Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vrata odpira nov festival, Jazz festival Piran-Portorož. Štiridnevni program je zastavljen velikopotezno, z mednarodnimi gosti svetovnega slovesa. Med njim sta tudi lanski grammyjev nagrajenec Ivan Melon Lewis in brazilska glasbena legenda Gilberto Gil. Vse do sobote, 2. julija, se bo v portoroškem Avditoriju in piranskem gledališču Tartini zvrstilo osem koncertov raznovrstne glasbe. Umetniški vodja festivala je Brane Rončel.
Naslov skupinske razstave mlajše generacije umetnic in umetnikov »Giardino all'italiana – nove težnje v italijanskem slikarstvu« je seveda prispodoba, izhaja pa iz zgodovinskega pojma: italijanski renesančni vrt, kamor so se od 16. stoletja naprej vrtnarji severno od Alp hodili učit, kako neukročeno naravo ukrotiti z načeli Evklidove geometrije. »Giardino all'italiana« je, kot pravi kurator Antonio Grulli, današnja Italija, ki po zaslugi preroda figuralnega slikarstva nove generacije ponovno doživlja razcvet. Do 11. septembra si jo lahko ogledamo v Galeriji Vžigalica v Ljubljani.
Na nekatere ljubljanske ulice in trge vabi Street Art Festival. Gre za festival ulične umetnosti, ki je zasnovan iz ljubezni do grafitov, performansov in ostalih intervencij v javnem prostoru. Organizatorju, Inštitutu za urbana vprašanja, se je tokrat kot koproducent pridružil Center urbane kulture – Kino Šiška, kjer bo med drugim potekal pester konferenčni del programa. Festivalsko dogajanje spodbuja k aktivnemu branju ulic, obenem pa podpira mlade, še neuveljavljene generacije uličnih umetnic in umetnikov.
S koncertom Tria Filippa Oreficeja se na Ploščadi Silvana Furlana v Novi Gorici začenja festival saksofonistov SAXGO22. Festival z najdaljšo tradicijo v mestu vključuje še mednarodno tekmovanje saksofonistov in mojstrski tečaj s priznanim saksofonskim kvartetom Zahir iz Francije. Nova Gorica in njena bližnja okolica bosta tako vse do 8. julija vnovič obarvani z zvoki klasičnega in džezovskega saksofona. Obisk vseh koncertov je brezplačen.
Nocoj bodo na svoj račun prišli ljubitelji muzikala – v prestolnico namreč znova prihaja režiser in koreograf Mykal Rand z Zgodbo z zahodne strani. Sveža postavitev priznane klasike glasbenega gledališča bo premiero in prve štiri ponovitve doživela prav na letošnjem jubilejnem Ljubljana Festivalu – kultna glasba Leonarda Bernsteina bo na današnjo vročo poletno noč zvenela pod streho letnega gledališča Križanke.
Slovenska pisateljica Ana Marwan je na 46. dnevih literature v nemškem jeziku v Celovcu prejela nagrado Ingeborg Bachmann. Mednarodno žirijo je prepričala z besedilom z naslovom Wechselkröte. Za nagrado se je potegovalo štirinajst avtorjev.
Delovo nagrado kresnik za najboljši roman lanskega leta je prejel pisatelj Roman Rozina, in sicer za roman Sto let slepote. V njem skozi osebne usode prikazuje življenje v rudarskih revirjih skozi celotno dvajseto stoletje. Roman Rozina vodi »bralca skozi vse mogoče temine in svetline, ki jih njegovim izborno izrisanim in izjemno prezentnim, predstavljivim junakom prinaša življenje, naj gre za intimne izbire, tudi vraževerne predstave ali kolektivne boje, za ideološke trke ali vojne mrke in še za vse drugo,« je v utemeljitvi zapisala petčlanska žirija pod vodstvom Mimi Podkrižnik.
Sedemindvajseti Koncert v Komornem studiu programa Ars Radia Slovenija bodo izvedli izjemni slovenski glasbeni umetniki, ki so dejavni predvsem v tujini, redno pa koncertirajo tudi po Sloveniji: to so violinistka Lana Trotovšek, flavtist Boris Bizjak in violist Nejc Mikolič. Njihov koncert bo obsegal tri izvirna dela za zasedbo: flavte, violine in viole iz druge polovice osemnajstega stoletja, s konca devetnajstega in iz drugega desetletja dvajsetega stoletja. Lana Trotovšek: ''Po navadi veliko več pišejo za godalne kvartete in godalne trie,… tukaj se morda lahko naredi kakšen aranžma, zato sva z Borisom (Bizjakom, op. p.) poskusila igrali Dvořakovo serenado, ki je v izvirniku za dve violini in violo, v tem primeru flavta igra part prve violine. Moram reči, da ta priredba zelo dobro zveni in učinkuje, zato se bomo v prihodnosti lotili izvedbe te priredbe. Res pa je, da preden je Reger napisal svoji dve serenadi, je obstajala samo Beethovnova serenada za to zasedbo. Mislim, da je bil Beethoven prvi, ki je pisal za ta trio, obstajajo pa še skladbe modernih, še živečih skladateljev.'' Violinistka Lana Trotovšek je na ljubljanski akademiji za glasbo leta 2005 diplomirala pri profesorju Volodji Balžalorskem. Hkrati je študirala violino tudi pri profesorju Ruggieru Ricciju na univerzi za glasbo Mozarteum v Salzburgu. Po diplomi je študirala na glasbenem kolidžu Trinity in Kraljevem kolidžu za glasbo v Londonu. Že več let je tudi sama profesorica na londonskem glasbenem konservatoriju Trinity Laban. Živi in uspešno dela v Londonu, koncertira v Združenem kraljestvu, po Evropi in širše po svetu. Zmagala je na mednarodnih glasbenih tekmovanjih in prejela številne nagrade, tudi nagrado Prešernovega sklada za izstopajoče umetniške dosežke leta 2021. Flavtist Boris Bizjak je nagrajenec vrste glasbenih tekmovanj, koncertira pa kot komorni glasbenik in solist z orkestri po Evropi, na Japonskem, Kitajskem in v Združenih državah Amerike. Diplomiral je na akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Fedji Ruplu in hkrati študiral pri Marziu Contiju v Firencah. Podiplomski študij je končal v Parizu, njegova mentorja sta bila Pierre Yves Artaud in George Alirol. Boris Bizjak je tudi ustanovitelj bienalnega mednarodnega festivala komorne glasbe Blackheath in ansambla Solisti Divini, s katerim nastopa po Združenem kraljestvu in drugod po Evropi ter na Japonskem. Violist Nejc Mikolič je študiral violo na akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Miletu Kosiju, pri njem je leta 2013 tudi z odliko diplomiral. Med študijem je prejel dve študentski Prešernovi nagradi. Leta 2012 je nadaljeval študij viole pri prof. Hansu Petru Ochsenhofru na Univerzi za glasbo in uprizarjajočo umetnost na Dunaju. Kot solist nastopa s slovenskimi simfoničnimi in komornimi orkestri, od leta 2017 je zaposlen kot solo violist v Koroškem simfoničnem orkestru v Celovcu. Trije izvrstni glasbeni umetniki bodo na koncertu v Komornem studiu predstavili: Duet za flavto in violino v G-duru Franza Antona Hoffmeistra, Serenado za flavto, violino in violo v G-duru, op. 141a, Maxa Regerja in Passacaglio iz Suite za čembalo št. 7 v g-molu Georga Friedricha Händla v priredbi norveškega skladatelja Johana Halvorsena za violino in violo, v pogovoru po koncertu pa bodo govorili o svojem umetniškem delu.
