Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

PAVZA
30
30
V ŽIVO

Aktualno

Ars Festival elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded o Odgovornosti

Nočno življenje se je prvo ukinilo in zadnje zaživelo, poudarjajo pred začetkom 6. izdaje Festivala elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded. Zato se toliko bolj zagreto vračajo v klube na Metelkovi, z vsebinskim delom pa še v Pritličje in Cukrarna bar. Grounded, katerega osrednja tema je letos Odgovornost, aktualna družbena vprašanja naslavlja s povezovanjem na videz nezdružljivega. Res le na videz, kajti elektronska glasba že sama izvira iz kritične misli, med drugim kritike do komercialnih vsebin. Ko vznikne, je nišna, tako kot družbena kritičnost in aktivizem festivala Grounded. Letos se v zvočnem delu vračajo še na zadnja zatočišča za nekomercialne kulturne dogodke, na Metelkovo. Nina Hudej napoveduje 25 nastopajočih, med njimi bosta lokalna kolektiva Ustanova in Nimaš izbire, pa iz Srbije in Hrvaške Volta in Sutra. Povezava obeh delov festivala, glasbenega in vsebinskega, v osrednji temi vedno obstaja. Odgovornost, ki so jo v teh časih prepoznali kot aktualen problem, se tako odraža tudi pri varnosti v klubskih prostorih na primer. Danes zvečer se bodo posvetili odgovornosti za vojno in mir v Ukrajini – temi, ki se ji ni odgovorno izogniti, pojasni Barbara Rajgelj. S predavanji in delavnicami festival Grounded še o okoljski in pravni odgovornosti – a poudarjajo: namesto, da bi vzbujali slabo vest, poskušamo krepiti našo osebno odgovornost, ponuditi orodja in veščine. Foto: Grounded

Ars Matej Kravcar (1995 - 2022)

Trobentač Matej Kravcar (23. 10. 1995 – 6. 8. 2022) je bil član mnogih zasedb tako na področju klasične, jazzovske, kot tudi zabavne in narodnozabavne glasbe, 17. junija letos je s koncertom zaključil magistrski študij v razredu prof. Jureta Gradišnika na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Eden najbolj nadarjenih glasbenikov svoje generacije je bil udeleženec in dobitnik najvišjih priznanj in nagrad na številnih državnih in mednarodnih tekmovanjih, kot so Davorin Jenko v Beogradu, Mednarodno tekmovanje Svirel, Mednarodno tekmovanje pihalcev in trobilcev v Varaždinu Woodwind & Brass, kar trikrat zapored je zmagal na tekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije TEMSIG. Kot solist ali orkestrski glasbenik je sodeloval z mnogimi profesionalnimi glasbenimi sestavi na Slovenskem, bil je tudi redni sodelavec Jazz orkestra HRT, kjer je kot prvi trobentač že na uvodnem nastopu navdušil tako svoje kolege kot občinstvo. Zadnja leta je igral tudi v trobilnem kvintetu Schaka in z njimi 20. decembra 2020 nastopil v ciklu SiBrass v Slovenski filharmoniji, kjer je nastal posnetek izvedbe Kvinteta Michaela Kamena.

Ars I've seen the future baby, it's sexy

Na prvi pogled se zdijo digitalne tehnologije in čarovništvo na dveh bregovih, a temu ni tako. Na spletu novo hibridno čarovništvo spaja astrologijo, newage duhovnost in še marsikaj. Posebej kvir in žensko-identificiranim čarovnicam je skupna želja, da pretresejo ustaljen sistem in svobodno raziskujejo svojo identiteto. V Škucu danes odprejo razstavo, ki napoveduje seksi prihodnost in vabi, kot pravijo, na zdravilno popotovanje. Med drugim kliče k osvobajanju od določenih vedenjskih vzorcev. Obstajata knjiga ali človek, ki vesta vse? Pa tudi če – je njun pogled univerzalen? Kdo ima prav – znanstveniki, pomembni in zaupanja vredni intelektualci, morda celo politiki? Naša življenja so pač zapleten preplet interakcij, želja, hrepenenj, zdaj in nekoč, zakaj bi torej morali zgodovino, resnico ali pravice razumeti kot premico in ne nekaj razvejanega? Nenazadnje je tudi spomin nekaj nelinearnega. In zakaj ne bi smeli podvomiti v institucionalizirana "pravila", ne da bi pri tem izpadli na primer teoretiki zarot? In da se ne bi počutili nenormalne. Resnica je ta, da normalnosti zares ni, pravi kuratorka Tia Čiček. Zatiranje "nenormativnih subjektov" se pokaže na primer pri vseh, ki se identificirajo kot ženske in kvir osebe. Z bolj odprtim odnosom bi se najbrž približali organski strukturi vsega, kar pač obstaja. Tudi našega telesa in uma, ki imata neskončno domišljijo. Prav domišljija nas vodi v nenavadne rešitve v neznanju in ko nam avtoritete vzbujajo krivdo. Kvirovski umetniški kolektiv Coven Berlin ruši, kot so poudarili, heteronormativno razumevanje seksualnega užitka. Harley Aussoleil pove, kaj nam predstavljajo v Škucu: "V kolektivu smo razmišljali o sramu in krivdi in se odločili, da javno pozovemo ljudi, naj spregovorijo o predmetih, s katerimi so masturbirali. Kaj so počeli, ko še niso imeli pravih virov informacij ter dostopa do stvari. Na skrivaj, ker so se sramovali. Na primer nekdo si je v zadnjično odprtino vtikal svinčnik brez lubrikanta misleč, da bi seks in orgazem morala boleti. Da torej tisto, česar ne bi smeli početi, zahteva bolečino. Z raznimi primeri pa sporočamo tudi o tem, kako se lahko povežemo s svojim telesom in stopimo na pot iskanja svojih užitkov, kar je po našem mnenju lahko precej politično zasledovanje. Ta projekt odprtega poziva smo zasnovali kot psevdoznanstveno etnološko študijo in se tako na neki način norčujemo iz ideje, da gre za znanost in da je seks nekaj univerzalnega, v kar ne verjamemo." "Tiste in tisti, ki ne dosegajo standardov empiričnega znanstvenega procesa oz. posedujejo znanja marginaliziranih skupin, odrinjenih na rob, so za tako vednost moteče, moteči" preberemo ob razstavi. "Medtem ko konstelacije tesno prepletenih mrež moči zatirajo telesa, seksualnosti in identitete, smo na socialnih medijih priča ponovnemu vzniku ritualnih praks pri sodobnih "uročevalkah in uročevalcih". Kuratorka Teodora Jeremić doda še dva primera z razstave: "Virginia Lupu sodeluje s skupino romunskih čarovnic. Pomaga jim, da bi bile vidne, saj so bile večino življenja marginalizirane in to na več nivojih: kot Rominje, kot ženske, kot čarovnice. Skuša razumeti njihovo znanje – od kje prihaja, kako ga uporabljajo, da bi pomagale ljudem. Gre torej za skrito znanje, o katerem govorimo tudi na razstavi. Rojeni smo v svet ene perspektive, in premisliti skrita védenja bi nam lahko koristilo. Naj omenim še primer Karin Ferrari: v seriji Dekodiranje celotne resnice analizira glasbene videe – na primer Dark horse izvajalke Katy Perry in Born this way Lady Gaga. Skrivnostnosti, okultne teme in resnične informacije prepleta tako, da težko ločimo med dejstvi in fikcijo. Njeno delo, po eni strani ironično, ponudi neko zanimivo smer združevanja stvari in ustvarjanja nekaj povsem novega." Preseganje ustaljenega reda, opolnomočenje in svobodno raziskovanje svojega bistva? Morda pa res. Videli smo prihodnost in je Seksi torej sporoča razstava v Škucu. Tam si lahko ogledate še dela slovenskega tandema Lealudvik in drugih. Foto: Tia Čiček

Ars Orkester Zahodno-vzhodni Divan in Lang Lang

Na Festivalu Ljubljana je dva večera občinstvo v Gallusovi dvorani navduševal Orkester Zahodno-vzhodni Divan z Danielom Barenboimom, ki je orkester pred 23imi leti ustanovil skupaj z ameriškim intelektualcem palestinskega rodu Edwardom Saidom. Orkester, v katerem vrhunski glasbeniki iz različnih držav in kultur Srednjega vzhoda uresničujejo idejo miru, je na drugem večeru nastopil s pianistom Langom Langom. Noči v španskih vrtovih Manuella de Falle je skladba, v katerem je klavir ob orkestru bolj prvi med enakimi, kot pa izstopajoč solist; Lang Lang jo je natrpal s sijajnimi barvanji in skoraj surovimi udarci, se mestoma lepo povezal z orkestrom, a vse prevečkrat skušal storiti nekaj, česar sama glasba tu ne omogoča. Razkazovanje vseh prstnih spretnosti je lahko tako dosegel šele z dodatkom, ponovno z de Fallo, s plesom is suite Ljubezen čarovnica. V kratkem temperamentnem stavku je pianist upravičeno navdušil, a ob poslušanju ostane tudi marsikateri pomislek. Štiridesetletni zvezdnik klasične glasbe ostaja mojster promocije, digitalnih omrežij, je virtuoz, a ker se zdijo prav to njegovi cilji in ker sama glasba prevečkrat ostane ob strani, Lang Lang ni na poti med resnično velike pianiste. Drugi večer gostovanja Orkester Zahodno-vzhodni Divan z znamenitim dirigentom Danielom Barenboimom in z deli Ravela in Debussyja je bolj kot dirigentovo interpretacijo poudaril presežno muzikantsko moč članov orkestra – barvna pisanost, solistični deli, zadržanost in strast, prav slišen odnos do glasbe, posebna telesnost igranja, s tem so večinoma mladi glasbeniki, posebej v sklepnem Boleru napravili resničen presežek večera z zvezdniki.

Ars V 77. letu starosti je umrl ilustrator, grafik in stripar Kostja Gatnik

Kostjo Gatnika, avtorja legendarnega in za jugoslovanski strip prelomnega albuma Magna purga iz konca sedemdesetih, je zaznamoval svež in inventiven risarski slog, ki ga je podkrepil z duhovitostjo, humorjem, ironijo in parodijo. In zaznamovala sta ga raznovrstnost in izvedbena odličnost. Njegova prva, pozneje manj izpostavljena ljubezen je bilo slikarstvo. Sicer pa je Kostja Gatnik izhajal iz risbe – obvladal jo je do popolnosti, izstopala je v vseh zvrsteh. Ilustriral je med drugim Čenčarije, Mokedaja in Majnice Toneta Pavčka, Gala iz galerije Svetlane Makarovič ter več kot 80 drugih pravljic, knjig in učbenikov. Že med študijem na ljubljanski likovni akademiji, se je zavezal stripu, njegovi prvi so izšli pri Ljubljanskem dnevniku in potem še v prvem slovenskem stripovskem tedniku Zvitorepec. Njegov prvi stripovski album Magna Purga-danes in níkdar več, ki je leta 1977 izšel pri založbi Škuc, danes velja za kultnega, nekateri izreki so se celo razširili kot reki. V tukajšnjo produkcijo je tedaj vpeljal nove stripovske žanre in jih parodiral, kritično je vrtal v družbene pojave, kot je na primer samoumevnost alkohola. Že v šestdesetih je naredil številne plakate za rock koncerte, bil je likovni urednik študentskega glasila Tribuna, oblikoval je ovitke nosilcev zvoka, scenografije, risal karikature, fotografiral. Kostja Gatnik je prejel številna pomembna odličja, med drugim nagrado Hinka Smrekarja in Prešernovo za življenjsko delo. Takrat so poudarili, da je njegovo vsestransko ustvarjalnost združevala: "izjemna inteligenca in redko izpostavljena visoka merila kvalitete v neizprosnem samonadzoru". Sam pa je poudarjal, da potrošniška miselnost porazno vpliva na celotno družbo in kulturi ni pri tem nič prizanešeno ter da se je od ilustracij nekoč še nekako dalo živeti, danes pa je to skoraj nemogoče. Foto: Bobo

Ars Jubilejni 40. Festival Radovljica

Na letošnjem jubilejnem festivalu Radovljica se bo med 5. in 23. avgustom zvrstilo 10 koncertnih sporedov z repertoarjem od 16. do 20. stoletja. Na njih bo nastopilo kar 52 umetnikov iz 15 držav, med njimi svetovno znani glasbeniki in ansambli, kot so britanski ansambel viola da gamba Fretwork, nemški vokalni ansambel Die Singphoniker, ameriška sopranistka Amanda Forsythe in hrvaški violinist Bojan Čičić. Kar štirje koncerti so tako ali drugače povezani s Slovenijo. Tudi letošnja edicija bo potekala v že utečenih koncertnih prostorih – v radovljiški graščini in cerkvi svetega Petra ter v Velesovem v cerkvi Marijinega oznanjenja. Festival umetniško že 16 let vodi Domen Marinčič, strokovnjak za stare izvajalske prakse, ki je za letošnji jubilejni cikel koncertov še posebej skrbno pripravil program. Festival bomo spremljali tudi na programu Ars, v neposrednem prenosu boste lahko prisluhnili trem koncertom; otvoritvenemu: Festivalski baročni orkester bo zazvenel v Radovljici prvič in bo izvedel angleško glasbo 18. stoletja, v ponedeljek, 8. avgusta bo ansambel Musica Cubicularis nastopil z deli Antonia Tarsie, sklepni koncert pa bomo neposredno prenašali 23. avgusta, na njem se bo predstavil nemški vokalni ansambel Die Singphoniker. Na dan odprtja festivala, ki ga organizira Društvo ljubiteljev stare glasbe Radovljica in katerega častni član je bil tudi Uroš Krek, pa bo mestni muzej Radovljica ob skladateljevi stoletnici rojstva otvoril njegovo spominsko sobo. Foto: Varaždinski baročni večeri

Ars Plavajoči grad, medvednarodni site-specific festival

... ali predstava, ki traja 4 dni in 3 noči. To je: world music na plavajočem odru, je jazz v jami, elektronika v gozdu, lutke v grajski kleti, cirkus nouveau ob potoku ali sodobni ples na skalah; je leseni vrtiljak na grajskem dvorišču, procesije ogromnih lutk in potujoči vozovi s pleh musko, so viteške igre in prava kovačija … je multimedijski spektakel s stočlanskim orkestrom ali performans za enega gledalca. Tako so med drugim zapisali organizatorji festivala Plavajoči Grad, na katerem se bo od 4. do 7. avgusta predstavilo blizu 170 glasbenih in gledaliških skupin z vsega sveta. V okolici gradu Snežnik bo 30 scenografov in prav toliko performerjev postavilo več deset vizualno-performativnih instalacij. Tematska podlaga festivala je letos “grad skozi čas” - časovni stroj, ki obiskovalca popelje od prazgodovine do motivov poplav, lova, obrti in grajskih legend.

Ars Premiera novega slovenskega filma Orkester na Ljubljanskem gradu v okviru Filma pod zvezdami

Scenarist in režiser Matevž Luzar v filmu prepleta pet zgodb ali vinjet članov pihalnega orkestra, ki potuje na avstrijski festival pihalne godbe, in jih uspešno splete v organsko celoto. Ta socialno obarvana drama je nekaj posebnega že zaradi črno bele fotografije, inovativne dramaturgije in pisane igralske zasedbe – poleg profesionalnih igralcev nastopajo tudi neprofesionalni: Gregor Čušin, Jernej Kogovšek, Gregor Zorc, Alexander Mitterer, Marie Hofstätter, Lovro Lezič, Gaber K. Trseglav, Vesna Pernarčič, Ana Facchini, Mateja Pucko, Mojca Funkl, Marinka Štern, Ela Murko, Ines Pavlič, Matej Abrahamsberg, Marjana Mlinarič Pikelj in Klaudia Reichenbacher. Film Orkester je v avgustu na ogled še na drugih zunanjih filmskih prizoriščih po Sloveniji, z 11. avgustom pa prihaja tudi na redne sporede kinematografov. Foto: Mitja Ličen - Gustav film

Ars Krušče: Telesa svetovi, Prostori tokovi in Mali festival psihodrame

Ustvarjalni center Krušče tudi to leto na hribu nad Cerknico pripravlja festivalsko dogajanje z mednarodnimi in slovenskimi gosti. V avgustu se bodo v Kruščah zvrstili kar trije festivali, imenovani Telesa svetovi, Prostori tokovi in Mali festival psihodrame. Namenjeni so skupnemu ustvarjanju, raziskovanju ter izmenjavi raznih tehnik in znanj. Festivali, ki potekajo pod organizacijo in vodstvom režiserja Tomija Janežiča ter performerke in koreografinje Katje Legin, vključujejo tudi predavanja ter delavnice psihoterapije in meditacije, med drugim bo gost letošnjega festivala tudi italijanski zen mojster Tullio Giraldi. Festivalske delavnice so namenjene tudi tistim gostom, ki se z umetnostjo ne ukvarjajo. Katja Legin izpostavlja pomembnost takega dela v skupini z različnimi ljudmi. V okviru malih festivalov je v ospredju predvsem opazovanje svojega lastnega umetniškega procesa, razvoja osebnosti in skupne kreacije. Našteto so tudi značilnosti nastajanja gledaliških predstav večkrat nagrajenega režiserja Tomija Janežiča, ki je pred tremi leti prejel Borštnikovo nagrado za režijo predstave še ni naslova. Tudi tam so v ospredju ustvarjalni proces, medosebni odnosi in človekova psihologija. V kakšnem razmerju sta umetnost in področje mentalnega zdravja, ki se za režiserja tudi v času festivalov močno povezujeta, razloži Tomi Janežič. Ampak psihoterapevtske metode so na festivalih namenjene predvsem raziskovanju ustvarjalne dimenzije človeka, oboje povezujeta tudi prostor in telo, ki pomenita osrednji temi festivalov. Ustvarjalni center Krušče je svojo prvo rezidenco odprl že pred štirinajstimi leti, kot kraj srečevanja raznih umetniških praks pa se zadnja leta vse bolj uveljavlja prav s festivali. Prvi mali festival Telesa svetovi se je začel že danes in bo trajal vse do 6. avgusta. Potem bo na vrsti festival Prostori tokovi, dogajanje pa se bo končalo z Malim festivalom psihodrame, ki bo potekal med 16. in 20. avgustom. Foto: Fb stran Ustvarjalnega centra Krušče, izrez fotografije

Ars Josip Hutter ali Krušni oče – njegov vzdevek med delavci je postal naslov romana

Maribor je nedavno dobil roman z naslovom Krušni oče, ki govori o Josipu Hutterju, industrialcu, ki je v 20. stoletju pomembno zaznamoval razvoj mesta Maribor. Napisal ga je Orlando Uršič, sicer založnik, ki pa se občasno sooča tudi s pisanjem literature. Foto: kolaž fotografij: Josip Hutter v času, ko je živel v Mariboru; notranjost Huttrove tovarne, fotografija po letu 1937, vir: Jerneja Ferlež, Josip Hutter in bivalna kultura Maribora, Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2008; izrez fotografij

Ars Drama Vojni poni, zmagovalec Motovuna, na zelo iskren način prikazuje življenje in probleme mlade generacije ameriških staroselcev

V hrvaški Istri se je v soboto s slavnostno podelitvijo nagrad in zadnjimi filmskimi projekcijami končal že 25. motovunski filmski festival, na katerem je bilo v petih dneh prikazanih kar 131 celovečernih in kratkih filmov. V glavni tekmovalni sekciji je nagrada propeler Motovuna šla v roke filmu Vojni poni ameriških režiserk Riley Keough in Gine Gammell, ki spremlja življenja mladih staroselcev iz rezervata Pine Ridge. Film je že na festivalu v Cannesu dobil nagrado za najboljši prvenec v sekciji Posebni pogled. Žirijo, ki so jo sestavljali poljski režiser in igralec Piotra Domalewski, hrvaški režiser Goran Dukić ter lanska zmagovalka Motovuna Ninja Thyberg, je, kot so zapisali, film prepričal s svojo iskrenostjo in mojstrsko režijo, ki ga od začetka do konca zaznamuje neverjetna igra naturščikov. Goran Dukić: "Ta film je bil za vse nas poseben, saj na zelo iskren način prikazuje življenje in probleme mlade generacije ameriških staroselcev. Ti so razpeti med svojo tradicionalno kulturo in komercialno ameriško kulturo in iz tega izhaja veliko konfliktov, vse od drog, alkohola, kriminala in zares jim ni lahko." Nagrada žirije kritikov Fipresci je pripadla filmu Sveti Duh španskega režiserja Cheme Garcíe Ibarre. Člane žirije Midhata Ajanovića, Tima Lindemanna in Marka Stojiljkovića je film prepričal s svojo izvirnostjo, močnim kontrastom med toplo paleto barv in naklonjenostjo likom na eni strani ter temačno zgodbo na drugi strani ter ne nazadnje humorjem, s katerim je bogato začinjen. Žirija za kratke filme, Jing Hasse, Mo Harawe in Andrej Korovljev, je nagradila animirano pripoved Prodajalca ledu Portugalca Joaa Gonzaleza, ki je dobil nagrado že na Tednu kritike v Cannesu. V njej oče in sin vsak dan skočita s padalom iz svoje hiše, ki leži na vrtoglavo visoki pečini, in se odpravita v vas, kjer prodajata led. Več Jing Hasse: "Ta animirani film nas je pustil brez besed in s solzami v očeh. Film deluje na več plasteh, vse od ljubezni do izgube, pa globalne ekonomije in okoljske katastrofe. Vsa ta pomembna vprašanja so izklesana s subtilnostjo in spretnostjo tako v pripovedi kot v slogu. Vse metafore so dramaturško nežno umeščene na časovno linijo filma, s čimer vzbujajo empatijo, strah in suspenz za osrednje like, kot da bi bili ti narejeni iz krvi in mesa in ne narisani s svinčnikom." Čeprav se je Motovunski filmski festival uradno končal, nekateri filmi iz festivala svojo pot nadaljujejo po manjših mestih Hrvaške, kamor festival vsako poletje ponese del svojega programa in ga tako predstavi širšemu občinstvu iz vse države. Foto: BoBo

Kultura

Svet kulture Koncert Ivana Skrta ob polni luni pod mostom v Kanalu ob Soči

Tako kot pred trinajstimi leti bo pianist Ivan Skrt, diplomant slovitega konservatorija Čajkovskega v Moskvi, ki se je pozneje izpopolnjeval na normalki v Parizu, v izjemnem okolju poskušal očarati obiskovalce z izbranimi klavirskimi skladbami. Najprej pa o začetku Sarajevskega filmskega festivala, na katerem bo slovenska kinematografija zastopana kot še nikoli doslej. Napovedali bomo tudi premiero radijske igre Marijino oznanjenje, radijsko priredbo znamenite drame, ki jo je na začetku prejšnjega stoletja napisal francoski pesnik in dramatik Paul Claudel.

Gremo v kino V Sarajevo z visokimi pričakovanji

V izbranih dvoranah Art kino mreže po Sloveniji si lahko ogledate Začetek, prvenec gruzijske režiserke Dee Kulumbegašvili, enega od najbolj mračnih filmov, kar smo jih v zadnjih letih gledali na platnih slovenskih kinematografov, je zapisal naš filmski kritik. Začetek bomo kritiško ovrednotili prav tako kot film z oskarjem nagrajenega ameriškega režiserja Jordana Peela, ki je s prvencem Zbeži! lestvico gledalčevih pričakovanj postavil zelo visoko, s tretjim filmom Nak pa svojih ambicij ni prav nič zmanjšal. Prihodnji teden se na več ljubljanskih prizoriščih začenja mednarodni festival kratkega film Fekk, predstavil ga bo programski direktor Matevž Jerman, najprej pa se podajamo v Sarajevo, kjer se začenja 28. edicija pomembnega regijskega festivala z uglednimi, zvezdniškimi imeni in z močno slovensko zasedbo, ki se poteguje za več nagrad, eno pa bo celo podelila sama - nagrado za najmočnejši ženski pečat v svetu filma.

Podobe znanja Ana Toroš: Srce Gradnikove pesniške misli je v obmejnosti, večkulturnosti, večjezičnosti

Ob 140. obletnici rojstva Alojza Gradnika preverjamo, kako je njegov opus pa tudi ustvarjanje drugih književnikov z zahodnega konca našega narodnega ozemlja zaznamoval njihov položaj na stičišču z romanskim svetom

Likovni odmevi Kako so umetniki v našem prostoru upodabljali Marijino vnebovzetje?

Marijina podoba je v zgodovini umetnosti pogosto predstavljala ideal najčistejše in najpopolnejše telesne lepote. Če imajo vsi prizori Marijinega življenja dogmatičen značaj, pa to še zlasti velja za prizor njenega vnebovzetja. Tako je v monografiji Marija v slovenski umetnosti pred leti zapisal umetnostni zgodovinar Lev Menaše. Pred praznikom Marijinega vnebovzetja lahko v interpretaciji Simone Juvan in Janka Ropreta ponovno slišite povzetke iz tega dela, ki je izšlo leta 1994, obravnava pa ikonologijo slovenske marijanske umetnosti do prve svetovne vojne. Oddajo je pripravila Maja Žel-Nolda. Foto: Marijino vnebovzetje (Michel Sittow), vir: Wikipedia

Izšlo je Ana Svetel: Marmor

Pesnica, pisateljica, esejistka in antropologinja Ana Svetel je prvo pesniško zbirko Lepo in prav objavila leta 2015 (ponatisnjena je bila 2017!), leta 2019 svojo prvo pripovedno zbirko Dobra družba (ponatis 2020!), letos pa (pri Beletrini) še pesniško zbirko Marmor. Več o njej pove Ana Svetel v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi kar nekaj pesmi. Nikar ne zamudite.

Svet kulture Odnos do poezije kot performansa je osrednji pristop celjskega festivala Izrekanja

Poezija je stara skoraj toliko kot človeštvo. In še preden so jo prvič zapisali, so jo izvajali kot perfomans. Prav prikazovanje spajanja poezije z drugimi odrskimi umetnostmi, od plesa, videa, glasbe, ostaja ogrodje festivala Izrekanja, ki se začenja danes v Celju. Osrednji gost bo poljski pesnik in igralec Krzysztof Siwczyk, predstavili pa bodo tudi dva mlada pesnico in pesnika, ki sta s festivalom odraščala: Laro Gobec in Aljaža Primožiča. Osrednja tema 6. Festivala elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded pa je Odgovornost. Letos se v zvočnem delu vračajo še na zadnja ljubljanska zatočišča za nekomercialne kulturne dogodke, na Metelkovo, sicer pa se bodo s pogovori in delavnicami posvetili okoljski, pravni in vojni odgovornosti, odgovornosti za dostojno življenje kulturnih ustvarjalcev, varnosti v klubih in še kaj se bo našlo.

Razgledi in razmisleki Ana Luísa Amaral: "Res je, ne živimo dolgo, lahko pa v zelo kratkem delčku časa veliko živimo."

Umrla je portugalska pesnica, prevajalka in profesorica Ana Luísa Amaral. Rodila se je leta 1956, doktorirala je iz poezije Emily Dickinson. Na univerzi v Portu je predavala angleško in ameriško književnost. Napisala je 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, za svoje ustvarjanje je prejela številne portugalske in mednarodne literarne nagrade. Zanimalo jo je tudi raziskovanje ženskega, identitete in telesa v književnosti. Ana Luísa Amaral je bila pred letom dni ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina, v slovenščini je v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je takrat pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: Mattias Blomgren https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ana_Lu%C3%ADsa_Amaral_at_G%C3%B6teborg_Book_Fair_2013_02.JPG

Svet kulture Bojan Sedmak: "Poezija je vsak dan na mojem jedilniku"

Podajamo se na Dolenjsko, na likovno kolonijo v vas Dvor ob reki Krki, kjer potekajo Dvorski likovni dnevi. Predstavili bomo novo pesniško zbirko vsestranskega ustvarjalca in profesorja slovenskega jezika in književnosti, Bojana Sedmaka, ki pravi, da je poezija vsak dan na njegovem jedilnem listu; prebira jo kot profesionalni bralec, profesor in ustvarjalec. Več o svoji pesniški zbirki Bitja in števila je povedal v pogovoru z mariborsko dopisnico Brigito Mohorič. na fotografiji: detalj z naslovnice pesniške zbirke Bitja in števila, Založba Obzorja, 2022.

Glasovi svetov "Družina ni nekaj danega in naravnega"

V tokratni oddaji Glasovi svetov boste slišali pogovor o zgodovini družine, o mitih in stereotipih, o liberalizaciji in hkratnemu vračanju nazadnjaških pogledov na družinske skupnosti. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila redno profesorico dr. Darjo Zaviršek.

Literarna matineja Anja Štefan: Medved in klobuk

Vsakemu od nas se je že kdaj zgodilo, da je izgubil svoje veselje. In izgubil ga je tudi medved iz pravljice Medved in klobuk. Kaj storiti, ko ostanemo brez veselja? Je pomembno, da znamo v življenju stati na pravem mestu? In kaj in kje je pravo mesto? Zakaj je dobro, če znamo na stvari pogledati z različnih zornih kotov? O tem razmišljamo s pisateljico, pesnico in pravljičarko Anjo Štefan.

Svet kulture Vzporedne prisotnosti in seksi prihodnost

Na prvi pogled se zdijo digitalne tehnologije in čarovništvo na dveh bregovih, a temu ni tako. Na spletu novo hibridno čarovništvo spaja astrologijo, newage duhovnost in še marsikaj. V ljubljanski galeriji Škuc danes odprejo razstavo I‘ve seen the future baby, it’s sexy, ki vabi, kot pravijo, na zdravilno popotovanje in med drugim kliče k osvobajanju od določenih vedenjskih vzorcev. Predstavljamo tudi razstavo hrvaške umetnice Ane Sladetić Vzporedne prisotnosti, ki klasično slikarstvo združuje s sodobnimi, digitalnimi mediji. Na fotografiji: Ana Sladetić: Vzporedne prisotnosti; vir: FB stran KID KIBLA

Glasba

Recital Pianist Jonathan Fournel

V oddaji Recital predvajamo posnetek recitala francoskega pianista mlajše generacije Jonathana Fournela, ki je 7. julija nastopil v koncertni dvorani Concertgebouw v Amsterdamu. Izvedel je Nokturno v H-duru, op. 62, št. 1 in Sonato za klavir št. 3 v h-molu, op. 58 Frederica Chopina ter Sonato za klavir št. 3 v f-molu, op. 5 Johannesa Brahmsa.

Filmska glasba Egon Schiele: Smrt in dekle

Egon Schiele je bil eden najprovokativnejših umetnikov z začetka 20. stoletja na Dunaju. Njegovo življenje in delo so zaznamovale lepe ženske, dve izmed njih pa sta imeli nanj trajen vpliv – njegova sestra in prva muza Gerti in 17-letna Wally, njegova edina prava ljubezen, ki jo je Schiele ovekovečil v svoji znameniti sliki "Smrt in dekle". Njegove radikalne slike golih, bolnih in deformiranih teles z močno izraženo seksualno energijo so bile za dunajsko srenjo škandalozne, drzni umetniki, kot je Gustav Klimt, in umetniški agenti pa so čutili, da je v njih nekaj posebnega. Egon Schiele je bil pripravljen za svojo umetnost žrtvovati tudi ljubezen in življenje. Biografski film v režiji Dietra Bernerja je s čutno glasbo zaznamoval francosko-luksemburški skladatelj André Dziezuk.

Izpod peresa slovenskih skladateljev Leon Firšt

Poslušamo: Kvartet za začetek časa izvedba: Samanta Škorja, Špela Horvat, Tjaša Gorjanc, Peter Kaiser Koncertni tango za klavirski trio in simfonični orkester izvedba: Klavirski trio Reverie in Simfonični orkester RTV Slovenija, dirigent: Miha Rogina Simfonični plesi izvedba: Simfonični orkester RTV Slovenija, dirigentka: Mojca Lavrenčič Fun-tazija za flavto in klavir izvedba: Matej Zupan, Leon Firšt Bad dreams siute, 1. stavek: Feeling lost izvedba: Big band RTV Slovenija, dirigent: Lojze Krajnčan

Skladatelj tedna Thomas Tallis, 5. del

Tallisova daleč najbolj znana skladba je veličastni motet za štirideset glasov Spem in alium. Nastala je okoli leta 1567, ko je v Londonu spoznal italijanskega skladatelja Alessandra Striggia. Ta je obiskal več evropskih dvorov in na njih predstavil svojo izjemno štiridesetglasno mašo. V protestantskem Londonu je bila katoliška maša nezaželena, zato jo je zamenjal z motetom Ecce beatam lucem za enako število pevcev. Vojvoda Norfolk je ob tej priložnosti menda vprašal, ali bi tudi kakšen angleški skladatelj znal napisati tako posrečeno skladbo, in Tallis je na to pobudo kmalu začel pisati svoj sloviti motet.

Komorni studio Kvartet Berlin-Tokio na 34. Imagu Sloveniae 2022

V Komornem studiu bomo predstavljali posnetke koncertov raznovrstnih komornih zasedb umetnostne glasbe: od solističnih recitalov do komornih koncertov slovenskih zasedb in gostujočih mednarodno priznanih glasbenikov ter izbranih komornih orkestrov, ki nastopajo v Sloveniji in izvajajo zanimive in inovativne koncertne sporede komorne glasbe. Programsko se poglobimo v radijske pogovore z glasbeniki – s solisti in komornimi skupinami, predstavimo zgodovinsko pomembne glasbene teme v razvoju komorne glasbe in skladatelje, ki se posebej posvečajo komorni glasbi. Oddaja je namenjena tudi predstavitvi novih glasbenih izdaj na nosilcih zvoka s komorno glasbo ter knjižnih publikacij o komorni glasbi in napovedim odmevnejših glasbenih dogodkov, posvečenih komorni glasbi.

Za en bokal muzike Iz Breginja, Poljubinja

Tokrat poslušamo pevce – Testenove fante iz Poljubinja, vasi v neposredni bližini Tolmina, kakor so zapeli leta 1993, in pesmi, kakor so zazvenele v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi istega leta. Pesmi dopolnjuje še petje Naca in Franca Lenkiča iz Breginja, pa tudi nekaj viž iz bolj ali manj bližnjih krajev na primorskem koncu.

Banchetto musicale Mozartova klavirska glasba, 4. del

Nemški čembalist, pianist in specialist za staro glasbo Siegbert Rampe je pred sedemnajstimi leti začel cikel posnetkov Mozartove glasbe na ustreznih zgodovinskih glasbilih – čembalu, klavirju in klavikordu. Poleg znanih klavirskih sonat, variacij in drugih skladb je kot prvi posnel tudi zgodnejše sonate, skladbe iz notne knjižice za Mozartovo sestro Nannerl in tako imenovanega Londonskega zvezka, pa tudi vse menuete, nemške plese in baletno glasbo v izvirnih klavirskih različicah. Poudarek je vseskozi tudi na slogovno ustrezni ornamentaciji; ponovljene odseke Rampe izvaja z improviziranimi variacijami, kakor je bilo v navadi v Mozartovem času. Poleg tega ne uporablja sodobnih izdaj, temveč izvaja vsako skladbo iz enega samega izbranega rokopisa ali izvirnega tiska.

Mladi virtuozi Violinist Matej Haas

Violinist Matej Haas je 13. decembra 2010 nastopil s svojim bratom Miho Haasom v Modrem salonu Grand hotela Union in pod pokroviteljstvom Glasbene mladine ljubljanske izvedel deli Wieniawskega ter Brahmsa. Nižjo glasbeno šolo je končal pod vodstvom Volodje Balžalorskega, nato pa se je vpisal na srednjo glasbeno šolo v Ljubljani; četrti letnik je končal v razredu Vasilija Meljnikova, pozneje pa je maturiral na bežigrajski gimnaziji. Študij je nadaljeval na univerzi Mozarteum v Salzburgu, na kateri je bila njegova profesorica najprej Wonji Kim Ozim, pozneje je bil njegov profesor Igor Ozim, študiral pa je še na akademiji v Baslu v razredu Rainerja Schmidta.

Po belih in črnih tipkah Pianisti skladatelji, 25

Nagrada Akademije lepih umetnosti – »prix de Rome« –, ki jo je v glasbeni kategoriji osvojil s kantato Izgubljeni sin, je Debussyju zagotovila tri leta bivanja v arhitekturnem kompleksu vile Medici. Vendar za človeka njegovega značaja stvari niso bile tako rožnate, kot bi kdo naivno pričakoval. 23-letnega skladatelja je umetniško-kulturno ozračje utesnjevalo in družba umetnikov dolgočasila. Za nameček je trpel ob slabi hrani in nastanitvi. Izmed italijanskih skladateljev so ga navduševali le stari mojstri 16. stoletja, operna glasba Verdija in Donizettija pa ni bila po njegovem okusu. Ena svetlejših točk bivanja v Rimu je bil po Debussyjevih besedah Franz Liszt, ki je obiskal mlade umetnike v vili, medtem ko je depresivno razpoloženje mladega Francoza odvračalo od komponiranja.

Skladatelj tedna Thomas Tallis, 4. del

Thomas Tallis se je moral prilagajati kar štirim vladarjem in njihovim muham. Pisal je glasbo, ki se jim je zdela sprejemljiva, in v miru dočakal osemdeset Iet. Med njegovimi deli so obsežne votivne antifone za Henrika Osmega, krajše skladbe v angleščini za Edvarda Šestega in liturgična glasba za kraljico Marijo. V Elizabetinski dobi je pisal predvsem liturgično glasbo in motete za domačo rabo.

Operna jutranjica Ferrarijevi GROBIJANI

ŠTIRJE GROBIJANI so izrazito gledališko delo, ki mu je dodan glasbeni izraz. Gre pravzaprav za besedo, zapisano v glasbenem jeziku, vendar – v izvedbenem smislu – glasovno in tehnično sila zahtevno. V njem ni tako rekoč nič ali zelo malo spevnega, človek bi celo dejal, da ni nobene glasbe. A glasba seveda je! Pred nami zaživijo podrobnosti: vsak akord zariše značajsko potezo, poudari ozračje ali komentira ubesedene izjave – in največ humornih učinkov Wolf Ferrari doseže prav tako.

Jazz

Jazz avenija Tolkalec Han Bennink

Petkovo oddajo bomo namenili Hanu Benninku, letos je minilo 80 let od njegovega rojstva. Bobnar, tolkalec in multiinstrumentalist in nenazadnje slikar Han Bennink je bil rojen leta 1942 blizu Amsterdama v glasbeni družini. Najprej je ustvarjal zvoke na kuhinjskem stolu, pozneje mu je oče, ki je bilo prav tako tolkalec v orkestru, priskrbel ustreznejši set. Toda Han še dandanes pogosto uporabi stole ali pa si za svoje ekshibicije poišče katero koli razpoložljivo površino in pripomoček. Leta 2008 je bil izbran za evropskega jazzovskega glasbenika. Han Bennink je kar nekajkrat zaigral v različnih kombinacijah v Sloveniji. Oddajo sem pripravil Marko Kumer.

Samó muzika Miha Gunzek – klarinetist in dirigent

V današnji oddaji slovenskega jazza Samo muzika bo v ospredju Miha Gunzek, legendarni slovenski klarinetist in tudi glasbeni pedagog. Po končani osnovni šoli je nadarjen trboveljski fant nadaljeval študij glasbe na konservatoriju v Ljubljani pri profesorju Vaclavu Launu. Na beograjski glasbeni akademiji je diplomiral in Beogradu ostal zvest tudi krajši čas po končani drugi svetovni vojni. Zaigral je tudi v njihovem jazzovskem orkestru. Po vrnitvi v Slovenijo je z glasbeno dejavnostjo združil vse svoje izjemne sposobnosti: deloval je kot solo klarinetist v radijskem simfoničnem orkestru, kot saksofonist Plesnega orkestra Radia Ljubljana in občasno tudi kot dirigent. Gunzek je postal tudi profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Od leta 1974 do 1982 je bil njen rektor in dekan. Leta 1963 je prevzel vodenje Delavske godbe Trbovlje. Njegova največja zasluga glede godbeništva je prodor slovenskega godbeništva v Evropo. Oddajo Samo muzika pripravlja Marko Kumer.

Jazz Ars Pianistka Beegie Adair

Petkovo džezovsko oddajo bomo namenili glasbi ameriške džezovske pianistke Beegie Adair. Za vedno se je poslovila 23. januarja letos, stara 84 let. Igrala je predvsem do ušes prijazen jazz – standarde in preproste priredbe priljubljenih pesmi. Odlikuje jo zelo čist zven klavirja. Njena kariera se je raztezala skozi šest desetletij, njeno igranje pa je posneto na več kot stotih albumih. Najraje je nastopala v triu, bila pa je tudi uspešna studijska glasbenica. Oddajo je pripravil Marko Kumer.

Jazz avenija Jazzovski mozaik

V mozaični ponedeljkovi oddaji bomo napovedali solistični koncert pianist Giulia Scaramella ob zori v Trstu. Spomnili se bomo treh glasbenikov, ki so se za vedno poslovili: saksofonista Charlesa Brackeena, tolkalca Mtumeja in basista Petra Inda. Slišali bomo tudi skladbi legendarnega saksofonista Bennyja Carterja.

Samó muzika Ljubljanski jazz ansambel

Današnjo oddajo slovenskega jazza Samo muzika bomo namenili eni najpomembnejših slovenskih malih džezovskih zasedb – Ljubljanskemu jazz ansamblu. Pod vodstvom trobentača in izjemne glasbene osebnosti Urbana Kodra je igrala od srede petdesetih let prejšnjega stoletja do nekako leta 1968. Po besedah samega Urbana Kodra »niso igrali čistega dixielanda, ampak mainstream«. Sčasoma so postali verjetno najbolj priljubljena mala džezovska zasedba, ki ji je uspelo nastopiti tudi na elitnem francoskem festivalu v Juan les Pinsu na Azurni obali. Izvrstna mala zasedba je izvajala tradicionalni in mainstreamovski džez, izdala prvo džezovsko ploščo v Jugoslaviji in dobivala odlične kritike tudi v tujini. Oddajo Samo muzika pripravlja Marko Kumer.

Jazz Ars Krešimir Remeta

Nocojšnjo oddajo bomo namenili hrvaškemu jazzovskemu glasbeniku Krešimirju Remeti – solistu na kontrabasu in električnem basu. Krešimir Remeta je bil rojen 14. januarja leta 1932. Zgodaj je začel z glasbo – sprva je igral kitaro in bil član nekaterih zgodnjih plesnih zasedb. Nato ga je pritegnil kontrabas – študiral ga je na zagrebškem konservatoriju. Hitro je ugotovil, da se pizzicato v klasični glasbi močno razlikuje od tistega v jazzu. Pozneje ga je v svet jazzovskega igranja uvedel prav njegov idol – sloviti basist Ray Brown. Konec petdesetih let prejšnjega stoletja je bil član noneta Zvonimirja Skerla, kvarteta Radana Bosnerja in kvarteta Damirja Dičića. Nato se je z zasedbo Jazz Kellers, ki jo je vodil klarinetist in saksofonist Loča Stiplošek, odpravil v Nemčijo. Z njima so bili še pozavnist Zvonimir Skerl, trobentač Marijan Domić, pianist Aleksander Miler in bobnar Jože Fink. Konec leta 1956 se je pridružil kvartetu vibrafonista Boška Petrovića, ki se je pozneje preimenoval v Zagreb Jazz Quartet in postal najbolj prepoznavna mala zasedba jugoslovanskega jazza.

Jazz avenija Roy Brooks

Lani je izšla dvojna zgoščenka Understanding s še nikoli izdanimi koncertnimi posnetki zasedbe bobnarja Roya Brooksa. Posneti so bili v Baltimoru na koncertnem prizorišču The Famous Ballroom 1. novembra leta 1970. Brooksov klasični jazzovski kvintet so dopolnili panamski tenor saksofonist Carlos Garnett, trobentač Woody Shaw, pianist Harold Mabern in basist Cecil McBee. Takrat so odigrali verjetno svoj najboljši koncert: dve uri energičnega in predano odigranega jazza. Na albumu Understanding je ob kratki Milesovi Temi pet več kot dvajset minut dolgih skladb. Nocoj bomo lahko poslušali le dve: Prelude To Understanding z enajstminutnim trobentačevim solom in Understanding. Roy Brooks je umrl leta 2005.

Samó muzika Zamejski jazz

Današnjo oddajo slovenskega jazza Samo muzika bomo namenili glasbenikom, ki so povezani s slovenskim zamejstvom v Avstriji in Italiji. Poslušali bomo skladbe Tonča Feiniga, slovenskega jazzovskega pianista z avstrijske Koroške in Maria Vavtija, pozavnista, ki je prav tako Slovenec iz Avstrije. Sledila bosta slovenska jazzovska glasbenika iz Italije: čelistka in pevka Andrejka Možina in pianist Renato Chicco. Oddajo Samo muzika pripravlja Marko Kumer.

Jazz Ars Trobentač Roy Hargrove in pianist Mulgrew Miller

V oddaji se posvečamo predvsem ključnim džezovskim osebnostim, ki so zaznamovale zgodovino džeza. Raziskujemo pa tudi povezave džezovske glasbe z drugimi umetnostmi – od slikarstva, fotografije do literature.

Jazz avenija Pozavnist Eddie Bert

Nocojšnjo oddajo bomo namenili skladbam, ki jih bo izvedel pozavnist Eddie Bert.

Samó muzika Koncert zasedbe Štefbet Rifi

V današnji oddaji Samo muzika boste poslušali posnetek koncerta zasedbe z zagonetnim imenom Štefbet Rifi, ki je bil 28. aprila leta 2000 na gradu Zaprice v Kamniku in je leto pozneje izšel na albumu Juhu. Skupino je leta 1998 sestavil Milko Lazar, eden najpomembnejših sodobnih slovenskih skladateljev, poleg tega je še pihalec, aranžer, pianist ter čembalist, skratka vsestranski glasbenik na vrhuncu moči. Glasba zasedbe je bila sicer po večini vnaprej napisana, improvizacije pa je bilo le za naprstnik. Koncert na gradu so posneli s preprosto snemalno tehniko. Oddajo Samo muzika pripravlja Marko Kumer.

Radijska igra

Radijska igra Gregor Tozon: Poletje v stari Ljubljani

Igra je bila posneta v času, ko je bila ta zdaj tradicionalna prireditev še v povojih in se je rojevala v zamisli redkih navdušencev. Ob razmisleku o prireditvi pa igra prikaže kompleksen in večplasten odnos do starega mestnega jedra in o tem, kaj bi lahko poudarilo in slavilo njegove posebnosti ob hkratni uvrstitvi vsebin v njegovo specifično okolje. Režiser: Gregor Tozon Tonski mojster: Staš Janež Sogovorniki – Mirjam Borčič, Primož Lorenz, Milan Dekleva, Jerca Mrzel, Vlado Kreslin, Ervin Fritz, Jože Hudeček, Matjaž Kmecl, Zoran Predin, Miha Maleš, Maja Končar, Jani Kovačič, Gregor Tozon. Posneto v stari Ljubljani in v studiih Radia Slovenija poleti 1988

Kratka radijska igra Robert Fox: Bajka

Mlada ljubezen hitro vzplamti in želi vse takoj, v veri, da bo trajalo za vedno ... Prevajalec je Vlado Senica, prirejevalec in režiser: Jože Valentič, dramaturg: Pavel Lužan, tonski mojster: Jure Culiberg in glasbeni oblikovalec: Tomo Pirc. Pripovedovalka je Violeta Tomič. Zaljubljeni par igrata Nataša Barbara Gračner in Bojan Emeršič, Mama je Lenča Ferenčak. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1992.

Radijska igra Marjan Marinc: Dediči - 6 - Razkrita zarota

Igra nam z resnobnostjo razkriva nepravilne medčloveške odnose, ki med dediči pripeljejo do prav nič smešnega zapleta. Vendar pa Marinc tudi tokrat ostaja zvest svojemu kritično-ironičnemu pogledu na svet, zato je paleto ironije toliko bolj uporabil v sklepnem delu igre – pri samem razkritju zarote. Nastopajo – Irena Latnik – Marjeta Gregorač; Njena mati – Maja Šugman; Rudi Škrleb – Tone Kutner; Miha Škrleb – Aleksander Valič; Bolniška sestra – Nina Skrbinšek; Zdravnik – Srečo Špik; Luka – Dare Ulaga; Rezi – Judita Hahn; Ana – Nika Juvan; Franc – Franček Drofenik; Vili – Milan Kalan; Ivanka – Vera Per; Maks – Marko Simčič; Urška – Majda Grbac; Vratar – Tone Homar; Sodnik – Franc Markovčič. Igro so sooblikovali – tehnični asistent: Zmago Frece; asistentka režije: Mojca Cavazza; tonski mojster: Staš Janež; dramaturg: Pavel Lužan; režiser: Marjan Marinc. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Ljubljana 1979.

Radijska igra Peter Zobec: Skrivnostno izginotje Vitomil Z.

V igrani del so vtkani tudi spomini še živečih Zupanovih prijateljev. Dogodek, ki je predmet dramskega zapleta, se je odvijal v času, ko je Vitomil Zupan po svojih zaporniških letih spet prišel v milost pri političnih oblastnikih in bil poslan na mednarodno pisateljsko srečanje v Italijo. Prejel je tudi denar za potne stroške, vendar ga je še pred odhodom zapravil. Zvesti prijatelji, ki so bili pri tem udeleženi, so na legendarnem vrtu hotela Turist zaskrbljeni takoj zbrali potrebno vsoto in jo hoteli izročiti Zupanu. Pisatelj pa je v tistem trenutku skrivnostno izginil … Dramaturg: Goran Schmidt Režiser: Peter Zobec Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Avtor izvirne glasbe: Mojmir Sepe Vitomil - Boris Cavazza\t\t Borut - Matjaž Tribušon\t Peter - Jure Ivanušič Miha - Andrej Nahtigal Nuša - Ljerka Belak\t Teta - Mojca Ribič Hinko - Matija Barl Radijska napovedovalka - Nataša Dolenc Drugi igralci - Andraž Polič, Primož Petkovšek, Aleš Šubic, Zdenka Vetrovec, Alenka Kovačič, Tadej Justin, Jošt Balent, Anže Blažič, Gordan Ratkovič Pripovedovalci spominov - Danijel Roškar, Peter Zobec, Matija Barl, Mojmir Sepe, Katja Šoltes Solo kitara - Andraž Polič Na besedilo Vitomila Zupana pela Vita Mavrič Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2003.

Kratka radijska igra Pavel Lužan: Vsakdanja bomba

Kakofonija zvočnih sporočil je tako prispodoba preobremenjenosti z informacijami, s slogi njihovega podajanja, mnogokrat nevzdržnega mešanja resnih, poglobljenih vsebin s ceneno zabavo, ki jih vse bolj preplavlja. Dramaturg Pavel Lužan Režiser: Aleš Jan Tonska mojstrica: Metka Rojc Igralci - Stannia Boninsegna, Aleš Valič, Jerca Mrzel, Boris Juh, Mojca Ribič, Zvone Hribar Uredništvo igranega programa Igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija avgusta 1989.

Radijska igra Branislav Nušić: Dr.

Srbski komediograf je besedilo napisal proti koncu življenja, leta 1936, zato je v njem poleg humorja čutiti tudi grenko razočaranje nad življenjem. V trpki komediji oče z močjo denarja in zlorabo oblasti na najbolj neskrupulozne načine zagotovi sinu lepo prihodnost. Sin pooseblja povzpetniško voljo provincialne miselnosti, ki svojo moč in uspešnost gradi na dejstvu, da je z denarjem mogoče doseči prav vse. Prevajalec in prirejevalec: Franjo Kumer Tonska mojstrica: Ivica Dolinar Režiser: Hinko Košak Života – Lojze Potokar Mara – Vera Pantič Milorad – Franček Drofenik Velimir – Boris Kralj Blagoje – Franjo Kumer Klara – Štefka Drolc Drugi igralci – Sava Sever, Ruša Bojc, Mina Jeraj, Mara Černe, Maks Furijan Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 1963

Kratka radijska igra Barbara Čeh: Vžgi že to grmado!

Besedilo odlikujeta napol realen, napol nadrealen svet, pomenski prostor pa gradijo kratke in učinkovite sekvence presenetljivo raznovrstnega, bogatega in duhovitega jezika. \t Dramaturg: Goran Schmidt Režiserka: Ana Krauthaker Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Strašnik – Kristijan Muck Mila – Barbara Žefran Mlad moški – Gaber Trseglav Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 2005.

Radijska igra Marjan Marinc: Dediči – 5 – Zarjavela ljubezen

Zabavna radijska igra je zgodba o šestdesetletnem vdovcu, ki ga sorodniki pregovorijo, naj se na stare dni poroči z mlajšo žensko. Ta je seveda izbrana po njihovih željah in interesih, da vdovčevo premoženje ne bi prišlo v tuje roke. Naivni možak se resda poda na novo pot, toda njegova pozna, zarjavela ljubezen se konča zanj žalostno. Nastopajo: Pepe – Jože Zupan; Franca – Duša Počkaj; Jurij Smolar – Boris Kralj; Martin – Aleksander Valič; Milica, Francina snaha – Majda Potokar; Pacient – Maks Bajc; Lojze – Tone Homar. Igro so sooblikovali: asistentka režije: Mojca Cavazza; tonski mojster: Mirko Marinšek; dramaturg: Pavel Lužan; režiser: Marjan Marinc. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana decembra 1979.

Radijska igra Guntram Vesper: Severozahodni prehod

Nemški pesnik in dramatik je v igri subtilno spojil fragmente iz analov geografskih raziskav in zgodbe iz svojega otroštva. Pripoveduje o tem, kako je leta 1957 s svojimi starši zapustil rodno hišo v vzhodni Nemčiji in kako je doživel naselitev na drugi strani meje, v neznanem blišču zahodnega Berlina. Deček je imel s seboj zbirko zgodovinskih revij, polnih zgodb o ekspedicijah na Arktiko. Prav odlomki iz njih, ki so v igro vpleteni kot prozne balade, so elementi Vesperjevega razmišljanja o resnično svobodnem življenju. Prevajalec: Borut Trekman Dramaturg: Pavel Lužan Režiserka: Rosanda Sajko Tonska mojstrica: Metka Rojc Glasbeni opremljevalec: Peter Čare Moški - Boris Juh Fant - Aleš Laharnar Žena - Mojca Ribič Prvi spomin - Judita Hahn - Kreft Drugi spomin - Srečo Špik Tretji spomin - Silva Čušin Četrti spomin - Jože Mraz Pevec pesmi - Peter Čare Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija julija 1989

Kratka radijska igra Milan Kleč:Terasa

Med ljubimcema v igri ne gre le za komunikacijsko oviro, ki se kaže v ustaljenem stavku: "Morava se pogovoriti!", ampak za nenavadno obsedenost moškega z gledanjem ženske, ki obeša perilo. In zato se, jasno, zgodba dogaja na terasi ... Nastopajo Saša Pavček, Branko Šturbej in Judita Zidar. Igro so sooblikovali – glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; tonski mojster: Jure Culiberg; dramaturg: Goran Schmidt; režiser: Zvone Šedlbauer. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija v koprodukciji z Založbo Vitrum d.o.o. iz Ljubljane januarja 2002.

Radijska igra Ifigenija Simonović: Bodi, kar hočeš

Humorna radijska igra je pripoved o duhovnih dogodivščinah, ki si jih zakonski par ustvari med dolgo vožnjo na dopust. Dogajanje predstavlja mozaik izsekov iz življenja, tako da se odvija kot potovanje skozi duhovne kraje našega časa. Osrednja tema je problem sporazumevanja in občutenja med žensko in moškim. Bistveno sredstvo, s katerim ju človek uresničuje, pa je človeška govorica ali, kot pravi avtorica, "besedi sta vino in kruh". Nastopata: Moški – Ivo Ban; Ženska – Marijana Brecelj. Igro so sooblikovali: glasbena opremljevalka: Cvetka Bevc; dramaturg: Pavel Lužan; režiserka: Irena Glonar. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 1996.

Verstva

Sedmi dan Marija, zavetnica in priprošnjica

Pred največjim Marijinem prazniku Vnebovzetju Device Marije bo asisent na Teološki fakulteti cistercjian dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld razloril pomen tega zelo starega krščanskega praznika. Med katoličankami in katoličani je zelo priljubljen in na ta dan 15. avgusta množično romajo v Marijina svetišča, saj Marija velja za zavetnico in priprošnjico.

Sledi večnosti Marijino vnebovzetje nam kaže naš končni cilj: večnost, mir in srečo

Pred obhajanjem največjega cerkvenega Marijinega praznika, Marijinega vnebovzetja gostimo patra minorita Andreja Mohorčiča iz župnije Turnišče v Prekmurju. Cerkev Marije pod logom v Turnišču je glavno romarsko središče murskosoboške škofije, kamor že večer pred omenjenim verskim praznikom romajo romarji; na sam praznik pa se je pred romarsko cerkvijo Marije pod logom v Turnišču pred pandemijo covida-19 zbralo tudi do pet tisoč ljudi iz različnih krajev Slovenije. Pater Andrej upa, da se bo po dveh pandemičnih letih vnovič zbralo več tisoč romarjev v Turnišču, kjer pa obhajanje velikega šmarna začnejo že nekaj dni pred 15. avgustom. V župniji Turnišče namreč deluje samostan sester klaris in te 11. avgusta praznujejo god svete Klare, ustanoviteljice omenjenega ženskega reda. S patrom Andrejem Mohorčičem se je pogovarjala Nataša Lang.

Bogoslužje Prenos maše iz Adergasa

Iz župnijske cerkve Marijinega oznanjenja v Adergasu na 19. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Slavko Kalan, pojeta pa Cerkveni mešani in mladinski pevski zbor pod vodstvom Nancy Luise Sirc.

Musica sacra Sakralna glasba iz španske zlate dobe

Poletni dnevi vabijo na jug in obmorske kraje, marsikoga privlačijo tudi stara mestna središča z bogato kulturo in zgodovino. Tokrat vas zato vabimo k poslušanju sakralne glasbe iz španske »zlate dobe«. To več kot stoletno obdobje vsestranskega kulturnega in gospodarskega razcveta se je začelo v začetku 16. stoletja, svoj vrh pa doseglo v letu 1580, ko je kralj Filip Drugi zavzel portugalsko kraljestvo. Gospodarski razcvet je vplival tudi na kulturnega: v glasbi so ga zaznamovali Francesco Correa de Aurauxo in Manuel Rodriges Coelho.

Glasba in sveto Ob prazniku Marije Snežne

Tokrat se bomo z glasbo in besedo pomudili pri Mariji Snežni, ki goduje prav 5. avgusta. Nenavaden praznik za najbolj vroče dni v letu. Od kod? Legenda se vrti okrog največje Marijine cerkve na svetu, to je bazilika Marije Vélike v Rimu. Mariji Snežni na čast pa kljub zanimivi zgodbi ni posvečeno prav veliko glasbe. Slovenski skladatelj Jože Trošt je eden tistih, ki se je spomnil nanjo.

Sledi večnosti Tabor evangeljskih skupnosti-živeti iz Božje besede

Na posebnem duhovnem vikendu v Crikvenici v hrvaškem Kvarnerju so se na intenzivnih duhovnih vajah zbrali predstavniki različnih evangelijskih cerkva s širšega slovenskega prostora. Gostje oddaje pričujejo o tem kako na osebno intimni ravni razumejo svoje praktično krščanstvo in kako vzajemen je ta odnos do sočloveka in Boga hkrati.

Sedmi dan Alhambra - Dediščina muslimanske in krščanske umetnosti

Islam je zelo vplival na špansko umetnost. Alhambra je eden od primerov izjemne arhitekture. O tem biseru govori umetnostna zgodovinarka Mojca Polona Vaupotič.

Bogoslužje Prenos maše iz Črenšovcev

Iz župnijske cerkve povišanja svetega Križa v Črenšovcih na 18. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Zoran Car, poje pa cerkveni mešani pevski zbor Franceta Cigana pod vodstvom Katje Kovač. Na orgle igra Daniel Kovač.

Musica sacra Sakralni opus Josepha Haydna, 4. del

V središču njegove duhovne glasbe je nedvomno tudi 14 latinskih maš, od katerih je 12 potrjeno njegovih in dokončanih. Maše, ki jih je ustvarjal v letih med 1749 in 1802, so glasbena zvrst, s katero se je ukvarjal najdlje. Šest jih je napisal do leta 1782 in so si med seboj slogovno različne: Missa brevis in F, ki izhaja iz leta 1749 in Missa Sanctis Joannis de Deo, poznana tudi kot Mala orgelska maša iz leta 1757, sta na primer zasnovani na tako imenovanem Dunajskem cerkvenem triu, z dvema violinama in bassom countinuom.

Glasba in sveto Duhovna glasba Augusta Södermana

Od rojstva tega švedskega glasbenega ustvarjalca letos mineva 190 let. Umrl je mlad, star komaj 43 let, najbolj se je uveljavil s samospevi in zborovskimi deli v ljudskem duhu ter z gledališko glasbo. Izbor skladb iz cikla njegovih Duhovnih pesmi so leta 2015 v uršulinski cerkvi Sv. Trojice v Ljubljani poustvarili tudi pevci Komornega zbora Ave, z dirigentko Jerico Bukovec.

Sledi večnosti Družina Šijanec: povezani v veri in glasbi

Družina Šijanec iz občine Sveta Ana v Slovenskih Goricah šteje kar devet članov. Oče Aleksander je profesor glasbe in je tudi ravnatelj tamkajšnje osnovne šole, mama Natalija je akademsko izobražena glasbenica, njena specializacija je cerkvena glasba. Imata sedem otrok, najstarejša Lara je stara 22 let, najmlajši Lovro pa 6 in prav vsi so že vpeti v cerkveno dogajanje v domači župniji.

Literatura

Odprta knjiga na radiu Marko Sosič: Tito amor mijo 7/24

Roman, napisan v prvi osebi, se skozi oči desetletnega dečka dogaja ob koncu šestdesetih let na tržaškem Krasu in na podeželju Benečije, kjer je bil Slovenec zastrupljen s strahom pred izražanjem svoje narodnostne biti in zato prisiljen k izseljevanju oziroma izginotju. Deček, bolezensko zaznamovan s senco na pljučih, zaradi katere mora biti čim pogosteje v stiku z gozdom in čistim zrakom, živi svoje odraščanje v refleksiji do zunanjega in svojega, notranjega sveta, ki ga povečini projicira v domišljijske podobe, polne priučene krščanske kulture in resničnosti svoje delavske provenience. Ob miselnem in fantazijskem soočanju s strahotami iz časa druge svetovne vojne, o katerih mu pripovedujejo njegovi najbližji, odkriva grozo in brezup, ki ga še bolj odmikata iz realnosti v domišljijski svet hrepenenja in polepotenosti. Ob strahu pred izginotjem sebe in vseh drugih Slovencev, ki živijo na ozemlju med tržaškim Krasom in Benečijo, odkriva zamolčano resnico svojih najbližjih. Ta je določala njihovo usodo, v kateri je bilo služenje drugemu eno izmed primarnih poslanstev, to pa naj bi zagotavljalo posmrtno življenje v nebesih. Ob iskanju svoje identitete, miselne in včasih tudi fizične, v svetu, ki je pogosto zaznamovan z grobim provincializmom, se vzporedno dogaja zgodba, polna hrepenenja in ljubezni do deklice iz Benečije, za katero deček ve, da jo bo izgubil, a se obenem tolaži z mislijo, da mu bo ostal njegov svet odrešujoče domišljije. Knjiga je bila nominirana za nagrado kresnik 2006 in je izšla pri založbi Litera. Interpret: Iztok Mlakar Režija: Suzi Bandi Izvirna glasba: Iztok Cergol Produkcija: RAI-Radio Trst A, 2009

Lirični utrinek Izet Sarajlić: Nikar ne hitite, mladi, med pesnike

Poljski pesnik Tadeusz Rožewicz je v pesmi Očiščenje nagovoril mlade; med drugim je zapisal verz Ne sramujte se solz, mladi pesniki. Na današnji mednarodni dan mladih pa bomo dali besedo bošnjaškemu pesniku Izetu Sarajliću, ki je bil še radikalnejši. Nikar ne hitite, mladi, med pesnike, je zapisal. Prevod: Ivan Minatti Interpretacija: Blaž Šef \t

Literarni nokturno Barbara Motoh: Vsi koščki

Barbara Motoh živi in ustvarja v Izoli. Svoj pesniški prvenec z naslovom Stopinja za stopinjo je izdala leta 2011, dve leti pozneje pa zbirko Bojazni. V pesmih jo navdihujejo drobni, na videz nepomembni dogodki iz vsakdanjega življenja, ki pa odmevajo na čustveni ravni. Preprost, jedrnat in neposreden izraz, svežina pesniške drže in emotivna prepričljivost so tudi odlike njenih najnovejših pesmi, ki so izšle v zbirki Vsi koščki (2022). Interpretka Tina Resman, režiserka Živa Bizovičar, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonska mojstrica sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2022.

Literarni večer Jorge Amado

Jorge Amado je eden največjih, najbolj priljubljenih in tudi najbolj prevajanih brazilskih pisateljev. Njegova dela so prevedena v 49 jezikov, pet romanov imamo tudi v slovenščini. Zaradi svojega pisanja in levičarskega delovanja je bil v domovini večkrat zaprt in navsezadnje iz nje izgnan. Pozneje se je v pisanju odmaknil od političnega angažmaja in začel pisati poljudnejša, tudi humorno obarvana dela. Prevajalci: Maksim Veselko, Janko Moder, Breda Ozim Kristanović, avtorica scenarija: Tadeja Šergan, režiser: Klemen Markovčič, bralka: Lidija Hartman, interpret: Gorazd Logar, glasbena opremljevalka: Nina Kodrič, mojstrica zvoka: Mirta Berlan, urednici oddaje: Tadeja Krečič, Tina Kozin. Leto nastanka 2021.

Odprta knjiga na radiu Marko Sosič: Tito amor mijo 6/24

Roman, napisan v prvi osebi, se skozi oči desetletnega dečka dogaja ob koncu šestdesetih let na tržaškem Krasu in na podeželju Benečije, kjer je bil Slovenec zastrupljen s strahom pred izražanjem svoje narodnostne biti in zato prisiljen k izseljevanju oziroma izginotju. Deček, bolezensko zaznamovan s senco na pljučih, zaradi katere mora biti čim pogosteje v stiku z gozdom in čistim zrakom, živi svoje odraščanje v refleksiji do zunanjega in svojega, notranjega sveta, ki ga povečini projicira v domišljijske podobe, polne priučene krščanske kulture in resničnosti svoje delavske provenience. Ob miselnem in fantazijskem soočanju s strahotami iz časa druge svetovne vojne, o katerih mu pripovedujejo njegovi najbližji, odkriva grozo in brezup, ki ga še bolj odmikata iz realnosti v domišljijski svet hrepenenja in polepotenosti. Ob strahu pred izginotjem sebe in vseh drugih Slovencev, ki živijo na ozemlju med tržaškim Krasom in Benečijo, odkriva zamolčano resnico svojih najbližjih. Ta je določala njihovo usodo, v kateri je bilo služenje drugemu eno izmed primarnih poslanstev, to pa naj bi zagotavljalo posmrtno življenje v nebesih. Ob iskanju svoje identitete, miselne in včasih tudi fizične, v svetu, ki je pogosto zaznamovan z grobim provincializmom, se vzporedno dogaja zgodba, polna hrepenenja in ljubezni do deklice iz Benečije, za katero deček ve, da jo bo izgubil, a se obenem tolaži z mislijo, da mu bo ostal njegov svet odrešujoče domišljije. Knjiga je bila nominirana za nagrado kresnik 2006 in je izšla pri založbi Litera. Interpret: Iztok Mlakar Režija: Suzi Bandi Izvirna glasba: Iztok Cergol Produkcija: RAI-Radio Trst A, 2009

Lirični utrinek William Blake: Slutnja nedolžnosti

Umetnost ima moč, da je v njej vse mogoče. In da sluti. Morda preveč in je zato kdaj prezrta ali zatrta. Tudi angleški predromantični pesnik in slikar William Blake je bil pogosto v konfliktu s svojim okoljem, ker njegovih vizij in pesmi niso razumeli. Prevod: Miha Avanzo Interpretacija: Pavle Ravnohrib

Literarni nokturno Ana Horvat: Pesmi

Ana Horvat je psevdonim Jasne Palčec. Rojena je leta 1943 v Zagrebu, kjer se je tudi šolala in diplomirala na pravni fakulteti. Delala je kot pravnica v podjetju INA, ob tem pa pisala poezijo. Je tudi dolgoletna članica Društva hrvaških književnikov. Objavila je osemnajst pesniških zbirk, roman, dve zbirki kratkih zgodb in spominskih zapisov in avtobiografijo. Prevod Vesna Kuzmić, interpretka Asja Kahrimanović, režiserka Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednik Matej Juh. Produkcija 2022.

Odprta knjiga na radiu Marko Sosič: Tito amor mijo 5/24

Roman, napisan v prvi osebi, se skozi oči desetletnega dečka dogaja ob koncu šestdesetih let na tržaškem Krasu in na podeželju Benečije, kjer je bil Slovenec zastrupljen s strahom pred izražanjem svoje narodnostne biti in zato prisiljen k izseljevanju oziroma izginotju. Deček, bolezensko zaznamovan s senco na pljučih, zaradi katere mora biti čim pogosteje v stiku z gozdom in čistim zrakom, živi svoje odraščanje v refleksiji do zunanjega in svojega, notranjega sveta, ki ga povečini projicira v domišljijske podobe, polne priučene krščanske kulture in resničnosti svoje delavske provenience. Ob miselnem in fantazijskem soočanju s strahotami iz časa druge svetovne vojne, o katerih mu pripovedujejo njegovi najbližji, odkriva grozo in brezup, ki ga še bolj odmikata iz realnosti v domišljijski svet hrepenenja in polepotenosti. Ob strahu pred izginotjem sebe in vseh drugih Slovencev, ki živijo na ozemlju med tržaškim Krasom in Benečijo, odkriva zamolčano resnico svojih najbližjih. Ta je določala njihovo usodo, v kateri je bilo služenje drugemu eno izmed primarnih poslanstev, to pa naj bi zagotavljalo posmrtno življenje v nebesih. Ob iskanju svoje identitete, miselne in včasih tudi fizične, v svetu, ki je pogosto zaznamovan z grobim provincializmom, se vzporedno dogaja zgodba, polna hrepenenja in ljubezni do deklice iz Benečije, za katero deček ve, da jo bo izgubil, a se obenem tolaži z mislijo, da mu bo ostal njegov svet odrešujoče domišljije. Knjiga je bila nominirana za nagrado kresnik 2006 in je izšla pri založbi Litera. Interpret: Iztok Mlakar Režija: Suzi Bandi Izvirna glasba: Iztok Cergol Produkcija: RAI-Radio Trst A, 2009

Lirični utrinek Anja Zag Golob: Morska pesem

V Didaskalijah k dihanju iz leta 2016, za katere je prejela Jenkovo nagrado, je Anja Zag Golob objavila tudi Morsko pesem. Igra se z našo pozornostjo, z zmožnostjo sprotnega ločevanja pomena besed od njihove vabljive zvočnosti, ki jo pesnica doseže z zase značilno nepredvidljivo konfiguracijo. Potem se le vdamo in prepustimo, nekako tako, kot morskemu valu, da nas nese po svoje. Interpretacija: Nataša Barbara Gračner

Literarni nokturno Hermann Hesse: Stepni volk

Leta 2022 si je težko, morda pa celo nemogoče predstavljati, kako kulten avtor je bil v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja nemški nobelovec Hermann Hesse in kako kultno delo je bil njegov roman Stepni volk. Ob 60. obletnici smrti se bomo pisatelju poklonili z odlomkom iz njegovega najbolj znanega romana. Prevajalec Janez Gradišnik, interpret Urban Kuntarič, režiser Klemen Markovčič, glasbeni opremljevalec Nina Kodrič, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Produkcija: 2022

Literarni večer Dušan Merc - Romaneskni svetovi sanj

Ob dogajanju v davni preteklosti neredko ugotavljamo, da se družba spreminja le na zunaj. Že s prvim romanom Galilejev lestenec je pisatelj, ki pogosto sega v zgodovino, prišel v ožji izbor za nagrado kresnik, pozneje so bili zanjo nominirani tudi številni drugi romani, v širši izbor se je uvrstil tudi njegov doslej zadnji roman Črna maska. Poglavitne značilnosti Merčeve proze so se pokazale že v prvem desetletju njegovega ustvarjanja. Avtorica oddaje Katja Klopčič, urednik Vlado Motnikar, režiserka Ana Krauthaker, igralci Milan Štefe, Uroš Smolej in Barbara Žefran, bralka Nataša Bolčina, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Staš Janež, asistent zvoka Zmago Frece. Leto produkcije 2006

Ocene

Ocene Začetek

Ocena filma Izvirni naslov: Dasatskisi (2020) Režiserka: Dee Kulumbegašvili Igrajo: Ia Sukhitashvili, Rati Oneli, Kakha Kintsurashvili, Saba Gogichaishvili, Ia Kokiashvili, Mari Kopchenovi, Giorgi Tsereteli Piše: Muanis Sinanović Bere: Ivan Lotrič Gruzijski film Začetek, dolgometražni prvenec režiserke Dee Kulumbegašvili, je gotovo eden najbolj mračnih filmov, kar smo jih lahko v zadnjih letih gledali na platnih slovenskih kinematografov. Svojih učinkov ne dosega z očitnimi šokantnimi prizori, marveč, kot je to v navadi pri novejši vzhodnoevropski kinematografiji, z realističnimi pristopi in klasično kinematografsko umetnostjo. Pri tem režiserka pokaže razkošen talent. Vrstijo se statični kadri, ki kažejo na dogajanje zunaj njih, suspenz zvoka, prijemi, ki zmedejo naš občutek za resničnost. Ob pomoči realističnih pristopov to dogajanje zunaj kadra namiguje na metafizične prvine, ki so z realnostjo povsem zlite in niso pretirane ali karikirane. Ko govorimo o odsotnosti takojšnjega šoka, to lahko zveni zavajajoče. Film namreč vključuje daljša prizora spolnega nadlegovanja in posilstva. Vendar sta slednja še toliko bolj mučna, ker ne gradita na ekscentričnosti, temveč se dogajata v vsakdanjem, celo domačnem okolju, ob brezbrižni kameri. Zlo je oprijemljivo, nasilnež psihopat, ki uporabi vzvode družbene moči, in tudi ko se izkaže, da je v njem nekaj demonskega, je ta demonskost dobesedno zraščena z zemeljskostjo. Ta prizora sta tako huda ravno zaradi svoje domačnosti, bližine s vsakdanjim svetom okoli nas. Začetek moramo tako odsvetovati tistim, ki zaradi takih ali drugačnih razlogov tega ne bi zmogli prenesti. Glavna junakinja je Jana, žena vodje preganjane skupnosti Jehovovih prič in mati njunega sina. V tej skupnosti, ki je tudi pri nas sicer mistificirana, ni nič nenavadnega, gre za povsem običajno skupino ljudi, s svojimi dobrimi in slabimi platmi, ki pestijo človeštvo nasploh. Zlovešče je prikazana večinska skupnost v nebrzdanem nasilju, ki ga podpirajo uradne institucije, v svojem izsiljevanju, preganjanju in pripravljenosti mobilizirati patološke posameznike. Vendar pa tudi manjšina z univerzalnimi, povsem normaliziranimi vzvodi, ki jih ne moremo omejiti na zlo posameznikov, žensko stiska v kot. Film je kinematografski presežek ter istočasno feministični manifest, ki naredi vse, da opozori na svoje sporočilo ter pusti mučen vtis, pravzaprav preganjavico. Zaradi tega pa kdaj vendarle stopi na območje tendenčnosti. Pri tem pa se lahko vprašamo, koliko je v kinematografiji tiste tendenčnosti, ki jo zaradi družbenopolitičnih dejavnikov spregledamo. Vsak film nekaj sporoča in v vsakem sporočilu je, seveda, določena tendenca. V tem primeru se mučna udarnost sporočila zgošča in tempira proti koncu ter vključi raznovrstne motive. Ti nas lahko pustijo zmedene, vendar tudi na umetniško učinkovit način. Začetek, prvenec gruzijske režiserke Dee Kulumbegašvili, je provokativen film, ki ne bo pustil mirnega spanca.

Ocene Nak

Ocena filma Izvirni naslov: Nope (2022) Režiser: Jordan Peele Igrajo: Daniel Kaluuya, Keke Palmer, Steven Yeun, Michael Wincott, Brandon Perea Piše: Gaja Poeschl Bere: Mateja Perpar Vedno je nekoliko dvorezen meč, kadar se kakšnemu režiserju posreči posneti res izvrsten prvenec, kakršen je bila na primer tudi leta 2017 tako pri kritikih kot pri gledalcih izvrstno sprejeta grozljivka Zbeži! do takrat širši javnosti razmeroma neznanega vsestranskega filmskega ustvarjalca Jordana Peela. Z njo je dodobra pretresel občinstvo, pa tudi sam žanr grozljivega filma, ki v zadnjih desetletjih vse preredko postreže s tovrstnimi presežki. Nič čudnega torej, da so bila pričakovanja gledalcev ob Peelovem naslednjem projektu Mi zelo visoka in se kljub številnim pohvalam kritikov niso popolnoma izpolnila, očitki pa so leteli predvsem na pomanjkljivo logiko scenarija. Peeleov najnovejši celovečerni film Nak, ki je bil predpremierno prikazan kot zadnja projekcija letošnjega Filma pod zvezdami na Ljubljanskem gradu, tako v kinematografe prihaja z nekoliko manj promocijskega hrupa in previdnejšimi napovedmi. Precej upravičeno. Film Nak, v izvirniku Nope, je namreč tako večplasten, kakor je večpomenski njegov naslov, primeren za številne življenjske situacije. Ob prvem gledanju tega spektakla, kakor je film označil režiser sam, le zares pozornemu gledalcu ne bo ušla nobena povezava, navezava, opomba in noben izmed številnih simbolov, ki razmeroma preprosto osnovno zgodbo spremenijo v zapleteno miselno uganko. V odročnem kavbojskem mesecu se dogaja nekaj zelo čudnega in dva kavboja, sestra in brat, se odločita, da bosta s svojim odkritjem čim bolje zaslužila. Kakor pri komični grozljivki Mi tudi tokrat film, o vsebini katerega je zaradi kvarnikov težko izdati kaj več podrobnosti, žanrsko pa ga lahko uvrstimo nekam med triler, komedijo in znanstveno fantastiko, ob koncu projekcije gledalcem vzbuja številna vprašanja in dopušča različne možne interpretacije. Najbolj očitna je vsekakor močna družbena kritika, vprašanje, kako daleč so ljudje pripravljeni iti ter kaj vse bi storili za pet minut slave in razmeroma dober zaslužek, poleg tega pa se Peele obregne tudi ob nadutost, ki nas popade, kadar smo prepričani, da smo v nekem položaju izbranci. Oboje je, v slogu grškega hubrisa, v filmu neizprosno kaznovano. Filmski spektakel Nak, s katerim se je režiser med drugim poklonil zgodovini temnopoltih kavbojev, predvsem pa je želel »ustvariti nekaj, kar bi gledalci prišli gledat«, je vsebinsko vsekakor precej kompleksnejši in na prvi pogled manj pretresljiv, kot je bil njegov prvenec, zato najbrž ne bo navdušil toliko gledalcev, a po ogledu, ko se počasi povežejo skoraj vsi preštevilni koščki sestavljanke, se izkaže, da je Peele res izjemno razgledan, domiseln, inovativen in spreten režiser, ki svojega občinstva nikakor ne podcenjuje, prej nasprotno: morda od njega zahteva celo malce preveč.

Ocene Hiter kot strel

Ocena filma Režiser: David Leitch Igrajo: Aaron Taylor-Johnson, Brad Pitt, Sandra Bullock, Zazie Beetz, Joey King Piše: Gaja Poeschl Bere: Lidija Hartman Brad Pitt je Pikapolonica. No, Brad Pitt je izurjeni plačani morilec na (dokaj klišejsko za ta filmski žanr) prelomni točki svojega predvsem poklicnega življenja, trdno prepričan, da ga ves čas spremlja nesreča, zato mu njegova šefica za spodbudo da srečni vzdevek: Pikapolonica. Pozneje se sicer izkaže, da v japonski tradiciji pikapolonice ne prinašajo sreče, ampak nase vežejo nesrečo vseh bližnjih, toda takrat je Pitt-Pikapolnica že tako globoko v težavah, da bistvene razlike pravzaprav ni. V težavah pa se je morilec mehkega srca in prikupnega pogleda, kakšnega mu najbrž lahko zavida vsak pasji mladiček, znašel povsem nepričakovano, saj je bila njegova osnovna naloga – namreč na brzečem japonskem hitrem vlaku suniti neko ne preveč vpadljivo aktovko in čim prej izstopiti –, na videz povsem rutinska. A seveda, in tu spet trčimo ob tipično scenarističen kliše komičnih akcijad: kar je videti lahko, se praviloma vedno izkaže za najbolj zafrknjeno. Pikapolonica tako kmalu ugotovi, da nikakor ni edini (in vsaj na prvi pogled niti ne najbolj prikupen) morilec na vlaku in akcija, v še kar posrečeni mešanici Tarantina, Ritchija in filmov iz sredine 90. let, začinjena z nekoliko premalo sofisticiranim humorjem in ravno prav sofisticiranimi japonskimi borilnimi veščinami, se lahko začne. Hiter kot strel – naslov Bullet Train je žal enako neposrečeno preveden, kot je bil naslov filma Money Train iz leta 1995 – je film, o katerem ni dobro preveč razmišljati, in zdi se, da se režiser David Leitch, med drugim tudi nekdanji Pittov osebni kaskader, tega odlično zaveda. Kakor pri obeh Deadpoolih tudi tokrat, ko je na veliko platno prenesel roman japonskega pisatelja Kotara Isake, stavi predvsem na veliko hitre akcije ter veliko bolj ali manj posrečenih besednih dovtipov, na številne dobro preverjene klišeje ter na bogato zgodovino tovrstnih filmov, ki skorajda vedno najdejo svoje občinstvo. Na pretirano logičnost ali kakšno poglobljeno psihologizacijo svojih junakov in anijunakov različnih spolov in narodnosti se Leitch ne ozira in ob odlični igralski zasedbi se mu pravzaprav niti ni treba. Gledalca preprosto zvabi na drveči vlak in ga po dveh urah divje in objestne vožnje izpljune rahlo potolčenega, a nasmejanega in zadovoljnega, ker je dobil točno tisto, po kar je prišel. In včasih, sploh v hudi poletni vročini, je to popolnoma dovolj.

Ocene Ivan Burnik Legiša: Ta jezik naš

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta: Barbara Zupan in Jure Franko Ivan Burnik Legiša je bil rojen leta 1934 v Štivanu. Leta 1956 se je pridružil bratu v Avstraliji in tam opravljal različne poklice. Izučil se je za strojevodjo, delal v železarni, se ukvarjal z opali in steklom. Kot otrok je doživel fašistični požig vasi in šole, o čemer piše v pesmi z naslovom Za pravdo: „Še vidim vas do tal požgano, / še vidim dim se dvigovati za nami, / še vidim ustne trepetati mami. // Še vedno nosim v srcu / mrzeč spomin nad črno tiranijo, / ki nejenljivo kolovrati z mano.“ Prve pesmi je objavljal v izseljeniškem glasilu Misli. Je avtor številnih pesniških zbirk in knjig krajše proze, ki so večinoma izhajale v Adelajdi. To sporoča tudi naslovnica zbirke Ta jezik naš, na kateri je obris Avstralije, prelepljen s slovensko zastavo. Oblikoval jo je Marjan Pungartnik, ki je pesmi tudi uredil ter dodal spremno besedo, v kateri – med drugim – ugotavlja, da je poezija Ivana Burnika Legiše vračanje k slovenščini, ki ni le sredstvo sporazumevanja in določanja skupnosti, ampak izraža duha pripadnosti. Pesnik svoj odnos do izražanja naravnost izpove v drugi pesmi: „Pišem, pišem, pišem! / Ker mi misli / neverjetno hitro grejo, / pišem, kar zapišem.“ Bolj preprosto verjetno ni mogoče povedati. V zbirko Ta jezik naš je uvrščenih krepko prek sto pesmi, ki praviloma niso daljše od osemnajstih vrstic. Nekatere so rimane, druge v prostem verzu, a vse vsebujejo notranji ritem, kar jim zagotavlja spevnost. Tematsko segajo na številna področja pesnikovega dojemanja sveta in presojanja svoje vloge v njem. Pesni tudi o morda povsem banalnih stvareh, kot je na primer požrešnost, kar izraža pesem Preobjeden: „Moj napon trebuha / prenapokan kruha / poln je špeha. // V kisli drži / cmoka z usti, / preobjeden ne odneha.“ V tej in še nekaterih pesmi se kaže pesnikov nagib k smešenju stremuštva, pridobitništva in obsedenosti s predmetnim. Posebej velja omeniti pesmi, ki izražajo pesnikov odnos do matere, ki mu predstavlja tudi domovino. Obe sta mu dali vrednote, ki jim še vedno sledi. Ob listanju knjige in prebiranju pesmi se utrne misel, da pesnik ne jadikuje nad usodo in ne opeva sovraštva, prežetega z maščevanjem, temveč vse to presega in išče lepoto in skladnost v prav vseh stvareh. Morda je še najbolj zajedljiv v pesmi z naslovom Kritik X: „Prevzet, namišljeni gigant duha / pohabljeno napuhnjene zavisti, / mečkač, objet v osebnostni koristi, / žaljivo psuje, česar ne pozna.“ Ivan Burnik Legiša izpostavlja tudi nemir, ki mu je gibalo k pisanju. Ta nemir je določen z razdaljami med ljudmi in med obema domovinama, takšno razdaljo pa lahko zapolni le oplemeniteni jezik, poezija. V zvezi s tem naj izpostavimo, da je pesem, ki je dala zbirki naslov, prevedena tudi v angleščino, kar predstavlja hkrati pesnikov stik in njegovo razpetost. V tem smislu so pesmi v zbirki Ta jezik naš spodbuden primer slovenščine, ki poje svetu in sebi.

Ocene Lela B. Njatin: Samski blok

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Jure Franko in Barbara Zupan Roman Lele B. Njatin Samski blok uokvirjata poglavji v kurzivi. Prvo in zadnje poglavje sta umeščeni v pandemsko sedanjost, dogajalni čas poglavij med njima pa vseskozi prehaja med sedanjostjo in avtoričinim otroštvom v stanovanjski stavbi v središču Kočevja, v tako imenovanem Samskem domu. Samski dom in Kočevje imata namreč osrednjo vlogo v njenem identitetnem zemljevidu. Še toliko bolj, ker je v stanovanju, ki ga avtorica preureja v atelje, pred smrtjo živela njena mati. Materialni ostanki nečesa, kar je nepreklicno minilo, relikvije zlate dobe, so prazni označevalci, votla lupina, ki s svojo navzočnostjo bolj kot pomirjajo nenehno opominjajo na v oči bodečo odsotnost: »Puhtelo je, polno vonja po Angeli. In vendar je bil to vonj praznine.« Iz opisov prostora, v katerem je pisateljica preživela večino otroštva, veje pristna ljubezen. Krajevno umeščena identiteta je nespregledljiva, iz zemlje pa izrašča tudi avtoričin navdih. Ali z njenimi besedami: »Tkivo mojih konceptov ni bilo abstraktno«. Opisi Kočevja in stanovanjskega bloka so tudi med najbolj poetičnimi: »Poleti se je svetloba, ki je vstala izza Samskega bloka na vzhodu usločila čezenj na osrednji trg mesta kot velikanski žgoči jezik sonca«. Pisateljičina navezanost na kraj njenega otroštva in mater je skorajda otroška: »Angela je obljuba celote.« Roman Samski blok lahko vidimo tudi kot intimen in skorajda terapevtski poskus čustvenega odraščanja in iskanja svoje identitete po materini smrti. Kljub trdni krajevni umeščenosti je dom najprej simbol varnosti, ki ga nudi mati, in mitične simbioze, ki je nikoli več ne bo mogoče doseči. Kot poskus avtorice, ki prek spominov na otroštvo išče težišče v sami sebi, je nadvse intimen. »Moj spomin na Kočevje je brez nostalgije in brez domotožja, ker se v njem kot spojišču časov odsotnost spreminja v prisotnost v Angelinem naročju kot domu brez imenovane lokacije.« To intimnost, ob kateri imamo bralci skorajda slabo vest, ker smo ji priča, pa pogosto nasilno prekine avtoričina samohvala, ki včasih meji na samopromocijo, in ob tej postane očitna nekonsistenca dela. Iz intimnega notranjega monologa se avtorica nenadoma agresivno obrne k bralstvu. Ob pozornem branju imamo občutek, da ponekod nasprotuje sama sebi, kar še dodatno zmanjša konsistenco literarnega dela. Jezik je pogosto izumetničen in nenaraven, strukture prezapletene, zaradi česar se pripoved zatika. Zdi se, kot da bi se avtorica trudila navreči čim več strokovnega izrazja. Zaradi pretiranega intelektualiziranja, ki se mu občasno pridruži še moraliziranje, se pogosto izgubi ne le občutek pristnosti in naravnosti, temveč tudi pozornost bralstva. Na primer v odlomku: »Za to, da ne bi usode človeštva določali izračuni algoritmov, da človeštvo ne bi tako radikalno objektiviziralo kvalificiranje ljudi.« Najbolj lucidni uvidi so napisani v povsem nepretencioznem jeziku, na primer opisi življenja in navad prebivalcev Samskega bloka, ki kot da zrcalijo vsakokratno širše družbeno dogajanje časa: »O taboriščih se takrat ni govorilo; Samski blok naj bi fantazmagorično pričal o tem, da obstajajo«. Roman Lele B. Njatin Samski blok je najbolj gibek in živ tam, kjer je najmanj obremenjen: v spominih na vsakdanje življenje nekdanjih prebivalcev bloka in v priznanju bridke praznine, ki puhti iz stanovanja pokojne matere v vse bolj samotnem bloku v vedno bolj praznem mestu.

Ocene Yasmina Reza: Blagor srečnim

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere: Jure Franko Francosko avtorico Yasmino Reza poznamo predvsem po dramskih besedilih, saj so bila številna uprizorjena tudi pri nas; večinoma v ljubljanski Drami: Art, Bog masakra, Bella figura, En španski komad, Kako poveš, kar si odigral, Naključni človek. Po Bogu masakra je Roman Polanski posnel film; scenarij zanj sta napisala skupaj. Yasmina Reza je tudi igralka in pisateljica, prejemnica več nagrad, prevedena v več kot trideset jezikov. Za njeno delo je značilno satirično prikazovanje življenja srednjega razreda in z njim povezanih težav. Delo Blagor srečnim je sicer roman, vendar kratkost poglavij in množica pripovednih glasov dajejo vtis, da gre prej za zbirko kratkih zgodb. Hkrati pa drži, da bi jim, če bi jih brali ločeno, posamično in vsepovprek, umanjkali kontekst, zaokroženost, trdna pozicija, nauk, preobrat. Vsako poglavje pripoveduje druga oseba in vsaka, razen zakoncev Toscano, ki se pojavita dvakrat, se oglasi le enkrat. Se pa iste osebe v različnih kontekstih, ko jih omenjajo drugi, v knjigi pojavijo večkrat. Gre predvsem za (dobro situirane) posameznike, pare in družine. Povezani so neposredno – prijateljsko, družinsko, partnersko, kot znanci, ljubimci – ali zgolj posredno, v bežnih srečanjih. Prav zaradi množice pripovedovalcev in s tem perspektiv si je odnose med njimi težko zapomniti, pripetljajem je težko slediti, pripovedi pa umanjka rdeča nit. Nenehno se jim nekaj dogaja, a se jim nič zares posebnega ne zgodi. Podajajo pa svoje videnje, doživljanje situacij v odnosu do sebe, do drugih; nestrinjanje, sodbe, dileme, negotovost, skrbi, na primer o tem, kaj si bo o nečem mislil kdo drug. Njihove izpovedi si zlahka predstavljamo kot odrske monologe – od izkušnje prepira in pasivne agresije med zakoncema sredi trgovine do izmenjave informacij o (potencialnih) ljubicah med prijatelji ter pripovedi o raztrosu pepela pokojnega očeta nekje na severozahodu Francije. Običajne, življenjske stvari torej, s katerimi se morda lahko poistovetimo, ob njih nekoliko razmislimo ali pa se jim tudi nasmejimo. Humor nemara rešuje ne le nastopajoče, ko si z njim lajšajo tegobe, temveč tudi bralca, saj je svetla točka v poplavi glasov in informacij. Med najbolj zabavnimi – pa čeprav je po svoje tragična –, je zgodba o najstniku Jacobu, ki konča v psihiatrični bolnišnici. Ima se za Céline Dion, se predstavlja kot ona, govori s kanadskim naglasom, glasno prepeva, razglaša, da mora paziti na svoj glas, deli avtograme ter še bolnišničnemu osebju razdeli vloge sodelavcev in bližnjih Céline Dion. Njegova starša skrivnost ohranjata zase, da se ne bi osmešila in osramotila pred prijatelji. Mama ima s tem precej težav, medtem ko je očetu zadeva tudi smešna. Pri časniku Le Monde so zapisali, da je roman Blagor srečnim najboljši, kar jih je Yasmina Reza napisala doslej. Če na nas branje ni naredilo enakega vtisa, pa se lahko strinjamo vsaj s Tolstojem, ki je v Ani Karenini zapisal: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.«

Ocene Vesna Vuk Godina: Zablode feminizma

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Maja Moll Teoretske zagate knjige Vesne Vuk Godina Zablode feminizma se začno že pri naslovu. Edninski zapis v sodobnem kontekstu že implicira manko razumevanja študij spola in feminizmov kot heterogenega polja. Za posebej problematično se taka oznaka izkaže v kontekstu knjige, ki skuša podajati antikolonialistično in antievropocentrično kritiko na primeru »sodobnega zahodnega belega feminizma«. Za relevantnost vsake kritike je pomembno najprej opredeliti sam predmet kritike, česar pa delo Zablode feminizma ne stori. Da bi lahko bilo jasno, kaj natanko je mišljeno s sintagmo »sodobni beli zahodni feminizem«, bi bilo namreč potrebno pojasniti vsakega od terminov sintagme. »Zahod«, »belskost« in »feminizem« so namreč termini, ki bi spričo raznolikih in neredko tudi izključujočih se teoretskih razumevanj potrebovali natančno opredelitev; pojasniti bi bilo smiselno tudi razmerja med njimi; zanimivo bi bilo recimo razumeti, na kakšen način Godina bere npr. »historični nebelski feminizem« v primerjavi s »sodobnim nezahodnim« feminizmom. Seveda to otežuje tudi kritiško branje Zablod feminizma; namesto avtorice moramo za potrebe analize vsaj za silo opredeliti lastno razumevanje temeljnih terminov knjige, kar pa je seveda zdrsljivo početje. Sintagmo »zahodni beli feminizem« tako spričo konteksta knjige, ki zelo splošno govori o »zahodnih družbah«, razumem kot vse feminizme zlasti v Evropi (največ se Godina navezuje prav na evropski kontekst) in Severni Ameriki, ki jih prakticirajo ali razvijajo belke, pri čimer se navezujem na prevladujoč koncept belskosti, saj Godina ne podaja indicev, da bi bilo bolj smiselno kako drugačno branje. Ko Godina sodobnemu zahodnemu belemu feminizmu očita, da je zmoten in »kolonizatorski« v svoji »univerzalistični« predpostavki, da je zatiranje žensk nekaj čezkulturno prevladujočega, s čimer skuša demantirati feminizme kot nujni del osvobodilnih gibanj na globalni ravni, češ da imajo temeljne predpostavke feminizma smisel le v okviru zahodnih idejnih sistemov, ne pripoznava, da velik del nezahodnih in nebelskih kultur dejansko pozna lastne feminizme in da ti feminizmi že vse od svojih vznikov v poznem devetnajstem in v začetku dvajsetega stoletja, kar sovpada z razvojem gibanja za pravice žensk v Evropi, podajajo tudi kritike nekaterih idej in mankov belskega feminizma, ki pa nikakor nimajo namena ukinjati feminizmov ali minimalizirati pomena feminizmov; terjajo večjo vključujočnost, lasten glas ter pripoznavanje kulturnih razlik. Sama temeljna zahteva po izboljševanju položaja žensk v družbi ni tisto, kar bi bilo v teh kritikah postavljeno pod vprašaj. Kritika tako pretežno ne leti na feminizem sam, temveč zlasti na rasizem in kolonializem nekaterih feminizmov. Godina tudi nikjer ne obravnava afriških ali azijskih feminizmov kot sistemov vednosti, ki tako kritiko že desetletja izvajajo sistemsko. S tem »nebelskim nezahodnim« feministkam odvzame njihov politično-teoretski kredo in gradi prav iz kolonialistične, evropocentrične drže kulturnega evolucionizma, ki naj bi jo Zablode feminizma postavljale pod vprašaj. Enako Godina nikjer ne omenja notranjih kritik in razhajanj že znotraj samih zahodnih belskih feminizmov; ta se pojavljajo tako v trenjih med prvim, drugim in tretjim valom in njihovimi poudarki, kot tudi na ravni širših idejnih polj, v katere se umeščajo. Razhajanja med feminizmi obstajajo tako v razumevanju prepletov sistemov represije, vključno z rasizmom in kolonializmom, kot v odnosu do kapitalizma kot ekonomskega sistema in v (ne)vključujočnosti feminizmov ter različnih razumevanj spola. Eden ključnih razkolov je tako razkol v odnosu do razumevanja mesta transoseb v feminizmih. Prav tako Godina v svoji kritiki »univerzalizma« nikjer ne pripozna vrednosti feminističnega političnega boja v zahodnem kontekstu samem. Toda težave knjige Zablode feminizma se ne končajo pri nezmožnosti definiranja osnovne terminologije, površnosti obravnave ali pri zamolčanju neevropskih in nebelskih feminističnih tradicij; nadaljujejo se še zlasti z metodologijo. Godina v knjigi poda nešteto sodb, ki pa jih na nič ne opre; seznam feminističnih branj, ki jih omenja, zajema zgolj dve deli: Drugi spol Simone de Beauvoir in delo Zakaj nisem feministka: feministični manifest Jesse Crispin, pri katerem pa nikoli ne navede niti celotnega naslova in zamolči, da gre za feministični manifest. Da bi bilo Zablode feminizma mogoče jemati količkaj resno, bi bilo za začetek nujno, da bi Godina operirala z dejanskim korpusom feminističnih teoretskih tekstov ali vsaj kritik teh tekstov. Na tej točki je knjiga Zablode feminizma zgolj tristo strani bolj ali manj ponavljajočih se osebnih mnenj.

Ocene Orkester

Ocena filma Režiser: Matevž Luzar Igrajo: Gregor Zorc, Gregor Čušin, Jernej Kogovšek, Lovro Lezič, Gaber K. Trseglav, Maria Hofstätter Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Orkester je zgodba o gostovanju zasavske pihalne godbe na festivalu v majhnem avstrijskem mestu. Film je sestavljen iz petih vinjet, ki se delno prepletajo in druga drugi predstavljajo ozadje dogajanja. Tako spoznamo posamezne člane orkestra, njihove družine, ki so ostale doma, avstrijske gostitelje in oba voznika. Skozi orkester postavi režiser fokus zgodbe na tisto, kar združuje raznovrstne ljudi v majhnem mestu, prek gostovanja pa tudi širše. Za njegove člane orkester ni samo način umetniškega izražanja, temveč tudi prostor druženja in možnosti, da se pozabi na družinske in službene vloge, ki jih ljudje prevzemamo v življenju. Pri zadnji je prvi korak seveda skorajda tradicionalno slovensko čezmerno popivanje, ki je včasih razlog, pogosto pa samo izgovor za nepremišljena ali pa celo sebična ravnanja. Režiser doda še kopico drugih, bolj vsakdanjih vzvodov za zmanjšano prištevnost, denimo neprespanost enega od mladih staršev, strah pred izgubo finančne varnosti bodočega dedka, bes nad razkritjem očetove nezvestobe in pa demenco. Zanimivo je, da te stvari junake veliko pogosteje privedejo v težavne položaje kot pa sam alkohol, a to je tudi ena od poant filma. Orkester je napisal in režiral Matevž Luzar, avtor nagrajene uspešnice Srečen za umret ter soavtor Jezera, ene najbolj gledanih serij na Televiziji Slovenija. Z novim filmom pokaže rast, tako v izgradnji zgodbe kot tudi v vizualnem jeziku, ki ga uporabi. Posebej izstopa denimo vodilni motiv zrcaljenih podob iz retrovizorjev avtobusa in drugih ogledal v scenah, ki premišljeno in estetsko dovršeno izpopolnijo kadre in njihova sporočila. Podobno kot koncept na videz bežno povezanih zgodb lahko tudi ta pristop v rokah neukega ali nepremišljenega avtorja deluje umetelno, plehko ali pretenciozno, vendar se Luzar izogne tem pastem ter gledalcu ponudi kompleksno, a hkrati zabavno umetniško delo. Orkester je zgodba o ljudeh, a tudi o kraju, o Zasavju. Zaradi zaprtja rudnikov in propada industrije ta regija velja za socialno ogroženo in to posledično velja tudi za številne protagoniste filma. Strah pred izgubo pogosto prenaporne in v nekaterih primerih prekarne službe režiser vtke v dogajanje in s tem svoje junake približa številnim gledalcem ter jih naredi realistične. Ni pa izguba službe edina tovrstna skrb, ki jo predstavi Orkester. Tukaj so tudi družinske drame, navidezni kulturni prepadi in zgodba o ženski neodvisnosti, ki v zadnjih kadrih vinjete pokaže jasno pot iz brezupa v morebitno boljšo prihodnost. To pa Orkester kaže tudi celotnemu slovenskemu filmu. Ne le, da gre za presežek, ki ga poleg zgoraj naštetih kakovosti odlikujejo tudi kamera, igra, zvok in glasba, velik uspeh je že dejstvo, da je film prišel do gledalcev. Posnet je bil namreč tik pred pandemijo, nato pa je bil žrtev samovoljnih blokad filmskega financiranja prejšnje vlade, tako da so bili ustvarjalci leto dni brez plačila. A so ga vseeno dokončali in zdaj je tukaj kot dokaz, da slovenski film čakajo lepši časi.

Ocene Villy Sörensen: Tiger v kuhinji

Piše: Marko Golja Bere: Jure Franko Marko Golja Villy Sorensen: Tiger v kuhinji in druge nenevarne zgodbe\t Prevedla Tina Štrancar; Ljubljana: LUD Literatura, 2021 Danski pisatelj Villy Sorensen (1929-2001) je debitiral leta 1953 z zbirko Čudne zgodbe, dve leti pozneje pa je objavil še eno, nič manj uspešno pripovedno zbirko Nenevarne zgodbe. Knjiga Tiger v kuhinji in druge nenevarne zgodbe je tako izbor prevajalke Tine Štrancar iz pisateljevih prvih dveh zbirk. Ob tem sem pomislil, mar si avtorjeva prvenka ne zasluži samostojnega prevoda? Izbor iz dveh knjig namreč zelo verjetno preprečuje, da bosta kdaj v slovenskem prevodu izšli obe knjigi. Kot da nista dovolj dobri ali kot zmagoslavje principa resničnosti. Toda potem sem prebral slovenski izbor in dal prevajalki prav. Villy Sorensen namreč piše zelo intenzivne zgodbe, robne, ekstremne zgodbe. Prebereš eno, nekaj zgodb, in dobiš občutek, kako pisatelj piše. Piše dobro, toda ekstremno. In kaj pomeni pisati ekstremno, do roba, na robu, čez rob, še več časa onkraj roba? To pomeni, da pisatelj ne sklepa kompromisov, nasprotno. Na začetku postavi horizont zgodbe, neke vrste premiso, Arhimedovo točko, nato pa nadaljuje pripoved samo še naprej in naprej, premisi A sledi seveda premisa B, nov in nov obrat vijaka, pripovedovalec pa stiska protagoniste in bralke, bralce. Tu ni milosti. V uvodni, delno tudi naslovni zgodbi Tiger v kuhinji v prvem odstavku tako piše: »Kmalu za tem, ko sta se brata odselila od doma, sta od svoje zapuščene matere dobila telegram: takoj domov tiger v kuhinji.« Ob citatu ste seveda pomislili, da gre za manipulacijo manipulativne mame, da je zgodba čustvena flajšmašina, toda pisatelj ne pade na tako preproste razlage. Njegova dekonstrukcija, hipernaturalizacija sveta je dosledna. Ob tej doslednosti bi kdo pomislil na Hansa Christiana Andersena. In seveda se zgodba konča nenavadno. Kaj so tigri, kdo so, simbol česa so, simbol česa niso? Predvsem pa pisateljevi stvarni opisi udomačijo neudomačljivo. Ali pa tudi ne, kot v zgodbi Pot domov. Prijatelja tekmujeta, toda (skriti) kontekst postavi njuno tekmovanje, njuno življenje v radikalno sovražno okolje. Nič več ni, kot je bilo. To je učinek vojne, ki jo pisatelj na prvi pogled minimalizira, njen učinek pa je neizbrisljiv. V zgodbi Trgovec je Villy Sorensen za izhodišče postavil prodajalca, ki ve, kaj kupci potrebujejo in česa ne. Taka sposobnost bi bila seveda smrt za posel – si predstavljate, da vam trgovec proda samo tisto, kar res potrebujete, in ne vsega klumpa, ki ga tako veselo kupujemo? Pisatelj se ne ustavi ob moralki, ampak premiso zgodbe še nekajkrat zasuka, kot kak zel bog, ki se igra z Rubikovo kocko. Premise zgodb so tako lahko razumarske, razvidne, premočrtne, toda pisatelju ¬ – na primer v zgodbi Neznano drevo – uspe še nekaj več. Razvija premiso (kraljev vrtnar ima sina, ki izgine v krošnji drevesa neznane vrste), hkrati pa stopnjuje čustveno napetost. V teh trenutkih je Sorensen najmočnejši. Nenadoma ni več pisatelj, ki razvija model pripovedi, ampak je pisatelj, ki – čeprav v fantastičnem kontekstu – ustvarja literarne in hkrati žive ljudi. Seveda je dober tudi v zgodbah, ki tega čustvenega naboja nimajo, kot je na primer Izginula pisma. Toda naj je njena premisa (preiskava o umoru poštarja) razvita do skrajnega roba, pisatelj takole spotoma lepo naslika psihologijo množice. Najsi je izhodišče še tako skregano z verjetnostjo, vsebuje notranjo logiko. In to notranjo logiko pisatelj razvija z nepopustljivo voljo do pripovedovanja, do ustvarjanja, do tekmovanja z Bogom, do moči. Se morda spomnite Cronenbergove mojstrovine Smrtonosna dvojčka (Dead Ringers) o istojajčnih dvojčkih, ginekologih, ki ju je virtuozno upodobil (kdo drug kot) Jeremy Irons. Cronenberg ju je naslikal, kot da sta enaka, kot da sta eno, toda njegova portreta pokata. Biti dvojček, je usoda. Seveda pa je Sorensen – to že slutite – radikalnejši kot sloviti režiser. Morda mu je stanje medicinske znanosti sredi dvajsetega stoletja dopustilo, da je zapisal, da sta imela njegova dvojčka Otto in Otto enake možgane, toda takoj ko je na literarnem terenu, na področju ustvarjanja človeških usod, teme in teme, je dosleden, da bolj dosleden ne bi mogel biti. Izbor se konča s Kafkovsko idilo (podnaslov) z naslovom Umor. Sorensen, ki je med drugim prevedel Proces in Grad, je zvotlil žanr kriminalke do prafaktorjev. Saj veste: v kriminalki imate truplo in detektiva, ki preiskuje umor, pisatelj pa z lakoničnim slogom sprevrača vse postulate žanrskega besedila in napiše samosvoj poklon avtorju Preobrazbe. Na nevarni poti si že, ko rečeš A, ko zapišeš samosvojo premiso, nato pa … korak za korakom v zgolj literarnem svetu. Villy Sorensen se je na teh nevarnih, nenavadnih, nelahkih poteh odlično znašel, zbirka Tiger v kuhinji in druge nenevarne zgodbe pa vsekakor zadošča za nekaj časa. Kar je bilo videti kot napaka, varčevanje, je bila prijazna gesta do bralk in bralcev.

Ocene Nina Majer: Roža za konfliktno osebo

Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Maja Moll in Jure Franko Knjižni prvenec Nine Majer, z izzivalnim naslovom Roža za konfliktno osebo vsebuje devet kratkih zgodb. V na videz utečenem družinskem ali službenem okolju, kjer si dnevi sledijo po urniku in pričakovanjih, se nenadoma, s skoraj neopaznim dogodkom ali besedami v človeku zgodijo usodne spremembe. Literarne osebe, večinoma neprilagojene posameznice, živijo pod nadzorom elitne večine, ki si prilašča glavno besedo in edino sodbo o normalnem vedenju. Oder, na katerem nastopajo samooklicane pričevalke, je zbornica osnovne šole. Tu nastajajo tudi razne čenče, ki se širijo kot v Andersenovi pravljici o kokoši, ki je izgubila peresce; ta novica pa se razraste v tragično zgodbo. Pred prvomajskimi počitnicami doživlja slab dan brezhibno urejena učiteljica Dominika v zgodbi Jutri greva v Madrid. Nekega jutra ji dan pokvari zloben namig, češ da je gotovo ona kriva za kraje v zbornici, saj je sama kolegici priznala, da je že v vrtcu ukradla barbiko. Dokončno jo vrže s tira pripetljaj v trgovini, ko jo osumijo kraje kozmetike in jo pregleda varnostnik; dogodek pa opazujejo tudi njeni učenci. Žlička sadne kaše je notranji monolog vase zagledanega mlajšega moškega, ki je prepričan, da ima vedno prav. Zgodba je satirična psihološka podoba zelo samozadostnega moža, očeta, ki je prepričan, da je najboljši vzgojitelj žene in dojenčka. Ko ga hrani, nosi grižljaje tudi v svoja usta, da bi dojenčka naučil skromnosti. Celo zgražanje okolice jemlje za priznanje svojim vzgojnim ukrepom. In obsoja vse nesposobne starše, ki ne znajo vzgajati svojih otrok: »Vsa ta silna ljubezen do ljubih otročičkov, njihovih zlatih sončkov, ki jim bodo že čez nekaj let srali po glavi, potem pa bodo jokali in stokali ter iskali dežurnega krivca … Indigo pa zvezdni pa ne vem kakšni še otroci.« Mati odraslega sina se po težkem prebujenju v noči s ponedeljka na torek ne more sprijazniti, da je njen sin gej. A najbolj se boji, da ne bi za to izvedel njen odtujeni mož. Zelo razgibano besedilo Ste videli Ivana pripoveduje življenjsko zgodbo osamljene prodajalke čevljev, ki zaman čaka, da bi po desetih letih videla vnukinjo. Zaradi veliko vsebinsko raznorodnih prvin bi bilo bolje, če bi besedilo preraslo v daljšo pripoved o bolezenskih posledicah očetovih zlorab v otroštvu in morebitnem kriminalnem dejanju, umoru osovražene matere. V osrednji zgodbi Roža za konfliktno osebo je prikazana čudaška postarana učiteljica glasbe, ki je nihče ne mara, ona pa obožuje glasbo in cvetje. Kolegice jo prezirajo, učenci se norčujejo iz nje, jo žalijo z najhujšimi psovkami in izsiljujejo. Ko se ne more več obvladati, izgubi razsodnost in najhujšemu razgrajaču v razredu prisoli klofuto. Na ugledni šoli to povzroči obsedno stanje, ravnateljica skliče izredni roditeljski sestanek, ki poteka kot zasedanje porote po kaznivem dejanju. Razredničarka predvaja občinstvu telefonski posnetek šolske ure: »Ti tam ob oknu!« Glas učenke: Še imen si ne zapomni.« Druga učenka: »Mater je fuknjena.« Učiteljica povzdigne glas: »Zadnjič smo se pogovarjali …« Smeh, vpitje. Učiteljica:»…o enem največjih mojstrov. Kam pa greš? Usedi se, sem rekla! A kaj slišiš?« Učenec: »Kva sm pa naredu! A zdaj me boste kar zapisovala? Pol pa kr grem.« Učiteljica. »Usedi se! Nikamor ne greš!« Učenec: »Mrš, stara!« Učiteljica: »Kaj si rekel? Ponovi, če si upaš!« Učenec: »Pa nč nism reku, pizda ti materna …« V fiktivni sodni razpravi Ključ do greha spremljamo prenos zaslišanja obtožene poročene ženske, ki si je drznila sanjati o drugem moškem. Bizarnost razprave spominja na Kafkov Proces. Ironija, sarkazem, razbolelost, želja po človečnosti zvenijo iz zgodbe Želite še kaj, pravega eseja o »starizmu«. Malomaren odnos mlade prodajalke do starejše ženske, ki kupuje kopalke in je nekoliko preveč vsiljiva, ker si želi pogovora, spodbudi prvoosebno pripovedovalko, da zasnuje groteskni projekt poslovanja z BOO – biološko oviranimi osebami, največ dvajset sekund na stranko, s konstruktom določanja biološke starosti in nadzora z najsodobnejšimi prijemi marketinga. Zgodba Vdih-izdih metaforično govori o pandemiji, karanteni in drugih ukrepih proti covidu ter njihovih posledicah, osamljenosti in stiskah. Človek izgublja identiteto, ostaja brez imena: tako deluje, misli in čuti Ena. GLAS pa je avtoriteta, ki ukazuje. Izbrišeta se peti in šesti sklon: pri človeku, s človekom. Izgublja se dvojina, briše se tudi množina: pri ljudeh, z ljudmi. Karantena ne pozna izjem. Zoper nečlovečnost ni cepiva. Kratke zgodbe Nine Majer v knjigi Roža za konfliktno osebo odlikuje prepričljivost dogajanja in duševnih stisk posameznic; le v prvi nastopa prvoosebni »premišljevalec«, edini moški protagonist v knjigi. Liki čudaških, osamljenih žensk so pretresljivi, tragični, kot »smeh skozi solze« v Gogoljevih delih, kjer se satira povezuje s tragiko. Le da pri »konfliktnih osebah« Nina Majer izhaja iz naše, večkrat okrutne stvarnosti in prevlade razosebljenih pravil, po katerih je treba živeti.

Ocene Avgust Demšar: Tajkun

Piše: Katarina Mahnič Bere: Jasna Rodošek Knjiga Avgusta Demšarja Tajkun je drugi del trilogije Vodnjaki – prvi del, Cerkev, je izšel leta 2020, tretji, z naslovom Estonia, naj bi prihodnje leto. Vodnjaki so izmišljena pohorska vasica, ki je rdeča nit vseh treh pripovedi; že v prvem delu pa v nepomembnih stranskih vlogah nastopijo osebe, ki v drugem in tretjem stopijo v ospredje. To je prvič, da Demšar kriminalne zaplete oblikuje na tak način, v nadaljevanjih. Čeprav je roman Tajkun mogoče brati brez poznavanja prejšnje knjige, je to priporočljivo, saj je zelo elegantno in domišljeno povezan z njo. Druge Demšarjeve knjige stojijo same zase; a tudi v njih vzdržuje kontinuiranost z isto ekipo kriminalistov pod vodstvom višjega kriminalističnega inšpektorja Martina Vrenka. Zasnovane so kot nanizanka, v kateri se usode stalnih likov razvijajo, medtem ko so detektivske zgodbe samostojne, v vsaki knjigi zaključene celote. V Tajkunu je Vrenko sveže upokojen, a še vedno pomembno navzoč. Vodnjaki, zaselek pol ducata hiš na obronkih Pohorja, ki jih je pred letom dni pretresel niz tragičnih dogodkov, v Tajkunu doživljajo preobrazbo. Podjetnik Štefan Matjašič, ki ima tam počitniško hišo, jih namreč namerava s projektom Well water glamping and spa resort Vodnjaki spremeniti v mondeno destinacijo za petičneže. Že takoj na začetku se izkaže njegova manipulativna in nasilna narava, ko se z izsiljevanjem, z grožnjami in psovkami spravi nad učiteljico, ki hčerko Saro poučuje slovenščino. Kmalu zatem Sara izgine in starša dobita njeno sliko s počeno ustnico in pobrito glavo; gre za ugrabitev z zahtevo po odkupnini – 150.000 evrov. Pretresena žena Vida meni, da se z življenjem njunega otroka ne smeta igrati, Matjašič pa se odzove na svoj način in tudi ukrepa po svoje. Celo ko po pošti dobita šop Sarinih las, ne pokliče policije, ampak v zadevo brez ženine vednosti vplete suspendiranega kriminalista Denisa. Stvari uidejo izpod nadzora in sprožijo nenadzorovan plaz nepričakovanih tragičnih dogodkov, speljanih v najboljši maniri klasičnega kriminalnega zapleta. Ali kakor pravi Demšar: “Bistvo kriminalk vidim v zavajanju, lažnih ključih in preusmeritvah pozornosti, zato bralec ne sme verjeti vsega, kar se mu ponuja.” Pri Tajkunu vse to še kako drži. Priznam, Avgusta Demšarja sem zares ‘odkrila’ šele pred kratkim. Očitno je začel objavljati v letih, ko sem z branjem kriminalk nekoliko pavzirala; ko pa sem naslednjič segla po njih, je na slovenski kriminalni sceni ravno zasijal Tadej Golob in za nekaj časa zasenčil vse okrog sebe. Sem pa potem Demšarjeva dela prebrala v enem dihu in si ga postavila za nespornega domačega kralja tega žanra. Še posebej občudovanja vredno je, da njegovi romani niso samo napeti, verodostojni in natančno izpeljani krimiči, ampak so tudi jezikovno in slogovno prava bralna poslastica (ne nazadnje je bil Demšar kar štirikrat nominiran za nagrado kresnik). Poleg tega nikoli niso predolgi; nikoli nimaš občutka, da pisatelj nateguje z odvečnimi vložki ali po nepotrebnem zavlačuje z odlaganjem kakšnega odkritja. Zavaja pa, seveda, in to odlično. Tudi zasebno življenje kriminalistov – Ivane, Nike, Miloša, Draga, Marka in seveda Martina – teče nevpadljivo povezano z njihovim delom in primerom, s katerim se trenutno ukvarjajo. Pisatelj zna ohranjati ravno pravo ravnovesje med kriminalno zgodbo in tistim, kar se z njenimi stalnimi junaki dogaja zunaj službenih obveznosti, pa si bralec vendarle trdno oblikuje njihovo podobo in značaj in komaj čaka, da izve, kako se jim bodo stvari zasukale. Demšar v vse svoje romane vpleta aktualne družbene razmere in vsakovrstne anomalije, ki nastajajo v času njihovega dogajanja – tukaj in zdaj. V Tajkunu je še posebej družbeno kritičen in obilno postreže z njimi. V njem se gnetejo vsakovrstna korupcija, izmaličenje propadajočih krajev in pokrajine okrog njih z megalomanskimi gradbenimi projekti, problem prekarnega dela in uveljavljanja mladih umetnikov, izsiljevalska taktika uspešnih podjetnikov, laži, grožnje in molk vseh vpletenih, pa tudi nezdravi odnosi v družinski celici. Pisatelj prav otipljivo stopnjuje občutje, ki neizogibno vodi v katastrofo. Štefan Matjašič kot buldožer uničuje vse, česar se dotakne. Tak je tudi njegov partnerski in očetovski odnos, pravzaprav neodnos: njegova žena Vida, “otrok ene od štirinajstnadstropnih stolpnic ob Betnavskem gozdu na južnem obrobju Maribora” si nikoli ni mislila, da bo kdaj živela v meščanski vili sredi mesta, sploh pa ne, da bo ob tem nesrečna. Mlada režiserka Hanna, njegova hči iz prvega zakona, se zaradi očetove nenavzočnosti, pa tudi pomanjkanja sredstev za izpeljavo filmskega projekta, vrti v začaranem krogu zmotnega pričakovanja, da je “življenje kot film, ki se ga da načrtovati in urejati”. Ugrabljena petnajstletna Sara pa svoj upor in odpor do očeta izraža s popuščanjem in slabimi ocenami v šoli. Kot v vseh Demšarjevih romanih, ima pomembno vlogo tudi prizorišče – njegov rodni Maribor, po katerem se sprehaja tako samozavestno, pristno in slikovito, da se tudi bralec v njem – zaradi vseh krvavo resnih zapletov bo zvenelo pretirano, pa vendar drži – počuti udobno in domače. Tajkun se konča z nepredvidljivim zasukom, odličnim predvsem zato, ker bralec dojame, da so bila znamenja pravega razpleta posejana že nekje od prve tretjine knjige, a se kljub pusti speljati pisateljevi iluziji. Medtem ko celo skandinavska velikana med pisci kriminalnih romanov, Norvežan Jo Nesbo in Švedinja Camilla Lackberg, na račun velike produkcije opazno izgubljata kvaliteto pri vsebini in slogu svojih novejših del (Lackbergova zdaj kriminalke piše celo v duetu), je Avgust Demšar z vsakim romanom boljši in bolj suveren, jezikovno natančen, z izbrušenim slogom in izvirnimi domislicami. Roman Tajkun presega Cerkev, pravzaprav se mi zdi, da je presežek vseh njegovih del. Res težko čakam na Estonio.

Domov V živo Podkasti Spored Kontakt