Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na nekatere ljubljanske ulice in trge vabi Street Art Festival. Gre za festival ulične umetnosti, ki je zasnovan iz ljubezni do grafitov, performansov in ostalih intervencij v javnem prostoru. Organizatorju, Inštitutu za urbana vprašanja, se je tokrat kot koproducent pridružil Center urbane kulture – Kino Šiška, kjer bo med drugim potekal pester konferenčni del programa. Festivalsko dogajanje spodbuja k aktivnemu branju ulic, obenem pa podpira mlade, še neuveljavljene generacije uličnih umetnic in umetnikov.
Nocoj bodo na svoj račun prišli ljubitelji muzikala – v prestolnico namreč znova prihaja režiser in koreograf Mykal Rand z Zgodbo z zahodne strani. Sveža postavitev priznane klasike glasbenega gledališča bo premiero in prve štiri ponovitve doživela prav na letošnjem jubilejnem Ljubljana Festivalu – kultna glasba Leonarda Bernsteina bo na današnjo vročo poletno noč zvenela pod streho letnega gledališča Križanke.
Slovenska pisateljica Ana Marwan je na 46. dnevih literature v nemškem jeziku v Celovcu prejela nagrado Ingeborg Bachmann. Mednarodno žirijo je prepričala z besedilom z naslovom Wechselkröte. Za nagrado se je potegovalo štirinajst avtorjev.
Delovo nagrado kresnik za najboljši roman lanskega leta je prejel pisatelj Roman Rozina, in sicer za roman Sto let slepote. V njem skozi osebne usode prikazuje življenje v rudarskih revirjih skozi celotno dvajseto stoletje. Roman Rozina vodi »bralca skozi vse mogoče temine in svetline, ki jih njegovim izborno izrisanim in izjemno prezentnim, predstavljivim junakom prinaša življenje, naj gre za intimne izbire, tudi vraževerne predstave ali kolektivne boje, za ideološke trke ali vojne mrke in še za vse drugo,« je v utemeljitvi zapisala petčlanska žirija pod vodstvom Mimi Podkrižnik.
Sedemindvajseti Koncert v Komornem studiu programa Ars Radia Slovenija bodo izvedli izjemni slovenski glasbeni umetniki, ki so dejavni predvsem v tujini, redno pa koncertirajo tudi po Sloveniji: to so violinistka Lana Trotovšek, flavtist Boris Bizjak in violist Nejc Mikolič. Njihov koncert bo obsegal tri izvirna dela za zasedbo: flavte, violine in viole iz druge polovice osemnajstega stoletja, s konca devetnajstega in iz drugega desetletja dvajsetega stoletja. Lana Trotovšek: ''Po navadi veliko več pišejo za godalne kvartete in godalne trie,… tukaj se morda lahko naredi kakšen aranžma, zato sva z Borisom (Bizjakom, op. p.) poskusila igrali Dvořakovo serenado, ki je v izvirniku za dve violini in violo, v tem primeru flavta igra part prve violine. Moram reči, da ta priredba zelo dobro zveni in učinkuje, zato se bomo v prihodnosti lotili izvedbe te priredbe. Res pa je, da preden je Reger napisal svoji dve serenadi, je obstajala samo Beethovnova serenada za to zasedbo. Mislim, da je bil Beethoven prvi, ki je pisal za ta trio, obstajajo pa še skladbe modernih, še živečih skladateljev.'' Violinistka Lana Trotovšek je na ljubljanski akademiji za glasbo leta 2005 diplomirala pri profesorju Volodji Balžalorskem. Hkrati je študirala violino tudi pri profesorju Ruggieru Ricciju na univerzi za glasbo Mozarteum v Salzburgu. Po diplomi je študirala na glasbenem kolidžu Trinity in Kraljevem kolidžu za glasbo v Londonu. Že več let je tudi sama profesorica na londonskem glasbenem konservatoriju Trinity Laban. Živi in uspešno dela v Londonu, koncertira v Združenem kraljestvu, po Evropi in širše po svetu. Zmagala je na mednarodnih glasbenih tekmovanjih in prejela številne nagrade, tudi nagrado Prešernovega sklada za izstopajoče umetniške dosežke leta 2021. Flavtist Boris Bizjak je nagrajenec vrste glasbenih tekmovanj, koncertira pa kot komorni glasbenik in solist z orkestri po Evropi, na Japonskem, Kitajskem in v Združenih državah Amerike. Diplomiral je na akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Fedji Ruplu in hkrati študiral pri Marziu Contiju v Firencah. Podiplomski študij je končal v Parizu, njegova mentorja sta bila Pierre Yves Artaud in George Alirol. Boris Bizjak je tudi ustanovitelj bienalnega mednarodnega festivala komorne glasbe Blackheath in ansambla Solisti Divini, s katerim nastopa po Združenem kraljestvu in drugod po Evropi ter na Japonskem. Violist Nejc Mikolič je študiral violo na akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Miletu Kosiju, pri njem je leta 2013 tudi z odliko diplomiral. Med študijem je prejel dve študentski Prešernovi nagradi. Leta 2012 je nadaljeval študij viole pri prof. Hansu Petru Ochsenhofru na Univerzi za glasbo in uprizarjajočo umetnost na Dunaju. Kot solist nastopa s slovenskimi simfoničnimi in komornimi orkestri, od leta 2017 je zaposlen kot solo violist v Koroškem simfoničnem orkestru v Celovcu. Trije izvrstni glasbeni umetniki bodo na koncertu v Komornem studiu predstavili: Duet za flavto in violino v G-duru Franza Antona Hoffmeistra, Serenado za flavto, violino in violo v G-duru, op. 141a, Maxa Regerja in Passacaglio iz Suite za čembalo št. 7 v g-molu Georga Friedricha Händla v priredbi norveškega skladatelja Johana Halvorsena za violino in violo, v pogovoru po koncertu pa bodo govorili o svojem umetniškem delu.
S predstavo Milena Zupančič v tej predstavi ne igra, ki jo bo uprizoril Tomaž Lapajne Dekleva se v četrtek, 23. junija v Gornji Radgoni začenja 25. mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica, ki ga prireja gledališče Ane Monro. Potekal bo v kar 13 slovenskih mestih, posebnost 25. jubilejne izdaje pa je ta, da se seli tudi na splet. Karavana Ane Desetnice bo v Ljubljano pripotovala 29. junija ter uprizorila otvoritveni spektakel nad Tromostovjem. Več o samem programu ter prizoriščih festivala je povedala producentka festivala Polona Prosen.
Dediščina Plečnikove arhitekture niso le stavbe, ki jih je zasnoval, temveč predvsem svetovi, ki so jih njegova dela odpirala. Čeprav je kot arhitekt črpal iz preteklosti, se je vizionarsko spogledoval s prihodnostjo. Eden od vrhuncev letošnjega Plečnikovega leta bo razstava Plečnik: metropola, kraj, vrt, ki bo od danes na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka, vir: www.mgml.si
"Če si ne moremo zamišljati prihodnosti, je tudi ne moremo živeti"
Naslov se nanaša na sedem sekund dolg kader, v katerem se je prvič v zgodovini umetniškega filma pojavila gola ženska. To je bila Heddy Lamarr, igralka judovskega porekla rojena na Dunaju. Monodrama, ki jo je napisal avstrijski dramatik Peter Turrini se osredotoča predvsem na jesen njenega življenja, v njej jo uzremo kot žensko, ki je bila kljub vsemu občudovanju zaradi njene lepote, vendarle preslišana in utišana v tem, kar je zares bila. V predstavi so ustvarjalne moči združili slovenski in francoski umetniki. Režijo in scenografijo sta prispevala priznana francoska gledališčnika, Jean-Claude Berutti in Rudy Sabounghi. Dramaturginja je Diana Koloini, v predstavi pa v glavni vlogi nastopa Polona Vetrih. Pogumno je vstopila v lik judinje Heddy Lamarr, ki je še vedno znana kot najlepša ženska klasičnega Hollywooda. Zaznamovali so jo zgodnja slava, razmeroma kratka igralska kariera, številne poroke in veliko bogastvo, njena brezčasna lepota ter številne lepotne operacije. Pogled v njeno življenje pa odstre tudi njeno izjemno inteligenco. Bila je namreč izumiteljica pomembnih tehnoloških izumov, kar pa je ostalo za časa njenega življenja neopaženo.
Njena dela niso slike, ki stojijo, ampak so stroji, ki jih mora nenehno "komandirati", kot pravi sama. In z njimi me drugim govori o tem, kako zahtevno je ustvariti nek mehanizem, da deluje.
Več strokovnjakov je bilo glede avtentičnosti razstavljenih del odločnih, da gre skoraj brez dvoma za ponaredke
Literarni večer nagrajenih sodobnih glasov slovenske književnosti, posvečen Primožu Trubarju Deveto leto zapored se Društvo slovenskih pisateljev s Slovensko pisateljsko potjo, Občino Velike Lašče, KUD-om Primož Trubar in v sodelovanju z našim 3. programom – Programom Ars poklanja utemeljitelju knjižne slovenščine Primožu Trubarju. Dogodek poimenovan Dom v jeziku, ki ima domicil na Trubarjevi domačiji na Rašici, bo tako že devetič povezal prejemnice in prejemnike najpomembnejših književnih nagrad.
V Cankarjevem domu v Ljubljani je bilo 15. in 16. novembra 1988 drugo zborovanje slovenskih kulturnih delavcev. Kulturniki so govorili na temo Suverenost slovenskega naroda. Med njimi je bil tudi pisatelj Tone Pavček. Njegovo besedilo z naslovom Slovenska suverenost - kaj je to? je izšlo v reviji Sodobnost leta 1989. "Mi sicer vemo, da imamo prav, da drugi grešijo zoper naš in svoj zakon, a bomo o tem dostojanstveno molčali. Še več: poljubljamo palico, ki nas tepe. Toliko o tem sprevrženem vidiku naše suverenosti." Vmesni glasbeni vložki, ki jih je izbral Mihael Kozjek, so odlomki iz Nokturna za godala Janija Goloba; igral je Komorni orkester RTV Ljubljana pod vodstvom Uroša Lajovca. Tonski mojster Vojko Kokot, bralca Jasna Rodošek in Jure Franko.
Ace Mermolja: Lukov greh Tone Peršak: Praznovanje ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor John Muir: Dolg sprehod do zaliva Recenzije so napisali Tonja Jelen, Marica Škorjanec Kosterca, Katja Šifkovič in Blaž Mazi.
Zemlja kot ravna plošča, nekdo nam vstavlja čipe in oddajniki za brezžična omrežja kot velike mikrovalovne pečice – to so pripovedi, ki so v zadnjem času dobre kandidatke za teorije zarot. S filozofom Tomažem Grušovnikom med drugim razgaljamo vzroke za njihov nastanek, njihovo družbeno vlogo in njihovo pojavljanje skozi zgodovino. FOTO: arhiv RTV SLO
Tokratni prelomni vrh Nata bo začrtal smer zavezništva v prihodnjem desetletju. Po ruskem napadu na Ukrajino želi severnoatlantska zveza na novo definirati odnose z Rusijo, zato je napovedala obrambno krepitev vzhodnega krila. Na dnevnem redu je tudi širitev na sever in prvič tudi razmislek o strateškem konceptu do Kitajske.
Pretekli četrtek je na Inštitutu Jožef Štefan potekala zaključna predstavitev 5 letnega sodelovanja v Konzorciju za prenos tehnologij iz javnih raziskovalnih organizacij v gospodarstvo. V Konzorciju sodelujejo pisarne za prenos tehnologij z Inštituta Jožef Stefan, Univerze v LJ, Univerze v MB, Univerze na Primorskem, Nacionalnega inštituta za biologijo, Kemijskega inštituta in Kmetijskega inštituta ter Fakultete za informacijske študije v Novem mestu. Več o rezultatih, vlogi in pomenu sodelujočih oddelkov za prenos tehnologij ključnih slovenskih inštitutov in univerz V ŽIVO dr. Marijan Leban, ki se že od leta 2007 ukvarja z upravljanjem intelektualne lastnine in njenim prenosom v gospodarstvo.
Zdenka Kaplan v svoji najnovejši knjigi Umrli Slovenci med izgnanstvom v tujini in skrb za njihov spomin občuteno in argumentirano, tudi z vrsto dokumentov in fotografij, pripoveduje o prizadevanjih Društva izgnancev Slovenije, da bi ohranilo spomin na rojake, ki so umrli v tujini v letih druge svetovne vojne. Več o monografiji, ki je izšla pri Društvu izgnancev Slovenije, predvsem pa o svoji osebni izkušnji izgnanke, pove avtorica v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
V središču tokratne Kulturne panorame bosta pisatelj Roman Rozina in njegov roman Sto let slepote; zanj je prejel nagrado kresnik, ki jo pri časopisu Delo namenjajo najboljšemu romanu leta. Predstavili bomo festivale Ljubljana, Lent in Ana Desetnica, ki se začenjajo v teh dneh. Govorili bomo o razstavah V Ukrajini / Iz Ukrajine in Plečnik: metropola, kraj, vrt, ki sta na ogled v Ljubljani. Za konec pa bomo povzeli dogajanje na simpoziju o umetnostni in arhitekturni dediščini plemstva med starimi in novimi režimi, ki je bil pred dnevi na ZRC SAZU v Ljubljani. Kulturno panoramo pripravljamo v Uredništvu za kulturo Tretjega programa – Programa Ars. Z glasbo jo opremlja Tina Ogrin, za mešalno mizo je Miha Klemenčič, pred mikrofonom Staša Grahek.
Roman Rozina je sinoči za roman Sto let slepote prejel Delovo nagrado kresnik za najboljši roman lanskega leta. V njem je izpisal t.i. »zgodovinsko fresko slovenskega 20. stoletja«. Prvoosebni pripovedovalec, slepi Matija, nas popelje skozi rodbinsko sago družine Knap, ki jo zaznamuje življenje v rudarskih revirjih, v Mariboru pa se je začel 30. festival Lent, ki bo spet postregel s pisano bero umetniških dogodkov za vse generacije.
Obiskali smo Festival migrantskega filma, ki je v tem tednu potekal v Ljubljani in drugih slovenskih mestih, s filmi, kot so Mladoletniki, Kar ostane na poti in Hir vi muv hir vi gruv. Spremljamo tudi kinotečni program: retrospektivo madžarske feministične avtorice Márte Mészáros, ki je še v komunističnem režimu snemala zares edinstvene filme o dekletih, ženskah, delavkah, med drugim je za svoje delo dobila berlinskega zlatega medveda. Pogovarjali smo se s Simonom Penškom iz dvojca Bad Lori, ki bo ob 100. obletnici prvega predvajanja v živo spremljal obzornike sovjetskega pionirja Dzige Vertova Kino-Pravda št. 5, 6 in 13. Na redni kinospored pa je prišel glasbeni spektakel Baza Luhrmanna, posvečen Kralju: Elvis.
Letošnji dobitnik Župančičeve nagrade za življenjsko delo, akademski kipar in univerzitetni profesor Matjaž Počivavšek, ves čas opazno sooblikuje javni mestni prostor, omenimo recimo skulpturo pred NLB na Trgu republike v Ljubljani. Kako postaviti nekaj, kar prehaja med intimnim ateljejskim delom in javnim prostorom, se sprašuje kipar, ter izpostavlja, da javna plastika zahteva drugačne teme in trajnejši material, pomemben je tudi kontekst prostora. Pri svojem delu izhaja predvsem iz materiala, njegove minimalistično zaznamovane skulpture pa določa tudi dinamično razmerje med velikostjo, volumnom in detajli na površini. Zmanjšati skuša vlogo roke in modeliranja, zato dela pogosto ustvarja ob pomoči odtisov vode, vetra in različnih predmetov. Poleg študija na ljubljanski akademiji sta njegovo delovanje usmerila tudi navdušenje nad ameriškim minimalizmom ter izkušnja Pariza z bogato zakladnico del iz zgodovine umetnosti in tako tudi njegova dela sodobnost združujejo s tradicijo. Foto: ALUO
Oceani so od začetka industrijske dobe absorbirali 90 odstotkov presežne toplote in 25 odstotkov ogljikovega dioksida ter se segreli za 1,3 stopinje Celzija. Toplejši oceani zdaj že precej slabše absorbirajo toplogredne pline, toliko hitreje pa se dviguje morska gladina, je povedal oceanograf dr. Matjaž Ličer z Agencije za okolje in Morske biološke postaje NIB. Kje se skrivajo točke preloma, nam ni zares jasno Kar nekaj potencialnih točk preloma, ki utegnejo že tako nagle spremembe, prestaviti v še hitrejše obrate, skrbi znanstvenike. Med njimi je taljenje ledenega pokrova na Antarktiki, kjer je shranjeno 70 odstotkov vse sladke vode na planetu. Danes še ni povsem jasno, na kateri točki bi utegnilo biti taljenje tamkajšnjega ledu ireverzibilno, ne glede na naše nadaljnje ukrepe in politike. Razlog več, da je potrebno izpuste zmanjšati takoj. Znanstveniki sicer za zdaj napovedujejo bolj zmerne, a še vedno boleče scenarije. Če bomo v polnosti implementirali Pariški in Glasgowski dogovor, nas čaka dvig povprečne morske gladine za nadaljnjih 30 cm, če tega ne bomo storili, pa prek 1 m. Za slovensko obalo prvi scenarij pomeni 20 do 30 krat pogostejše poplave, drugi pa vsakodnevne večurne poplave. Katastrofalne posledice za življenje v morju Še mnogo bolj akutna in za življenje v morju usodnejša posledica segrevanja oceanov pa je vse šibkejše mešanje vodnih mas. Zato hranila težje prihajajo iz globokih področij svetovnih oceanov v obalna morja, kisik pa ne uspe priti do dna. Za življenje v morju je to katastrofa, ki ob intenzivnem izlovu hitro zmanjšuje njegovo zmožnost za samoobnavljanje.
Studio 1 Radia Slovenija je prostor, napolnjen z zgodovino, z duhom številnih radijskih iger, ki so pomemben steber naše hiše, pa tudi posebnost. In prav posebna zvrst so dokumentarne radijske igre. Zato smo prav tam pripravili javno poslušanje drugega dela sicer tridelne igre Samota – generacije izolacije, kamor koli greš, maska gor na faci je, ki osvetljuje in raziskuje težave mladostnikov v času epidemije covida 19. Dokumentarni radijski igri je sledila pogovorna oddaja, v kateri je voditelj Žiga Bratoš gostil strokovnjake s področja duševnega zdravja mladih in ustvarjalce radijske igre. V pogovoru so sodelovali Nuša Crnkovič, forenzična psihologinja in vodja kampanje proti stigmatizaciji duševnega zdravja v Sloveniji Nisi okej? Povej naprej, Marjan Gorup, psihoterapevt in ravnatelj OŠ Prežihovega Voranca, z izjavami dr. Helena Jeriček Klanšček, NIJZ, ki je predstavila statistične podatke o duševnih in drugih stiskah mladih, in Ksenija Lekić, NIJZ Celje, vodja programa in svetovalnice za duševno zdravje mladih To sem jaz, ter ustvarjalci igre dijakinja Zoja Miklič, UM & KUNA Freestyle Show, ki ga sestavljata, Urh Mlakar in Igor Kuna, ter režiserka Špela Kravogel. Poslušalci programa Ars so tri zaporedne četrtke lahko poslušali dokumentarno radijsko igro o težavah mladostnikov v času epidemije covida 19 z naslovom Samota – generacije izolacije, kamor koli greš, maska gor na faci je. Režiserka Špela Kravogel in tonski mojster Matjaž Miklič sta v igri prepletla intimne izpovedi dijakinje Zoje, strokovne komentarje psihologa dr. Kristijana Muska Lešnika, kliničnega psihologa dr. Tristana Riglerja in antropologa dr. Dana Podjeda ter freestyle vložke kolektiva UM & KUNA Freestyle Show. Igra je prijavljena na več tekmovanj, med drugim tudi na Prix Italia in Prix Europa. Foto: RTV SLO
Pevski nastopi Barbare Strozzi na kulturnih srečanjih in v okviru drugih dejavnostih umetniške akademije Unisoni so pritegnili veliko pozornosti, še posebno, ker so se jih ženske le redko udeleževale. To, da ji je uspelo premagati številne ovire, ki jih je kot ženska v 17. stoletju doživela na svoji glasbeni in življenjski poti, potrjuje njene izjemne sposobnosti, odločenost in trdno voljo pri glasbenem ustvarjanju. Čeprav več stoletij skoraj ni bila opažena, je danes zanimanje za glasbo Barbare Strozzi večje kot kadar koli prej.
Tokrat potujemo v koncertno dvorano Barbican v London, kjer sta Londonski simfonični orkester in zbor 3. marca, na natanko 40. obletnico odprtja znamenitega kulturnega središča Barbican center, izvedla oratorij Stvarjenje za soliste, zbor in orkester Josepha Haydna. Izvajalci: sopranistka Lucy Crowe, tenorist Andrew Staples, baritonist Roderick Williams, Londonski simfonični orkester in zbor, dirigent Harry Christophers.
Demetrij Žebre je bil v Ljubljani leta 1912, kjer je obiskoval glasbeno šolo pri Glasbeni matici, kasneje pa tudi Državni konservatorij. Po maturi se je odločil za študij prava, vendar pri njem ni vztrajal, saj ga je veliko bolj zanimala glasba. Tako je nadaljeval s študijem na konservatoriju. Pri Slavku Ostercu je študiral kompozicijo, dirigiranje pa pri Lucijanu Mariji Škerjancu. Po diplomi iz kompozicije in dirigiranja se je leta 1934 odločil za dvoletno izpopolnjevanje na mojstrski šoli praškega državnega konservatorija. Tam je delal z znamenitim dirigentom Vaclavom Talichom, znanje iz kompozicije pa je pridobival pri skladatelju Josefu Suku. Učil se je tudi kompozicije v četrttonskemu sistemu pri inovatorju Alojzu Habi, vendar pa ni nikoli segal po izrazito modernističnih glasbenih izrazilih. Kot skladatelj je bil dejaven do leta 1946, pozneje pa je postal direktor mariborske in zatem ljubljanske operne hiše. Za življenjsko delo je leta 1951 prejel Prešernovo nagrado.
Na koncertu cikla Tutti Akademije za glasbo sta s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentko Jero Petriček Hrastnik nastopila klarinetist Matija Raičevič in pianist Viktor Radič, ki sta se predstavila vsak s svojim koncertom. Klarinetist je izvedel Koncert za klarinet, godala, harfo in klavir Aarona Coplanda, pianist pa Koncert za klavir in orkester v a-molu, op. 54 Roberta Schumanna.
Za 4. oddajo sklopa Svetovni unikati smo obljubili še bolj nenavadno kombinacijo altovske in kontrabasovske flavte in glasbo Johanna Sebastiana Bacha. Tako predstavljamo dva stavka – Rondeau in Bourée iz Bachove Suite v h-molu v izvedbi Dua Contra P ter skladbo Sonata za mladost Tomaža Habeta, ki sta jo pred nekaj leti na koncertu v sklopu Operacije helikon v dvorani Kina Šiška krstno izvedla Stéphane Rudaz na sopranskem helikonu in Policijski orkester pod vodstvom Nejca Bečana.
Prestavljamo priznane slovenske in tuje glasbenice - skladateljice, operne in koncertne pevke, instrumentalne solistke, muzikologinje, dirigentke in druge glasbene osebnosti, ki pomembno prispevajo h glasbenem razvoju.
Barbara Strozz je bila ena najizrazitejših in najbolj cenjenih italijanskih skladateljic in vokalnih umetnic 17. stoletja, ki je delovala v umetniško cvetočih Benetkah. V glasbeno zgodovino se je zapisala kot prodorna skladateljica in "najvirtuoznejša pevka", ki je samostojno izdala kar osem zbirk arij, duetov, madrigalov in kantat, motetov in drugih vokalno-instrumentalnih del.
Glasba in slikarstvo sta dve najbolj razširjeni in prepleteni področji umetnosti. Zaradi medsebojnega vpliva teh dveh zvrsti je do danes nastalo že kar nekaj glasbenih del, ki so jih navdahnile slikarske umetnine, pa tudi obratno. V tokratni oddaji bomo spoznali kar štiri umetnine prelite v glasbo. Pred nami so simfonične pesnitve skladatelja Maxa Regerja, ki so svoj navdih našle v delih švicarskega simbolističnega slikarja Arnolda Böcklina.
Umetnikove veličine pa ne oblikujeta le nadarjenost in izobrazba, temveč tudi njegova osebnost.
Z deli severno-nemških baročnih glasbenih mojstrov se bo tokrat predstavil nizozemski organist Bernard Winsemius. Na amsterdamskem konservatoriju je študiral orgle v razredu Antona van der Holsta, poleg tega je na tej ustanovi diplomiral tudi iz zborovskega in orkesterskega dirigiranja. Danes je profesor za orgle na Konservatoriju v Roterdamu in je skupaj z Gustavom Leonhardtom organist v Novi cerkvi (Nieuwe Kerk) v Amsterdamu.
Praški simfonični orkester je 7. maja lani nastopil v Smetanovi dvorani Mestne hiše v Pragi. Orkester je tam pod vodstvom svjega novega šefa dirigenta Tomáša Braunerja najprej krstno izvedel Praške metamorfoze, novo delo vsestranskega češkega glasbenega ustvarjalca Petra Wajsarja. Sledil je Violinski koncert v a-molu, op. 53 Antonina Dvoržaka, v katerem se je kot solist predstavil violinist Roman Patočka, koncert pa so zaokrožile Variacije na Haydnovo temo, op. 56a Johannesa Brahmsa.
Zvezde svetovnih opernih odrov imajo na programu Ars posebno oddajo.
Oddaja prinaša novosti s sodobne jazzovske scene, obravnava pa tudi zanimive zgodovinske jazzovske teme.
NULL
EBU koncert
Stan Getz: The Summer Afternoon (Eddie Sauter) Miles Davis: The Duke (Dave Brubeck) Coleman Hawkins: Limbo Jazz (Duke Ellington) Ella Fitzgerald: Duke's Place (Duke Ellington) Sonny Stitt: Scrapple From The Apple (Charlie Parker) Diane Schuur: Sweet Georgia Brown (Maceo Pinkard) Charlie Haden: My Foolish Heart (Victor Young) Clark Terry: Things Ain't What They Used To Be (Mercer Ellington) Gonzalo Rubalcaba: Con Alma (Dizzy Gillespie) Rosa Passos: Caminhos Cruzados (A.C. Jobim)
Oddaja prinaša novosti s sodobne jazzovske scene, obravnava pa tudi zanimive zgodovinske jazzovske teme.
NULL
WDR Big band je eden najboljših jazzovskih orkestrov na svetu. Če se mu pridružijo še legendarni Yellowjackets, je uspeh zagotovljen.
Oddaja prinaša novosti s sodobne jazzovske scene, obravnava pa tudi zanimive zgodovinske jazzovske teme.
NULL
Slavni Butalci tokrat v kabaretski priredbi Mitja Mejaka iz leta 1971. Režiser: Dušan Mauser Dramaturg: Emil Smasek Tonski mojster: Bojan Stopar Avtor izvirne glasbe: Marjan Vodopivec Svet Butalcev predstavljata in ga komentirata – Duša Počkaj in Jurij Souček Župan – France Presetnik Policaj – Aleksander Valič Razbojnik Cefizelj – Polde Bibič Butalec – Maks Bajc Butalka – Mila Kačič Sodelujejo še – Boris Kralj, Janez Hočevar, Božo Vovk in Branko Miklavc Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana februarja 1971.
Farsa o snobu Janezu, ki najprej kupi kristalni pepelnik, potem pa vse prizadevanje podredi temu kosu notranje opreme. Avtor radijske priredbe: Bogdana Gjuda Režiser: Jože Valentič Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Glasbena opremljevalka: Cvetka Bevc Arhitekt Peter – Iztok Jereb Njegova žena Mica – Stannia Boninsegna Lastnik pepelnika Janez – Boris Ostan Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenije oktobra 2003
Kljub naslovu te Shakespearjeve komedije, je njeno dogajanje vendarle postavljeno v čas pred kresno nočjo, v obdobje štirih dni pred prvim majem. To je namreč v dobi vladanja kraljice Elizabete I. predstavljalo tradicionalno primeren čas za poroko. Dogaja se najprej v starih Atenah, kjer je enako kot v Shakespearjevi Angliji strog zakon preprečeval mladim zaljubljencem, da bi se poročili brez očetovega soglasja. Središče dogajanja pa je postavljeno v gozd ponoči (2., 3. in 4. dejanje), kjer se zaljubljenci (Hermija, Demetrij, Lisander in Helena), pa tudi drugi pod vplivom magije in seveda s »pomočjo« nevidnega vilinskega kralja Oberona in njegovega pomočnika Škrata Robina (Spaka) spremenijo in »spregledajo«. Zadnje dejanje prinese razrešitev vseh zapletov in proslavljanje več porok spet v grških Atenah, pri tem je okvir igre priprava na poroko atenskega vojvode Tezeja in Hipolite, amazonske kraljice. Zdi se, da sta za Shakespearja domišljija in sanjarjenje nujna za ohranitev ljubezenskega odnosa ali ustvarjanje umetnosti, še posebno v tako magičnem času leta, kakršen je čas kresne noči. V prvem delu smo se poslovili od naših junakov, ko je načrt "zmešnjav" nevidnega vilinskega kralja Oberona in njegovega pomočnika Spaka začel nepričakovano zapletati silnice v osrednjem ljubezenskem kvadratu med Hermijo, Demetrijem, Lisandrom in Heleno. V drugem delu pa se ta klobčič začne vendarle razpletati vse do srečnega konca. Prevajalec: Otona Župančiča Režiser: Mirč Kragelj Tonska mojstra: Sergej Dolenc in Dušan Mauser Glasba: Carl Orff Glasbo izvaja orkester Radiotelevizije Ljubljana pod vodstvom Uroša Prevorška Tezej, vojvoda atenski – Stane Sever Hipolita, kraljica amazonska – Helena Erjavec Lisander – Boris Kralj Demetrij – Andrej Kurent Helena – Majda Potokar Hermija – Duša Počkaj Egej, Hermejin oče – Edvard Gregorin Filostrat, voditelj zabav pri Tezeju – Jože Zupan Oberon, vilinski kralj – Saša Miklavc Titanija, vilinska kraljica – Alenka Svetel Spak – Minca Jeraj Atenski rokodelčiči – Dunja, tesar – Janez Albreht, Smuk, mizar – Pavle Kovič, Klobčič, tkalec – Jurij Souček, Pisk, mehokrp – Nace Simončič, Nosan, kotlar – Aleksander Valič, Trlica, krojač – Drago Makuc Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana januarja in februarja 1958
Igra se dogaja v trenutku, ko se v krožnem križišču pokvari semafor in ko promet obstane. Med stoječimi avtomobili je tudi avtobus z le dvema potnikoma. Razvije se pogovor med njima in voznikom o željah, o tem, ali ima smisel želeti si tudi kaj nedosegljivega. Skozi vsakdanji pogovor pa pronica tudi slika s socialnimi konotacijami. Režiser: Klemen Markovčič Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič Voznik avtobusa – Blaž Šef Potnica – Janja Majzelj Potnik – Matija Rozman Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2022.
Kljub naslovu te Shakespearove komedije je njeno dogajanje vendarle postavljeno v čas pred kresno nočjo, v obdobje štirih dni pred prvim majem. To je bil namreč v dobi vladanja kraljice Elizabete I. tradicionalno primeren čas za poroko. Dogaja se najprej v starih Atenah, v katerih je, enako kot v Shakespearjevi Angliji, strog zakon preprečeval mladim zaljubljencem, da bi se poročili brez očetovega soglasja. Središče dogajanja pa je postavljeno v gozd ponoči (2., 3. in 4. dejanje), v katerem se zaljubljenci (Hermija, Demetrij, Lisander in Helena), pa tudi drugi pod vplivom magije in seveda »pomoči« nevidnega vilinskega kralja Oberona in njegovega pomočnika Škrata Robina (Spaka), spremenijo in "spregledajo". Zadnje dejanje prinese rešitev vseh zapletov in proslavljanje več porok, spet v grških Atenah, pri tem pa je okvir igre priprava na poroko atenskega vojvode Tezeja in Hipolite, amazonske kraljice. Zdi se, da sta za Shakespearja domišljija in sanjarjenje nujna za ohranitev ljubezenskega odnosa ali ustvarjanje umetnosti, še posebno v tako magičnem času leta, kakršen je čas kresne noči. V prvem delu se predstavijo vsi junaki, od njih pa se poslovimo v trenutku, ko Oberonov in Spakov načrt "zmešnjav" začne nepričakovano zapletati silnice v osrednjem ljubezenskem kvadratu. Prevajalec je bil Oton Župančič, režiser: Mirč Kragelj, tonska mojstra: Sergej Dolenc in Dušan Mauser, glasbo je napisal Carl Orff. Izvaja jo orkester Radiotelevizije Ljubljana pod vodstvom Uroša Prevorška. Tezej, vojvoda atenski, je Stane Sever, Hipolita, kraljica amazonska – Helena Erjavec, Lisandra igra Boris Kralj, Demetrija Andrej Kurent Helena je Majda Potokar, Hermija Duša Počkaj Egej, Hermejin oče – Edvard Gregorin, Filostrat, voditelj zabav pri Tezeju – Jože Zupan, Oberon, vilinski kralj – Saša Miklavc, Titanija, vilinska kraljica – Alenka Svetel, Spak – Minca Jeraj, Atenski rokodelčiči pa: Dunja, tesar – Janez Albreht, Smuk, mizar – Pavle Kovič, Klobčič, tkalec – Jurij Souček, Pisk, mehokrp – Nace Simončič, Nosan, kotlar – Aleksander Valič in Trlica, krojač – Drago Makuc Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana januarja in februarja 1958.
Junakinja igre je očitno zelo mlado dekle, za katero se na začetku zdi, da je precej neizkušeno, a se izkaže, da je razlog te sramežljivosti že kar nadrealističen. Režiser je Zvone Šedlbauer, dramaturg: Goran Schmidt, tonski mojster: Jure Culiberg, glasbena opremljevalka pa Darja Hlavka Godina. Nastopata Polona Juh in Gašper Tič. Posneto januarja 2002 v studiih Radia Slovenija v koprodukciji z Založbo Vitrum d.o.o. iz Ljubljane.
Radijska igra je bila napisana leta 2018 za projekt "Radijska igra Ukrajina/Velika Britanija". Avtorica je s svojo igro postala finalistka in ukrajinski radijski umetniški program je igro premierno predvajal leta 2019. Senzibilno, čustveno, vendar asketsko in preprosto strukturirano besedilo z naslovom TRI MINUTE SLAVE je Yemetz - Dobronosova postavila v leto 2014, ko se je vojna v Ukrajini dejansko začela. Usodno je zaznamovala odnose med bližnjimi, še toliko bolj pa, ker so bili že pred vojno zapleteni in polni skrivnosti. Prevajalka iz angleščine Bernarda Petelinšek Dramaturginja: Vilma Štritof Režiser: Alen Jelen Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Larisa - Mojca Fatur Oleg - Blaž Valič Stasia - Lucija Harum Pava - Nik Škrlec Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 2022.
Dogajanje igre je postavljeno v taksi na križišču, kjer semafor ne deluje in ves promet stoji. V taksiju je mlada noseča ženska, ki noče roditi. Monolog ženske prevladuje nad skopim pogovorom s taksistom. Giblje se na tenki meji med sanjami in resničnostjo. Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Ženska s trebuhom – Maša Grošelj Taksist – Vid Klemenc Pia, Lea – Tamara Avguštin Množica – Alen Jelen, Heidi Pungartnik, Suzana Tratnik Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2022
Igro je avtorica podnaslovila "radijska igra za piščeta" in s tem ironično opozorila, da njena zabavna zgodba iz slovenskega kurnika prinaša poučno sporočilo o tem, da morata biti človek in žival deležna prijaznosti in vljudnosti, sicer je življenje pusto in neprijetno. Komedijski liki so očitno v sorodu z junaki iz slovenske butalske komediografije – gospodovalna gospodinja, njen copatarski mož in vaški gasilci, ki pogasijo spore in nas spotoma poučijo o tem, da je gospodovalnost močnejšega nad šibkejšim železna srajca, ki jo rado nosi veliko posameznikov med nami. Režiser je Aleš Jan, dramaturg: Pavel Lužan, tonski mojster: Jure Culiberg, avtor izvirne glasbe: Jani Golob, asistentka režije: Daša Dovžan in tehnični asistent: Zmago Frece. Kokoško Emilijo igra Polona Vetrih, kokoško Kiko Barbara Krajnc, kokoška Klotilda je Polona Juh, kokoška Korina Nataša Barbara Gračner, kokoška Norina Jerca Mrzel, Petelin Janez Hočevar, Gospodinja Svetlana Makarovič, njen mož Zlatko Šugman, Polde, poveljnik gasilcev, Dare Valič in Gasilci Grega Čušin, Zvone Hribar in Ivo Godnič. Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 1996.
Igra ima za tarčo tisto plast birokracije, ki s svojo okostenelo uradniško logiko zna dodobra zaplesti in zagreniti življenje posameznemu občanu. Zgodba kljub nastanku leta 1984 žal še vedno deluje presenetljivo aktualno. Režiser: Gregor Tozon Dramaturg – Pavel Lužan Glasbeni opremljevalec: Peter Čare Tonski mojster: Staš Janež Jure – Aleš Valič Portir – Polde Bibič Razburjeni moški – Sandi Pavlin Zasopli ženski glas – Neža Simčič Ana – Alenka Vipotnik Prva uslužbenka – Jerica Mrzel Druga uslužbenka – Metoda Zorčič Tretja uslužbenka – Jadranka Tomažič Četrta uslužbenka – Marijana Brecelj Ženski glas – Minca Jeraj Dobrohotni bas – Janez Rohaček Miličnik – Franček Drofenik Sodeluje še – Vlado Kreslin s spremstvom Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana aprila 1984
Prav posebna portretna študija v spomin Rosande Sajko (1930–2022) je sprehod skozi izjemno delo in ustvarjanje doajena slovenske radijske igre. S svojim režijskim, torej praktičnim, kot tudi razvejanim teoretičnim delom je Rosanda Sajko močno zaznamovala radijsko igro na Slovenskem. Še posebej radijsko igro za otroke, tudi v širšem mednarodnem merilu pa še vedno velja za eno od pionirk te zvrsti. Zapustila nam je opus skoraj 400 radijskih iger, ki so še vedno vitalni del programa nacionalnega radia in neverjetno dragoceno učno gradivo za zdajšnje in prihodnje generacije ustvarjalcev radijskih iger. Režiser in vodja pogovora: Klemen Markovčič Tonski mojster: Nejc Zupančič Bralec: Igor Velše Uporabljeni so bili odlomki radijskih iger, ki jih je režirala portretiranka – Brata Grimm Mizica, pogrni se; Dieter Waldmann Dubrowski; Frane Puntar A; Antoine de Saint Exupery Mali princ; Vitomil Zupan Upor črvov; Milan Jesih Mora radijskega jutra; Peter Breščak Legenda o preplahu; Wolfgang Graetz Okus pekla; Gordana Kunaver Etude za Svita; Momo Kapor In spet noč; Frane Puntar Vzorček; Dieter Waldmann Stroji stavkajo; Peter Handke Slušna igra dve in Frane Puntar Hojladrija, pri katerih je bila portretiranka režiserka. Produkcija uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija avgusta 2014.
Gre za groteskno igro o treh ostarelih možakih, ki se gredo v svoji senilnosti vsak teden maturante. Igrivo in humorno dogajanje, v katerem se razkriva njihova neugotovljiva skupna preteklost, pa nam nevsiljivo razkrije tudi njen globlji pomen. Režiser: Aleš Jan Tonski mojster: Staš Janež Jakob Mraz – France Presetnik Martin Zorc – Aleksander Valič Ivan Petrič – Vladimir Skrbinšek Natakar – Slavko Cerjak Kuharica – Marijana Klanšek Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana decembra 1982
Iz župnije Sveti Jakob v Slovenskih goricah na 13. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje duhovni pomočnik Damijan Tikvič, pojeta pa Mešani župnijski zbor pod vodstvom in ob orgelski spremljavi Stanka Roškarja ter Mladinska zasedba Jakobus pod vodstvom Urške Senekovič.
29. junija godujeta sv. Peter in Pavel, apostola. Oba sta imela pomembno vlogo pri širitvi krščanske vere v prvih letih po Kristusu, umrla sta na podoben način - mučeniške smrti. »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala«, pa so znamenite besede, ki jih je Jezus namenil Petru; v svoja dela so jih skupaj z zgodbo Petrovega življenja vtkali številni skladatelji in skozi stoletja njemu na čast ustvarili precej več glasbe kot za sv. Pavla.
V dneh, ko godujejo Petri in Pavli, vas skozi glasbo in besedo vabimo k spoznavanju teh dveh svetopisemskih likov oz. apostolov. Slišali boste dela Giovannija Pierluigija da Palestrine, Felixa Mendelssohna in Matije Tomca.
V času novomašniških posvečenj bomo govorili o pomenu posvečenja, vzgoji in darovanja za Boga in cerkveno občestvo. Kako so se v zgodovini razvijale prve duhovniške službe, kako so se po Kristusovi smrti oblikovale? Kako v semenišču poteka vzgoja za duhovniški poklic? O tem bo govoril študijski prefekt bogoslovnega semenišča prof. dr. Matjaž Celarc.
Iz župnijske cerkve svetega Jožefa na Cankovi na 12. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Štefan Grabar, ljudsko petje vodi Goran Gal, sodeluje otroški zbor Slavka Nerad, na orgle pa jih spremlja organistka Ajša Katančič.
Praznik Sv. Rešnjega Telesa in Krvi je dan, ki ga katoliška Cerkev obhaja na četrtek po nedelji sv. Trojice. To je tudi praznik evharistije, saj je v ospredju čaščenje posvečene hostije. Zanj je skozi stoletja nastalo veliko število himen, hvalnic in drugih glasbenih oblik molitve. Lauda Sion Salvatorem (Hvali Sion, Rešenika) je ena najbolj znanih in pétih srednjeveških sekvenc, namenjenih za ta dan; zvenela bo v različnih oblikah in priredbah.
Sredi junija je po cerkvenem koledarju praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi, ki mu pravimo tudi praznik evharistije. V ospredju je hostija, ki po krščanskem verovanju ni le simbol za Jezusovo telo, ampak naj bi bil v tej podobi Jezus tudi resnično navzoč. O sv. Rešnjem Telesu poje mnogo zborovskih in solističnih skladb, tokrat pa bodo zvenele tri slovenskih skladateljev - Alojzija Mava, Jacobusa Carniolusa Gallusa in Jakoba Savinjška.
Kardinal dr. Franc Rode je pri Mohorjevi družbi izdal spomine na svoje razgibano, bogato življenje. Leta 2006 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za kardinala, ko je opravljal pomembne naloge v kuriji. Že prej je bil ljubljanski nadškof. Za duhovnika se je izšolal v Argentini, vstopil je v red lazaristov. V 1. delu oddaje boste slišali spomine kardinala dr. Franca Rodeta do njegovega imenovanja za ljubljanskega nadškofa.
Oddajo posvečamo nedavno preminulemu častnemu evangeličanskemu škofu mag. Gezi Erniši. O njegovi duhovni, intelektualni, teološki in celostni sociokulturni podobi bodo pričali arhivski posnetki. O pokojnem prvem slovenskem evangeličanskem škofu pa bo spregovoril tudi sedanji evangeličanski škof mag. Leon Novak.
V Katoliški cerkvi v Sloveniji bodo na predvečer in na praznični dan sv. Petra in Pavla, ki ga po cerkvenem koledarju obhajajo 29. junija, štirje novi duhovniki, dva manj kot lani, prejeli zakrament novomašniškega posvečenja. To so Rok Gregorčič, Janez Meglen, Tadej Pagon in Janez Pavel Šuštar. Trije od njih prihajajo iz Nadškofije Ljubljana, eden iz Škofije Novo mesto. Kdo so, od kod prihajajo? Kaj jih je nagovorilo, da so stopili na pot duhovniškega poslanstva? Kakšno je njihovo novomašniško geslo? Kakšen duhovnik si želijo biti?
Iz evangeličanske cerkve Martina Lutra v Murski Soboti ob humanitarni akciji EHO Podpornica neposredno prenašamo slovesno bogoslužje, ki ga ob navzočnosti škofa Leona Novaka in evangeličanskega škofa iz avstrijske Štajerske Wolfganga Rehnerja vodijo evangeličanski duhovniki. Pri njem sodelujejo tamkajšnji verniki. Za glasbeni del so poskrbeli: Mešani pevski zbor Selah iz Murske Sobote pod vodstvom Patricije Kisilak, otroci iz otroške kitarske delavnice, Monika Kammerlander z violino ter organist Jernej Mazej.
Vera v sv. Trojico je temelj krščanske vere, hkrati skrivnost, v katero lahko človek le veruje - s srcem in ne z razumom. Sv. Trojici na čast so pisali mnogi skladatelji; W.A. Mozart ji je namenil slovesno Mašo v C-duru, tonaliteti, ki naj bi izražala veselje, po mnenju različnih glasbenih teoretikov in praktikov iz obdobja baroka in klasicizma pa tudi pogum in vero v Boga.
Tonja Jelen je s pesmijo Besede napisala manifestno, samozavestno pesem, ki jo je Vesna Jevnikar ustrezno interpretirala.
Dvesto let je od smrti Ernsta Theodora Amadeusa Hoffmanna, nemškega skladatelja in romantičnega književnika fantazijskih in gotskih srhljivih pripovedi. V romanu Življenjski nazori mačka Murra pa se izrazi tudi romantična ironija, ki se kaže z uporabo parodije, satire ali že kar groteske. Spusti nas dol, v mačjo glavo, v mačji monolog, ki morda postane kar zrcalo nas samih. Mačja narava je šibka, pravi. Igralec: Ivan Rupnik Režiserka: Irena Glonar Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Tonski mojster: Jure Culiberg Urednik: Marjan Kovačevič Beltram, Žiga Bratoš Prevajalec: Jože Udovič Leto nastanka: 2018
O delu Pripovedovalka romana Ivana pred morjem se iz Pariza vrne v slovensko Primorje, da bi počistila stanovanje pokojne mame za resnega kupca. V kupu porumenelih fotografij najde sliko babice, ki z eno roko drži njeno petletno mamo, drugo roko pa polaga na nosečniški trebuh. Leto posnetka 1943 je bilo leto težkih usod in naglih preobratov. Kaj se je zgodilo z otrokom v trebuhu? Roman nas z več vzporednimi zgodbami, ki se dogajajo v različnih časih in v različnih generacijah ene družine, sooča s kolektivno preteklostjo in individualnimi usodami. Te se ne gibljejo le med Parizom in Primorsko, vendar vsa ta premikanja ne zmorejo pretrgati medčloveških vezi. Tudi trdi časi po koncu vojne so tako popisani z mehko avtoričino pisavo. Lep roman o nelepih časih in rečeh. O avtorici Veronika Simoniti (1967) je pisateljica, prevajalka in lektorica. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomirala iz italijanskega in francoskega jezika. Med letoma 1994 in 2009 je kot samozaposlena v kulturi – samostojna književna prevajalka objavila vrsto prevodov iz italijanščine in francoščine (Calvino, Magris, Marani, Niffoi, Camilleri, Galimberti, Todorov …). Medtem je honorarno poučevala na zasebnih šolah in Filozofski fakulteti v Ljubljani (kot lektorica italijanskega jezika) in v Italiji. Od decembra 2008 je redno zaposlena. Prozna dela objavlja od leta 2000. Leta 2005 je izšel prozni prvenec Zasukane štorije (nominacija za fabulo 2006 in 2007), leta 2011 druga kratkoprozna zbirka Hudičev jezik. Njen roman Kameno srce, ki je izšel leta 2014, je bil nominiran za kresnika, roman Ivana pred morjem pa za nagrade modra ptica, kritiško sito in kresnika, ki ga je leta 2020 tudi prejel. Režija: Klemen Markovčič Tonski mojster: Gal Nagode, Sonja Strenar Mastering: Damir Ibrahimkadić Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarka: Suzana Köstner Interpretka: Ana Facchini Posneto v dramskem studiu Radia Slovenija, julija 2021
Interpretira Blaž Šef.
MIneva 180 let od rojstva ameriškega avtorja Ambrosea Biercea. Ambrose Bierce je pisal predvsem grozljive pripovedi, v svojih fantastičnih novelah nadaljuje izročilo Edgarja Allana Poeja, napoveduje pa že tudi moderno kratko prozo 20.stoletja, polno nadrealističnih motivov, sarkazma, ironije in črnega humorja. Njegovi kratki zgodbi - Prijetje in Zgodbica - je leta 1980 prevedel Branko Gradišnik. Prevajalec: Branko Gradišnik Interpreti: Boris Kralj, Marko Simčič Režiserka: Irena Glonar Tonski mojster:Staš Janež Urednik oddaje: Drago Bajt Leto nastanka: 1980
"Glasba mi je ljubša od pisane besede," pravi indijski pisatelj in pesnik Vikram Seth. Rodil se je leta 1952 v Kalkuti, doslej je izdal vrsto pesniških zbirk, potopisnih del in romanov. Avtorica oddaje Viktorija Žižek Kos je izbrala odlomka iz Sethovih romanov Mirna glasba in Primeren mož. Prevajalka: Viktorija Kos Žižek Interpreti: Lenča Ferenčak, Uroš Smolej, Nina Valič, Saša Mihelčič, Violeta Tomič Režiserka: Irena Glonar Napovedovalca: Ana Bohte, Slobodan Kaloper Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Tonski mojster: Jure Culiberg, asistent Martin Florjančič Urednika: Andrej Arko, Staša Grahek Leto nastanka: 2001
Besedilo Juša Kozaka je iz leta 1960. V njem se spominja svojih doživetij med počitnicami na dalmatinskem otoku Silba, ki so ga in ga še vedno vneto obiskujejo številni Slovenci. Silba današnjih dni je seveda povsem drugačen otok od tistega, kot ga opisuje Kozak, zato bo zapis izpred šestdesetih in nekaj let toliko bolj zanimivo poslušati. Interpret: Aleš Valič Režiserka: Irena Glonar Mojster zvoka: Jure Culiberg Urednici: Vida Curk, Petra Tanko Leto produkcije: 2000
Avtor opere Ekvinokcij, simfonije Bela krajina, glasbe za filma Na svoji zemlji in Kekec ter številnih drugih skladb je do morja, v obdobju med svetovnima vojnama odrezanega od osrednje Slovenije, gojil prav poseben odnos. V petdesetih letih mu je posvetil simfonično pesnitev Proti morju, v šestdesetih pa kritično besedilo Naše morje. Oddaja je bila posneta julija 1980, bral je igralec Jože Mraz.
Leta 2010, ko je bil Ciril Zlobec star 85 let, je objavil zbirko s pomenljivim naslovom Tiho romanje k zadnji pesmi. V njej najdemo nekaj njegovih najlepših pesniških zapisov o ljubezni. Pesem Ljubezen, najina visoka pesem interpretira pesnik sam.
Srečka Kosovela odkrivamo po slojih. Še vedno nam ni povsem znan. Bil je stara duša, ki je zapustila mlado, komaj 22-letno telo. In zdi se, kot bi bilo to iskanje njegove misli in besede del umetnosti same, v katero nas vabi. To se sklada z njegovo gibljivo filozofijo. Lirik Krasa in morda kar največji slovenski modernist, ki je veliko pisal o globinah morja in usodah mornarjev, pa je v svoje pesmi vtkal tudi politična vprašanja slovenstva, Evrope in nujno preobrazbo sveta. Ob dnevu državnosti smo izbrali te: Balada o narodu, Drevesa v dolini, Vihar, Vihar, Ne prosi, brat, Rdeči atom, Kličem vas. Igralec: Matevž Müller Režiserka: Ana Krauthaker Glasbena opremljevalka: Tina Ogrin Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Urednica: Tesa Drev, Žiga Bratoš Leto nastanka: 2014
Slovenski pesnik Gregor Podlogar je velik ljubitelj glasbe. To je opaziti tudi v njegovi poeziji, saj poleg pogostih aluzij na glasbene teme njegove pesmi odlikuje tudi izrazita ritmičnost. Podlogarjev pesniški subjekt se gibko sprehaja med osebnofilozofskimi in širše družbenimi momenti, njegova ekonomičnost izrazja pa dokazuje, da je mogoče z izbrano besedo zaobjeti vesolje podob.
Je položaj naroda odvisen predvsem od razvoja materialne kulture ali od zavestnega in ustvarjalnega duha – srca in duše družbe? Kaj je samobitnost naroda in kaj samobitnost države? Pred dnevom državnosti, ko praznujemo neodvisnost in samostojnost Slovenije, je priložnost, da se ozremo k vizionarskim in polemičnim mislim nedavno umrlega tržaškega pisatelja in intelektualca Borisa Pahorja, ki jih je strnil v zapisu O Misteriozni samobitnosti že 23 let pred osamosvojitvijo. V njem je med drugim kritičen do zapletenih, a mlačnih razprav. Po prvi objavi 1968 v Idrijskih kapljah je besedilo leto pozneje izšlo še v knjigi Odisej ob jamboru, ki pa je bila trn v peti slovenski uradni politiki. Igralec: Brane Grubar Režiserka: Špela Kravogel Glasbena opremljevalka: Nina Kodrič Tonska mojstrica: Sonja Strenar Urednica: Staša Grahek Leto nastanka: 2019
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko
Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič
Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič
