Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

PAVZA
30
30
V ŽIVO

Priporočamo

Glasbena jutranjica Jesen v glasbi, 1. del

Počasi odhajamo iz septembra, meseca, ko se poletje poslovi, s porumenelimi listi pa nas že pozdravlja jesen. Ta melanholični letni čas je navdihnil tudi številne skladatelje, ki so v rumenih in oranžnih barvah gozdov, krajših dneh in daljših nočeh ter v pripravi na zimski počitek našli navdih. Najslavnejši glasbeni opis jeseni je Vivaldijev koncert za violino, v Glasbeni jutranjici pa spoznavamo, kako so jesen uglasbili tudi drugi skladatelji, v prvi uri Joseph Haydn in Cécile Chaminade.

Literarni večer Lev Nikolajevič Tolstoj: Vojna in mir

Pred kratkim smo Tolstojev znameniti roman - epopejo Vojna in mir dobili drugič v slovenskem prevodu. Pred skoraj sto leti ga je prispeval Vladimir Levstik, zdaj pa ga beremo v prevodu Lijane Dejak, katerega značilnost so med drugim prevedeni francoski odlomki. Zgledovala se je po samem Tolstoju, ki je leta 1873 tudi sam prevedel vse francoske odlomke tretje izdaje romana v ruščino. Avtor oddaje Marjan Kovačevič Beltram, prevajalka Lijana Dejak, interpretacija Matej Puc, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, režiserka Špela Kravogel. Produkcija 2022.

Sporočila za javnost Ars in Drama – serija jazz koncertov na Velikem odru Drame

Tretji program Radia Slovenija – program Ars in SNG Drama Ljubljana bosta združila moči v skupnem glasbeno-gledališkem projektu, poimenovanem Ars in Drama.

ARS humana Izziv dediščine – Žička kartuzija

Konjiška občina je leta 2020 začela obnavljati cerkev sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji, za katero je država zagotovila dva milijona evrov. Statični sanaciji objekta je po idejni zasnovi arhitekta Roka Žnidaršiča sledilo pokritje cerkve s premično streho, kar pa je vzbudilo kar nekaj polemik in razdvajanj. Še posebno umetnostnozgodovinska stroka in arhitekti so bili in so glede primernosti tovrstnega pokritja na različnih bregovih. Obnova Žičke kartuzije poteka že vrsto let, konservatorji pa so ob prvih zavarovalnih posegih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja sprejeli odločitev, da tako pomembne razvaline potrebujejo streho. To se je zdaj zgodilo, pomična streha bo z razgledno potjo za obiskovalce zagotovo zelo zanimiva. Tako napovedujejo vodene oglede na pomično streho za manjše skupine do največ 12 obiskovalcev in enega vodnika, ogledi pa bodo potekali ob točno določenih urah in bodo dodatno plačljivi. Sicer s tem ambiciozni načrti konjiške občine za nadaljnjo obnovo kompleksa kartuzije še niso končani, saj Zavod za varstvo kulturne dediščine izdeluje konservatorski načrt, in ko bo ta izdelan, bodo tudi znane smernice za naslednje stopnje projekta. Več o izzivih, ki jih prinaša končanje pokritja cerkve sv. Janeza Krstnika s pomično streho v Žički kartuziji, pa pogovoru, v katerem sodelujejo mag. Tjaša Kangler, vodja Turistično-informacijskega centra Slovenske Konjice, univ dipl. inž. arh. Rok Žnidaršič iz Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani in Matija Plevnik, konzervatorski svetovalec Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Celje. Foto: Milan Trobič

Neposredni prenos Kromatika 1: Simfoniki z novim delom Mateja Bonina in Fantastično simfonijo

Prvi koncert cikla Kromatika 2022/23 Simfonični orkester RTV Slovenija dirigent Rossen Milanov Oskar Laznik (saksofon), Simon Klavžar (tolkala) Program: Juan Crisóstomo Arriaga: Uvertura v D-duru op.20 Matej Bonin: Eppur si muove IV Hector Berlioz: Fantastična simfonija op.14

Humoreska tega tedna Voltaire: Kandid ali optimizem

Avtor slovitega dela Kandid ali optimizem Francois-Marie Arouet, na kratko Voltaire, je bil prvi med razsvetljenci, filozof, književnik, zagovornik človekovih pravic, podjetnik in erudit. Bil je tudi eden najpomembnejših francoskih zgodovinarjev, avtor številnih filozofskih razprav, romanov, novel, kratkih zgodb, prigod, pesnitev ter celo prenosnega filozofskega slovarja in številnih klasicističnih tragedij. Danes je najbrž najbolj znan prav po liku Kandida in njegovih prigodah. Prevajalec Primož Vitez, interpret Jožef Ropoša, režiser Jože Valentič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, urednika oddaje Matej Juh, Petra Tanko, leto nastanka: 2012.

Glasbena jutranjica Jesen v glasbi, 1. del

Počasi odhajamo iz septembra, meseca, ko se poletje poslovi, s porumenelimi listi pa nas že pozdravlja jesen. Ta melanholični letni čas je navdihnil tudi številne skladatelje, ki so v rumenih in oranžnih barvah gozdov, krajših dneh in daljših nočeh ter v pripravi na zimski počitek našli navdih. Najslavnejši glasbeni opis jeseni je Vivaldijev koncert za violino, v Glasbeni jutranjici pa spoznavamo, kako so jesen uglasbili tudi drugi skladatelji, v prvi uri Joseph Haydn in Cécile Chaminade.

Literarni večer Lev Nikolajevič Tolstoj: Vojna in mir

Pred kratkim smo Tolstojev znameniti roman - epopejo Vojna in mir dobili drugič v slovenskem prevodu. Pred skoraj sto leti ga je prispeval Vladimir Levstik, zdaj pa ga beremo v prevodu Lijane Dejak, katerega značilnost so med drugim prevedeni francoski odlomki. Zgledovala se je po samem Tolstoju, ki je leta 1873 tudi sam prevedel vse francoske odlomke tretje izdaje romana v ruščino. Avtor oddaje Marjan Kovačevič Beltram, prevajalka Lijana Dejak, interpretacija Matej Puc, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, režiserka Špela Kravogel. Produkcija 2022.

Sporočila za javnost Ars in Drama – serija jazz koncertov na Velikem odru Drame

Tretji program Radia Slovenija – program Ars in SNG Drama Ljubljana bosta združila moči v skupnem glasbeno-gledališkem projektu, poimenovanem Ars in Drama.

ARS humana Izziv dediščine – Žička kartuzija

Konjiška občina je leta 2020 začela obnavljati cerkev sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji, za katero je država zagotovila dva milijona evrov. Statični sanaciji objekta je po idejni zasnovi arhitekta Roka Žnidaršiča sledilo pokritje cerkve s premično streho, kar pa je vzbudilo kar nekaj polemik in razdvajanj. Še posebno umetnostnozgodovinska stroka in arhitekti so bili in so glede primernosti tovrstnega pokritja na različnih bregovih. Obnova Žičke kartuzije poteka že vrsto let, konservatorji pa so ob prvih zavarovalnih posegih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja sprejeli odločitev, da tako pomembne razvaline potrebujejo streho. To se je zdaj zgodilo, pomična streha bo z razgledno potjo za obiskovalce zagotovo zelo zanimiva. Tako napovedujejo vodene oglede na pomično streho za manjše skupine do največ 12 obiskovalcev in enega vodnika, ogledi pa bodo potekali ob točno določenih urah in bodo dodatno plačljivi. Sicer s tem ambiciozni načrti konjiške občine za nadaljnjo obnovo kompleksa kartuzije še niso končani, saj Zavod za varstvo kulturne dediščine izdeluje konservatorski načrt, in ko bo ta izdelan, bodo tudi znane smernice za naslednje stopnje projekta. Več o izzivih, ki jih prinaša končanje pokritja cerkve sv. Janeza Krstnika s pomično streho v Žički kartuziji, pa pogovoru, v katerem sodelujejo mag. Tjaša Kangler, vodja Turistično-informacijskega centra Slovenske Konjice, univ dipl. inž. arh. Rok Žnidaršič iz Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani in Matija Plevnik, konzervatorski svetovalec Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Celje. Foto: Milan Trobič

Neposredni prenos Kromatika 1: Simfoniki z novim delom Mateja Bonina in Fantastično simfonijo

Prvi koncert cikla Kromatika 2022/23 Simfonični orkester RTV Slovenija dirigent Rossen Milanov Oskar Laznik (saksofon), Simon Klavžar (tolkala) Program: Juan Crisóstomo Arriaga: Uvertura v D-duru op.20 Matej Bonin: Eppur si muove IV Hector Berlioz: Fantastična simfonija op.14

Humoreska tega tedna Voltaire: Kandid ali optimizem

Avtor slovitega dela Kandid ali optimizem Francois-Marie Arouet, na kratko Voltaire, je bil prvi med razsvetljenci, filozof, književnik, zagovornik človekovih pravic, podjetnik in erudit. Bil je tudi eden najpomembnejših francoskih zgodovinarjev, avtor številnih filozofskih razprav, romanov, novel, kratkih zgodb, prigod, pesnitev ter celo prenosnega filozofskega slovarja in številnih klasicističnih tragedij. Danes je najbrž najbolj znan prav po liku Kandida in njegovih prigodah. Prevajalec Primož Vitez, interpret Jožef Ropoša, režiser Jože Valentič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, urednika oddaje Matej Juh, Petra Tanko, leto nastanka: 2012.

Aktualno

Ars Na Bitefu slovenska Solo in Krize

V Beogradu se je začel gledališki festival Bitef. Med devetimi predstavami v tekmovalnem programu sta tudi dve slovenski predstavi, obe koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske. Pod predstavo Solo, ki je bila premierno uprizorjena lani, se režijsko podpisuje Nina Rajić Kranjac, druga predstava Krize režiserja Žige Divjaka pa bo na Bitefu doživela premiero. O zastopanosti slovenskih umetnikov in drugih poudarkih letošnje izdaje Bitefa pa več Boštjan Anžin. FOTO: detajl fotografije Žige Divjaka iz predstave Krize

Ars "Zaprta študija. New constructive ethics" razmišlja o razkorakih med profesionalnimi in zasebnimi stališči

"Kako biti in ostati etičen?" je vprašanje, ki ga bo ob dilemah posameznikove svobode, človečnosti, ekologije, nasilja, neenakosti, smisla in seveda Boga zastavljala predstava "Zaprta študija. New constructive ethics" v Prešernovem gledališču Kranj. Drama Ivana Viripajeva v formi intervjujev treh intelektualcev razkriva njihova prepričanja ter neskladja med poklicnimi stališči in zasebnimi življenji. "Lahko bi rekli, da tekst poskuša obsoditi spone kapitalizma, neokolonialnih zasužnjevanj tretjega sveta in vse pogubnejših podnebnih katastrof za človeka in celotno Zemljo ter v istem hipu odgovor zaupati vrhu treh znanstvenikov 21. stoletja, ki ob preučevanju človeške evolucije (in nasprotno, zakaj se dogaja zaviranje le-te) razvijejo tezo, da so človeški možgani vnaprej biološko determinirani," je o predstavi zapisala režiserka Nina Rajić Kranjac. Foto: Nada Žgank, vir: FB stran Prešernovo gledališče Kranj

Ars Slavoj Žižek: "Če primerjamo Trumpa na primer z Bernijem Sandersom, je Trump izrazit postmodernistični politik, Sanders pa staromoden moralist. In zaradi tega je današnja levica oziroma to, kar je od nje še ostalo, v težavah."

