Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

PAVZA
30
30
V ŽIVO

Priporočamo

Gremo v kino Carla Simón in Alcarras, Duše otoka, Ne misli, da bo kdaj mimo

Pred mikrofon smo povabili Carlo Simón, režiserko z berlinskim zlatim medvedom nagrajenega filma Alcarras, ki po uspešni festivalski poti prihaja na naš kinospored. Film, ki je postavljen v majhno vas v osrčju Katalonije, kjer gojijo breskve, ostro politično kritiko uravnoteži z nežno opazovano družinsko dramo, so zapisali pri reviji Variety. Predstavljamo, katere projekte bo Slovenski filmski center podprl v prihodnjem letu in ocenjujemo grenko-sladko komedijo o moškem prijateljstvu na irskem otoku, film Duše otoka Martina McDonagha, ki je za filmom Vsepovsod naenkrat prejel največ nominacij za letošnje oskarje. Obiskali pa smo tudi Slovensko kinoteko - tam je eden najvznemirljivejših domačih ustvarjalcev, Tomaž Grom, predstavil svoj novi film Ne misli, da bo kdaj mimo, njegova filmska poetika pa je neločljivo povezana z glasbeno - z glasbeno spremljavo ob filmu v živo.

Oddaljeni zvočni svetovi Tibetanci 2

Tokrat se drugič zapored prepuščamo zvokom tibetanske kulture, prežete z občutki ljudi v izgnanstvu. Poslušamo predvsem zvočne podobe druženja, duhovnega življenja in povezanosti z domovino; izjemen preplet občutkov, jasnosti in lepote. Zvočni občutek hladne lepote Himalaje in toplega srca ljudi, ki tam živijo; pesmi, ki temeljijo na večnih univerzalnih vrednotah, ki pomagajo preživeti tudi v težkih časih.

Sledi večnosti Duhovnik Martin Golob in novinar Lojze Grčman o pisanju knjižne uspešnice; Golob: ne ukvarjam se s svojim medijskim vplivom na ljudi

V Katoliški cerkvi 24. januarja praznujejo god svetega Frančiška Saleškega, cerkvenega učitelja in zavetnika katoliških novinarjev. Med slovenskimi duhovniki med najbolj medijsko prepoznavne osebnosti sodi Martin Golob, župnik v Župniji Grosuplje, ki je ustvaril skupaj z novinarjem spletnega portala Aleteia Lojzetom Grčmanom knjižno uspešnico Na spletni prižnici. Golob kot sv. Frančišek Saleški v srednjem veku išče poti, kako ljudem oznanjati Boga, se pa ob tem ne ukvarja s svojim vplivom na ljudi. Pisanje knjige pa je za oba avtorja izjemna izkušnja.

Kulturna panorama Z Vitom Žurajem se pogovarjamo po premieri njegove opere Blühen (Razcvet), ki jo je napisal po naročilu Frankfurtske operne hiše.

Pregled kulturnih dogodkov začenjamo s predstavitvijo programa letošnjega festivala Borštnikovo srečanje; nadaljujemo v Frankfurtu, v katerem je prva izvedba opere Blühen, Razcvet, skladatelja Vita Žuraja prejela imenitne odzive. Predstavili bomo tudi letošnjo prejemnico Tischlerjeve nagrade Milko Kriegl, program Art, s katerim NLB-skupina spet začenja naložbe v sodobno umetnost, in dve razstavi. V Lutkovnem gledališču v Ljubljani vabijo na ogled razstave Otroci gledalci, v galeriji Fotografija pa razstavlja Mankica Kranjec. Oddajo Kulturna panorama pripravljamo v uredništvu za kulturo tretjega programa – Programa Ars. Glasbena oprema: Tina Ogrin, tonska mojstrica je Klara Otorepec, urednica je oddaje Tina Kozin.

Radijska igra Dominik Smole: Antigona

Junakinja, ki je najbolj prisotna ravno v svoji odsotnosti, v svojem delovanju postane univerzalen simbol nezlomljivega boja za resnico in etiko, to pa presega vsakršne družbene in ideološke opredelitve – tudi za ceno življenja. Dramsko besedilo je eno izmed štirih izbranih za šolski esej pri pisnem delu izpita splošne mature iz slovenščine. Režiserka: Irena Glonar Prirejevalec in dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Ismena – Maša Derganc-Veselko Kreon – Ivo Ban Haimon – Jurij Zrnec Teiresias – Vlado Novak Paž – Uroš Smolej Stražnik – Aleš Valič Glasnik – Zvone Hribar Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2005

Likovni odmevi Mitja Ficko o razstavi Z neba v nebo

Marko Jakše in Mitja Ficko sta brez najmanjšega dvoma samosvoja slikarja, ki ustvarjata še kako prepoznavne podobe in svetove. V minulih letih sta večkrat sodelovala. Razstavo njunih skupnih del z naslovom Z neba v nebo so v ljubljanski Mestni galeriji odprli 30. novembra lani. V Likovnih odmevih Mitja Ficko, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v Mestni galeriji, predstavlja razstavo in njuno sodelovanje. Skupna razstava Marka Jakšeta in Mitje Ficka je v Mestni galeriji v Ljubljani na ogled do 12. februarja. Nikar je ne zamudite.

Ars NLB vzpostavlja novo zbirko in napoveduje galerijo

Nova ljubljanska banka ima v lasti obsežno zbirko umetniških del 20. in 21. stoletja, a odkupi novih del so v času krize zamrli. Zdaj bodo v umetnost znova vlagali – NLB Skupina zaganja program Art, v okviru katerega bodo letno 100.000 evrov namenili za odkupe umetnin. Nova zbirka, ki so jo poimenovali See Art, bo dobila tudi galerijske prostore – načrtujejo jih v Čopovi ulici številka 3 v Ljubljani, kjer že deluje muzej Bankarium. Danes poznamo številne umetnostne zbirke v lasti bank, a zgodovina povezav med bančništvom in umetnostjo sega vsaj v čas renesanse in firenške plemiške družine Medičejcev, premožnih bankirjev. Ti so kot podporniki umetnosti pomembno vplivali na umetniško produkcijo in se zapisali v zgodovino. Tako pove kustosinja Meta Kordiš, ki bo v sodelovanju s tričlanskim umetniškim svetom skrbela za program načrtovane galerije in novo umetniško zbirko, ki so jo poimenovali See Art. Ime namiguje na dvoje – z angleško besedo videti nas spodbuja, da na umetnost pogledamo drugače. Kot akronim pa nakazuje na regijsko povezovalno usmeritev zbirke v jugovzhodno Evropo. Regijsko povezovanje pa je tudi v poslovnem interesu Nove ljubljanske banke, imajo pri tem še kakšne druge poslovne motive? Kot pove predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak, so v Novi ljubljanski banki že leta 2020 ob ustanovitvi muzeja Bankarium ustanovili neprofitni Zavod za upravljanje kulturne dediščine, pod pokroviteljstvo katerega so prenesli tudi že obstoječo zbirko umetniških del, ki je po besedah kustosinje Mete Kordiš razglašena za nacionalno bogastvo in nedeljiva zaključena celota. Ime, koncept in program nove zbirke See Art je zasnoval strokovni umetnostni svet, ki ga sestavljajo neodvisni kustos Tevž Logar, direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Skopju Mira Gakjina in direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu Maja Kolarić. V zbirko želijo vključevati različne medije, dela mlajših avtorjev in dati prostor inovativnim pristopom, najbolj pa zbirko zaznamuje regijski kontekst. Tako bodo zdaj nadaljevali in še naprej razvijali preteklo dejavnost NLB. Iz dobičkov poslovanja bodo zdaj torej letno 100.000 evrov namenili odkupu umetniških del. Znesek za banke morda ni tako velik, a za slovenski umetnostni prostor ni majhen. Po besedah Zdenke Badovinac, nekdanje direktorice Moderne galerije, je ta v njenem času za odkupe del letno namenila med približno 30 in 70 tisoč evrov. Kaj za naš umetnostni prostor torej pomeni tako močan akter? Zbiranje sodobne umetnosti je dgovorna naloga, toliko bolj, ker bodo dela tudi naročali in tako aktivno sooblikovali umetniško produkcijo, tega se vpleteni po svojih lastnih besedah zavedajo. Tudi odgovornosti do javnosti – dobrodošlo je, da bodo novi zbirki See Art v Novi ljubljanski banki namenili galerijske prostore. Čeprav imajo številne banke svoje lastne zbirke, so razstavni prostori namreč redkost, pove predsednik umetnostnega sveta NLB Tevž Logar. Galerijske prostore bo oblikoval arhitekturni studio Scapelab, ki podpisuje tudi prenovo Cukrarne, odprtje pa v Novi ljubljanski banki napovedujejo za leto 2024. Eno nadstropje bodo namenili stalni postavitivi, drugo pa menjajočim se razstavam. Naročili so tudi že dela za opremo novih prostorov na Šmartinski cesti – ustvarjajo jih Šejla Kamerič, Nataša Prosenc in Tobias Putrih, za več podrobnosti glede nastajajoče zbirke pa bomo morali še malo počakati. Foto: Blaž Brodnjak, Irena Čuk, dr.Meta Kordiš, dr. Mira Gakjina, Tevž Logar, Maja Kolarić; avtor: Iztok Lazar; vir: NLB

Ars Pogovor s Carlo Simón, režiserko filma Alcarras

Na lanskem Berlinalu je zlatega medveda dobil igrani film, ki je posnet kot observacijski dokumentarec. Katalonska režiserka Carla Simón ga je postavila v okolje, kjer je sama odraščala: v zahodno Katalonijo, med nasade breskev, v divjo, a vendar kultivirano naravo. Tamkajšnji kmetje se v sodelovanju in boju z njo preživljajo že nešteto generacij. Ime vasice, kamor je film postavila, je Alcarras – in tako je naslov njenega filma, ki je v tem tednu prišel na redni kinospored. Razširjena, večgeneracijska družina Solé v Kataloniji obdeluje obsežno posestvo, kjer rastejo breskve, se bori z zajci, ki napadajo pridelek, z muhastim vremenom in vsakdanjimi skrbmi. Sadove svojega dela prodajajo lokalni zadrugi, toda odkupne cene so nizke, celo tako nizke, da včasih niti ne pokrijejo stroškov pridelave tega sladkega sadja, ki ga obirajo v poletnih mesecih. Carlo Simon je prek videopovezave pred mikrofon povabil Urban Tarman in jo najprej vprašal, kako je poiskala igralce. V filmu namreč nastopijo naturščiki in avdicije za vloge je imelo več kot 9000 ljudi iz tamkajšnjih krajev v Kataloniji.

Ars "S to razstavo sem želela ženske, ki so pogosto spregledane, postaviti na piedestal."

V galeriji Fotografija je na ogled razstava Mankice Kranjec z naslovom Spregledane. Razstava v ospredje postavlja deset žensk, ki so v času epidemije opravljale poklice, ki so pogosto spregledani in premalo cenjeni. Fotografinja njihovim zgodbam daje glas in jih postavlja na piedestal. Prikaže jih v različnih življenjskih vlogah. Kot je povedala, so po njenem mnenju prav one junakinje epidemije. Razstava bo v galeriji Fotografija na ogled do 11. februarja.

Ars Program Borštnikovega srečanja

Festival Borštnikovo srečanje, največji slovenski gledališki festival, že od samih začetkov gosti Slovensko narodno gledališče Maribor. V svoji 58. izvedbi bo Borštnikovo srečanje v tekmovalnem programu ponudilo 12 predstav slovenskih gledališč, ob tem pa še bogat spremljevalni program domačih in tujih producentov. Uvodni, tridnevni del festivala z izobraževalnimi vsebinami za razvoj novih občinstev se letos začenja že 22. maja. Dva tedna pozneje, 5. junija, pa bo sledil osrednji del festivala, na katerem se bo do 18. junija odvil tudi tekmovalni program. Foto: Vilma Štritof, selektorica tekmovalnega programa Vir foto: Borštnikovo srečanje

Ars Slovenski filmski center - načrti in dosežki

Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar je v Cankarjevem domu predstavila letošnje programske aktivnosti centra in se ozrla v dosežke minulega leta. Letos padle prve klape kar enajstih celovečernih igranih filmov, od tega štirih prvencev, ki jih bodo režirale režiserke, med njimi tudi filma Little Trouble Girls Urške Djukić. To je režiserka, ki s kratkim filmom Babičino seksualno življenje predstavlja enega od vzrokov, zakaj je Nataša Bučar v pogovoru z Matejem Juhom lansko leto imenovala veliko leto za slovenski film.

Ars Molitev za Jasenovac

Nikoli ne bomo izvedeli, koliko ljudi je izginilo v drugi svetovni vojni in po njej. Vsak dan je manj možnosti, da bi ljudje pričali, kako je bilo na številnih bojiščih in v različnih taboriščih, kjer se je med ubijanjem celo »smrt utrudila do smrti«. S temi besedami je Branko Šömen začel knjigo Molitev za Jasenovac, ki je izšla pri založbi ZRC SAZU ob dnevu spomina na žrtve holokavsta. Avtor je v šestih kratkih literarnih zgodbah opisal različne skupine ljudi, ki so umrli v peklenski grozi ustaškega koncentracijskega taborišča Jasenovac (foto: EPA).

Ars Enajst nominacij za oskarja dobil Vse povsod naenkrat

Znani so nominiranci za letošnje oskarje, v dvorani Samuel Goldwyn Theater na Beverly Hillsu sta jih razglasila britanski igralec in raper Riz Ahmed in ameriška igralka Allison Williams. In presenečenje? Največ nominacij, enajst, si je prislužil Vse povsod naenkrat, pod katerega se podpisuje ameriški režijski tandem Dan Kwan in Daniel Scheinert. Tudi v kategoriji za najboljši film, v kateri se jih letos sicer poteguje spet deset. Žanrski koktajl Vsepovsod naenkrat je vse, kar želite: znanstvena fantastika, komedija, akcijska pretepačina in v srce zbadajoča družinska drama. Z devetimi nominacijami mu sledita dva o prijateljstvu – Na zahodu nič novega režiserja Edwarda Bergerja je hkrati nominiran tudi kot tujejezični in najboljši – best picture, spremljamo stisko mladega vojaka na bojišču prve svetovne vojne. Martin McDonagh pa v Dušah otoka témo prijateljstva, oziroma njegovega razdora, postavi na odročen irski otoček v dvajsetih. Prejel je že zlati globus za najboljšo komedijo, tam so z globusom za najboljši dramski film slavili Fabelmanovi, do sedaj najbolj osebni film Stevena Spielberga – ta si je prislužil sedem nominacij za oskarja. To je zanj skupno deveta nominacija za režijo, ki ga je postavila na drugo mesto po številu teh v zgodovini, izenačil se je s Scorsesejem. Film Elvis je dobil 8 nominacij, po šest Tar in Top Gun: Maverick. Za najboljši film se bodo 12. marca potegovali še Trikotnik žalosti, Avatar: Pot vode in Ženske govorijo. In če je Cate Blanchett pričakovano nominirana za najboljšo glavno žensko vlogo v Taru, pa je eno od presenečenj Irec Paul Mescal v kategoriji za glavno moško v filmu Po soncu. Pa še to: v oskarjevski dirki smo sodelovali tudi Slovenci. Špela Čadež se je s kratkim animiranim Steakhouse prebila med finaliste za nominacijo, a je ni prejela. Za nominacijo za najboljši mednarodni film se je potegoval tudi Orkester režiserja Matevža Luzarja. Foto: AP

Ars "Premiera opere Blühen je bila zame zelo emocionalna."

Z Vitom Žurajem se pogovarjamo po premieri njegove opere Blühen (Razcvet), ki jo je napisal po naročilu Frankfurtske operne hiše.

Ars Dogodki v okviru svetovnega dneva spomina na žrtve holokavsta

Od danes pa do 29. januarja bodo v Mini teatru, v Judovskem kulturnem centru v Ljubljani potekali številni dogodki v okviru Svetovnega dneva spomina na žrtve holokavsta. Obeležujemo ga 27. januarja. Na ta dan leta 1945 je ruska Rdeča armada vkorakala v največje koncentracijsko taborišče Auschwitz - Birkenau na Poljskem in ga osvobodila. Da ena največjih tragedij človeštva ne bi bila nikoli pozabljena, je generalna skupščina Združenih narodov 27. januar razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta.

Ars Tržaški filmski festival

V osmih dneh bo tržaški festival ponudil sliko srednje in vzhodne Evrope, kot jo vidijo najboljši in najzanimivejši cineasti tega prostora. "Film je pomemben pripomoček za spoznavanje zgodovine, posebej zgodovine sosednjih držav," pravi Nicoletta Romeo, programska direktorica festivala. V treh tržaških dvoranah se bodo predstavili filmi iz Ukrajine – prav ukrajinskim režiserkam in njihovemu filmskemu pogledu, tudi na vojno, bo posvečena sekcija Divje vrtnice; pa filmi iz nekdanje Češkoslovaške – med njimi Mahatýjev Erotikon z Ito Rino in z glasbo Andreja Goričarja. Seveda pa festival ponuja tudi jagodni izbor dokumentarnih in igranih filmov iz regije, med devetimi tekmovalnimi celovečerci je tudi povsem svež film Zbudi me Marka Šantića. Nicoletta Romeo je na festival povabila tudi Matjaža Ivanišina s kratkim filmom Tako se je končalo poletje, Lea Černica z animiranim Péntola, režiserja Roka Bička, ki bo član žirije dokumentarnih filmov in še vrsto slovenskih ustvarjalcev, ki so tržaški festival že davno vzeli tudi za svojega. Foto: Tržaški filmski festival

Ars Beseda leta 2022 je gasilec, kretnja pa vse je v naših rokah

Za besedo leto smo lahko glasovali med enajstimi finalistkami, izbranimi med več kot 250-imi predlogi v sedmi akciji pod okriljem Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ob pomoči spletnega portala MMC RTV Slovenija in časopisne hiše Delo. Na slovesnosti v Atriju Znanstvenoraziskovalnega centra so razglasili še pesem leta, sestavljeno iz besed kandidatk. Napisal jo je Peter Verč. Foto: Žiga Bratoš

Kulturna panorama Z Vitom Žurajem se pogovarjamo po premieri njegove opere Blühen (Razcvet), ki jo je napisal po naročilu Frankfurtske operne hiše.

Pregled kulturnih dogodkov začenjamo s predstavitvijo programa letošnjega festivala Borštnikovo srečanje; nadaljujemo v Frankfurtu, v katerem je prva izvedba opere Blühen, Razcvet, skladatelja Vita Žuraja prejela imenitne odzive. Predstavili bomo tudi letošnjo prejemnico Tischlerjeve nagrade Milko Kriegl, program Art, s katerim NLB-skupina spet začenja naložbe v sodobno umetnost, in dve razstavi. V Lutkovnem gledališču v Ljubljani vabijo na ogled razstave Otroci gledalci, v galeriji Fotografija pa razstavlja Mankica Kranjec. Oddajo Kulturna panorama pripravljamo v uredništvu za kulturo tretjega programa – Programa Ars. Glasbena oprema: Tina Ogrin, tonska mojstrica je Klara Otorepec, urednica je oddaje Tina Kozin.

Svet kulture Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta o Molitvi za Jasenovac Branka Šömna

Molitev za Jasenovac, knjiga Branka Šömna, je izšla pri založbi ZRC SAZU prav ob dnevu spomina na žrtve holokavsta. V šestih kratkih zgodbah je opisal različne skupine ljudi, ki so umrli v peklenski grozi ustaškega koncentracijskega taborišča. Ob 130. obletnici rojstva pisatelja in zdravnika Danila Lokarja pa v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini pripravljajo vrsto srečanj s poznavalci življenja in dela te znamenite ajdovske osebnosti. Pa še o 3. koncertu letošnjega filharmoničnega abonmaja Vokalno-instrumentalni program, ki bo hkrati tudi sklepno dejanje 8. Filharmoničnega festivala baročne glasbe. Zbor in člani Orkestra Slovenske filharmonije bodo nastopili pod vodstvom ugledne norveške dirigentke Grete Pedersen, spored pa je v celoti namenjen glasbi Johanna Sebastiana Bacha.

Gremo v kino Carla Simón in Alcarras, Duše otoka, Ne misli, da bo kdaj mimo

Pred mikrofon smo povabili Carlo Simón, režiserko z berlinskim zlatim medvedom nagrajenega filma Alcarras, ki po uspešni festivalski poti prihaja na naš kinospored. Film, ki je postavljen v majhno vas v osrčju Katalonije, kjer gojijo breskve, ostro politično kritiko uravnoteži z nežno opazovano družinsko dramo, so zapisali pri reviji Variety. Predstavljamo, katere projekte bo Slovenski filmski center podprl v prihodnjem letu in ocenjujemo grenko-sladko komedijo o moškem prijateljstvu na irskem otoku, film Duše otoka Martina McDonagha, ki je za filmom Vsepovsod naenkrat prejel največ nominacij za letošnje oskarje. Obiskali pa smo tudi Slovensko kinoteko - tam je eden najvznemirljivejših domačih ustvarjalcev, Tomaž Grom, predstavil svoj novi film Ne misli, da bo kdaj mimo, njegova filmska poetika pa je neločljivo povezana z glasbeno - z glasbeno spremljavo ob filmu v živo.

Likovni odmevi Mitja Ficko o razstavi Z neba v nebo

Marko Jakše in Mitja Ficko sta brez najmanjšega dvoma samosvoja slikarja, ki ustvarjata še kako prepoznavne podobe in svetove. V minulih letih sta večkrat sodelovala. Razstavo njunih skupnih del z naslovom Z neba v nebo so v ljubljanski Mestni galeriji odprli 30. novembra lani. V Likovnih odmevih Mitja Ficko, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v Mestni galeriji, predstavlja razstavo in njuno sodelovanje. Skupna razstava Marka Jakšeta in Mitje Ficka je v Mestni galeriji v Ljubljani na ogled do 12. februarja. Nikar je ne zamudite.

Naši umetniki pred mikrofonom Janez Starina, dramski in filmski igralec

Dramski in filmski igralec Janez Starina je imel zanimivo in bogato ustvarjalno pot; doma z Jagnjenice v občini Radeče, se je po burnem življenjskem obdobju vpisal na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in nastopal na odrih že kot študent, nato pa bil več let v novogoriškem in celjskem gledališču ter v Mestnem gledališču ljubljanskem, igral je v filmih in na televiziji, lani smo ga gledali v nanizanki V imenu ljudstva. Za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade: bil je debitant leta 1979, pa žlahtni komedijant, prejel je Borštnikovo in nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Letos bo Janez Starina dopolnil petinsedemdeset let, v Novi Gorici, kjer živi, ga je obiskala Tadeja Krečič.

Svet kulture Razstava Neuravnoteženost v Celju in glasbeni projekt Žigana Krajnčana v Cankarjevem domu

V našem rednem pregledu aktualnih kulturnih dogodkov najprej o razstavi celjskih umetnikov, ki je na ogled v celjski Galeriji sodobne umetnosti. Povabili vas bomo na koncert Žigana Krajnčana, ki bo v sklopu Cankarjevih torkov predstavil glasbeni del projekta Fusion reactor. Poročamo tudi o najnovejši razstavi v Rimu z naslovom Rim v času republike ter o prvem odzivu ministrice za kulturo na vprašanje o vročitvi Prešernove nagrade Svetlani Makarovič.

Podobe znanja Ester Heath: Največji problem je kronična izpostavljenost mešanici organskih onesnažil

Ljudje v okolje spuščamo pestro paleto najrazličnejših snovi, med katerimi so mnoge zelo obstojne in tudi škodljive.

Razgledi in razmisleki Asher Kravitz, avtor Judovskega psa: "S smislom za humor je tako: ko ostaneš brez njega, ti običajno zmanjka tudi volje do življenja."

Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je spet zaživela gledališka predstava Judovski pes, nastala pred leti po romanu izraelskega pisatelja Asherja Kravitza. Rodil se je leta 1969 v Jeruzalemu. Študiral je elektroniko, matematiko in fiziko. Prvi knjigi, ki ju je napisal, sta humorni kriminalki, tretje delo Jaz sem Mustafa Rabinowitz je zgodba o vojaku v protiteroristični enoti izraelske vojske in njegovih moralnih dilemah. Leta 2007 je Asher Kravitz napisal roman Judovski pes: gre za prvoosebno pripoved psa, ki je svojo življenjsko pot začel v nemško-judovski družini tik pred nastopom nacizma. Besedilo je prevedla Katja Šmid, avtor odrske priredbe je Yonathan Esterkin, ki je slovensko predstavo – nastala je v koprodukciji Mini teatra in Prešernovega gledališča Kranj – tudi režiral. V njej nastopa dramski igralec Miha Rodman, ki je besedilo naštudiral tudi v angleščini. Z Asherjem Kravitzem se je leta 2017 ob premieri pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji: Miha Rodman, Judovski pes, foto PGK / Miha Fras

Svet kulture Risoroman o nacističnih zločinih na avstrijskem Koroškem

Tokrat predstavljamo prevod novega risoromana z naslovom Peršmanova domačija, ki govori o enem zadnjih nacističnih zločinov na avstrijskem Koroškem – zgodil se je 25. aprila '45. Pogovor o zgodbi preživele Ane Marije Sadovnik, koroških partizanih in spominjanju so pripravili v Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU. Napovedujemo nov podkast o kulturno-umetnostni vzgoji – Grafoskop, ki bo domoval na Arsu, in tretji koncert Komornega cikla Koncertne poslovalnice Narodnega doma Maribor.

Glasovi svetov Zakaj se države v mednarodni politiki obnašajo, kakor se?

Ali živimo v svetu, kjer si vsaka država skuša priboriti čim večji vpliv in moč ter delovanje držav poganjajo zgolj materialni interesi? Ali pa moramo, da bi razumeli mednarodne odnose, razumeti tudi identiteto vsake države, njeno zgodovino, njen specifičen pogled na svet, na samo sebe in druge?

Grafoskop Dr. Renata Salecl

Nova oddaja o kulturno-umetnostni vzgoji Grafoskop skozi pogovore, reportaže, pa tudi kratke dokumentarce v širokih kotih in povečavah zrcali premisleke o kulturno-umetnostni vzgoji. Ciljno poslušalstvo je strokovna pedagoška in širša zainteresirana javnost. Namen oddaje pa je osvetliti polje in poglobiti razmisleke o tovrstni vzgoji, ki je pri nas še premalo v zavesti. Program Ars je za to nedvomno pravo torišče. Gostja prve oddaje je sociologinja in filozofinjo dr. Renata Salecl. V pogovoru s Klemnom Markovčičem razpirata premisleke o sodobnem kontekstu vzgoje, kulture pa tudi umetnosti. Urednik oddaje: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oprema: Darja Hlavka Godina Produkcija Uredništva za kulturo, januar 2023

Obiski kraljice Obiski kraljice

O orglah, organistih, skladateljih orgelske glasbe in izdelovalcih orgel.

Musica noster amor Lozanski komorni orkester, dirigent Daniel Harding in simfonična glasba Wagnerja, Sibeliusa in Schumanna

Predvajamo posnetke s koncerta Lozanskega komornega orkestra, ki je pod vodstvom britanskega dirigenta Daniela Hardinga nastopil 10. februarja lani v dvorani Métropole v Lozani. Koncert je uvedla Siegfriedova idila Richarda Wagnerja. Sledili sta še dve simfoniji – najprej Sibeliusova 7. simfonija in nato še Schumannova 3., 'Renska simfonija'. Pri starem in slavnem mestu Bingen se začne 80 kilometrov dolga renska soteska, ki nas pripelje do Koblenza. Ob obrežju se dvigajo strme pečine, veliko je romantičnih razvalin, slikovitih vasic in veličastnih gradov. Prelepa pokrajina, ki jo upravičeno poveličujejo v poeziji, literaturi, slikarstvu in v glasbi. Ren prav tu slavi zmago v vsej svoji moči in lepoti. Robert Schumann je poveličeval to moč in lepoto v Simfoniji št. 3 v Es-duru, ki jo je napisal leta 1850 v Düsseldorfu, kjer je dobil službo mestnega glasbenega direktorja in prevzel vrsto zaposlitev. To naj bi bila programska glasba, saj je bil izvirni naslov Epizoda iz življenja na obrežju Rena, pozneje pa je skladatelj delo na kratko imenoval Renska simfonija. V življenjski moči orkestra je čutiti poveličevanje ljubezni do narave, pa tudi idilične in slovesne podobe.

Nedeljsko operno popoldne Operne zvezde

Pojejo odlomke iz del Mozarta, Porpore, Bizeta, Rote, Arditija, Aljabjeva in Verdija.

Glasbena skrinjica Mitološke zgodbe v glasbi XXIII: Aino

Motivi iz bogate mitološke zakladnice so navdihnili številne skladatelje, ki so, tako kot likovni umetniki, njihovo vsebino poskušali ujeti v svoja dela. V današnji oddaji bomo stopili v svet finske mitologije in folklore in spoznali zgodbo Aino, ki je navdihnila skladatelja Roberta Kajanusa. Zgodbo iz epske pesnitve Kalevala je v 19. stoletju iz posameznih finskih in karelijskih ljudskih pesmi zbral in zapisal Elias Lönnrot.

Sobotni operni večer Vincenzo Bellini: Norma iz Aix-en-Provencea

Zares ni mogoče ne ceniti tega Bellinijevega dela, za katero sta značilna njegov resni, mehkobe polni ton in preprosta odkritosrčnost.

Sobotni koncert Klavirski trio Mithras v Londonu

Klavirski trio Mithras je 9. januarja letos nastopil v dvorani Wigmore v Londonu. Člani tria – violinist Ionel Manciu, violončelist Leo Popplewell in pianist Dominic Degavino – so izvedli Fantazijo za klavirski trio v c-molu Franka Bridgea, novost angleške skladateljice Joy Lisney z naslovom Petrichor in znameniti Klavirski trio št. 5 v D-duru, op. 70, št. 1, imenovan tudi »Duh«, Ludwiga van Beethovna.

Oddaljeni zvočni svetovi Tibetanci 2

Tokrat se drugič zapored prepuščamo zvokom tibetanske kulture, prežete z občutki ljudi v izgnanstvu. Poslušamo predvsem zvočne podobe druženja, duhovnega življenja in povezanosti z domovino; izjemen preplet občutkov, jasnosti in lepote. Zvočni občutek hladne lepote Himalaje in toplega srca ljudi, ki tam živijo; pesmi, ki temeljijo na večnih univerzalnih vrednotah, ki pomagajo preživeti tudi v težkih časih.

Zborovski panoptikum Božični koncert Šaleškega akademskega pevskega zbora

7. januarja je imel Šaleški akademski zbor božični koncert v glasbeni šoli v Velenju. Naša ekipa ga je posnela, zato se mu bomo lahko posvetili v današnji oddaji, in sicer izbranim stavkom iz Petite messe solennelle/Male slovesne maše Gioacchina Rossinija in kantate Sveta noč Andreja Makorja. Za komentarje smo prosili zborovodkinjo Danico Pirečnik, tudi dobitnico srebrne plakete JSKD.

Zborovski koncert V znamenju Johannesa Brahmsa

Dobrodošli ob spremljanju koncerta Brahmsove glasbe. Na avgustovskem posnetku iz cerkve sv. Mihaela v Hamburgu zvenijo Pesem usode, Rapsodija za alt in žalostinka Nänie v izvedbi Flensburškega Bachovega zbora, Hamburškega simfoničnega zbora, Baročnega orkestra Elbipolis, solistov in dirigenta Matthiasa Janza.

Recital Vodilni švicarski komorni ansambel Festival String v Lucernu ter pianistka Claire Huangci

Danes bomo slišali štiri posnetke, ki so nastali na koncertu 3. aprila lani v hotelu Schweierhof v Luzernu. Tam sta se predstavili znana zasedba Festival Strings Lucerne ter Steinwayeva koncertna nagrajenka – pianistka Claire Huangci. Sedanji člani zasedbe Festival Strings Lucerne so: violinist Daniel Dods, violist Dominic Fischer in violončelist Alexander Kionke. Kar zadeva zgodovino omenjenega ansambla, moramo omeniti, da je to eden najpogosteje gostujočih švicarskih komornih orkestrov, ki je bil desetletja tesno povezan z Glasbeno šolo v Luzernu in je bil dolga leta tudi "rezidenčni ansambel". Poleg te zasedbe bomo pri drugi, tretji in četrti skladbi slišali tudi ameriško pianistko Claire Huangci, ki je leta 2018 postala zmagovalka Tekmovanja Geza Ande.

Filmska glasba James Horner: Deček v črtasti pižami

Ob dnevu spomina na holokavst bomo v oddaji o filmski glasbi predstavili glasbo k filmu Deček v črtasti pižami izpod peresa Jamesa Hornerja. Gre za pretresljivo, sicer izmišljeno dramo, katere namen pa je še kako realen in tudi - ali morda še bolj - današnjemu svetu nujno potreben: gledalcu prikazati izjemen, neponovljiv pogled na strahote, s katerimi predsodki, sovraštvo in nasilje med vojno ožigosajo nedolžne ljudi, zlasti otroke. Skladatelju je bila zgodba tako všeč, da je moral lobirati, da so ga sploh angažirali.

Jazz avenija Gary Burton - 80

Gary Burton je bil rojen 23. januarja leta 1943 – letos torej praznuje 80-letnico rojstva. Vibrafon se je naučil igrati sam, razvil je virtuozno tehniko igranja s štirimi paličicami ter z njimi ustvarja kompleksna sozvočja. Pozneje je študiral na bostonskem Berklee College of Music in se tja čez desetletja vrnil kot profesor tolkal in improvizacije. Prek kratkim se je umaknil iz aktivnega glasbenega življenja.

Jazz Ars Billy Harper

Rodil se je pred osemdesetimi leti – 17. januarja leta 1943 v Houstonu v Texasu, Najprej je vneto prepeval v lokalnem cerkvenem zboru, veselje do petja pa obdržal vse do današnjih dni, saj vodi tudi študentski zbor, v katerem je pel tudi naš Peter Ugrin med študijskim izpopolnjevanjem v Združenih državah Amerike. Billy Harper je sprva igral predvsem pod vplivom Johna Coltranea, z leti pa je izmojstril svoj prepoznaven energičen, a tudi izjemno melodičen slog igranja. Korenine vleče iz mladostnega sprejemanja bluesovske in gospelovske glasbe. Žal se ni uspel širše uveljaviti, izjemno pa ga cenijo glasbeni kolegi in njegovi učenci.

Samo muzika France Kapus - glasbenik in dirigent

Bil je pobudnik dveh pomembnih zasedb – Akademskega plesnega orkestra in zasedbe Ad Hoc, ki ji je dirigiral in začrtal umetniško pot. France Kapus je pronicljiv jazzovski mislec in soustvarjalec jazzovskega dogajanja v Sloveniji vse od konca druge svetovne vojne do danes. Kapus je imel tudi pomembno vlogo pri ustanovitvi jazzovskega šolanja na srednji stopnji. Z ustanovitvijo zasebnega zavoda je bil tudi v šolstvu predhodnik danes tako opevane zasebne pobude. Pozneje je jazzovski oddelek posvojila državna Srednja glasbena in baletna šola. France Kapus je bil tudi duša in srce Društva glasbenikov Slovenije in Jazzovskega društva. Še vedno neutrudno in z velikim zanimanjem spremlja in spodbuja mlade slovenske jazzovske glasbenike in jim pomaga pri uveljavljanju.

Jazz session Gard Nilssen’s Supersonic Orchestra

Posnetek koncerta norveške zasedbe z avstrijskega Saalfeleden jazz festivala

Jazzovska jutranjica Dobro jutro jazzarji!

Michel Camilo: Spain (Corea) Dee Dee Bridgewater: Come Sunday (Ellington) Pat Metheny: Opening (Metheny) Peter Herbolzheimer: Festive Minor (Mulligan) Patti Austin: How High The Moon (Morgan) Milt Jackson: O, Lady Be Good (Gershwin) Wayne Shorter: Bachianas Brasileiras No.5 (Heitor Villa-Lobos) Herbie Hancock: Summertime (Gershwin) Mel Torme: Just One of Those Things (Porter) Gregory Porter: Liquid Spirit (Porter)

Orkestralni jazz Louie Bellson Explosion

Že pri 15-ih letih je prvi v zgodovini uporabil dva bas bobna. Velikan med jazzovskimi bobnarji je igral z največjimi, med njimi so bili Count Basie, Duke Ellington. Sarah Vaughan, Benny Goodman, Tommy Dorsey in Blue Mitchell.

Jazz avenija Ronnie Cuber – in memoriam

Poslušajte glasbo izvrstnega solista na bariton saksofonu Ronnieja Cuberja. 7. oktobra lani se je za vedno poslovil, star 80 let. Cuber je bil rojen na božični dan leta 1941 v Brooklynu v New Yorku. O njegovem otroštvu in šolanju nismo izbrskali nobenih pomembnejših podatkov. Glasbeno pot je začel v mladinskem orkestru na jazzovskem festivalu v Newportu pod vodstvom Marshalla Browna in nadaljeval v zasedbah pozavnista Slida Hamptona, trobentača Maynarda Fergusona, kitarista Georgea Bensona, za nekaj mesecev se je pridružil tudi orkestru Woodyja Hermana. Nato je snemal predvsem albume z lastnimi zasedbami.

Jazz Ars Vibrafonist Milt Jackson – ob stoletnici rojstva

Prvi dan novega leta je minilo natanko sto let od rojstva tega morda najpomembnejšega vibrafonista vseh časov. Jackson je bil po Redu Norvu in Lionelu Hamptonu tretji jazzovski vibrafonist – in postal ter ostal je najpomembnejši. Popolnoma je spremenil slog igranja svojega instrumenta. Milt Jackson je bil virtuozni improvizator v hitrem tempu ter zelo senzibilen interpret baladnega repertoarja. Rad je imel melodično plat izražanja, rad je tudi igral blues, ki ga je prefinjeno vtkal v svoje igranje. Na samostojnih glasbenih projektih se je v petih desetletjih oziroma drugi polovici dvajsetega stoletja izkazal kot vodilni vibrafonist bebopa in potem mainstream jazza.

Tretje uho mathias rüegg - The Blue Piano

"Glasba je glasba, to je to!" je izjavil Duke Ellington. In z njim se strinja mathias rüegg, ko izdaja novi dvojni avtorski cd. Prvih 18 pesmi je komponiral na poezijo pesnikov iz različnih obdobij, vse od osemnajstega pa do dvajsetega stoletja. Izvedla sta jih mlada glasbenika, baritonist Benjamin Harasko (letnik 1995) in pianistka Soley Blümel (letnik 2008).

Jazz session Trondheim Jazz Orchestra & Jason Moran

Eden najboljših norveških orkestrov je na Saalfelden Jazz Festivalu v Avstriji nastopil s slovitim pianistom Jasonom Moranom.

Jazzovska jutranjica Dobro jutro jazzarji

Poslušajte naslednje izvajalce in skladbe: Dave Grusin: I'Ve Got Plenty of Nothin' (Gershwin) Kandace Springs: Solitude (Ellington) Janez Gregorc: aMate (Gregorc) Carmen Souza: Song For My Father (Silver) Bob Mintzer: Aha (Mintzer) Melissa Stylianou: My One And Only Love (Mellin) Chicago: Moonight Serenade (Miller) Dee Dee Bridgewater: Caravan (Tizol) Chet Baker: Alone Together (Schwartz)

Kratka radijska igra Feri Lainšček: Zakonski in nezakonski otrok

Greta in Laci se v kratkih dvanajstih minutah pogovorita o težavah njunega zakonskega življenja, povezanih predvsem z dlje časa trajajočo nezvestobo, ki pa se izkaže za dvorezen meč. Režiser je Aleš Jan, dramaturginja: Vilma Štritof, tonski mojster: Jure Culiberg, glasbena opremljevalka pa Darja Hlavka Godina. Ženo igra Maša Derganc, Moža pa Borut Veselko. Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 1998.

Radijska igra Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi

Protagonistka Hana se po več letih iz mesta vrne nazaj v Gogo, kjer se je primorana soočiti ne le s hinavskimi sokrajani, temveč predvsem z lastno otroško travmo. Vsesplošno pričakovanje dogodka, ki se kar ne zgodi, postopoma razgrinja vso zatohlost kraja in pokvarjenost njenih prebivalcev. Režiser: Jože Valentič Prirejevalka: Zarika Snoj Verbovšek Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Mirko Marinšek Avtorica izvirne glasbe: Larisa Vrhunc Hana – Mojca Fatur Tarbula – Marijana Brecelj Afra – Zvezdana Mlakar Klef, šepavec in glas moškega – Ivan Rupnik Umrli naddavkar – Bogomir Veras Gospa Tereza – Ljerka Belak Komi Otmar Prelih – Pavle Ravnohrib Grbavec Teobald – Branko Jordan Gospa Prestopil – Majda Grbac Pisar Klikot – Matej Recer Kaps – Jožef Ropoša Julio Gapit – Brane Grubar Mirna žena – Mojca Ribič Nekdo drug – Matija Rozman Pijani slikar – Janez Starina Punca – Ana Facchini Gospa Župecki – Marinka Štern Mesarjev Konrad – Boris Kerč Drugi glasovi in množica - Zvonka Pangršič, Brane Pangršič, Samo Gašperšič, Maša Valentič in Alenka Kovačič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2006.

Kratka radijska igra Ciril Zlobec: Dvoje

Poetična kratka radijska igra je zvočni mozaik izbranih Zlobčevih pesmi. Režiserka in prirejevalka: Elza Rituper Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Mirko Marinšek Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 1992

Radijska igra Dominik Smole: Antigona

Junakinja, ki je najbolj prisotna ravno v svoji odsotnosti, v svojem delovanju postane univerzalen simbol nezlomljivega boja za resnico in etiko, to pa presega vsakršne družbene in ideološke opredelitve – tudi za ceno življenja. Dramsko besedilo je eno izmed štirih izbranih za šolski esej pri pisnem delu izpita splošne mature iz slovenščine. Režiserka: Irena Glonar Prirejevalec in dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Ismena – Maša Derganc-Veselko Kreon – Ivo Ban Haimon – Jurij Zrnec Teiresias – Vlado Novak Paž – Uroš Smolej Stražnik – Aleš Valič Glasnik – Zvone Hribar Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2005

Radijska igra Cvetka Bevc: Perpetum mobile

Tkalke v svoje mreže usodno vpletejo zgodbo saksofonista. Tudi ko se njegova zgodba konča, to ni konec – tkalke znova pričakujejo nekoga, ki mu pletejo mreže, in kroženje, ki obvladuje celoten cikel človekovega življenja, se nadaljuje. Režiser: Igor Likar Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Mirko Marinšek Glasbena oblikovalka: Cvetka Bevc Avtor izvirne glasbe: Lado Jakša Prva tkalka z visokim glasom – Nataša Ralijan Druga tkalka s srednjim glasom – Olga Kacjan Tretja tkalka z globokim glasom – Štefka Drolc Mož s saksofonom – Aleš Valič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 1992.

Kratka radijska igra Fran Saleški Finžgar: Prerokovana

Zvočna vinjeta z dokumentarnim ozadjem prepleta župnikov notranji monolog in njegovo seznanitev faranov z razglasom o splošni mobilizaciji zaradi začetka prve svetovne vojne. Režiserka in dramaturginja: Špela Kravogel Tonski mojster: Miha Jaramaz Župnik – Pavle Ravnohrib Oče – Brane Grubar Gospodar – Lotos Vincenc Šparovec Mati – Violeta Tomič Cerkovnik – Jernej Gašperin Bralec razglasa – Blaž Šef Ženski zbor – Tamara Avsenik, Monika Fele, Manca Vidic, Tajda Jovanović Moški zbor – Brane Grubar, Lotos Vincenc Šparovec, Jernej Gašperin, Blaž Šef Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2014

Radijska igra Marko Švabić: Kritično poročilo

Najvišja univerzalna birokratska oblast, imenovana Visoki triumvirat modrih, si zada nalogo, da bo osvetlila eksistenco mladega junaka. Avtor je v svoji igri v obliki reportaže igrivo zapisovanje življenjskih dejstev prepletel s poetično-ironičnim razmerjem do krutega, vendar v svojem bistvu banalnega in nesmiselnega sveta. Režiser je Igor Likar. Dramaturg: Pavel Lužan. Tonski mojster: Miro Marinšek. Glasbeni opremljevalec: Ivo Meša. Prvi triumvir je Radko Polič, Drugi triumvir – Polde Bibič, Tretji triumvir – Majda Potokar, Komentator – Tomaž Terček, Delavec – Ivo Ban, Kmet – Janez Eržen, Upraviteljica – Štefka Drolc, Pripovedovalka – Judita Zidar, Nekdo – Boris Cavazza, Glas – Majolka Šuklje, Zajedljiv ženski glas – Marijana Klanšek, Zvočnik – Srečo Špik, Otroški glas – Vesna Pernarčič, Mama – Majda Grbac, Mladenič pa Vojko Zidar. Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 1986.

Kratka radijska igra Matjaž Jarc, Jaka Jarc: Pesem siren

V zvočni impresiji poskušata avtorja s filozofsko-poetičnim premislekom o ljudski rezijanski pesmi, ki se s svojimi štirimi konci vsakič konča drugače, zajeti prvinske odmeve mitov o usodi sveta. Režiser: Matjaž Jarc Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Staš Janež Glasbena svetovalka: Jasna Vidakovič Glasova – Kristijan Muck in Nadja Jarc Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija avgusta 2005 v koprodukciji Radia Slovenija in Zavoda za ustvarjalnost Hymnos

Radijska igra Franček Rudolf: Hop, Cefizelj

Zabavna satira, ki jo je avtor postavil v okolje sodobnih Butal, prevprašuje družbene razmere, v katerih posamezniku ostaja le še vodilo: Lovi v kalnem, da preživiš, in vse, kar te ovira pri tem, razglasi za politično in družbeno škodljivo. Pa se takšna mentaliteta res obrestuje? Režiser: Franček Rudolf Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena opremljevalka: Larisa Vrhunc Robert Cefizelj – Boris Cavazza Ivanka, Cefizljeva žena – Saša Pavček Mimoidoči – Srečo Špik Mimoidoča – Marijana Brecelj Potnik – Ivo Ban Miličnik – Dare Valič Predsednik hišnega sveta – Tone Kuntner Sodelovala sta še Majda Kohek in Laci Cigoj Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 1989.

Radijska igra Saška Rakef: Tolkalo

V Dolini odkrijejo nove verjetnostne zaloge zemeljskega plina, a jih lahko izčrpajo le s takim postopkom, ki povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega. Igra je preplet fikcije in dokumentarnega gradiva, ki prevprašuje ne samo okoljevarstveno problematiko, temveč tudi vprašanje novinarske etike in medijske manipulacije. Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: Saška Rakef Tonski mojster: Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina David Goljat – Gaber Kristjan Trseglav Dalila Samson – Barbara Vidovič Radijska napovedovalca – Igor Velše in Miha Zor Tonski mojster Matjaž – Matjaž Miklič Glasbena urednica Darja – Darja Hlavka Godina Bralca reklam – Lucija Grm in Ivan Lotrič Z izjavami so sodelovali člani civilne iniciative. Uredništvo igranega programa Igra je bila posneta v Gledališču Glej avgusta 2015 in montirana v studiih Radia Slovenija februarja 2016.

Kratka radijska igra Vinko Möderndorfer Omejen rok trajanja

Kaj razmišlja v življenju razočaran posameznik, ki je na življenje prilepljen le še s površino podplatov? Priredba črtice Vinka Möderndorferja je pretresljiva metaforična zgodba o samomorilcu. Režisrka in prirejevalka: Irena Glonar Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina On – Uroš Smolej Natakar – Slavko Cerjak Ženska – Ljerka Belak Valerija – Saša Mihelčič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija maja 2000

Bogoslužje Prenos maše iz cerkve sv. Marka v Kopru

Mašo prenašamo iz cerkve sv. Marka v Kopru. Daruje jo župnik Ervin Mozetič, poje pa Ansambel sv. Marka.

Musica sacra Mira, zlato, kadilo

Mira, zlato, kadilo je naslov zgoščenke s hrvaškimi ljudskimi in drugimi božičnimi pesmimi, ki s svojo lepoto očarajo, a jih skoraj ne poznamo. Na zadnjo nedeljo pred svečnico jim boste lahko prisluhnili v izvedbi Zbora Hrvaške Radiotelevizije ter zborovodij Vedrane Zrnić, Ivane Sabolović in Vinka Vladovića. Posnetki so nastali leta 2018, v Medškofijskem semenišču v Zagrebu.

Sedmi dan Duhovnik Reher o izzivih duhovniškega poklica

Upokojeni profesor slavistike, katoliški duhovnik Srečko Reher iz Maribora premišljuje o izzivih duhovniškega poklica: celibatu, svobodi in družini.

Sledi večnosti Duhovnik Martin Golob in novinar Lojze Grčman o pisanju knjižne uspešnice; Golob: ne ukvarjam se s svojim medijskim vplivom na ljudi

V Katoliški cerkvi 24. januarja praznujejo god svetega Frančiška Saleškega, cerkvenega učitelja in zavetnika katoliških novinarjev. Med slovenskimi duhovniki med najbolj medijsko prepoznavne osebnosti sodi Martin Golob, župnik v Župniji Grosuplje, ki je ustvaril skupaj z novinarjem spletnega portala Aleteia Lojzetom Grčmanom knjižno uspešnico Na spletni prižnici. Golob kot sv. Frančišek Saleški v srednjem veku išče poti, kako ljudem oznanjati Boga, se pa ob tem ne ukvarja s svojim vplivom na ljudi. Pisanje knjige pa je za oba avtorja izjemna izkušnja.

Bogoslužje Prenos maše iz cerkve sv. Marka v Kopru

Neposredni prenos sv. maše iz cerkve sv. Marka v Kopru. Mašuje župnik Ervin Mozetič, poje pa ansambel svetega Marka.

Musica sacra V tednu molitve za edinost kristjanov – Z duhovno glasbo Williama Byrda

Od smrti tega vélikega angleškega poznorenesančnega skladatelja letos mineva 400 let. V mladosti je pisal liturgične skladbe za anglikansko cerkev, pozneje je postal katoličan in začel je ustvarjati glasbo za katoliško bogoslužje. Zavezanost katoliški veri, medtem ko je služil protestantskemu monarhu, je bila razlog za številne boleče paradokse in spore, nenehna čustvena napetost mu je bila hkrati v ustvarjalni navdih in kraljica ga je, vsemu navkljub, izredno cenila in občudovala.

Sledi večnosti Razlike med krščanskimi Cerkvami niso pomembne, če uresničujejo ljubezen do Boga in sočloveka

Letošnji teden molitve za edinost kristjanov – ki je eden izmed ekumenskih dogodkov – poteka pod svetopisemskim geslom Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. Krščanske cerkve v Sloveniji v omenjenem tednu organizirajo več dogodkov po svojih cerkvah; največkrat se kristjani različnih veroizpovedi zberejo pri ekumenskem bogoslužju. O sporočilu tedna molitve, sodelovanju med Cerkvami pri nas in njihovi morebitnem še tesnejšem povezovanju premišljujejo celjski katoliški škof Maksimilijan Matjaž, evangeličanski škof Leon Novak, pravoslavni celjski paroh Goran Šljivić in superintendent evangelijskih binkoštnih kristjanov Daniel Grabar.

Sedmi dan Cerkveni očetje o molitvi

Na Teološki fakulteti v Ljubljani je potekalo slovensko patristično popoldne, kjer so različni sogovorniki izpostavili pomen starih cerkvenih očetov. Kaj se lahko naučimo iz puščavništva, kje najdemo Sv. Cirila in Metoda v slovenski literaturi, kdo je bil Viktorin Ptujski? Pod črto bomo z dr. Miranom Špeličem analizirali dogodek in izpostavili pomembne poudarke.

Bogoslužje Prenos maše iz cerkve sv. Marka v Kopru

Iz župnijske cerkve svetega Marka v Kopru neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Ervin Mozetič, poje pa ansambel svetega Marka.

Musica sacra Musica sacra - Božična glasba z ansamblom The King's Singers

Božični čas po stari navadi traja vse do svečnice; do takrat so postavljene tudi jaslice in do takrat se pri liturgiji pojejo božične pesmi – ne le pri nas, tudi drugje po svetu. Pobožično razpoloženje si tokrat lahko pričarate z glasbo različnih tujih avtorjev: Francisa Poulenca, Herberta Howelsa, Ariela Ramireza, Mela Torméja in drugih, zvenela bo v izvedbi vokalnega ansambla The King's Singers.

Musica sacra Božična glasba z ansamblom The King's Singers

Božični čas po stari navadi traja vse do svečnice; do takrat so postavljene tudi jaslice in do takrat se pri liturgiji pojejo božične pesmi – ne le pri nas, tudi drugje po svetu. Pobožično vzdušje si tokrat lahko pričarate z glasbo različnih tujih avtorjev – Francisa Poulenca, Herberta Howelsa, Ariela Ramireza, Mela Torméja in drugih, zvenela bo v izvedbi vokalnega ansambla The King's Singers.

Spomini, pisma in potopisi Esther Kinsky: Rombo

Odlomek iz romana Esther Kinsky Rombo (2022), v katerega so vpleteni spomini sedmih prebivalcev doline v vasici po Kaninom na območju Furlanije, ki jo je 6. maja (in nato še septembra) 1976 prizadel hud potres. Ta potres je zaznamoval tudi Posočje. Rombo je italijanska beseda za podzemno grmenje pred potresom. Esther Kinsky je bila rojena leta 1956 v Engelskirchnu, živi v bližini Vidma. Je prevajalka, romanopiska, pesnica in esejistka. Knjiga je napisana v obliki kratkih poglavij z naslovi, ves čas se menjajo pričevanja oziroma spomini sedmih oseb in opisi dogajanja pred, med in po potresu. Napisana je v strnjenem, strogem in hkrati liričnem slogu. Prevod Miriam Drev, interpreta Pia Zemljič in Benjamin Krnetić, tonski mojster Matjaž Miklič, režija Ana Krauthaker in Špela Kravogel. Urednica oddaje Staša Grahek. Leto nastanka 2023.

Humoreska tega tedna Jaroslav Hašek: Švejk spet pri svoji marškompaniji

Zadnja izmed januarskih humoresk, posvečenih češkemu pisatelju Jaroslavu Hašku in njegovemu nepozabnemu Švejku. Delo z naslovom Prigode dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni je izhajalo med letoma 1921 in 1923 in je ostalo nedokončano - leta 1923 je Hašek namreč umrl - in namesto načrtovanih šestih delov so ostali samo trije. Odlomek iz poglavja s konca tretje knjige govori o tem, kako se je Švejk vrnil v svojo marškompanijo. Prevajalec Jože Zupančič, interpret Primož Pirnat, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra Sonja Strenar in Urban Gruden, režiserka Špela Kravogel. Urednica oddaje Staša Grahek. Leto nastanka 2023.

Lirični utrinek William Butler Yeats: Ko stara boš in siva

Irski pesnik William Butler Yeats, eden najpomembnejših evropskih književnikov, se je rodil leta 1865 v Dublinu. Poleg pesmi je pisal tudi lirična dramska besedila in eseje, med katerimi izstopa Vizija iz leta 1925, v kateri pesnik predstavi svoj osebni filozofski nazor. Navdih je črpal iz misticizma, irske mitologije in ezoterike. Pesem Ko stara boš in siva govori o minljivosti. Prevajalec Veno Taufer, interpret Branko Jordan.

Literarni nokturno Carson McCullers: Odsevi v zlatem očesu

Ameriška pisateljica Carson McCullers je napisala več dobrih romanov in več jih je tudi prevedenih v slovenščino. Žal pa v slovenščino ni preveden njen roman Odsevi v zlatem očesu, po katerem je John Huston posnel istoimensko mojstrovino. V oddajo smo uvrstili uvodni odlomek, ki nekoliko predstavi glavne osebe romana in daje slutiti, zakaj in kako se bodo zapletle človeške usode. Režiser je Klemen Markovčič, interpret Željko Hrs, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, mojster zvoka Matjaž Miklič, prevajalec in urednik oddaje pa Marko Golja. Produkcija leta 2017.

Lirični utrinek César Vallejo: Odsoten

César Vallejo je perujski pesnik, ki je živel v prvi polovici 20. stoletja. Njegova poezija je že pred začetkom nadrealizma v svetovni umetnosti vsebovala nekatere nadrealistične prvine. Izražala je univerzalne teme, povezane s človekovim obstojem, pesnik pa je v njej izkazal izjemno občutljivost za trpljenje soljudi. Vallejo se je rodil v majhni, odmaknjeni vasici v Andih; to ga je močno zaznamovalo. Leta 1938 je po hudi bolezni umrl v Parizu. Interpret je Branko Jordan. Pesmi je prevedel Ciril Bergles.

Literarni nokturno Zlatko Kraljić: Achtung Auschwitz

Pesnik Zlatko Kraljić je leta 2017 pri KUD Apokalipsa objavil večjezično pesniško zbirko (v slovenščini, poljščini in angleščini) z naslovom Achtung Auschwitz. Kot je v uvodni besedi zapisala dr. Magdalena Dyras, je v njegovem primeru vedenje o travmatični preteklosti in izkušnjah žrtev rodila silno empatijo in željo, da bi skrbno rekonstruiral tuje trpljenje, skoraj do občutka fizične bolečine. V Literarnem nokturnu ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta lahko slišimo nekaj Kraljićevih pesmi. Avtor literarnega dela Zlatko Kraljić, režiserka Špela Kravogel, interpret Primož Pirnat, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, mojster zvoka Urban Gruden, urednik oddaje Marko Golja. Produkcija 2023.

Odprta knjiga na radiu Drago Jančar: To noč sem jo videl 15/24

»To noč sem jo videl je mojstrsko zasnovan roman, napisan v izčiščenem slogu, z veliko mero posluha za jezikovno karakterizacijo prvoosebnih pripovedovalcev ter skrbi za detajle. Skozi petero perspektiv se počasi kakor mozaik sestavlja poslednja noč zakoncev Zarnik, vrhunec pa prinese izpoved partizana Jeranka, zadnjega po vrsti, ki tragični konec podkrepi s sanjskimi, skoraj nadrealističnimi prividi o tem, kar naj bi se v resnici zgodilo. Čeprav je Veronika središče pripovedi in gonilna sila fabule, sama nikoli ne spregovori – o njej v njenem imenu vedno pripovedujejo drugi. Takšna prisotnost v odsotnosti deluje kot potujitveni efekt, ki okrog junakinje splete avro polresničnosti, kar v zgodbo vnaša pridih sanjske neizogibnosti, ob tem pa prepričljivo vzpostavi odnos posameznega pripovedovalca do Veronike in individualnost njegovega glasu« (Ana Geršak, S knjižnega trga). Interpret: Branko Jordan Režiser: Klemen Markovčič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarka: Suzana Köstner Mojstra zvoka: Urban Gruden, Smiljan Greif Produkcija Uredništvo igranega programa in ZKP RTV Slovenija. Posneto v studih Radia Slovenija v oktobru 2022.

Lirični utrinek Anne Sexton: Oh

Ameriška pesnica Anne Sexton se je rodila leta 1928 v državi Massachusetts v Združenih državah. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je pisala izpovedne pesmi, v katerih je spregovorila o nekaterih dotlej tabuiziranih temah, kot so depresija, samomor, ženska seksualnost in splav. Leta 1967 je za pesniško zbirko Živeti ali umreti dobila Pulitzerjevo nagrado. Prevajalka Tina Poglajen, interpretka Saša Mihelčič.

Literarni nokturno Miljana Cunta: Ura

Pesnica Miljana Cunta je nase opozorila že s svojo prvo knjigo poezije Za pol neba, ki je leta 2010 izšla pri založbi Beletrina in bila nominirana za Jenkovo in Veronikino nagrado. Tej knjigi sta sledili zbirka Pesmi dneva z umetniškimi fotografijami Dušana Šarotarja, izšla je pri založbi KUD Logos, in Svetloba od zunaj, ki jo je izdala založba Mladinska knjiga. Lani pa je Miljana Cunta na 22. Pesniškem turnirju, ki je potekal v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru, s pesmijo Ura postala vitezinja poezije in bila uvrščena tudi v ožji izbor za nagrado Fanny Haussmann 2022. Ob pesmi Ura boste lahko slišali še dve avtoričini novi daljši pesmi Sprehod in Pav. Avtorica literarnega dela: Miljana Cunta, režiserka: Špela Kravogel, interpretka: Vesna Jevnikar, glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina, mojstra zvoka: Sonja Strenar in Urban Gruden, urednika: Matej Juh in Tina Kozin, leto produkcije: 2023.

Literarni večer Jana Bodnárová: na vrtovih / pod droni

Jana Bodnárová je eno najizvirnejših sodobnih slovaških literarnih imen; izdala je približno 30 knjig za odrasle in otroke, odkar je leta 1990, pri štiridesetih, izdala svoj prvenec. Njena posebnost je, da je dosegla široko priznanje na skoraj vseh področjih književnega ustvarjanja. Njeno ustvarjanje zaznamujejo fragmentarnost, eliptičnost, asociativnost, senzualnost in intuitivnost. Avtor oddaje in prevajalec Andrej Peric, interpret... glasbena opremljevalka tonski mojster režija Urednica oddaje Staša Grahek. Leto nastanka 2023.

Lirični utrinek Rabindranath Tagore: Moje želje

Rabindranath Tagore je bil bengalski pesnik, filozof in vsestranski umetnik. Za drobno zbirko pesmi z naslovom Gitanjali, Žrtveni spevi ali Darovanke v slovenskem prevodu je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Ta zbirka ga je na zahodu uveljavila kot mistični glas stare indijske duše, ki hrepeni po zlitju z Bogom. Pesem z naslovom Moje želje. Prevajalec Alojz Gradnik. Interpretacija Milan Štefe. Posneto 2014.

Ocene Duše otoka

V majhni in skromni vaški skupnosti na Irskem, katere osišče sta pivnica in cerkev, se nenadoma prekine dolgoletno prijateljstvo. Colm, violinist in ljubiteljski skladatelj, sporoči preprostemu Pádraicu, da ga ne želi več videti, ob vsakem njegovem poskusu nadlegovanja pa si bo odrezal po en prst. To, kar sprva deluje kot bežen izbruh moške trme v okolju, v katerem ravno ne primanjkuje robustnežev, se začne stopnjevati v spiralo absurda. Kot je položaj na trenutke že smešen, je obenem tudi smrtno resen; priče smo globoki eksistencialni drami, v kateri si ljudje ne morejo kaj, da ne bi bili žrtve svojih lastnih značajev, pri čemer ni preproste zamejitve na krivce in žrtve. V novi celovečerni mojstrovini dramatika, scenarista in režiserja Martina McDonagha Duše otoka se srečamo s potujitvenim učinkom že v prvem prizoru, ki združi tipično bolgarsko ljudsko pesem in tipično zahodnoirsko priobalno pokrajino. Glasbo za film je prispeval Carter Burwell, ki sicer ni edina vez McDonagha z bratoma Coen; film namreč prežema podobno črnohumorno razpoloženje. Delo, v katerem posmeh ne prevlada nad sočutjem in razumevanjem vseh vpletenih, zelo posrečeno preigrava kar nekaj človeških grehov in zapovedi. V stranski vlogi se na nekonvencionalen način znajde tudi katoliški duhovnik, ob strani pa vse skupaj opazujeta macbetovska vešča in vaški idiot. Vse je nekako na robu karikature, a McDonagh lovi po tem robu kot avtorski virtuoz ravnotežje med komičnim in tragičnim, med nečimrnostjo in melanholijo, da pridejo na plan različne plasti človeških značajev. Celovečerec bi bil po vseh svojih sestavnih delih težko bolj irski, kot je, pri čemer smo priča prečudoviti, skoraj slikarski upodobitvi podeželja izpred natanko stoletja, naseljenega z ne tako idilično človeško skupnostjo. Hkrati pa je film s svojim minimalizmom težko bolj univerzalen. Dogaja se na podlagi državljanske vojne; med prijateljema, skoraj bratoma, ki stopnjujeta kljubovalnost in tih, samouničevalen, neracionalen spor do neslutenih razsežnosti. Dogaja se v brezperspektivnem okolju, iz katerega je težko izstopiti. V tem duhu je mogoče razumeti tudi konec filma, ki je glede na graditev napetosti izrazito frustrirajoč in nekatarzičen. A popolnoma smiseln in v resnici dobro poznan − v tem svetu sprava ni zares mogoča, v najboljšem primeru lahko privede do nekega stanja strpnosti, pa še ta pojem ima v svojem korenu trpljenje. Letos boste težko našli bolj Sloveniji na kožo pisan film, kot so to Duše otoka.

Ocene Ne misli, da bo kdaj mimo

Vsestranski glasbenik in skladatelj Tomaž Grom je po Komaj čakam, da prideš postregel še z drugim eksperimentalnim filmom. Ob njegovi zvočni spremljavi smo si ga lahko ogledali v dvorani Slovenske kinoteke. Tudi drugi naslov nakazuje na določen manko, hrepenenje predpostavlja odsotnost. Podobnosti pa se ne končajo pri poimenovanju, temveč gre za sledenje obliki in poetiki, ki ju je avtor zastavil že v prvencu. Tudi tokrat se srečamo s kolažem videoposnetkov iz vsakdanjega okolja, ki si sledijo v hitrem ritmu, pri čemer je bistvo njihovega učinka v intuitivni montaži. Posnetki, nastali s kamero, pritrjeno na dron, prikazujejo nekaj mesecev avtorjevega življenja. Gibljemo se po Berlinu, Ljubljani, morskih in podeželskih krajih, vmes zaidemo v Zagreb. Znotraj teh krajev pa vstopamo v javne in intimne prostore. Podobe se menjajo z veliko hitrostjo. Kamera privzema vlogo spomina. Kar vidimo na platnu, je dejansko strukturirano kot človeški spomin, le da manj pozabljivo in zato bolj neusmiljeno. S tem, ko tehnologija vstopi v proces pomnjenja, se ta potuji. Minevanje kot skrajno intimna izkušnja se spoji z zunanjim pogledom, v katerem je upravljavec drona izenačen z vsemi preostalimi gledalci. Osebnost spomina je iztrgana. To prinaša bolečino, istočasno pa zareza pomeni tudi določeno osvoboditev. Šele brezosebna tehnologija nas loči od strasti, strahov, upov in pričakovanj. Vsa ta teža je zdaj prenesena v digitalni svet in v splošno javnost. Grom skozi filmski medij še enkrat izvaja nekakšno samooperacijo. Istočasno pridobimo še nekaj. S tem, ko je spomin povnanjen, ko je subjektivna izkušnja objektivirana, se nam odpre čudež vsakdanjosti. Veličastna predstava naključij, pisanost sveta, njegova velika mašinerija, v katero je vpet minljivi človek, nas prav v sprejemanju s to minljivostjo spravi v stanje čuječnosti. Svet obstaja z nami in brez nas. Ko torej naslov pravi “ne misli, da bo minilo”, je v tem nekaj bolečega in čudovitega hkrati.  Prav takšno videnje vsakdanjosti, ustvarjanje potujitev, je značilno tudi za Gromovo glasbeno ustvarjanje, ki v veliki meri temelji na improvizaciji. Ko igra s svojim obrabljenim kontrabasom, ustvarja prostor za igro naključij, ki odpira pomembne uvide. Gromova spremljava filma je temeljila na ponavljajočem se sprožanju klavirskega šuma in nostalgičnem, pritajenem šumu vrtenja vinilne plošče. Avtor, ki se ukvarja tudi z glasbo za gledališče, je dobro izkoristil tudi sam prostor dvorane ter nam z različnimi zvoki na izjemno izostren in komaj zaznaven način sugeriral tudi iz drugih kotov. Če smo posvetili pozornost glasbi, smo opazili tudi določen ritem znotraj podob, ponavljajoči se vzorec montaže, ki se zarezuje v posneti čas.  S tem pa je film še na novi ravni postavil vprašanje razmerja med avtorstvom in doživetim časom. Kdo zmaga v igri življenja, film, njegov režiser ali gledalci? Morda pa sploh ne gre za zmagati, temveč za to, da skozi film razpremo nove možnosti izkušanja samih sebe. Drugi film Tomaža Groma, tako kot prvi, skozi umetniško igrivost razpre vedro in otožno filozofsko globino.

Ocene Tadej Golob: Koma

Piše: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Novo delo pisatelja Tadeja Goloba z naslovom Koma bi zvrstno lahko označili za kriminalni roman, vendar je vsebinsko in formalno še veliko več, lahko bi ga imeli tudi za družbenokritični roman in celo neke vrste mestni roman. Pisatelj opisuje koronski čas, piše o slovenski politični razklanosti in vlogi tedanje vodilne stranke ter navaja ulice, ceste in poslopja, kjer se vse skupaj dogaja. Prestolnica je opisana natančno in slikovito, tudi o njeni okolici in zdraviliškem kraju je mogoče izvedeti marsikaj zanimivega. Golobovo literarno delo je tudi literarizirana psihološka študija človeških nravi, poglabljanje v protagonistovo doživljanje in počutje po planinski nesreči, iskanje odrešilne bilke ter reševanje iz stiske in telesne ogroženosti po usodnem padcu. Izkušen alpinist Taras Birsa, antijunak zgrmi v prepad in komaj ostane živ. Ko se zbudi iz kome, se mu zazdi, da se je znašel v čisto novem in drugačnem svetu. To je čas epidemije, zapiranja in vsakršnega omejevanja. Ljudje so sprti, dogaja se marsikaj, česar prej ni bilo, policija med protesti uporabi vodni top in solzivec. Ozračje v času kužne bolezni je tesnobno in zadušljivo. Glavni lik višji inšpektor Taras Birsa delno ohranja svojo človeško podobo, znano iz prejšnjih Golobovih romanov in televizijske ekranizacije. Še vedno je temačen, vase zaprt, redkobeseden in trmast človek, zvest samemu sebi. »Tarasu so šli doslej debeluhi na živce. Pravzaprav so bili del širše množice, ki mu je šla na živce. Na slab dan so se ob debeluhih v njej znašli še kadilci, pijanci, razvajenci, verski blazneži, proticepilci, desničarji, levičarji in sredinski, pa vegani, homeopati, ljubitelji narodnozabavne glasbe, rapa, tehna, hiphopa, in kar je še tega, vsi nastopajoči v resničnostnih šovih oziroma vsi, ki so imeli kar koli opraviti z njimi, hipiji, starci, njegova generacija in mlajši, tisti, ki so ga vikali, in tisti, ki ga niso, cestni divjaki in mečkači …« Huda nesreča, zaradi katere ga je dalo zdravniško osebje za štirinajst dni v komo, povzroči nekatere spremembe njegove osebnosti in počutja. Sodelavci namigujejo, da je šele zdaj postal človek ali skoraj človek. Birsa se marsičesa ne spomni, hkrati pa marsikaj vidi bolj jasno in se čudi spremembam v družbi. Dogajanje je vse kaj drugega kot demokracija. Taras Birsa telesno zelo trpi in le počasi okreva, najbolj ogrožajoče pa je to, da je padec povzročil izbris tistega, kar se je dogajalo v preteklosti, tudi raziskovanja zločina. Sodelavka Tina Lanc, nekdanja Tarasova skrivna ljubica, ves čas išče stik z njim in skuša njegov spomin obuditi tako, da v tretji osebi napiše poseben dosje, literariziran zapisnik ali že skoraj roman o inšpektorjevi vlogi pri razkrinkavanju zapletenega kriminalističnega primera. Tinina pripoved je natisnjena v ležečem tisku in je neke vrste roman v romanu. Višji inšpektor lahko bere o sebi, marsikaj je še dodano in popestreno. V nesreči je izgubil veliko telesnih zmožnosti, okrepil in zbistril pa se je občutek za podrobnosti in medčloveške odnose. Telo je izdajalsko, Birsa se kar nekaj časa premika s hojico in pri tem občuti bolečine, težave mu povzroča tudi srbenje, a nemoč se postopoma spreminja v novo moč in vztrajnost. Morda je roman tudi neke vrste hvalnica življenja, vsekakor pa je obsežno, več kot štiristo strani dolgo delo velika umetnina, na videz realistično pisanje, napisano z veščo pisateljsko roko in v marsičem inovativno. Pisatelj seveda ohranja vse zahteve dobrega kriminalnega romana – od napetosti, nepredvidljivosti, iskanja materialnih dokazov in argumentov do sklepanja, pričakovanj in razkritja zločina. Kriminalistični in forenzični postopki ter spoznanja nevroznanosti o človekovem spominu so opisani poznavalsko in strokovno neoporečno. Tadej Golob je napisal moderni roman v najboljšem pomenu te besede, večplasten, zanimiv, vsebinsko vznemirljiv, jezikovno izbrušen in slogovno izbran. Marsikaj v njem je najbrž prepis realnosti in prikaz avtorjevih osebnih doživetij, toda to sploh ni poglavitno, kajti za velike umetnine velja, da so napisane tako, kot da se je vse, kar je v njih, v resnici zgodilo. Sodelavka Tina ohranja spomin na ljubezensko avanturo, življenjska sopotnica Alenka je sumničava, sodelavca sta svojeglava, vendar dobronamerna. Taras nekdanji mladi ljubici naravnost pove, da se je v partnerico Alenko znova zaljubil. Med njima že več kot dvajset let, ki sta jih preživela skupaj, vladata zavezništvo in prijateljstvo, po nesreči mu Alenka, s katero ni uradno zvezan, vsak trenutek stoji ob strani. Birsovi nadrejeni so samopašni in podrejeni vladajoči politiki ter pripravljeni prikriti dejstva o zločinu, ki govori sam zase in se je v resnici zgodil. Kritične besede so izrečene tudi na račun slovenskega sodstva. V romanu je mogoče prepoznati nekatere politike, osumljence in njihove žrtve. Za oprostitev obtoženca si na uličnem protestu glasno prizadevajo celo starši umorjenega moškega. Pisatelj Tadej Golob je zapisal, da se je Taras Birsa zbudil v nov svet in se znašel v kolektivni blaznosti. Veliko stvari mu jemlje vero v človeštvo, toda zaveda se, kako je kljub vsemu dragoceno, da je sploh še živ ter da lahko ostane in vztraja v tem kaotičnem svetu, kakršen koli pač je.

Ocene Cvetka Bevc: Sled ognjenega svinčnika

Piše: Tatjana Pregl Kobe Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Pesnica, pisateljica, muzikologinja in scenaristka Cvetka Bevc je v pesniški zbirki Sled ognjenega svinčnika premišljeno oblikovala svojevrsten žanr lirične biografije pisateljice, publicistke in feministke Zofke Kveder. Pesmi omogočajo pogled v psiho ženske s preloma iz 19. v 20. stoletje, ko je bil feminizem pri nas še v začetkih. Zofka Kveder je bila ena izmed literarnih ustvarjalk, ki je bila zaradi svojega dela v življenju pogosto napadana in omalovaževana, v zadnjem času pa ji – tudi kot prvi pisateljici, uvrščeni v nacionalno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev – vrsta znanstvenih in filmskih obravnav, monografskih publikacij in izdaj prinaša zasluženo vrednost in odmevnost. Poezija je osebno pisanje, najintimnejša pripoved iz sebe, le redko se pesnice ali pesniki odločajo za portrete drugih osebnosti. Le včasih si nadenejo maske, ki govorijo iz ust mitoloških, literarnih ali drugih bitij, ki niso pesnice ali pesniki sami. V tem kontekstu si je Cvetka Bevc izposodila masko druge govorke, s katero priča o svojem pogledu na svet, saj se, resnici na ljubo, izkušnje žensk v obeh časih v marsičem prekrivajo. Tako je lahko ¬– ne le dokumentarno kot v scenariju – temveč kot lirska govorka vstopila v protagonistkino bitko, ob kateri se je ta razvila v polnokrvno žensko in ustvarjalko. In se vtihotapila tudi v Zgodbo takoj na začetku zbirke: »Svet pod gladino zadrgeta v nejasnosti, / da ji pokaže privid neskončnega. // Potem splava na obrežje. Njeno drgetanje razpara jutro. / Vse to je nekoč že videla.« V zbirki Sled ognjenega svinčnika je pesniški jezik Cvetke Bevc trd, resničen, neobložen z melanholičnimi metaforami ali dramatičnimi prispodobami; zazrt v preteklost projicira na ekran današnjosti lastna spoznanja. In zato v enem izmed sedmih citatov izpostavi tudi portretirankine besede: »Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti.« Tako kot je bilo za Kvedrovo najbolj zanimivo pisati o tem, kar človek doživlja, je pogled v njen pogumni, čeprav večinoma tragični svet tudi v Cvetki Bevc obudil neko drugo noto. Osvestil jo je in kot slap je nastala lirična izpoved, ki pred ogledalo postavlja tudi današnji čas, sodobno doživljanje in mišljenje mnogih žensk. Pesnica v zbirki Sled ognjenega svinčnika preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje simbolno metaforično, s čimer v svoji težnji po zvestobi izvirni ideji izrabi dostop do širokega kroga bralcev. Zakaj mi ni bilo dovolj eno, čeprav pozorno branje te pesniške zbirke? Najbrž zato, ker se v zbirki prepletata dve lirski govorici in je težko izluščiti tisto osebno pesničino od objektivne, ki se navezuje na zgodbo pisateljice Zofke Kveder. Kako ločiti eno od druge? In zakaj? Če sploh. Ali se sodobna poezija z angažiranim pristopom lahko implementira v zavest današnjega bralca, mu lahko vcepi hierarhijo vrednot, temelječo na preteklih vrednotah? Pisateljica Zofka Kveder je v svojih delih govorila o odnosu žensk do lastnega telesa, do spolnosti, prostitucije, posilstev, zakona brez ljubezni, prezgodnje poroke in zakona iz materialne koristi. »Utišam gibanje bokov, / moji koraki se mešajo s kletvicami / pristaniških delavcev in mornarjev. / Oplazi me vinjena sapa mimoidočega. / Varna sem, nisem ona, si šepetam. // … Stečem do najbližje krčme. / Že posojam svoj glas tistim, / ki ne morejo govoriti. / Napišem prvo besedo. / Začetek zgodb.« Vse to se trpko in kruto niza tudi v pesmih Cvetke Bevc, ki sledi pisateljičini življenjski zgodbi med letoma 1888 in 1920. V nekronološko upesnjeni zbirki sledi pisateljici, ki se je zavzemala za emancipirano žensko, ustvarjalko in izobraženko ter želela dokazati, da je samostojna ženska lahko tudi soproga in mati. Sledi avtorici, ki je tudi v leposlovnih delih prikazovala ovire, ki ženskam preprečujejo pot do neodvisnosti. In ki o tem ni le pisala, temveč je tako tudi živela. Tako se pesnici med priklonom Zofki Kveder in feminizmu pridruži še iskanje vzporednic. Zaradi vseh stisk ženski liki v delih Zofke Kveder trpijo, v nekaterih besedilih izgubijo razum ali se odločijo za prostovoljno smrt. Tudi dvakrat poročeni materi treh deklic ni bilo prizaneseno z ločitvami in prevarami, kot tudi nikoli ni prebolela bolečine ob smrti prvorojenke v času študija v Pragi. »Ne spomni se, kolikokrat / je ustvarjala nov dom, / med vsako selitvijo ugibala, / če bo ta mogoče zadnji, / ker bo tokrat vanj / naselila zmaje, da bodo požrli / pomanjkanje. In bo zmagovalka / vsaj nad lakoto. Neplačanimi računi. / Nesrečno ljubeznijo. Praznim listom. / Delom v razpadanju noči.« Pesmi Cvetke Bevc imajo osnovo v pisateljičinem življenjepisu in v večinoma feminističnih stališčih iz njene literarne dediščine. Opazno je, da se pesmi med seboj podpirajo, si pripadajo, se spogledujejo s preteklostjo in hkrati povsem pripadajo sedanjosti. Kajti svet ni nič bolj prizanesljiv, nič manj mračen, nič bolj prisrčen. Pesmi so sistematično urejene v sedem razdelkov s sedmimi različno dolgimi pesmimi, pred vsako je predpesem, pisana v prvi osebi in poudarjena z drugačno tipografijo. V vsakem razdelki je ena pesem enovrstična, ki – poleg povednega naslova – kot akcent sodeluje pri pripovednemu nizu. Prav ta deluje kot metulj, ki s svojim pretresljivim dotikom nagovarja bralca, z njim ustvari posebno presežno komunikacijo, ga vznemiri in s tem spodbudi, da sam sebe odkriva in spreminja v skladu z lastnimi nagibi in občutki o tem, kdo je in kdo lahko je. Pesniška komunikacija z bralcem pri tej zbirki ustreza sestopu z zgodovinskega odra, pri čemer gre za intimno osebni in ne vzvišeni nagovor. Ne didaktičen, ne ideološki. Da ne bo pomote, čustveno doživljajske pesmi o portretiranki Zofki Kveder niso alter ego pesnice Cvetke Bevc! Čeprav se skozi protagonistkino podobo svetlika kot blag odsev tudi njena senca, je to vendarle lirski projekt – upesnjena podoba izjemne pisateljice in feministke. Ki ji, ko postaja senca svoje sence in tema v telesu teme, besede znova pripadajo. Tako dragocene v današnjem času, ki dosežke ženske emancipacije žal na mnogih koncih sveta potiska v stoletje oddaljeni čas.

Ocene Avgust Strindberg: Mrtvaški ples

// Premiera drame Augusta Strindberga Mrtvaški ples v SNG Drama Ljubljana 18. jan. 23// NAPOVED: V ljubljanski Drami so sinoči uprizorili Mrtvaški ples, igro iz poznega obdobja švedskega dramatika in pisatelja Augusta Strindberga v režiji Eduarda Milerja. Besedilo iz začetka prejšnjega stoletja v poznejšem prevodu Janka Morda je pred postavitvijo doživelo domala restavracijo – korenito jezikovno in stilistično predelavo ter priredbo; pedantno delo sta opravili lektorica Tatjana Stanič in dramaturginja Žanina Mirčevska. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj: August Strindberg MRTVAŠKI PLES (1901) – po prevodu Janka Modra Avtorska ekipa: AVTORICA PRIREDBE in DRAMATURGINJA Žanina Mirčevska AVTORICA JEZIKOVNE PREDELAVE in LEKTORICA Tatjana Stanič REŽISER in AVTOR GLASBENEGA IZBORA Eduard Miler SCENOGRAF Branko Hojnik KOSTUMOGRAFKA Jelena Proković AVTOR VIDEA Atej Tutta OBLIKOVALKA SVETLOBE Mojca Sarjaš Igralska zasedba EDGAR Igor Samobor ALICE Nataša Barbara Gračner KURT Bojan Emeršič ALAN Domen Novak JUDIT Eva Jesenovec KRISTINA Petra Govc

Ocene Strah in beda Tretjega rajha

Slovensko mladinsko gledališče je na odrske deske ljubljanskega Kina Šiška premierno postavilo predstavo "Strah in beda Tretjega rajha", ki je nastala po motivih istoimenske Brechtove drame. Predstavo, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma, si je ogledal Matic Ferlan. PREMIERA 17. 1. 2023, Kino Šiška - Center urbane kulture, Katedrala ZASEDBA Režija: Sebastijan Horvat Koreografija: Ana Dubljević Prevod: Urška Brodar Priredba besedila in dramaturgija: Milan Ramšak Marković Scenografija: Igor Vasiljev Kostumografija: Belinda Radulović Glasba: Drago Ivanuša Oblikovanje svetlobe: Aleksander Čavlek Lektorica: Mateja Dermelj Vodja predstave: Liam Hlede Nastopajo: Lina Akif Damjana Černe Janja Majzelj Jerko Marčić Ivana Percan Kodarin Matej Recer Blaž Šef Stane Tomazin Matija Vastl

Ocene Lev Nikolajevič Tolstoj: Oblast teme

Režija: Maša Pelko Dramaturga: Tatjana Doma, Rok Andres Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Skladateljica: Mateja Starič Svetovalec za odrski gib: Klemen Janežič Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Lektorica: Živa Čebulj Svetovalka za govor in kontekst: Tatjana Stanič Nastopajo: Pjotr, bogat kmet – Andrej Murenc Anisja, njegova žena – Lučka Počkaj Akulina, Pjotrova hči iz prvega zakona – Eva Stražar Anjutka, hči iz drugega zakona – Nika Vidic, k. g. Nikita, njihov delavec – Lovro Zafred Akim, Nikitov oče – Aljoša Koltak Matrjona, njegova žena – Barbara Medvešček Marina, dekle sirota – Maša Grošelj Mitrič, delavec – Urban Kuntarič Premiera: 13. 1. 2023

Ocene Fabelmanovi

Ocena filma Izvirni naslov: Fabelmans Režiser: Steven Spielberg Nastopajo: Michelle Williams, Gabriel La Belle, Paul Dano, Seth Rogen, Judd Hirsch Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Polavtobiografski film Stevena Spielberga Fabelmanovi se uvršča v skupino nostalgičnih pripovedi o odraščanju, ki so jih uveljavljeni režiserji posneli v zadnjih letih. Lani smo si denimo lahko ogledali Sladičevo pico Paula Thomasa Andersona in Božjo roko Paola Sorrentina, ki je avtobiografski na podoben način kot Fabelmanovi. Na drugi strani lahko vzporednico iščemo v Tarantinovi samonanašalnosti, ki vrhunec doseže s filmom Bilo je nekoč v Hollywoodu iz leta 2019. Gre, skratka, za razmah nekega žanra, ki postaja nekoliko utrujajoč. Uveljavljeni umetniki se v zrelih letih skozi nostalgično patino in z večjimi ali manjšimi ščepci mitologizacije ozirajo nazaj v svojo mladost, za kar potrošijo več milijonov dolarjev. A vendarle nas kljub ponavljajočim se vzorcem ti filmi vendarle pritegnejo. Fabelmanovi so poleg tega tipična zgodba o ameriški srednjerazredni družini, o ameriški judovski družini, ameriškem geniju in ameriških sanjah, o ameriških petdesetih in šestdesetih letih. Po svoje je ta žanr do velike priljubljenosti že pred desetletji pripeljal pisatelj Philip Roth. Na ravni same zgodbe od Fabelmanovih ne moremo pričakovati nič posebne izvirnosti. Njihov čar se skriva v treh stvareh: v izjemni kinematografski čutnosti, v izjemnem občutku za zgodovinske podrobnosti in v skromnosti. Barve, kostumografija in kadri nas ob pomoči spontano vzniklih detajlov popeljejo naravnost v petdeseta. Spielbergu se uspe ogniti nostalgiji in prav s tem, da nam tisti čas prikaže kot običajnega, pri tem pa poudarja drobne namige, vzpostavi igro podobnosti in razlik, ki pritegnejo pozornost in povedo nekaj pomenljivega o ameriški civilizaciji. S tem ko se ogne samomitologizaciji in tudi svojo mlajšo različico prikaže kot dokaj običajno, prepusti prostor zgodbi družinskih članov, sošolcev, deklet in široki paleti drugih likov, ki uspešno zapolnjujejo pisano fresko. Spielberg, skratka, dopusti, da prek njega film pravzaprav govori zgodbe o drugih, pri tem pa vpelje še zgodbo o filmu samem. Kaj lahko o drugih in o času pove film kot medij? Medij, ki pripoveduje, dokumentira, razkriva, arhivira, se spominja in manipulira? Umetnost, ki ni toliko plod posameznikove veličastne ekscentričnosti, kot je posameznik sam njen plod. Čeprav Fabelmanovi, kot rečeno, niso najizvirnejši film, lahko očarajo s tem, da nikoli ne obljubljajo več, kot lahko dajo, in nas ravno zato presenečajo s svojimi malimi preboji.

Ocene Vsa ta lepota in prelivanje krvi

Ocena filma Izvirni naslov: All the Beauty and the Bloodshed Režiserka: Laura Poitras Nastopajo: Nan Goldin Piše: Petra Meterc Bere: Eva Longyka Marušič Politična drža umetnice Nan Goldin njeno ustvarjalnost prežema že od samega začetka, ko je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začela s fotoaparatom v rokah dokumentirati življenje sebe in svoje urbane skupnosti. Laura Poitras si je v dvournem dokumentarnem filmu zadala zahtevno nalogo, saj ta vzporedno poteka na več ravneh, vendar pa premišljeno plastenje pripovednih niti, ki predstavljajo osebno življenje Nan Goldin, njeno umetniško delo in boj proti farmacevtski industriji, nikoli ne deluje prenasičeno ali nedosledno. Odraščanje Nan Goldin sta močno zaznamovali tradicionalna vzgoja ameriških predmestij in prezgodnja tragična smrt starejše sestre. Pozneje je svojo novo družino našla v takrat še močno marginalizirani newyorški skupnosti LGBT, ki je postala tudi njen osrednji navdih za dokumentiranje tem ljubezni, spolnosti, spoprijemanja s HIV-om, intimnopartnerskega nasilja in drugih. Njena umetnost je bila zato vedno neposredna. Zanima jo intima, prav iz nje pa izhajajo tako vizualni premisleki o političnem kot njen aktivizem. Ko spoznavamo umetničino življenje, avtoričino pripoved spremljajo fotografije, v tovrstno kronološko popisovanje pa se v premišljenem ritmu vrivajo posnetki delovanja gibanja P.A.I.N., s katerim je Nan Goldin v zadnjih letih, potem ko je tudi sama premagala odvisnost od protibolečinskih zdravil, bila bitko z družino Sackler. Sacklerji, eni od glavnih lastnikov podjetja Purdue Pharma, so s prodajo močno zasvajajočega protibolečinskega zdravila Oxycontin zaslužili več milijonov, obenem pa z reklamiranjem zdravila kot nezasvajajočega več milijonov Američanov pahnili v odvisnosti, od katerih si ne bodo opomogle še generacije. Družina si odpustke v družbi že leta kupuje s filantropskim udejstvovanjem, denimo z donacijami svetovnim umetniškim ustanovam. V teh pa so razstavljena tudi dela Nan Goldin, zaradi česar se je ta namenila, da bo institucije prepričala, naj ime te družine umaknejo s svojih sten. V filmu tako spremljamo protestne akcije skupine P.A.I.N., njene sestanke in razprave o tem, kako se lotevati boja, ki se vse prevečkrat zdi kot tisti med Davidom in Goljatom. Dokumentarni film Vsa ta lepota in prelivanje krvi je še eden v nizu pomembnih filmskih dokumentov sodobnega časa, ki jih je zasnovala Laura Poitras. Če gre pri avtorici za precej tradicionalen pristop k dokumentarnemu žanru, pa je predvsem lotevanje kompleksnih družbenih tem tisto, kar odlikuje njene filme, in to je, predvidevamo, vodilo tudi žirijo v Benetkah. Ta je jeseni filmu dodelila glavno nagrado, ki je tako šele drugič v zgodovini festivala šla v roke dokumentarnemu filmu.

Ocene Dedek gre na jug

Ocena filma Režiser: Vinci Vogue Anžlovar Nastopajo: Boris Cavazza, Vlado Novak, Zala Đurić, Goran Navojec, Senko Velinov, Jasna Diklić, Maruša Majer, Nenad Tokalić, Ksenija Mišič, Jonas Žnidaršič, Dario Varga, Primož Pirnat, Timon Šturbej Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Dedek gre na jug je film ceste, ki ga žanrsko lahko uvrstimo med kriminalke in komedije, pri tem pa ima močan element tudi glasba. Zgodba je osredotočena na ostarela glasbenika Borisa in Vlada, ki se s starim avtodomom odpravita iskat Borisovo izgubljeno ljubezen, ko jima pot prekriža mlada Esma, ki je kot priča umora na begu pred gangsterji. Čeprav se film začne izrazito akcijsko, kmalu prevladata dramski in komični del zgodbe, skupaj s parado skorajda absurdnih likov, ki jih trojica sreča na poti v Makedonijo. Ja, dedek gre bistveno dlje proti jugu, kot je šla babica. Film je v konceptu in razpoloženju vreden naslednik kultne uspešnice Babica gre na jug iz leta 1991, ki jo je posnel takrat še študent Vinci Vouge Anžlovar. Ta se v novem filmu vrača kot režiser, scenarist, montažer in soavtor glasbe. Babica gre na jug je bil prvi slovenski film, ki je prišel v kinematografe v novi državi in se je takrat zdel kot dober znanilec sprememb usmeritev domače produkcije. Stavil je na komedijo in glasbo in predvsem želel gledalca spraviti v dobro voljo. Žal so v treh desetletjih le redki filmi sledili temu vzoru, a Dedek gre na jug je med njimi. K temu pripomore tudi odlična zasedba, z Borisom Cavazzo, Vladom Novakom in Zalo Đurić v glavnih vlogah. Film že od samega začetka vzpostavi trden odnos med Borisom in Vladom, skozi skorajda nenehno pričkanje pa predstavi tudi dovolj osebne zgodovine in tega, kar ju žene, da nosita film. Resda njuni dialogi občasno dobijo nekoliko gledališki patos, predvsem pri daljših izmenjavah, kar režiser sicer skuša odpraviti z izdatno uporabo montaže in kamere, ki pa se vedno ne obnese. Z igro in občutkom za komedijo se izkaže tudi Zala Djurić, ki je poleg obeh dedkov v vlogi Esme tudi edini celosten lik. Drugi zasedejo precej manj časa pred kamero in zapolnjujejo stereotipe, da se zgodba čim bolj dinamično premakne naprej. A prav pri njih se izkaže kakovost scenarija in igralcev, saj liki, na primer morilca v podobi Maruše Majer in Nenada Tokalića ter romska tihotapca, ki ju odigrata Hrvat Goran Navojec in Makedonec Senko Velinov, filmu dodajo humor, patos in karizmo. Hkrati to ne velja za vse stranpoti, ki jih ubere zgodba, a pri dobri uri in pol ne izgubi tempa, tudi ko se prepusti glasbi. No, morda bi morali reči predvsem, ko se prepusti glasbi, saj je ta ravno tako odlična, kot je bila pri predhodniku, in ostane z gledalcem tudi po odhodu iz kina.

Ocene Carlos Pascual: Nilski konji v puščavi

Piše: Katarina Mahnič Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše V Nilskih konjih v puščavi je 24 besedil, ki so bila prvič objavljena v prilogi časopisa Dnevnik Objektiv med decembrom 2016 in avgustom 2021, vsaj tako je razbrati iz kazala na koncu knjige. Pogosto se mi zdijo knjige znanih in malo manj znanih ustvarjalcev, sestavljene iz njihovih zbranih kolumn ali raznoraznih člankov, nekakšno recikliranje. Kot da bi bilo treba zgrabiti trenutek, kovati železo, dokler je vroče, tako se mi zdijo. Ne zasluži si ravno vsak dnevni ali tedenski zapis, da je ohranjen v knjigi, včasih zaradi kakovosti mimogrede napisanega, včasih zaradi »potrošnosti« te aktualnosti. Carlos Pascual je ena od izjem, ki potrjujejo pravilo. Mehičan, ki že več kot desetletje živi v Sloveniji in ni, po njegovih besedah, nikjer na svetu tako težko vzpostavil novega življenja kot v Ljubljani, je prav na naših tleh resnično zasijal kot pisatelj. Za Nezakonito melanholijo, inovativno, prav nič tipično mešanko med spomini, kroniko in kratko zgodbo, od katerih bi bila vsaka lahko podlaga za novelo ali roman, je leta 2021 dobil nagrado novo mesto za najboljšo kratkoprozno zbirko. Prav zaradi ubrane raznorodnosti gradiva in vešče porazdelitve (besedila si ne sledijo po datumih, kot so izhajala v časopisu) tudi Nilski konji v puščavi delujejo kot celota, z rdečo nitjo, tako značilno za Pascuala: kolegialnost, prijateljstvo, odnos do okolja, sočloveka, življenja nasploh, seveda v luči tako slovenskega kot mehiškega uma in vsakdana. Pa še nekaj pisatelju pomaga pri doseganju učinka lahkotnosti, pa naj piše o še tako resnih temah. Za to se ima zahvaliti svoji rodni domovini in lepo izrazi v poglavju Potujoči vitez: »Virus poetične norosti nam je v latinskoameriško kulturo v precejšnji meri vbrizgnil dobri stari Miguel de Cervantes, ki se v svojem življenju prav gotovo ni posvečal dobro premišljeni in načrtovani literarni karieri. Toda njegov junak še vedno jaha po tem svetu in v rokah nosi prapor v imenu tistih, ki ne štejejo zgolj rezultatov, ki se ne pokorijo drugim in se ne ozirajo na to, čemur večina ljudi pravi 'zdrava pamet'.« Morda je poleg latinskoameriške »poetične norosti«, ki jo Carlos Pascual najlepše izrazi v skorajda magično-realističnem prizoru polnočnega avtobusnega postanka v samotni obcestni restavraciji v eseju Hvalnica nerazumnim odločitvam, njegova največja odlika, da piše angažirano in prijazno, kar na slovenskem književnem prizorišču ni prav pogosto. Angažirano pisanje pri nas zna biti jezno, agresivno, intelektualno vzvišeno, žaljivo, zafrkantsko; včasih pa preveč »pocukrano« in v zaključnih rešitvah popreproščeno. Tudi se glasno in oblastno loteva (samo navidezno) pomembnejših tem, kot je Pascualova skrb za »dva aksolotla v diaspori« iz naslovne zgodbe, ki se prav tako kot nilski konji, ki so včasih živeli na Arabskem polotoku, zaradi izgube habitata ne moreta vrniti tja, od koder prihajata. Odličen ekološki diskurz o uničevanju našega planeta z bežnim pomenljivim vprašanjem: Koliko mojih sosedov se, prav tako kot aksolotla v akvariju, vsak dan vedno znova zaletava ob steklene stene svojega bivanja? Carlos Pascual, ki se ima, mimogrede, za zmernega pesimista, zna iz vsake, tudi visokoadrenalinske avanture, narediti preprost, običajen dogodek s pomenljivim sporočilom. Nič ni podučevanja, nič »venmetanja«, češ, kaj jaz vse vem in kaj vse sem doživel. Pomaga mu seveda tudi izostren pogled tujca na slovenske družbene in gospodarske razmere, ki pa nikoli ni v ospredju. Še vedno so to zgodbe, resnični dogodki in resnični ljudje, ob katerih pisatelj premisli in zapiše marsikatero modro in s humorjem obarvano misel, ki pa zadene bolj kot ne vem kakšno žuganje s prstom. Kako je na primer prvič v Sloveniji slišal, da nečesa ni mogoče popraviti, saj »gre Mehičanu kaj takega z jezika tako težko kot Slovencu tisto, ko mora na glas priznati, da se ves čas ne utaplja v delu«. Kako je prijatelj Latinoameričan, poročen s Slovenko in živeč v Sloveniji, dejal, naj ga po smrti upepelijo in pepel stresejo v Savo, »da ne bo od mene ostalo nič v teh krajih. Nočem, da moji ostanki obtičijo nekje, kjer je prijateljstvo tako malo vredno«. Kako globoke razlike med ljudmi, ko je življenje mirno in varno, v drugačnih okoliščinah izginejo. »Zakaj se zdi, da v tragedijah postanemo boljši ljudje? In zakaj prizadevanja za skupno dobro uplahnejo takoj, ko so razmere za življenje stabilnejše, in se, tako se zdi, čez noč spet spremenimo v samozadostne pošasti?« Kako ga vsaka pomlad napolni z nekakšnim bratstvom in solidarnostjo; »do vseh, ki so skupaj z mano – čeprav ne poznam njihovih imen – preživeli še eno zimo, kakor človek preživi ponesrečeno potovanje na čolnu sredi grozovitega neurja«. Kako sta ljubezen in prijateljstvo zanj resnična samo takrat, ko izničimo željo po zgolj lastni dobrobiti: »Oblike, ki jih prevzema to 'izničenje' se razlikujejo glede na kulturne značilnosti, toda trgovanje z ljubeznijo in prijateljstvom je podobno na vseh koncih sveta«. In kako, kljub temu da tiskana beseda izginja, ne premore navdušenja, »da bi z enakim entuziazmom preklopil na družbene platforme, ki ohranjajo pozornost vseh; Twitter mi je enako tuj kot Lady Gaga«. Nilski konji v puščavi so še ena knjiga Carlosa Pascuala, katere všečnost, humornost in navidezna preprostost ne izničujejo njene globoke sporočilnosti in ponekod že kar preroškega uvida v psiho modernega človeka. So gladko in neobremenjeno branje v težkih in zmedenih časih, v katerih živimo, ker očitno še nismo razvili »zmožnosti brezsramnega izgubljanja časa«, kar je, kot se pošali pisatelj, »v Ljubljani enako zločinu zoper človeštvo«.

Sobotni operni večer Vincenzo Bellini: Norma iz Aix-en-Provencea

Zares ni mogoče ne ceniti tega Bellinijevega dela, za katero sta značilna njegov resni, mehkobe polni ton in preprosta odkritosrčnost.

Zborovski panoptikum Božični koncert Šaleškega akademskega pevskega zbora

7. januarja je imel Šaleški akademski zbor božični koncert v glasbeni šoli v Velenju. Naša ekipa ga je posnela, zato se mu bomo lahko posvetili v današnji oddaji, in sicer izbranim stavkom iz Petite messe solennelle/Male slovesne maše Gioacchina Rossinija in kantate Sveta noč Andreja Makorja. Za komentarje smo prosili zborovodkinjo Danico Pirečnik, tudi dobitnico srebrne plakete JSKD.

Neposredni prenos Mozartina 2 - Letni časi

Na drugem koncertu iz cikla Mozartine 2023 je nastopil leta 1982 v Rusiji rojeni Andrei Provotorov, ki ima za sabo bogato glasbeno delovanje, od leta 2014 pa je član Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, v katerem deluje kot namestnik koncertnega mojstra. V teh letih je Provotorov v Sloveniji aktiven tudi kot solist, za glasbeni arhiv RTV Slovenija pa je posnel tudi več redko izvajanih virtuoznih skladb. Rdeča nit koncerta so letni časi. Tako Benečana Vivaldija kot Argentinca Piazzollo je očarala menjava letnih časov in muzikalnost sprememb njihovega ritma. In prav to je navdušilo tudi glasbenike Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki se bodo skupaj z Andrejem Provotorovom vživeli v obe občutelji letnih časov in poslušalcem odprli nova obzorja z zanimivim zlitjem dveh svetov zvena in sloga.

Kulturna panorama Z Vitom Žurajem se pogovarjamo po premieri njegove opere Blühen (Razcvet), ki jo je napisal po naročilu Frankfurtske operne hiše.

Pregled kulturnih dogodkov začenjamo s predstavitvijo programa letošnjega festivala Borštnikovo srečanje; nadaljujemo v Frankfurtu, v katerem je prva izvedba opere Blühen, Razcvet, skladatelja Vita Žuraja prejela imenitne odzive. Predstavili bomo tudi letošnjo prejemnico Tischlerjeve nagrade Milko Kriegl, program Art, s katerim NLB-skupina spet začenja naložbe v sodobno umetnost, in dve razstavi. V Lutkovnem gledališču v Ljubljani vabijo na ogled razstave Otroci gledalci, v galeriji Fotografija pa razstavlja Mankica Kranjec. Oddajo Kulturna panorama pripravljamo v uredništvu za kulturo tretjega programa – Programa Ars. Glasbena oprema: Tina Ogrin, tonska mojstrica je Klara Otorepec, urednica je oddaje Tina Kozin.

Izbrana proza Robertson Davies: Umorjeni in duhovi na sprehodu

Kanadski pisatelj Robertson Davies je živel med letoma 1913 in 1995 in velja za nekakšnega očaka kanadske literature. Njegov opus je zelo obsežen. Napisal je več trilogij, v katerih se je temeljito poglobil v kanadsko zgodovino in posebnosti tamkajšnjih krajev in ljudi. V romanu Umorjeni in duhovi na sprehodu iz leta 1991 zgodbo pripoveduje novinar Connor Gilmartin, ki ga umori ženin ljubimec, nato pa nekako post festum obišče torontski filmski festival, na njem pa se pred njim odvrti panorama filmov o njegovi lastni družinski preteklosti in prelomnih dogodkih osamosvojitve ameriških držav izpod britanske vladavine. Odlomek opisuje njegovo prababico Anno, premožno gospo, vdovo britanskega častnika, ki s svojimi tremi otroki v kanuju emigrira v Kanado. Prevajalka je Miriam Drev, interpretka Vesna Jevnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra Sonja Strenar in Urban Gruden, režiserka Špela Kravogel. Redaktorica Staša Grahek. Leto nastanka je 2023.

Humoreska tega tedna Jaroslav Hašek: Švejk spet pri svoji marškompaniji

Zadnja izmed januarskih humoresk, posvečenih češkemu pisatelju Jaroslavu Hašku in njegovemu nepozabnemu Švejku. Delo z naslovom Prigode dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni je izhajalo med letoma 1921 in 1923 in je ostalo nedokončano - leta 1923 je Hašek namreč umrl - in namesto načrtovanih šestih delov so ostali samo trije. Odlomek iz poglavja s konca tretje knjige govori o tem, kako se je Švejk vrnil v svojo marškompanijo. Prevajalec Jože Zupančič, interpret Primož Pirnat, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra Sonja Strenar in Urban Gruden, režiserka Špela Kravogel. Urednica oddaje Staša Grahek. Leto nastanka 2023.

Arsove spominčice Arsove spominčice

Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.

Arsove spominčice Arsove spominčice

Predvajamo skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.

Nedeljsko operno popoldne Operne zvezde

Pojejo odlomke iz del Mozarta, Porpore, Bizeta, Rote, Arditija, Aljabjeva in Verdija.

Bogoslužje Prenos maše iz cerkve sv. Marka v Kopru

Mašo prenašamo iz cerkve sv. Marka v Kopru. Daruje jo župnik Ervin Mozetič, poje pa Ansambel sv. Marka.

Musica sacra Mira, zlato, kadilo

Mira, zlato, kadilo je naslov zgoščenke s hrvaškimi ljudskimi in drugimi božičnimi pesmimi, ki s svojo lepoto očarajo, a jih skoraj ne poznamo. Na zadnjo nedeljo pred svečnico jim boste lahko prisluhnili v izvedbi Zbora Hrvaške Radiotelevizije ter zborovodij Vedrane Zrnić, Ivane Sabolović in Vinka Vladovića. Posnetki so nastali leta 2018, v Medškofijskem semenišču v Zagrebu.

Domov V živo Podkasti Spored Kontakt