Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

PAVZA
30
30
V ŽIVO

Priporočamo

ARS humana "Čemu služi tisto, kar ne služi ničemur" – o družbenih učinkih umetnosti

Umetnost je vedno imela družbeni vpliv, tudi takrat, ko si ljudje vprašanja o pomenu tega vpliva niso zastavljali. Danes pa je to vprašanje vse bolj v ospredju predvsem takrat, ko govorimo o javnem financiranju umetnosti. Tej temi se posveča tudi zbornik z naslovom Družbeni učinek v umetnosti in kulturi: Raznolika življenja nekega koncepta (Založba ZRC, 2022), ki sta ga uredila Iva Kosmos in Martin Pogačar in je izhodišče pogovora o družbenih učinkih umetnosti. V njem pretresamo, kakšen je ta učinek, kako ga merimo in kaj je pri tem problematično ter kako lahko nanj vplivamo oziroma ga ustvarjamo. Sodelujejo: dr. Iva Kosmos, raziskovalka z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, Alma R. Selimović, direktorica zavoda Bunker in dr. Rok Benčin, raziskovalec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Foto: Gregor Podlogar

Skladatelj tedna Mieczyslaw Weinberg 1

Poljski skladatelj Mieczyslaw Weinberg se je rodil leta 1919 v Varšavi in je v nevarnih okoliščinah emigriral v Rusijo, kjer je preživel preostanek svojega življenja na pol poti med zasluženo slavo in neupravičeno zapostavljenostjo. Skladatelja, ki ga pogosto vidimo v senci tesnega prijatelja Dmitrija Šostakoviča, ki je Weinberga štel za enega najopaznejših skladateljev tistega časa, šele zdaj počasi odkrivamo kot velikega genija 20. stoletja, osebnost izjemnega pomena v pokrajini postmoderne klasične glasbe.

Sporočila za javnost Najrajši bi se fentala

Arsovo Uredništvo igranega programa je posnelo radijsko igro mladega slovenskega avtorja Jaka Smerkolja Simonetija s trpko vsebino mladostniške depresije in samomora. Radijsko igro Najrajši bi se fentala je režirala Špela Kravogel.

Ženske v svetu glasbe Harfistka Urška Križnik Zupan: solistična in komorna glasba

Poslušajte skladbe Zvonimirja Cigliča, Črta Sojarja Voglarja, Clauda Debussyja, Richarda Straussa in Alojza Srebotnjaka.

Jezikovni pogovori Ddr. Nataša Golob o edinstvenosti desetih besed iz Heiligenkreuškega rokopisa

Letos poleti smo poročali o odkritju zapisa zgodnjega slovenskega jezika. V avstrijskem samostanu Heiligenkreuz v Dunajskem gozdu so odkrili zapis desetih števnikov v zgodnji obliki slovenščine iz 12. stoletja. Teh deset besed velja za najstarejši pomembnejši zapis slovenščine po Brižinskih spomenikih. Po jezikoslovni analizi v eni izmed preteklih oddaj, ko smo gostili dr. Mateja Šeklija, smo k pogovoru povabili umetnostno zgodovinarko ddr. Natašo Golob, osrednjo poznavalko na slovensko ozemlje vezane rokopisne dediščine. V oddaji je predstavila čas nastanka rokopisa iz samostana Heiligenkreuz in edinstvenost desetih besed, ki jih ta vsebuje.

Likovni odmevi Ivo Prančič: "Slika je tudi zaslon, vedno je bila zaslon"

Društvo likovnih umetnikov Ljubljana je peto leto po vrsti razglasilo nagradi in priznanje Ivane Kobilca za umetniške dosežke v slovenski vizualni umetnosti. Za življenjsko delo je nagrado prejel akademski slikar Ivo Prančič, eden osrednjih svoje generacije pri nas, ki se je predstavil že na več kot sedemdesetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2013 je izšla njegova monografija, ustvarjalna moč Iva Prančiča pa še kar vztraja, lani je v galeriji Bažato razstavil 30 novih slik v oljni tehniki. Ta je zanj značilna, tako kot modernizmu zavezane abstrakcije s prevladujočo črno, pa veliki formati iz več platen. V utemeljitvi so poudarili Prančičev "impresiven in koherenten umetniški opus, v katerem zavzeto, temeljito in inovativno raziskuje sliko, zlasti njene nemimetične vsebine ter v ospredje postavlja slikarsko materialnost in proces". Obiskali smo ga v njegovem ateljeju. Na fotografiji atelje Iva Prančiča (foto: Žiga Bratoš)

ARS humana "Čemu služi tisto, kar ne služi ničemur" – o družbenih učinkih umetnosti

Umetnost je vedno imela družbeni vpliv, tudi takrat, ko si ljudje vprašanja o pomenu tega vpliva niso zastavljali. Danes pa je to vprašanje vse bolj v ospredju predvsem takrat, ko govorimo o javnem financiranju umetnosti. Tej temi se posveča tudi zbornik z naslovom Družbeni učinek v umetnosti in kulturi: Raznolika življenja nekega koncepta (Založba ZRC, 2022), ki sta ga uredila Iva Kosmos in Martin Pogačar in je izhodišče pogovora o družbenih učinkih umetnosti. V njem pretresamo, kakšen je ta učinek, kako ga merimo in kaj je pri tem problematično ter kako lahko nanj vplivamo oziroma ga ustvarjamo. Sodelujejo: dr. Iva Kosmos, raziskovalka z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, Alma R. Selimović, direktorica zavoda Bunker in dr. Rok Benčin, raziskovalec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Foto: Gregor Podlogar

Skladatelj tedna Mieczyslaw Weinberg 1

Poljski skladatelj Mieczyslaw Weinberg se je rodil leta 1919 v Varšavi in je v nevarnih okoliščinah emigriral v Rusijo, kjer je preživel preostanek svojega življenja na pol poti med zasluženo slavo in neupravičeno zapostavljenostjo. Skladatelja, ki ga pogosto vidimo v senci tesnega prijatelja Dmitrija Šostakoviča, ki je Weinberga štel za enega najopaznejših skladateljev tistega časa, šele zdaj počasi odkrivamo kot velikega genija 20. stoletja, osebnost izjemnega pomena v pokrajini postmoderne klasične glasbe.

Sporočila za javnost Najrajši bi se fentala

Arsovo Uredništvo igranega programa je posnelo radijsko igro mladega slovenskega avtorja Jaka Smerkolja Simonetija s trpko vsebino mladostniške depresije in samomora. Radijsko igro Najrajši bi se fentala je režirala Špela Kravogel.

Ženske v svetu glasbe Harfistka Urška Križnik Zupan: solistična in komorna glasba

Poslušajte skladbe Zvonimirja Cigliča, Črta Sojarja Voglarja, Clauda Debussyja, Richarda Straussa in Alojza Srebotnjaka.

Jezikovni pogovori Ddr. Nataša Golob o edinstvenosti desetih besed iz Heiligenkreuškega rokopisa

Letos poleti smo poročali o odkritju zapisa zgodnjega slovenskega jezika. V avstrijskem samostanu Heiligenkreuz v Dunajskem gozdu so odkrili zapis desetih števnikov v zgodnji obliki slovenščine iz 12. stoletja. Teh deset besed velja za najstarejši pomembnejši zapis slovenščine po Brižinskih spomenikih. Po jezikoslovni analizi v eni izmed preteklih oddaj, ko smo gostili dr. Mateja Šeklija, smo k pogovoru povabili umetnostno zgodovinarko ddr. Natašo Golob, osrednjo poznavalko na slovensko ozemlje vezane rokopisne dediščine. V oddaji je predstavila čas nastanka rokopisa iz samostana Heiligenkreuz in edinstvenost desetih besed, ki jih ta vsebuje.

Likovni odmevi Ivo Prančič: "Slika je tudi zaslon, vedno je bila zaslon"

Društvo likovnih umetnikov Ljubljana je peto leto po vrsti razglasilo nagradi in priznanje Ivane Kobilca za umetniške dosežke v slovenski vizualni umetnosti. Za življenjsko delo je nagrado prejel akademski slikar Ivo Prančič, eden osrednjih svoje generacije pri nas, ki se je predstavil že na več kot sedemdesetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2013 je izšla njegova monografija, ustvarjalna moč Iva Prančiča pa še kar vztraja, lani je v galeriji Bažato razstavil 30 novih slik v oljni tehniki. Ta je zanj značilna, tako kot modernizmu zavezane abstrakcije s prevladujočo črno, pa veliki formati iz več platen. V utemeljitvi so poudarili Prančičev "impresiven in koherenten umetniški opus, v katerem zavzeto, temeljito in inovativno raziskuje sliko, zlasti njene nemimetične vsebine ter v ospredje postavlja slikarsko materialnost in proces". Obiskali smo ga v njegovem ateljeju. Na fotografiji atelje Iva Prančiča (foto: Žiga Bratoš)

Aktualno

Ars Nagrade 19. Animateke

Včeraj se je končala letošnja izdaja mednarodnega festivala animiranega filma Animateka; ta je že 19. december zapored v Ljubljano pripeljala pisan izbor kratkih, celovečernih, dokumentarnih in kinotečnih animiranih filmov z vsega sveta. Poleg bogatega filmskega programa je festival ponudil pogovore z avtorji, predavanja, okrogle mize in razstave – denimo, razstavo skic, načrtov in zgodborisa za Legendo o Zlatorogu Lee Vučko, ki je oktobra v Portorožu dobila vesno za najboljši animirani film. Animatečne nagrade pa so podelili v soboto – zanje vsako leto tekmujejo filmi iz srednje in vzhodne Evrope, saj gre za regijo, ki na drugih evropskih festivalih pogosto ostane ob strani. Veliko nagrado mednarodne žirije in nagrado občinstva ;DSAF je prejel isti film – Sierra estonskega režiserja Sanderja Joona, ki je, zanimivo, v Ljubljani slavil že dva tedna prej, na LIFFeu, kjer je dobil nagrado za najboljši kratki film. »Žirija je očarana nad tem čistim burlesknim užitkom, ki oriše družinsko dinamiko z nepričakovano nežnostjo in se z brezhibnim tempiranjem razigrano in živahno poigrava z gledalčevimi pričakovanji, pri čemer ga dovršeno podpirata zvočna krajina in mizanscena,« so med drugim v utemeljitvi zapisali Clémence Bragard, Jean-François Le Corre, Boris Labbé, Jelena Popović in Matija Šturm, ki so sestavljali veliko žirijo letošnjega festivala. Sander Joon je o Sierri, ekscentrični, nadrealistični črni komediji o družini, ki ne najde skupnega jezika, dokler se sin ne spremeni v avtomobilsko gumo, povedal, da si je želel vanjo vključiti film svojega očeta. Ta je pri šestnajstih na 16-mm filmski trak posnel film o avtomobilih in ga animiral na kuhinjskih in kopalničnih tleh. Sam je analogno animacijo zamenjal za digitalno: »Sierra je narejena v 3D tehniki – zdi se mi enaka, kot stop animacija, le da v virtualnem prostoru. Med animiranjem sem se z liki zelo zbližal. Ko ljudje govorijo o 3D animaciji, pogosto pravijo, da je hladna in brez duše, jaz pa nasprotno mislim, da ima srce. Zelo pomemben v filmu je tudi zvok – hoteli smo poudariti zvočno pokrajino, ki bi spominjala na 80. leta. Sodeloval sem z Misho Panfilovom, ki ima odličen občutek za naravno zvenečo glasbo. Liki se oglašajo z živalskimi glasovi. Fant je hijena, oče je tjulenj, žabe pa so žabe.« Zgodbo o materi, ki ves čas vrtnari, očetu, ki ga zanimajo le dirke in sinu, ki se spremeni v avtomobilsko gumo, je kljub nadrealističnemu zapletu navdihnilo avtorjevo osebno življenje: »Sierra pripoveduje o disfunkcionalni družini, je zgodba o moji družini. Moja starša sta odraščala v Sovjetski zvezi. Nista bila pripravljena na starševstvo v sodobnem smislu, ko veš, kako je treba z otroki. Ko gre za duševno zdravje, mislim, da bi morali starši podpirati otroke. Mislim, da bo ta film med menoj in mojima staršema zgradil most, da bosta razumela, kako sem se počutil kot otrok. Ko je moj oče prišel na premiero filma, je bil tako srečen, kot ga že dolgo nisem videl. Zdi se mi, da se je s tem filmom vse zelo lepo izšlo.« In še druge nagrade 19. Animateke: Nagrado otroške žirije Slon je dobil film Zanka argentinskega režiserja Pabla Polledrija, ki v zasvojljivem ritmu prepleta glasbe in animacije prikaže distopičen svet, v katerem se mora vse ponavljati v neskončnost. Nagrado Mladi talent Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici in Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, pa je prejel Leo Černic za svoj film Pentola za »odlično režijo, ubranost likovnega jezika, zvočnega oblikovanja in izvirno obravnavo teme«.

Ars Ta veseli dan kulture

Danes, ko bi rojstni dan praznoval naš najslavnejši pesnik France Prešeren, številne kulturne institucije po vsej državi obeležujejo Ta veseli dan kulture in brezplačno odpirajo svoja vrata. Vabijo razstave, predstave, delavnice in koncerti, kar nekaj dogodkov pa omogoča tudi vpogled v zakulisje in delo, ki sicer javnosti ni vidno. Foto: MGLC

Ars Prešernovi nagradi Emi Kugler in Hermanu Gvardjančiču

Pred jutrišnjim Prešernovim rojstnim dnevom, Ta veselim dnevom kulture, so danes razglasili najvišje nagrade Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo sta multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič. Dobitniki nagrad Prešernovega sklada pa so: pisatelj in novinar Dušan Jelinčič, skladatelj gledališke in filmske glasbe Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, akademski slikar Nikolaj Beer, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar in arhitekturni atelje Medprostor. Nagrade jim bodo podelili prihodnje leto na večer pred kulturnim praznikom, 8. februarjem.

Ars Distopična igra Nenadoma, reka na malem odru SNG Nova Gorica

Dimitrije Kokanov, priznani srbski dramatik mlajše generacije, je besedilo Nenadoma, reka napisal kot odgovor na Orwellov roman 1984. Delo je razdeljeno na tri dele: v prvem obravnava pretekle totalitarizme, v drugem sodobne, tretji del pa je distopična vizija prihodnosti. Kot je pojasnil režiser Kokan Mladenović, so se več časa pogovarjali o tem, kaj je totalitarizem danes: "Prišel je novi totalitarizem, kjer sami sebe nadzorujemo. Z uporabo pametnih naprav v tem viralnem svetu omogočamo totalen nadzor nad nami samimi, in spet nihče ni srečen. Spremenila se je politika, spremenil sistem, ostale pa so delitve in sovraštvo. Ostalo je vse to, kar dela človeka nesrečnega. Tretji del predstave je distopija. S tem našim postapokaliptičnim tretjim dejanjem pokažemo, da se iz te kataklizme ne bomo ničesar naučili. Še vedno bomo delali iste napake, gradili na napačnih temeljih in spet prišli do neke nove katastrofe. Predstava ne prinaša nekega upanja, optimizma" dodaja Mladenović. V uprizoritvi bodo zaigrali Tamara Avguštin in Anuša Kodelja kot gostji, Žiga Saksida, Urška Taufer, Žiga Udir ter Jure Kopušar. Dimitrije Kokanov se bo z jutrišnjo uprizoritvijo prvič predstavil slovenskemu občinstvu. Foto: Peter Uhan

Ars VIII. Decembrski sejem ilustracije

Danes se v ljubljanski Galeriji Vodnikove domačije Šiška začenja VIII. Decembrski sejem ilustracije, ki ga organizira Zavod Divja Misel. Izmed tridesetih razstavljajočih ilustratork in ilustratorjev je letos posebna pozornost namenjena Ančki Gošnik Godec in Marjanci Jemec Božič. Z vodjo sejma, ki poteka od danes pa do 24. decembra, se je pogovarjal Matic Ferlan. (foto: Avtorici v ospredju letošnjega sejma - Ančka Gošnik Godec in Marjanca Jemec Božič v galeriji Vodnikove domačije Šiška; © Matic Ferlan)

Ars Sijajna predstava čopiča Mateja Sternena v Narodni galeriji

Najbolj priljubljeno poglavje iz naše zgodovine umetnosti so verjetno slovenski impresionisti. Matej Sternen je med četverico najslabše raziskan in prav njemu v Narodni galeriji v Ljubljani namenjajo letošnjo osrednjo razstavo. Migotava narava in sprehajalka z rdečim sončnikom, ki odseva na njenem obrazu. Meščanski portret dame v razpršeni beli obleki. Ali pa polakt rdečelaske, ki nam kaže hrbet, svetloba pa ji ožarja telo in lase. Optični učinki, dinamično kadriranje in debeli nanosi barv so značilni za Mateja Sternena, predvsem slikarja aktov in portretov, ki ustrezali željam rastoče samozavesti nacionalno prebujenega meščanstva. A ker je s slikarstvom zaslužil premalo, je deloval tudi kot restavrator in velja za pionirja tega področja pri nas. To bo osvetlila serija manjših razstav ob osrednji postavitvi. Predstavljajo pa še izbor njegovih grafik in risb. Risbo je Sternen obvladal, a v ospredju je predvsem slikarstvo, v katerem lahko še dobrih sedemdeset let po njegovi smrti gledalci uživajo v sijajni predstavi njegovega čopiča. Foto: kolaž in izrez fotografij – levo Rdečelaska (1902), desno Rdeči parazol (1904), vir: Narodna galerija

Ars Učitelj narodov, skupna evropska kulturna dediščina Giuseppeja Tartinija

V dvorani Yehudi Menuhin v Evropskem parlamentu v Bruslju so odprli razstavo z naslovom Učitelj narodov, skupna evropska kulturna dediščina Giuseppeja Tartinija. Odprtje razstave, ki so jo podprli vsi slovenski poslanci v evropskem parlamentu, je pospremil koncert redko izvajanih Tartinijevih sonat.

Ars V Mariboru so odprli nov Lutkovni muzej

V Mariboru so odprli nov Lutkovni muzej kot del mariborskega lutkovnega gledališča. Muzej v prenovljenih prostorih na severu Vojašniškega trga se lahko pohvali z zbirko izbranih lutk, kostumov in scenskih elementov.

Ars Konstruirane krajine sodobne Toskane v Galeriji Vžigalica

V ljubljanski Galeriji Vžigalica zvečer odpirajo razstavo z naslovom »Konstruirane krajine«. Dve uri prej, torej ob 17h, se že lahko pridružite predogledu razstave, ki jo pripravljata avtor, Leone Contini in kustos galerije Jani Pirnat, ki nam je danes povedal, da je do sodelovanja in te angažirane instalacije toskanskega aktivista s starejšimi sicilijanskimi koreninami naletel v okviru evropskega projekta. Sodobna umetnost seveda prakticira različne izrazne oblike, instalacije so lahko »abstraktne« ali samo sebi zadostne, lahko pa se nanašajo na realne družbene izzive. Razstava »Konstruirane krajine« je angažirana instalacija o prepletu okoliščin, v katerih so se v zadnjih desetletjih znašli iz Kitajske uvoženi mali kmetje, poceni delavci v tekstilni industriji mesteca Prato blizu Firenc z menda njihovo številčno največjo koncentracijo v Italiji. In tam začeli saditi svoja lastna semena ter zelenjavo in sadje iz Kitajske. Bili so pridni in uspešni, zato so jim pod pokroviteljstvom članov stranke »Bratje Italije« - da nova prva predsednica vlade republike jih vodi – celo lokalni toskanski časniki že pred dobrim desetletjem začeli očitati vnos »neavtohtonih rastlinskih kultur »in več, spreminjanje kulturne krajine tega dela Toskane. Leone Contini tam blizu živi, in predvsem medijska gonja proti Kitajcem ga je vzpodbodla k tovrstnemu aktivizmu. In lasten premislek oživljene, stoletje stare fašistične državne politike samozadostnosti, tudi prehranske, je utelesil v to razstavo v Galeriji Vžigalica. Sestavlja jo šest zaokroženih vizualij v treh sobah galerije, vstopna postreže z na mreži iz vej obešenimi posušenimi bučami z vseh koncev sveta, v drugi sobi je replika toplih gred s kitajskimi kulturnimi rastlinami, ki gredo avtohtonistom – beri, neofašistom nekako na živce, na dnu skrajno desne sobe pa je z zaveso kot zastorjem odra fotografija državnega propagiranja klene toskanske družine, ki sadi in prodaja domnevno avtohtone zelenjavo in sadje na štantu v 30-ih letih 20.stoletja. Po študiju je Leone Contini filozof in antropolog, diplomiral je na Univerzi v Sieni, razstava »Konstruirane krajine« pa bo odprta do 15 januarja 2023. FOTO: Avtor razstave Leone Contini pred eno od instalacij razstave v Galeriji Vžigalica, v gajbicah so natisi časopisnih člankov, ki anatemizirajio t.im. "neavtohtonost" prišlekov, hkrati pa delavcev iz Kitajske v Toskani VIR: Goran Tenze, Program Ars

Ars Kot sanje ali halucinacije so svetovi, ki jih slikata Mitja Ficko in Marko Jakše

Mitja Ficko in Marko Jakše sta prepoznavna akademska slikarja z močnima likovnima govoricama. Oba segata v magično, a na različne načine. Pa vendar sta stopila v stik v nekem skupnem času in prostoru ter združila ustvarjalni energiji. Leta 2014 sta naslikala prva skupna dela, na razstavi Z neba v nebo v Mestni galeriji Ljubljana pa zdaj prikazujeta tudi sveže slike, predvsem velikih formatov, in slikarsko-grafične hibride na papirju. Pogovarjali smo se s kustosom Sarivalom Sosičem in umetnikom Mitjem Fickom. Foto: Žiga Bratoš

Ars V 85. letu je umrl Joco Žnidaršič, legendarni fotoreporter

Dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo je skozi objektiv ulovil številne ključne dogodke, ki so vodili do prelomnih sprememb v naši družbi. Prvi in nekaj desetletij edini slovenski prejemnik prestižne nagrade world press pho-to je med več kot 50-timi priznanji prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in Zlati red za zasluge. Joco Žnidaršič je reportažni fotografiji poleg dokumentarne iskal izrazno moč in jo uveljavljal kot del celovite vizualne komunikacije. Posebej v opusu med letoma 1988 in 91, v zametkih nove države, se je pokazalo njegovo široko razumevanje koncepta narodnosti in kaj vse ga utemeljuje – beležil je šport, glasbo, kulturnike in pisatelje, ki so soustvarjali slovensko ustavo, torej še zdaleč ne le političnih dogodkov. Pa vendar, prav poseben pomen imajo njegovi barvni posnetki plebiscitarnega glasovanja, na katerih se vidi, da so vsi listi, ki so jih dvignili poslanci, zelene barve. Ponarodele in legendarne so tudi fotografije s triglava za posebno osamosvojitveno izdajo Dela, na njih plapola slovenska zastava še brez grba. Poseben izziv Joca Žnidaršiča je bila zimska športna fotografija in ljudje, vsepovsod, na primer na ljubljanski tržnici. Med številnimi monografijami, v katerih se reportažna fotografija spaja z umetniško, seveda ne moremo mimo Zakladov Slovenije. Foto: Aleš Rosa (razstava Leta preloma)

Kultura

Svet kulture Novi knjigi slovenskih avtorjev, nagrada Karpu Godini in cikel dogodkov Mesta žensk

V naši redni oddaji o aktualnih kulturnih dogodkih danes predstavljamo dve novi knjižni deli izpod peresa slovenskih avtorjev - kriminalni roman Metoda Pevca Greh in generacijski roman Monike Žagar Diši po dosegljivem. Poročamo tudi o dnevih slovenskega filma, ki bodo v naslednjih dneh potekali v Beogradu ter o nagradi, ki jo bodo podelili režiserju in direktorju fotografije Karpu Godini. V Stari mestni elektrarni pa se danes začenja cikel dogodkov Mesta žensk, ki so ga poimenovali Miti in meduze. V petih dneh se bo zvrstilo več dogodkov kot so performansi, razstave, okrogla miza, predstava in koncert. Rdeča nit vseh dogodkov je feministična interpretacija nekaterih starodavnih mitov.

Izšlo je Zapuščina miru in resnice

Zbornik z naslovom Zapuščina miru in resnice ima zgovoren podnaslov Študije o življenju in delu Mahatme Gandhija. Dvojezični zbornik (v njem sodelujejo tuji in domači avtorji) je izšel pri Založbi Univerze v Ljubljani, uredila ga je dr. Nina Petek. Ob razpravah je vanj uvrstila tudi odlomke iz Gandhijeve Avtobiografije in njegove fotografije. Več o zborniku, predvsem pa o Gandhiju in njegovi živeti resnici, pripovedujeta dva izmed avtorjev v zborniku objavljenih študij, dr. Nina Petek in dr. Andrej Ule, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Oder Živi ogenj gledališča izpod peresa Saše Pavček

Gledališče, umetnost, človek in sočlovek, duhovna veličina, pogum, hvaležnost, vse to in še mnogo več lahko razberemo med zapisi Saše Pavček v njeni novi knjigi z naslovom Živi ogenj gledališča. Nastajala je v času zaprtja gledališč zaradi pandemije, v njej pa avtorica razkriva osebna in intimna doživetja in izkušnje, ki so jo od otroštva do danes zaznamovale in oblikovale v osebo izjemne duhovne in intelektualne širine, sprejemanja in osebne zaveze k dajanju ter iskrive duhovitosti. Več pa v pogovoru s Sašo Pavček. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Saša Pavček, foto: Peter Uhan

Kdo smo? Zastava samostojnosti na sveti gori Slovencev

V preteklih dneh se je poslovil ugledni slovenski fotograf Joco Žnidaršič, dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo, ki je v svoj objektiv ujel številne najpomembnejše dogodke prelomnih časov za Slovenijo na začetku devetdesetih let 20. stoletja. Z njim in drugimi akterji smo pred nekaj leti posneli oddajo »Zastava samostojnosti na sveti gori Slovencev«. V pripravah na slovesno razglasitev samostojnosti je pri osrednjem dnevniku Delo vzniknila pobuda, da bi na očaku Triglavu razvili slovensko trobojnico, pri čemer je sodeloval prav Joco Žnidaršič. V oddaji, ki jo danes ponavljamo, so on in člani Gorske reševalne postaje Mojstrana obujali spomin na ta dogodek, ki je tedaj pomenil zavezo Slovencev, da bomo svojo samostojnost branili in jo tudi ubranili.

Jezikovni pogovori Ddr. Nataša Golob o edinstvenosti desetih besed iz Heiligenkreuškega rokopisa

Letos poleti smo poročali o odkritju zapisa zgodnjega slovenskega jezika. V avstrijskem samostanu Heiligenkreuz v Dunajskem gozdu so odkrili zapis desetih števnikov v zgodnji obliki slovenščine iz 12. stoletja. Teh deset besed velja za najstarejši pomembnejši zapis slovenščine po Brižinskih spomenikih. Po jezikoslovni analizi v eni izmed preteklih oddaj, ko smo gostili dr. Mateja Šeklija, smo k pogovoru povabili umetnostno zgodovinarko ddr. Natašo Golob, osrednjo poznavalko na slovensko ozemlje vezane rokopisne dediščine. V oddaji je predstavila čas nastanka rokopisa iz samostana Heiligenkreuz in edinstvenost desetih besed, ki jih ta vsebuje.

Esej na radiu Maša Ogrizek: Novoletno obdarovanje med magijo in potrošništvom

Miklavžev večer je navdih za ponovitev prispevka pisateljice in kritičarke Maše Ogrizek z naslovom Novoletno obdarovanje med magijo in potrošništvom. V njem zapiše:"Danes je način obdarovanja postal stvar odločitve. Po Juulovem mnenju je pri različnih 'slogih' obdarovanja bolj kot to, kako nekaj počnemo, pomembno, zakaj to počnemo. »Če otroku kupite določen izdelek, ker se želite izogniti konfliktu, ali iz želje, da bi vas imel rad, potem ste v težavah. Če pa mu podarite majico s podobo Spidermana preprosto zato, ker mu radi podarjate stvari, to ni problem.« Tudi kupovanje zaželenih izdelkov za nagrado je po njegovem mnenju zgrešeno. »Če vam je tak način starševstva všeč, ga seveda lahko gojite še naprej, vendar pa se morate zavedati, da se bo vaš otrok najpozneje v puberteti znašel v težavah. Tako ravnanje namreč razkriva, da se ne zavedate, da si otroci od vsega začetka želijo predvsem osrečiti svoje starše. Z nagradami jim sporočate, da ne verjamete, da bi kaj naredili tudi brez njih. To je seveda obžalovanja vredno sporočilo."Glasbeni vložki, te je izbral Mihael Kozjek, so odlomki iz Fantazije na temo greensleeves angleškega skladatelja Ralpha Vaughana Williamsa v izvedbi Akademije St. Martin in the Felds pod vodstvom sira Nevilla Marrinerja. Oblikovalec zvoka Blaž Kumše, bralca Lucija Grm in Aleksander Golja.

Svet kulture Za zmago se je spremenil v pnevmatiko

Veliki zmagovalec Animateke je estonski film Sierra. Film, ki so ga delno navdihnili režiserjevi otroški spomini, prikazuje, kako se oče in sin udeležita tekmovanja v reliju. Da bi zmagala, se fant spremeni v pnevmatiko. V oddaji bomo ob pregledu najboljših animiranih filmov s tega mednarodnega festivala predstavili tudi novosti s področja otroške in mladinske književnosti.

Eppur si muove - In vendar se vrti Popolni preobrat nemških Zelenih

Po ruskem napadu na Ukrajino se je Evropa začela pospešeno oboroževati. Nemčija je v zelo kratkem času za oboroževanje namenila 100 milijard evrov posebnega proračuna, hitreje bo povečala tudi delež proračuna za obrambo v prihodnjih letih. Protagonist pošiljanja orožja Ukrajini je v nemški vladni koaliciji postala stranka Zelenih. Ta je veljala za mirovniško stranko, ki se bojuje za splošno razoroževanje. Priča smo popolnemu preobratu nemških Zelenih, ki so se zaradi vojne odrekli temeljnim postulatom stranke.

ARS humana "Čemu služi tisto, kar ne služi ničemur" – o družbenih učinkih umetnosti

Umetnost je vedno imela družbeni vpliv, tudi takrat, ko si ljudje vprašanja o pomenu tega vpliva niso zastavljali. Danes pa je to vprašanje vse bolj v ospredju predvsem takrat, ko govorimo o javnem financiranju umetnosti. Tej temi se posveča tudi zbornik z naslovom Družbeni učinek v umetnosti in kulturi: Raznolika življenja nekega koncepta (Založba ZRC, 2022), ki sta ga uredila Iva Kosmos in Martin Pogačar in je izhodišče pogovora o družbenih učinkih umetnosti. V njem pretresamo, kakšen je ta učinek, kako ga merimo in kaj je pri tem problematično ter kako lahko nanj vplivamo oziroma ga ustvarjamo. Sodelujejo: dr. Iva Kosmos, raziskovalka z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, Alma R. Selimović, direktorica zavoda Bunker in dr. Rok Benčin, raziskovalec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Foto: Gregor Podlogar

Pogled v znanost 10 ribjih zapovedi ali kar je dobro za morje, je dobro za nas

V drugi polovici novembra je na Morski biološki postaji Piran potekal zaključek projekta oziroma akcije osveščanja o trajnostnem ribištvu z motom »Kar je dobro za morje – je dobro zame«. Projekt je bil sicer lokalne, obalne narave, toda sodelujoča raziskovalka, biologinja dr. Andreja Ramšak z MBPP, dela Inštituta za biologijo nam je v pogovoru pojasnila, da bi bilo dolgoročno koristno nekaj podobnega razširiti – poraba in poznavanje rib na prebivalca Slovenijo namreč uvrščata na eno od zadnjih mest v okviru EU. Sogovornica je najprej opisala, kdo vse je sodeloval v projektu, zasnovanem na kombinaciji raziskovalnih in podatkov lokalnih ribičev. Foto: Andreja Ramšak na dan zaključka projekta v prostorih MBPP-NIB v Piranu VIR: Goran Tenze, program Ars

Kulturna panorama Prešernova nagrajenca in nagrajenci Prešernovega sklada za leto 2023; Matej Sternen v Narodni galeriji; zavezujoče besede o izgradnji NUK 2 do leta 2026; Ta veseli dan kulture...

V panoramskem zvočnem popotovanju bomo danes razkrili imena Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, takoj zatem pa se pomudili pri zavezah visoke politike h gradnji nove stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice, NUK 2. Pogledali bomo na Ig, kjer zaključujejo projekt Interpretacija biotske raznovrstnosti in dediščine kolišč na ljubljanskem Barju, podrobneje pa se bomo posvetili še nekaterim razstavam in dogajanju ob 222. obletnici Prešernovega rojstva, ki jo bo zaznamoval pestri Ta veseli dan kulture; med drugimi razstavi slovenskega impresionista Mateja Sternena v Narodni galeriji, razstavi Mitja Ficka in Marka Jakšeta v Mestni galeriji Ljubljana in 40 let sem delal, Hlapec Jernej – od Cankarja do Skrbinška in Delaka, na Slovenskem gledališkem inštitutu. Vabimo vas k poslušanju!

Glasba

Koncertni dogodki na tujem Čajkovski in Borodin

Simfonični orkester iz Göttingena je 13. julija v Weilburgu pod taktirko svojega šef dirigenta Nicholasa Miltona izvedel glasbo ruskih skladateljev: Koncert za violino in orkester v D-duru in baletno suito Labodje jezero Petra Iljiča Čajkovskega ter Polovske plese iz opere Knez Igor Aleksandra Borodina. Solist je bil Aleksej Semenenko.

Skladatelj tedna Mieczyslaw Weinberg 2

Čeprav je Mieczyslaw Weinberg preživel dve diktaturi, se ni videl kot žrtev in je bil ponosen na to, da so številne njegove skladbe izvajali 'zvezdniški' ruski izvajalci. Veliko njegovih skladb je obravnavalo vojno kot temo, na njegov slog pa je vplivala – in je pogosto citirana – judovska ljudska glasba. Tokrat bomo govorili o njegovi glasbi na ljudske teme, ki jo je napisal v času po drugi svetovni vojni, v času velikih političnih nazorov in posegov v umetnosti.

Koncert evroradia Gubajdulina, Mozart in Šostakovič

Nebo in zemlja se srečata v Mozartovem kontrastnem klavirskem koncertu št. 20 in v Šostakovičevi Simfoniji št. 8 iz leta 1943. Velika simfonija iz druge svetovne vojne je eno najbolj navdušujočih Šostakovičevih del – nepozabna zgodba o tem, kako se za vsako ceno oprijeti človekovega dostojanstva.Na koncertu Danskega nacionalnega simfoničnega orkestra, ki ga je 4. novembra v Københavnu vodil italijanski dirigent Daniele Rustioni, je zazvenelo tudi meditativno godalno delo Refleksije na temo B-A-C-H Sofje Gubajduline, ene največjih skladateljic našega časa. Solist večera je bil švicarski pianist Francesco Piemontesi..

Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti S pridihom romske glasbe

Predvajamo Melanholični preludij Jurija Gregorca, Mihevčev Koncert za flavto in godala, Somnium Cingaras, Cigansko zgodbo Emila Glavnika & Vladimirja Mustajbašića ter Ramovšev Divertimento za godala.

Nove glasbene generacije Duo Keser in Pajanović

17. februarja sta v Osterčevi dvorani Slovenske filharmonije kot del cikla GM oder Glasbene mladine Slovenije nastopila klarinetistka Milena Keser in pianist Stefan Pajanović.Izvedla sta dela Poulenca, Rančigaja in Brahmsa.

Medenina in patina Koncert ob 10-letnici Kvinteta Contrast, 1. del

Kvintet Contrast je v nedeljo, 27. novembra, v dvorani Slavka Osterca v Slovenski filharmoniji izvedel koncert ob desetletnici delovanja. Zasedbo, ki sodi med najuglednejše trobilne sestave na Slovenskem, sestavljajo diplomanti Akademije za glasbo v Ljubljani: trobentača Gregor Turk in Blaž Avbar, hornist Jože Rošer, pozavnist Žan Tkalec in tubist Uroš Vegelj, ki so se prvič zbrali leta 2012 in od takrat redno koncertirajo na številnih odrih po Sloveniji in v tujini.Njihov repertoar je izjemno širok – zajema skladbe iz renesanse, baroka, romantike, pa vse do ragtima, glasbe 20. stoletja in sodobnih del, tudi novitet. Kvintet Contrast posebno pozornost namenja v 20. stoletju nastalim delom, ki sodijo v repertoarni kanon tovrstne zasedbe, in novitetam. Tako je bil tudi spored jubilejnega koncerta v Slovenski filharmoniji zasnovan kot presek njihovega bogatega dotedanjega dela. V 1. delu koncerta so trobilci izvedli noviteto Brass Fantasy Tilna Slakana ter trobilna kvinteta Andersa Hillborga in Jana Koetsierja.

Ženske v svetu glasbe Harfistka Urška Križnik Zupan: solistična in komorna glasba

Poslušajte skladbe Zvonimirja Cigliča, Črta Sojarja Voglarja, Clauda Debussyja, Richarda Straussa in Alojza Srebotnjaka.

Skladatelj tedna Mieczyslaw Weinberg 1

Poljski skladatelj Mieczyslaw Weinberg se je rodil leta 1919 v Varšavi in je v nevarnih okoliščinah emigriral v Rusijo, kjer je preživel preostanek svojega življenja na pol poti med zasluženo slavo in neupravičeno zapostavljenostjo. Skladatelja, ki ga pogosto vidimo v senci tesnega prijatelja Dmitrija Šostakoviča, ki je Weinberga štel za enega najopaznejših skladateljev tistega časa, šele zdaj počasi odkrivamo kot velikega genija 20. stoletja, osebnost izjemnega pomena v pokrajini postmoderne klasične glasbe.

Glasbena skrinjica Baletne zgodbe VII: Aaron Copland in Billy the Kid

Ameriški Divji zahod je sinonim za številne zgodbe o priseljencih, lesenih mestih, kriminalu, neskončnih prerijah ter šerifih in revolveraših. Eden slavnejših odpadnikov in iskanih morilcev je znan pod vzdevkom Billy the Kid in je ubil osem ljudi, preden je pri 21-ih letih padel pod streli šerifa Pata Garreta. Zgodba mladega revolveraša je navdihnila številne vesterne, bila pa je tudi navdih ameriškemu skladatelju Aaronu Coplandu, ki je zgodbo uglasbil. Balet Billy the Kid je poleg Rodea in Apalaške pomladi eno skladateljevih najbolj priljubljenih del, ki je doživelo številne izvedbe.

Glasbeni portret Skladatelj Igor Štuhec – ob 90-letnici rojstva

Igor Štuhec je leta 2011 prejel Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev za zaokrožen skladateljski opus.

Obiski kraljice Ignacij Hladnik in Max Reger – posnetek 2. koncerta iz letošnjega cikla Obiski kraljice v živo

25. novembra letos je v okviru cikla Obiski kraljice živo, ki ga na programu Ars pripravljamo tudi letošnjo jesen, v uršulinski cerkvi sv. Trojice v Ljubljani zvenel koncert organistke Tjaše Drovenik Adamec. Predstavila se je z deli ignacija Hladnika in Maxa Regerja. Skladatelja sta bila sodobnika, združujejo ju prvine njunih kompozicijskih slogov. Hladnik je kot skladatelj romantične glasbe privzel takratne sodobne kompozicijske tehnike, meje tonalnosti pa zelo razširil – to je hkrati značilno za kompozicijski slog Maxa Regerja, čigar dela pogosto vključujejo klasične elemente po zgledu Beethovna in Brahmsa ter razširjene harmonske strukture Liszta in Wagnerja. Tako kot Reger v Nemčiji je tudi Hladnik v Sloveniji za življenja slovel kot orgelski virtuoz – še posebno se je posvečal pedalni tehniki.Hladnikove orgelske kompozicije danes redko slišimo, ob 90. obletnici njegove smrti jim lahko prisluhnete v imenitni družbi Regerjevih.

Jazz

Orkestralni jazz Ronnie Cuber - In memoriam

Eden največjih bariton saksofonistov v zgodovina jazza, je sklenil svojo bogato življenjsko pot. Igral je z največjimi. Med njimi so bili Woody Herman, Maynard Ferguson, Lee Konitz, Patti Austin, George Benson, Horace Silver, Dr. John, Eddie Palmieri, Randy Brecker in drugi.

Jazz avenija Creed Taylor – In memoriam

Letos se je poslovil pomembni džezovski producent Creed Taylor. Poslušali bomo skladbe z nekaterih najboljših plošč, ki jih je produciral ali izdal pri svoji lastni založbi CTI. Na vrsti bodo kitarist Jim Hall, pozavnista J. J. Johnson in Kai Winding, pianist Antonio Carlos Jobim, saksofonist Oliver Nelson, skladatelj, aranžer in dirigent Gil Evans ter kitarist Wes Montgomery.

Samo muzika Swingatan

Oddajo bomo namenili skladbam v izvedbi slovenske zasedbe Swingatan. V nedeljo, 11. decembra, bodo nastopili v Cukrarni v okviru cikla Jazz Stars All Stars, ki ga organizira džezovsko uredništvo našega programa. Zasedba igra avtorski sving v sodobni maniri. Vodi jih violinist Peter Ugrin, kitari igrata Marko Mozetič in Marko Čepak - Maki, harmoniko Zmago Štih in kontrabas Nikola Matošič. Zasedba Swingatan se na prvi posluh vrača v preteklost, a je njen pristop sodoben ter unikaten. Vsi razen Nikole Matošića so tudi avtorji, tako so morali v zasedbi uskladiti različne skladateljske principe v enoten koncept plošče, ki obsega preplet svinga, valčkov in prefinjenih balad.

Jazz Ars Emil Mangelsdorff

Oddajo bomo namenili nemškemu pihalcu in skladatelju Emilu Mangelsdorffu. Za vedno se je poslovil 20. januarja letos, star častitljivih 96 let. V svoji dolgi karieri je igral v zasedbah pianistke Jutte Hipp in v zasedbah svojega brata – pozavnista Alberta. Vodil je tudi svoje lastne zasedbe. Bil je tudi glasbeni pedagog, pogosto so ga vabili kot eno redkih prič jazzovskega gibanja pod nemškim nacizmom.

Samo muzika Swingatan

Oddajo bomo namenili skladbam v izvedbi slovenske zasedbe Swingatan. V nedeljo, 11. decembra bodo nastopili v Cukrarni v okviru cikla Jazz Stars All Stars, ki ga organizira jazzovsko uredništvo našega programa. Zasedba igra avtorski swing v sodobni maniri. Vodi jih violinist Peter Ugrin, kitari igrata Marko Mozetič in Marko Čepak – Maki, harmoniko Zmago Štih in kontrabas Nikola Matošič. Zasedba Swingatan se na prvi posluh vrača v preteklost, a je njihov pristop sodoben ter unikaten. Vsi razen Nikole Matošića so tudi avtorji, tako so morali v zasedbi uskladiti različne skladateljske principe v enoten koncept plošče, ki obsega preplet swinga, valčkov in prefinjenih balad.

Tretje uho Tina & Mozo - 7 slovenskih pripovedi

Na plošči 7 slovenskih pripovedi je sedem slovenskih ljudskih pesmi, prirejenih za kitaro in violino, na dveh pa se Tini in Marku pridružita violinist in violist Peter Ugrin in kontrabasist Nikola Matošič.

Jazzovska jutranjica Dobro jutro jazzarji

Poslušajte naslednje izvajalce in skladbe: Christian McBride: Up Jumped Spring (Hubbard) Kurt Elling: Super Blue (Hubbard) Kandace Springs: Soul Eyes (Waldron) Alex Sipiagin: Sight (Sipiagin) Kenny Barron/Mulgrew Miller: Joy Spring (Brown) Home Run: Let's Hit It (Lenart Krečič) Artbeaters: Driftin' On Vis (Ugrin) Brad Mehldau: In The Kitchen (Mehldau) Stan Getz: It's You Or No One (Kahn) Oscar Peterson: Day By Day (Weston)

Orkestralni jazz Wayne Shorter

Legendarni trobentač Wynton Marsalis je o Wayne Shorterju med drugim dejal: »Shorter je na najvišjem umetniškem nivoju, ki se ga ne da preseči. Vsakdo stremi k svojemu lastnemu zvoku, njegov zvok pa je dokončen.

Jazz avenija Jazz avenija

V oddaji bomo napovedali bližnja solistična koncerta kitarista Marca Ribota in violončelistke Jessice Pavone ter tria norveške pianistke Liv Andree Hauge v Ljubljani. Napovedali bomo tudi koncerta tria kitarista Wolfganga Muthspiela in zasedbe klaviaturista Nduduza Makhatinija na Dunaju.

Samo muzika Mia Žnidarič

Oddajo bomo namenili skladbam vodilne slovenske jazzovske pevke Mie Žnidarič. Napravili bomo kratek prerez skozi njen, precej bogat, glasbeni repertoar. Mia Žnidarič je iz rodnih Ruš odšla v Ljubljano in se z vso strastjo zapisala jazzovski glasbi. Nastopati je začela z basistom Ninom De Glerio. Sledila je prva slovenska zbirka jazzovskih standardov v njenih vokalnih izvedbah. Jasen odprt in igriv glas, ki ob spremljavi odličnih mladih slovenskih jazzovskih glasbenikov prepeva sproščeno in z veliko veselja, so zapisali kritiki ob izidu njenega prvenca, imenovanega It`s Just Luck. Na plošči Ne, ne, ker se ne sme je Mia Žnidarič dokazala, da se lahko swinga tudi v slovenščini. V sredini devetdesetih let minulega stoletja je v njeno življenje vstopil pianist, skladatelj in aranžer Steve Klink, s katerim sanjata podobne sanje in jih uresničujeta še dandanes. Njegov trio jo je spremljal na dveh ploščah strastnih in sanjavih interpretacij jazzovskih standardov. Leta 1995 je izšla plošča Hold My Hand, sledila je plošča I Wish I Knew How. Sledili so albumi Klinkovih avtorskih skladb na besedila Svetlane Makarovič in Ferija Lainščka ter dve zbirki skladb aranžiranih za Big Band RTV Slovenija.

Samo muzika Mia Žnidarič

Oddajo bomo namenili skladbam vodilne slovenske jazzovske pevke Mie Žnidarič. Napravili bomo kratek prerez skozi njen, precej bogat, glasbeni repertoar. Mia Žnidarič je iz rodnih Ruš odšla v Ljubljano in se z vso strastjo zapisala jazzovski glasbi. Nastopati je začela z basistom Ninom De Glerio. Sledila je prva slovenska zbirka jazzovskih standardov v njenih vokalnih izvedbah. Jasen odprt in igriv glas, ki ob spremljavi odličnih mladih slovenskih jazzovskih glasbenikov prepeva sproščeno in z veliko veselja, so zapisali kritiki ob izidu njenega prvenca, imenovanega It`s Just Luck. Na plošči Ne, ne, ker se ne sme je Mia Žnidarič dokazala, da se lahko swinga tudi v slovenščini. V sredini devetdesetih let minulega stoletja je v njeno življenje vstopil pianist, skladatelj in aranžer Steve Klink, s katerim sanjata podobne sanje in jih uresničujeta še dandanes. Njegov trio jo je spremljal na dveh ploščah strastnih in sanjavih interpretacij jazzovskih standardov. Leta 1995 je izšla plošča Hold My Hand, sledila je plošča I Wish I Knew How. Sledili so albumi Klinkovih avtorskih skladb na besedila Svetlane Makarovič in Ferija Lainščka ter dve zbirki skladb aranžiranih za Big Band RTV Slovenija.

Radijska igra

Radijska igra Marjan Marinc: Naslovna stran

Avtor številnih, predvsem zabavnih radijskih iger, je v tokratni satirični komediji pod drobnogled vzel uredniško delo v glasilu podjetja. Kljub temu, da je igra nastala že skoraj pred šestimi desetletji, pa lahko njeno satirično ost usmerimo tudi v današnjo družbo. Režiser: Marjan MarincTonska mojstrica: Metka RojcZdravnik, ki pri najboljši volji ne more ozdraviti določenih bolezni - Slavo ŠvajgerPeter, bodoči arhitekt in nekdanji urednik tovarniškega časopisa - Milan KalanNuša, sedaj že njegovo nekdanje dekle - Jana OsojnikPomembni osebnosti: Predsednik - Maks FurijanŽupan - Jože ZupanDirektor podjetja Plastotreb - Boris KraljManj pomembni sodelavci podjetja Plastotreb - Tone Homar, Maks Bajc, Ludvik Pečar, Marta Pestator, Mirko BogatajUredništvo igranega programaPosneto v studiih Radia Slovenija julija 1966.

Radijska igra Andrej Arko: Nujen primer

Duhovita radijska monokomedija je časovno omejena na nekaj ur dežuranja v porodnišnici v času zdravniške stavke. Medicinska sestra zaradi specifičnega delovnega mesta seveda svojega dela ne more kar prekiniti. Tako je nastala topla radijska miniatura o malem človeku, ki na svoj način spremlja življenje in usode ljudi, s katerimi na svojem delovnem mestu prihaja v stik. Režiser: Aleš JanDramaturginja: Vilma ŠtritofTonska mojstrica: Metka RojcGlasbena oblikovalka: Darja Hlavka GodinaDežurna - Ljerka BelakTelevizijska napovedovalka - Nataša Bolčina Žgavec Uredništvo igranega programaPosneto v studiih Radia Slovenija julija 1998

Kratka radijska igra Franček Rudolf: Domači nosorogi

V kratki satirični komediji je avtor naslikal paradoks, ki ga poraja ozko racionalno in funkcionalistično dojemanje sveta. Zgodba poteka kot radijski intervju, v njem pa s prispodobo o nosorogih postopno odkrivamo nenavadne pomenske ravni. Režiser: Jože ValentičDramaturg: Pavel LužanTonski mpojster: Miro MarinšekGlasbeni oblikovalec: Peter Čare Igralci: Zvone Hribar, Andrej Kurent, Milena Grm, Niko Goršič, Marijana Brecelj, Alenka Svetel, Zoran More, Marko SimčičUredništvo igranega programaPosneto v studiih Radia Slovenija aprila 1990

Radijska igra Evald Flisar: Naglavisvet

Profesor in njegova asistentka se v distopični zgodbi iz skorumpiranega in pokvarjenega sveta nenadoma preselita v deželo Poterunijo. Kot svetovalec za ekonomske zadeve se profesor znajde v popolnoma novem položaju, kjer so ekonomska, politična in medsebojna razmerja obrnjena na glavo. Z asistentko se nemalokrat znajdeta v zapletih in komičnih položajih, ko trčita drug ob drugega, ob privajen svet s svojimi in izmišljen svet s popolnoma novimi pravili. Režiser: Jože ValentičDramaturginja: Vilma ŠtritofTonski mojster: Miro MarinšekAvtor izvirne glasbe in glasbeni opremljevalec: Andrej Bedjanič.Profesor – Aleš ValičMona – Judita ZidarPrvi podjetnik in Poterspot – Brane GrubarDrugi podjetnik in Potering – Iztok ValičTretji podjetnik in Poters – Boris JuhNovinar in Poterli – Zoran MorePots – Tone GogalaPoterunski in Kopač – Srečo ŠpikMinister – Andrej KurentNapovedovalec in Potvel – Pavel RakovecPotiela – Vesna JevnikarPotsel – Željko HrsUredništvo igranega programaPosneto v studiih Radia Slovenija avgusta 1994.

Kratka radijska igra Nataša Sukić: Slepi tir

Igra se loteva žgočega problema mednacionalne nestrpnosti, ki skrha dolgoletno prijateljstvo. Liki so prepričljivi, odnosi med njimi pa se vzpostavljajo po načelu tolp, pri katerih največ veljata pripadnost stvari in popolna vdanost idejnemu vodji. Dogajanje je postavljeno v surovo okolje železniške postaje, v katerem sta grobost in zaostrovanje odnosov še bolj poudarjena. Sicer se zdi, da je nestrpnost do priseljencev z juga, torej iz naše nekdaj skupne države, z leti nekoliko zbledela, a jo je žal nadomestila še bolj zavratna nestrpnost do tistih, ki bežijo k nam iz daljnih dežel v hrepenenju po lepšem svetu.Tonski mojster je Matjaž Miklič; dramaturginja: Vilma Štritof; režiser: Diego de Brea.Žiletko igra Aljaž Jovanović; Dren je Valter Dragan; Tibor – Jožef Ropoša; Tujec – Jernej Šugman. Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija junija 2011.

Radijska igra Ervin Fritz: Karantena

Igra je farsa, avtobiografska zgodba o vojaku, ki daleč od doma služi vojaščino. Igra z ironijo prikazuje vse tiste obrazce mišljenja in ravnanja, značilne za vojaško življenje nekdanje socialistične Jugoslavije. Avtor z nekakšno dobrohotnostjo naslika svoje nekdanje sotrpine vojake in oficirje z vso njihovo potrebno človeško in vojaško opremo – s starimi vojaškimi zgodbami in šalami, težavami pri učenju, pri sproščanju moči in vročih mladeniških strasteh. Sicer pa je bil 29. november v nekih drugih časih in v neki drugi državi, ki je danes ni več, zelo pomemben praznik.
Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar; tonska mojstrica: Metka Rojc; dramaturg: Pavel Lužan; režiser: Aleš Jan. Fritz – Branko Šturbej; Božič – Pavle Ravnohrib; Sidran – Ivan Rupnik; Petrič – Roman Končar; Lajtman – Igor Samobor; Žarkov – Janez Škof; Panta – Marko Okorn; Živkovič – Slavko Cerjak; Hodža – Ivo Godnič; Komandant – Dare Valič.
Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana januarja 1988.

Radijska igra Maurice Maeterlinck, Lojze Krakar: Sinja Ptica

Sinja ptica je nastala leta 1908 in postala svetovna uspešnica, njen avtor pa je leta 1911 prejel Nobelovo nagrado. Akademija je takrat zapisala, da "na žalost obstaja sinja ptica sreče samo onkraj meja tega minljivega sveta – vendar je vsi, katerih srca so neomadeževana, ne bodo iskali zaman, kajti na njihovih potovanjih po prostranstvih dežele sanj jih bodo bogatila in (o)čistila njihova čustev in domišljije polna življenja". Pravljična drama v dvanajstih slikah je simbolistična metafora za neulovljivo absolutno srečo oziroma za možnost uresničenja vseh želja. Slušni prevod drame je leta 1959 nastal kot radijska igra za otroke. Ta je po strukturi morda res bližje glavnima mladima junakoma Tyltylu (izg. Tiltílu) in Mytylu (izg. Mitílu), a z vsebino nagovarja predvsem stare duše, ki so na svojih potovanjih opravile že veliko nalog.
Tonska mojstrica: Ivica Štrukelj Dolinar; režiserka Maša Slavec; prevajalec in avtor radijske priredbe: Lojze Krakar.
Tyltyl – Igor Švajger; Mytyl – Bojan Klemenčič; Čarovnica, soseda – Mara Černe; Pes – Nace Simončič; Mačka – Kristina Piccoli; Svetloba – Alenka Svetel; Dedek – Slavo Švajger; Babica – Vera Pantič; Noč – Helena Erjavec; Smeh – Janez Sever; Čas – Jože Zupan; Mati – Jelka Cvetežar; Oče – Marjan Kralj. Produkcija Uredništva igranega programa.
Posneto v Studiih Radia Ljubljana decembra 1959.

Kratka radijska igra Lila Rok: Skok čez plot ali V šivankino uho

Igra je pravzaprav lahkotni prizor iz vsakdanjega zakonskega življenja v katerem lahko prepoznavamo univerzalne replike o medsebojnem zaupanju partnerjev.Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar; tonski mojster: Jure Culiberg; dramaturginja: Vilma Štritof ; režiser: Grega Tozon. Pika – Petra Govc; Jan – Dario Varga; Anja – Nataša-Barbara Gračner; Primož – Borut Veselko. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 1995.

Radijska igra Sandi Jesenik: Steklena struna

Kako ubesediti verbalno, spolno, fizično nasilje? Kako ga prepoznati in obsoditi, če se dogaja v zavetju male glasbene sobe, v kateri starejši profesor stalno premika meje (ne)dovoljenega in spornega, ko poučuje svojo sedemnajstletno učenko? Protagonistka Nina se pripravlja na zaključni nastop in končno oceno pri violončelu, vendar jo profesorjevo sistematično uzurpiranje osebnega prostora postavlja v središče dileme: prijaviti profesorja in tvegati uspešen zaključek šolanja ali potrpeti in požreti vedno bolj globoko stisko do zaključne ocene? Participativna radijska igra Steklena struna v razmislek in končno odločitev spodbuja svojo publiko, pri tem pa prevprašuje psihološke in družbene razsežnosti spolnega nasilja, katerih žrtve so v primežu travmatičnega sramu in strahu pred družino, prijatelji in širšo okolico.Režiser: Alen JelenDramaturginji: Zala Dobovšek, Kaja NovoselTonski mojster: Matjaž MikličGlasbena oblikovalka: Darja Hlavka GodinaStrokovna svetovalka: Anja GrilcLektor: Martin VrtačnikProfesor - Gaber K. TrseglavNina - Lara FortunaTimon - Matej ZemljičViolončelistka - Andrejka MožinaZa tehnično podporo v Gledališču Glej in ozvočenje so poskrbeli Urban Gruden, Matjaž Šircelj, Liam Samsa in Gregor Mohorčič.Premiera je bila izvedena v Gledališču Glej. Sofinancerja produkcije: MOL – oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS.

Kratka radijska igra Zofka Kveder, Irena Glonar: Eva

Zgodba o Evi je zgodba o brezpravni ženski, ki je žrtev družbenih razmer in patriarhalnih odnosov. Tema je značilna za Kvedrovo, ki je bila bojevnica za socialne pravice žensk v času med obema vojnama. Bila je vrstnica Ivana Cankarja in sopotnica moderne, ki ji je bila blizu tudi slogovno. Sicer pa so njene zbirke črtic in novel začele izhajati leta 1900, že prva z naslovom Ljubezen pa je povzročila senzacijo in vsesplošno ogorčenje.
Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; tonski mojster: Jure Culiberg; dramaturg: Pavel Lužan; avtorica radijske priredbe in režiserka: Irena Glonar.
Eva – Polona Juh; Podkrajec – Dare Valič; Jože – Uroš Smolej; Mati – Ljerka Belak; Spovednik – Boris Ostan. Produkcija Uredništva igranega programa.
Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2001.

Radijska igra Ivo Brešan: Slovesna večerja v pogrebnem zavodu

Tragikomedija govori o ljudeh manjšega mesta in njihovi zlorabi politične moči. O njihovi cinični in represivni demagogiji, s katero si ohranjajo svoje službene položaje in si kujejo zasebne dobičke. Res se je to dogajalo v nekih drugih časih socializma, a so človeške nravi vendarle ostale, žal, nespremenjene.Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar; tonski mojster: Miro Marinšek; dramaturg: Pavel Lužan; režiserka: Sonja Stopar; prevajalec: Franci Zagoričnik.Murina, direktor pogrebnega zavoda – Boris Cavazza; Mikac, knjigovodja – Brane Ivanc; Jureta, vodja grobarjev – Boris Juh; Bajdo, predsednik krajevne skupnosti – Zlatko Šugman; Kozlina, direktor hotelov – Janez Albreht; Lukeša – Sandi Pavlin; Doktor, klatež – Jurij Souček; Mušica, klatež – Marko Okorn; Grobar – Vinko Podgoršek; Uradnica – Jana Osojnik. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana marca 1983.

Verstva

Bogoslužje Prenos maše iz Semiča

Iz župnijske cerkve svetega Štefana v Semiču na drugo adventno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašujeta župnik Luka Zidanšek in duhovni pomočnik Alojzij Rajk. Pojejo združeni zbori župnije Semič pod vodstvom Helene Banovec. Na orgle pa igrata Viktorija Malnarič in Aljaž Konda.

Musica sacra Adventna glasba iz Islandije

Graduale nobili se imenuje ženski vokalni sestav iz Islandije, ki na zgoščenki, imenovani In paradisum predstavlja kompozicije sodobnejših islandskih avtorjev za ženski zbor. Nekatere med njimi so po vsebini adventnega značaja. »Kompozicije so po zasnovi preproste in iskrene, hkrati polne izpovedne moči; čustvene, eksotične, značilno nordijske, živahne in obenem melanholične in še kaj. Razpon čustev, ki jih v svojih muzikalnih in vokalno uglajenih glasbenih izvedbah udejanji zbor Graduale nobili, je izredno širok, » je v knjižici omenjene zgoščenke zapisala skladateljica Bara Grimsdčtttir.

Glasba in sveto Adventne pesmi Martina Železnika

Od smrti Martina Železnika letos mineva 80 let. Skladatelj, odličen organist, improvizator, glasbeni pedagog in zborovodja je komponiral predvsem cerkvene zborovske skladbe, med njimi 10 skladb za adventni čas. »Železnik primeroma ne izdaja mnogo; a kar izda, je dragoceno, izbrano, visoko umetniško,« je o njem zapisal Stanko Premrl. Morda tudi po njegovi zaslugi, saj ga danes štejemo za predstavnika tako imenovane Premrlove šole, ki je v slovensko cerkveno glasbo vnesla tudi elemente impresionizma.

Sedmi dan Jurij Sojč: mladi so upanje Cerkve

Duhovnik Jure Sojč, voditelj odbora za mlade mariborske nadškofije in osebni tajnik nadškofa metropolita mag. Alojzija Cvikl na drugo letošnjo adventno nedeljo poudarja, da so mladi upanje Cerkve in jih je treba povabiti v njeno rodovitno občestvenost.

Sledi večnosti Cilj je vzpostaviti transparentne postopke na področju odkrivanja spolnih zlorab otrok v Katoliški cerkvi v Sloveniji

Za Vatikan je boj proti spolnim zlorabam v Katoliški cerkvi v obdobju papeža Frančiška najpomembnejše področje življenja in delovanja Cerkve. Lokalne Cerkve morajo v skladu z dokumenti papeža Frančiška vzpostaviti dvostopenjski sistem odkrivanja in pomoči žrtvam spolnih zlorab. Večina slovenskih škofov je po škofijah že ustanovila urade za sprejemanje in spremljanje žrtev spolnih zlorab, več kot leto dni pa škofje ne zmorejo ustanoviti neodvisne komisije za zaščito otrok na ravni Cerkve v Sloveniji. Obljubljajo, da jo bodo v nekaj mesecih, pri tem jih spodbuja tudi tajnik Papeške komisije za zaščito mladoletnih p. Andrew Small, ki se je pred dnevi udeležil plenarnega zasedanja Slovenske škofovske konference na temo zaščite otrok, mladostnikov in ranljivih odraslih ljudi v Cerkvi. Vatikan ugotavlja, da zdajšnja obravnava pedofilije v Cerkvi pri nas ni najboljša. Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje zagotavlja, da je cilj vzpostaviti transparentne postopke na področju odkrivanja spolnih zlorab otrok v Katoliški cerkvi v Sloveniji; medtem ko duhovnik Janez Cerar iz zavoda Dovolj je poziva škofe, naj ustanovitev komisije prestavijo iz prve v šesto prestavo.

Bogoslužje Prenos maše iz župnije Marija Snežna v Zgornji Velki

Iz župnije Marija Snežna v Zgornji Velki na prvo adventno nedeljo neposredno prenašaamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Boštjan Lenart, poje pa Mešani cerkveni zbor pod vodstvom in ob orgelski spremljavi Petre Muhič.

Musica sacra V začetek adventa - z Bachovo glasbo

Prva adventna nedelja bo tokrat v znamenju glasbe Johanna Sebastijana Bacha, skladatelja, ki se je s svojimi skladbami dotaknil prav vsakega obdobja cerkvenega leta. In ne le dotaknil, v glasbo je vtkal vsa svoja čustva, globoko osebno vero in glasbeni dar, za katerega se je Bogu nenehno zahvaljeval. Vriskajte Bogu vse dežele je adventna kantata, ki jo boste slišali skupaj z nekaterimi uglasbitvami protestantskih adventnih koralov.

Glasba in sveto Na 1. adventno nedeljo - z adventno glasbo

Adventna glasba je polna pričakovanja in optimizma in tega nam danes večkrat primanjkuje. Kompozicije slovenskih in tujih skladateljev pa preveva tudi spokorno vzdušje, značilno za ta čas.

Sedmi dan Advent-čas pričakovanja

Kakšen je pomen adventnega časa, od kod izvira, ter kakšna je vloga tega časa v liturgičnem letu? Spregovorili bomo tudi kako se odvija pri nas na slovenskih tleh in kako se je odvijalo skozi zgodovino in kaj ta poseben čas prinaša kristjanom. Gostili bomo asistentko dr. Cecilijo Oblonšek, ki predava na Teološki fakulteti v Ljubljani

Sledi večnosti V adventnem času se osredinimo na odnose z ljudmi, ne pa na zunanji blišč

Na prvo adventno nedeljo kristjani vstopijo v adventni čas, ki ga zaokrožijo na sveti večer, 24. decembra. To je čas duhovne in bogoslužne priprave na božič, ko se kristjani spominjajo rojstva svojega Božjega sina Jezusa. Znamenje zunanje priprave na božič je adventni venec. Ljudje pri nas v cerkvah in po domovih tradicionalno pripravijo adventni venec s štirimi svečami. Prvo na njem prižgejo na prvo adventno nedeljo. Potem pa vsako nedeljo naslednjo svečo, naraščajoča svetloba simbolno sporoča rast dobrega v življenju. Dijaki katoliške Gimnazije Želimlje, ki med tednom prebivajo v Domu Janeza Boska: Zala Peternelj, Marija Kričelj, Izak Debeljak in Matic Žibrik, premišljujejo o dejavnostih v adventnem času v dijaškem domu, ki jim bogatijo proste ure. V središče postavljajo duhovno dimenzijo adventnega časa kot priložnost za krepitev osebne vere in izboljšanja odnosov z vrstniki ter drugimi ljudmi, ne pa zunanjega blišča.

Bogoslužje Prenos maše iz Ilirske Bistrice

Iz župnijske cerkve svetega Petra v Ilirski Bistrici bomo na praznik Kristusa Kralja neposredno prenašali sveto mašo, pri kateri bodo sodelovali tamkajšnji verniki. Maševal bo župnik Stanko Fajdiga, pel pa cerkveni mešani pevski zbor Zvon pod vodstvom Damjane Kinkela. Na orglah jih bo spremljal Marko Kanalec.

Literatura

Literarni večer Peter Handke: ob 80-letnici rojstva

Avstrijski pisatelj Peter Handke se je rodil 6. decembra 1942 na Koroškem kot sin koroške Slovenke in Nemca. Leta 2019 je prejel Nobelovo nagrado za književnost za "vpliven opus, ki z jezikovno domiselnostjo raziskuje periferijo in specifičnost človekove izkušnje", znan pa je tudi po svojem kontroverznem političnem udejstvovanju. Literarni večer o njegovem ustvarjanju je pripravila Alexandra Natalie Zaleznik.Izbrane odlomke so prevedli Silvija Borovnik, Klaus Detlef Olof, Savko Fras, Vitomir Smolej, Borut Trekman in Alexandra N. Zaleznik. Brala sta Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih, interpretacija Uroš Smolej in Brane Grubar, oddajo je posnel Matjaž Miklič, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, režija Irena Glonar, oddaja je bila posneta leta 2012.

Odprta knjiga na radiu Ivana Djilas: Hiša 2/24

Pisateljski prvenec uveljavljene gledališke režiserke Ívane Djilas "Hiša" je duhovito napisana trpka zgodba o prodaji hiše, ki si jo družina zaradi kredita in nerednih dohodkov ne more več privoščiti. Roman je razširitev in nadgradnja njene kolumne Zgodba o neuspehu. V njej je čustveno opisala stisko svoje družine v trenutku, ko z možem nista več zmogla odplačevati posojila za hišo. Neuspešno sta jo skušala prodati. Marsikdo se je poistovetil z usodo njene družine in kolumna je dobesedno ‘’zlomila splet’’.Zgodba o neuspehu, o razblinjenih sanjah, o odpovedovanju, ki je med drugim tudi nazoren prikaz sodobne družbe in generacije 40-letnikov, je takoj ob izidu naletela na izjemen uspeh pri bralcih in kritiki. Z romanom Hiša, ki je izšel pri Cankarjevi založbi, se je Ívana Djilas uvrstila tudi vmed deset nominirancev za literarno nagrado kresnik. Interpretka: Barbara CerarRežiserka: Suzi BandiProdukcija RAI - Radio Trst A, 2017.

Lirični utrinek Andrej Žigon: Školjke

Interpretacija: Kristijan Muck

Literarni nokturno Anne Frank: Miklavž v skrivališču

Na Nizozemskem je miklavževo velik družinski praznik, celo bolj kot božič, in praznujejo ga vsi. Med drugo svetovno vojno so ga v amsterdamskem skrivališču praznovali tudi nesrečni Judje iz družin Frank in van Pels, deklica Anne Frank jo imenuje van Daan. Prevajalka Polonca Kovač, igralka Darja Reichman,glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina,mojstrica zvoka Sonja Strenar.Režiser Jože ValentičProdukcija: 2012

Odprta knjiga na radiu Ivana Djilas: Hiša 1/24

Pisateljski prvenec uveljavljene gledališke režiserke Ívane Djilas "Hiša" je duhovito napisana trpka zgodba o prodaji hiše, ki si jo družina zaradi kredita in nerednih dohodkov ne more več privoščiti. Roman je razširitev in nadgradnja njene kolumne Zgodba o neuspehu. V njej je čustveno opisala stisko svoje družine v trenutku, ko z možem nista več zmogla odplačevati posojila za hišo. Neuspešno sta jo skušala prodati. Marsikdo se je poistovetil z usodo njene družine in kolumna je dobesedno ‘’zlomila splet’’.Zgodba o neuspehu, o razblinjenih sanjah, o odpovedovanju, ki je med drugim tudi nazoren prikaz sodobne družbe in generacije 40-letnikov, je takoj ob izidu dosegla izjemen uspeh pri bralcih in kritikih.Z romanom Hiša, ki je izšel pri Cankarjevi založbi, se je Ívana Djilas uvrstila tudi v deseterico nominirancev za literarno nagrado kresnik. Interpretka: Barbara CerarRežiserka: Suzi BandiProdukcija RAI - Radio Trst A, 2017.

Literarni nokturno Francesco Petrarka: Familiares XXIV, 10: Pismo Kvintu Horaciju Flaku

V izredno obsežnem korpusu pisem Francesca Petrarke, napisanih v latinščini, so tudi pisma, ki jih je znameniti pesnik, a tudi "oče humanizma" naslovil na velika imena antične književnosti. V njih se svojim namišljenim sogovornikom klanja, jih občuduje in hvali, a se jim včasih tudi čudi, jim zastavlja ostra vprašanja in jih celo graja. Dve med njimi, še posebej zanosni in slavilni, sta napisani tudi v verzih. Naslovljeni sta seveda na dva pesnika: na kralja vseh lirikov, Kvinta Horacija Flaka, in na prvaka epske poezije, Publija Vergilija Maróna. Vsakemu je pisal, kot se za pesnika spodobi, v zanj značilnem metru: Horaciju v malem askelpiadu (Asclepiadeus minor), Vergiliju v daktilskem heksametru.Avtor prevoda: Brane Senegačnik,režiserka: Živa Bizovičar,interpret: Gašper Lovrec,glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina,tonski mojster: Matjaž Miklič,urednica oddaje: Tina Kozin,leto produkcije 2022.

Literarni portret Mary Oliver

Ameriška pesnica Mary Oliver, ki je živela v letih od 1937 do 2019, je pisala predvsem poezijo in eseje, izdala je nekaj več kot 30 knjig. Za pesniško zbirko American Primitive je leta 1984 prejela Pulitzerjevo nagrado, pa vendar je bila slovenskim bralcem do leta 2015 razmeroma neznana. Takrat so izšle njene izbrane pesmi z naslovom Zakaj se zbujam zgodaj v prevodu Tanje Ahlin. Za njeno poezijo je značilna globoka povezanost z naravo v njenih številnih pojavnih oblikah. Literarni portret o Mary Oliver je za naš radio leta 2020 napisala Miriam Drev, tudi sama pisateljica in pesnica. Avtorica oddaje in prevajalka Miriam Drev, interpretka Vesna Jevnikar, režiserka Saška Rakef, napovedovalka Lucija Grm, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden, urednici oddaje Staša Grahek, Ana Rozman, leto nastanka 2020.

Spomini, pisma in potopisi Marc Chagall: Moje življenje

Vzporednost dveh jezikov, likovnega in literarnega, ki ju je oba mojstrsko obvladal, je močno zaznamovala rusko-francoskega umetnika Marca Chagalla. Dočakal je skoraj sto let – rodil se je leta 1887 v Vitebsku v Belorusiji in umrl 1985 v Saint-Paul-de-Venceu v Franciji. Ta slikar zgodnjega modernizma je ustvarjal še v grafiki, ilustraciji, scenografiji, vitraju, tapiseriji, tudi na stene je slikal. Pablo Picasso je nekoč dejal, da bo po smrti Henrija Matissa Marc Chagall ostal edini slikar, ki resnično razume, kaj je barva. V avtobiografiji Moje življenje, ki jo je pisal v letih 1921 in 1922, torej v obdobju oktobrske revolucije, se posveti svojemu otroštvu v ruski judovski skupnosti, odločitvi za slikarstvo, življenju v Parizu in vrnitvi domov. Ponese nas v napol sanjski, napol nadrealistični svet – kakor bi podobe s svojih slik prevajal v besede. Interpret Brane Grubar,režiserka Irena Glonar,glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina,tonski mojster: Mirko Marinšek, asistent zvoka Zmago Frece,urednika Tadeja Krečič, Žiga Bratoš,prevajalka Suzana Koncut,Leto nastanka 2006.

Humoreska tega tedna Metod Pevec: Njegovo veličanstvo

Decembrske oddaje Humoreska tega tedna namenjamo režiserju, scenaristu, igralcu in pisatelju Metodu Pevcu. Začenjamo z besedilom Njegovo veličanstvo in njegovim protagonistom, Njegovim veličanstvom, ki je – računalnik. Naprava, ki danes posredno ali neposredno določa naše skorajda celotno življenje, je pred dobrima dvema desetletjema komajda prihajala v domove slehernikov. Prav to obdobje duhovito tematizira avtor. Režiserka: Irena Glonar, interpret: Zvone Hribar, tonska mojstra: Jure Culiberg in Martin Florjančič, urednici: Ingrid Kovač Brus, Tina Kozin, leto produkcije: 2002.

Lirični utrinek Rainer Maria Rilke: Bog zmore ...

Rainer Maria Rilke, ki se je rodil 4. decembra 1875 v Pragi, umrl pa leta 1926, sodi med najpomembnejše pesnike s prehoda iz 19. v 20. stoletje. Prizadeval si je za širjenje prostora poezije z novo rabo skladnje in podob ter tudi v dojemanju estetskega. Njegovo poezijo je v slovenščino prevajal predvsem Kajetan Kovič. Tretji sonet prvega dela Sonetov na Orfeja interpretira dramski igralec Branko Jordan.

Ocene

Ocene Copy of Morano, Divjak

NAPOVED: Novo dramsko delo Katarine Moráno KAKO JE PADLO DREVO, naročeno v ljubljanski Drami in sinoči tam krstno uprizorjeno, ki ga nevsiljivo podpira vešča režija Žige Divjáka, je nadroben mozaik urbanih tem s poudarjeno okoljsko poanto. Osredotočeno je na trenutke, ko nasprotovanja kot v loncu na pritisk eskalirajo v konflikt, ki ga opazuje z obeh plati, v nastajanju in njegovih neposrednih posledicah. Poleg tega je prvi dramski tekst te dolžine, v celoti napisan v ljubljanščini. Da se zgodba zaokroži, si vzame čas – in tega si je zanjo vredno vzeti, meni Dušan Rogelj in nadaljuje: SNG Drama Ljubljana, veliki oder: Katarina Murano KAKO JE PADLO DREVO Krstna uprizoritev / premiera 3. decembra 2022 PODATKI O USTVARJALCIH: Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografinja Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Grcar Inštruktor bobnanja, svetovalec za ritem Marjan Stanić Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel ZASEDBA VLOG: Jani, oče Janez Škof Danica, mati Silva Čušin Anita, najstarejša hči Tina Vrbnjak Boštjan, Anitin partner Uroš Fürst Tamara, srednja hči Nina Ivanišin Matej, Tamarin partner Gregor Zorc k. g. Lila, najmlajša hči Maruša Majer Rok, sosed, Lilin najboljši prijatelj iz otroštva Iztok Drabik Jug k. g. Jaka, Rokov brat Timon Šturbej

Ocene Maruša Krese: Da me je strah?

NAPOVED: Da me je strah? je naslov romana Maruše Krese, pisateljice, pesnice in novinarke, ki je leta 2012, ko je izšel, pritegnil veliko pozornost. Sinoči je bila na odru Prešernovega gledališča Kranj uprizorjena drama, nastala po tem romanu in ima isti naslov. Dramatizacijo sta naredili dramaturginja Simona Hamer in režiserka Anđelka Nikolić. Scenograf je bil Sven Štralleger, kostumografinja Tina Bonča, avtorica glasbe Polona Janežič. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Maruša Krese Krstna uprizoritev Premiera 24. novembra 2022, 100 minut, brez odmora Dramatizacija Simona Hamer in Anđelka Nikolić Režiserka Anđelka Nikolić Dramaturginja Simona Hamer Scenograf Sven Štralleger KostumografinjaTina Bonča Avtorica glasbe Polona Janežič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Nejc Plevnik Oblikovalec maske Matej Pajntar Svetovalka za gib Vita Osojnik Igrajo: Miha Rodman, Vesna Jevnikar, Borut Veselko, Tina Resman k.g.

Ocene Johann Gottlieb Fichte - Osnova celotnega vedoslovja

Piše: Marija Švajncer Bere: Mateja Perpar Johann Gottlieb Fichte spada v nemško klasično filozofijo, skupino štirih filozofov s konca 18. in začetka 19. stoletja, ki jo poleg Fichteja sestavljajo še Kant, Hegel in Schelling. Fichte naj bi izhajal iz Kanta, vendar je postoril še marsikaj drugega, morda celo izvirnega. V njegovem opusu je opaziti dvojnost: po eni strani je inovativen metafizik, utopistični načrtovalec dobro urejene družbe, teoretik na področju pedagogike in nekajletni izvajalec rektorske funkcije, po drugi stani pa ne gre prezreti, da je bil antisemit in antifeminist, torej nestrpnež in človek s predsodki. Nekateri zgodovinarji filozofije ga opisujejo kot težavno osebnost. V trenutkih obupa je skušal napraviti samomor. Filozofovo življenje se je zaradi tifusa, s katerim ga je okužila žena, ki je negovala ranjence, izteklo leta 1814. Delo Osnova celotnega vedoslovja je izšlo leta 1794 in je sestavljeno iz treh poglavij: Načela celotnega vedoslovja, Osnove teoretične vednosti in Osnove znanosti praktičnega. Fichte si prizadeva, da bi uveljavil filozofijo kot znanost, vedoslovje pa uredil v sistem. Vedoslovje pojasnjuje, katera določila so splošnejša in katera posebnejša, s tem pa tudi, kateri pojmi so višji in kateri nižji. Na spoznanja je treba gledati kot na celoto. Fichte svojo filozofijo imenuje transcendentalni idealizem, svoj nauk pa kriticizem. Ker se vse skupaj začne s simbolnima zapisoma A je A oziroma A je enako A in A ni A, bi predvidevali, da imamo opraviti z logiko, a ni tako. Takih in podobnih zapisov se zvrsti še več in jih sam imenuje tako logične kopule kot tudi funkcije. Jaz in nejaz sta sicer osrednja pojma, h katerima se filozof nenehno vrača, hkrati pa mu gre za široko razprostranjeno metafiziko, v kateri dodaja nove in nove pojme ter razmerja med njimi. Ko je vse skupaj videti kolikor toliko jasno in razumljivo, se spet vrne na začetek, k jazu in nejazu. Čeprav uporablja izraze, kot so jaz, subjekt, realnost, zrenje, gon in hrepenenje, pojmov ni primerno razumeti osebno in konkretno. Vse skupaj je nenehno abstrahiranje, deduciranje, apliciranje, reflektiranje, povezovanje, izključevanje in istovetenje, pri čemer ne manjka tudi tavtologij, samonanašanja in drugih podobnih zdrsov. Fichte svoj miselni postopek imenuje raziskava. V teoretičnem delu ga zanima predvsem spoznavanje, v praktičnem pa tisto, kar je spoznano. Njegova metoda poteka tako, da v vsaki naslednji povedi dodaja nove in nove termine; sam govori o pomikanju po krogu, ki ga želi obvladati. Afirmacijo privede do negacije in jo zatem pomakne nazaj, izraze definira ali jih samo opisuje, navaja tudi slikovite besede, na primer sunek, nemoč in prisila. Zgoščeno in pojmovno nenehno naraščajoče pisanje je pač treba sprejeti in si beliti glavo, kaj Fichte sploh hoče povedati, ali pa knjigo odložiti že na samem začetku. Kako je videti filozofovo zatrjevanje in sklepanje? Med drugim pravi, da je postavljanje jaza skozi samega sebe njegova čista dejavnost. Jaz samega sebe postavlja na podlagi golega postavljanja skozi sebe samega in obratno. Jaz je in postavlja svojo bit zgolj na podlagi svoje gole biti, deluje in je produkt delovanja, je dejaven in hkrati tisto, kar je z dejavnostjo proizvedeno. Jaz je zgolj toliko, kolikor se zaveda samega sebe, sočasno je identiteta subjekta in objekta. Čeprav naj bi bil jaz absoluten, obstaja tudi nejaz. Jaz in nejaz sta zamenljiva. Jaz in nejaz, kakor sta skozi pojem vzajemne omejljivosti izenačena in zoperstavljena, sta sama nekaj (akcidenci) v jazu kot deljivi substanci, postavljena skozi jaz kot absolutni nezamenljivi subjekt, ki mu nič ni enako in nič zoperstavljeno. Bistvo kritične filozofije je v tem, trdi filozof, da bi le-ta vzpostavila absolutni jaz brez vsakršnih pogojev in določil. Fichte vpeljuje številna protislovja in jih postopoma pa skuša tudi razreševati. Prizadeva si, da se ne bi kdo obregnil ob dozdevno ničnost in nezadostnost njegovih rešitev. Jaz je v enem samem delovanju hkrati dejaven in trpen. Pojem realnosti je enak pojmu dejavnosti, vsa realnost je postavljena v jaz. Če pa je jaz obravnavan kot nekaj, kar zajema celotni in sploh določeni obseg vseh realnosti, je substanca. Izvorno obstaja ena sama substanca, namreč jaz. Jure Simoniti v spremni besedi pravi, da se Fichtejev jaz kaže kot nenavadno žarišče masivnih potlačitev in skritih resnic. Fichtejevska megalomanija je le manifestna površina filozofove lastne konstrukcije jaza, ki morda še nikoli ni bila tako prekarna. Filozofova velika samozavest se kaže v hiperbolizmu jaza in pri tem se pozna, da je Fichte kot predavatelj obrnjen k občinstvu. Njegova eksistenca je po Simonitijevem mnenju bistveno institucionalna ali celo performativna in samooklicana ter odvisna od lastne volje in nagona. Jaz, naj je še tako absoluten, ni prepoved nekega ti, temveč celo njegovo omogočanje in spodbuda. Fichte je staro substancialno metafiziko nadomestil z nekakšno generativno, konstruktivno in produktivno ontologijo in naj bi bil prvi, ki je svoj sistem izpeljal iz točke, ki mora s tem sistemom šele nastati. Simoniti sklene svoje poglobljeno in kritično razmišljanje s predvidevanjem, da je nekakšna muka Fichtejevega sveta nemara v tem, da moramo v njem kot amulet ves čas skandirati besedo »jaz«, vrh tega pa moramo še vsak dan garati in niti za hip ne smemo biti sami.

Ocene Ajda Bračič: Leteči ljudje

Piše: Miša Gams Bere: Matjaž Romih Prozni prvenec Ajde Bračič Leteči ljudje vsebuje dvajset kratkih zgodb, v katerih se avtorica, po izobrazbi arhitektka, domiselno poigrava s formo in vsebino. Zgodbam jer skupen pogled na realnost, ki ni trdna, temveč se v skladu s počutjem in dejanji protagonistov nenehno spreminja – osrednji liki spreminjajo identiteto, “agregatno stanje”, bivanjski prostor ter celo prehajajo iz tostranstva v onstranstvo in nasprotno. Brezdomcema, ki se v zgodbi Skozi daljnogled izmenično selita izpod mostu v bližnji mestni park, si z daljnogledom na bolšjem sejmu lahko približata svet, ki je v vseh pogledih identičen z njunim, le da je, kot piše, “malce večji, malce bližji in malce boljši”. Snaha, ki skrbi za na pol dementno taščo v zgodbi Hiša spomina odpira številna vrata hiše, skozi katera vstopa v preteklost, zaznamovano s tragično nesrečo enega izmed otrok njene tašče, medtem ko protagonistka zgodbe Prisluškovanje ugotavlja, da je blok “telegrafska žica, speljana v vse smeri”, pri kateri ni nikoli jasno kdo komu prisluškuje in “se hrani z drobci tujih življenj”. Junakinja zgodbe Nikogar ni, ki bi ti bil podoben obsedenost s sosedi nadomešča z zagrizenim iskanjem dvojnikov, medtem ko po smrti enega od sicer značajsko povsem različnih dvojčkov v zgodbi Škrlatica drugega šele ponovni vzpon na goro obudi iz neme otopelosti. Protagonist zgodbe Efekt Kuleševa nerazločno mrmra besede ter ponavlja ene in iste kretnje, s katerimi se prestavlja iz ene časovno-prostorske dimenzije v drugo, čeprav se bralcu dozdeva, da se celotno življenje tega osamljenega možakarja odvije v enem samem trenutku, ki v nedogled traja v sedanjosti. Na prvi pogled se zdi, da želi Bračičeva z omenjenimi zgodbami pokazati na fluidno naravo realnosti, ki razgalja travme ljudi, ki ne znajo ali ne zmorejo obračunati s svojo preteklostjo, vendar nam kmalu postane jasno, da so prav protagonisti tisti, ki iz trenutka v trenutek spreminjajo koncept časovno-prostorske matrice, ki jo doživljamo kot fiksni model sestave družbe. Njihovi prisluhi, prividi, fantazije in obsesije potiskajo meje stvarnosti do neslutenih razsežnosti in neizpodbitno kažejo na to, da je ves naš univerzum narejen iz takšne snovi, kot so narejene naše sanje oz. fantazme. Vendar pa osrednji liki kratkoprozne zbirke Ajde Bračič Leteči ljudje tu in tam vendarle trčijo na povsem fizične ovire v prostoru, kjer se zataknejo zaradi povsem banalnih razlogov. V zgodbi Svetozarjeva smrt se duh umirajočega odcepi od telesa in si na vse pretege prizadeva, da bi se vrnil na kraj nesreče in pobral pločevinko fižola, ki jo je obljubil ženi. V zgodbi Izkopavanja spremljamo arheologinjo, ki odkopava stara grobišča in med okostji neznanih otrok zasluti zgodbo misteriozne deklice iz blata, medtem ko se njena hčerka Nasrin bojuje s posledicami katastrofalnega potresa v Izmirju in ne odgovarja na materine klice, saj ji zameri brezbrižnost ob očetovi smrti. Bračičeva nalaga segmente te kompleksne zgodbe enega na drugega in hkrati po odlomkih razgalja plasti družinske preteklosti, ki pripeljejo do tega, da se v nekem trenutku vprašamo, ali morda v resnici ne prepoznamo okostja starodavne deklice kot žrtve nedavnega potresa ali celo kot “fantoma” družinske tragedije. Tudi pri ostalih zgodbah avtorica piše, kot da bi odkopavala plasti nezavednega in nam po segmentih razkrivala osebne zgodbe ljudi, ki so se ujeli v določen prostor ali bivanjsko situacijo. V uvodu nas že s prvim stavkom vrže v osrčje dogajanja in šele ob temeljitem opisu prostora in tamkajšnjih predmetov nam predstavi protagoniste, vpete v precej neobičajne, celo bizarne izzive. Zdi se kot da bi pisateljica z njimi zastavljala bralcu psihološke rebuse in detektivske uganke, da bi ga izzvala in pozvala k temu, naj aktivira celotne možgane – najbolj pa tisti del, ki je zadolžen za vizualizacijo in intuicijo. V kratki zgodbi Trenutek nepazljivosti nam v nekaj dolgih povedih predstavi osebo z opisom raztresenih predmetov, ki jih protagonistka najde na tleh poleg izgubljene torbice, v katero nazadnje vstopi tudi sama. V zgodbi Dekle v modri jopici pa nam glavno junakinjo predstavi prek elektronskih sporočil, ki jih piše telefonskemu centru, saj želi dobiti odgovor na vprašanje, zakaj na razgovoru za službo ni bila izbrana. Sprva so njena pisma povsem uradna in formalna, sčasoma pa dobivajo vse bolj osebno noto – dotično osebo naslavlja kot dekle v modri jopici, kot sodelavko, ki jo poimenuje Ana in s katero se na neki točki povsem poistoveti, čeprav ob tem ne skriva zavisti, žalosti, jeze, nemoči in prezira – sluti namreč, da se ji zaposlitev, ki si je tako zelo želi, z vsakim njenim vprašanjem vedno bolj izmika. Na neki točki bralec pomisli, ali si ne dopisuje kar sama s sabo, saj se zdi, da postaja dvojnica, ki vprašanja zastavlja svoji “zaposleni” polovici, kot bi s tem želela priti do dna svoji brezposelnosti oz. prekarnosti. Leteči ljudje Ajde Bračič so izjemni posamezniki, ki se ne sramujejo svojih hib in življenjskih spodrsljajev, temveč se ob vsakem padcu poskušajo pobrati s tal. “Z vztrajnostjo lesketajoče se črne rane, ki se znova in znova odpira”, se poženejo v višave in globine ter potrjujejo misel, da je zgodovina na strani drznih, malce norih junakov, ki jih ni strah skočiti v brezno, v svet paralelnih realnosti, v katerem je smrt le prehodno stanje duha, ki nenehno išče načine in izzive za novo utelešenje. Čeprav je Ajda Bračič na začetku svojega literarnega ustvarjanja, je s prvencem Leteči ljudje brez dvoma pokazala stilistično raznovrstnost, eksperimentalno igrivost, intuitivno globokoumnost in nepretenciozno pisateljsko suverenost – vse to so vrline, ki jih pogosto ne zasledimo niti pri pisateljih, ki imajo za seboj že več kratkoproznih zbirk in romanov. Le pobožno si lahko zaželimo, da bi v tej smeri zasnovala tudi naslednje knjige.

Ocene Katja Gorečan: Materinska knjižica

Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Splav je (tudi) v sodobni levi misli pogosto razumljen zlasti kot orodje osvobajanja, oblika zaščite ženske avtonomije in ženske izbire, da razpolaga s svojim telesom. A četudi ostaja dejstvo, da dostopnost splava pomeni večjo zdravstveno varnost žensk, na simbolni ravni pa večjo odprtost do ženskega samoodločanja, ostaja dejstvo, da imajo ženske z zgodovino umetne prekinitve nosečnosti višjo stopnjo mentalnih bolezni, vključno z občutki krivde, dvomom, anksioznostjo. S tem splav seveda ne more pomeniti samo orodja osvobajanja, temveč tudi potencial stiske, ki pa lahko ostaja spregledana. Narativ, po katerem se zarodka ne razumeva kot otroka ali bitja, je v konstelaciji boja za pravice žensk smiseln, obenem pa pomeni tudi obliko izkrivljanja in zakrivanja izkustev številnih žensk; tako tistih, ki so se za splav odločile, še bolj pa tistih, ki jim ta izbira ni bila dana. Pri tem se zdi pomembno opozoriti, da bi bilo smiselno uvesti širše oblike podpore ženskam, ki so naredile splav ali pa se jim je splav zgodil. Roman Materinska knjižica Katje Gorečan se ukvarja prav s posledicami te družbenopolitične situacije, kot jo izkuša ženska, katere nosečnost se je končala neželeno, s spontanim splavom. Materinska knjižica je izrazito intimnoizpovedno delo, ki z glasom nerojenega otroka, Tobije, govori o stiski, ki jo njegova mati doživlja po spontanem splavu, ko ugotavlja, da se o tem nihče ne želi pogovarjati z njo ter da, še več, družba pričakuje, da bo izgubo prebolela tako rekoč hitro in elegantno, saj »je bila samo malo noseča«. Nadrejeni v službi od nje pričakujejo, da bo delala tudi iz bolnišnice, po enem tednu bolniške pa ji naložijo, naj nosi težke škatle, čeprav jih opozori, da tega ne bi smela početi. Spontani splav družba v romanu dojema kot nekakšno nevšečnost; stiska je nevidna in nerazumljena, četudi je za Tobijevo mamo popolnoma uničujoča; sesujejo se ji svet, odnosi in zlasti odnos do lastnega telesa, odnos do lastnega jaza. Da si Tobijeva mati odmerja čas za žalovanje med vožnjo v službo in iz nje, je dober znak tega, kako tudi sama od sebe zahteva enako, kot od nje zahteva družba; pojdi naprej, zgodilo se ni nič takega – ona pa čuti, kako se je v njenem telesu zgodila smrt in jo za vedno zaznamovala. Četudi roman nikjer eksplicitno ne naslavlja družbenega vprašanja splava, temveč je popolnoma potopljen v osebno izkustvo, je družbenokritična ost jasna; narativ, v skladu s katerim je zarodek zgolj »skupek celic«, je pogosto, zlasti pri ženskah, ki so doživele spontan splav, ostro nasprotje z nekim visceralnejšim izkustvom, ki razvijajočega se organizma v maternici ne razume kot zgolj »tkivo«, ampak že kot osebo, na katero se vežejo pričakovanja, želje in s katerim se ustvari določena čustvena, ljubezenska vez. Tobijeva mati se tako ves roman sprašuje, kaj naj zdaj z vso to ljubeznijo, ki je »ostala nekje vmes«. Pomembno je, da je pri tem ekspliciran izraz »ljubezen«, pomeni namreč, da v narativu, ki zarodek popolnoma disociira od (potenciala) osebe, nastaja pomembna vrzel v odnosu do doživljanja vsaj nekega deleža žensk; Materinsko knjižico zanima, kje je to izkustvo lahko vidno in kje je lahko pripoznano, kje je zanj sploh prostor. Izbira pripovedovalca je s tega vidika literarno zelo pomenljiva; roman daje prostor in glas tistemu, ki mu je glas odvzet s smrtjo, a tudi z družbenopolitičnega vidika, ki pa za mater v romanu nikakor ni odsotni glas, temveč edini glas, h kateremu se v stiski obrača, kar pa znova nakazuje neko linijo odnosnosti s Tobijo. Drugi zelo pomemben element romana je spregledovanje čustvene in telesne stiske sočloveka obče; Tobijeva mati se ob splavu sooča tudi s smrtjo babice in izgubo sluha. Njena depresija je stanje skupka izgub, a okolica nima posluha v nobenem od teh primerov; pretežno je prepuščena sama sebi, njena naglušnost je ljudem v breme in tudi s to stisko ostaja sama. Rešitev se zdi preprosta: kupi si pač slušni aparat. V neki svoji podstati je Materinska knjižica Katje Gorečan roman, ki govori o neslišanosti in nekompleksnih rešitvah za kompleksne probleme, ki ustvarjajo številne zamolke in stiske. V tem smislu je ponavljajočnost v romanu, ki se stalno vrača k istim stavkom, istim mislim, istim občutkom … smiselna; odpira vprašanje, kaj, koliko izraza nemoči in stiske bi bilo potrebnih, da bi se prebile iz nevidnosti in osame.

Ocene Mojca Seliškar: Sanjarije samotne sprehajalke

Piše: Nives Kovač Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman Pesniške zbirke Mojce Seliškar izhajajo v dolgih razmikih. Prvo z naslovom Kitara v žepih je izdala leta 1982, deset let pozneje je sledila Prah in jagode. Navdih za naslov tretje zbirke Sanjarije samotne sprehajalke je dobila pri nedokončani knjigi Jeana Jacquesa Rousseauja Les Rêveries du promeneur solitaire, posmrtno izdani leta 1782. V pesničinem samotnem preživljanju časa se zvrstijo štirje sprehodi. Dobesedni in metaforični. Pesem Jezero ima pet sklopov. Pesničin glas je čist in jasen kot jezero, žito, sneg, mirta, jasmin, morje … »O jezero! / Nocoj si ljubezenska postelja. / Tvoje vode spijo v votlinah, / stezica spremlja dišečo mejo, / šipkov grm se sveti iz nje, / ne samo grm, / svetloba, ki jo pošilja je nebo, / gleda iz rumenih in belih cvetov, / tudi nebo cveti belo. / Tvoj resnobni hrib je žameten / v poletnem večeru / … /« Na drugem pesniškem sprehodu se v jezik izpovedi zareže bolečina. Vprašanja o celosti, izgubi, bolečini in nervoznem srcu, ki brezumno divja. »Bi se rada zacelila, / postala cela, / prevzela svojo polovico? / Ne bo šlo. / Je biti cela lažje? / Res to hočeš? / Res to zmoreš? / Kaj bi imela od tega?« Pesmi, v katerih se prepletajo poezija, potovanja, valovi, narava, vsakdanjosti in domače intimnosti, se pred nami vrstijo kot živobarvna tapiserija. Kot da bi lovljenje živali zamenjalo lovljenje ljubezni. Ljubezni, ki je ni več, pa vendar ostala v svoji živosti in neminljivosti. Zadnja sprehoda sta nostalgična in polna spominov. Obračunavanja s seboj, z leti, ki so minila, z mladostjo, otroštvom – vračanjem v preteklost, sedanjost, mogoče malce manj v prihodnost. V Žalostnem pismu, v katerem se zdijo dnevi razvlečeni kot Dalijeve palačinkaste ure, se pesnica ob opazovanju mimoidočih znova vrača v preteklost pogrešane ljubljene osebe. »De la musique avant toute chose / … / Pred vsem drugim bodi glasba / … /, je v Art poétique zapisal Paul Verlaine. In glasba se pojavlja tudi v besedah, v katerih Mojca Seliškar morda najmočneje (kljub bolečini) razkrije svojo moč in neizmerni vitalizem. Pesničin eros – thanatos. Ubesedi se glasba sanjarij samotne sprehajalke. »Predanost življenju je predanost smrti, / zeleneča v plahutanju vej / s hitečimi poganjki obnavljanja. / Ali pomirjenost ob valovanju temnega morja. / Ali blaženost z vonji zemlje prepojenih teles, / ganjena nemost, sporazumno molčanje / ob nenadnem obdarovanju z vednostjo, / ki jo spet in spet prekrijeta noč / in moč novih juter. / … /

Ocene Dimitrije Kokanov: Nenadoma, reka

NAPOVED: V koprodukciji Mestnega gledališča Ptuj in Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici je nastala predstava z naslovom Nenadoma, reka. Besedilo je napisal srbski dramatik in dramaturg Dimitrije Kokanov, prevedla sta jo Nebojša Pop Tasić in Anja Pišot. Režiral jo je Kokan Mladenović, ki besedilo, tesno povezano z distopičnim romanom Georgea Orwella 1984, kritiko totalitarizma - v sedanjem svetu vidi, da »Prihaja novi totalitarizem, v katerem sami sebe nadzorujemo.« V predstavi nastopa šest igralcev, na malem odru novogoriškega gledališča si jo je ogledala Tadeja Krečič. KOPRODUKCIJA Mestno gledališče Ptuj Prevajalca Nebojša Pop-Tasić, Anja Pišot Režiser Kokan Mladenović Dramaturg Dimitrije Kokanov Asistentka režiserja in dramaturginja Tereza Gregorič Lektorica Anja Pišot Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Aleksandra Pecić Mladenović Avtor glasbe in korepetitorÁrpád Szerda Asistentka avtorja glasbe in korepetitorja Zsófi Szerda Koreograf in svetovalec za gib Ivan Mijačević Oblikovalec svetlobe Marko Vrkljan Oblikovalca videa Stojan Nemec, Valentin Pavlin Oblikovalca zvoka Stojan Nemec, Borut Čelik IGRAJO Tamara Avguštin k. g., Anuša Kodelja k. g., Jure Kopušar, Žiga Saksida, Urška Taufer, Žiga Udir PREMIERA 03. december 2022, SNG Nova Gorica, mali oder Druga premiera 08. december 2022, SNG Nova Gorica, mali oder

Ocene Kapa

Pa ga imamo! Prvi slovenski otroški božični film Kapa je po letu odloga in nekaj festivalih končno zasijal tudi na številnih filmskih platnih in takoj navdušil mlado in tudi nekoliko starejše občinstvo. Božiček, no, pravzaprav celo več njih, napeta pustolovščina, novo iskreno prijateljstvo in seveda tudi čisto pravi božični čudež s tremi tačkami so glavne sestavine te izredno simpatične dogodivščine, ki sta jo scenaristka Saša Eržen in režiser Slobodan Maksimović prefinjeno in z veliko občutka nadgradila tudi z bolj resnimi temami. Devetletni Erik bi moral praznike preživeti v mladinskem domu, dokler ni z žrebom poslan k bogataški družini, izhaja namreč iz problematičnega družinskega okolja, kjer sta prisotna alkohol in očitno pomanjkanje denarja, v internatu pa je tudi žrtev vrstniškega nasilja. Nič kaj božične teme torej, a ustvarjalni ekipi jih je uspelo tako spretno in pretanjeno vplesti v zgodbo, da praznično razpoloženje le še poudarijo, hkrati pa lahko služijo tudi kot odlično izhodišče za številne poglobljene pogovore z mladimi gledalci. K čarobnosti, ki s platna dobesedno sije skoraj v vsakem kadru, zelo veliko prispeva tudi zelo posrečen nabor igralcev, vse od nežne, a odločne vzgojiteljice Mojce Fatur pa do falange pokvarjenih Božičkov, ki so jim v skorajda antologijskem prizoru svoj glas in stas posodili Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Nina Valič, Klemen Klemen, René Štúr, Jaka Fon in Emil Cerar. Glavni zvezdi filma pa sta seveda najmlajša, Gaj Črnič kot tih, zadržan in vsega hudega vajen Erik z večno štrikano kapo na glavi ter sprva fenomenalno zoprna, nato pa prav presunljivo empatična Kaja Podreberšek kot mala Lučka. Prav njuni iskrenost in sproščenost pred kamero sta verjetno poglavitni kamenček v mozaiku te tople božične pustolovščine, v kateri se uresničijo želje, za katere otroka na začetku niti ne vesta, da jih sploh imata. Glede na vse težave slovenske filmske produkcije v preteklih letih je Kapa pravi božični čudež, več kot vreden ogleda v zatemnjeni in čarobni kinodvorani.

Ocene Peter Rezman: Velunja

Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Peter Rezman, pesnik in pisec kratkih zgodb, dramskih besedil in romanov, v katerih pogosto opisuje rudarsko življenje, je leta 2009 za zbirko kratkih zgodb Skok iz kože prejel nagrado fabula, z romanom Zahod jame pa se je leta 2013 uvrstil med peterico finalistov za nagrado kresnik. Pred šestimi leti je bil zanjo nominiran tudi roman Tekoči trak, Društvo slovenskih literarnih kritikov pa ga je uvrstilo med pet najboljših slovenskih knjig v letu 2016. V knjigi Velunja, ki bi jo lahko uvrstili na presečišče kratkoprozne in esejistične literature, Rezman v številnih refleksijah na več mestih izpove, da si je vedno želel postati uspešen slovenski pisatelj: “Vsak dan prinese kaj. Kratko zgodbo. Priliko. Dramolet. Včasih celo dramo. Včasih pa zgolj poved.” V osebnoizpovednem tonu opisuje odraščanje ob rečici Velunji, ki je bila ves čas zvesta spremljevalka ključnih življenjskih dogodkov, poleg tega pa mu je bila s svojim blagodejnim šumenjem vir naviha, meditacije in zrelosti: “Potok neprestano šumi in v tem večnem šumenju sem zrasel gor, iz fantiča v mladeniča, vojaka, ženina, knapa. Pesnika.” Rezman na številnih ključnih mestih z enim in istim stavkom, ki ga v nedogled ponavlja –“Velunja - / - je vodni - / - je - / - krog /- je- / - Velunja” – opozarja na rečni krogotok, ki mu služi kot presek med miselnimi prebliski, uvidi in spoznanji, ob tem pa predstavlja krožno strukturo različnih življenjskih obdobij, katerih skupna premisa je ženska energija. Najsi gre za spomine na mater in njeno skrb za moža in sina, za ljubico, ki ga med vožnjo z avtom vabi v svoj “mokri izvir”, ali za smrt, ki mu v bolnišnici diha za ovratnik, mu ženska energija s svojo krožno naravo in intuitivnostjo ves čas pomeni vir življenja, hrepenenja in navdiha. V prvem delu knjige Velunja Rezman s serijo kratkih prilik, zgodb in dramoletov duhovito analizira slovensko literarno prizorišče (z omembo nekaterih ključnih ustvarjalcev, ki so zbrani okrog literarnih revij) ter podaja svoje razumevanje razlike med literarno znanostjo in literarno umetnostjo. Pri tem se mu zdi pomembno, da mora pisatelj “v bistvo literarne umetnine vstopiti takoj, že po prvih nekaj straneh in iz tega črpati za naprej. To je test pisateljskega talenta in ne nazadnje tudi poštenosti. Predvsem do sebe.” V besedilu z naslovom Dramolet o objektivnosti subjektivne literarne kritike avtor pravi, da je vsaka literarna kritika, recenzija, ocena, refleksija ali študija sama po sebi neobjektivna, pri tem pa se dotakne tudi paradoksa literarnih nagrad in samopašnosti literarnih društev in urednikov, ki mu nočejo objaviti kratkih zgodb, ker naj bi bile predolge. Čeprav ne skriva prijateljskih vezi s temi ljudmi, jih v istem zamahu ljubeče kritizira: “Kako naj dobim to nesrečno Grumovo nagrado, če me stari znanci še nominirati nočejo?” V zgodbi oziroma eseju z naslovom Nadaljevanje predstavitve pisatelja z začetka te knjige odkriva podobnost med irskim pisateljem Jamesom Joyceom, ki na poti v Trst zmotno pristane v Ljubljani, in sabo, ki po literarnem dogodku rezervira prenočišče v gostišču Pri Mraku, a se zadnji trenutek premisli in s taksijem pobegne iz Ljubljane. Čeprav s trudom prebira Joyceov Umetnikov mladostni portret, se hkrati sprašuje “Kaj bi bilo, če bi ostal v Ljubljani?” Bi postal eden izmed meščanskih pisateljev, bi mesto morda celo požrlo njegovo mladostno zagnanost in ruralno identiteto? Današnje razmere v državi primerja s tistimi, ki so prevladovale v drugi svetovni vojni, ko je bila prestolnica obdana z bodečo žico: “Danes je situacija na las podobna. Znotraj žice je prava umetnost, ki zato ne more prebegniti iz prestolnice, zunaj pa je ljubiteljska kultura, ki se ne more pretihotapiti vanjo.” V drugem delu knjige Velunja se je Rezman bolj usmeril v spomine iz otroštva, v obdobje odraščanja v Mariboru in tudi zadnjih let pred smrtjo matere in očeta. Posebno pozornost pritegnejo dolge erotične zgodbe, v katerih opisuje strastne dogodivščine v avtu in na pokopališču, na katerem je pokopan Srečko Kosovel. Čeprav je Rezmanov pripovedni slog nezahteven in preprost, je hkrati metaforično dinamičen in slikovit, a dodati velja, da mu v zaključku včasih ne uspe zaokrožiti miselne poante ali pa ta ni duhovita. Vendar je vprašanje, ali to sploh želi doseči. Bolj se nam dozdeva, da gre za tolažbo samega sebe ob soočanju s smrtjo, ki je nenehno blizu. Krožna dinamika Velunje je pogled v njeno neskončno brezno in hkrati prijateljski pozdrav željam in strahovom, ki jih s svojim tokom odnaša …

Ocene Javier Marias: Napisana življenja

Piše: Matej Bogataj Bere: Jure Franko Septembra umrlega španskega pripovednika Javierja Mariasa smo poznali predvsem po obširnih in stilistično izpiljenih romanih, v katerih so pretežno brezstrastni in jezikovno nadvse občutljivi prevajalci, filologi in podobni obvladovalci jezikavosti popisovali svoje življenje, v katerem se ni veliko dogajalo ali pa vsaj niso smeli o vsem spregovoriti, in so se potem ukvarjali z odvodi. Recimo s krivdo, ker so prešuštno spali z žensko, ki je medtem umrla in niso bili sposobni reagirati, se soočiti z morebitnimi obtožbami. Ali pa je šlo, kot v Berti Isli, za pripoved o tistih, ki svojo službo opravljajo tiho in čim bolj neopazno. Rutina zakonskega para, kjer ona nič ne ve o njegovem delu, ker ji zaradi priseg tajni službi ne more ničesar povedati, je spet tipičen primer pisanja, v katerem je več zamolčanega, kjer se resnica razkriva postopoma in še to delno, zakrivajoče, sprenevedajoče. Marias je napisal tudi drobno knjižico, potopis o Benetkah, ki jim grozi vse in to ves čas, industrija razjeda kamen, kanale poplavljajo visoke plime in otoki se ugrezajo v mulj, turizem je vse bolj invaziven, vendar je mesto na otokih za Mariasa mera stvari in po meri človeka. Tam je dva tedna celo služboval in v nasprotju z Josifom Brodskim in Predragom Matvejevićem, ki sta raziskovala predvsem skrite in večini nedostopne podrobnosti na ozadju pompozne in vsem poznane fasade, po kateri se pasejo turisti, je Marias v tem potopisu bolj skop, minimalističen. Mesta in njegovih prebivalcev, tudi kulturne zapuščine in družabljenja prebivalcev se loteva diskretno, v rokavicah tako rekoč, vse pa zato, da bi ohranil mesto čim bolj skrivnostno in skril ključe, s katerimi se mu je odprlo. Napisana življenja, ki so prvič izšla v začetku devetdesetih, so zbirka miniaturnih esejev, kolumn in zapisov o kolegih, o velikih pisateljih in pesnikih, ki so vsi tujci, vsi zelo slavni – in mrtvi. Marias je zbral obsežno gradivo, nekaj je dnevniške narave, nekaj je črpal iz biografskih in monografskih del, tudi izpisov iz kritik in včasih zajedljivih opazk kolegov. Vse je bogato opremljeno s fotografskim gradivom, večinoma izpred časov slave, in Marias priznava, da ga je zbiranje razglednic s portreti pisateljev včasih neizmerno zabavalo, zdaj pa gre z razgledničarsko kulturo očitno navzdol, in tako so zapisi o klasikih bogato opremljeni in podkrepljeni z raznovrstnimi faktičnimi podatki, ki so večinoma neznani, vsaj izven stroke, ki se ukvarja z življenjepisjem in usklajevanjem podobe kreativcev z njihovim delom. Dvajsetih pisateljev in šestih izrednih, pa vendar slovenskemu bralstvu manj znanih žensk, se loteva, kot bi bili literarni liki, kot bi bili njegov lastni izmislek. Marsikatere podrobnosti iz teh zapisov ne poznamo, tudi nekaj avtorjev je morda manj znanih in pričakovali bi katerega z vznemirljivo biografijo, kakršna je bila na primer Hemingwayeva, vendar je nabor kar reprezentativen: svoje mesto med napisanimi življenji so dobili Faulkner, Joyce, Henry James, Arthur Conan Doyle, Kipling in Robert Louis Stevenson, Nabokov in Thomas Mann, Rimbaud in Oscar Wilde. Gre torej za biografije, napisane na podlagi obsežno nabranega gradiva, pričevanj in izvlečkov. Tovrstno pisanje o slavnih je v tujini morda bolj pogosto, pri nas so ga nadomestili biografski romani, na primer Slodnjakova o Prešernu ali Levstiku, drugje pa se takšna stvarna literatura o uspešnih in včasih kontroverznih slavnih osebnostih očitno tudi prodaja. Marias v svojem pisanju upošteva vsa dejstva, vendar, kot nas opozarja tudi piska spremne besede Elide Pitarello, včasih tudi kaj dopiše, obrne kakšen podatek ali pa preprosto komentira značajske ali vidne poteze portretirancev na način, ki je izrazito oseben, torej pisateljski in subjektiven. Če nismo – in ker nismo – podrobni poznavalci pisateljskih življenj, so razlike včasih komaj opazne in Marias nas pred koncem, pred obširnim seznamom literature, iz katere je črpal, izziva, naj najdemo vsiljene ali po zakonih fikcije dopisane dele. Za tiste redke, recimo za Joycea, ki ga morda bolje poznamo zaradi bližine službovanja v mestih ob zalivu in zaradi nesrečnega izkrcanja in prečute noči na ljubljanski železniški postaji, kjer sta z ženo Noro izstopila prepričana, da sta že v Trstu, so Mariasovi posegi skoraj neopazni. Omenja Joyceovo ljubosumje in obsedenost z Norinimi spodnjicami, kar vse poznamo iz Pisem Nori, drastičnih premikov pa ni opaziti. Toliko bolj pa je opazna Mariasova pisateljska veščina, saj ob fotografijah podaja natančne in pogosto lucidne opazke o značajskih potezah, kakor so vidne navzven, v fiziognomiji, v držah, v drži rok ali oblačilih. Baudelairu recimo pripiše, da se mu ves čas mudi, da njegovo spogledovanje s kamero kaže prihajajočo hitrost življenja, ki jo je avtor Cvetja zla prerokoval in med prvimi tudi živel. Ob koncu Marias zapiše, da se je ob tem pisanju zabaval, in tako se konča tudi knjiga: s citatom iz korespondence med Flaubertom in Turgenjevom, da se sicer starata, vendar se kot starca poskušata vsaj zabavati. Napisana življenja so dobrohotno pisanje, napisano kot prenikava šala ob uradnih in slovesnih biografijah. Prepričuje nas o tistem, kar je v esejih z naslovom Nč bat o strahovih angleških in francoskih pisateljev zapisal tudi Julian Barnes: pisatelji niso bolj moralni, niso vedno in v vsem vidci, le pisati znajo bolje od drugih. Napisana življenja so imenitno branje za vse, ki jih zanimajo umetniki zasebno.

Ocene Anton Pavlovič Čehov: Drama na lovu

Piše: Ana Geršak Bere: Lidija Hartman Drama na lovu, predstavljena kot »resnična zgodba«, se uradno začne v pisarni neznanega urednika. Toda pravi začetek nastopi pozneje, s preroškim stavkom: »Mož je ubil ženo!« Besede, ki uvajajo roman Antona Pavloviča Čehova, priklicujejo v spomin neko drugo avtorjevo krilatico – tisto o puški, ki se, če se pojavi na začetku, na koncu mora tudi sprožiti. Misel, ki se na splošno nanaša predvsem na nujnost smiselnega, po možnosti linearnega vzročnega povezovanja pripovednih elementov, se v tem kontekstu preveže z logiko tedaj šele nastajajočih žanrov kriminalnega in detektivskega romana. Drama na lovu ne skriva medbesedilnih navezav, nasprotno, z njimi se veselo poigrava, ne nazadnje tako, da svoje like naziva z imeni junakov svojčas priljubljenih žanrskih pionirjev Émila Gaboriauja in Aleksandra Škljarevskega. Tako kot dramska (ali raje – dramatična) puška imata tudi omenjena avtorja svoje mesto in svoj smisel v čehovljanski pripovedi: sta indica, ki napeljujeta k interpretaciji in reševanju pripovedne uganke. Gaboriau je eden prvih pisateljev, ki je svojemu junaku – detektivu Lecoqu – pripisal natančno preučevanje kraja zločina z namenom iskanja sledi, Škljarevski pa je slovel po povestih, v katerih je glavno vlogo prevzemal sodni preiskovalec, poklic, ki ga opravlja tudi osrednji lik. Ta je hkrati avtor romana v romanu, njegov protagonist in prvoosebni pripovedovalec, podpisan kot Zinovjev oziroma Kamišev. Intertekstualnost je vpisana že v samo strukturo Čehovovega romana Drama na lovu. Zasnovan je kot pripovedni okvir urednika, ki – zelo nerad, to je že treba poudariti – privoli v branje daljšega rokopisa očitno pretresenega neznanca, ki se lepega dne pojavi v njegovi pisarni z željo, da bi kdo prebral in po možnosti tudi objavil njegov prvenec. Sledi torej branje rokopisa, ki je še najbolj podoben nekakšnim atmosferičnim zapisom epigona Dostojevskega, posebej v segmentih, kjer pripovedovalec, ne povsem brez užitka, razkriva svoj razklani, podtalni značaj. Pripovedovalec se vživlja v vlogo antagonista, občutljivega, inteligentnega opazovalca, predobrega, da bi stagniral v podeželskem povprečju, in nagnjenega k bolestnim izpadom iskrenosti, ki pa niso nič drugega kot poza. Čehov se s tem obregne ob resnobne, tragične karakterje, ki so takrat kraljevali po sočasnih vélikih ruskih romanih, za katere naj bi Anton Pavlovič nekoč dejal, da so preobsežni in dolgočasni. A kot je zapisano v Drami na lovu: »Poznavanje tuje literature za porotnike ni obvezno.« Ironijo je namreč zaznati tudi brez prepoznavanja referenc, predvsem v načinu strukturiranja lika pripovedovalca in v uredniških opombah, podpisanih zgolj s pomenljivima začetnicama A. Č. Opombe opozarjajo na zamolke in nedoslednosti v rokopisu, s čimer pravzaprav napovedujejo razplet oziroma razkritje morilca, poskrbijo pa tudi za komično distanco. Urednik samovoljno črta pripovedovalčeve neposrečene melodramatične pasaže in jih pospremi s komentarji tipa: »Temu sledi plastično in izumetničeno razmišljanje o avtorjevi duševni vzdržljivosti. /…/ Preseneča s svojo grobostjo, zato sem ga izpustil.« Na koncu pa prostodušno zapiše, da so iz romana izpuščeni odlomki, »ki presenečajo s svojim cinizmom, razvlečenostjo in malomarnostjo literarne obdelave«. Izpuščeni naj bi bili tudi dva opisa nočnih orgij in divje kvartanje z obilo kletvic, kar bi gotovo prizadelo občutljivejši del bralstva. Vrhunec pa seveda nastopi s soočenjem urednika, preobraženega v detektiva, in avtorja – morilca. Zaplet, ki ga bo leta pozneje navdušenemu bralstvu uspešneje, to je že treba reči, prikazala Agatha Christie s svojim nemara najboljšim romanom Umor Rogerja Ackroyda. Drama na lovu je edini roman Antona Pavloviča Čehova. Napisal ga je leta 1884, star štiriindvajset let, po tem, ko je imel za seboj že dramsko besedilo brez naslova, ki ga danes poznamo pod nazivom Platonov, tri povesti in dve zbirki novel; da o zgodbah, ki so neobjavljene obtičale v predalu, niti ne govorimo. Na prvi pogled se zdi, da je bil izlet v romaneskno formo prej ko ne eksperiment, preizkušanje terena, širjenje področja boja, morda tudi načrten premik v razvijanje daljših in ambicioznejših pripovednih struktur, ki se bodo sčasoma ustalile na mejnem obsegu med pripovedko in kratkim romanom. Ni izključeno, da je šlo tudi za hudomušno polemiziranje s takrat popularnimi žanri in priljubljenimi klasiki. Drama na lovu je nekakšen zločin brez kazni, kjer se raskolniški Kamišev za hipno, v afektu storjeno dejanje ne pokesa, temveč mirno živi naprej in o tem celo napiše sentimentalen romanček. Čehov si najverjetneje ni prizadeval napisati »prave« kriminalke; zdi se, da ga je ekskurz v romaneskne vode predvsem zabaval. Iskanje morilca, ki ga razkriva že v promociji izpostavljena navezava na roman Agathe Christie, tako ni zares bistveno. Dramo na lovu bi še najlažje označila za avtorjev guilty pleasure; pri čemer je prednost tistega, ki bere, v tem, da lahko v branju uživa nekaznovano.

Najbolj poslušano

Odprta knjiga na radiu Ivana Djilas: Hiša 2/24

Pisateljski prvenec uveljavljene gledališke režiserke Ívane Djilas "Hiša" je duhovito napisana trpka zgodba o prodaji hiše, ki si jo družina zaradi kredita in nerednih dohodkov ne more več privoščiti. Roman je razširitev in nadgradnja njene kolumne Zgodba o neuspehu. V njej je čustveno opisala stisko svoje družine v trenutku, ko z možem nista več zmogla odplačevati posojila za hišo. Neuspešno sta jo skušala prodati. Marsikdo se je poistovetil z usodo njene družine in kolumna je dobesedno ‘’zlomila splet’’.Zgodba o neuspehu, o razblinjenih sanjah, o odpovedovanju, ki je med drugim tudi nazoren prikaz sodobne družbe in generacije 40-letnikov, je takoj ob izidu naletela na izjemen uspeh pri bralcih in kritiki. Z romanom Hiša, ki je izšel pri Cankarjevi založbi, se je Ívana Djilas uvrstila tudi vmed deset nominirancev za literarno nagrado kresnik. Interpretka: Barbara CerarRežiserka: Suzi BandiProdukcija RAI - Radio Trst A, 2017.

Literarni večer Peter Handke: ob 80-letnici rojstva

Avstrijski pisatelj Peter Handke se je rodil 6. decembra 1942 na Koroškem kot sin koroške Slovenke in Nemca. Leta 2019 je prejel Nobelovo nagrado za književnost za "vpliven opus, ki z jezikovno domiselnostjo raziskuje periferijo in specifičnost človekove izkušnje", znan pa je tudi po svojem kontroverznem političnem udejstvovanju. Literarni večer o njegovem ustvarjanju je pripravila Alexandra Natalie Zaleznik.Izbrane odlomke so prevedli Silvija Borovnik, Klaus Detlef Olof, Savko Fras, Vitomir Smolej, Borut Trekman in Alexandra N. Zaleznik. Brala sta Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih, interpretacija Uroš Smolej in Brane Grubar, oddajo je posnel Matjaž Miklič, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, režija Irena Glonar, oddaja je bila posneta leta 2012.

Jezikovni pogovori Ddr. Nataša Golob o edinstvenosti desetih besed iz Heiligenkreuškega rokopisa

Letos poleti smo poročali o odkritju zapisa zgodnjega slovenskega jezika. V avstrijskem samostanu Heiligenkreuz v Dunajskem gozdu so odkrili zapis desetih števnikov v zgodnji obliki slovenščine iz 12. stoletja. Teh deset besed velja za najstarejši pomembnejši zapis slovenščine po Brižinskih spomenikih. Po jezikoslovni analizi v eni izmed preteklih oddaj, ko smo gostili dr. Mateja Šeklija, smo k pogovoru povabili umetnostno zgodovinarko ddr. Natašo Golob, osrednjo poznavalko na slovensko ozemlje vezane rokopisne dediščine. V oddaji je predstavila čas nastanka rokopisa iz samostana Heiligenkreuz in edinstvenost desetih besed, ki jih ta vsebuje.

Oder Živi ogenj gledališča izpod peresa Saše Pavček

Gledališče, umetnost, človek in sočlovek, duhovna veličina, pogum, hvaležnost, vse to in še mnogo več lahko razberemo med zapisi Saše Pavček v njeni novi knjigi z naslovom Živi ogenj gledališča. Nastajala je v času zaprtja gledališč zaradi pandemije, v njej pa avtorica razkriva osebna in intimna doživetja in izkušnje, ki so jo od otroštva do danes zaznamovale in oblikovale v osebo izjemne duhovne in intelektualne širine, sprejemanja in osebne zaveze k dajanju ter iskrive duhovitosti. Več pa v pogovoru s Sašo Pavček. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Saša Pavček, foto: Peter Uhan

Skladatelj tedna Mieczyslaw Weinberg 2

Čeprav je Mieczyslaw Weinberg preživel dve diktaturi, se ni videl kot žrtev in je bil ponosen na to, da so številne njegove skladbe izvajali 'zvezdniški' ruski izvajalci. Veliko njegovih skladb je obravnavalo vojno kot temo, na njegov slog pa je vplivala – in je pogosto citirana – judovska ljudska glasba. Tokrat bomo govorili o njegovi glasbi na ljudske teme, ki jo je napisal v času po drugi svetovni vojni, v času velikih političnih nazorov in posegov v umetnosti.

Arsove spominčice Arsove spominčice

Predvajamo skladbe raznih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.

Glasbena jutranjica Glasbena jutranjica, 1. del

Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.

Orkestralni jazz Ronnie Cuber - In memoriam

Eden največjih bariton saksofonistov v zgodovina jazza, je sklenil svojo bogato življenjsko pot. Igral je z največjimi. Med njimi so bili Woody Herman, Maynard Ferguson, Lee Konitz, Patti Austin, George Benson, Horace Silver, Dr. John, Eddie Palmieri, Randy Brecker in drugi.

Izšlo je Zapuščina miru in resnice

Zbornik z naslovom Zapuščina miru in resnice ima zgovoren podnaslov Študije o življenju in delu Mahatme Gandhija. Dvojezični zbornik (v njem sodelujejo tuji in domači avtorji) je izšel pri Založbi Univerze v Ljubljani, uredila ga je dr. Nina Petek. Ob razpravah je vanj uvrstila tudi odlomke iz Gandhijeve Avtobiografije in njegove fotografije. Več o zborniku, predvsem pa o Gandhiju in njegovi živeti resnici, pripovedujeta dva izmed avtorjev v zborniku objavljenih študij, dr. Nina Petek in dr. Andrej Ule, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Svet kulture Novi knjigi slovenskih avtorjev, nagrada Karpu Godini in cikel dogodkov Mesta žensk

V naši redni oddaji o aktualnih kulturnih dogodkih danes predstavljamo dve novi knjižni deli izpod peresa slovenskih avtorjev - kriminalni roman Metoda Pevca Greh in generacijski roman Monike Žagar Diši po dosegljivem. Poročamo tudi o dnevih slovenskega filma, ki bodo v naslednjih dneh potekali v Beogradu ter o nagradi, ki jo bodo podelili režiserju in direktorju fotografije Karpu Godini. V Stari mestni elektrarni pa se danes začenja cikel dogodkov Mesta žensk, ki so ga poimenovali Miti in meduze. V petih dneh se bo zvrstilo več dogodkov kot so performansi, razstave, okrogla miza, predstava in koncert. Rdeča nit vseh dogodkov je feministična interpretacija nekaterih starodavnih mitov.

Kdo smo? Zastava samostojnosti na sveti gori Slovencev

V preteklih dneh se je poslovil ugledni slovenski fotograf Joco Žnidaršič, dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo, ki je v svoj objektiv ujel številne najpomembnejše dogodke prelomnih časov za Slovenijo na začetku devetdesetih let 20. stoletja. Z njim in drugimi akterji smo pred nekaj leti posneli oddajo »Zastava samostojnosti na sveti gori Slovencev«. V pripravah na slovesno razglasitev samostojnosti je pri osrednjem dnevniku Delo vzniknila pobuda, da bi na očaku Triglavu razvili slovensko trobojnico, pri čemer je sodeloval prav Joco Žnidaršič. V oddaji, ki jo danes ponavljamo, so on in člani Gorske reševalne postaje Mojstrana obujali spomin na ta dogodek, ki je tedaj pomenil zavezo Slovencev, da bomo svojo samostojnost branili in jo tudi ubranili.

Domov V živo Podkasti Spored Kontakt