S predstavo Milena Zupančič v tej predstavi ne igra, ki jo bo uprizoril Tomaž Lapajne Dekleva se v četrtek, 23. junija v Gornji Radgoni začenja 25. mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica, ki ga prireja gledališče Ane Monro. Potekal bo v kar 13 slovenskih mestih, posebnost 25. jubilejne izdaje pa je ta, da se seli tudi na splet. Karavana Ane Desetnice bo v Ljubljano pripotovala 29. junija ter uprizorila otvoritveni spektakel nad Tromostovjem. Več o samem programu ter prizoriščih festivala je povedala producentka festivala Polona Prosen.
Dediščina Plečnikove arhitekture niso le stavbe, ki jih je zasnoval, temveč predvsem svetovi, ki so jih njegova dela odpirala. Čeprav je kot arhitekt črpal iz preteklosti, se je vizionarsko spogledoval s prihodnostjo. Eden od vrhuncev letošnjega Plečnikovega leta bo razstava Plečnik: metropola, kraj, vrt, ki bo od danes na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka, vir: www.mgml.si
"Če si ne moremo zamišljati prihodnosti, je tudi ne moremo živeti"
Naslov se nanaša na sedem sekund dolg kader, v katerem se je prvič v zgodovini umetniškega filma pojavila gola ženska. To je bila Heddy Lamarr, igralka judovskega porekla rojena na Dunaju. Monodrama, ki jo je napisal avstrijski dramatik Peter Turrini se osredotoča predvsem na jesen njenega življenja, v njej jo uzremo kot žensko, ki je bila kljub vsemu občudovanju zaradi njene lepote, vendarle preslišana in utišana v tem, kar je zares bila. V predstavi so ustvarjalne moči združili slovenski in francoski umetniki. Režijo in scenografijo sta prispevala priznana francoska gledališčnika, Jean-Claude Berutti in Rudy Sabounghi. Dramaturginja je Diana Koloini, v predstavi pa v glavni vlogi nastopa Polona Vetrih. Pogumno je vstopila v lik judinje Heddy Lamarr, ki je še vedno znana kot najlepša ženska klasičnega Hollywooda. Zaznamovali so jo zgodnja slava, razmeroma kratka igralska kariera, številne poroke in veliko bogastvo, njena brezčasna lepota ter številne lepotne operacije. Pogled v njeno življenje pa odstre tudi njeno izjemno inteligenco. Bila je namreč izumiteljica pomembnih tehnoloških izumov, kar pa je ostalo za časa njenega življenja neopaženo.
Wisława Szymborska je avtorica, ki je že nekaj časa nesporni del svetovnega literarnega kanona, čeprav njeni literarni začetki menda niso z ničemer nakazovali, da bi se to lahko zgodilo. Slovenci se lahko pohvalimo z enim najobsežnejših knjižnih izborov njenih pesmi, pripravila in prevedla ga je dobra poznavalka Szymborske Jana Unuk. V knjigi, izšla je pod naslovom Radost pisanja, je objavljen tudi izbor njenih feljtonskih zapisov. Poezija poljske nobelovke je na prvi pogled lahkotna, pravi Jana Unuk, toda vsak prevajalec ve, da gre za zelo kompleksno in zelo podrobno tkanje.
Nova Gorica in njena bližnja okolica bosta vse do 8. julija vnovič obarvani z zvoki klasičnega in jazz saksofona, nocoj se namreč začenja festival saksofona SAX GO 22. V Ljubljani pa si bomo od danes dalje lahko ogledali razstavo Giardino all'italiana: Nove težnje v italijanskem slikarstvu. Roberto de Pinto: Skrivni vrt, 2022, izsek, vir: mgml.si
Letošnji Festival radikalnih teles Spider je napovedal boj zoper harmonijske strukture. Te razume kot všečno razporeditev delov in misli, ki pa so zares »harmonične« le v striktno določenih kontekstih. Obstaja več harmonij in lestvic? Kdo jih določa? Kot osnovno orožje so izbrali fantastično matematiko. Fantastična matematika je študij vzorcev in nizov. Namesto torej, da bi opazovala in raziskovala po standardnih postopkih, si pri vsakem problemu zastavi posebno operacijo. Mednarodna zasedba umetnikov in intelektualcev je prek načela fantastične matematike predstavila več predstav, filmskih projekcij, performansov in pogovorov. Radikalna telesa so zasedla ljubljanski Tivoli in nam govorila o zaupanju ter nam kazala vse odvode in mutacije, obstoječe in zasanjane načine, kako biti z drugim in kako težo svojega individuuma sprostiti v roke kolektivnega objema. Nastopajoči so nam pokazali, da so predmetom in krajem vnaprej pripisane funkcije le ena izmed opcij ter da svoboda obstaja tudi onkraj svobode. Sram, intima, komemoracija in lastninjenje so izredno fluidne kategorije, ki naj si jih vsak interpretira po svoje. Vsako leto nas po eni strani pušča z vedno večjim cmokom v grlu, saj nam precej surovo kaže, da bo naša prihodnost težko naslikana z barvami, hkrati pa v svojem večnem iskanju lepote ostaja predvsem radikalen. Matic Ferlan je za oddajo Oder pripravil festivalsko reportažo. fotografija iz predstave: Vera Tussing, ''T-dance'', foto: Matija Lukić
Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Vedno znova nas preseneti, kako močno človeka zaznamuje jezik in kje vse lahko najdemo njegove sledove.
Postojnska jama je z do zdaj odkritimi dvoranami in rovi ena največjih v Evropi in na svetu, ki je dostopna vsem obiskovalcem, ne samo jamarjem. V več milijonih let jo je ustvarila ponikalnica, reka Pivka, ki se pod zemljo združi s ponikalnico Rak in skupaj prideta na površje kot Unica. Voda je z raztapljanjem apnenca v tisočletjih ustvarila prečudovite kapnike, stebre, zavese in številne druge skulpture, kakršnih človek ne zmore. Prav te lepote so ponesle sloves Postojnske jame v svet in v dobrih dvesto letih jo je obiskalo več kot 40 milijonov ljudi (ponovitev).
V Cankarjevem domu v Ljubljani je bilo 15. in 16. novembra 1988 drugo zborovanje slovenskih kulturnih delavcev. Kulturniki so govorili na temo Suverenost slovenskega naroda. Med njimi je bil tudi pisatelj Tone Pavček. Njegovo besedilo z naslovom Slovenska suverenost - kaj je to? je izšlo v reviji Sodobnost leta 1989. "Mi sicer vemo, da imamo prav, da drugi grešijo zoper naš in svoj zakon, a bomo o tem dostojanstveno molčali. Še več: poljubljamo palico, ki nas tepe. Toliko o tem sprevrženem vidiku naše suverenosti." Vmesni glasbeni vložki, ki jih je izbral Mihael Kozjek, so odlomki iz Nokturna za godala Janija Goloba; igral je Komorni orkester RTV Ljubljana pod vodstvom Uroša Lajovca. Tonski mojster Vojko Kokot, bralca Jasna Rodošek in Jure Franko.
Ace Mermolja: Lukov greh Tone Peršak: Praznovanje ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor John Muir: Dolg sprehod do zaliva Recenzije so napisali Tonja Jelen, Marica Škorjanec Kosterca, Katja Šifkovič in Blaž Mazi.
Zemlja kot ravna plošča, nekdo nam vstavlja čipe in oddajniki za brezžična omrežja kot velike mikrovalovne pečice – to so pripovedi, ki so v zadnjem času dobre kandidatke za teorije zarot. S filozofom Tomažem Grušovnikom med drugim razgaljamo vzroke za njihov nastanek, njihovo družbeno vlogo in njihovo pojavljanje skozi zgodovino. FOTO: arhiv RTV SLO
Tokratni prelomni vrh Nata bo začrtal smer zavezništva v prihodnjem desetletju. Po ruskem napadu na Ukrajino želi severnoatlantska zveza na novo definirati odnose z Rusijo, zato je napovedala obrambno krepitev vzhodnega krila. Na dnevnem redu je tudi širitev na sever in prvič tudi razmislek o strateškem konceptu do Kitajske.
Pretekli četrtek je na Inštitutu Jožef Štefan potekala zaključna predstavitev 5 letnega sodelovanja v Konzorciju za prenos tehnologij iz javnih raziskovalnih organizacij v gospodarstvo. V Konzorciju sodelujejo pisarne za prenos tehnologij z Inštituta Jožef Stefan, Univerze v LJ, Univerze v MB, Univerze na Primorskem, Nacionalnega inštituta za biologijo, Kemijskega inštituta in Kmetijskega inštituta ter Fakultete za informacijske študije v Novem mestu. Več o rezultatih, vlogi in pomenu sodelujočih oddelkov za prenos tehnologij ključnih slovenskih inštitutov in univerz V ŽIVO dr. Marijan Leban, ki se že od leta 2007 ukvarja z upravljanjem intelektualne lastnine in njenim prenosom v gospodarstvo.
Zdenka Kaplan v svoji najnovejši knjigi Umrli Slovenci med izgnanstvom v tujini in skrb za njihov spomin občuteno in argumentirano, tudi z vrsto dokumentov in fotografij, pripoveduje o prizadevanjih Društva izgnancev Slovenije, da bi ohranilo spomin na rojake, ki so umrli v tujini v letih druge svetovne vojne. Več o monografiji, ki je izšla pri Društvu izgnancev Slovenije, predvsem pa o svoji osebni izkušnji izgnanke, pove avtorica v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
V središču tokratne Kulturne panorame bosta pisatelj Roman Rozina in njegov roman Sto let slepote; zanj je prejel nagrado kresnik, ki jo pri časopisu Delo namenjajo najboljšemu romanu leta. Predstavili bomo festivale Ljubljana, Lent in Ana Desetnica, ki se začenjajo v teh dneh. Govorili bomo o razstavah V Ukrajini / Iz Ukrajine in Plečnik: metropola, kraj, vrt, ki sta na ogled v Ljubljani. Za konec pa bomo povzeli dogajanje na simpoziju o umetnostni in arhitekturni dediščini plemstva med starimi in novimi režimi, ki je bil pred dnevi na ZRC SAZU v Ljubljani. Kulturno panoramo pripravljamo v Uredništvu za kulturo Tretjega programa – Programa Ars. Z glasbo jo opremlja Tina Ogrin, za mešalno mizo je Miha Klemenčič, pred mikrofonom Staša Grahek.
Izraznost italijanske vokalne glasbe, predvsem madrigalov, kantat, arij in duetov beneške skladateljice in pevke Barbare Strozzi odkriva najzanimivejšo skladateljico zgodnjega in zrelega baročnega obdobja. S svojo ustvarjalno energijo se je osredotočila na kompozicijo in jo odlično predstavila v osmih zbirkah vokalne glasbe, ki odkrivajo lirično pretanjenost in dramatično izraznost.
Alvin Singleton je kot ljubiteljski kontrabasist večino svojega opusa posvetil godalom. Plošča štirih godalnih kvartetov je presek njegovega vseživljenjskega ustvarjanja za zasedbo, skozi katero je najbolje razkazal prvine svoje nepredvidljive in kontrastne pisave. V oddaji poslušamo tri skladbe s plošče, ki je maja izšla pri založbi New world, za izvedbe pa je poskrbel izvrsten kvartet Momenta.
Italijanski pianist Federico Colli je pred desetimi leti pri komaj triindvajsetih letih zmagal na mednarodnem klavirskem tekmovanju v Leedsu. Revija International Piano ga je uvrstila med trideset najobetavnejših pianistov, mlajših od trideset let na svetu, njegove posnetke pa sta nagradila britanska časopisa "Sunday Times" in "Independent". Colli, rojen leta 1988, je debitiral z Nacionalnim simfoničnim orkestrom RAI leta 2015, ko je bil star sedemindvajset let, danes pa bo z njim izvedel enega velikih koncertov klavirskega repertoarja: Koncert za klavir in orkester št. 4 v G-duru, op. 58 Ludwiga van Beethovna. Dirigiral bo zaslužni dirigent orkestra Fabio Luisi, ki zaseda prestižne položaje pri orkestru danskega radia, simfoničnem orkestru Dallas, od septembra 2022 naprej pa bo tudi glavni dirigent simfoničnega orkestra NHK v Tokiu. Luisi bo koncert končal z enim najbolj znanih del celotnega simfoničnega repertoarja: Simfonijo št. 9 v e-molu, op. 95 Antonína Dvořáka.
Pevski nastopi Barbare Strozzi na kulturnih srečanjih in v okviru drugih dejavnostih umetniške akademije Unisoni so pritegnili veliko pozornosti, še posebno, ker so se jih ženske le redko udeleževale. To, da ji je uspelo premagati številne ovire, ki jih je kot ženska v 17. stoletju doživela na svoji glasbeni in življenjski poti, potrjuje njene izjemne sposobnosti, odločenost in trdno voljo pri glasbenem ustvarjanju. Čeprav več stoletij skoraj ni bila opažena, je danes zanimanje za glasbo Barbare Strozzi večje kot kadar koli prej.
Tokrat potujemo v koncertno dvorano Barbican v London, kjer sta Londonski simfonični orkester in zbor 3. marca, na natanko 40. obletnico odprtja znamenitega kulturnega središča Barbican center, izvedla oratorij Stvarjenje za soliste, zbor in orkester Josepha Haydna. Izvajalci: sopranistka Lucy Crowe, tenorist Andrew Staples, baritonist Roderick Williams, Londonski simfonični orkester in zbor, dirigent Harry Christophers.
Demetrij Žebre je bil v Ljubljani leta 1912, kjer je obiskoval glasbeno šolo pri Glasbeni matici, kasneje pa tudi Državni konservatorij. Po maturi se je odločil za študij prava, vendar pri njem ni vztrajal, saj ga je veliko bolj zanimala glasba. Tako je nadaljeval s študijem na konservatoriju. Pri Slavku Ostercu je študiral kompozicijo, dirigiranje pa pri Lucijanu Mariji Škerjancu. Po diplomi iz kompozicije in dirigiranja se je leta 1934 odločil za dvoletno izpopolnjevanje na mojstrski šoli praškega državnega konservatorija. Tam je delal z znamenitim dirigentom Vaclavom Talichom, znanje iz kompozicije pa je pridobival pri skladatelju Josefu Suku. Učil se je tudi kompozicije v četrttonskemu sistemu pri inovatorju Alojzu Habi, vendar pa ni nikoli segal po izrazito modernističnih glasbenih izrazilih. Kot skladatelj je bil dejaven do leta 1946, pozneje pa je postal direktor mariborske in zatem ljubljanske operne hiše. Za življenjsko delo je leta 1951 prejel Prešernovo nagrado.
Na koncertu cikla Tutti Akademije za glasbo sta s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentko Jero Petriček Hrastnik nastopila klarinetist Matija Raičevič in pianist Viktor Radič, ki sta se predstavila vsak s svojim koncertom. Klarinetist je izvedel Koncert za klarinet, godala, harfo in klavir Aarona Coplanda, pianist pa Koncert za klavir in orkester v a-molu, op. 54 Roberta Schumanna.
Za 4. oddajo sklopa Svetovni unikati smo obljubili še bolj nenavadno kombinacijo altovske in kontrabasovske flavte in glasbo Johanna Sebastiana Bacha. Tako predstavljamo dva stavka – Rondeau in Bourée iz Bachove Suite v h-molu v izvedbi Dua Contra P ter skladbo Sonata za mladost Tomaža Habeta, ki sta jo pred nekaj leti na koncertu v sklopu Operacije helikon v dvorani Kina Šiška krstno izvedla Stéphane Rudaz na sopranskem helikonu in Policijski orkester pod vodstvom Nejca Bečana.
Prestavljamo priznane slovenske in tuje glasbenice - skladateljice, operne in koncertne pevke, instrumentalne solistke, muzikologinje, dirigentke in druge glasbene osebnosti, ki pomembno prispevajo h glasbenem razvoju.
Barbara Strozz je bila ena najizrazitejših in najbolj cenjenih italijanskih skladateljic in vokalnih umetnic 17. stoletja, ki je delovala v umetniško cvetočih Benetkah. V glasbeno zgodovino se je zapisala kot prodorna skladateljica in "najvirtuoznejša pevka", ki je samostojno izdala kar osem zbirk arij, duetov, madrigalov in kantat, motetov in drugih vokalno-instrumentalnih del.
Glasba in slikarstvo sta dve najbolj razširjeni in prepleteni področji umetnosti. Zaradi medsebojnega vpliva teh dveh zvrsti je do danes nastalo že kar nekaj glasbenih del, ki so jih navdahnile slikarske umetnine, pa tudi obratno. V tokratni oddaji bomo spoznali kar štiri umetnine prelite v glasbo. Pred nami so simfonične pesnitve skladatelja Maxa Regerja, ki so svoj navdih našle v delih švicarskega simbolističnega slikarja Arnolda Böcklina.
Umetnikove veličine pa ne oblikujeta le nadarjenost in izobrazba, temveč tudi njegova osebnost.
Oddaja prinaša novosti s sodobne jazzovske scene, obravnava pa tudi zanimive zgodovinske jazzovske teme.
NULL
EBU koncert
Stan Getz: The Summer Afternoon (Eddie Sauter) Miles Davis: The Duke (Dave Brubeck) Coleman Hawkins: Limbo Jazz (Duke Ellington) Ella Fitzgerald: Duke's Place (Duke Ellington) Sonny Stitt: Scrapple From The Apple (Charlie Parker) Diane Schuur: Sweet Georgia Brown (Maceo Pinkard) Charlie Haden: My Foolish Heart (Victor Young) Clark Terry: Things Ain't What They Used To Be (Mercer Ellington) Gonzalo Rubalcaba: Con Alma (Dizzy Gillespie) Rosa Passos: Caminhos Cruzados (A.C. Jobim)
Oddaja prinaša novosti s sodobne jazzovske scene, obravnava pa tudi zanimive zgodovinske jazzovske teme.
NULL
WDR Big band je eden najboljših jazzovskih orkestrov na svetu. Če se mu pridružijo še legendarni Yellowjackets, je uspeh zagotovljen.
Oddaja prinaša novosti s sodobne jazzovske scene, obravnava pa tudi zanimive zgodovinske jazzovske teme.
NULL
Komedija je duhovit oris sodne razprave, ki s satirično ostjo Milčinskega prav nič ne prizanaša niti lastnemu sodniškemu stanu. Avtor radijske priredbe in dramaturg: Goran Schmidt Režiser: Matija Milčinski Tonska mojstra: Miro Marinšek in Jure Culiberg Asistentka režije: Alenka Kovačič Tehnična asistenta: Zmago Frece in Sandi Zgonc Predsednik – Bojan Emeršič Prvi sodnik – Slavko Cerjak Drugi sodnik – Boris Ostan Tretji sodnik – Dare Valič Zapisnikar – Janko Petrovec Jesihhar – Nejc Simšič Kostajnar – Miha Veršnjak Kastrolar – Juš Milčinski Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Slovenija v oktobru 2001.
Radijske igre na Arsu so namenjene zahtevnejšim poslušalcem. Gre za izbrana umetniška dela po besedilih slovenskih in tujih avtorjev, ki zvočno upodabljajo poglobljeno videnje človeka in sveta. Radijske igre na Prvem pa nastajajo v sinergiji z njegovo siceršnjo programsko usmeritvijo in ritmom. Tematsko so namenjene širokemu krogu poslušalcev; so komunikativnejše in žanrsko raznolike – od komedije do kriminalke in pogosto tudi – kontaktne.
Slavni Butalci tokrat v kabaretski priredbi Mitja Mejaka iz leta 1971. Režiser: Dušan Mauser Dramaturg: Emil Smasek Tonski mojster: Bojan Stopar Avtor izvirne glasbe: Marjan Vodopivec Svet Butalcev predstavljata in ga komentirata – Duša Počkaj in Jurij Souček Župan – France Presetnik Policaj – Aleksander Valič Razbojnik Cefizelj – Polde Bibič Butalec – Maks Bajc Butalka – Mila Kačič Sodelujejo še – Boris Kralj, Janez Hočevar, Božo Vovk in Branko Miklavc Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana februarja 1971.
Farsa o snobu Janezu, ki najprej kupi kristalni pepelnik, potem pa vse prizadevanje podredi temu kosu notranje opreme. Avtor radijske priredbe: Bogdana Gjuda Režiser: Jože Valentič Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Glasbena opremljevalka: Cvetka Bevc Arhitekt Peter – Iztok Jereb Njegova žena Mica – Stannia Boninsegna Lastnik pepelnika Janez – Boris Ostan Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenije oktobra 2003
Kljub naslovu te Shakespearjeve komedije, je njeno dogajanje vendarle postavljeno v čas pred kresno nočjo, v obdobje štirih dni pred prvim majem. To je namreč v dobi vladanja kraljice Elizabete I. predstavljalo tradicionalno primeren čas za poroko. Dogaja se najprej v starih Atenah, kjer je enako kot v Shakespearjevi Angliji strog zakon preprečeval mladim zaljubljencem, da bi se poročili brez očetovega soglasja. Središče dogajanja pa je postavljeno v gozd ponoči (2., 3. in 4. dejanje), kjer se zaljubljenci (Hermija, Demetrij, Lisander in Helena), pa tudi drugi pod vplivom magije in seveda s »pomočjo« nevidnega vilinskega kralja Oberona in njegovega pomočnika Škrata Robina (Spaka) spremenijo in »spregledajo«. Zadnje dejanje prinese razrešitev vseh zapletov in proslavljanje več porok spet v grških Atenah, pri tem je okvir igre priprava na poroko atenskega vojvode Tezeja in Hipolite, amazonske kraljice. Zdi se, da sta za Shakespearja domišljija in sanjarjenje nujna za ohranitev ljubezenskega odnosa ali ustvarjanje umetnosti, še posebno v tako magičnem času leta, kakršen je čas kresne noči. V prvem delu smo se poslovili od naših junakov, ko je načrt "zmešnjav" nevidnega vilinskega kralja Oberona in njegovega pomočnika Spaka začel nepričakovano zapletati silnice v osrednjem ljubezenskem kvadratu med Hermijo, Demetrijem, Lisandrom in Heleno. V drugem delu pa se ta klobčič začne vendarle razpletati vse do srečnega konca. Prevajalec: Otona Župančiča Režiser: Mirč Kragelj Tonska mojstra: Sergej Dolenc in Dušan Mauser Glasba: Carl Orff Glasbo izvaja orkester Radiotelevizije Ljubljana pod vodstvom Uroša Prevorška Tezej, vojvoda atenski – Stane Sever Hipolita, kraljica amazonska – Helena Erjavec Lisander – Boris Kralj Demetrij – Andrej Kurent Helena – Majda Potokar Hermija – Duša Počkaj Egej, Hermejin oče – Edvard Gregorin Filostrat, voditelj zabav pri Tezeju – Jože Zupan Oberon, vilinski kralj – Saša Miklavc Titanija, vilinska kraljica – Alenka Svetel Spak – Minca Jeraj Atenski rokodelčiči – Dunja, tesar – Janez Albreht, Smuk, mizar – Pavle Kovič, Klobčič, tkalec – Jurij Souček, Pisk, mehokrp – Nace Simončič, Nosan, kotlar – Aleksander Valič, Trlica, krojač – Drago Makuc Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana januarja in februarja 1958
Igra se dogaja v trenutku, ko se v krožnem križišču pokvari semafor in ko promet obstane. Med stoječimi avtomobili je tudi avtobus z le dvema potnikoma. Razvije se pogovor med njima in voznikom o željah, o tem, ali ima smisel želeti si tudi kaj nedosegljivega. Skozi vsakdanji pogovor pa pronica tudi slika s socialnimi konotacijami. Režiser: Klemen Markovčič Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič Voznik avtobusa – Blaž Šef Potnica – Janja Majzelj Potnik – Matija Rozman Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2022.
Kljub naslovu te Shakespearove komedije je njeno dogajanje vendarle postavljeno v čas pred kresno nočjo, v obdobje štirih dni pred prvim majem. To je bil namreč v dobi vladanja kraljice Elizabete I. tradicionalno primeren čas za poroko. Dogaja se najprej v starih Atenah, v katerih je, enako kot v Shakespearjevi Angliji, strog zakon preprečeval mladim zaljubljencem, da bi se poročili brez očetovega soglasja. Središče dogajanja pa je postavljeno v gozd ponoči (2., 3. in 4. dejanje), v katerem se zaljubljenci (Hermija, Demetrij, Lisander in Helena), pa tudi drugi pod vplivom magije in seveda »pomoči« nevidnega vilinskega kralja Oberona in njegovega pomočnika Škrata Robina (Spaka), spremenijo in "spregledajo". Zadnje dejanje prinese rešitev vseh zapletov in proslavljanje več porok, spet v grških Atenah, pri tem pa je okvir igre priprava na poroko atenskega vojvode Tezeja in Hipolite, amazonske kraljice. Zdi se, da sta za Shakespearja domišljija in sanjarjenje nujna za ohranitev ljubezenskega odnosa ali ustvarjanje umetnosti, še posebno v tako magičnem času leta, kakršen je čas kresne noči. V prvem delu se predstavijo vsi junaki, od njih pa se poslovimo v trenutku, ko Oberonov in Spakov načrt "zmešnjav" začne nepričakovano zapletati silnice v osrednjem ljubezenskem kvadratu. Prevajalec je bil Oton Župančič, režiser: Mirč Kragelj, tonska mojstra: Sergej Dolenc in Dušan Mauser, glasbo je napisal Carl Orff. Izvaja jo orkester Radiotelevizije Ljubljana pod vodstvom Uroša Prevorška. Tezej, vojvoda atenski, je Stane Sever, Hipolita, kraljica amazonska – Helena Erjavec, Lisandra igra Boris Kralj, Demetrija Andrej Kurent Helena je Majda Potokar, Hermija Duša Počkaj Egej, Hermejin oče – Edvard Gregorin, Filostrat, voditelj zabav pri Tezeju – Jože Zupan, Oberon, vilinski kralj – Saša Miklavc, Titanija, vilinska kraljica – Alenka Svetel, Spak – Minca Jeraj, Atenski rokodelčiči pa: Dunja, tesar – Janez Albreht, Smuk, mizar – Pavle Kovič, Klobčič, tkalec – Jurij Souček, Pisk, mehokrp – Nace Simončič, Nosan, kotlar – Aleksander Valič in Trlica, krojač – Drago Makuc Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana januarja in februarja 1958.
Junakinja igre je očitno zelo mlado dekle, za katero se na začetku zdi, da je precej neizkušeno, a se izkaže, da je razlog te sramežljivosti že kar nadrealističen. Režiser je Zvone Šedlbauer, dramaturg: Goran Schmidt, tonski mojster: Jure Culiberg, glasbena opremljevalka pa Darja Hlavka Godina. Nastopata Polona Juh in Gašper Tič. Posneto januarja 2002 v studiih Radia Slovenija v koprodukciji z Založbo Vitrum d.o.o. iz Ljubljane.
Radijska igra je bila napisana leta 2018 za projekt "Radijska igra Ukrajina/Velika Britanija". Avtorica je s svojo igro postala finalistka in ukrajinski radijski umetniški program je igro premierno predvajal leta 2019. Senzibilno, čustveno, vendar asketsko in preprosto strukturirano besedilo z naslovom TRI MINUTE SLAVE je Yemetz - Dobronosova postavila v leto 2014, ko se je vojna v Ukrajini dejansko začela. Usodno je zaznamovala odnose med bližnjimi, še toliko bolj pa, ker so bili že pred vojno zapleteni in polni skrivnosti. Prevajalka iz angleščine Bernarda Petelinšek Dramaturginja: Vilma Štritof Režiser: Alen Jelen Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Larisa - Mojca Fatur Oleg - Blaž Valič Stasia - Lucija Harum Pava - Nik Škrlec Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 2022.
Dogajanje igre je postavljeno v taksi na križišču, kjer semafor ne deluje in ves promet stoji. V taksiju je mlada noseča ženska, ki noče roditi. Monolog ženske prevladuje nad skopim pogovorom s taksistom. Giblje se na tenki meji med sanjami in resničnostjo. Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Ženska s trebuhom – Maša Grošelj Taksist – Vid Klemenc Pia, Lea – Tamara Avguštin Množica – Alen Jelen, Heidi Pungartnik, Suzana Tratnik Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2022
Igro je avtorica podnaslovila "radijska igra za piščeta" in s tem ironično opozorila, da njena zabavna zgodba iz slovenskega kurnika prinaša poučno sporočilo o tem, da morata biti človek in žival deležna prijaznosti in vljudnosti, sicer je življenje pusto in neprijetno. Komedijski liki so očitno v sorodu z junaki iz slovenske butalske komediografije – gospodovalna gospodinja, njen copatarski mož in vaški gasilci, ki pogasijo spore in nas spotoma poučijo o tem, da je gospodovalnost močnejšega nad šibkejšim železna srajca, ki jo rado nosi veliko posameznikov med nami. Režiser je Aleš Jan, dramaturg: Pavel Lužan, tonski mojster: Jure Culiberg, avtor izvirne glasbe: Jani Golob, asistentka režije: Daša Dovžan in tehnični asistent: Zmago Frece. Kokoško Emilijo igra Polona Vetrih, kokoško Kiko Barbara Krajnc, kokoška Klotilda je Polona Juh, kokoška Korina Nataša Barbara Gračner, kokoška Norina Jerca Mrzel, Petelin Janez Hočevar, Gospodinja Svetlana Makarovič, njen mož Zlatko Šugman, Polde, poveljnik gasilcev, Dare Valič in Gasilci Grega Čušin, Zvone Hribar in Ivo Godnič. Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 1996.
Igra ima za tarčo tisto plast birokracije, ki s svojo okostenelo uradniško logiko zna dodobra zaplesti in zagreniti življenje posameznemu občanu. Zgodba kljub nastanku leta 1984 žal še vedno deluje presenetljivo aktualno. Režiser: Gregor Tozon Dramaturg – Pavel Lužan Glasbeni opremljevalec: Peter Čare Tonski mojster: Staš Janež Jure – Aleš Valič Portir – Polde Bibič Razburjeni moški – Sandi Pavlin Zasopli ženski glas – Neža Simčič Ana – Alenka Vipotnik Prva uslužbenka – Jerica Mrzel Druga uslužbenka – Metoda Zorčič Tretja uslužbenka – Jadranka Tomažič Četrta uslužbenka – Marijana Brecelj Ženski glas – Minca Jeraj Dobrohotni bas – Janez Rohaček Miličnik – Franček Drofenik Sodeluje še – Vlado Kreslin s spremstvom Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana aprila 1984
V začetku julija bo Savdska Arabija po dveh pandemičnih letih vnovič odprla vrata milijonu muslimanov z vsega sveta, da se bodo lahko udeležili hadža ali tradicionalnega romanja v sveto muslimansko mesto Meko. Romarjev bo trikrat manj kot pred pandemijo. V Islamski skupnosti v Sloveniji so načrtovali, da bo 60 njihovih članov šlo na hadž, a so udeležbo na njem zaradi novih zahtev gostitelja odpovedali. Imam v Islamski skupnosti v Sloveniji Nevres Mustafić, ki se je hadža udeležil že dvakrat, pravi, da je za vsakega muslimana romanje v Meko velik duhovni navdih in nam predstavi obrede na tej romarski poti.
Iz župnije Sveti Jakob v Slovenskih goricah na 13. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje duhovni pomočnik Damijan Tikvič, pojeta pa Mešani župnijski zbor pod vodstvom in ob orgelski spremljavi Stanka Roškarja ter Mladinska zasedba Jakobus pod vodstvom Urške Senekovič.
29. junija godujeta sv. Peter in Pavel, apostola. Oba sta imela pomembno vlogo pri širitvi krščanske vere v prvih letih po Kristusu, umrla sta na podoben način - mučeniške smrti. »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala«, pa so znamenite besede, ki jih je Jezus namenil Petru; v svoja dela so jih skupaj z zgodbo Petrovega življenja vtkali številni skladatelji in skozi stoletja njemu na čast ustvarili precej več glasbe kot za sv. Pavla.
V dneh, ko godujejo Petri in Pavli, vas skozi glasbo in besedo vabimo k spoznavanju teh dveh svetopisemskih likov oz. apostolov. Slišali boste dela Giovannija Pierluigija da Palestrine, Felixa Mendelssohna in Matije Tomca.
V času novomašniških posvečenj bomo govorili o pomenu posvečenja, vzgoji in darovanja za Boga in cerkveno občestvo. Kako so se v zgodovini razvijale prve duhovniške službe, kako so se po Kristusovi smrti oblikovale? Kako v semenišču poteka vzgoja za duhovniški poklic? O tem bo govoril študijski prefekt bogoslovnega semenišča prof. dr. Matjaž Celarc.
Iz župnijske cerkve svetega Jožefa na Cankovi na 12. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Štefan Grabar, ljudsko petje vodi Goran Gal, sodeluje otroški zbor Slavka Nerad, na orgle pa jih spremlja organistka Ajša Katančič.
Praznik Sv. Rešnjega Telesa in Krvi je dan, ki ga katoliška Cerkev obhaja na četrtek po nedelji sv. Trojice. To je tudi praznik evharistije, saj je v ospredju čaščenje posvečene hostije. Zanj je skozi stoletja nastalo veliko število himen, hvalnic in drugih glasbenih oblik molitve. Lauda Sion Salvatorem (Hvali Sion, Rešenika) je ena najbolj znanih in pétih srednjeveških sekvenc, namenjenih za ta dan; zvenela bo v različnih oblikah in priredbah.
Sredi junija je po cerkvenem koledarju praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi, ki mu pravimo tudi praznik evharistije. V ospredju je hostija, ki po krščanskem verovanju ni le simbol za Jezusovo telo, ampak naj bi bil v tej podobi Jezus tudi resnično navzoč. O sv. Rešnjem Telesu poje mnogo zborovskih in solističnih skladb, tokrat pa bodo zvenele tri slovenskih skladateljev - Alojzija Mava, Jacobusa Carniolusa Gallusa in Jakoba Savinjška.
Kardinal dr. Franc Rode je pri Mohorjevi družbi izdal spomine na svoje razgibano, bogato življenje. Leta 2006 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za kardinala, ko je opravljal pomembne naloge v kuriji. Že prej je bil ljubljanski nadškof. Za duhovnika se je izšolal v Argentini, vstopil je v red lazaristov. V 1. delu oddaje boste slišali spomine kardinala dr. Franca Rodeta do njegovega imenovanja za ljubljanskega nadškofa.
Oddajo posvečamo nedavno preminulemu častnemu evangeličanskemu škofu mag. Gezi Erniši. O njegovi duhovni, intelektualni, teološki in celostni sociokulturni podobi bodo pričali arhivski posnetki. O pokojnem prvem slovenskem evangeličanskem škofu pa bo spregovoril tudi sedanji evangeličanski škof mag. Leon Novak.
V Katoliški cerkvi v Sloveniji bodo na predvečer in na praznični dan sv. Petra in Pavla, ki ga po cerkvenem koledarju obhajajo 29. junija, štirje novi duhovniki, dva manj kot lani, prejeli zakrament novomašniškega posvečenja. To so Rok Gregorčič, Janez Meglen, Tadej Pagon in Janez Pavel Šuštar. Trije od njih prihajajo iz Nadškofije Ljubljana, eden iz Škofije Novo mesto. Kdo so, od kod prihajajo? Kaj jih je nagovorilo, da so stopili na pot duhovniškega poslanstva? Kakšno je njihovo novomašniško geslo? Kakšen duhovnik si želijo biti?
Iz evangeličanske cerkve Martina Lutra v Murski Soboti ob humanitarni akciji EHO Podpornica neposredno prenašamo slovesno bogoslužje, ki ga ob navzočnosti škofa Leona Novaka in evangeličanskega škofa iz avstrijske Štajerske Wolfganga Rehnerja vodijo evangeličanski duhovniki. Pri njem sodelujejo tamkajšnji verniki. Za glasbeni del so poskrbeli: Mešani pevski zbor Selah iz Murske Sobote pod vodstvom Patricije Kisilak, otroci iz otroške kitarske delavnice, Monika Kammerlander z violino ter organist Jernej Mazej.
Milan Jesih je napisal sonet Ves dan sem živel, Uroš Smolej pa ga je interpretiral, kar navrže še kako hudomušno doživetje.
Španski pisatelj Manuel Vázquez Montalbán (14. junij 1939, Barcelona–18. oktober 2003, Bangkok) je bil tudi novinar, pesnik, humorist in kritik, toda najmanjšega dvoma ni, da slovi predvsem kot pisatelj. Njegov roman Galindez (poslovenil ga je Ferdinand Miklavc) pripoveduje o usodi znanega baskovskega rodoljuba in begunca, zunanja forma pa precej dolguje kriminalki. Sploh je bil pisatelj mojster tega žanra. Njegov zasebni detektiv je Pepe Carvalho, Katalončan, gurman in ljubitelj žensk, ki v romanu Umor v centralnem komiteju (za založbo Modrijan ga je poslovenil Ignac Fock) preiskuje primer umora partijskega sekretarja. NIkar ne zamudite. Režiser: Špela Kravogel Interpret: Blaž Šef Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Mojstrica zvoka: Sonja Strenar Urednik oddaje: Marko Golja
"Obstal je na podestu, molčal in nevidno krvavel ..." Avstrijska pisateljica Eva Menasse je avtorica več esejističnih knjig, romanov in zbirk kratkih zgodb, piše tudi kritike, kolumne ter literarne reportaže. Njena dela so tako pri bralcih kot v strokovnih kritiških krogih običajno dobro sprejeta. Za roman Quasikristalle je prejela literarno nagrado Gerty Spies, avstrijsko literarno nagrado alpha in nagrado Heinricha Bölla mesta Köln; za kratkoprozno zbirko Živali za nadaljevalce, ki je letos izšla v slovenskem prevodu Tanje Petrič pri LUD Literatura, pa ugledno avstrijsko književno nagrado in nagrado Friedricha Hölderlina mesta Bad Homburg. Ustvarjanje Eve Menasse predstavlja Tanja Petrič. Avtorica oddaje in prevajalka: Tanja Petrič Interpret: Matej Puc Režiserka: Saška Rakef Napovedovalka: Višnja Fičor Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Tonska mojstrica: Sonja Strenar Urednica oddaje: Staša Grahek
O delu Pripovedovalka romana Ivana pred morjem se iz Pariza vrne v slovensko Primorje, da bi počistila stanovanje pokojne mame za resnega kupca. V kupu porumenelih fotografij najde sliko babice, ki z eno roko drži njeno petletno mamo, drugo roko pa polaga na nosečniški trebuh. Leto posnetka 1943 je bilo leto težkih usod in naglih preobratov. Kaj se je zgodilo z otrokom v trebuhu? Roman nas z več vzporednimi zgodbami, ki se dogajajo v različnih časih in v različnih generacijah ene družine, sooča s kolektivno preteklostjo in individualnimi usodami. Te se ne gibljejo le med Parizom in Primorsko, vendar vsa ta premikanja ne zmorejo pretrgati medčloveških vezi. Tudi trdi časi po koncu vojne so tako popisani z mehko avtoričino pisavo. Lep roman o nelepih časih in rečeh. O avtorici Veronika Simoniti (1967) je pisateljica, prevajalka in lektorica. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomirala iz italijanskega in francoskega jezika. Med letoma 1994 in 2009 je kot samozaposlena v kulturi – samostojna književna prevajalka objavila vrsto prevodov iz italijanščine in francoščine (Calvino, Magris, Marani, Niffoi, Camilleri, Galimberti, Todorov …). Medtem je honorarno poučevala na zasebnih šolah in Filozofski fakulteti v Ljubljani (kot lektorica italijanskega jezika) in v Italiji. Od decembra 2008 je redno zaposlena. Prozna dela objavlja od leta 2000. Leta 2005 je izšel prozni prvenec Zasukane štorije (nominacija za fabulo 2006 in 2007), leta 2011 druga kratkoprozna zbirka Hudičev jezik. Njen roman Kameno srce, ki je izšel leta 2014, je bil nominiran za kresnika, roman Ivana pred morjem pa za nagrade modra ptica, kritiško sito in kresnika, ki ga je leta 2020 tudi prejel. Režija: Klemen Markovčič Tonski mojster: Gal Nagode, Sonja Strenar Mastering: Damir Ibrahimkadić Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarka: Suzana Köstner Interpretka: Ana Facchini Posneto v dramskem studiu Radia Slovenija, julija 2021
Tonja Jelen je s pesmijo Besede napisala manifestno, samozavestno pesem, ki jo je Vesna Jevnikar ustrezno interpretirala.
Dvesto let je od smrti Ernsta Theodora Amadeusa Hoffmanna, nemškega skladatelja in romantičnega književnika fantazijskih in gotskih srhljivih pripovedi. V romanu Življenjski nazori mačka Murra pa se izrazi tudi romantična ironija, ki se kaže z uporabo parodije, satire ali že kar groteske. Spusti nas dol, v mačjo glavo, v mačji monolog, ki morda postane kar zrcalo nas samih. Mačja narava je šibka, pravi. Igralec: Ivan Rupnik Režiserka: Irena Glonar Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Tonski mojster: Jure Culiberg Urednik: Marjan Kovačevič Beltram, Žiga Bratoš Prevajalec: Jože Udovič Leto nastanka: 2018
O delu Pripovedovalka romana Ivana pred morjem se iz Pariza vrne v slovensko Primorje, da bi počistila stanovanje pokojne mame za resnega kupca. V kupu porumenelih fotografij najde sliko babice, ki z eno roko drži njeno petletno mamo, drugo roko pa polaga na nosečniški trebuh. Leto posnetka 1943 je bilo leto težkih usod in naglih preobratov. Kaj se je zgodilo z otrokom v trebuhu? Roman nas z več vzporednimi zgodbami, ki se dogajajo v različnih časih in v različnih generacijah ene družine, sooča s kolektivno preteklostjo in individualnimi usodami. Te se ne gibljejo le med Parizom in Primorsko, vendar vsa ta premikanja ne zmorejo pretrgati medčloveških vezi. Tudi trdi časi po koncu vojne so tako popisani z mehko avtoričino pisavo. Lep roman o nelepih časih in rečeh. O avtorici Veronika Simoniti (1967) je pisateljica, prevajalka in lektorica. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomirala iz italijanskega in francoskega jezika. Med letoma 1994 in 2009 je kot samozaposlena v kulturi – samostojna književna prevajalka objavila vrsto prevodov iz italijanščine in francoščine (Calvino, Magris, Marani, Niffoi, Camilleri, Galimberti, Todorov …). Medtem je honorarno poučevala na zasebnih šolah in Filozofski fakulteti v Ljubljani (kot lektorica italijanskega jezika) in v Italiji. Od decembra 2008 je redno zaposlena. Prozna dela objavlja od leta 2000. Leta 2005 je izšel prozni prvenec Zasukane štorije (nominacija za fabulo 2006 in 2007), leta 2011 druga kratkoprozna zbirka Hudičev jezik. Njen roman Kameno srce, ki je izšel leta 2014, je bil nominiran za kresnika, roman Ivana pred morjem pa za nagrade modra ptica, kritiško sito in kresnika, ki ga je leta 2020 tudi prejel. Režija: Klemen Markovčič Tonski mojster: Gal Nagode, Sonja Strenar Mastering: Damir Ibrahimkadić Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarka: Suzana Köstner Interpretka: Ana Facchini Posneto v dramskem studiu Radia Slovenija, julija 2021
Interpretira Blaž Šef.
MIneva 180 let od rojstva ameriškega avtorja Ambrosea Biercea. Ambrose Bierce je pisal predvsem grozljive pripovedi, v svojih fantastičnih novelah nadaljuje izročilo Edgarja Allana Poeja, napoveduje pa že tudi moderno kratko prozo 20.stoletja, polno nadrealističnih motivov, sarkazma, ironije in črnega humorja. Njegovi kratki zgodbi - Prijetje in Zgodbica - je leta 1980 prevedel Branko Gradišnik. Prevajalec: Branko Gradišnik Interpreti: Boris Kralj, Marko Simčič Režiserka: Irena Glonar Tonski mojster:Staš Janež Urednik oddaje: Drago Bajt Leto nastanka: 1980
"Glasba mi je ljubša od pisane besede," pravi indijski pisatelj in pesnik Vikram Seth. Rodil se je leta 1952 v Kalkuti, doslej je izdal vrsto pesniških zbirk, potopisnih del in romanov. Avtorica oddaje Viktorija Žižek Kos je izbrala odlomka iz Sethovih romanov Mirna glasba in Primeren mož. Prevajalka: Viktorija Kos Žižek Interpreti: Lenča Ferenčak, Uroš Smolej, Nina Valič, Saša Mihelčič, Violeta Tomič Režiserka: Irena Glonar Napovedovalca: Ana Bohte, Slobodan Kaloper Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Tonski mojster: Jure Culiberg, asistent Martin Florjančič Urednika: Andrej Arko, Staša Grahek Leto nastanka: 2001
Besedilo Juša Kozaka je iz leta 1960. V njem se spominja svojih doživetij med počitnicami na dalmatinskem otoku Silba, ki so ga in ga še vedno vneto obiskujejo številni Slovenci. Silba današnjih dni je seveda povsem drugačen otok od tistega, kot ga opisuje Kozak, zato bo zapis izpred šestdesetih in nekaj let toliko bolj zanimivo poslušati. Interpret: Aleš Valič Režiserka: Irena Glonar Mojster zvoka: Jure Culiberg Urednici: Vida Curk, Petra Tanko Leto produkcije: 2000
Avtor opere Ekvinokcij, simfonije Bela krajina, glasbe za filma Na svoji zemlji in Kekec ter številnih drugih skladb je do morja, v obdobju med svetovnima vojnama odrezanega od osrednje Slovenije, gojil prav poseben odnos. V petdesetih letih mu je posvetil simfonično pesnitev Proti morju, v šestdesetih pa kritično besedilo Naše morje. Oddaja je bila posneta julija 1980, bral je igralec Jože Mraz.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič
Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič
