Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

PAVZA
30
30
V ŽIVO

Aktualno

Ars V 77. letu starosti je umrl ilustrator, grafik in stripar Kostja Gatnik

Kostjo Gatnika, avtorja legendarnega in za jugoslovanski strip prelomnega albuma Magna purga iz konca sedemdesetih, je zaznamoval svež in inventiven risarski slog, ki ga je podkrepil z duhovitostjo, humorjem, ironijo in parodijo. In zaznamovala sta ga raznovrstnost in izvedbena odličnost. Njegova prva, pozneje manj izpostavljena ljubezen je bilo slikarstvo. Sicer pa je Kostja Gatnik izhajal iz risbe – obvladal jo je do popolnosti, izstopala je v vseh zvrsteh. Ilustriral je med drugim Čenčarije, Mokedaja in Majnice Toneta Pavčka, Gala iz galerije Svetlane Makarovič ter več kot 80 drugih pravljic, knjig in učbenikov. Že med študijem na ljubljanski likovni akademiji, se je zavezal stripu, njegovi prvi so izšli pri Ljubljanskem dnevniku in potem še v prvem slovenskem stripovskem tedniku Zvitorepec. Njegov prvi stripovski album Magna Purga-danes in níkdar več, ki je leta 1977 izšel pri založbi Škuc, danes velja za kultnega, nekateri izreki so se celo razširili kot reki. V tukajšnjo produkcijo je tedaj vpeljal nove stripovske žanre in jih parodiral, kritično je vrtal v družbene pojave, kot je na primer samoumevnost alkohola. Že v šestdesetih je naredil številne plakate za rock koncerte, bil je likovni urednik študentskega glasila Tribuna, oblikoval je ovitke nosilcev zvoka, scenografije, risal karikature, fotografiral. Kostja Gatnik je prejel številna pomembna odličja, med drugim nagrado Hinka Smrekarja in Prešernovo za življenjsko delo. Takrat so poudarili, da je njegovo vsestransko ustvarjalnost združevala: "izjemna inteligenca in redko izpostavljena visoka merila kvalitete v neizprosnem samonadzoru". Sam pa je poudarjal, da potrošniška miselnost porazno vpliva na celotno družbo in kulturi ni pri tem nič prizanešeno ter da se je od ilustracij nekoč še nekako dalo živeti, danes pa je to skoraj nemogoče. Foto: Bobo

Ars Jubilejni 40. Festival Radovljica

Na letošnjem jubilejnem festivalu Radovljica se bo med 5. in 23. avgustom zvrstilo 10 koncertnih sporedov z repertoarjem od 16. do 20. stoletja. Na njih bo nastopilo kar 52 umetnikov iz 15 držav, med njimi svetovno znani glasbeniki in ansambli, kot so britanski ansambel viola da gamba Fretwork, nemški vokalni ansambel Die Singphoniker, ameriška sopranistka Amanda Forsythe in hrvaški violinist Bojan Čičić. Kar štirje koncerti so tako ali drugače povezani s Slovenijo. Tudi letošnja edicija bo potekala v že utečenih koncertnih prostorih – v radovljiški graščini in cerkvi svetega Petra ter v Velesovem v cerkvi Marijinega oznanjenja. Festival umetniško že 16 let vodi Domen Marinčič, strokovnjak za stare izvajalske prakse, ki je za letošnji jubilejni cikel koncertov še posebej skrbno pripravil program. Festival bomo spremljali tudi na programu Ars, v neposrednem prenosu boste lahko prisluhnili trem koncertom; otvoritvenemu: Festivalski baročni orkester bo zazvenel v Radovljici prvič in bo izvedel angleško glasbo 18. stoletja, v ponedeljek, 8. avgusta bo ansambel Musica Cubicularis nastopil z deli Antonia Tarsie, sklepni koncert pa bomo neposredno prenašali 23. avgusta, na njem se bo predstavil nemški vokalni ansambel Die Singphoniker. Na dan odprtja festivala, ki ga organizira Društvo ljubiteljev stare glasbe Radovljica in katerega častni član je bil tudi Uroš Krek, pa bo mestni muzej Radovljica ob skladateljevi stoletnici rojstva otvoril njegovo spominsko sobo. Foto: Varaždinski baročni večeri

Ars Plavajoči grad, medvednarodni site-specific festival

... ali predstava, ki traja 4 dni in 3 noči. To je: world music na plavajočem odru, je jazz v jami, elektronika v gozdu, lutke v grajski kleti, cirkus nouveau ob potoku ali sodobni ples na skalah; je leseni vrtiljak na grajskem dvorišču, procesije ogromnih lutk in potujoči vozovi s pleh musko, so viteške igre in prava kovačija … je multimedijski spektakel s stočlanskim orkestrom ali performans za enega gledalca. Tako so med drugim zapisali organizatorji festivala Plavajoči Grad, na katerem se bo od 4. do 7. avgusta predstavilo blizu 170 glasbenih in gledaliških skupin z vsega sveta. V okolici gradu Snežnik bo 30 scenografov in prav toliko performerjev postavilo več deset vizualno-performativnih instalacij. Tematska podlaga festivala je letos “grad skozi čas” - časovni stroj, ki obiskovalca popelje od prazgodovine do motivov poplav, lova, obrti in grajskih legend.

Ars Premiera novega slovenskega filma Orkester na Ljubljanskem gradu v okviru Filma pod zvezdami

Scenarist in režiser Matevž Luzar v filmu prepleta pet zgodb ali vinjet članov pihalnega orkestra, ki potuje na avstrijski festival pihalne godbe, in jih uspešno splete v organsko celoto. Ta socialno obarvana drama je nekaj posebnega že zaradi črno bele fotografije, inovativne dramaturgije in pisane igralske zasedbe – poleg profesionalnih igralcev nastopajo tudi neprofesionalni: Gregor Čušin, Jernej Kogovšek, Gregor Zorc, Alexander Mitterer, Marie Hofstätter, Lovro Lezič, Gaber K. Trseglav, Vesna Pernarčič, Ana Facchini, Mateja Pucko, Mojca Funkl, Marinka Štern, Ela Murko, Ines Pavlič, Matej Abrahamsberg, Marjana Mlinarič Pikelj in Klaudia Reichenbacher. Film Orkester je v avgustu na ogled še na drugih zunanjih filmskih prizoriščih po Sloveniji, z 11. avgustom pa prihaja tudi na redne sporede kinematografov. Foto: Mitja Ličen - Gustav film

Ars Krušče: Telesa svetovi, Prostori tokovi in Mali festival psihodrame

Ustvarjalni center Krušče tudi to leto na hribu nad Cerknico pripravlja festivalsko dogajanje z mednarodnimi in slovenskimi gosti. V avgustu se bodo v Kruščah zvrstili kar trije festivali, imenovani Telesa svetovi, Prostori tokovi in Mali festival psihodrame. Namenjeni so skupnemu ustvarjanju, raziskovanju ter izmenjavi raznih tehnik in znanj. Festivali, ki potekajo pod organizacijo in vodstvom režiserja Tomija Janežiča ter performerke in koreografinje Katje Legin, vključujejo tudi predavanja ter delavnice psihoterapije in meditacije, med drugim bo gost letošnjega festivala tudi italijanski zen mojster Tullio Giraldi. Festivalske delavnice so namenjene tudi tistim gostom, ki se z umetnostjo ne ukvarjajo. Katja Legin izpostavlja pomembnost takega dela v skupini z različnimi ljudmi. V okviru malih festivalov je v ospredju predvsem opazovanje svojega lastnega umetniškega procesa, razvoja osebnosti in skupne kreacije. Našteto so tudi značilnosti nastajanja gledaliških predstav večkrat nagrajenega režiserja Tomija Janežiča, ki je pred tremi leti prejel Borštnikovo nagrado za režijo predstave še ni naslova. Tudi tam so v ospredju ustvarjalni proces, medosebni odnosi in človekova psihologija. V kakšnem razmerju sta umetnost in področje mentalnega zdravja, ki se za režiserja tudi v času festivalov močno povezujeta, razloži Tomi Janežič. Ampak psihoterapevtske metode so na festivalih namenjene predvsem raziskovanju ustvarjalne dimenzije človeka, oboje povezujeta tudi prostor in telo, ki pomenita osrednji temi festivalov. Ustvarjalni center Krušče je svojo prvo rezidenco odprl že pred štirinajstimi leti, kot kraj srečevanja raznih umetniških praks pa se zadnja leta vse bolj uveljavlja prav s festivali. Prvi mali festival Telesa svetovi se je začel že danes in bo trajal vse do 6. avgusta. Potem bo na vrsti festival Prostori tokovi, dogajanje pa se bo končalo z Malim festivalom psihodrame, ki bo potekal med 16. in 20. avgustom. Foto: Fb stran Ustvarjalnega centra Krušče, izrez fotografije

Ars Josip Hutter ali Krušni oče – njegov vzdevek med delavci je postal naslov romana

Maribor je nedavno dobil roman z naslovom Krušni oče, ki govori o Josipu Hutterju, industrialcu, ki je v 20. stoletju pomembno zaznamoval razvoj mesta Maribor. Napisal ga je Orlando Uršič, sicer založnik, ki pa se občasno sooča tudi s pisanjem literature. Foto: kolaž fotografij: Josip Hutter v času, ko je živel v Mariboru; notranjost Huttrove tovarne, fotografija po letu 1937, vir: Jerneja Ferlež, Josip Hutter in bivalna kultura Maribora, Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2008; izrez fotografij

Ars Drama Vojni poni, zmagovalec Motovuna, na zelo iskren način prikazuje življenje in probleme mlade generacije ameriških staroselcev

V hrvaški Istri se je v soboto s slavnostno podelitvijo nagrad in zadnjimi filmskimi projekcijami končal že 25. motovunski filmski festival, na katerem je bilo v petih dneh prikazanih kar 131 celovečernih in kratkih filmov. V glavni tekmovalni sekciji je nagrada propeler Motovuna šla v roke filmu Vojni poni ameriških režiserk Riley Keough in Gine Gammell, ki spremlja življenja mladih staroselcev iz rezervata Pine Ridge. Film je že na festivalu v Cannesu dobil nagrado za najboljši prvenec v sekciji Posebni pogled. Žirijo, ki so jo sestavljali poljski režiser in igralec Piotra Domalewski, hrvaški režiser Goran Dukić ter lanska zmagovalka Motovuna Ninja Thyberg, je, kot so zapisali, film prepričal s svojo iskrenostjo in mojstrsko režijo, ki ga od začetka do konca zaznamuje neverjetna igra naturščikov. Goran Dukić: "Ta film je bil za vse nas poseben, saj na zelo iskren način prikazuje življenje in probleme mlade generacije ameriških staroselcev. Ti so razpeti med svojo tradicionalno kulturo in komercialno ameriško kulturo in iz tega izhaja veliko konfliktov, vse od drog, alkohola, kriminala in zares jim ni lahko." Nagrada žirije kritikov Fipresci je pripadla filmu Sveti Duh španskega režiserja Cheme Garcíe Ibarre. Člane žirije Midhata Ajanovića, Tima Lindemanna in Marka Stojiljkovića je film prepričal s svojo izvirnostjo, močnim kontrastom med toplo paleto barv in naklonjenostjo likom na eni strani ter temačno zgodbo na drugi strani ter ne nazadnje humorjem, s katerim je bogato začinjen. Žirija za kratke filme, Jing Hasse, Mo Harawe in Andrej Korovljev, je nagradila animirano pripoved Prodajalca ledu Portugalca Joaa Gonzaleza, ki je dobil nagrado že na Tednu kritike v Cannesu. V njej oče in sin vsak dan skočita s padalom iz svoje hiše, ki leži na vrtoglavo visoki pečini, in se odpravita v vas, kjer prodajata led. Več Jing Hasse: "Ta animirani film nas je pustil brez besed in s solzami v očeh. Film deluje na več plasteh, vse od ljubezni do izgube, pa globalne ekonomije in okoljske katastrofe. Vsa ta pomembna vprašanja so izklesana s subtilnostjo in spretnostjo tako v pripovedi kot v slogu. Vse metafore so dramaturško nežno umeščene na časovno linijo filma, s čimer vzbujajo empatijo, strah in suspenz za osrednje like, kot da bi bili ti narejeni iz krvi in mesa in ne narisani s svinčnikom." Čeprav se je Motovunski filmski festival uradno končal, nekateri filmi iz festivala svojo pot nadaljujejo po manjših mestih Hrvaške, kamor festival vsako poletje ponese del svojega programa in ga tako predstavi širšemu občinstvu iz vse države. Foto: BoBo

Ars 25. mednarodni filmski festival v Motovunu

Tokratna edicija motovunskega festivala ponuja še posebej raznolik nabor filmov v glavnem tekmovalnem programu, kjer najdemo kopico filmov, ki so bili nagrajeni na festivalih Sundance, pa v Berlinu in Cannesu. Za glavno nagrado se poteguje dvanajst celovečercev, prepričati pa morajo tričlansko žirijo, ki jo sestavljajo lanskoletna motovunska zmagovalka, švedska režiserka Ninja Thyberg, poljski režiser in igralec Piotr Domalewski ter hrvaški režiser Goran Dukić.

Ars SSG Trst okronalo 120-letnico Dramatičnega društva z veseloigro Anarhist

Tržaški Slovenci so prvo stalno dramsko skupino ustanovili 8. marca 1902, pobudnik in prvi umetniški vodja skupine pa je bil Jaka Štoka, vsestranski kulturni delavec s Kontovela in avtor veseloigre Anarhist, ki so jo ob pomembni obletnici ponovno uprizorili na odru – Slovensko stalno gledališče Trst je gostovalo v Proseku. Veseloigra komične situacije plete okoli zasedanja odbora vaškega kulturnega društva v katerem osnovno težavo predstavlja sklepčnost. Mladih aktivnosti društva ne zanimajo, ostareli izvoljeni predstavniki pa umirajo kot za šalo. Iskro prepira zaneti denarna nagrada, ki naj bi jo eden od članov prejel za iskanega terorista. Med sedmimi deli Jake Štoka je prav Anarhist iz leta 1912 tista komedija, ki kot parodija društvenega in političnega dogajanja ponuja številne vzporednice z današnjim časom. Sodobna različica Anarhista spretno prepleta humor z aktualnimi težavami slovenske narodne skupnosti: od demografskega padca in posledično staranja prebivalstva, do pravilne rabe slovenskega jezika in nezainteresiranosti mladih za politično udejstvovanje. S predstavo se obuja spomin na začetke slovenskega stalnega gledališča in številne predstave, ki so svoj čas zabavale tržaško občinstvo. Dramatično društvo je od sezone 1902/1903 pa do požiga Narodnega doma leta 1920, v katerem je delovalo, uprizorilo 245 dramskih iger ter 19 opernih in baletnih predstav. Predstavo bodo ponovili na Proseku, jeseni gostovanja Anarhista načrtujejo na društvenih odrih. Ob stoletnici smrti Jake Štoka so se mu v domačem kraju poklonili z razstavo, ki bo na pročeljih kontovelski hiš na ogled do konca septembra. Ponujajo tudi vodene oglede, predavanja ter otroške predstave. Foto: Luca Quaia

Ars Za svobodno Ukrajino, proti izbrisu miru, pogovorni večer

Na vrtu Lili Novy je potekal pogovorni večer z naslovom Za svobodno Ukrajino, proti izbrisu miru, na katerem sta Društvo slovenskih pisateljev in PEN Slovenija gostila ukrajinska pisatelja Ivana Baidaka in Marka Livina, ki imata tu sicer rezidenco. Pogovor je tekel o literarni reprezentaciji tistih, ki so iz javnega prostora tako ali drugače izbrisani, a je razprava nato vzplamenela predvsem glede kontekstualizacije ruskega napada na Ukrajino. Medtem, ko so predvsem slovenski poslušalci in poslušalke ugovarjali, da obstajajo tudi Rusi, ki so proti vojni in proti Putinu, sta ukrajinska gosta vztrajala pri kategoričnem zavračanju vsega in vsakogar ruskega. Pogovor je poslušala Tina Poglajen.

Ars Arsova lastovka je zgodba Pod barvami na sliki

Rezultati 31. Natečaja za najboljšo kratko zgodbo 2022 Strokovna žirija v sestavi Primož Vitez, Tina Kozin in predsednik Aljaž Krivec je dobila v branje 360 kratkih zgodb, ki so prispele na natečaj prek spletnega obrazca. Žirija je izbrala lastovko in v ožji izbor uvrstila še štiri zgodbe: Nagrada lastovka Pod barvami na sliki (šifra: ZILA) V svoji utemeljitvi je žirija zapisala naslednje: "Pod barvami na sliki je pretresljivo besedilo o staranju in spominu, ki se odvija v majhni vasi. Tretjeosebni pripovedovalec postavlja v središče zgodbo glavnega junaka, ki ob motivu starih vrat domačije, s katerih se lušči barva, vzpostavlja zamejen in približan pogled na izginevanje. Široki plan predstavlja okolica domačije in vasi, ki počasi izginja, s tem pa zgodba poleg izrazito intimnega vpelje še družbeni komentar. Prepletanje obeh ravni pripovedi poteka na naraven način, s čimer zgodba uspešno prikazuje prepletenost protagonista z okoljem oziroma celo usode protagonista z usodo okolja. Izbrana kratka zgodba je kljub nekaterim močno poudarjenim metaforičnim elementom napisana v enakomernem ritmu, zaznamujeta pa jo tudi estetski jezik in presunljive podobe. Pod barvami na sliki bi z izbiro tematike in odločitvijo, da se jo predstavi tako skozi zasebno kot družbeno prizmo, zlahka zdrsnila v pretirano razlagalnost in neposrednost, a opravka imamo z veščim pisanjem, ki v besedilu poudarja poetično plat, z vidika možnih interpretacij pa nam pušča proste roke." V ožji izbor je žirija uvrstila naslednje zgodbe: 1. Babica (šifra: Zeljnata glava) 2. brez naslova (šifra: grlica) 3. brez naslova (šifra: Sadika) 4. Senčna meja (šifra: 200 pages pour la Sténographie) Avtorje oziroma avtorice zmagovalne zgodbe in štirih zgodb iz ožjega izbora prosimo, da čim prej, najkasneje pa do 9. avgusta, z izvodom zgodbe potrdijo svoje avtorstvo prek e-naslova Ars@rtvslo.si in pripišejo svoje podatke. Avtorja ali avtorico zmagovalne zgodbe bomo razglasili na slovesnosti 15. septembra, del neposrednega prenosa pa bo tudi interpretacija zmagovalne zgodbe. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, bodo na sporedu v dneh pred slovesnostjo, od nedelje 11. do 14. septembra v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija. V oddajah bomo tudi razkrili imena avtorjev iz ožjega izbora.

Kultura

Esej na radiu Florjan Lipuš: O mrazu v deželi in o trnu v peti

Pisatelj in prevajalec Florjan Lipuš je doma iz Lobnika pri Železni Kapli. Četrtega maja je dopolnil 85 let. Lipuš je najpomembnejši slovenski pripovednik na avstrijskem Koroškem. S pisateljevanjem se je ukvarjal že v času gimnazije. Takrat je bil urednik lista Kres. Od leta 1960 naprej je bil soustanovitelj in glavni urednik osrednje slovenske koroške revije Mladje. Lipušev literarni opus zajema pripovedništvo, pesništvo in dramatiko. Njegova književnost je raznovrstna, v njenem vsebinskem jedru pa je slovensko-koroški problem. Za svoj književni opus je leta 2004 prejel Prešernovo nagrado. V eseju O mrazu v deželi in o trnu v peti, ki smo ga posneli leta 2015, je zapisal: "Tako je: po sklepu vladajoče politične tretjine na Koroškem so Slovenci le tisti, ki ne razumejo nemško. Znanje nemščine nas pokoplje. Da se nemški Korošci ne bodo učili slovenščine - bog ne daj - je v naravi stvari. Od Leopolda Wagnerja naprej je uradno, daje narava resničnega Korošca neznanje drugega deželnega jezika. Zato je nacionalno vprašanje nerešljivo, saj se ignorance in prezira ne da odpraviti; nihče ju ne odpravlja, sproti se oplajata in množita." Glasbeni vložki so odlomki iz Godalnega kvarteta v C-duru, op. 76, št. 3 'Cesarski' Josepha Haydna. Izbral jih je Mihael Kozjek. Oblikovalec zvoka Robert Markoč, bralca Mateja Perpar in Igor Velše.

S knjižnega trga Njatin, Burnik Legiša, Reza, Vuk Godina

Lela B. Njatin Samski blok Ivan Burnik Legiša: Ta jezik naš Yasmina Reza: Blagor srečnim Vesna Vuk Godina: Zablode feminizma Recenzije so napisali Ana Hancock, Andrej Lutman, Nina Gostiša in Anja Radaljac.

Svet kulture Daniel Barenboim na Festivalu Ljubljana

Prevajalka Katarina Šalamun Biedrzycka je za svoje prevode poljske literature v slovenščino prejela nagrado ZAIKS-a. Znani so nominiranci za 26. Veronikino nagrado: Kristina Kočan s pesniško zbirko Selišča, Nataša Velikonja in Prostor sred križišč, lanskoletni prejemnik zlatnika poezije Milan Jesih z zbirko Namreč, Ana Svetel s svojim Marmorjem ter Jernej Županič in Orodje za razgradnjo imperija. Nagrajenec bo znan 30. avgusta. Te dni se v Ljubljani mudi skladatelj, dirigent in pianist Daniel Barenboim, ki na dveh koncertnih večerih z Orkestrom Zahodno-vzhodni divan nastopa kot dirigent, družbo pa jim med drugim dela pianist Lang Lang. Na Bledu se začenja Kino Bled, v Ljubljani pa Letni kino. (foto: Daniel Barenboim)

Eppur si muove - In vendar se vrti Pametna in zelena mesta

Tri četrtine evropskih prebivalcev živi v mestih. Podnebna preobrazba mest in njihovih prebivalcev je zato ključna za doseganje ciljev zelenega dogovora o zmanjševanju izpustov. Pri tem pa so pomembni primeri dobrih praks kot zgledi za druga mesta. S tem namenom je Evropska komisija začela projekt s skrajšanim imenom »Misija mesta«. Gre za 100 mest, ki sodelujejo v misiji podnebno nevtralnih in pametnih mest do leta 2030. Na seznamu so mesta iz vseh 27 držav Evropske unije, tudi tri slovenska, to so Ljubljana, Kranj in Velenje, pa tudi 12 mest iz drugih držav. Ne glede na to, da je – predvsem zaradi velikega problema prometnih politik – vprašljivo, ali bodo ta mesta v nekaj letih zares podnebno nevtralna, pa je projekt vsekakor spodbuda, tudi finančna, v pravo smer razvoja.

Oder Ustvarjalni center Krušče in Mali festivali

Mali festivali Telesa Svetovi, Prostori Tokovi in Mali festival psihodrame, ki v avgustu potekajo v Kruščah pri Cerknici, vključujejo delavnice plesa in igre, predavanja, koncerte in psihoterapijo. Idejni okvir temelji predvsem na ustvarjanju prostora skupnosti ter v omogočanju ljudem, da neobremenjeno spoznavajo drug drugega in same sebe. Mali festivali, kot jih imenujejo organizatorji, potekajo v produkciji Studia za raziskavo umetnosti igre, pod umetniškim vodjem režiserja Tomija Janežiča in performerke, plesalke ter koreografinje Katje Legin. Umetnika sta v pogovoru z Ano Lorger povedala, kako razumeta umetniško ustvarjanje, kaj zanju pomeni kreativni proces, kako je ta povezan s psihoterapijo in iz kakšnega filozofskega klobčiča se plete rdeča nit festivalskih dogodkov. Vabimo vas k poslušanju! foto: Lana Požlep, Marcandrea.

ARS humana Lev Kreft: "Ob spremljanju globalnih športnih spektaklov izgubljamo stik z družbo."

Šport kot totalni spektakel globinsko strukturira vsakdanjik milijardam posameznikov

Pogled v znanost Od koptske fonetike somraka do grške nostalgije

V okviru visokemu poletju bolj primernih tem je tokrat na sporedu izsek iz slovite knjige pokojnega Predraga Matvejevića "Mediteranski brevir", ki je prvič izšla l.1987 v Zagrebu. Eruditska vsebina in njegov esejistični pristop k premisleku ljudstev in kultur osrednjega morja stare Evrope in Bližnjega vzhoda, med drugim, sta že l.1991 prepričala italijansko intelektualno javnost s prevodom v Milanu. Sledili so prevodi, l. 1992 v Parizu in Barceloni, pri nas nemara zaradi poznavanja izvornega jezika šele l.2008, pa vse tja do 23., arabskega prevoda l. 2007 v Kairu. Bil je prejemnik več državnih priznanj, l. 2014 tudi najvišjega civilnega Republike Francije, reda Legije časti. Bil je profesor slavistike na več univerzah, v Zagrebu, Parizu, najdlje na rimski Sapienzi. Na Hrvaškem ni do smrti v 85. letu starosti l.2017 prejel nobenega priznanja države, pa čeprav gre za najbolj prevajano delo iz tega jezika. Tokratni uredniški izbor z naslovom "Od koptske fonetike somraka do grške nostalgije" je del serije prevodov zaključenih izsekov iz knjige, ki jih je desetletje pred izidom slovenskega prevoda iz hrvaščine prestavil Štefan Kutoš, uredil in za radijsko predvajanje pa pripravil Goran Tenze. Tokratni izbor sta brala Mojca Blažej Cirej in Boštjan Romih. FOTO: Predrag Matvejević (1932 - 2017) VIR: http://penbih.ba/2022/05/knjizevna-nagrada-predrag-matvejevic-2022/

ARS humana Baruch Spinoza in njegova misel

Nizozemski filozof judovskega rodu Baruch Spinoza, čigar misel tudi po skoraj štirih stoletjih predstavlja enega od temeljev zahodnoevropskega mišljenja, je najbolj poznan po svojem monumentalnem, posthumno izdanem delu Etika (1677), napisanem v latinščini, kot vsa druga njegova dela, in leta 1963 prevedenem v slovenščino. Spinoza, ki se je rodil leta 1632 v Amsterdamu, letos tako beležimo 390 let od njegovega rojstva, je izhajal iz premožne judovske družine. Oče ga je namenil za rabina, zato je študiral Talmud, srednjeveško judovsko filozofijo, pa tudi Kabalo. Pozneje je Spinoza živel odmaknjeno življenje, zato je svoja dela – med kateri je tudi Teološko-politična razprava, ki je tudi prevedena v slovenščino – napisal v podeželski tišini. Preživljal se je z brušenjem leč in zavračal ponudbe univerz za poučevanje, želel je namreč obvarovati svojo filozofsko neodvisnost. Več o tem pomembnem in zanimivem filozofu pa dr. Igor Pribac. foto: Slika Franz Wulfhagen iz leta 1664, vir: Wikimedia Common

Naši umetniki pred mikrofonom Mira Mihelič: "Vsaj tričetrt pisateljskega dela sestoji iz znanja, garanja in trpljenja."

Mineva 110 let od rojstva pisateljice in prevajalke Mire Mihelič. Rodila se je v Splitu in prvih nekaj otroških let ob slovenskemu očetu in hrvaški materi sploh ni znala slovensko. Potem pa je začela brati in slovenski jezik ne samo osvojila, temveč tudi izmojstrila. Postala je ena najpomembnejših slovenskih prevajalk 20. stoletja in avtorica kakih desetih romanov, predvsem iz meščanskega življenja. Silno pomembno je bilo tudi njeno delovanje v mednarodnem PEN. Leta 1980, pet let pred smrtjo, je bila Mira Mihelič gostja oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je spregovorila o svojem življenju in delu.

Likovni odmevi Vladimir Makuc, likovni interpret Krasa in vesolja, na retrospektivi v Galeriji Božidar Jakac

Vladimir Makuc, interpret Krasa in mediteranskega duha, ki je posegal v srednji vek, v vesolje in, kot se zdi, tudi med računalniške piksle, je svojo značilno likovno govorico, ki se je kdaj mojstrsko približevala otroški risbi, organsko prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Ptice, voli, krogi – kot zobati urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Predvsem pa znaki, ki jim morda še sam ni razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Je bil mistik, vizionar ali praktik? Morda vse to? Nedvomno izjemen likovnik, ki je brezhibno obvladoval metier. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so se umetniku, ki je živel med letoma 1925 in 2016, poklonili z retrospektivo. Jedro razstave tvori donacija 53 grafičnih listov, ki predstavljajo umetnikov ustvarjalni razvoj vse od 50. let prejšnjega stoletja do konca tisočletja. Vladimir Makuc je ta dela želel podariti Galeriji Božidar Jakac in že pripravil mapo, potem pa umrl, zato so pozneje v galeriji navezali stik s sinom Vladom Makucem. Na obsežni predstavitvi, katere kustos je umetnostni zgodovinar Miha Colner, si lahko ogledamo še slike, keramične izdelke, tapiserije, risbe in primere javnih naročil. Foto: Žiga Bratoš

Svet kulture 40. Festival Radovljica in 33. Poletni lutkovni pristan

Po dveh zahtevnih letih zaščitnih ukrepov in okrnjenem programu brez mednarodnih gostov letošnji Poletni lutkovni pristan v mariborski Mestni park in pred Umetnostno galerijo prinaša spet več veselja in sproščenosti. Kot prva bo na 33. lutkovnem festivalu gostovala predstava češkega gledališča o dveh zaljubljenih kužkih z naslovom Ču-ču. Žvižg. Hov!, ki pa je taka, da potrebuje bližino občinstva. Lutkarji to pot prihajajo še iz Slovaške in Francije in nekaj se bo našlo tudi za odrasle. Posvetili se bomo še jubilejnemu 40. Festivalu Radovljica, festivalu stare in manj predvajane glasbe. Začel nocoj v cerkvi sv. Petra z nastopom baročnega orkestra slovenskih glasbenikov, združenih posebej za to priložnost, ki bodo izvajali angleško glasbo 18. stoletja. Foto: Lutkovno gledališče Maribor

Glasba

Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti

Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.

Nove glasbene generacije Violinistka Zala Eva Kocijančič in violončelistka Ema Krečič

Običajno poslušamo koncertne posnetke komornih zasedb mladih glasbenikov s koncertnih ciklov GML, GMS, AG, FL, … včasih pa pripravimo tudi portrete vidnejših glasbenikov ali glasbeno-izobraževalnih ustanov.

Medenina in patina Trenutek za Morriconeja in Puccinijevo La Boheme

Trobilni kvintet Gomalan sestavljajo trobentača Marco Braito in Marco Pierobon, hornist Nilo Caracristi, pozavnist Gianluca Scipioni in tubist Oswald Prader. Zasedba, ustanovljena leta 1999, si je pot do zvezd utrla leta 2001 z zmago na uglednem mednarodnem trobilskem tekmovanju v nemškem mestu Passau in že dve desetletji sodi med najbolj atraktivne tovrstne glasbene sestave. Za predvajanje smo izbrali dva posnetka z zgoščenke, ki jo je sestav posnel in izdal v letu 2004 - Trenutek za Morriconeja (Moment for Morricone) Johana de Meija, ki je venček priljubljenih filmskih melodij Ennia Morriconeja zložil za pihalni orkester, to različico pa je za kvintet trobil predelal še Marco Pierobon, ter Suito La Boheme, ki jo je Pierobon zložil po znanih temah iz istoimenske opere Giacoma Puccinija.

Ženske v svetu glasbe Violinistka Julia Fischer: koncerta z orkestrom

Mednarodno uspešna violinistka Julia Fischer, ki je decembra 2016 tretjič nastopila v Sloveniji, bo predstavila Koncerta za violino Sergeja Prokofjeva in Arama Hačaturjana.

Skladatelj tedna Thoma Tallis, 1. del

Angleški renesančni mojster Thomas Tallis velja za enega največjih skladateljev šestnajstga stoletja. V zgodovino se je zapisal predvsem kot avtor sakralne vokalne polifonije in preživelo le malo njegovih del za instrumente s tipkami, čeprav je kar petdeset let svojega dolgega življenja deloval kot organist.

Glasbena skrinjica Mitološke zgodbe v glasbi XV

Motivi iz bogate zakladnice antične mitologije so navdihnili številne skladatelje, ki so njihovo vsebino poskušali ujeti v svoja dela. Tako so nastale skladbe, ki obujajo zgodbe bogov in smrtnikov ter preplet njihovih usod. Za najbolj grškega izmed vseh bogov antične mitologije velja Apolon, bog lokostrelstva, glasbe in plesa, resnice in preroštva, zdravljenja in bolezni, sonca in svetlobe, poezije in še marsičesa.

Glasbeni portret Marjana Mrak

Prvi z imenom dokazani nastop Boga Leskovica je bil 6. junija 1928. leta v mali Unionski dvorani v Ljubljani. Zadnjič je stal za dirigentskim pultom 20. decembra 1985. leta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Na prvem je bil 18-letni mladenič, violončelist, gojenec Državnega konservatorija v Ljubljani, na zadnjem 76-letni maestro z bogato prehojeno potjo svetovnega dirigenta. Za zadnji nastop ni po naključju izbral del Mozarta, Beethovna in Debussyja. V zahvalo za odlične interpretacije salzburškega genija ga je namreč odlikovala avstrijska vlada z visokim Mozartovim priznanjem. Beethoven ga je popeljal v Baden pri Dunaju, kjer je začel mednarodno dirigentsko kariero, v Baden - mesto Beethovnove Devete simfonije. In Debbusy ga je spomnil na gostovanja ob koncu kariere, ko so se mu z deli francoskih skladateljev na široko odprla vrata dvorane kraljice Elizabete v Antwerpnu za nastope z Antwerpensko filharmonijo. Omenjenim trem velikanom glasbene umetnosti je na zadnjem koncertu dodal še slovensko delo, Melanholični preludij za godala Janka Gregorca in tako znova potrdil svoje programsko vodilo, da je namreč dela slovenskih in jugoslovanskih skladateljev uvrščal na svoje koncerte doma in v tujini. Tudi za to je Bogo Leskovic prejel priznanje. Društvo jugoslovanskih skladateljev ga je v Beogradu nagradilo s posebno nagrado.

Obiski kraljice Angleška romantična orgelska glasba

V ospredju bodo tokrat skladbe nekaterih pri nas manj znanih angleških romantičnih skladateljev, ki so se s svojim ustvarjanjem poklonili tudi kraljici instrumentov. John Ireland, William Harris, George Thalben - Ball in Edward Cuthberg Bairstow so imena, ki jih bolj redko slišimo. Zadnji, ki je bil tudi sam organist, je za orgle v katedrali Bairstow v Angliji napisal lepo število skladb. Sonato v E-duru je ustvaril v avgustu leta 1937 in svojim učencem naročal, naj jo igrajo, kot bi za orglami sedel "pravi hudiček". Kaj natančno je s tem mislil, seveda ni zapisano, verjetno pa je želel poudariti virtuoznost in energičnost ...

Musica noster amor Simfonični orkester iz San Francisca, pianist Daniil Trifonov in dirigent Michael Tilson Thomas v San Franciscu

Za predvajanje smo tokrat izbrali štiri posnetke iz ponudbe, ki jo je v izmenjavo Evropske zveze radijskih postaj posredovala ameriška radijska mreža WFMT iz Chicaga. Prvi trije posnetki so nastali na koncertu Simfoničnega orkestra iz San Francisca, ki je pod vodstvom Michaela Tilsona Thomasa 19. septembra 2019 nastopil v svoji matični Simfonični dvorani Louise Davies v San Franciscu. Orkester je tam krstno izvedel skladbo Johna Adamsa z naslovom I Still Dance, 4. klavirski koncert Sergeja Rahmaninova, v katerem se je kot solist predstavil ruski pianist Daniil Trifonov, in Simfonijo št. 3 v Es-duru, op. 97, 'Rensko', Roberta Schumanna. Ponudbo dopolnjuje še Serenada št. 2 v A-duru, op. 16 Johannesa Brahmsa, ki so jo Simfoniki iz San Francisca na istem prizorišču izvedli zdaj že davnega 15. maja 2008. Skladatelj John Adams in dirigent Michel Tilson Thomas, ki se lahko pohvali z najdaljšim stažem glasbenega direktorja Simfonikov iz San Francisca – vodil jih je kar četrt stoletja v letih od 1995 do 2020, sta prijatelja že vse od zgodnjih osemdesetih let 20. stoletja. Na glasbenem področju pogosto sodelujeta in Thomas je s številnimi ameriškimi orkestri in drugimi zasedbami pogosto izvajal Adamsova dela, mnoga izmed njih prvič. Adams je skladbo I Still Dance oziroma Še vedno plešem zložil leta 2019 v počastitev Thomasovega 25. in hkrati zadnjega leta vodenja enega najuglednejših ameriških simfoničnih orkestrov na mestu glasbenega direktorja.

Nedeljsko operno popoldne Operni odlomki

Iz del Offenbacha, Mozarta, Puccinija, Leoncavalla, Verdija, Caldare in Donizettija.

Evroradijski koncert Simfonični orkester Frankfurtskega radia in Mendelssohnova Simfonija št. 2

Simfonični orkester Frankfurtskega radia je pod dirigentskim vodstvom Alaina Altinogluja nastopil 25. junija v opatiji v Eberbachu v Nemčiji. Na sporedu koncerta sta bili simfonična pesnitev Zlati kolovrat, op. 109 Antonina Dvořáka in Simfonija št. 2 v B-duru, op. 52 Felixa Mendelssohna. Mendelssohn je Simfonijo št. 2 v B-duru, napisal leta 1840 ob praznovanju štiristote obletnice izpopolnitve tiska Johannesa Gutenberga. Mendelssohn je delo označi kot simfonijo-kantato na besedila Svetega pisma za soliste, zbor in orkester.

Jazz

Jazz avenija Tolkalec Han Bennink

Petkovo oddajo bomo namenili Hanu Benninku, letos je minilo 80 let od njegovega rojstva. Bobnar, tolkalec in multiinstrumentalist in nenazadnje slikar Han Bennink je bil rojen leta 1942 blizu Amsterdama v glasbeni družini. Najprej je ustvarjal zvoke na kuhinjskem stolu, pozneje mu je oče, ki je bilo prav tako tolkalec v orkestru, priskrbel ustreznejši set. Toda Han še dandanes pogosto uporabi stole ali pa si za svoje ekshibicije poišče katero koli razpoložljivo površino in pripomoček. Leta 2008 je bil izbran za evropskega jazzovskega glasbenika. Han Bennink je kar nekajkrat zaigral v različnih kombinacijah v Sloveniji. Oddajo sem pripravil Marko Kumer.

Samó muzika Miha Gunzek – klarinetist in dirigent

V današnji oddaji slovenskega jazza Samo muzika bo v ospredju Miha Gunzek, legendarni slovenski klarinetist in tudi glasbeni pedagog. Po končani osnovni šoli je nadarjen trboveljski fant nadaljeval študij glasbe na konservatoriju v Ljubljani pri profesorju Vaclavu Launu. Na beograjski glasbeni akademiji je diplomiral in Beogradu ostal zvest tudi krajši čas po končani drugi svetovni vojni. Zaigral je tudi v njihovem jazzovskem orkestru. Po vrnitvi v Slovenijo je z glasbeno dejavnostjo združil vse svoje izjemne sposobnosti: deloval je kot solo klarinetist v radijskem simfoničnem orkestru, kot saksofonist Plesnega orkestra Radia Ljubljana in občasno tudi kot dirigent. Gunzek je postal tudi profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Od leta 1974 do 1982 je bil njen rektor in dekan. Leta 1963 je prevzel vodenje Delavske godbe Trbovlje. Njegova največja zasluga glede godbeništva je prodor slovenskega godbeništva v Evropo. Oddajo Samo muzika pripravlja Marko Kumer.

Jazz Ars Pianistka Beegie Adair

Petkovo džezovsko oddajo bomo namenili glasbi ameriške džezovske pianistke Beegie Adair. Za vedno se je poslovila 23. januarja letos, stara 84 let. Igrala je predvsem do ušes prijazen jazz – standarde in preproste priredbe priljubljenih pesmi. Odlikuje jo zelo čist zven klavirja. Njena kariera se je raztezala skozi šest desetletij, njeno igranje pa je posneto na več kot stotih albumih. Najraje je nastopala v triu, bila pa je tudi uspešna studijska glasbenica. Oddajo je pripravil Marko Kumer.

Jazz avenija Jazzovski mozaik

V mozaični ponedeljkovi oddaji bomo napovedali solistični koncert pianist Giulia Scaramella ob zori v Trstu. Spomnili se bomo treh glasbenikov, ki so se za vedno poslovili: saksofonista Charlesa Brackeena, tolkalca Mtumeja in basista Petra Inda. Slišali bomo tudi skladbi legendarnega saksofonista Bennyja Carterja.

Samó muzika Ljubljanski jazz ansambel

Današnjo oddajo slovenskega jazza Samo muzika bomo namenili eni najpomembnejših slovenskih malih džezovskih zasedb – Ljubljanskemu jazz ansamblu. Pod vodstvom trobentača in izjemne glasbene osebnosti Urbana Kodra je igrala od srede petdesetih let prejšnjega stoletja do nekako leta 1968. Po besedah samega Urbana Kodra »niso igrali čistega dixielanda, ampak mainstream«. Sčasoma so postali verjetno najbolj priljubljena mala džezovska zasedba, ki ji je uspelo nastopiti tudi na elitnem francoskem festivalu v Juan les Pinsu na Azurni obali. Izvrstna mala zasedba je izvajala tradicionalni in mainstreamovski džez, izdala prvo džezovsko ploščo v Jugoslaviji in dobivala odlične kritike tudi v tujini. Oddajo Samo muzika pripravlja Marko Kumer.

Jazz Ars Krešimir Remeta

Nocojšnjo oddajo bomo namenili hrvaškemu jazzovskemu glasbeniku Krešimirju Remeti – solistu na kontrabasu in električnem basu. Krešimir Remeta je bil rojen 14. januarja leta 1932. Zgodaj je začel z glasbo – sprva je igral kitaro in bil član nekaterih zgodnjih plesnih zasedb. Nato ga je pritegnil kontrabas – študiral ga je na zagrebškem konservatoriju. Hitro je ugotovil, da se pizzicato v klasični glasbi močno razlikuje od tistega v jazzu. Pozneje ga je v svet jazzovskega igranja uvedel prav njegov idol – sloviti basist Ray Brown. Konec petdesetih let prejšnjega stoletja je bil član noneta Zvonimirja Skerla, kvarteta Radana Bosnerja in kvarteta Damirja Dičića. Nato se je z zasedbo Jazz Kellers, ki jo je vodil klarinetist in saksofonist Loča Stiplošek, odpravil v Nemčijo. Z njima so bili še pozavnist Zvonimir Skerl, trobentač Marijan Domić, pianist Aleksander Miler in bobnar Jože Fink. Konec leta 1956 se je pridružil kvartetu vibrafonista Boška Petrovića, ki se je pozneje preimenoval v Zagreb Jazz Quartet in postal najbolj prepoznavna mala zasedba jugoslovanskega jazza.

Jazz avenija Roy Brooks

Lani je izšla dvojna zgoščenka Understanding s še nikoli izdanimi koncertnimi posnetki zasedbe bobnarja Roya Brooksa. Posneti so bili v Baltimoru na koncertnem prizorišču The Famous Ballroom 1. novembra leta 1970. Brooksov klasični jazzovski kvintet so dopolnili panamski tenor saksofonist Carlos Garnett, trobentač Woody Shaw, pianist Harold Mabern in basist Cecil McBee. Takrat so odigrali verjetno svoj najboljši koncert: dve uri energičnega in predano odigranega jazza. Na albumu Understanding je ob kratki Milesovi Temi pet več kot dvajset minut dolgih skladb. Nocoj bomo lahko poslušali le dve: Prelude To Understanding z enajstminutnim trobentačevim solom in Understanding. Roy Brooks je umrl leta 2005.

Samó muzika Zamejski jazz

Današnjo oddajo slovenskega jazza Samo muzika bomo namenili glasbenikom, ki so povezani s slovenskim zamejstvom v Avstriji in Italiji. Poslušali bomo skladbe Tonča Feiniga, slovenskega jazzovskega pianista z avstrijske Koroške in Maria Vavtija, pozavnista, ki je prav tako Slovenec iz Avstrije. Sledila bosta slovenska jazzovska glasbenika iz Italije: čelistka in pevka Andrejka Možina in pianist Renato Chicco. Oddajo Samo muzika pripravlja Marko Kumer.

Jazz Ars Trobentač Roy Hargrove in pianist Mulgrew Miller

V oddaji se posvečamo predvsem ključnim džezovskim osebnostim, ki so zaznamovale zgodovino džeza. Raziskujemo pa tudi povezave džezovske glasbe z drugimi umetnostmi – od slikarstva, fotografije do literature.

Jazz avenija Pozavnist Eddie Bert

Nocojšnjo oddajo bomo namenili skladbam, ki jih bo izvedel pozavnist Eddie Bert.

Samó muzika Koncert zasedbe Štefbet Rifi

V današnji oddaji Samo muzika boste poslušali posnetek koncerta zasedbe z zagonetnim imenom Štefbet Rifi, ki je bil 28. aprila leta 2000 na gradu Zaprice v Kamniku in je leto pozneje izšel na albumu Juhu. Skupino je leta 1998 sestavil Milko Lazar, eden najpomembnejših sodobnih slovenskih skladateljev, poleg tega je še pihalec, aranžer, pianist ter čembalist, skratka vsestranski glasbenik na vrhuncu moči. Glasba zasedbe je bila sicer po večini vnaprej napisana, improvizacije pa je bilo le za naprstnik. Koncert na gradu so posneli s preprosto snemalno tehniko. Oddajo Samo muzika pripravlja Marko Kumer.

Radijska igra

Radijska igra Peter Zobec: Skrivnostno izginotje Vitomil Z.

V igrani del so vtkani tudi spomini še živečih Zupanovih prijateljev. Dogodek, ki je predmet dramskega zapleta, se je odvijal v času, ko je Vitomil Zupan po svojih zaporniških letih spet prišel v milost pri političnih oblastnikih in bil poslan na mednarodno pisateljsko srečanje v Italijo. Prejel je tudi denar za potne stroške, vendar ga je še pred odhodom zapravil. Zvesti prijatelji, ki so bili pri tem udeleženi, so na legendarnem vrtu hotela Turist zaskrbljeni takoj zbrali potrebno vsoto in jo hoteli izročiti Zupanu. Pisatelj pa je v tistem trenutku skrivnostno izginil … Dramaturg: Goran Schmidt Režiser: Peter Zobec Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Avtor izvirne glasbe: Mojmir Sepe Vitomil - Boris Cavazza\t\t Borut - Matjaž Tribušon\t Peter - Jure Ivanušič Miha - Andrej Nahtigal Nuša - Ljerka Belak\t Teta - Mojca Ribič Hinko - Matija Barl Radijska napovedovalka - Nataša Dolenc Drugi igralci - Andraž Polič, Primož Petkovšek, Aleš Šubic, Zdenka Vetrovec, Alenka Kovačič, Tadej Justin, Jošt Balent, Anže Blažič, Gordan Ratkovič Pripovedovalci spominov - Danijel Roškar, Peter Zobec, Matija Barl, Mojmir Sepe, Katja Šoltes Solo kitara - Andraž Polič Na besedilo Vitomila Zupana pela Vita Mavrič Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2003.

Kratka radijska igra Pavel Lužan: Vsakdanja bomba

Kakofonija zvočnih sporočil je tako prispodoba preobremenjenosti z informacijami, s slogi njihovega podajanja, mnogokrat nevzdržnega mešanja resnih, poglobljenih vsebin s ceneno zabavo, ki jih vse bolj preplavlja. Dramaturg Pavel Lužan Režiser: Aleš Jan Tonska mojstrica: Metka Rojc Igralci - Stannia Boninsegna, Aleš Valič, Jerca Mrzel, Boris Juh, Mojca Ribič, Zvone Hribar Uredništvo igranega programa Igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija avgusta 1989.

Radijska igra Branislav Nušić: Dr.

Srbski komediograf je besedilo napisal proti koncu življenja, leta 1936, zato je v njem poleg humorja čutiti tudi grenko razočaranje nad življenjem. V trpki komediji oče z močjo denarja in zlorabo oblasti na najbolj neskrupulozne načine zagotovi sinu lepo prihodnost. Sin pooseblja povzpetniško voljo provincialne miselnosti, ki svojo moč in uspešnost gradi na dejstvu, da je z denarjem mogoče doseči prav vse. Prevajalec in prirejevalec: Franjo Kumer Tonska mojstrica: Ivica Dolinar Režiser: Hinko Košak Života – Lojze Potokar Mara – Vera Pantič Milorad – Franček Drofenik Velimir – Boris Kralj Blagoje – Franjo Kumer Klara – Štefka Drolc Drugi igralci – Sava Sever, Ruša Bojc, Mina Jeraj, Mara Černe, Maks Furijan Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 1963

Kratka radijska igra Barbara Čeh: Vžgi že to grmado!

Besedilo odlikujeta napol realen, napol nadrealen svet, pomenski prostor pa gradijo kratke in učinkovite sekvence presenetljivo raznovrstnega, bogatega in duhovitega jezika. \t Dramaturg: Goran Schmidt Režiserka: Ana Krauthaker Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Strašnik – Kristijan Muck Mila – Barbara Žefran Mlad moški – Gaber Trseglav Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 2005.

Radijska igra Marjan Marinc: Dediči – 5 – Zarjavela ljubezen

Zabavna radijska igra je zgodba o šestdesetletnem vdovcu, ki ga sorodniki pregovorijo, naj se na stare dni poroči z mlajšo žensko. Ta je seveda izbrana po njihovih željah in interesih, da vdovčevo premoženje ne bi prišlo v tuje roke. Naivni možak se resda poda na novo pot, toda njegova pozna, zarjavela ljubezen se konča zanj žalostno. Nastopajo: Pepe – Jože Zupan; Franca – Duša Počkaj; Jurij Smolar – Boris Kralj; Martin – Aleksander Valič; Milica, Francina snaha – Majda Potokar; Pacient – Maks Bajc; Lojze – Tone Homar. Igro so sooblikovali: asistentka režije: Mojca Cavazza; tonski mojster: Mirko Marinšek; dramaturg: Pavel Lužan; režiser: Marjan Marinc. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana decembra 1979.

Radijska igra Guntram Vesper: Severozahodni prehod

Nemški pesnik in dramatik je v igri subtilno spojil fragmente iz analov geografskih raziskav in zgodbe iz svojega otroštva. Pripoveduje o tem, kako je leta 1957 s svojimi starši zapustil rodno hišo v vzhodni Nemčiji in kako je doživel naselitev na drugi strani meje, v neznanem blišču zahodnega Berlina. Deček je imel s seboj zbirko zgodovinskih revij, polnih zgodb o ekspedicijah na Arktiko. Prav odlomki iz njih, ki so v igro vpleteni kot prozne balade, so elementi Vesperjevega razmišljanja o resnično svobodnem življenju. Prevajalec: Borut Trekman Dramaturg: Pavel Lužan Režiserka: Rosanda Sajko Tonska mojstrica: Metka Rojc Glasbeni opremljevalec: Peter Čare Moški - Boris Juh Fant - Aleš Laharnar Žena - Mojca Ribič Prvi spomin - Judita Hahn - Kreft Drugi spomin - Srečo Špik Tretji spomin - Silva Čušin Četrti spomin - Jože Mraz Pevec pesmi - Peter Čare Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija julija 1989

Kratka radijska igra Milan Kleč:Terasa

Med ljubimcema v igri ne gre le za komunikacijsko oviro, ki se kaže v ustaljenem stavku: "Morava se pogovoriti!", ampak za nenavadno obsedenost moškega z gledanjem ženske, ki obeša perilo. In zato se, jasno, zgodba dogaja na terasi ... Nastopajo Saša Pavček, Branko Šturbej in Judita Zidar. Igro so sooblikovali – glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; tonski mojster: Jure Culiberg; dramaturg: Goran Schmidt; režiser: Zvone Šedlbauer. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija v koprodukciji z Založbo Vitrum d.o.o. iz Ljubljane januarja 2002.

Radijska igra Ifigenija Simonović: Bodi, kar hočeš

Humorna radijska igra je pripoved o duhovnih dogodivščinah, ki si jih zakonski par ustvari med dolgo vožnjo na dopust. Dogajanje predstavlja mozaik izsekov iz življenja, tako da se odvija kot potovanje skozi duhovne kraje našega časa. Osrednja tema je problem sporazumevanja in občutenja med žensko in moškim. Bistveno sredstvo, s katerim ju človek uresničuje, pa je človeška govorica ali, kot pravi avtorica, "besedi sta vino in kruh". Nastopata: Moški – Ivo Ban; Ženska – Marijana Brecelj. Igro so sooblikovali: glasbena opremljevalka: Cvetka Bevc; dramaturg: Pavel Lužan; režiserka: Irena Glonar. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 1996.

Kratka radijska igra Ivan Cankar, Klemen Markovčič: Prepir v krčmi

Osrednje dogajanje igre je postavljeno v gostilno, v kateri se srečajo moški različnih poklicev. Vsak hoče očrniti drugega, vendar se kmalu razkrije njihova dvoličnost. Satira je torej prava učna ura slovenskega folklornega licemerstva. Nastopajo – Nadučitelj – Gregor Baković; Notar – Gorazd Logar; Davkar – Jožef Ropoša; Dacar – Andrej Nahtigal; Debeli poštar – Pavle Ravnohrib. Igro so sooblikovali – tehnični asistent: Zmago Frece; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; tonska mojstrica: Sonja Strenar; dramaturginja: Vilma Štritof; režiser: Klemen Markovčič. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2009.

Radijska igra Marjan Marinc: Dediči - 4 - Zlata mrzlica

Dogajanje zabavne kriminalke je postavljeno v mestno okolje in nam ne razkriva le konfliktov med dediči, pač pa tudi zapleteno iskanje same dediščine. Nastopajo: Moški na pogrebu – Maks Bajc; Ženska na pogrebu – Mila Kačič; Marko Grmek – Jurij Souček; Cirila, njegova žena – Jerica Mrzel; Jože Grmek – Boris Kralj; Olga, njegova žena – Marija Benk; Rudi Grmek, stric – Janez Rohaček; Natakar v baru – Dušan Škedl; Mia, striptizeta – Majda Kohek; Marija, blagajničarka v baru – Majda Potokar in Soseda – Mara Černe. Igro so sooblikovali: tehnični asistent: Sandi Zgonc; asistentka režije: Daša Dovžan; tonska mojstrica: Metka Rojc; dramaturg: Pavel Lužan; režiser: Marjan Marinc. Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Ljubljana junija 1978.

Radijska igra Kajetan Kovič, Franc Uršič: Ne bog ne žival

Igra v osišče postavlja razumsko – čustven, silovit ljubezenski odnos med zrelim moškim, intelektualcem in študentko izrazito svobodnih seksualnih nazorov. Razčlenitev njunega zbližanja, bežnih trenutkov sreče, zanosa, dvomov in iluzij, dokazuje, da zbližanje med moškim in žensko ne more potešiti človekove sle po vsem drugem in ne njegove sle po osvoboditvi od vsega. Človek je ujet zgolj v omejenostih, ki mu jih narekuje njegov položaj; ko ni več žival in ni že bog. Nastopajo – Andrej – Peter Ternovšek; Marta – Anica Veble; Milena – Sonja Blaž. Igro so sooblikovali –glasbena opremljevalka: Urška Čop; tonski mojster: Milan Kranjc; redaktor: Slavko Jug in režiser: Franc Uršič. Posneto v studiih Radia Maribor marca 1986.

Verstva

Bogoslužje Prenos maše iz Adergasa

Iz župnijske cerkve Marijinega oznanjenja v Adergasu na 19. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Slavko Kalan, pojeta pa Cerkveni mešani in mladinski pevski zbor pod vodstvom Nancy Luise Sirc.

Musica sacra Sakralna glasba iz španske zlate dobe

Poletni dnevi vabijo na jug in obmorske kraje, marsikoga privlačijo tudi stara mestna središča z bogato kulturo in zgodovino. Tokrat vas zato vabimo k poslušanju sakralne glasbe iz španske »zlate dobe«. To več kot stoletno obdobje vsestranskega kulturnega in gospodarskega razcveta se je začelo v začetku 16. stoletja, svoj vrh pa doseglo v letu 1580, ko je kralj Filip Drugi zavzel portugalsko kraljestvo. Gospodarski razcvet je vplival tudi na kulturnega: v glasbi so ga zaznamovali Francesco Correa de Aurauxo in Manuel Rodriges Coelho.

Glasba in sveto Ob prazniku Marije Snežne

Tokrat se bomo z glasbo in besedo pomudili pri Mariji Snežni, ki goduje prav 5. avgusta. Nenavaden praznik za najbolj vroče dni v letu. Od kod? Legenda se vrti okrog največje Marijine cerkve na svetu, to je bazilika Marije Vélike v Rimu. Mariji Snežni na čast pa kljub zanimivi zgodbi ni posvečeno prav veliko glasbe. Slovenski skladatelj Jože Trošt je eden tistih, ki se je spomnil nanjo.

Sedmi dan Alhambra - Dediščina muslimanske in krščanske umetnosti

Islam je zelo vplival na špansko umetnost. Alhambra je eden od primerov izjemne arhitekture. O tem biseru govori umetnostna zgodovinarka Mojca Polona Vaupotič.

Sledi večnosti Tabor evangeljskih skupnosti-živeti iz Božje besede

Na posebnem duhovnem vikendu v Crikvenici v hrvaškem Kvarnerju so se na intenzivnih duhovnih vajah zbrali predstavniki različnih evangelijskih cerkva s širšega slovenskega prostora. Gostje oddaje pričujejo o tem kako na osebno intimni ravni razumejo svoje praktično krščanstvo in kako vzajemen je ta odnos do sočloveka in Boga hkrati.

Bogoslužje Prenos maše iz Črenšovcev

Iz župnijske cerkve povišanja svetega Križa v Črenšovcih na 18. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Zoran Car, poje pa cerkveni mešani pevski zbor Franceta Cigana pod vodstvom Katje Kovač. Na orgle igra Daniel Kovač.

Musica sacra Sakralni opus Josepha Haydna, 4. del

V središču njegove duhovne glasbe je nedvomno tudi 14 latinskih maš, od katerih je 12 potrjeno njegovih in dokončanih. Maše, ki jih je ustvarjal v letih med 1749 in 1802, so glasbena zvrst, s katero se je ukvarjal najdlje. Šest jih je napisal do leta 1782 in so si med seboj slogovno različne: Missa brevis in F, ki izhaja iz leta 1749 in Missa Sanctis Joannis de Deo, poznana tudi kot Mala orgelska maša iz leta 1757, sta na primer zasnovani na tako imenovanem Dunajskem cerkvenem triu, z dvema violinama in bassom countinuom.

Glasba in sveto Duhovna glasba Augusta Södermana

Od rojstva tega švedskega glasbenega ustvarjalca letos mineva 190 let. Umrl je mlad, star komaj 43 let, najbolj se je uveljavil s samospevi in zborovskimi deli v ljudskem duhu ter z gledališko glasbo. Izbor skladb iz cikla njegovih Duhovnih pesmi so leta 2015 v uršulinski cerkvi Sv. Trojice v Ljubljani poustvarili tudi pevci Komornega zbora Ave, z dirigentko Jerico Bukovec.

Sledi večnosti Družina Šijanec: povezani v veri in glasbi

Družina Šijanec iz občine Sveta Ana v Slovenskih Goricah šteje kar devet članov. Oče Aleksander je profesor glasbe in je tudi ravnatelj tamkajšnje osnovne šole, mama Natalija je akademsko izobražena glasbenica, njena specializacija je cerkvena glasba. Imata sedem otrok, najstarejša Lara je stara 22 let, najmlajši Lovro pa 6 in prav vsi so že vpeti v cerkveno dogajanje v domači župniji.

Sedmi dan Ignacij Lojolski ustanovitelj jezuitov

Jezuit g. Damjan Ristić, ravnatelj jezuitskega kolegija v Ljubljani, predavatelj na TEOF in skrbnik Mednarodne katoliške skupnosti v Ljubljani bo predstavil teologiji, življenje, vsebino duhovnih vaj, znamenitega ustanovitelja Družbe Jezusove -jezuitov Ignacija Loyolskega. Osredotočil se bo tudi na njegovo delovanje in prispevek v družbi, ter na današnje delo redovnikov v Družbi Jezusovi.

Sledi večnosti Kardinal Franc Rode: Vse je dar -spomini, 2.del

V drugem delu pogovora z dopisnikom iz Rima Jankom Petrovcem bo kardinal dr. Franc Rode opisal svojo življensko pot od nastopa službe ljubljanskega nadškofa do odgovornih služb v kuriji in častnega naziva kardinal.

Literatura

Lirični utrinek Ifigenija Zagoričnik Simonović: Ljubezenska pesem

Odhajamo zato, da se lahko vračamo? Zato, da lahko pogrešamo in hrepenimo? Da je življenje nenehno iskanje, nas kdaj opomni Ifigenija Zagoričnik Simonović, ki v svojih pesmih razpira téme erosa, čutnosti in doživljanja ženske. Prav lirika ženske jo še posebej zaznamuje. Interpretacija: Darja Reichman

Literarni nokturno Philip Larkin: Voda

Mineva sto let od rojstva angleškega pesnika Philipa Larkina, ki ga mnogi štejejo za najboljšega angleškega pesnika druge polovice minulega stoletja. Živel in ustvarjal je odmaknjeno - bil je knjižničar univerzitetne knjižnice v mestu Hull. Izdal je le štiri knjige pesmi: Severna ladja (1945), Manj prevarani (1955), Binkoštne poroke (1964) in Visoka okna (1974). Precej pesmi je izšlo šele po pesnikovi smrti - umrl je leta 1985 - v Zbranih pesmih. Philip Larkin je vodilno ime med pesniki, ki so se po drugi vojni odvrnili od modernizma, s katerim je angleška poezija v prvi polovici stoletja z Eliotom, Audnom in drugimi dosegla svoj vzpon. Z vrnitvijo k tradicionalnejši obliki, predvsem pa k tako rekoč dolgočasnim vsakdanjim temam - rojstvu, porokam, spolnosti, staranju, smrti - se je Larkin spraševal o temeljnih bivanjskih stvareh. Prevajalec: Veno Taufer, interpret: Tomaž Gubenšek, režiserka: Petra Tanko, glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina, tonski mojster: Jure Culiberg, urednica oddaje: Staša Grahek, leto nastanka 2005.

Odprta knjiga na radiu Marko Sosič: Tito amor mijo 3/24

Roman, napisan v prvi osebi, se skozi oči desetletnega dečka dogaja ob koncu šestdesetih let na tržaškem Krasu in na podeželju Benečije, kjer je bil Slovenec zastrupljen s strahom pred izražanjem svoje narodnostne biti in zato prisiljen k izseljevanju oziroma izginotju. Deček, bolezensko zaznamovan s senco na pljučih, zaradi katere mora biti čim pogosteje v stiku z gozdom in čistim zrakom, živi svoje odraščanje v refleksiji do zunanjega in svojega, notranjega sveta, ki ga povečini projicira v domišljijske podobe, polne priučene krščanske kulture in resničnosti svoje delavske provenience. Ob miselnem in fantazijskem soočanju s strahotami iz časa druge svetovne vojne, o katerih mu pripovedujejo njegovi najbližji, odkriva grozo in brezup, ki ga še bolj odmikata iz realnosti v domišljijski svet hrepenenja in polepotenosti. Ob strahu pred izginotjem sebe in vseh drugih Slovencev, ki živijo na ozemlju med tržaškim Krasom in Benečijo, odkriva zamolčano resnico svojih najbližjih. Ta je določala njihovo usodo, v kateri je bilo služenje drugemu eno izmed primarnih poslanstev, to pa naj bi zagotavljalo posmrtno življenje v nebesih. Ob iskanju svoje identitete, miselne in včasih tudi fizične, v svetu, ki je pogosto zaznamovan z grobim provincializmom, se vzporedno dogaja zgodba, polna hrepenenja in ljubezni do deklice iz Benečije, za katero deček ve, da jo bo izgubil, a se obenem tolaži z mislijo, da mu bo ostal njegov svet odrešujoče domišljije. Knjiga je bila nominirana za nagrado kresnik 2006 in je izšla pri založbi Litera. Interpret: Iztok Mlakar Režija: Suzi Bandi Izvirna glasba: Iztok Cergol Produkcija: RAI-Radio Trst A, 2009

Lirični utrinek Franjo Frančič: Val

Kdaj je le nekaj besed dovolj, da nas povežejo z osnovnimi prvinami narave. V zbirki Objeta s tišino, ki sta jo pred leti skupaj izdala Zorica Tijanić in Franjo Frančič, najdemo tudi njegovo pesem Val. Interpretacija: Gregor Zorc

Literarni nokturno William Edgar Stafford: To življenje

Če se v na videz izbranem besednem zapletanju lahko izkaže vsebinska praznina, pa velja tudi obratno. Prav to bi se namreč našlo v poeziji Američana Williama Edgarja Stafforda, rojenega 1914 v Kansasu, sicer zavzetega pacifista – njegovo pisanje je le na prvi pogled lahkotno. To izhaja iz neposrednega vživljanja v vsakdanjost in iz sloga, ki se približuje pogovornemu. Pogosta tema je raziskovanje človekovega odnosa z naravo, izlušči pa se tudi spoštovanje življenja. Staffordova posebnost je precej pozen začetek umetniške kariere – prvo zbirko je objavil šele pri 48 letih in z njo leta 1963 osvojil national book award. Napisal je še več kot 65 knjig poezije in proze. Danes velja za enega pomembnejših ameriških pesnikov. Interpret Ivo Ban, režiser Alen Jelen, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednica in prevajalka Tina Kozin. Leto nastanka: 2015.

Literarni portret Nejc Gazvoda

Slovenski pisatelja srednje generacije Nejc Gazvoda (1985) se je v zadnjih letih uveljavil tudi kot filmski režiser in dramatik. Za svoj prvenec, zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide (2004), je prejel nagrado fabula in zlata ptica. Njegov prvi roman Camera obscura (2006) pa je bil predlagan za nagrado kresnik. Kasneje sta izšla še romana Sanjajo tisti, ki preveč spijo (2007) in V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta (2009) ter zbirka kratkih zgodb Fasunga (2007). Poleg avtorjevih pogledov na literarno ustvarjanje so objavljeni tudi odlomki iz nekaterih njegovih zgodnjih literarnih del. Interpreta Primož Ekart, Zvone Hribar, režiserka Ana Krauthaker, bralka Alenka Resman Langus, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, mojstra zvoka Mirko Marinšek, Josip Cole Moretti, urednika oddaje Matej Juh in Gregor Podlogar. Leto produkcije 2007.

Spomini, pisma in potopisi Berta Golob: Fragmenti iz mladosti

Pesnica in pisateljica je žIvljenje je posvetila predvsem otrokom - kot učiteljica in pedagoginja, knjižničarka, lektorica ... Napisala je številne kratke zgodbe, pravljice in slikanice, v več zbirkah kratke proze je zbrala literarizirane osebne spomine ter izdala pet pesnišnih zbirk, večinoma z versko tematiko. Na Radiu Slovenija je pripravljala jezikovne radijske igre, na Televiziji pa pisala scenarije za Radovednega Tačka in druge oddaje. Interpretka: Sabina Kogovšek, režiserka: Barbara Lončar Vrhovec, glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina

Humoreska tega tedna Agata Tomažič, Tamara Langus: Ne sprašujte za pot - 1. del

V poletnem, počitniškem mesecu avgustu bomo šli skupaj z "ekipo blondinka", ki jo tvorijo Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč, v Istro. Hrvaško Istro. Pred časom so jo namreč omenjene tri popotnice obiskale in svoje bogate izkušnje popisale in začinile z veliko mero humorja in ironije, včasih tudi sarkazma v knjigi z naslovom: Ne sprašujte za pot in podnaslovom: Blodnik po Istri. Od tod besedila avgustovskih humoresk. O Rovinju, istrskem "biseru", na primer razmišljata Agata Tomažič in Tamara Langus, ki premore tudi izjemno dobre modne nasvete, če bi se, posebej kaki dami, zahotelo dopustovanja v istrskih toplicah. Interpretki Asja Kahrimanović, Vesna Jevnikar, režiserka Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Leto produkcije 2022.

Lirični utrinek Gabriela Mistral: Jutro

Pesem z naslovom Jutro je napisala čilenska pesnica Gabriela Mistral, ki je za svojo poezijo leta 1945 — kot prva iz Latinske Amerike — prejela Nobelovo nagrado za literaturo. Odbor za nagrado je takrat zapisal, da je nagrado prejela za liriko, navdihnjeno z močnimi čustvi, ki je napravila njeno ime za simbol idealnih teženj vsega latinskoameriškega sveta. Pesem Jutro je prevedel Jože Udovič, interpretira jo dramski igralec Primož Pirnat.

Literarni nokturno Olivera Kjorveziroska: Priprave na roman

Olivera Kjorveziroska (1965) je sodobna makedonska pisateljica, prevajalka in literarna kritičarka. V njenih zgodbah se liki z intimno fantazijo trmasto upirajo banalni vsakdanjosti, med njimi je pogosto Marija Misleva, nekakšen pisateljičin alter ego, duhovno bitje, ki sivo realnost vsakdana barva z bujno domišljijo. Živi tu in zdaj v povsem resničnem svetu, toda veliko bolj razkošen je njen imaginarni svet. Kjorveziroska namenja posebno pozornost jeziku in ustvarjanju atmosfere za vsako zgodbo posebej. Prevajalka Namita Subiotto, režiser Alen Jelen, interpretka Maja Boh, glasbena opremljevalka Sara Železnik, mojster zvoka Mirko Marinšek, urednici oddaje Maja Žel Nolda, Tina Kozin. Leto nastanka: 2009.

Lirični utrinek Pablo Neruda: Da bo čudna ladja

Pablo Neruda je eden najslavnejših južnoameriških pesnikov, sicer Čilenec. Leta 1971 je dobil Nobelovo nagrado za literaturo, zaslovel pa je že veliko prej, ko je bil še otrok. Velja za ljubezenskega pesnika, čeprav je pisal motivno in oblikovno raznovrstno poezijo. Izbrali smo pesem o morju in pričakovanju z naslovom Da bo čudna ladja v prevodu Jožeta Udoviča, interpretira pa jo dramski igralec Željko Hrs.

Ocene

Ocene Vesna Vuk Godina: Zablode feminizma

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Maja Moll Teoretske zagate knjige Vesne Vuk Godina Zablode feminizma se začno že pri naslovu. Edninski zapis v sodobnem kontekstu že implicira manko razumevanja študij spola in feminizmov kot heterogenega polja. Za posebej problematično se taka oznaka izkaže v kontekstu knjige, ki skuša podajati antikolonialistično in antievropocentrično kritiko na primeru »sodobnega zahodnega belega feminizma«. Za relevantnost vsake kritike je pomembno najprej opredeliti sam predmet kritike, česar pa delo Zablode feminizma ne stori. Da bi lahko bilo jasno, kaj natanko je mišljeno s sintagmo »sodobni beli zahodni feminizem«, bi bilo namreč potrebno pojasniti vsakega od terminov sintagme. »Zahod«, »belskost« in »feminizem« so namreč termini, ki bi spričo raznolikih in neredko tudi izključujočih se teoretskih razumevanj potrebovali natančno opredelitev; pojasniti bi bilo smiselno tudi razmerja med njimi; zanimivo bi bilo recimo razumeti, na kakšen način Godina bere npr. »historični nebelski feminizem« v primerjavi s »sodobnim nezahodnim« feminizmom. Seveda to otežuje tudi kritiško branje Zablod feminizma; namesto avtorice moramo za potrebe analize vsaj za silo opredeliti lastno razumevanje temeljnih terminov knjige, kar pa je seveda zdrsljivo početje. Sintagmo »zahodni beli feminizem« tako spričo konteksta knjige, ki zelo splošno govori o »zahodnih družbah«, razumem kot vse feminizme zlasti v Evropi (največ se Godina navezuje prav na evropski kontekst) in Severni Ameriki, ki jih prakticirajo ali razvijajo belke, pri čimer se navezujem na prevladujoč koncept belskosti, saj Godina ne podaja indicev, da bi bilo bolj smiselno kako drugačno branje. Ko Godina sodobnemu zahodnemu belemu feminizmu očita, da je zmoten in »kolonizatorski« v svoji »univerzalistični« predpostavki, da je zatiranje žensk nekaj čezkulturno prevladujočega, s čimer skuša demantirati feminizme kot nujni del osvobodilnih gibanj na globalni ravni, češ da imajo temeljne predpostavke feminizma smisel le v okviru zahodnih idejnih sistemov, ne pripoznava, da velik del nezahodnih in nebelskih kultur dejansko pozna lastne feminizme in da ti feminizmi že vse od svojih vznikov v poznem devetnajstem in v začetku dvajsetega stoletja, kar sovpada z razvojem gibanja za pravice žensk v Evropi, podajajo tudi kritike nekaterih idej in mankov belskega feminizma, ki pa nikakor nimajo namena ukinjati feminizmov ali minimalizirati pomena feminizmov; terjajo večjo vključujočnost, lasten glas ter pripoznavanje kulturnih razlik. Sama temeljna zahteva po izboljševanju položaja žensk v družbi ni tisto, kar bi bilo v teh kritikah postavljeno pod vprašaj. Kritika tako pretežno ne leti na feminizem sam, temveč zlasti na rasizem in kolonializem nekaterih feminizmov. Godina tudi nikjer ne obravnava afriških ali azijskih feminizmov kot sistemov vednosti, ki tako kritiko že desetletja izvajajo sistemsko. S tem »nebelskim nezahodnim« feministkam odvzame njihov politično-teoretski kredo in gradi prav iz kolonialistične, evropocentrične drže kulturnega evolucionizma, ki naj bi jo Zablode feminizma postavljale pod vprašaj. Enako Godina nikjer ne omenja notranjih kritik in razhajanj že znotraj samih zahodnih belskih feminizmov; ta se pojavljajo tako v trenjih med prvim, drugim in tretjim valom in njihovimi poudarki, kot tudi na ravni širših idejnih polj, v katere se umeščajo. Razhajanja med feminizmi obstajajo tako v razumevanju prepletov sistemov represije, vključno z rasizmom in kolonializmom, kot v odnosu do kapitalizma kot ekonomskega sistema in v (ne)vključujočnosti feminizmov ter različnih razumevanj spola. Eden ključnih razkolov je tako razkol v odnosu do razumevanja mesta transoseb v feminizmih. Prav tako Godina v svoji kritiki »univerzalizma« nikjer ne pripozna vrednosti feminističnega političnega boja v zahodnem kontekstu samem. Toda težave knjige Zablode feminizma se ne končajo pri nezmožnosti definiranja osnovne terminologije, površnosti obravnave ali pri zamolčanju neevropskih in nebelskih feminističnih tradicij; nadaljujejo se še zlasti z metodologijo. Godina v knjigi poda nešteto sodb, ki pa jih na nič ne opre; seznam feminističnih branj, ki jih omenja, zajema zgolj dve deli: Drugi spol Simone de Beauvoir in delo Zakaj nisem feministka: feministični manifest Jesse Crispin, pri katerem pa nikoli ne navede niti celotnega naslova in zamolči, da gre za feministični manifest. Da bi bilo Zablode feminizma mogoče jemati količkaj resno, bi bilo za začetek nujno, da bi Godina operirala z dejanskim korpusom feminističnih teoretskih tekstov ali vsaj kritik teh tekstov. Na tej točki je knjiga Zablode feminizma zgolj tristo strani bolj ali manj ponavljajočih se osebnih mnenj.

Ocene Ivan Burnik Legiša: Ta jezik naš

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta: Barbara Zupan in Jure Franko Ivan Burnik Legiša je bil rojen leta 1934 v Štivanu. Leta 1956 se je pridružil bratu v Avstraliji in tam opravljal različne poklice. Izučil se je za strojevodjo, delal v železarni, se ukvarjal z opali in steklom. Kot otrok je doživel fašistični požig vasi in šole, o čemer piše v pesmi z naslovom Za pravdo: „Še vidim vas do tal požgano, / še vidim dim se dvigovati za nami, / še vidim ustne trepetati mami. // Še vedno nosim v srcu / mrzeč spomin nad črno tiranijo, / ki nejenljivo kolovrati z mano.“ Prve pesmi je objavljal v izseljeniškem glasilu Misli. Je avtor številnih pesniških zbirk in knjig krajše proze, ki so večinoma izhajale v Adelajdi. To sporoča tudi naslovnica zbirke Ta jezik naš, na kateri je obris Avstralije, prelepljen s slovensko zastavo. Oblikoval jo je Marjan Pungartnik, ki je pesmi tudi uredil ter dodal spremno besedo, v kateri – med drugim – ugotavlja, da je poezija Ivana Burnika Legiše vračanje k slovenščini, ki ni le sredstvo sporazumevanja in določanja skupnosti, ampak izraža duha pripadnosti. Pesnik svoj odnos do izražanja naravnost izpove v drugi pesmi: „Pišem, pišem, pišem! / Ker mi misli / neverjetno hitro grejo, / pišem, kar zapišem.“ Bolj preprosto verjetno ni mogoče povedati. V zbirko Ta jezik naš je uvrščenih krepko prek sto pesmi, ki praviloma niso daljše od osemnajstih vrstic. Nekatere so rimane, druge v prostem verzu, a vse vsebujejo notranji ritem, kar jim zagotavlja spevnost. Tematsko segajo na številna področja pesnikovega dojemanja sveta in presojanja svoje vloge v njem. Pesni tudi o morda povsem banalnih stvareh, kot je na primer požrešnost, kar izraža pesem Preobjeden: „Moj napon trebuha / prenapokan kruha / poln je špeha. // V kisli drži / cmoka z usti, / preobjeden ne odneha.“ V tej in še nekaterih pesmi se kaže pesnikov nagib k smešenju stremuštva, pridobitništva in obsedenosti s predmetnim. Posebej velja omeniti pesmi, ki izražajo pesnikov odnos do matere, ki mu predstavlja tudi domovino. Obe sta mu dali vrednote, ki jim še vedno sledi. Ob listanju knjige in prebiranju pesmi se utrne misel, da pesnik ne jadikuje nad usodo in ne opeva sovraštva, prežetega z maščevanjem, temveč vse to presega in išče lepoto in skladnost v prav vseh stvareh. Morda je še najbolj zajedljiv v pesmi z naslovom Kritik X: „Prevzet, namišljeni gigant duha / pohabljeno napuhnjene zavisti, / mečkač, objet v osebnostni koristi, / žaljivo psuje, česar ne pozna.“ Ivan Burnik Legiša izpostavlja tudi nemir, ki mu je gibalo k pisanju. Ta nemir je določen z razdaljami med ljudmi in med obema domovinama, takšno razdaljo pa lahko zapolni le oplemeniteni jezik, poezija. V zvezi s tem naj izpostavimo, da je pesem, ki je dala zbirki naslov, prevedena tudi v angleščino, kar predstavlja hkrati pesnikov stik in njegovo razpetost. V tem smislu so pesmi v zbirki Ta jezik naš spodbuden primer slovenščine, ki poje svetu in sebi.

Ocene Lela B. Njatin: Samski blok

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Jure Franko in Barbara Zupan Roman Lele B. Njatin Samski blok uokvirjata poglavji v kurzivi. Prvo in zadnje poglavje sta umeščeni v pandemsko sedanjost, dogajalni čas poglavij med njima pa vseskozi prehaja med sedanjostjo in avtoričinim otroštvom v stanovanjski stavbi v središču Kočevja, v tako imenovanem Samskem domu. Samski dom in Kočevje imata namreč osrednjo vlogo v njenem identitetnem zemljevidu. Še toliko bolj, ker je v stanovanju, ki ga avtorica preureja v atelje, pred smrtjo živela njena mati. Materialni ostanki nečesa, kar je nepreklicno minilo, relikvije zlate dobe, so prazni označevalci, votla lupina, ki s svojo navzočnostjo bolj kot pomirjajo nenehno opominjajo na v oči bodečo odsotnost: »Puhtelo je, polno vonja po Angeli. In vendar je bil to vonj praznine.« Iz opisov prostora, v katerem je pisateljica preživela večino otroštva, veje pristna ljubezen. Krajevno umeščena identiteta je nespregledljiva, iz zemlje pa izrašča tudi avtoričin navdih. Ali z njenimi besedami: »Tkivo mojih konceptov ni bilo abstraktno«. Opisi Kočevja in stanovanjskega bloka so tudi med najbolj poetičnimi: »Poleti se je svetloba, ki je vstala izza Samskega bloka na vzhodu usločila čezenj na osrednji trg mesta kot velikanski žgoči jezik sonca«. Pisateljičina navezanost na kraj njenega otroštva in mater je skorajda otroška: »Angela je obljuba celote.« Roman Samski blok lahko vidimo tudi kot intimen in skorajda terapevtski poskus čustvenega odraščanja in iskanja svoje identitete po materini smrti. Kljub trdni krajevni umeščenosti je dom najprej simbol varnosti, ki ga nudi mati, in mitične simbioze, ki je nikoli več ne bo mogoče doseči. Kot poskus avtorice, ki prek spominov na otroštvo išče težišče v sami sebi, je nadvse intimen. »Moj spomin na Kočevje je brez nostalgije in brez domotožja, ker se v njem kot spojišču časov odsotnost spreminja v prisotnost v Angelinem naročju kot domu brez imenovane lokacije.« To intimnost, ob kateri imamo bralci skorajda slabo vest, ker smo ji priča, pa pogosto nasilno prekine avtoričina samohvala, ki včasih meji na samopromocijo, in ob tej postane očitna nekonsistenca dela. Iz intimnega notranjega monologa se avtorica nenadoma agresivno obrne k bralstvu. Ob pozornem branju imamo občutek, da ponekod nasprotuje sama sebi, kar še dodatno zmanjša konsistenco literarnega dela. Jezik je pogosto izumetničen in nenaraven, strukture prezapletene, zaradi česar se pripoved zatika. Zdi se, kot da bi se avtorica trudila navreči čim več strokovnega izrazja. Zaradi pretiranega intelektualiziranja, ki se mu občasno pridruži še moraliziranje, se pogosto izgubi ne le občutek pristnosti in naravnosti, temveč tudi pozornost bralstva. Na primer v odlomku: »Za to, da ne bi usode človeštva določali izračuni algoritmov, da človeštvo ne bi tako radikalno objektiviziralo kvalificiranje ljudi.« Najbolj lucidni uvidi so napisani v povsem nepretencioznem jeziku, na primer opisi življenja in navad prebivalcev Samskega bloka, ki kot da zrcalijo vsakokratno širše družbeno dogajanje časa: »O taboriščih se takrat ni govorilo; Samski blok naj bi fantazmagorično pričal o tem, da obstajajo«. Roman Lele B. Njatin Samski blok je najbolj gibek in živ tam, kjer je najmanj obremenjen: v spominih na vsakdanje življenje nekdanjih prebivalcev bloka in v priznanju bridke praznine, ki puhti iz stanovanja pokojne matere v vse bolj samotnem bloku v vedno bolj praznem mestu.

Ocene Yasmina Reza: Blagor srečnim

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere: Jure Franko Francosko avtorico Yasmino Reza poznamo predvsem po dramskih besedilih, saj so bila številna uprizorjena tudi pri nas; večinoma v ljubljanski Drami: Art, Bog masakra, Bella figura, En španski komad, Kako poveš, kar si odigral, Naključni človek. Po Bogu masakra je Roman Polanski posnel film; scenarij zanj sta napisala skupaj. Yasmina Reza je tudi igralka in pisateljica, prejemnica več nagrad, prevedena v več kot trideset jezikov. Za njeno delo je značilno satirično prikazovanje življenja srednjega razreda in z njim povezanih težav. Delo Blagor srečnim je sicer roman, vendar kratkost poglavij in množica pripovednih glasov dajejo vtis, da gre prej za zbirko kratkih zgodb. Hkrati pa drži, da bi jim, če bi jih brali ločeno, posamično in vsepovprek, umanjkali kontekst, zaokroženost, trdna pozicija, nauk, preobrat. Vsako poglavje pripoveduje druga oseba in vsaka, razen zakoncev Toscano, ki se pojavita dvakrat, se oglasi le enkrat. Se pa iste osebe v različnih kontekstih, ko jih omenjajo drugi, v knjigi pojavijo večkrat. Gre predvsem za (dobro situirane) posameznike, pare in družine. Povezani so neposredno – prijateljsko, družinsko, partnersko, kot znanci, ljubimci – ali zgolj posredno, v bežnih srečanjih. Prav zaradi množice pripovedovalcev in s tem perspektiv si je odnose med njimi težko zapomniti, pripetljajem je težko slediti, pripovedi pa umanjka rdeča nit. Nenehno se jim nekaj dogaja, a se jim nič zares posebnega ne zgodi. Podajajo pa svoje videnje, doživljanje situacij v odnosu do sebe, do drugih; nestrinjanje, sodbe, dileme, negotovost, skrbi, na primer o tem, kaj si bo o nečem mislil kdo drug. Njihove izpovedi si zlahka predstavljamo kot odrske monologe – od izkušnje prepira in pasivne agresije med zakoncema sredi trgovine do izmenjave informacij o (potencialnih) ljubicah med prijatelji ter pripovedi o raztrosu pepela pokojnega očeta nekje na severozahodu Francije. Običajne, življenjske stvari torej, s katerimi se morda lahko poistovetimo, ob njih nekoliko razmislimo ali pa se jim tudi nasmejimo. Humor nemara rešuje ne le nastopajoče, ko si z njim lajšajo tegobe, temveč tudi bralca, saj je svetla točka v poplavi glasov in informacij. Med najbolj zabavnimi – pa čeprav je po svoje tragična –, je zgodba o najstniku Jacobu, ki konča v psihiatrični bolnišnici. Ima se za Céline Dion, se predstavlja kot ona, govori s kanadskim naglasom, glasno prepeva, razglaša, da mora paziti na svoj glas, deli avtograme ter še bolnišničnemu osebju razdeli vloge sodelavcev in bližnjih Céline Dion. Njegova starša skrivnost ohranjata zase, da se ne bi osmešila in osramotila pred prijatelji. Mama ima s tem precej težav, medtem ko je očetu zadeva tudi smešna. Pri časniku Le Monde so zapisali, da je roman Blagor srečnim najboljši, kar jih je Yasmina Reza napisala doslej. Če na nas branje ni naredilo enakega vtisa, pa se lahko strinjamo vsaj s Tolstojem, ki je v Ani Karenini zapisal: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.«

Ocene Hiter kot strel

Brad Pitt je Pikapolonica. No, Brad Pitt je izurjeni plačani morilec na (dokaj klišejsko za ta filmski žanr) prelomni točki svojega predvsem poklicnega življenja, trdno prepričan, da ga ves čas spremlja nesreča, zato mu njegova šefica za spodbudo da srečni vzdevek: Pikapolonica. Pozneje se sicer izkaže, da v japonski tradiciji pikapolonice ne prinašajo sreče, ampak nase vežejo nesrečo vseh bližnjih, toda takrat je Pitt-Pikapolnica že tako globoko v težavah, da bistvene razlike pravzaprav ni. V težavah pa se je morilec mehkega srca in prikupnega pogleda, kakšnega mu najbrž lahko zavida vsak pasji mladiček, znašel povsem nepričakovano, saj je bila njegova osnovna naloga – namreč na brzečem japonskem hitrem vlaku suniti neko ne preveč vpadljivo aktovko in čim prej izstopiti –, na videz povsem rutinska. A seveda, in tu spet trčimo ob tipično scenarističen kliše komičnih akcijad: kar je videti lahko, se praviloma vedno izkaže za najbolj zafrknjeno. Pikapolonica tako kmalu ugotovi, da nikakor ni edini (in vsaj na prvi pogled niti ne najbolj prikupen) morilec na vlaku in akcija, v še kar posrečeni mešanici Tarantina, Ritchija in filmov iz sredine 90. let, začinjena z nekoliko premalo sofisticiranim humorjem in ravno prav sofisticiranimi japonskimi borilnimi veščinami, se lahko začne. Hiter kot strel – naslov Bullet Train je žal enako neposrečeno preveden, kot je bil naslov filma Money Train iz leta 1995 – je film, o katerem ni dobro preveč razmišljati, in zdi se, da se režiser David Leitch, med drugim tudi nekdanji Pittov osebni kaskader, tega odlično zaveda. Kakor pri obeh Deadpoolih tudi tokrat, ko je na veliko platno prenesel roman japonskega pisatelja Kotara Isake, stavi predvsem na veliko hitre akcije ter veliko bolj ali manj posrečenih besednih dovtipov, na številne dobro preverjene klišeje ter na bogato zgodovino tovrstnih filmov, ki skorajda vedno najdejo svoje občinstvo. Na pretirano logičnost ali kakšno poglobljeno psihologizacijo svojih junakov in anijunakov različnih spolov in narodnosti se Leitch ne ozira in ob odlični igralski zasedbi se mu pravzaprav niti ni treba. Gledalca preprosto zvabi na drveči vlak in ga po dveh urah divje in objestne vožnje izpljune rahlo potolčenega, a nasmejanega in zadovoljnega, ker je dobil točno tisto, po kar je prišel. In včasih, sploh v hudi poletni vročini, je to popolnoma dovolj.

Ocene Orkester

Orkester je zgodba o gostovanju zasavske pihalne godbe na festivalu v majhnem avstrijskem mestu. Film je sestavljen iz petih vinjet, ki se delno prepletajo in druga drugi predstavljajo ozadje dogajanja. Tako spoznamo posamezne člane orkestra, njihove družine, ki so ostale doma, avstrijske gostitelje in oba voznika. Skozi orkester postavi režiser fokus zgodbe na tisto, kar združuje raznovrstne ljudi v majhnem mestu, prek gostovanja pa tudi širše. Za njegove člane orkester ni samo način umetniškega izražanja, temveč tudi prostor druženja in možnosti, da se pozabi na družinske in službene vloge, ki jih ljudje prevzemamo v življenju. Pri zadnji je prvi korak seveda skorajda tradicionalno slovensko čezmerno popivanje, ki je včasih razlog, pogosto pa samo izgovor za nepremišljena ali pa celo sebična ravnanja. Režiser doda še kopico drugih, bolj vsakdanjih vzvodov za zmanjšano prištevnost, denimo neprespanost enega od mladih staršev, strah pred izgubo finančne varnosti bodočega dedka, bes nad razkritjem očetove nezvestobe in pa demenco. Zanimivo je, da te stvari junake veliko pogosteje privedejo v težavne položaje kot pa sam alkohol, a to je tudi ena od poant filma. Orkester je napisal in režiral Matevž Luzar, avtor nagrajene uspešnice Srečen za umret ter soavtor Jezera, ene najbolj gledanih serij na Televiziji Slovenija. Z novim filmom pokaže rast, tako v izgradnji zgodbe kot tudi v vizualnem jeziku, ki ga uporabi. Posebej izstopa denimo vodilni motiv zrcaljenih podob iz retrovizorjev avtobusa in drugih ogledal v scenah, ki premišljeno in estetsko dovršeno izpopolnijo kadre in njihova sporočila. Podobno kot koncept na videz bežno povezanih zgodb lahko tudi ta pristop v rokah neukega ali nepremišljenega avtorja deluje umetelno, plehko ali pretenciozno, vendar se Luzar izogne tem pastem ter gledalcu ponudi kompleksno, a hkrati zabavno umetniško delo. Orkester je zgodba o ljudeh, a tudi o kraju, o Zasavju. Zaradi zaprtja rudnikov in propada industrije ta regija velja za socialno ogroženo in to posledično velja tudi za številne protagoniste filma. Strah pred izgubo pogosto prenaporne in v nekaterih primerih prekarne službe režiser vtke v dogajanje in s tem svoje junake približa številnim gledalcem ter jih naredi realistične. Ni pa izguba službe edina tovrstna skrb, ki jo predstavi Orkester. Tukaj so tudi družinske drame, navidezni kulturni prepadi in zgodba o ženski neodvisnosti, ki v zadnjih kadrih vinjete pokaže jasno pot iz brezupa v morebitno boljšo prihodnost. To pa Orkester kaže tudi celotnemu slovenskemu filmu. Ne le, da gre za presežek, ki ga poleg zgoraj naštetih kakovosti odlikujejo tudi kamera, igra, zvok in glasba, velik uspeh je že dejstvo, da je film prišel do gledalcev. Posnet je bil namreč tik pred pandemijo, nato pa je bil žrtev samovoljnih blokad filmskega financiranja prejšnje vlade, tako da so bili ustvarjalci leto dni brez plačila. A so ga vseeno dokončali in zdaj je tukaj kot dokaz, da slovenski film čakajo lepši časi.

Ocene Nina Majer: Roža za konfliktno osebo

Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Maja Moll in Jure Franko Knjižni prvenec Nine Majer, z izzivalnim naslovom Roža za konfliktno osebo vsebuje devet kratkih zgodb. V na videz utečenem družinskem ali službenem okolju, kjer si dnevi sledijo po urniku in pričakovanjih, se nenadoma, s skoraj neopaznim dogodkom ali besedami v človeku zgodijo usodne spremembe. Literarne osebe, večinoma neprilagojene posameznice, živijo pod nadzorom elitne večine, ki si prilašča glavno besedo in edino sodbo o normalnem vedenju. Oder, na katerem nastopajo samooklicane pričevalke, je zbornica osnovne šole. Tu nastajajo tudi razne čenče, ki se širijo kot v Andersenovi pravljici o kokoši, ki je izgubila peresce; ta novica pa se razraste v tragično zgodbo. Pred prvomajskimi počitnicami doživlja slab dan brezhibno urejena učiteljica Dominika v zgodbi Jutri greva v Madrid. Nekega jutra ji dan pokvari zloben namig, češ da je gotovo ona kriva za kraje v zbornici, saj je sama kolegici priznala, da je že v vrtcu ukradla barbiko. Dokončno jo vrže s tira pripetljaj v trgovini, ko jo osumijo kraje kozmetike in jo pregleda varnostnik; dogodek pa opazujejo tudi njeni učenci. Žlička sadne kaše je notranji monolog vase zagledanega mlajšega moškega, ki je prepričan, da ima vedno prav. Zgodba je satirična psihološka podoba zelo samozadostnega moža, očeta, ki je prepričan, da je najboljši vzgojitelj žene in dojenčka. Ko ga hrani, nosi grižljaje tudi v svoja usta, da bi dojenčka naučil skromnosti. Celo zgražanje okolice jemlje za priznanje svojim vzgojnim ukrepom. In obsoja vse nesposobne starše, ki ne znajo vzgajati svojih otrok: »Vsa ta silna ljubezen do ljubih otročičkov, njihovih zlatih sončkov, ki jim bodo že čez nekaj let srali po glavi, potem pa bodo jokali in stokali ter iskali dežurnega krivca … Indigo pa zvezdni pa ne vem kakšni še otroci.« Mati odraslega sina se po težkem prebujenju v noči s ponedeljka na torek ne more sprijazniti, da je njen sin gej. A najbolj se boji, da ne bi za to izvedel njen odtujeni mož. Zelo razgibano besedilo Ste videli Ivana pripoveduje življenjsko zgodbo osamljene prodajalke čevljev, ki zaman čaka, da bi po desetih letih videla vnukinjo. Zaradi veliko vsebinsko raznorodnih prvin bi bilo bolje, če bi besedilo preraslo v daljšo pripoved o bolezenskih posledicah očetovih zlorab v otroštvu in morebitnem kriminalnem dejanju, umoru osovražene matere. V osrednji zgodbi Roža za konfliktno osebo je prikazana čudaška postarana učiteljica glasbe, ki je nihče ne mara, ona pa obožuje glasbo in cvetje. Kolegice jo prezirajo, učenci se norčujejo iz nje, jo žalijo z najhujšimi psovkami in izsiljujejo. Ko se ne more več obvladati, izgubi razsodnost in najhujšemu razgrajaču v razredu prisoli klofuto. Na ugledni šoli to povzroči obsedno stanje, ravnateljica skliče izredni roditeljski sestanek, ki poteka kot zasedanje porote po kaznivem dejanju. Razredničarka predvaja občinstvu telefonski posnetek šolske ure: »Ti tam ob oknu!« Glas učenke: Še imen si ne zapomni.« Druga učenka: »Mater je fuknjena.« Učiteljica povzdigne glas: »Zadnjič smo se pogovarjali …« Smeh, vpitje. Učiteljica:»…o enem največjih mojstrov. Kam pa greš? Usedi se, sem rekla! A kaj slišiš?« Učenec: »Kva sm pa naredu! A zdaj me boste kar zapisovala? Pol pa kr grem.« Učiteljica. »Usedi se! Nikamor ne greš!« Učenec: »Mrš, stara!« Učiteljica: »Kaj si rekel? Ponovi, če si upaš!« Učenec: »Pa nč nism reku, pizda ti materna …« V fiktivni sodni razpravi Ključ do greha spremljamo prenos zaslišanja obtožene poročene ženske, ki si je drznila sanjati o drugem moškem. Bizarnost razprave spominja na Kafkov Proces. Ironija, sarkazem, razbolelost, želja po človečnosti zvenijo iz zgodbe Želite še kaj, pravega eseja o »starizmu«. Malomaren odnos mlade prodajalke do starejše ženske, ki kupuje kopalke in je nekoliko preveč vsiljiva, ker si želi pogovora, spodbudi prvoosebno pripovedovalko, da zasnuje groteskni projekt poslovanja z BOO – biološko oviranimi osebami, največ dvajset sekund na stranko, s konstruktom določanja biološke starosti in nadzora z najsodobnejšimi prijemi marketinga. Zgodba Vdih-izdih metaforično govori o pandemiji, karanteni in drugih ukrepih proti covidu ter njihovih posledicah, osamljenosti in stiskah. Človek izgublja identiteto, ostaja brez imena: tako deluje, misli in čuti Ena. GLAS pa je avtoriteta, ki ukazuje. Izbrišeta se peti in šesti sklon: pri človeku, s človekom. Izgublja se dvojina, briše se tudi množina: pri ljudeh, z ljudmi. Karantena ne pozna izjem. Zoper nečlovečnost ni cepiva. Kratke zgodbe Nine Majer v knjigi Roža za konfliktno osebo odlikuje prepričljivost dogajanja in duševnih stisk posameznic; le v prvi nastopa prvoosebni »premišljevalec«, edini moški protagonist v knjigi. Liki čudaških, osamljenih žensk so pretresljivi, tragični, kot »smeh skozi solze« v Gogoljevih delih, kjer se satira povezuje s tragiko. Le da pri »konfliktnih osebah« Nina Majer izhaja iz naše, večkrat okrutne stvarnosti in prevlade razosebljenih pravil, po katerih je treba živeti.

Ocene Villy Sörensen: Tiger v kuhinji

Piše: Marko Golja Bere: Jure Franko Marko Golja Villy Sorensen: Tiger v kuhinji in druge nenevarne zgodbe\t Prevedla Tina Štrancar; Ljubljana: LUD Literatura, 2021 Danski pisatelj Villy Sorensen (1929-2001) je debitiral leta 1953 z zbirko Čudne zgodbe, dve leti pozneje pa je objavil še eno, nič manj uspešno pripovedno zbirko Nenevarne zgodbe. Knjiga Tiger v kuhinji in druge nenevarne zgodbe je tako izbor prevajalke Tine Štrancar iz pisateljevih prvih dveh zbirk. Ob tem sem pomislil, mar si avtorjeva prvenka ne zasluži samostojnega prevoda? Izbor iz dveh knjig namreč zelo verjetno preprečuje, da bosta kdaj v slovenskem prevodu izšli obe knjigi. Kot da nista dovolj dobri ali kot zmagoslavje principa resničnosti. Toda potem sem prebral slovenski izbor in dal prevajalki prav. Villy Sorensen namreč piše zelo intenzivne zgodbe, robne, ekstremne zgodbe. Prebereš eno, nekaj zgodb, in dobiš občutek, kako pisatelj piše. Piše dobro, toda ekstremno. In kaj pomeni pisati ekstremno, do roba, na robu, čez rob, še več časa onkraj roba? To pomeni, da pisatelj ne sklepa kompromisov, nasprotno. Na začetku postavi horizont zgodbe, neke vrste premiso, Arhimedovo točko, nato pa nadaljuje pripoved samo še naprej in naprej, premisi A sledi seveda premisa B, nov in nov obrat vijaka, pripovedovalec pa stiska protagoniste in bralke, bralce. Tu ni milosti. V uvodni, delno tudi naslovni zgodbi Tiger v kuhinji v prvem odstavku tako piše: »Kmalu za tem, ko sta se brata odselila od doma, sta od svoje zapuščene matere dobila telegram: takoj domov tiger v kuhinji.« Ob citatu ste seveda pomislili, da gre za manipulacijo manipulativne mame, da je zgodba čustvena flajšmašina, toda pisatelj ne pade na tako preproste razlage. Njegova dekonstrukcija, hipernaturalizacija sveta je dosledna. Ob tej doslednosti bi kdo pomislil na Hansa Christiana Andersena. In seveda se zgodba konča nenavadno. Kaj so tigri, kdo so, simbol česa so, simbol česa niso? Predvsem pa pisateljevi stvarni opisi udomačijo neudomačljivo. Ali pa tudi ne, kot v zgodbi Pot domov. Prijatelja tekmujeta, toda (skriti) kontekst postavi njuno tekmovanje, njuno življenje v radikalno sovražno okolje. Nič več ni, kot je bilo. To je učinek vojne, ki jo pisatelj na prvi pogled minimalizira, njen učinek pa je neizbrisljiv. V zgodbi Trgovec je Villy Sorensen za izhodišče postavil prodajalca, ki ve, kaj kupci potrebujejo in česa ne. Taka sposobnost bi bila seveda smrt za posel – si predstavljate, da vam trgovec proda samo tisto, kar res potrebujete, in ne vsega klumpa, ki ga tako veselo kupujemo? Pisatelj se ne ustavi ob moralki, ampak premiso zgodbe še nekajkrat zasuka, kot kak zel bog, ki se igra z Rubikovo kocko. Premise zgodb so tako lahko razumarske, razvidne, premočrtne, toda pisatelju ¬ – na primer v zgodbi Neznano drevo – uspe še nekaj več. Razvija premiso (kraljev vrtnar ima sina, ki izgine v krošnji drevesa neznane vrste), hkrati pa stopnjuje čustveno napetost. V teh trenutkih je Sorensen najmočnejši. Nenadoma ni več pisatelj, ki razvija model pripovedi, ampak je pisatelj, ki – čeprav v fantastičnem kontekstu – ustvarja literarne in hkrati žive ljudi. Seveda je dober tudi v zgodbah, ki tega čustvenega naboja nimajo, kot je na primer Izginula pisma. Toda naj je njena premisa (preiskava o umoru poštarja) razvita do skrajnega roba, pisatelj takole spotoma lepo naslika psihologijo množice. Najsi je izhodišče še tako skregano z verjetnostjo, vsebuje notranjo logiko. In to notranjo logiko pisatelj razvija z nepopustljivo voljo do pripovedovanja, do ustvarjanja, do tekmovanja z Bogom, do moči. Se morda spomnite Cronenbergove mojstrovine Smrtonosna dvojčka (Dead Ringers) o istojajčnih dvojčkih, ginekologih, ki ju je virtuozno upodobil (kdo drug kot) Jeremy Irons. Cronenberg ju je naslikal, kot da sta enaka, kot da sta eno, toda njegova portreta pokata. Biti dvojček, je usoda. Seveda pa je Sorensen – to že slutite – radikalnejši kot sloviti režiser. Morda mu je stanje medicinske znanosti sredi dvajsetega stoletja dopustilo, da je zapisal, da sta imela njegova dvojčka Otto in Otto enake možgane, toda takoj ko je na literarnem terenu, na področju ustvarjanja človeških usod, teme in teme, je dosleden, da bolj dosleden ne bi mogel biti. Izbor se konča s Kafkovsko idilo (podnaslov) z naslovom Umor. Sorensen, ki je med drugim prevedel Proces in Grad, je zvotlil žanr kriminalke do prafaktorjev. Saj veste: v kriminalki imate truplo in detektiva, ki preiskuje umor, pisatelj pa z lakoničnim slogom sprevrača vse postulate žanrskega besedila in napiše samosvoj poklon avtorju Preobrazbe. Na nevarni poti si že, ko rečeš A, ko zapišeš samosvojo premiso, nato pa … korak za korakom v zgolj literarnem svetu. Villy Sorensen se je na teh nevarnih, nenavadnih, nelahkih poteh odlično znašel, zbirka Tiger v kuhinji in druge nenevarne zgodbe pa vsekakor zadošča za nekaj časa. Kar je bilo videti kot napaka, varčevanje, je bila prijazna gesta do bralk in bralcev.

Ocene Avgust Demšar: Tajkun

Piše: Katarina Mahnič Bere: Jasna Rodošek Knjiga Avgusta Demšarja Tajkun je drugi del trilogije Vodnjaki – prvi del, Cerkev, je izšel leta 2020, tretji, z naslovom Estonia, naj bi prihodnje leto. Vodnjaki so izmišljena pohorska vasica, ki je rdeča nit vseh treh pripovedi; že v prvem delu pa v nepomembnih stranskih vlogah nastopijo osebe, ki v drugem in tretjem stopijo v ospredje. To je prvič, da Demšar kriminalne zaplete oblikuje na tak način, v nadaljevanjih. Čeprav je roman Tajkun mogoče brati brez poznavanja prejšnje knjige, je to priporočljivo, saj je zelo elegantno in domišljeno povezan z njo. Druge Demšarjeve knjige stojijo same zase; a tudi v njih vzdržuje kontinuiranost z isto ekipo kriminalistov pod vodstvom višjega kriminalističnega inšpektorja Martina Vrenka. Zasnovane so kot nanizanka, v kateri se usode stalnih likov razvijajo, medtem ko so detektivske zgodbe samostojne, v vsaki knjigi zaključene celote. V Tajkunu je Vrenko sveže upokojen, a še vedno pomembno navzoč. Vodnjaki, zaselek pol ducata hiš na obronkih Pohorja, ki jih je pred letom dni pretresel niz tragičnih dogodkov, v Tajkunu doživljajo preobrazbo. Podjetnik Štefan Matjašič, ki ima tam počitniško hišo, jih namreč namerava s projektom Well water glamping and spa resort Vodnjaki spremeniti v mondeno destinacijo za petičneže. Že takoj na začetku se izkaže njegova manipulativna in nasilna narava, ko se z izsiljevanjem, z grožnjami in psovkami spravi nad učiteljico, ki hčerko Saro poučuje slovenščino. Kmalu zatem Sara izgine in starša dobita njeno sliko s počeno ustnico in pobrito glavo; gre za ugrabitev z zahtevo po odkupnini – 150.000 evrov. Pretresena žena Vida meni, da se z življenjem njunega otroka ne smeta igrati, Matjašič pa se odzove na svoj način in tudi ukrepa po svoje. Celo ko po pošti dobita šop Sarinih las, ne pokliče policije, ampak v zadevo brez ženine vednosti vplete suspendiranega kriminalista Denisa. Stvari uidejo izpod nadzora in sprožijo nenadzorovan plaz nepričakovanih tragičnih dogodkov, speljanih v najboljši maniri klasičnega kriminalnega zapleta. Ali kakor pravi Demšar: “Bistvo kriminalk vidim v zavajanju, lažnih ključih in preusmeritvah pozornosti, zato bralec ne sme verjeti vsega, kar se mu ponuja.” Pri Tajkunu vse to še kako drži. Priznam, Avgusta Demšarja sem zares ‘odkrila’ šele pred kratkim. Očitno je začel objavljati v letih, ko sem z branjem kriminalk nekoliko pavzirala; ko pa sem naslednjič segla po njih, je na slovenski kriminalni sceni ravno zasijal Tadej Golob in za nekaj časa zasenčil vse okrog sebe. Sem pa potem Demšarjeva dela prebrala v enem dihu in si ga postavila za nespornega domačega kralja tega žanra. Še posebej občudovanja vredno je, da njegovi romani niso samo napeti, verodostojni in natančno izpeljani krimiči, ampak so tudi jezikovno in slogovno prava bralna poslastica (ne nazadnje je bil Demšar kar štirikrat nominiran za nagrado kresnik). Poleg tega nikoli niso predolgi; nikoli nimaš občutka, da pisatelj nateguje z odvečnimi vložki ali po nepotrebnem zavlačuje z odlaganjem kakšnega odkritja. Zavaja pa, seveda, in to odlično. Tudi zasebno življenje kriminalistov – Ivane, Nike, Miloša, Draga, Marka in seveda Martina – teče nevpadljivo povezano z njihovim delom in primerom, s katerim se trenutno ukvarjajo. Pisatelj zna ohranjati ravno pravo ravnovesje med kriminalno zgodbo in tistim, kar se z njenimi stalnimi junaki dogaja zunaj službenih obveznosti, pa si bralec vendarle trdno oblikuje njihovo podobo in značaj in komaj čaka, da izve, kako se jim bodo stvari zasukale. Demšar v vse svoje romane vpleta aktualne družbene razmere in vsakovrstne anomalije, ki nastajajo v času njihovega dogajanja – tukaj in zdaj. V Tajkunu je še posebej družbeno kritičen in obilno postreže z njimi. V njem se gnetejo vsakovrstna korupcija, izmaličenje propadajočih krajev in pokrajine okrog njih z megalomanskimi gradbenimi projekti, problem prekarnega dela in uveljavljanja mladih umetnikov, izsiljevalska taktika uspešnih podjetnikov, laži, grožnje in molk vseh vpletenih, pa tudi nezdravi odnosi v družinski celici. Pisatelj prav otipljivo stopnjuje občutje, ki neizogibno vodi v katastrofo. Štefan Matjašič kot buldožer uničuje vse, česar se dotakne. Tak je tudi njegov partnerski in očetovski odnos, pravzaprav neodnos: njegova žena Vida, “otrok ene od štirinajstnadstropnih stolpnic ob Betnavskem gozdu na južnem obrobju Maribora” si nikoli ni mislila, da bo kdaj živela v meščanski vili sredi mesta, sploh pa ne, da bo ob tem nesrečna. Mlada režiserka Hanna, njegova hči iz prvega zakona, se zaradi očetove nenavzočnosti, pa tudi pomanjkanja sredstev za izpeljavo filmskega projekta, vrti v začaranem krogu zmotnega pričakovanja, da je “življenje kot film, ki se ga da načrtovati in urejati”. Ugrabljena petnajstletna Sara pa svoj upor in odpor do očeta izraža s popuščanjem in slabimi ocenami v šoli. Kot v vseh Demšarjevih romanih, ima pomembno vlogo tudi prizorišče – njegov rodni Maribor, po katerem se sprehaja tako samozavestno, pristno in slikovito, da se tudi bralec v njem – zaradi vseh krvavo resnih zapletov bo zvenelo pretirano, pa vendar drži – počuti udobno in domače. Tajkun se konča z nepredvidljivim zasukom, odličnim predvsem zato, ker bralec dojame, da so bila znamenja pravega razpleta posejana že nekje od prve tretjine knjige, a se kljub pusti speljati pisateljevi iluziji. Medtem ko celo skandinavska velikana med pisci kriminalnih romanov, Norvežan Jo Nesbo in Švedinja Camilla Lackberg, na račun velike produkcije opazno izgubljata kvaliteto pri vsebini in slogu svojih novejših del (Lackbergova zdaj kriminalke piše celo v duetu), je Avgust Demšar z vsakim romanom boljši in bolj suveren, jezikovno natančen, z izbrušenim slogom in izvirnimi domislicami. Roman Tajkun presega Cerkev, pravzaprav se mi zdi, da je presežek vseh njegovih del. Res težko čakam na Estonio.

Ocene Za vedno skupaj

Dva politika, prvi ekološko zaveden levičar, drugi izrazit desničar (to v javnosti seveda poskuša zamaskirati v desno sredino) se znajdeta na napačnem kraju ob napačnem času in v kočljivi, predvsem pa izrazito infantilni pozi ostaneta združena za vedno. Zlepljena, pravzaprav, in sicer s prav posebnim superlepilom, ki ga še bolj kot domnevna vesoljska tehnologija krepi sovraštvo radikalnih feministk, ki so ju speljale v past. Politika – levega igra večno otožno zmedeni Vincent Macaigne, desnega pa posrečeno oportunistični Jonathan Cohen – sprva obupana predvsem nad tem, »kaj bodo rekli ljudje«, seveda preizkusita vse mogoče načine, kako bi se ločila, a že kmalu ugotovita, da je samo usklajeno sodelovanje, tako v fizičnem kot političnem smislu, edini način za blaženje njunega trpljenja … Prva zamisel za film Za vedno skupaj, ki v izvirniku En meme temps sicer citira priljubljeno retorično frazo francoskega predsednika Emmanuela Macrona, se je ustvarjalcem – poleg Macaigna in Cohena sta to še scenarista in režiserja Benoît Delépine in Gustave Kervern – porodila, ko so po naključju skupaj čakali na taksi po lanski podelitvi nagrad cezar. Ob koncu leta 2021 so ga precej hitro posneli in še hitreje zmontirali, tako da je premiero ugledal tik pred francoskimi aprilskimi predsedniškimi volitvami. Ta naglica se žal filmu precej pozna. Ne le, da ne najde poti iz infantilnih in površinskih šal, ki sicer žgoče in aktualne politične probleme le ošvrknejo, čeprav bi bil ta burleskni tip komedije idealen za resno družbenopolitično kritiko; vsebinsko je zgodba tudi vse preveč vezana na krajevno, torej francosko politično ozračje in v »tujem« okolju ne zaživi popolnoma. Dobri poznavalci nedavnih predsedniških volitev v tej tretji največji evropski državi bodo tako verjetno lahko užili nekaj več francoske ironije in humorja, povprečnemu gledalcu pa preostane le precej razvlečeno spremljanje precej neduhovitih dogodivščin dveh na pol posrečenih likov, zlepljenih skupaj na intimnih predelih, in srednje histerično divjanje skupinice feministk, ki z neodstranljivim lepilom lepi družbenokritična gesla na spomeniške znamenitosti.

Ocene Dobri šef

Španski režiser Fernando León de Aranoa je v filmu Dobri šef, nekoliko presenetljivem dobitniku kar šestih španskih nacionalnih filmskih nagrad goya, znova združil moči z odličnim Javierjem Bardemom in svojo zgodbo osrediščil okrog lika gospoda Blanca, ki že dolga leta kraljuje na čelu uspešne tovarne tehtnic. Zdaj se mu nasmiha nova nagrada za poslovno uspešnost. Priprave na prihod komisije potekajo gladko, potem pa se pojavi napaka v sistemu: kot vulgaren grafit na sveže prepleskano steno se pred tovarno nariše pravkar odpuščeni delavec. Vkoplje se pred vhod in Blanca s svojo vztrajnostjo tako vrže s tira, da skozi njegovo prefinjeno fasado naposled udarijo prave barve. Gospod Blanco je tiste vrste človek, iz katerega kar buhtita šarm in karizma. Njegovi zaposleni mu zobajo z dlani, medtem ko se lahkotno suče po svoji proizvodni hali ter spretno in domačno kramlja z delavci, ne glede na njihov položaj na hierarhični vertikali. Na prvi pogled je videti, kot da je tovarna tehtnic Blanco redek zgled vsesplošnega dobrega počutja zaposlenih ter že kar malo sladkobnega sožitja med vodstvenim kadrom in delavci, a kaj hitro se izkaže, da Blancov empatičen pristop ni nič drugega kot nonšalantna manipulacija. Zdi se, da ima dobri šef popoln nadzor ne le nad delovnim procesom, ampak tudi nad zasebnimi življenji svojih delavcev. Ponuja se jim kot orakelj življenjske modrosti, ad hoc terapevt in deus ex machina, ki jih potegne iz prav vsake zagate. Svojim podrejenim prodaja privid velike, povezane družine, kjer vsi skrbijo za dobrobit drug drugega, v resnici pa je ves njegov napor usmerjen le v uspeh in ugled podjetja. Film sam po sebi ni kakšna nepozabna mojstrovina, je pa duhovita in pod plastjo lahkotnega humorja precej mračna slika krize odnosov v poznem kapitalizmu, kjer se izkoriščanje ne dogaja več vsem na očeh, ampak je skrito, zavito v celofan in prodano kot zgled dobrega poslovanja. Vse je zlagano, vse je videz, predstava, za sijočo kuliso pa kup gnoja, na katerem se petelini veliki vodja Blanco. Kar vam bo iz tega filma gotovo najbolj ostalo v spominu, je brezmadežna igra Javierja Bardema v zanj netipični vlogi uglajenega in prebrisanega poslovneža. Njegova precizna in večplastna interpretacija da filmu krila in poskrbi, da se gledalec niti za trenutek ne dolgočasi, pa čeprav se zgodba odvija v precej predvidljivem scenosledu. Bardemov lik ves čas niha med brezbrižnim psihopatom in sočutno dobričino. Uspe mu biti glavni filmski zlobec, a tak, ki mu gledalec kar ne more zameriti. Pravzaprav imajo v tem filmu vsi nekaj masla na glavi in vsi delajo le v svojo korist. Vsi so do kraja sebični, a niti ne tako zelo antipatični – morda zato, ker se nam zdijo tako znani, tako domači.

Domov V živo Podkasti Spored Kontakt