V četrtek, 22. septembra, se je v Cankarjevem domu v Ljubljani začela mednarodna filozofska konferenca z naslovom Gospodar – o sodobnih strukturah oblasti, ki jo bo sklenilo predavanje sodobnega ameriškega filozofa Erica Santnerja. Poleg njega so se na konferenci že predstavili številni ugledni in mednarodno priznani filozofi, tako domači kot tudi tuji, med katerimi najbolj izstopa Slavoj Žižek. Kot je v knjižici povzetkov zapisal dr. Mladen Dolar, idejni pobudnik konference, sega vprašanje gospodarja na začetek naše kulture, človeško zgodovino pa je gospodar preganjal tisočletja, se kazal skozi vedno nove oblike in postavljal vedno nove uganke. A filozofi in filozofinje na mednarodni filozofski konferenci Gospodar – o sodobnih strukturah oblasti se posvečajo predvsem problemom novih podob Gospodarja, povezanih s sedanjim časom. Konferenca je posvečena aktualnemu pretresanju Heglove misli, naslov namreč napeljuje na slovito dialektiko gospodarja in hlapca iz njegovega dela Fenomenologija duha. Eden od vrhuncev konference je bil četrtkov nastop Slavoja Žižka v polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Potrebno je omeniti, da je Žižek o gospodarju že pisal in nekje izpostavil, da marksistično branje dialektike gospodarja in hlapca spregleda, da je gospodar »nazadnje izmislek hlapca« […] in »hlapec se osvobodi gospodarja šele, ko izkusi, kako je bil gospodar le utelešenje samoblokade njegove lastne želje«. V tokratnem predavanju z naslovom Čigav služabnik je gospodar? pa se je navezal na konkretni politični primer: »Najbolj vidna oblika vrnitve potlačenega, je obscen gospodar – nov lik, morda lik freudovskega praočeta. Nekoč tradicionalna avtoriteta izgublja svoj bistveno moč, ker se k njej ni več mogoče vrniti. Vse te vrnitve k tradicionalni avtoriteti so postmoderne prevare. Ali Donald Trump uteleša tradicionalne vrednote? Ne, nikakor, njegov konservatizem je postmoderna predstava, gromozanski egotrip. Z opolzkimi igranjem na tradicionalne vrednote, pomešane z javnimi nespodobnostmi, je bil Donald Trump ultimativen postmodernistični predsednik. In če primerjamo Trumpa na primer z Bernijem Sandersom, je Trump najbolj izrazit postmodernistični politik, Sanders pa staromoden moralist. In zaradi tega je današnja levica oziroma to, kar je od nje še ostalo, v težavah.« Ob tem je Žižek na koncu še opozoril na pomen Heglove misli, ki nas uči, da se ideje lahko ponesrečijo, a se bodo morda naslednjič posrečile. In zato po njegovem prihaja čas Heglove misli. Foto: Gregor Podlogar

Ars Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo

Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času. V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur. Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije. Foto: Iza Pevec

Ars 18 uprizoritev na festivalu Lutke

Lutkovno gledališče Ljubljana v sodelovanju s Cankarjevim domom in Centrom urbane kulture Kino Šiška te dni gosti 16. festival Lutke 2022. Na njem se bo zvrstilo 18 uprizoritev slovenskih in tujih umetnic in umetnikov za starostno raznoliko občinstvo. V odrska doživetja se vpletajo številni lutkovni jeziki, tehnike, poetike in estetike, lutkovno-animacijske forme se družijo z likovnimi govoricami upodabljajočih umetnosti in s sodobno vizualno umetnostjo, imajo pa tudi eksperimentalno-abstrakten značaj. Največ pa je vendarle predstav predmetnega gledališča. Foto: iz predstave Sonja in Alfred / LGL

Ars "V širšo javnost smo priklicali 'sarajevski safari', kaj bo sledilo, ne vem" - Miran Zupanič

Med mnogimi dramatičnimi epizodami obleganja Sarajeva v letih 1992 do 1996, je javnosti doslej ostala prikrita čudaška in sprevržena zgodba o safariju na ljudi. Pri obleganju Sarajeva je na srbski strani poleg Vojske Republike Srbske, prostovoljcev in plačancev delovala še posebna skupina. To so bili premožni tujci, ki so plačevali visoke zneske, da so streljati na prebivalce obleganega mesta. Režiser Miran Zupanič v svojem zadnjem dokumentarnem filmu Sarajevo safari osvetli omenjeni lov na civiliste. Vir fotografije: Arsmedia.

Ars Speculum Artium 2022

Trbovlje so letos vnovič središče tuje in domače novomedijske kulture pri nas. Mednarodni festival Speculum Artium ponuja prikaz in izkušnjo osupljivega sveta, v katerem se dosežki sodobne tehnologije prepletajo z neizmerno domišljijo umetnikov. Tudi letošnji, že štirinajsti mednarodni festival Speculum Artium predvsem oblikujejo interaktivni projekti. Seveda pa se že po tradiciji kot festival znotraj festivala odvija Digital Big screen 360, ki na velikem platnu ponuja ogled video produkcije. Štirinajsti festival novomedijske kulture Speculum Artium tudi tokrat vsebinsko prepleta spoznanja preteklosti, dogajanja v sedanjosti in vizijo daljne prihodnosti. Večina festivalskih postavitev se s pomočjo tehnološkega eksperimentiranja vrača k naravi in naravnim procesom razmišljanja ter se osredotoča na preproste vsakdanje procese življenja. Program festivala oblikujejo interaktivni projekti slovenskih in tujih avtorjev, ki se v svojem bistvu vsebinsko približajo razmišljanju vseh nas. Vsak projekt je zgodba zase in vsak projekt je del celote, ki jo zaokrožujejo prepletanja umetnosti – tehnologije ter znanosti – gospodarstva in turizma. Središče dogajanja pa Delavski dom Trbovlje. Letos z močnejšo zasedbo slovenskih ustvarjalcev. Foto: Arhiv Delavskega doma Trbovlje

Ars Turneja po okupirani Evropi štiri desetletja pozneje

Skupina Laibach je bila ustanovljena leta 1980. Po prepovedi delovanja v Jugoslaviji, jeseni leta 1983, se je skupina odpravila na turnejo, imenovano Turneja po okupirani Evropi. Prepotovali so dele vzhodne in srednje Evrope, Skandinavije ter Velike Britanije. Turneja je bila dokumentirana zvočno in fotografsko, pozneje pa je fotografsko gradivo obveljalo za izgubljeno. Pred nekaj leti ga je Teodor Lorenčič, takratni član kolektiva Laibach, našel ob selitvi in praznjenju stanovanja. Fotografije je, skupaj z bogatim besedilom, izdal pri eni od beograjskih založb z naslovom Laibach: 40 let večnosti. Ob izidu angleške različice bodo v galeriji Photon v Ljubljani odprli razstavo fotografij skupine, ki je leta 1983 »osvajala« Evropo. Petra Tanko se je pogovarjala s kustosom Dejanom Slugo, vodjo galerije Photon. FOTO: detajl fotografije/Galerija Photon/Teodor Lorenčič

Ars Vincenc Gotthardt: Pod barvami na sliki (Arsova lastovka 2022)

Na 31. natečaju za najboljšo kratko zgodbo programa Ars Radia Slovenija je dobil nagrado Arsova lastovka Vincenc Gotthardt. Pod barvami na sliki je pretresljivo besedilo o staranju in spominu, ki se odvija v majhni vasi. Tretjeosebni pripovedovalec postavlja v središče zgodbo glavnega junaka, ki ob motivu starih vrat domačije, s katerih se lušči barva, vzpostavlja zamejen in približan pogled na izginevanje.

Ars Vincenc Gotthardt: "Slovenski jezik mi je velika srčna zadeva"

Vincenc Gotthardt, ki je žirijo 31. literarnega natečaja za najboljšo kratko zgodbo Programa Ars prepričal z zgodbo Pod barvami na sliki, pravi, da živi za slovenski jezik, "ki mi je velika srčna zadeva in mi je v veliko veselje v deželi, v kateri postaja vedno bolj tih in ponekod celo izginja". Izdal je dve knjigi. Leta 2014 je pri Mohorjevi založbi v Celovcu izšla knjiga risb vseh župnijskih cerkva na Koroškem z naslovom Sacra Carinthia. Farne cerkve krške škofije v črti in črki. Leta 2020 pa je pri isti založbi izšel še roman Na drugem koncu sveta, s katerim se je uvrstil med finaliste nominirancev za nagrado kresnik leta 2021.

Ars Radko Polič - Rac, in memoriam

Umrl je velikan slovenskega igralstva. Foto: Bobo

Kultura

Svet kulture Festival Stoptrik v znamenju iskanja dvojnika

V Mariboru se začenja festival StopTrik, ki sodi med največje festivale stop animacije v Evropi. Osrednji gost bo čilenski avtor Hugo Covarrubias, režiser pretresljivega animiranega filma Bestia, nominiranega za oskarja v kategoriji kratkih animiranih filmov. Na festivalu bodo animirani film obravnavali kot element širše kulturne slike, v kateri srečamo paradoksalno, srhljivo, a vendar fascinantno figuro dvojnika – duplikata. V oddaji tudi o dokumentarnem filmu Tržaške prikazni, filmskem portretu Dušana Jelinčiča in slavističnem kongresu, ki se jutri začenja v Trstu.

Glasovi svetov Moč in senzibilnost pogleda svetovno priznanih fotografinj

Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan in nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, pogled na svet. Ali kot je zapisala znamenita Susan Sontag, »fotografije nas učijo novega vizualnega koda, s tem pa spreminjajo in širijo naše pojme o tem, kaj je vredno pogleda in kaj imamo pravico gledati«. Vsaka fotografija ima v sebi sporočilno vrednost in tokrat nas bo zanimalo, kaj nam s svojimi fotografskimi deli sporočajo oziroma so poskušale sporočiti ene najbolj znanih svetovnih fotografinj. V svetu fotografije, ki je še vedno pretežno moški poklic je kar nekaj žensk, fotografinj, ki sodijo v sam svetovni vrh fotografske umetnosti, tudi reportažne. Kako so gledale na svet, v čem se njihov pogled razlikuje od moških kolegov? Mnoge med njimi so bile izrazite humanistke, socialno občutljive, zelo samosvoje in zavezane svobodi, predvsem kreativni, pa vendar – kje so se morale ukloniti, vliti v stereotipni kalup patriarhalnemu modusu operandi, ki še vedno vlada svetu? "Fotoaparat je instrument, ki nas uči, kako videti življenje brez aparata" je nekoč izjavila Dorothea Lang, ameriška fotografinja, ki je zaslovela s svojo znamenito serijo fotografij migrantske matere, družine, posnete v času velike gospodarske krize. Fotografinja Letizia Battaglia, tudi ena najvidnejših intelektualk naše dobe, pa je s fotoaparatom v roki pripovedovala ne le zgodbo Sicilije in cosa nostre, temveč vse Italije. Za debato o znamenitih velikih ženskah pretekle in sodobne fotografije je avtorica oddaje in voditeljica Liana Buršič gostila dr. Marijo Skočir, višjo kustosinja, vodjo alerije Jakopič in galerije Vžigalica ter Manco Juvan, mednarodno priznano fotografinja, fotoreporterko.

Jezikovni pogovori K-pop je vse pogosteje poglavitni razlog za študij korejščine

Zanimanje za korejsko kulturo in jezik se povečuje; zanimivo, da tudi med osnovnošolci. Med osrednjimi razlogi je vpliv korejske popkulture oziroma k-popa. Gostja oddaje je Saška Rovšnik z Inštituta Kralj Sejong, korejskega jezikovnega kulturnega centra v Ljubljani, ki se je navdušila nad korejsko kulturo in jezikom ravno zaradi k-popa. V oddaji smo osvetlili tudi lastnosti tega jezika in kulture. Ena zanimivih lastnosti korejščine je, da Korejci ne uporabljajo izraza »moj/moje«, ampak samo »uri« – »naše« (ponovitev). Foto: Reuters.

Svet kulture "Zaprta študija. New constructive ethics"

"Kako biti in ostati etičen?" je vprašanje, ki ga bo ob dilemah posameznikove svobode, človečnosti, ekologije, nasilja, neenakosti, smisla in seveda Boga zastavljala predstava "Zaprta študija. New constructive ethics" v Prešernovem gledališču Kranj. Drama Ivana Viripajeva v formi intervjujev treh intelektualcev razkriva njihova prepričanja ter neskladja med poklicnimi stališči in zasebnimi življenji. "Lahko bi rekli, da tekst poskuša obsoditi spone kapitalizma, neokolonialnih zasužnjevanj tretjega sveta in vse pogubnejših podnebnih katastrof za človeka in celotno Zemljo ter v istem hipu odgovor zaupati vrhu treh znanstvenikov 21. stoletja, ki ob preučevanju človeške evolucije (in nasprotno, zakaj se dogaja zaviranje le-te) razvijejo tezo, da so človeški možgani vnaprej biološko determinirani," je o predstavi zapisala režiserka Nina Rajić Kranjac. Predstavljamo tudi roman Polovica dvojine avtorice Vande Šega, ki notranjo moč in navdih črpa iz domačega okolja. Roman, ki ga je izdala Mohorjeva družba, pripoveduje o soočanju družine z izgubo hčerke v prometni nesreči. foto: Nada Žgank

Oder Pia Brezavšček: Model etike skrbi kot antagonizem prevladujočemu modelu umetnik-producent na slovenski neodvisni uprizoritveni sceni

Vabimo vas k poslušanju prvega dela besedila z naslovom Med egom in skrbjo. Nekaj opazk o neodvisni uprizoritveni sceni, ki ga je napisala Pia Brezavšček, trenutna urednica revije Maska. Besedilo zatorej neodvisno uprizoritveno sceno motri s pozicije umeščenosti in aktivno udeležene opazovalke polja neodvisne uprizoritvene scene, »katere spolno pogojene«, zapiše Pia Brezavšček, »generacijske in hierarhične izzive doživljam tudi na lastni koži pri svojem delu kot urednica revije v nedavno generacijsko prenovljenem zavodu Maska. Z neodvisno uprizoritveno sceno mislim na mrežo nevladnih organizacij in posameznic in posameznikov na polju uprizoritvenih umetnosti, ki se je napletla od osamosvojitve države v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Avtorica postavi tezo, da se model etike skrbi pojavi v antagonizmu do prevladujočega modela umetnika-producenta, ki se je uveljavil pred desetletji in se po večini še vzdržuje, čeprav se že dogaja menjava generacij in delovanje v spremenjenih družbenih razmerah. Besedilo Med egom in skrbjo. Nekaj opazk o neodvisni uprizoritveni sceni je objavljeno v reviji Dialogi, številka 5 do 6, letnik 58, 2022. na fotografiji: Barka, prostorska postavitev, del projekta Arhitektura sanj, Muzeum - 25 let, oktober - november 2020, www.muzeum.si

Kdo smo? Miti in legende pod Kamniškimi Alpami

V drugi oddaji o mitih in legendah na Slovenskem preverjamo zgodbe iz krajev pod Kamniškimi Alpami.

Esej na radiu Agata Tomažič: Blues rdečega svinčnika

Pisateljica in prevajalka Agata Tomažič v eseju Blues rdečega svinčnika spregovori o lektorskih licencah in poskusih regulacije lektorskega poklica. Objavljen je bil v časopisu Pogledi leta 2013. Za radijski medij so esej oblikovali: napovedovalca Mateja Perpar in Aleksander Golja, tonski mojster Nejc Pipp in glasbeni urednik Mihael Kozjek. V oddaji slišimo odlomke iz skladbe Ogledala Milka Lazarja.

S knjižnega trga Debeljak, Naji, Vuong, Gantar

Lukas Debeljak: Poznati kot voda Franjo H. Naji: Noč na obisku Ocean Vuong: Bežen trenutek bajnosti Jure Gantar: Eseji o komediji Recenzije so napisali Veronika Šoster, Miša Gams, Petra Meterc in Ana Lorger.

ARS humana Izziv dediščine – Žička kartuzija

Konjiška občina je leta 2020 začela obnavljati cerkev sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji, za katero je država zagotovila dva milijona evrov. Statični sanaciji objekta je po idejni zasnovi arhitekta Roka Žnidaršiča sledilo pokritje cerkve s premično streho, kar pa je vzbudilo kar nekaj polemik in razdvajanj. Še posebno umetnostnozgodovinska stroka in arhitekti so bili in so glede primernosti tovrstnega pokritja na različnih bregovih. Obnova Žičke kartuzije poteka že vrsto let, konservatorji pa so ob prvih zavarovalnih posegih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja sprejeli odločitev, da tako pomembne razvaline potrebujejo streho. To se je zdaj zgodilo, pomična streha bo z razgledno potjo za obiskovalce zagotovo zelo zanimiva. Tako napovedujejo vodene oglede na pomično streho za manjše skupine do največ 12 obiskovalcev in enega vodnika, ogledi pa bodo potekali ob točno določenih urah in bodo dodatno plačljivi. Sicer s tem ambiciozni načrti konjiške občine za nadaljnjo obnovo kompleksa kartuzije še niso končani, saj Zavod za varstvo kulturne dediščine izdeluje konservatorski načrt, in ko bo ta izdelan, bodo tudi znane smernice za naslednje stopnje projekta. Več o izzivih, ki jih prinaša končanje pokritja cerkve sv. Janeza Krstnika s pomično streho v Žički kartuziji, pa pogovoru, v katerem sodelujejo mag. Tjaša Kangler, vodja Turistično-informacijskega centra Slovenske Konjice, univ dipl. inž. arh. Rok Žnidaršič iz Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani in Matija Plevnik, konzervatorski svetovalec Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Celje. Foto: Milan Trobič

Svet kulture Dolgo črno poletje, 56. Bitef

V Beogradu so slovesno odprli 56. mednarodni gledališki festival Bitef, ki se je sicer začel že prej, s t. i. prologom in predstavo »Ni konec sveta« nemškega gledališča Schaubüne v režiji Katy Michel, ene izmed zvezdnic festivala. Letos ga bodo zaznamovali tudi Slovenci – svetovno premiero bo tam doživela predstava Maske Žige Divjaka. V lapidariju kostanjeviške Galerije Božidarja Jakca pa so odprli še predzadnjo letošnjo razstavo, in sicer štirinajstih risb Erika Mavriča, z naslovom Dolgo črno poletje. Nastale so v tehniki oglja na vezano ploščo.

Eppur si muove - In vendar se vrti Pravična trgovina

»Pravičnost je zadeva vseh nas,« opozarja kampanja več kot 100 evropskih organizacij, ki Evropsko unijo poziva k sprejemu strožje zakonodaje na področju mednarodne trgovine. Zanjo je namreč še vedno značilno veliko izkoriščanje ljudi in okolja. Evropska komisija je pred meseci predlagala direktivo, ki od velikih podjetij zahteva skrbni pregled svojih dobavnih verig na tem področju, da bi se izognili kršitvam človekovih pravic. Predlog je korak v pravo smer, vendar ima veliko pomanjkljivosti.

Glasba

Operna jutranjica Tristanova zgodba

Oddaja prinaša izris Tristanove mladosti, kakor je opisana v keltski legendi o Tristanu in Izoldi, katere nadaljevanje pripoveduje tudi Wagnerjeva glasbena drama, z monumentalno fresko njune ljubezni vred. Ljubezni, prežete z neskončnim veseljem, a hkrati tudi z neizmerno žalostjo.

Glasni novi svet Hrup iz tujih in domačih logov

Poslušamo elektroakustično glasbo, goste bordune, preobražena glasbila in hrupne zvočne planjave v delih Philla Niblocka, njegovo delo Noizzze v izvedbi strunarskega tria IRE, novo izdajo nenavadnega projekta Ansambla Nojzeta Slaka pri domači založbi ŠOP Records in še novo ploščo skladatelja Valeria Tricolija.

Glasbeni utrip Uvodni koncerti ciklov Kromatika, Srebrni abonma in sezone SNG Opera in balet Ljubljana

izpostavljamo četrtkov uvod v letošnjo sezono cikla Kromatika Simfonikov RTV Slovenija, na katerem je prvič zazvenelo novo delo Mateja Bonina z naslovom Eppur si muove IV. Sledi kratek skok v Maribor, kjer so prejšnjo sredo v sklopu Festivala Maribor s komornim programom nastopili sopranistka Nika Gorič, pianist Simon Trpčeski, violinist Benjamin Ziervogel in violončelist Gal Faganel. Nato predstavljamo novo sezono SNG Opere in baleta Ljubljana, strnili bomo vtise po orgelskem recitalu Šveda Gunnarja Igenstama v Srebrnem abonmaju, povzeli utrip ljubljanskega festivala zvočnih sprehodov, zvočnih dogodkov in refleksij To)pot ter poročali o klavirskem recitalu Danijela Breclja minuli petek v sklopu festivala Kogojevi dnevi v Kanalu ob Soči. Prav ob koncu oddaje bo na vrsti še nekaj panoramskih razgledov onkraj slovenskih meja; pokukali bomo v beneško operno hišo La Fenice in na World Choral Expo na Portugalskem.

Mojstri samospeva Samospevi Marija Kogoja, 1. del

20. septembra je minilo 130 let od skladateljevega rojstva. Bil je eden redkih predstavnikov slovenske avantgarde in ekspresionizma, njegova glasbena govorica pa je edinstvena mešanica elementov pozne romantike, atonalnih prvin in svobodne tonalnosti. Po številu je njegov opus najbogatejši v zborih, druga njegova najmočnejša stran pa so samospevi.

Glasba našega časa Anna Korsun

Oddajo posvečamo plošči Ulenflucht, debitantski izdaji glasbe ukrajinske vokalistke ter predvsem skladatejice Anne Korsun (Wergo, 2018). Skladateljica se na njej predstavi kot agilna komponistka, ki svoj jezik izbira glede na program in idiom izbranih zasedb, hkrati pa ustvarja presunljive, mestoma celo srhljive zvočne svetove.

Petkov koncertni večer Wieder, Gansch & Paul trio in trobilni ansambel SiBrass

Petkov koncertni večer namenjamo glasbi za trobila. Predvajali bomo posnetke z uvodnega koncerta lanske sezone koncertnega cikla SiBrass, ki ga je 2. marca lani v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji udarno začel trio Wieder, Gansch & Paul, ena najimenitnejših trobilnih zasedb zadnjih let. V zasedbi igrajo trobentač Thomas Gansch, pozavnist Leonhard Paul in tubist Albert Wieder, glasbeniki, ki so sodelovali v sloviti »glasbenogledališki« zasedbi Mnozill Brass. V Ljubljani so se predstavili z dvojnim programom – svojim, ki zajema množico priredb žanrsko in slogovno raznovrstnih glasbenih del, in tistim, ki so ga izvedli skupaj s trobilnim ansamblom SiBrass.

Skladatelj tedna John Dowland, 3. del

John Dowland je na koncu šestnajstega in v začetku sedemnajstega stoletja deloval v raznih evropskih državah. Zaslovel je predvsem s pesmimi ob spremljavi lutnje in danes poleg Purcella in Brittna velja za največjega angleškega skladatelja solistične vokalne glasbe.

Koncertni dogodki na tujem Izgubljena generacija

Kirill Petrenko je program koncerta 10. junija v Berlinski filharmoniji posvetil trem judovskim skladateljem, ki so bili v času nacizma izpostavljeni antisemitskemu preganjanju in katerih glasba se še vedno redko izvaja. Poslušali bomo Drugo simfonijo Erwina Schulhoffa, ki navduši s svojim eksperimentalnim poigravanjem s slogi. Potem bosta na vrsti skladbi, polni italijanskega temperamenta, skladatelja Leoneja Sinigaglie s koncertnim mojstrom Noahom Bendixom-Balgleyjem kot solistom. Finale pa bo bujno ekspresivna Lirična simfonija Aleksandra Zemlinskega z Lise Davidsen in Christianom Gerhaherjem.

Slovenski solisti Dalibor Miklavčič

Predstavljamo pogovor z organistom in profesorjem na ljubljanski Akademiji za glasbo, Daliborjem Miklavčičem. Umetnik igra na različne inštrumente s tipkami in rad preučuje historično izvajalsko prakso. Kot velik občudovalec glasbe Wolfganga Amadeusa Mozarta je iskal korenine njegovega glasbenega jezika in tako naletel na partiture njegovega sodobnika, ki odkrivajo skladatelja, ki ga je Mozart zelo občudoval in je bil zanj tudi eden od virov navdiha.

Skladatelj tedna John Dowland, 2. del

Dowland velja za enega največjih avtorjev glasbe za lutnjo. Izpod njegovega peresa se je ohranilo več kakor sto skladb za ta instrument v najrazličnejših oblikah in slogih. Pri komponiranju se je zgledoval po italijanskih in francoskih lutnjistih, nanj pa je vplivala tudi vokalna glasba renesančnih mojstrov, kot so Orlando di Lasso, Luca Marenzio, Thomas Tallis in Thomas Weelkes.

Koncert evroradia Violinistka Leila Josefowicz v Pragi

Šef dirigent Simfoničnega orkestra Praškega radia Alexander Liebreich je na zadnji koncert lanske sezone 13. junija v Prago povabil ameriško zvezdniško violinistko Leilo Josefowicz, ki je izvedla Concerto funebre za violino in orkester Karla Amadeusa Hartmanna. Liebreichov rojak ga je začel pisati leta 1939 kot odziv na nacistično zasedbo Češkoslovaške ter kot simbol solidarnosti vanjo vključil znameniti husitski koral »Kdo ste, božji bojevniki«. Njegovo najbolj znano obdelavo lahko slišimo v simfoničnih pesnitvah Tábor in Blaník iz Smetanovega cikla Moja domovina, aluzije nanj pa najdemo tudi v prvem delu na sporedu, monumentalni simfonični pesnitvi Praga, s katero se je Josef Suk, najpomembnejši učenec Antonína Dvořáka, poklonil češki prestolnici. Ta češko-bavarski program bo dosegel vrhunec z izvedbo monumentalne Alpske simfonije Richarda Straussa.

Jazz

Jazz session Toots Thielemans - Live in Tallin

Sloviti jazzovski zgodovinar Ted Gioia je zapisal, da je Thielemans postavil orglice na jazzovski zemljevid in postal najpomembnejši izvajalec na tem netipično jazzovskem inštrumentu. Na koncertu v Tallinu, v okviru festivala Jazz Kaar, so z mojstrom ustne harmonike nastopili Gösta Rundquist (klavir), Yashuito Mori (kontrabas) in Pekka Uotila (bobni).

Jazzovska jutranjica Dobro jutro jazzarji - ARS IN DRAMA!

Med drugim predstavljamo petkratnega dobitnika nagrade Grammy Jona Batista in njegov nov projekt, nov koncertni cikel ARS IN DRAMA in še marsikaj: Take 6: Can't Imagine Love Without You Esperanza Spalding: Song 7 Jon Batiste: I Need You Pat Metheny: Beat 70 Gregory Porter: Work Song \t Dianne Reeves: Solitude \t Ahmad Jamal: Wave Stan Getz: Falling In Love \t Dee Dee Bridgewater: My Ship Tadej Tomšič/Nuška Drašček: Orion\t Chick Corea: Got A Match\t

Orkestralni jazz Chicago Jazz Philharmonic Chamber Ensemble - Havana Blue

Projekt je začel nastajati, ko sta se na jazz festivalu v Chicagu, posvečenem Milesu Davisu, spoznala omenjeni Orbert Davis in Frank Chavez, umetniški vodja glasbeno baletne inštitucije River North Dance. Beseda je dala besedo in kmalu sta ugotovila, da se želita posvetiti jazzovskim koreninam skozi poznavanje kubanske glasbe.

Jazz avenija Jazz avenija

Oddaja prinaša novosti s sodobne jazzovske scene, obravnava pa tudi zanimive zgodovinske jazzovske teme.

Samó muzika Bratko Bibič & Begnagrad

Pogovor z ustanoviteljem kultne zasedbe, iz katere so izšli nekateri pomembni slovenski glasbeniki, kot so Aleš Rendla, Nino De Gleria, Bogo Pečnikar...

Jazz Ars Jazz ars

V oddaji se posvečamo predvsem ključnim jazzovskim osebnostim, ki so zaznamovali zgodovino jazza. Raziskujemo pa tudi povezave jazzovske glasbe z drugimi umetnostmi – od slikarstva, fotografije do literature.

Jazz siesta Sobotno jazzovsko lenarjenje

Poslušajte naslednje izvajalce in skladbe: Joni Mitchell: At Last (Warren) Horace Silver: Song For My Father (Silver) Ella Fitzgerald: Mack The Knife (Weill)\t Wayne Shoerer: Infamnt Eyes (Shorter)\t Clifford Brown: Smoke Gets (Kern)\t

Jazz Ars Joe Newman

Oddajo bomo namenili glasbi ameriškega trobentača, skladatelja in pedagoga Joeja Newmana. Kar trinajst let je bil član Orkestra Counta Basieja in bil tudi vodja različnih malih zasedb. Bil je eden najbolj spretnih instrumentalistov, izjemen v visokih legah in neverjetno zabaven na nastopih. Joseph Dwight Newman se je rodil 7. septembra leta 1922 v New Orleansu v glasbeni družini – oče je bil pianist. Trobentač Joe Newman bi torej letos dočakal sto let.

Tretje uho Treetop

Poseben zvok skupini Treetop daje neobičajna inštrumentacija – harmonika, pozavna in kontrabas. V svojem muziciranju združujejo jazz, klasično in ljudsko glasbo, kot tudi sodobne kompozicijske tehnike.

Jazz session Maria Schneider & WDR Big Band - Data Lords

Prvo ime orkestralnega jazza na svetu je že kar nekaj let Maria Schneider, komponistka in dirigentka, pa tudi vodja orkestra. V središču njenega zanimanja je tudi boj za avtorske pravice glasbenikov. Tako plošče izdaja le še pri založbi ArtistShare, ki je povsem na novo postavila pravila glasbenega založništva. Projekt Data Lords je bil nagrajen z dvema nagradama Grammy. Poslušajte izvedbo iz Berlinske filharmonije, z najboljšim nemškim orkestrom, WDR Big nbandom iz Kölna.

Jazzovska jutranjica Dobro jutro jazzarji

Brad Mehldau: It Might As Well be Spring (Rodgers)\t The Manhattan Transfer: Armando's Rhumba (Chick Corea)\t Kurt Elling/James Morrison: Nature Boy (Aberle)\t Stacey Kent: Fotografia (Jobim)\t David Sanborn: Windmills Of Your Mind (Legrand)\t Tomatito/Michel Camilo: Oblivion (Piazzolla)\t Tadej Tomšič: Ta noč je moja (Bončina)\t Cassandra Willson: Crazy (Willson)\t Pat Metheny: Cherokee (Noble)\t Bob Mintzer: Beyonf The Limit (Mintzer)\t

Radijska igra

Kratka radijska igra Franz Kafka: Šakali in Arabci

Tudi Kafkova kratka proza, nekakšni fragmenti njegove literarne ustvarjalnosti, vselej izpričujejo značilne prvine literarnega maga. V radijski priredbi ene izmed njih se popotnik znajde v arabski deželi in tam sreča med seboj sprte šakale in Arabce. Vendar bi popotnikovo poseganje v spore povzročilo njihovo zavezništvo. Uravnotežena nasprotja so namreč način življenja, ki ga vzdržujeta obe sprti strani. Prirejevalka in dramaturginja: Vilma Štritof Režiserka: Ana Krauthaker Tonska mojstrica: Sonja Strenar Skladatelj in izvajalec glasbe: Lado Jakša Šakal – Violeta Tomič Popotnik – Uroš Fürst Arabec – Primož Pirnat Uredništvo igranega programa Zvočni posnetek šakalov je prijazno odstopil Prirodoslovni muzej Slovenije, igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija decembra 2015.

Radijska igra Alenka Bole Vrabec: Ne bojim se ne hudiča ne biriča!

Na gradu Gewerkenegg v Idriji so sodili tolpi tihotapcev živega srebra, med katerimi je bila tudi Marina Melhiorca, najstarejša poimensko znana prekupčevalka z idrijsko čipko. "Že med preučevanjem virov me je pritegnila Melhiorca kot nasprotje med podobo naivne žrtve in glavnega veznega člena tihotapcev na drugi strani. Njena zgodba odpira vprašanja o družbeni pravičnosti, položaju žensk v družbi, revščini, nasilju in ljubezni," je o njej izjavila raziskovalka Marija Terpin Mlinar. Dramaturg in režiser: Alen Jelen Tonska mojstrica: Sonja Strenar Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Jezikovna prirejevalka: Marica Brezavšček Melhiorca – Metka Pavšič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija decembra 2021.

Radijska igra Cvetka Bevc: Ježeštana

Psihološka drama govori z jezikom pravljičnih simbolov in bitij o ženskem hrepenenju po vrnitvi moškega, ki je zapustil dom, ženo in hčerki. Nadrealistična domišljija avtorice prikazuje svojevrstno kozmologijo ženske eksistence, ki hrepeni po dopolnitvi svojega nepopolnega sveta. Dramaturg: Pavel Lužan Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Staš Janež Avtorica zvirne glasbe: Cvetka Bevc Pestrna - Iva Zupančič Mati - Jerca Mrzel Oče - Slavko Cerjak Velika sestra - Vesna Jevnikar Mala sestra - Tanja Ribič Velika sestra otrok - Tanja Žagar Mala sestra otrok - Maša Valentič Gizdalin - Niko Goršič Berač – Boris Kerč Pijanec - Marko Simčič Pijanka - Mojca Ribič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija julija 1996.

Kratka radijska igra Indijanska legenda: Kondor ugrabitelj

Čudežni svet južnoameriških Indijancev, poosebljene naravne sile, se večinoma kažejo v živalskih likih. Podoba živali, ki si zaradi ljubezni zaželi postati človek, pa je znana tudi iz evropske kulture. Prevajalec: Pavel Fajdiga Prirejevalka: Mojca Jan Dramaturginja: Vilma Štritof Režiserka: Metka Rojc Tonska mojstrica: Metka Rojc Glasbeni opremljevalec: Peter Čare Pastirica - Stannia Boninsegna Kondor - Zvone Hribar Papagaj - Ivan Rupnik Pastiričina mati - Judita Zidar Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1992.

Radijska igra Rudi Šeligo: Jezik pascal

V ospredju je mlad zakonski par, ki ne zmore uresničiti svoje človeške avtonomnosti, ker se znajde v konfliktu z družbo. Računalniški jezik pascal je namreč metafora za družbeni sistem, ki je kodiran tako, da v njem ne more in ne sme biti drugačnosti. Mlademu paru se v boju za preživetje razodene, da nad sistemom obstaja še nekaj – mistično, skrivnostno, česar z racionalnim jezikom ni mogoče ne razložiti ne odstraniti, in zato se odločita za stik z odrešujočimi skrivnostnimi silami, pa čeprav se s tem izročita trpljenju. Z njim se ne odrešita, temveč se po martiriju prikopljeta le do svojih vlog v družbenem sistemu. Dramaturg: Pavel Lužan Režiser: Aleš Jan Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Borut Lesjak Stojan Temlin – Ivo Ban Brina – Jožica Avbelj Vid – Evelin Pristavec Direktor Gartner – Kristijan Muck Predsednik kontrole – Aleš Valič Člani kontrole – Marijana Brecelj, Saša Miklavc, Boris Ostan Vedeževalka – Štefka Drolc Anuška – Nina Skrbinšek Muto – Janez Hočevar Veronika – Veronika Drolc Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 1985

Kratka radijska igra Sabina Koželj Horvat: Deset

Igra je priredba kratke zgodbe, nagrajene na radijskem anonimnem natečaju. V njej potnica nič hudega sluteč potuje z vlakom, k njej pa prisede sopotnik, obseden s številom deset, ki si ga kot življenjski postulat zastavlja na vseh področjih. Ko si potnica ob njegovem odhodu iz kupeja le oddahne, pa jo čaka novo, podobno presenečenje ... Prek absurdne zgodbe je mogoče svet ugledati tudi s popolnoma dugačne, absolutne številske perspektive. Prirejevalka: Suzana Tratnik Dramaturginja: Vilma Štritof Režiserka: Špela Kravogel Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Ženska - Saša Mihelčič Potnik - Saša Tabaković Potnica - Maja Končar Glas iz zvočnika - Igor Velše Sprevodnik - Uroš Potočnik Uredništvo igranega programa Igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija marca 2022

Radijska igra Ivor Martinić: Le zaljubiti se ne smemo

Istoimenska uprizoritev enega najprodornejših hrvaških dramatikov mlajše generacije je bila v enaki igralski zasedbi in z istim režiserjem v Mestnem gledališču ljubljanskem marca lani. Martinić se dotika ali zareže v srčiko medčloveških odnosov, strahov in upov. V tem besedilu raziskuje, kako tiste družinske člane, ki ostanejo, boli, ko si nekdo od bližnjih upa izstopiti iz skupnosti in ubrati svojo pot. Prevajalka: Diana Koloini Dramaturginja: Vilma Štritof Režiser: Alen Jelen Tonska mojstrica: Sonja Strenar Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Janko – Boris Ostan Nikolina – Iva Kranjc Bagola Elza – Bernarda Oman Lucija – Lara Wolf Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2022.

Radijska igra Thomas Bernhard: Izboljševalec sveta (v spomin Radku Poliču - Racu (1942–2022))

Izboljševalec je tipičen lik provokativnega Bernharda. Obdarjen z nekaj avtobiografskimi potezami, malce bolehen, razdvojen, a dobro podkovan s filozofijo. Do družbenih mehanizmov je lucidno kritičen in posmehljiv, zaničuje oblast in zaspano ljudstvo, sovraži nagrade, ker naredijo človeka krotkega. Načrtno hudoben in ciničen je. Živi izključno v svoji glavi, telo s poslednjimi trzljaji bolečine pa ga brezupno opozarja, da ga pravzaprav sploh ni. Ljudi okrog sebe uporablja le z namenom, da iz njih iztisne in si prisvoji še poslednjo kapljico zemeljske energije. Poanta Bernhardove drame je torej tako imenovani sindrom »življenja v glavi«, s katerim je močno obremenjena vsa sodobna civilizacija. Vloga Izboljševalca je bila seveda pisana na kožo prav Radku Poliču - Racu. Izboljševalec: Radko Polič - Rac Prevajalka: Mojca Kranjc; avtorji radijske priredbe: Igor Likar, Lučka Gruden, Radko Polič - Rac; glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina; tonski mojster: Ivo Smogavec; režiser: Igor Likar. Produkcija Radia Maribor. Posneto januarja 2007.

Kratka radijska igra Elena Gremina: Jutranja kava

V groteskni igri je osrednji lik moški srednjih let v težavah. Rad bi se izvil iz zavoženega življenja in začel živeti na novo, z novo ljubeznijo do nove ženske. Pri tem ga ovirajo pomisleki, ki mu jih je bila vcepila vzgoja, zdaj pa mu jih vcepljajo prijatelji. Prevajalec in prirejevalec: Simon Dobravec Dramaturg: Pavel Lužan Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Miro Marinšek Oblikovalka glasbe Darja Hlavka Godina On - Slavko Cerjak Ona - Vesna Jevnikar Učitelj - Marko Simčič Prijateljica - Violeta Tomič Leonid - Simon Dobravec Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 1997

Kratka radijska igra Manka Kremenšek Križman: Dva tisoč petsto besed

Tako kot v svojih drugih zgodbah avtorica daje glas nevidnim oziroma prezrtim članom družbe. Hči obiskuje ostarelega očeta in senzibilno zaznava izginjanje bitja, ki ga je nekoč poznala, v bolnišničnem prostoru, kamor ga hodi obiskovat. Bolečo razsežnost staranja obravnava s toplino in človečnostjo. Prirejevalca: Sandi Jesenik, Klemen Markovčič Dramaturg in režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič Fonetičarka: Suzana Köstner Lektorica: Saša Grčman Hčerka – Maša Derganc Oče – Sandi Pavlin Psihiatrinja – Petra Govc Uredništvo igranega programa Igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija aprila 2022.

Radijska igra Tomo Kočar: Samanta

Za plodovitega radijskega dramatika sta značilna kritičen humor in satiričnost. Na prvi pogled je dobrodelnost nekaj plemenitega, se pa v svetu sprevrženih vrednot in iskanja tržne vrednosti vsake stvari za vsako ceno tudi ta plemenitost sprevrača v svoje nasprotje, v zaslužarstvo tistih, ki naj bi pomagali. Takšen je osnovni okvir zabavne igre. Dramaturg: Goran Schmidt Režiser: Aleš Jan Tonski mojster: Staš Janež Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Janez Zadnikar - Janez Škof Marija Zadnikar - Marijana Brecelj Samo - Aljoša Ternovšek Glas enega spola - Rok Matek Glas drugega spola - Maja Martina Merljak Receptorka - Asja Kahrimanović Eva Zadnikar - Medea Novak Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 2006.

Verstva

Bogoslužje Bogoslužje

Iz župnijske cerkve v Šempetru v Savinjski dolini prenašamo na 26. nedeljo med letom sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Mirko Škoflek, poje pa Mešani pevski zbor Skala pod vodstvom in ob orgelski spremljavi Andreje Randl.

Musica sacra Anton Martin Slomšek in glasba

V teh dneh mineva 160 let od njegove smrti. »Ptico boš spoznal po petju, človeka tudi: ako lepo poje, ima tudi lepo srce. In kar se o človeku posamezno – se lahko reče o vsem ljudstvu. Iz obilosti srca se glasijo pesmi in kjer ni čednih pesmi, tam tudi prebivati ni veselo«, je zapisal. Za pesmi je poskrbel kot pesnik in kot avtor melodij – večinoma so optimistične in veselega duha, kot je bil sam.

Glasba in sveto Na Slomškovo nedeljo - s Slomškovimi pesmimi

24. septembra, goduje škof in slovenski narodni buditelj Anton Martin Slomšek. Prav on je bil tisti, ki je sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža na današnjem Avstrijskem prenesel v Maribor – to je bil hkrati prvi korak k določitvi slovenske meje na Dravi. Zaslužen pa je tudi za številna druga dejanja, ki jih je kot velik rodoljub in predan duhovnik storil za svoj narod: leta 1852 je bila na njegovo pobudo ustanovljena Mohorjeva družba, leta 1853 je izdal pevski učbenik, v Celju je na novo ustanovil orglarsko šolo, z ustanavljanjem nedeljskih šol pa je širil izobrazbo med najnižje sloje ljudi. Bil pa je tudi pesnik. Njegove pesmi so take, kot je bil on sam – optimistične in veselega duha; nekatere med njimi boste v uglasbeni obliki slišali tudi v tokratni oddaji.

Sledi večnosti S predsednikom Liberalne Judovske skupnosti Robertom Waltlom o verskem izročilu roš hašana - o obredih in hrani ob tem prazniku ter o poslanstvu te skupnosti pri nas

Judje po hebrejskem koledarju praznujejo praznik roš hašana, judovsko novo leto, z njim vstopajo v leto 5783. Kako ga bodo praznovali v Liberalni Judovski skupnosti Slovenije, v eni od treh registriranih judovskih verskih skupnosti pri nas; kakšno je versko in simbolno sporočilo obredov in hrane, ki jo uživajo Judje ob tem prazniku. Zakaj so ustanovili Liberalno judovsko skupnost, kdo je njihov rabin, kdo so člani te skupnosti, nam pojasnjuje predsednik omenjene skupnosti Robert Waltl.

Sedmi dan O verskem izročilu judovskih praznikov roš hašana in jom kipurja z Jevgenijem Gorešnikom, znanstvenikom, Ukrajincem, judovskih korenin

Judje vstopajo v praznični čas. Kakšno je versko izročilo judovskih praznikov roš hašana, po hebrejskem koledarju gre za novo leto, in jom kipurja, ki simbolno naznanja očiščenje grehov in spravo z Gospodom. Kje so tu vzporednice s kesanjem v krščanstvu, zakaj je za Jude tako pomemben ta dan in od kod izvira skovanka grešni kozel, o teh vprašanjih premišljuje ukrajinski znanstvenik judovskih korenin dr. Jevgenij Gorešnik iz Inštituta Josef Stefan.

Bogoslužje Evangeličansko bogoslužje iz Puconcev

Iz evangeličanske cerkve v Puconcih na 14. nedeljo po Sveti Trojici neposredno prenašamo božjo službo, pri kateri bodo sodelovali tamkajšnji verniki. Vodila jo bo evangeličanska duhovnica Katja Ajdnik, za glasbeni del pa skrbita kantor Matija Horvat ter skupina Duo Mystica, ki jo sestavljata Miran Čarni in Monika Novak.

Glasba in sveto Žalostna Mati Božja in Povišanje sv. Križa - dva jesenska cerkvena praznika v glasbi

Oba praznika se nanašata na Jezusovo trpljenje, zaradi zgodovinskega ozadja sta na jesenskem koledarju in ne sredi postnega časa, ki je spomladi in kot bi morda pričakovali. Na Jezusovo in Marijino trpljenje pa se nanaša tudi glasba, polna bolečine, žalosti in sočutja. Skladatelji so se pri slikanju trpljenja posluževali tonske simbolike – kromatike oz. poltonov, ki po baročnem nauku o afektih pomenijo bolečino ter tako imenovanega križanja glasov, ki s tonskimi skoki v posameznih glasovnih linijah ustvarjajo podobo križa.

Musica sacra Psalmi Aleksandra Zemlinskega

Letos mineva 80 let od skladateljeve smrti. Z vero in politiko se ni ukvarjal prav dosti, čeprav je izhajal iz versko in narodnostno zelo zanimive družine - oče Adolf je bil katoličan, mati se je rodila v Sarajevu – očetu sefardskemu Judu in materi bosanski muslimanki. Vsa družina se je zatem spreobrnila v judovstvo in Zemlinski je odraščal kot Jud, pozneje se je spreobrnil v protestantizem. Čeprav je ustvaril sorazmerno malo glasbe z duhovno vsebino, danes njegove uglasbitve Psalmov št. 13, 23 in 83 uvrščamo med njegova najboljša dela.

Sedmi dan Moč učenja in navduševanja nad Božjo besedo

Za nami je začetek veroučnega leta in tudi katehetska nedelja in zaključek tedna mladih. Kako mladim pri veroučnih srečanja lahko ponudimo spodbudo za krsˇcˇansko zˇivljenje in udejstvovanje? Izpostavili bomo ključno vlogo katehetov, ki poučujejo. Kako se teološka vsebina ubesedi v veroučnih naukih in do kakšnih sprememb je prihajalo skozi zgodovino, ter kako pomembno vlogo imajo mladi v zˇupnijah? Gost v oddaji bo duhovnik doc. dr. Andrej Šegula s Katedre za pastoralno in oznanjevalno teologijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.

Sledi večnosti Darovi iz Slovenije ob pomoči misijonark in misijonarjev pišejo lepe zgodbe v Afriki

V Slovenski Karitas so to poletje že šestnajstič zbirali humanitarno in razvojno pomoč za najrevnejše otroke in družine v osrčju Afrike. V letošnji akciji Za srce Afrike tudi za izgraditev kuhinje pri eni od katoliških srednjih šol v Senegalu. Kakšne so bivanjske razmere v tej deželi, kako sobivajo kristjani z večinskim muslimanskim prebivalstvom, pojasnjuje redovnica Polona Švigelj, za katero je devet let misijonskega dela v Senegalu. Čeprav je minilo že nekaj let, od kar je sestra Polona zapustila to afriško državo, ostaja povezana z njo.

Bogoslužje Bogoslužje

Iz cerkve Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani na 24. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje dr. Janez Juhant, poje pa Cerkveni mešani pevski zbor Franceta Gačnika pod vodstvom Dominika Krta.

Literatura

Lirični utrinek Tone Pavček: Meteorolog

Na današnji dan leta 1928 se je rodil Tone Pavček, pesnik, prevajalec in urednik. Bil je eden od četverice, ki je ustvarila Pesmi štirih, bil je zelo priljubljen med širokimi krogi bralcev. Njegova poezija ni hermetična, kot pesnik je vedno stremel k razumljivosti in bližini. Pavčkovo pesem Meteorolog interpretira Akira Hasegawa.

Literarni nokturno Don Paterson: Pesmi

Don Paterson je eden najopaznejših sodobnih škotskih pesnikov. Za zbirko Nič nič (1993) je dobil nagrado za najboljši pesniški prvenec, za zbirki Božji dar ženskam in Pristajajoča luč pa nagrado Thomasa Stearnsa Eliota – je edini pesnik, ki je to nagrado dobil dvakrat. Objavil je še več pesniških zbirk, opaženih tudi pri kritiki. Pri založbi Picador Macmillan je urednik za poezijo, poučuje pa kreativno pisanje. Paterson piše včasih v povsem pogovornem jeziku, včasih v izrazito eruditskem, vsakdanjo igrivost pa učinkovito prepleta s skoraj romantičnim hrepenenjem po presežnem. Pesnika bomo še bolje spoznali v Literarnem nokturnu ob poslušanju njegovih pesmi v prevodu Mateje Komel Snoj. Prevajalka Mateja Komel Snoj, režiserka Ana Krauthaker, interpret Milan Štefe, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojster zvoka Matjaž Miklič, urednik oddaje Marko Golja. Produkcija 2017.

Odprta knjiga na radiu Rado Murnik: Ženini naše Koprnele 1/8

Pisatelj Rado Murnik je duhovito opisal napore glavne junakinje Koprnele pri iskanju ženina. Čas dogajanja je prva svetovna vojna. To je čas, ko je bilo ženinov malo, draginja pa zelo velika. Neporočena Koprnela je bila veliko breme za družinski proračun. Pri iskanju ženina je tako sodelovala vsa družina. Še najbolj pa se je »izkazala« Koprnelina sestra Vida, učenka in pisateljica 5. razreda. Humoresko je pod vodstvom režiserke Suzi Bandi interpretirala igralka Urška Taufer. Produkcija: Radio Trsta A, 2021.

Lirični utrinek Ludvik Mrzel: Nikogar več

Na današnji dan leta 1971 je umrl pesnik Ludvik Mrzel. Rodil se je leta 1904 v Loki pri Zidanem Mostu; iz gimnazije so ga izključili zaradi sodelovanja v rudarski stavki v Trbovljah. Delal je kot časnikar, že v tridesetih letih je postal kritičen do komunizma. Med vojno je sodeloval z OF, bil interniran v italijanskih in nemških zaporih in taboriščih. Po osvoboditvi in vrnitvi iz Dachaua pa je postal upravnik Slovenskega narodnega gledališča in pomočnik ravnatelja mariborske Drame. Že kmalu je postal nezaželen, na montiranih dachauskih procesih so ga obsodili na 12 let zapora. Pred vojno je Mrzel veliko objavljal, predvsem črtice, novele, socialno obarvane pravljice. Po vojni je bil izločen iz javnega življenja; pod psevdonimom je prevajal romane Karla Maya; leta 1962 je izšla njegova prozna knjiga z naslovom Ogrlica. Do smrti so ga oblasti onemogočale, rehabilitiran je bil šele po osamosvojitvi Slovenije. Pesem Nikogar več Ludvika Mrzela interpretira dramski igralec Brane Grubar.

Literarni nokturno Josip Jurčič – Janko Kersnik: Rokovnjači

Ob Josipu Jurčiču radi poudarimo, da je bil dober pripovedovalec. Toda tudi Janko Kersnik ni bil od muh, nasprotno. To lahko najlepše opazimo v romanu Rokovnjači: Jurčič ga je zastavil in napisal do konca enajstega poglavja, Kersnik pa je roman dokončal po njegovih osnutkih (precej razgibano in jezikovno vešče). Ob 170. obletnici Kersnikovega rojstva se bomo pisatelju poklonili z nekoliko dramatičnim prizorom iz Rokovnjačev, v katerem je postavil različne romaneskne like na njihovo mesto. Avtor literarnega dela Josip Jurčič, avtor literarnega dela Janko Kersnik, režiserka Živa Bizovičar, interpret Domen Novak, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja.

Literarni večer Lev Nikolajevič Tolstoj: Vojna in mir

Pred kratkim smo Tolstojev znameniti roman - epopejo Vojna in mir dobili drugič v slovenskem prevodu. Pred skoraj sto leti ga je prispeval Vladimir Levstik, zdaj pa ga beremo v prevodu Lijane Dejak, katerega značilnost so med drugim prevedeni francoski odlomki. Zgledovala se je po samem Tolstoju, ki je leta 1873 tudi sam prevedel vse francoske odlomke tretje izdaje romana v ruščino. Avtor oddaje Marjan Kovačevič Beltram, prevajalka Lijana Dejak, interpretacija Matej Puc, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, režiserka Špela Kravogel. Produkcija 2022.

Odprta knjiga na radiu Paolo Rumiz: Kutina iz Carigrada 15/15

Inženir Max Altenberg leta 1997 po vojni v Bosni z Dunaja odpotuje v Sarajevo na humanitarno misijo. Na razmere in osebe, na katere bo naletel, je docela nepripravljen. Petnajst let pred Altenbergovim vstopom v zgodbo se lepotica Maša Dizdarević, asistentka na sarajevski pedagoški fakulteti, zaljubi v Vuka Stojadinovića. Tik pred poroko ženin v napadu besa ubije svojo nekdanjo ljubico. Medtem, ko služi dolgoletno zaporno kazen, se Maša poroči z matematikom Duškom Todorovićem, potem ko skleneta dogovor, da bo to zveza »za določen čas«. Z njim ima dve hčeri. Leta 1992 Vuka Stojadinovića pomilostijo in pošljejo na planino Igman v boj proti bosanskim Srbom. Maša zapusti moža in hčerki, se nastani v hiši nesojenega ženina in čaka, da se vrne z bojišča. Z njim preživi nekaj dni, nato ga pred njenimi očmi ubije šrapnel minometne granate. Maša v Vukovi hiši med vojno odpre šolo za sarajevske otroke, ki med vojno nimajo organiziranega pouka. To je njena oblika upora proti obleganju. Altenberga neki prijatelj seznani z Mašo. Srečanje z njo naredi nanj globok vtis. Nekaj dni se sestajata in pohajkujeta po mestu in okolici. Nato se mora Max vrniti na Dunaj. Na poslovilni večerji v sarajevski restavraciji Dubrovnik mu Maša zapoje sevdalinko o rumenih kutinah iz Carigrada, ki ga odtlej spremlja vsepovsod. Polagoma se zave, da Maše ne more pozabiti, vendar se mu ona več ne javlja. Max v Avstriji blodi po prizoriščih, kjer si obeta, da bo našel sled eksotičnega čara, ki mu je vklenil srce, vendar zaman. Nazadnje se zateče po pomoč k prijatelju Petru Kernu, judovskemu modrecu, ki je preživel holokavst in velja za orakelj v srčnih zadevah in civilizacijskih ugankah. Kern mu razloži, da se je ujel na esenco brezupne tisočletne balkanske otožnosti, ki jo pooseblja sevdah, »črni žolč ob uri, ko najbolj škoduje«, in mu napove, da se mu bo Maša prej ali slej oglasila. Max spozna, da že vse življenje čaka prav nanjo.

Lirični utrinek Marjan Strojan: Spet se naznanja

Marjan Strojan je v našem kulturnem prostoru znan kot pesnik in prevajalec. Tako za svoje pesniško kakor tudi prevajalsko delo je bil večkrat nagrajen; oba njegova opusa pa sta precej zaznamovana z britansko književnostjo, saj Strojan prevaja klasike britanske književnosti, hkrati pa je njegova poezija tudi pod vplivom te tradicije. Poslušali bomo njegovo pesem Spet se naznanja. Gre za pesem iz pesniške zbirke Dan, ko me ljubiš, ki je izšla leta 2003. Pesem interpretira Rafael Vončina.

Literarni nokturno Katja Premrl: Obrazi življenja

Slovenska pesnica Katja Premrl je leta 2019 izdala svoj pesniški prvenec z naslovom Obrazi ljubezni. V njem smo lahko brali o različnih obdobjih v življenju ženske, kot jih izkuša mladenka, erotična ženska, mati in modra starka. V njeni najnovejši zbirki Obrazi življenja pa se Katja Premrl podaja v globine narave ter prisluškuje njenim modrostim. Tako kot utripa človeško življenje, tako se v naravi menjajo letni časi, se dogajajo rojstva in smrti. Onkraj vseh sprememb, ki jih človek in narava izkušata, pa obstaja nevidna nit, ki povezuje vse stvarstvo. In ta diši po ljubezni.

Odprta knjiga na radiu Paolo Rumiz: Kutina iz Carigrada 14/15

Inženir Max Altenberg leta 1997 po vojni v Bosni z Dunaja odpotuje v Sarajevo na humanitarno misijo. Na razmere in osebe, na katere bo naletel, je docela nepripravljen. Petnajst let pred Altenbergovim vstopom v zgodbo se lepotica Maša Dizdarević, asistentka na sarajevski pedagoški fakulteti, zaljubi v Vuka Stojadinovića. Tik pred poroko ženin v napadu besa ubije svojo nekdanjo ljubico. Medtem, ko služi dolgoletno zaporno kazen, se Maša poroči z matematikom Duškom Todorovićem, potem ko skleneta dogovor, da bo to zveza »za določen čas«. Z njim ima dve hčeri. Leta 1992 Vuka Stojadinovića pomilostijo in pošljejo na planino Igman v boj proti bosanskim Srbom. Maša zapusti moža in hčerki, se nastani v hiši nesojenega ženina in čaka, da se vrne z bojišča. Z njim preživi nekaj dni, nato ga pred njenimi očmi ubije šrapnel minometne granate. Maša v Vukovi hiši med vojno odpre šolo za sarajevske otroke, ki med vojno nimajo organiziranega pouka. To je njena oblika upora proti obleganju. Altenberga neki prijatelj seznani z Mašo. Srečanje z njo naredi nanj globok vtis. Nekaj dni se sestajata in pohajkujeta po mestu in okolici. Nato se mora Max vrniti na Dunaj. Na poslovilni večerji v sarajevski restavraciji Dubrovnik mu Maša zapoje sevdalinko o rumenih kutinah iz Carigrada, ki ga odtlej spremlja vsepovsod. Polagoma se zave, da Maše ne more pozabiti, vendar se mu ona več ne javlja. Max v Avstriji blodi po prizoriščih, kjer si obeta, da bo našel sled eksotičnega čara, ki mu je vklenil srce, vendar zaman. Nazadnje se zateče po pomoč k prijatelju Petru Kernu, judovskemu modrecu, ki je preživel holokavst in velja za orakelj v srčnih zadevah in civilizacijskih ugankah. Kern mu razloži, da se je ujel na esenco brezupne tisočletne balkanske otožnosti, ki jo pooseblja sevdah, »črni žolč ob uri, ko najbolj škoduje«, in mu napove, da se mu bo Maša prej ali slej oglasila. Max spozna, da že vse življenje čaka prav nanjo.

Lirični utrinek Jure Jakob: Delo

Pesniška zbirka Jureta Jakoba Zapuščeni kraji je po svoji pastoralnosti v marsičem posebnost sodobne slovenske poezije. V njej je objavljena Jakobova pesem Delo, ki jo interpretira igralec Andrej Nahtigal.

Ocene

Ocene Edward Albee: Kdo se boji Virginie Woolf?

Mini teater, 26. 9. premiera V Mini teatru so sinoči večkratne dolge aplavze doživeli igralci predstave Kdo se boji Virginie Woolf: Klara Kuk, Branko Šturbej, Nataša Barbara Gračner in Benjamin Krnetić. Predstava, ki je bila po ptujski premieri, ko so jo datumsko prestavili, tokrat uprizorjena v Ljubljani, je nastala po slavnem besedilu Edwarda Albeeja, režiral pa jo je Ivica Buljan. To je predstava o dramskih likih, dveh zakonskih parih, ki v svojih nepotentnih življenjih, kariernih porazih ter neuresničenih "naravnih nujnostih" iščejo človeško oporo, vse pa se izjalovi v ponavljajoče se potrebe po teatralnih izgredih. Tako eksplozivni orkanski izbruhi prerastejo v impulzivno čustven medčloveški masaker. Iluzije trčijo ob zid resničnosti; nemoč, ujetost, bojazen, nemir, zaviti v nervozno in divjo napadalnost, dobijo svoje travmatične podlage, ljudje pa se prilagodijo in vdajo ... Vrhunska, napeta, drzna uprizoritev, ki naplavi vso zverinskost, častihlepnost in preračunljivost ameriške družbe v 60. letih, v globalizirani sodobnosti pa se takšne podobe brezčutnosti in brezobzirnosti zrcalijo povsod po zahodnem svetu, je z izvrstno igralsko zasedbo prepričala tudi v odtenkih humorja, utelešene izzivalnosti, poudarjenega temperamenta, utopljene žalosti … Foto: Mini teater Prevajalec: Zdravko Duša Režiser: Ivica Buljan Igrajo: Nataša Barbara Gračner Branko Šturbej Benjamin Krnetić Klara Kuk Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumografinja: Ana Savić Gecan Glasba: Benjamin Krnetić Oblikovanje luči: Sonda Toni Soprano Meneglejte Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Koprodukcija: Mini teater Mestno gledališče Ptuj

Ocene Jure Gantar: Eseji o komediji

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralec: Jure Franko Jure Gantar, v Kanadi živeči univerzitetni profesor in nekdanji dramaturški sodelavec Drame SNG Maribor, v zbirki Eseji o komediji nadaljuje raziskovanje tega mnogokrat zapostavljenega žanra. Če dramo, kot pravi avtor sam, jemljemo resno, pa smo do komičnega velikokrat podcenjujoči in na komedije gledamo kot na manjvredne. Avtor esejev opozarja, da si komedija zasluži resnejšo obravnavo, saj velikokrat prav ona razkriva družbene paradokse in socialne neenakosti. Eseji o komediji so pravzaprav izbrani zapisi iz gledaliških listov uprizoritev Mestnega gledališča ljubljanskega ter mariborske in ljubljanske Drame, delo je uredila Petra Pogorevc. Kronološko si sledijo po nastanku obravnavane drame in ne avtorjeve objave besedila, zato je Gantarjev raziskovalni razvoj težje določiti. Poleg predmeta obravnave, to je komedija kot osrednja tema vseh esejev, jih po sklopih združuje tudi metoda, saj avtor mnogo predstav obravnava s primerjalno analizo, ki mu omogoča razvoj nadaljnjih misli in interpretacije. Najbolj jasno se primerjalna analiza izkaže pri obravnavi Cankarjevega dela Za narodov blagor, ki ga postavlja v dialog s Flaubertovo komedijo Kandidat. Podobno velja za dela Karla Valentina, ki mu ob bok postavlja Charlija Chaplina, ter Brechtove Malomeščanske svatbe, ki jo, nenavadno, primerja z ideološkimi besedili Adolfa Hitlerja. V drugi metodološki sklop lahko umestimo historično in socialno-psihološko analizo izbranih besedil ter njihovo aplikacijo na filozofske discipline. Kljub heterogenosti pristopa in različnim obdobjem obravnavanih predstav je iz Gantarjevih esejev mogoče izluščiti nekaj pomembnih ugotovitev o žanru komedije. Prva je ta, da se je komedija, bolj kot vsi žanri, znašla v krizi žanrske identitete, druga pa, da se v sržu nje same zagotovo skrivajo protirežimske tendence. Kvalitetna komedija pa se po avtorjevem mnenju izkaže tudi v smehu, ki se nevarno približuje robu solz. Če se komičnost absurda kaže v razkrivanju nezadostnosti racionalističnega pogleda na svet, se situacijska komika izkaže kot nujna potreba besede po performativnosti. Navsezadnje kot uvod v eseje lahko beremo članek, ki ga je avtor izdal v reviji Maska in v katerem kot razlog za smeh ob erotičnih prizorih navaja pomanjkljivost odrskega pristopa samega. Smeh je velikokrat vezan na reprezentacijo, menjavo spolnih vlog in spolne fluidnosti v zgodovini gledališča, saj so ženske vloge igrali moški. Pomemben je avtorjev poudarek, da so bile komedije v zgodovini napisane tudi z mislijo na to uprizoritveno dejstvo. Nekateri Gantarjevi eseji so splošnemu bralstvu manj dostopni predvsem z vidika avtorjevega poglabljanja v značaje, dogodke in vsebinske analize obravnavanih kanonskih besedil. Zato pa pridejo prav tistim, ki raziskujejo raznolikost interpretacij specifično izbranega dramskega besedila. Za bolj obče zanimivega se sicer izkaže esej Komedija in država, ki obravnava vlogo komedije v različnih političnih sistemih. Ta je v demokraciji, diktaturi ali monarhiji različna. Ponekod je cenzurirana, drugod revolucionarna, spet drugje pomaga utrjevati oblast manjšine. Tudi esej Črni humor in psihopatologija malomeščanskega vsakdana presega potapljanje v besedilo in za interpretacijo uporablja nekaj nasledkov teoretske psihoanalize. Zelo nenavaden pristop pa Gantar zavzame v eseju Rojstvo nacizma iz duha malomeščanstva, kjer vzporeja socialistično in nacionalsocialistično ekonomijo. Čeprav Gantar na koncu Brechta povzdigne kot izjemnega kritika malomeščanstva, ki se v želji po vrnitvi tradicionalnih vrednost prepoznava v pripadništvu nacistične stranke, esej že zaradi začetne primerjave vzbuja misel, da bi socializem in nacionalsocializem lahko temeljila na podobnih predpostavkah. Kvaliteta izbranih esejev je prav v mnogoterosti podatkov in zgodovinskih dejstev, s katerimi avtor suvereno operira. Vili Ravnjak, avtor spremne besede, v njih vidi celo enciklopedične značilnosti. Vendar pa zbirka sama ne ponuja nobene nove metodološke obravnave ali pristopa do obravnave tega žanra, komičnega kot takšnega teoretsko ne zajame. Čeprav je večina obravnavanih besedil kanonskih, Eseji o komediji deloma izkazujejo tudi kriterij, kaj naj bi kvalitetna komedija sploh pomenila. Heterogenost Gantarjevih zapisov pa govori o tem, kako težko je komedijo žanrsko ujeti v en sam označevalec.

Ocene Lukas Debeljak: Poznati kot voda

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Pesniški prvenec Lukasa Debeljaka Poznati kot voda je posebno pesniško doživetje, nekaj neslutenega in nasploh neutelesljivega – tako kot voda prevzame obliko predmeta, ki ga napolnjuje, tako pričujoča poezija počne z bralcem, celo s poezijo kot tako. Gre za samosvojo poetiko, ki izumlja samo sebe skozi različne fascinantne pesniške postopke, kot so (samo)citatnost, prevpraševanje forme, naštevanje po alinejah, seciranje diskurzivnosti in podobno. Ti postopki lahko na prvi pogled delujejo hladno, vendar se izkažejo za nujna sredstva zajemanja sveta v objektiv. Poznati kot voda pomeni ne ustavljati se zavoljo lepote, poštirkanosti, polikanosti, elegantnosti, temveč se razlivati vse naokrog, medtem ko se dogaja prvovrstno poigravanje s fikcijo in metafikcijo. Debeljakova pesniška govorica na vsakem koraku preseneča; ko že mislimo, da smo jo uspeli zaobjeti s pogledom, se izmuzne, spolzi med prsti in se ponovno zlije v lužo neke druge oblike. Ta nekonvencionalnost pa ni namenjena sama sebi, knjiga nikoli ne zapade v absurd zaradi absurda samega, to težnjo presega in se je osvobodi že pred začetkom, ko bralca prosi, naj prisluhne. To je poezija užitka v poeziji, nima velikega plana, ima velike besede, a jih odmerja pametno, vedno v kontekstu, zato se ne zaduši v pretencioznosti, ampak razpira neke zaspane zaumne misli, zvabi nas v svet, kjer je izgubljeno letalo obstalo v zraku, če bi le znali prav pogledati v nebo: »Človek lahko gleda gor. Lahko vidi. So nakovala in klavirji v padanju, vetroplovne plastike, modrorumene, so ptice, ki se sporazumevajo z oblačjem, da postanejo oblaki vsi opisi ptic. So migracije. So meglice, ki bdijo nad svetovno ravnino, kot jo je odkril Tales in potem spet internet, so izvotljene svetlobe, modrorumene, prelepe modrorumene, veš, o katerih govorim, te resničnosti, ki služijo metaforam, chemtraili in teorije, sistemi, sanje, tam še zmeraj Malaysian Airlines Flight 370, nedotaknjen zdaj, prost tam skoz šive neba. Vse to, kar je nebo, v enem pogledu. Človek lahko gleda gor. Lahko ne vidi:« Omenjeni polet 370 z 227 potniki in 12-člansko posadko je izginil z radarjev 8. marca 2014 in je pomenil pravo katastrofo nacionalnega pomena, a tu obvisi v zraku, morda, nedotaknjen, pomenljivo pa tej pesmi sledi pesem z naslovom Black Box oziroma črna skrinjica. Pesnik se dvoumno naslanja na diskurz literature, v kateri je mogoče vse, ali pa tudi ne, saj se pesem Black Box ukvarja le z dvema človekoma, žensko A in moškim B, ki sta soočena v črni leseni sobi. Iztaknjena iz sveta, ali pač ne? Medtem ko se v zraku odvijajo čudeži, se zbirka že steka naprej, v dialog z nekom, ki ga pesnik sproti izumlja in opisuje, v prostor pa postavlja tudi sebe ali pesniškega subjekta ali kar oba. Ob vsaki priložnosti preizkuša različne scenarije za znotraj- in zunajliterarno stvarnost, različne posode za obliko vode, pa vendar lahko njeno svežino ves čas čutimo na koži. Popolna enigmatičnost in zakodiranost je obenem čista, kristalna jasnost. Osebe obstajajo ali ne obstajajo, se pogovarjajo ali ne, ustvarjajo svoj svet ali ga ne, sploh ni važno, realnost je pač nekako zamaknjena, morda kot lom svetlobe na gladini, ko se zdi slamica presekana, a skoznjo še vedno lahko srkamo. V zbirki Lukasa Debeljaka Poznati kot voda se zelo organsko izmenjujejo krajše, bolj lirične pesmi, in daljše, oboje pa zahtevajo veliko angažmaja. Daljše pesmi, ki so neke vrste pesmi v prozi ali pesmi po alinejah, delujejo kot kratki filmi, bralčevo oko pa se spreminja v kamero, čeprav je tudi na kamero vedno mogoče vplivati ali jo prevarati. Pred nami se odigravajo igrani prizori, včasih s pogovornim jezikom in neposrednim nagovarjanjem ali zbadanjem spominjajo že kar na gledališče v fris, ob tem pa pesmi pljuskajo svoje verze naokrog, da se razlivajo mimo strug, mimo robov bazenov, mimo vaz in kozarcev in ovenelih rož. Nizanje kadrov, likov, barv in senc se odvija kot provokativno nasprotje poeziji, ko nekje preberemo posmehljiv verz: »In ti potrebuješ mene, da ti uničim dan, in te zmotim na tvoji poti, da se spomniš teh resnic, da te tuki ustavim, ti rabiš to prebrati v neki knjigi?« Ta ignoranca pesniškega govorca ni nekaj blasfemičnega, temveč zanikanje elitizma, konstruktov, umetnega v umetnosti. Sploh pa nima smisla med lepe platnice in lepe verze loviti subjekta, ki je relativen, ki je morda že mrtev ali pa kmalu bo. Na sceno namreč stopi nezanesljivi pripovedovalec, ki trdi, da sta bila z nekom mimoidoča, morda je bil to njegov sin, morda pa je umrl ali ni, morda sta se le nekoč srečala na vlaku. Vse to je pesem eksperiment, pesem raziskava, pesem polemika, pesem eksplozija, pesem vesolje, pesem kapljica vode. Pesem, ki nikoli ni samo pesem, ampak način branja, kot v pesmi Sam govort, kjer citira študijo o novi normalnosti branja, ki temelji na iskanju ključnih besed in zanemarja globoko branje. Ob tem se vprašamo, zakaj ne bi zbirke prebrali tudi tako, s preletavanjem po diagonalah, gledanjem v zrak, kjer je zalebdelo letalo. Je tudi pesem le ključna beseda? Ta fizično drobna, kratka knjiga, si nedvomno zasluži ponovna branja, da bi poznali kot voda – sebe, drugega, nikogar, vodo. Konec koncev smo vsi iz nje.

Ocene Ocean Vuong: Bežen trenutek bajnosti

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Veliko piscev prvenec posveti obdobju svojega odraščanja, strani zapolnijo z avtobiografskimi prvinami in tako poskušajo iz odrasle dobe obrniti pogled nazaj v leta, ki jih pogosto imenujemo transformativna. Le redkim pa uspe, da iz tovrstnih zapisov ustvarijo pravo pravcato mojstrovino. Mlademu ameriškemu pisatelju vietnamskega rodu Oceanu Vuongu je uspelo prav to. Pred romanesknim prvencem Bežnim trenutkom bajnosti je Vuong leta 2016 izdal uspešno pesniško zbirko Nočno nebo z izhodnimi ranami in zanjo prejel nagrado Thomasa Stearnsa Eliota, s čimer je postal šele drugi pesnik, ki je to prestižno nagrado prejel za svojo prvo zbirko. Njegov jezik tudi v prozi ostaja pesniško spreten, ponekod povsem naravno preide celo v ritmizirano prozo. Ta še poudari vtis valujoče fragmentirane pripovedi, ki se vztrajno izmika klasični pripovedni strukturi. Ves čas se pretaplja v vedno nove vinjetne prizore, v spomin vtisnjene podobe in njihove raznovrstne odzvene. Avtor kot navdih za tovrsten pristop navaja japonsko pripovedno strukturo, imenovano kišotenkecu, ki zavrača umeščanje konflikta v zgodbo kot sredstva za njeno napredovanje in meni, da lahko pripovedna struktura preživi in uspeva zgolj z bližino, prav ta pa je zanj tista, ki ustvarja napetost. Vuongov roman je v osnovi zastavljen kot pismo, naslovljeno svoji nepismeni mami, prvoosebni pripovedovalec pa je v vseh vlogah, najsibo kot priseljenski otrok v družini, katere vsakdan je prežet s travmo vojne in izseljenstva, kot mlad fant, ki odkriva svojo spolno usmerjenost, ali pa kot mladi avtor, ki se spominja in premišljuje o preteklosti, skrajno intimen. Čeprav je glavnina pripovedi zasidrana v otroštvu in mladosti glavnega junaka, spominski drobci občasno sežejo dlje v preteklost, v čas vietnamske vojne, kot jo je doživela in mu o njej pripovedovala njegova babica. Spomine na otroštvo, ki so pogosto brutalno iskreni in pričajo o revščini ameriškega predmestja, o odtujenosti od okolja, o nepredvidljivem, včasih celo nasilnem vedenju mame in o od resničnosti odmaknjeni babici, ki ju obe še vedno preganjajo podobe vojne, avtor popisuje iz mesta skrajne intime in brezpogojne nežnosti. Prav zaradi takšnega mesta izrekanja pripoved, ki jo Vuong v knjigi imenuje tudi brodolom – kot plavajoče, končno berljive drobce – kljub raztreščenosti spominov, izkušenj in občutij ves čas ohranja enakomeren in nepopustljiv tok, po katerem ponese bralca vse od premislekov o usedlinah kolektivne travme vojne, ki jih ciklično prinaša na površje, o lepotnih salonih in tamkajšnji skupnosti priseljenskih delavk, pa do tega, kako je bil kot otrok zaradi boljšega znanja angleščine potisnjen v vlogo družinskega tolmača, o prvi ljubezni in spolnosti, o odvisnosti in smrtih bližnjih ter o soočanju s še vedno nezaceljenimi ranami prek pisanja samega. Če se na začetku romana Vuong sprašuje, kdaj je vojna zares končana – konec koncev se odnos mame in babice do sina oziroma vnuka ponekod zdi kot nenehna priprava na vojno – in kdaj bo lahko izrekel mamino ime, ne da bi to pomenilo vse tisto, kar je pustila za sabo, s čimer v vojni zasidra izvore svoje družine, se ob koncu pripovedi popravi: »Ves ta čas sem si govoril, da smo rojeni iz vojne – a sem se motil, mama. Rojeni smo iz lepote. Naj nihče ne misli, da smo plod nasilja – temveč, da nasilje ni moglo pokvariti tega plodu, četudi je šlo skozenj.« Takšna pa je tudi Vuongova proza. Kljub vseprisotnemu nasilju, tako v spominih kot v vsakdanu, se iz nje kar naprej izrisuje lepota; bežni trenutki bajnosti.

Ocene Mestno gledališče ljubljansko - Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Idiot

V Mestnem gledališču ljubljanskem so premierno uprizorili Idiota – dramsko priredbo romana ruskega pisatelja Dostojevskega, ki je v nadaljevanjih izhajal v šestdesetih letih devetnajstega stoletja. Priredbo je po prevodu Janka Modra napisala Eva Mahkovic, režiser uprizoritve je Juš Zidar, ki igro vidi nekje med nebesi in peklom; pravi, da uprizoritev zavzema prostor vic, kjer se na neki način tehtajo duše. Vtise po predpremieri je strnila Staša Grahek. ?????, 1869 Dramatizacija romana Krstna uprizoritev Premiera: 24. September 2022 Režiser Juš A. Zidar Avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Belinda Radulović Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Asistentka režiserja in dramaturginje Urša Majcen Asistentka scenografa Nina Rojc Nastopajo Ajda Smrekar, Filip Samobor, Primož Pirnat, Jožef Ropoša, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar Škrlec, Klara Kuk k. g., Gašper Jarni, Tanja Dimitrievska, Gal Oblak, Jaka Lah, Matic Lukšič, Boris Kerč Foto Peter Giodani Na fotografiji, od leve: Klara Kuk, Filip Samobor, Primož Pirnat, Ajda Smrekar https://www.mgl.si/sl/predstave/idiot/

Ocene Lucy Kirkwood: Otroci

Premiera: 23. septembra, ob 20.00 v Mali Drami. Napoved: Prva premiera letošnje sezone v Slovenskem narodnem gledališču Drama v Ljubljani je bila sinoči na odru Male drame. Silva Čušin, Saša Pavček in Janez Škof so nastopili v igri Otroci sodobne britanske pisateljice Lucy Kirkwood.Besedilo je prevedla Tina Mahkota, dramaturg je bil Blaž Lukan, igro je režirala Nina Šorak. Na sinočnji premieri je bila Tadeja Krečič Scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Tina Pavlović, avtor zvočne podobe Laren Polič Zdravič, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. Foto: Peter Uhan

Ocene Ocenjujemo uvodni večer Kromatike

Sinoči so pred občinstvo v Gallusovi dvorani stopili naši radijski simfoniki s svojim šefom dirigentom Rossenom Milanovom ter dvema solistoma, saksofonistom Oskarjem Laznikom ter tolkalcem Simonom Klavžarjem. Za odprtje sezone abonmaja Kromatika so med drugim premierno predstavili noviteto skladatelja Mateja Bonina. Nekaj vtisov s koncerta je strnil Lovrenc Rogelj.

Ocene Padec

Ocena filma Izvirni naslov: Fall Režiser: Scott Mann Nastopajo: Grace Caroline Currey, Virginia Gardner, Jeffrey Dean Morgan Piše: Gaja Poeschl Bere: Mateja Perpar Zgodba najnovejšega vratolomnega trilerja britanskega režiserja in soscenarista Scotta Manna Padec je sprva, milo rečeno, precej klišejska. Sveže poročeni par in njuna skupna prijateljica, vsi izkušeni in željni adrenalinskih podvigov, plezajo v živi skali, zgodi se nesreča in mož v slogu precej legendarnega filma Sylvestra Stalloneja iz leta 1993 omahne v globino. Žena Becky se z izgubo nikakor ne more sprijazniti, odtuji se od družine in skoraj leto pozneje je njen edini dnevni podvig zapijanje v bližnjem lokalu, medtem ko pepel njenega pokojnega moža še vedno čaka na raztros v njeni omari. A seveda se tik pred dokončnim Beckyinim potopom v obup na njenih vratih pojavi pričakovano nepričakovana rešitev – prijateljica Hunter, ki je šok prebolevala na povsem drugačen način. Postala je uspešna spletna vplivnica, ki svoje sledilce zabava z nevarnimi adrenalinskimi podvigi in na naslednjega bi rada zvabila tudi Becky. Plezanje na več kot 600 metrov visok opuščen radijski stolp sredi puščave naj bi Hunter dokončno ustoličil na spletnem univerzumu, Becky pa pomagal premagati strahove in ji povrniti voljo do življenja. In sploh – le kaj bi lahko šlo narobe? Vse, seveda, narobe gre čisto vse. Razen samega filma. V trenutku, ko se kot hišica iz kart podira načrt mladih prijateljic in se v povsem spodobnem tempu vrstijo en klišejski prizor za drugim, film skoraj neopazno zaživi in ob dramaturško izredno spretno stopnjevanem dogajanju gledalca vse bolj potiska na rob sedeža. Ne le, da se mu po določenem času skoraj nujno začne vrteti od presežka višine in primanjkljaja širine dogajalnega prostora, tudi vse drobne scenaristične nespretnosti se postopoma izkažejo za zelo dobro umeščene poudarke, ki pa zaživijo šele retrospektivno. Povsem nesmiselno bi bilo seveda iskati kakršne koli povezave z realno življenjsko situacijo ali celo s plezanjem kot takim, saj to lahko zelo hitro privede do popolnega sesutja verjetnosti same zgodbe, hkrati pa to – neko veristično ali dokumentaristično podajanje dogodkov – tudi očitno ni bil namen ustvarjalcev, ki so, kot zanimivost, glavnega distributerja dobili šele po koncu produkcije, zaradi česar so morali s pomočjo posebne tehnologije tudi nadsinhronizirati številne psovke v že dokončanem filmu. Padec tako v resnici ni plezalni film, ampak dih jemajoča, srhljiva in adrenalinska nizkoproračunska enodejanka o izgubi, prijateljstvu in želji po preživetju, ki dokazuje, da tudi veliko klišejev lahko osupne, če so le dovolj spretno povezani v celoto.

Ocene Mala mama

Ocena filma Izvirni naslov: Petite maman Režiser: Céline Sciamma Nastopajo: Joséphine Sanz, Gabrielle Sanz, Nina Meurisse, Stéphane Varupenne, Margot Abascal Piše: Muanis Sinanović Bere: Jure Franko Mala mama je preprost in nežen film za otroke in družine. Je v popolnem nasprotju s prevladujočim trendom otroških filmov. Ne gradi na učinkih, velikih in čudnih svetovih, ne izkorišča terena za novačenje otrok v to ali ono politično smer niti v spektakel zabavne industrije. Njegova navadnost je v tem pogledu pravzaprav že nenavadna. Tudi z dolžino nas ne želi posrkati v magijo filmskega platna, saj svojo zgodbo pove v uri in dvanajstih minutah. V ospredju je, kot namiguje že naslov, odnos med mamo in hčerjo, hkrati pa odnos obeh z babico. Gre, skratka, za tri generacije žensk in očeta najmlajše protagonistke, ki je tudi v ospredju in se mora soočiti s smrtjo babice ter mamino žalostjo ob njej. Ko se po tem dogodku družina umakne v hišo pokojne, se junakinja sreča z vzporednim svetom, kjer živi njena mama kot otrok, torej njena vrstnica, z babico. Tako se hči in mama spoprijateljita. Film otrok ne seznanja z družbenimi, temveč eksistencialnimi vprašanji. Z vprašanjem otroške samote in prvega soočanja s smrtnostjo, minljivostjo in krhkostjo staršev. Zaplet je minimalističen, niti tišina niti dialogi pa ne zavzemajo preveč prostora. Imajo jasno opredeljeno vlogo in od nje ne odstopajo. Srečamo se s prav tako zamejenim podeželskim svetom brez posebnih fantazijskih prvin, razen seveda omenjene časovne zanke. Ta ni pojasnjena s kakšnimi znanstvenofantastičnimi prvinami. Najšibkejši del filma, pa ne zaradi nepojasnjenosti, temveč zato, ker je v pripovednih svetovih že precej oguljen, je tematika dvojnika. Najbrž bi se jo dalo vseeno izpeljati z nekaj izvirnejšimi prijemi. Izvirnost zgodbe pa je to, da so vsi predstavljeni liki pravzaprav dobri. So v složnih in ljubečih odnosih in nimajo namena drug drugemu prizadejati bolečine. Kljub temu jih neogibnost življenjskih dejstev pripelje do okoliščin, v katerih jih ne morejo čisto razumeti. Pri tem pa starši niso v nič boljšem položaju kot otroci – še več, tem je na voljo domišljija, s katero se lahko po svoje spopadejo s težavami. Deklica ni v prav nič pokroviteljskem položaju, temveč je inteligentno bitje, katere pogled je predstavljen celovito. Mladi igralki, Gabrielle in Joséphine Sanz obvladujeta številne prvine igre, prikazovanje tančin čustev, še posebej pa je zanimiva njuna medsebojna kemija, sestrski odnos, ki ga preneseta na platno. Talent, ki ga izkazujeta, je prav osupljiv in je dober razlog za ogled filma. Mala mama najbrž ni klasik, je pa osvežujoč prispevek k sedanjemu kinematografskemu repertoarju in dobra priložnost za druženje otrok in staršev v kinu.

Ocene Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo

Avtor recenzije: Sašo Puljarević Bralec: Renato Horvat

Ocene Uroš Zupan: Znamenja v kroženju

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralka: Lidija Hartman

Domov V živo Podkasti Spored Kontakt