022.
Kljub naslovu te Shakespearove komedije je njeno dogajanje vendarle postavljeno v čas pred kresno nočjo, v obdobje štirih dni pred prvim majem. To je bil namreč v dobi vladanja kraljice Elizabete I. tradicionalno primeren čas za poroko. Dogaja se najprej v starih Atenah, v katerih je, enako kot v Shakespearjevi Angliji, strog zakon preprečeval mladim zaljubljencem, da bi se poročili brez očetovega soglasja. Središče dogajanja pa je postavljeno v gozd ponoči (2., 3. in 4. dejanje), v katerem se zaljubljenci (Hermija, Demetrij, Lisander in Helena), pa tudi drugi pod vplivom magije in seveda »pomoči« nevidnega vilinskega kralja Oberona in njegovega pomočnika Škrata Robina (Spaka), spremenijo in "spregledajo". Zadnje dejanje prinese rešitev vseh zapletov in proslavljanje več porok, spet v grških Atenah, pri tem pa je okvir igre priprava na poroko atenskega vojvode Tezeja in Hipolite, amazonske kraljice. Zdi se, da sta za Shakespearja domišljija in sanjarjenje nujna za ohranitev ljubezenskega odnosa ali ustvarjanje umetnosti, še posebno v tako magičnem času leta, kakršen je čas kresne noči. V prvem delu se predstavijo vsi junaki, od njih pa se poslovimo v trenutku, ko Oberonov in Spakov načrt "zmešnjav" začne nepričakovano zapletati silnice v osrednjem ljubezenskem kvadratu. Prevajalec je bil Oton Župančič, režiser: Mirč Kragelj, tonska mojstra: Sergej Dolenc in Dušan Mauser, glasbo je napisal Carl Orff. Izvaja jo orkester Radiotelevizije Ljubljana pod vodstvom Uroša Prevorška. Tezej, vojvoda atenski, je Stane Sever, Hipolita, kraljica amazonska – Helena Erjavec, Lisandra igra Boris Kralj, Demetrija Andrej Kurent Helena je Majda Potokar, Hermija Duša Počkaj Egej, Hermejin oče – Edvard Gregorin, Filostrat, voditelj zabav pri Tezeju – Jože Zupan, Oberon, vilinski kralj – Saša Miklavc, Titanija, vilinska kraljica – Alenka Svetel, Spak – Minca Jeraj, Atenski rokodelčiči pa: Dunja, tesar – Janez Albreht, Smuk, mizar – Pavle Kovič, Klobčič, tkalec – Jurij Souček, Pisk, mehokrp – Nace Simončič, Nosan, kotlar – Aleksander Valič in Trlica, krojač – Drago Makuc Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana januarja in februarja 1958.
Junakinja igre je očitno zelo mlado dekle, za katero se na začetku zdi, da je precej neizkušeno, a se izkaže, da je razlog te sramežljivosti že kar nadrealističen. Režiser je Zvone Šedlbauer, dramaturg: Goran Schmidt, tonski mojster: Jure Culiberg, glasbena opremljevalka pa Darja Hlavka Godina. Nastopata Polona Juh in Gašper Tič. Posneto januarja 2002 v studiih Radia Slovenija v koprodukciji z Založbo Vitrum d.o.o. iz Ljubljane.
Radijska igra je bila napisana leta 2018 za projekt "Radijska igra Ukrajina/Velika Britanija". Avtorica je s svojo igro postala finalistka in ukrajinski radijski umetniški program je igro premierno predvajal leta 2019. Senzibilno, čustveno, vendar asketsko in preprosto strukturirano besedilo z naslovom TRI MINUTE SLAVE je Yemetz - Dobronosova postavila v leto 2014, ko se je vojna v Ukrajini dejansko začela. Usodno je zaznamovala odnose med bližnjimi, še toliko bolj pa, ker so bili že pred vojno zapleteni in polni skrivnosti. Prevajalka iz angleščine Bernarda Petelinšek Dramaturginja: Vilma Štritof Režiser: Alen Jelen Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Larisa - Mojca Fatur Oleg - Blaž Valič Stasia - Lucija Harum Pava - Nik Škrlec Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 2022.
Dogajanje igre je postavljeno v taksi na križišču, kjer semafor ne deluje in ves promet stoji. V taksiju je mlada noseča ženska, ki noče roditi. Monolog ženske prevladuje nad skopim pogovorom s taksistom. Giblje se na tenki meji med sanjami in resničnostjo. Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Ženska s trebuhom – Maša Grošelj Taksist – Vid Klemenc Pia, Lea – Tamara Avguštin Množica – Alen Jelen, Heidi Pungartnik, Suzana Tratnik Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2022
Iz župnijske cerkve nadangela Mihaela na Blokah na 14. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Simon Virant, pojeta pa mešani cerkveni zbor pod vodstvom Valerije Žabkar in mladinski zbor, ki ga vodi Karmen Zabukovec.
Pravoslavna glasba (z liturgijo) je pri nas vseskozi navzoča, čeprav je ne slišimo pogosto – le nekaj osamelcev je, ki so jo ustvarjali v preteklosti, sodobni slovenski skladatelji Andrej Makor, Ambrož Čopi in Patrick Quagiatto so se zato odločili, da prispevajo nova dela, obarvana z vzhodnim melosom in starocerkveno slovanščino. Skupaj z deli Ivana Grbca in Vasilija Mirka zveni na zgoščenki, imenovani Tebe pojem, Akademskega pevskega zbora Univerze na Primorskem; posnetki so nastali v pravoslavni cerkvi sv. Marte v Kopru.
Letos mineva 50 let od smrti Igorja Stravinskega, skladatelja, ki se je najbolj proslavil s svojo baletno glasbo, v ozadju pa še vedno ostajajo njegova duhovna dela. Čeprav je iz Rusije odšel zgodaj, že pred začetkom 1. svetovne vojne, je krajša zborovska dela z religiozno vsebino pisal v stari cerkveni slovanščini, jeziku pravoslavne cerkve, ki ji je kot Rus tudi pripadal. Rusko pravoslavno glasbo je seveda dobro poznal iz otroštva, v večji meri pa se ji je začel posvečati v 30-tih letih prejšnjega stoletja.
Medtem ko v katoliških, pravoslavnih in luteranskih cerkvah krstijo praviloma male otroke, dojenčke, pa v nekaterih protestantskih cerkvah krstijo predvsem odrasle, ko se ljudje sami odločijo za ta manifestni korak vere v svojem življenju. V tokratni oddaji pričuje nekaj posameznikov iz različnih evangelijskih občestev severovzhodne Slovenije, ki so se nedavno krstili. Torej – krst v vodi kot zavestna odločitev posameznika za življenje v veri.
V začetku julija bo Savdska Arabija po dveh pandemičnih letih vnovič odprla vrata milijonu muslimanov z vsega sveta, da se bodo lahko udeležili hadža ali tradicionalnega romanja v sveto muslimansko mesto Meko. Romarjev bo trikrat manj kot pred pandemijo. V Islamski skupnosti v Sloveniji so načrtovali, da bo 60 njihovih članov šlo na hadž, a so udeležbo na njem zaradi novih zahtev gostitelja odpovedali. Imam v Islamski skupnosti v Sloveniji Nevres Mustafić, ki se je hadža udeležil že dvakrat, pravi, da je za vsakega muslimana romanje v Meko velik duhovni navdih in nam predstavi obrede na tej romarski poti.
Iz župnije Sveti Jakob v Slovenskih goricah na 13. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje duhovni pomočnik Damijan Tikvič, pojeta pa Mešani župnijski zbor pod vodstvom in ob orgelski spremljavi Stanka Roškarja ter Mladinska zasedba Jakobus pod vodstvom Urške Senekovič.
29. junija godujeta sv. Peter in Pavel, apostola. Oba sta imela pomembno vlogo pri širitvi krščanske vere v prvih letih po Kristusu, umrla sta na podoben način - mučeniške smrti. »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala«, pa so znamenite besede, ki jih je Jezus namenil Petru; v svoja dela so jih skupaj z zgodbo Petrovega življenja vtkali številni skladatelji in skozi stoletja njemu na čast ustvarili precej več glasbe kot za sv. Pavla.
V dneh, ko godujejo Petri in Pavli, vas skozi glasbo in besedo vabimo k spoznavanju teh dveh svetopisemskih likov oz. apostolov. Slišali boste dela Giovannija Pierluigija da Palestrine, Felixa Mendelssohna in Matije Tomca.
V času novomašniških posvečenj bomo govorili o pomenu posvečenja, vzgoji in darovanja za Boga in cerkveno občestvo. Kako so se v zgodovini razvijale prve duhovniške službe, kako so se po Kristusovi smrti oblikovale? Kako v semenišču poteka vzgoja za duhovniški poklic? O tem bo govoril študijski prefekt bogoslovnega semenišča prof. dr. Matjaž Celarc.
Iz župnijske cerkve svetega Jožefa na Cankovi na 12. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Štefan Grabar, ljudsko petje vodi Goran Gal, sodeluje otroški zbor Slavka Nerad, na orgle pa jih spremlja organistka Ajša Katančič.
Praznik Sv. Rešnjega Telesa in Krvi je dan, ki ga katoliška Cerkev obhaja na četrtek po nedelji sv. Trojice. To je tudi praznik evharistije, saj je v ospredju čaščenje posvečene hostije. Zanj je skozi stoletja nastalo veliko število himen, hvalnic in drugih glasbenih oblik molitve. Lauda Sion Salvatorem (Hvali Sion, Rešenika) je ena najbolj znanih in pétih srednjeveških sekvenc, namenjenih za ta dan; zvenela bo v različnih oblikah in priredbah.
Sredi junija je po cerkvenem koledarju praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi, ki mu pravimo tudi praznik evharistije. V ospredju je hostija, ki po krščanskem verovanju ni le simbol za Jezusovo telo, ampak naj bi bil v tej podobi Jezus tudi resnično navzoč. O sv. Rešnjem Telesu poje mnogo zborovskih in solističnih skladb, tokrat pa bodo zvenele tri slovenskih skladateljev - Alojzija Mava, Jacobusa Carniolusa Gallusa in Jakoba Savinjška.
Francosko-švicarski književnik in mislec Jean Jacques Rousseau je bil izrazit razsvetljenec, njegove svobodomiselne razprave so vplivale na francosko revolucijo, pomembno pa je zaznamoval tudi literararno zgodovino, predvsem s pisemskim romanom Julija ali nova Heloiza. Kmalu po njegovem izidu je začel pisati avtobiografijo in čeprav so Izpovedi v knjižni obliki izšle šele po njegovi smrti, je z odlomki, ki jih je bral v salonih, precej vznemirjal sodobnike. Prevajalec: Silvester Škerl Igralec: Aleš Valič Režiserka: Saška Rakef Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Tonska mojstrica: Sonja Strenar Urednik oddaje: Vlado Motnikar
Mineva 180 let od rojstva Jakoba Alešovca. Bil je slovenski pripovednik, dramatik in satirik. Pod vplivom nemške šole je začel objavljati potopise in ljudske povesti v nemščini, pozneje pa je pisal v slovenščini in smešil nemškutarstvo. Danes morda najbolj znane so njegove Ljubljanske slike - satirični portreti ljubljanskih prebivalcev iz druge polovice 19. stoletja. Kakšni so torej bili ljubljanski hišni lastnik ali gospodar, jezični doktor, časnikar ter mestni postopač ali "štatkind"? Interpretra: Brane Grubar in Pavle Ravnohrib Ton in montaža: Miro Marinšek in Cole Moretti Glasbena oprema: Marko Stopar Režija: Gregor Tozon Urednika: Marjan Kovačevič Beltram, Matej Juh Leto produkcije: 2003
Kdo so dobri fantje v pesmi Dobri fantje? Lep odgovor so pripravili urugvajski pesnik Mario Benedetti, prevajalka Sara Virk in dramski igralec Gregor Gruden.
"Tako se bom, / ko bo moj poslednji večer objel luno, / zasvetil kot luč, / ki bo razsvetlila vaš spomin." Manuel Bolom, pripadnik ljudstva Majev, je po rodu iz mesta Jocosic v provinci Huixtán, v mehiški zvezni državi Chiapas. Je pisatelj, prevajalec in akademik, ki se izraža v jeziku tsotsil. Za svoje ustvarjanje je dobil številne pomembne literarne nagrade in je zelo aktivno prispeval k razvijanju sodobnega literarnega ustvarjanja, pa tudi k bogatenju same tsotsilščine. V svoji regiji sodeluje kot koordinator med javno upravo in staroselsko skupnostjo. Je tudi profesor na Medkulturalni Univerzi v Chiapasu v mestu San Cristobal de las Casas. Je član Filozofskega društva Mehike in Zveze za etno-ekologijo in biološko raznolikost znanja pri Novi Chiapaški šoli. Urok za polastitev besed in druge izbrane pesmi so izšle v pesniški zbirki iz leta 2021 pod naslovom Ptičja molitev. Uvod zanjo je napisala Simona Škrabec, ki je pesmi iz španščine prevedla v slovenščino. Interpret: Blaž Šef Režiser: Saška Rakef Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Mojstrica zvoka: Sonja Strenar Urednik oddaje: Matej Juh
Ciklus Chiapas, kjer se je tok časa ujel v glasove 7. julija, v Mehiki praznujejo dan svobode izražanja. Zato Glasbeno jutranjico namenjamo prav tej državi, oziroma ustvarjalcem, ki ustvarjajo v najjužnejši mehiški zvezni državi Chiapas, ki meji na Gvatemalo. Predstavljamo tri pesnice iz mehiške zvezne države Chiapas: Juano Angélico Gómez (pesem Spomin na otroštvo), Adriano López (pesem Ljubi me) in Lyz Sáenz (pesem Pozabljeni).
Humoristično novelo Muhasto poletje, ki sodi med klasična dela češke literature, je Vančura napisal leta 1926. V njej s humorjem, ironijo, cinizmom in tudi sarkazmom prikazuje dogajanje v toplicah, kjer se kratkočasijo trije gospodje in s privzdignjenim jezikom govoričijo o življenjskih banalnostih, dokler njihovega lenobnega kopališkega razpoloženja ne razgiba prihod potujočih komedijantov, čarovnika in njihove lepe družabnice. Vsak od gospodov poskuša lepo gospodično na svoj način razvedriti. Odlomek iz njegove novele je prevedla Nives Vidrih, sodi pa v ciklus Na valovih humorja. Prevajalka: Nives Vidrih Interpretka: Vesna Jevnikar Režiserka: Ana Krauthaker Glasbeni opremljevalec: Luka Hočevar Tonski mojstri: Sonja Strenar in Nejc Zupančič Urednika oddaje: Matej Juh, Ana Rozman Leto nastanka: 2017
O delu Pripovedovalka romana Ivana pred morjem se iz Pariza vrne v slovensko Primorje, da bi počistila stanovanje pokojne mame za resnega kupca. V kupu porumenelih fotografij najde sliko babice, ki z eno roko drži njeno petletno mamo, drugo roko pa polaga na nosečniški trebuh. Leto posnetka 1943 je bilo leto težkih usod in naglih preobratov. Kaj se je zgodilo z otrokom v trebuhu? Roman nas z več vzporednimi zgodbami, ki se dogajajo v različnih časih in v različnih generacijah ene družine, sooča s kolektivno preteklostjo in individualnimi usodami. Te se ne gibljejo le med Parizom in Primorsko, vendar vsa ta premikanja ne zmorejo pretrgati medčloveških vezi. Tudi trdi časi po koncu vojne so tako popisani z mehko avtoričino pisavo. Lep roman o nelepih časih in rečeh. O avtorici Veronika Simoniti (1967) je pisateljica, prevajalka in lektorica. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomirala iz italijanskega in francoskega jezika. Med letoma 1994 in 2009 je kot samozaposlena v kulturi – samostojna književna prevajalka objavila vrsto prevodov iz italijanščine in francoščine (Calvino, Magris, Marani, Niffoi, Camilleri, Galimberti, Todorov …). Medtem je honorarno poučevala na zasebnih šolah in Filozofski fakulteti v Ljubljani (kot lektorica italijanskega jezika) in v Italiji. Od decembra 2008 je redno zaposlena. Prozna dela objavlja od leta 2000. Leta 2005 je izšel prozni prvenec Zasukane štorije (nominacija za fabulo 2006 in 2007), leta 2011 druga kratkoprozna zbirka Hudičev jezik. Njen roman Kameno srce, ki je izšel leta 2014, je bil nominiran za kresnika, roman Ivana pred morjem pa za nagrade modra ptica, kritiško sito in kresnika, ki ga je leta 2020 tudi prejel. Režija: Klemen Markovčič Tonski mojster: Gal Nagode, Sonja Strenar Mastering: Damir Ibrahimkadić Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarka: Suzana Köstner Interpretka: Ana Facchini Posneto v dramskem studiu Radia Slovenija, julija 2021
Pesnik, pisatelj in esejist Raymond Carver je napisal kar nekaj pesmi o minevanju. Ena izmed njih je Travnik. Interpretira jo Blaž Šef.
Triger je tretji roman romanopisca in zgodbopisca Davorina Lenka. Njegova junakinja, Aleksandra (lahko bi se imenovala tudi Lilit) se prepusti eksperimentiranju, strasti, spremembam in očaranosti s serijskimi morilci. Uvodni odlomek iz romana vsaj nekoliko pojasni, zakaj se romaneskna junakinja poda na opisano pot. Režiserka: Saška Rakef Interpret: Gregor Zorc Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Mojstrica zvoka: Sonja Strenar Mojster zvoka: Matjaž Miklič Urednik oddaje: Marko Golja
"V zrnu peska videti ves svet." William Blake (1757 – 1827) predstavlja eno najbolj nenavadnih osebnosti angleške poezije. Vse življenje sta ga enako privlačili poezija in slikarstvo. V primerjavi z njegovim dostopnim zgodnjim ustvarjanjem, Blakova pozna poezija vsebuje zasebno mitologijo s kompleksno simboliko. Zato je bila manj objavljana in poznana. Blaka so odkrili šele romantiki in simbolisti. S poezijo in ilustracijami pa je izjemno vplival na poznejše generacije ustvarjalcev. Avtor oddaje in prevajalec: Miha Avanzo Interpreti: Iva Zupančič, Boris Kralj, Rudi Kosmač Režiser: Dušan Mauser Urednika oddaje: Drago Bajt, Gregor Podlogar Leto nastanka: 1977
Pesnica in pisateljica Barbara Pešut zna z besedami in prizori, tudi erotičnimi, spodbuditi bralkino in bralčevo, poslušalkino in poslušalčevo pozornost. To ji je uspelo tudi s Pesmijo. Interpretira jo Saša Mihelčič.
Poezija pruskega pesnika, urednika in esejista Johannesa Bobrowskega (1917 – 1965) temelji na močnih, domala čutno nazornih, a tudi skrivnostnih, magičnih podobah, še najbolj podobnim podobam narave. A narava, v katero z izjemno poetično močjo domala vleče tudi bralca, je vse prej kot stvarnost, ki nas obdaja: je svet spomina, svet, ki so ga oblikovali starodavni miti, preplet raznolikih tradicij, svet, ki ga je zaznamovalo izkustvo srhljivega opustošenja, ki ga je za seboj pustila druga svetovna vojna. Prevajalec: Alfred Leskovec Interpret: Blaž Šef Režiserka: Špela Kravogel Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Mojstrica zvoka: Sonja Strenar Urednica oddaje: Tina Kozin
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko
Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič
Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič
Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič
