Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če zapustite stran, se bo predvajanje prekinilo. Izberite:
Nedavno je v Slovenski kinoteki gostovala Kinoteka Severne Makedonije s programom, ki so ga sestavljali žanrsko raznovrstni filmi iz različnih obdobij. Program je ponudil odlično priložnost za pregled zgodovine makedonske kinematografije – ta se je začela že leta 1905 s filmi bratov Manaki, fotografskih in filmskih pionirjev na področju Balkana in tedanjega Osmanskega cesarstva. Njun prvi film, Tkalke, je prikazoval njuno babico Despino pri tkanju. Zelo pomembni so bili tudi etnografski filmi, med njimi filmi prve makedonske režiserke in scenaristke, pionirke etnofilma Vere Kličkove, pa makedonska animacija. Pregled zgodovinskega ozadja pojasnjuje mednarodni uspeh sodobnih makedonskih celovečernih filmov – in o njem je govoril direktor Kinoteke Severne Makedonije Vladimir Angelov. Na fotografiji sta brata Janaki in Milton Manaki.
Četrti koncert cikla Kromatika 2022/23 Simfonični orkester RTV Slovenija dirigent in solist: Lio Kuokman Program: George Gershwin: Rapsodija v modrem Aaron Copland: Simfonija št. 3
Na sklepnem koncertu jubilejnega 40. Festivala Radovljica 2022 je nastopil znani nemški vokalni ansambel Die Singphoniker, ki letos tudi sam praznuje štirideseto obletnico obstoja. Njihov spored je združil glasbo Carla Orffa in zabavne pesmi, ki jih je v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja izvajala skupina Comedian Harmonists. Kombinacija je nepričakovana, a avtor slavne kantate Carmina Burana se je navduševal nad omenjenim ansamblom in to je razvidno v njegovih skladbah.
Islandija ima zgodovino velike mitologije. Na podlagi enega izmed islandskih mitov je nastal najznamenitejši spev Völuspa, jasnovidka, prerokinja, ki je osrednji del zbirke skandinavskih pesnitev Edda. Pripoveduje o rojstvu bogov, njihovih otrocih, o svetem drevesu Yggdrasil, o vojni med bogovi, konča pa se z Ragnarokom, Somrakom bogov.
Lahko bi rekli, da proteini podpirajo tri vogale tiste hiše, katere kompleksnost zajamemo z na videz preprosto besedo življenje. Ne samo, da beljakovine v pretežni meri tvorijo celice in tkiva, še pomembneje je, da pravzaprav predstavljajo temeljni jezik, nekakšno abecedo življenja. Kajti prav prek njihove interakcije poteka vsa signalizacija in se odvijajo vsi ključni življenjski procesi. Tako seveda ni presenetljivo, da so napake in 'komunikacijski šumi' v teh interakcijah lahko pogosto vir težav oziroma bolezni. Pa tudi - na drugi strani -, da se nam z vse bolj poglobljenim razumevanjem teh procesov odpirajo povsem nove možnosti, kako z natančno ciljanim pristopom nasloviti točno določeno problematično mesto v kompleksni proteinski komunikaciji. Poti in možnosti je veliko, v današnjih Podobah znanja pa se bomo podrobneje posvetili t. i. inducirani razgradnji proteinov, ki je v zadnjem obdobju izredno živahno in obetavno področje raziskav. To je tudi področje, na katerem aktivno deluje tudi doc. dr. Izidor Sosič s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.
César Aira, eden izmed vélikih sodobnih argentinskih pisateljev, ni le izjemno plodovit ustvarjalec, pač pa tudi inovativen, radoveden in se kot tak rad poigrava z mejami leposlovnih zvrsti, sploh romana. Slovenskim bralcem ni neznan: pri nas je gostoval leta 2011, in sicer na festivalu Fabula, prevedeni imamo tudi dve njegovi knjigi: Epizoda v življenju popotnega slikarja je izšla pri založbi Beletrina, delo Kako sem postal nuna pa pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa. Obe je poslovenila Marjeta Drobnič, s katero tudi razmišljamo o nekaterih osnovnih značilnostih avtorjeve poetike.
Nedavno je v Slovenski kinoteki gostovala Kinoteka Severne Makedonije s programom, ki so ga sestavljali žanrsko raznovrstni filmi iz različnih obdobij. Program je ponudil odlično priložnost za pregled zgodovine makedonske kinematografije – ta se je začela že leta 1905 s filmi bratov Manaki, fotografskih in filmskih pionirjev na področju Balkana in tedanjega Osmanskega cesarstva. Njun prvi film, Tkalke, je prikazoval njuno babico Despino pri tkanju. Zelo pomembni so bili tudi etnografski filmi, med njimi filmi prve makedonske režiserke in scenaristke, pionirke etnofilma Vere Kličkove, pa makedonska animacija. Pregled zgodovinskega ozadja pojasnjuje mednarodni uspeh sodobnih makedonskih celovečernih filmov – in o njem je govoril direktor Kinoteke Severne Makedonije Vladimir Angelov. Na fotografiji sta brata Janaki in Milton Manaki.
Četrti koncert cikla Kromatika 2022/23 Simfonični orkester RTV Slovenija dirigent in solist: Lio Kuokman Program: George Gershwin: Rapsodija v modrem Aaron Copland: Simfonija št. 3
Na sklepnem koncertu jubilejnega 40. Festivala Radovljica 2022 je nastopil znani nemški vokalni ansambel Die Singphoniker, ki letos tudi sam praznuje štirideseto obletnico obstoja. Njihov spored je združil glasbo Carla Orffa in zabavne pesmi, ki jih je v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja izvajala skupina Comedian Harmonists. Kombinacija je nepričakovana, a avtor slavne kantate Carmina Burana se je navduševal nad omenjenim ansamblom in to je razvidno v njegovih skladbah.
Islandija ima zgodovino velike mitologije. Na podlagi enega izmed islandskih mitov je nastal najznamenitejši spev Völuspa, jasnovidka, prerokinja, ki je osrednji del zbirke skandinavskih pesnitev Edda. Pripoveduje o rojstvu bogov, njihovih otrocih, o svetem drevesu Yggdrasil, o vojni med bogovi, konča pa se z Ragnarokom, Somrakom bogov.
Lahko bi rekli, da proteini podpirajo tri vogale tiste hiše, katere kompleksnost zajamemo z na videz preprosto besedo življenje. Ne samo, da beljakovine v pretežni meri tvorijo celice in tkiva, še pomembneje je, da pravzaprav predstavljajo temeljni jezik, nekakšno abecedo življenja. Kajti prav prek njihove interakcije poteka vsa signalizacija in se odvijajo vsi ključni življenjski procesi. Tako seveda ni presenetljivo, da so napake in 'komunikacijski šumi' v teh interakcijah lahko pogosto vir težav oziroma bolezni. Pa tudi - na drugi strani -, da se nam z vse bolj poglobljenim razumevanjem teh procesov odpirajo povsem nove možnosti, kako z natančno ciljanim pristopom nasloviti točno določeno problematično mesto v kompleksni proteinski komunikaciji. Poti in možnosti je veliko, v današnjih Podobah znanja pa se bomo podrobneje posvetili t. i. inducirani razgradnji proteinov, ki je v zadnjem obdobju izredno živahno in obetavno področje raziskav. To je tudi področje, na katerem aktivno deluje tudi doc. dr. Izidor Sosič s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.
César Aira, eden izmed vélikih sodobnih argentinskih pisateljev, ni le izjemno plodovit ustvarjalec, pač pa tudi inovativen, radoveden in se kot tak rad poigrava z mejami leposlovnih zvrsti, sploh romana. Slovenskim bralcem ni neznan: pri nas je gostoval leta 2011, in sicer na festivalu Fabula, prevedeni imamo tudi dve njegovi knjigi: Epizoda v življenju popotnega slikarja je izšla pri založbi Beletrina, delo Kako sem postal nuna pa pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa. Obe je poslovenila Marjeta Drobnič, s katero tudi razmišljamo o nekaterih osnovnih značilnostih avtorjeve poetike.
Danes, ko bi rojstni dan praznoval naš najslavnejši pesnik France Prešeren, številne kulturne institucije po vsej državi obeležujejo Ta veseli dan kulture in brezplačno odpirajo svoja vrata. Vabijo razstave, predstave, delavnice in koncerti, kar nekaj dogodkov pa omogoča tudi vpogled v zakulisje in delo, ki sicer javnosti ni vidno. Foto: MGLC
Pred jutrišnjim Prešernovim rojstnim dnevom, Ta veselim dnevom kulture, so danes razglasili najvišje nagrade Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo sta multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič. Dobitniki nagrad Prešernovega sklada pa so: pisatelj in novinar Dušan Jelinčič, skladatelj gledališke in filmske glasbe Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, akademski slikar Nikolaj Beer, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar in arhitekturni atelje Medprostor. Nagrade jim bodo podelili prihodnje leto na večer pred kulturnim praznikom, 8. februarjem.
Dimitrije Kokanov, priznani srbski dramatik mlajše generacije, je besedilo Nenadoma, reka napisal kot odgovor na Orwellov roman 1984. Delo je razdeljeno na tri dele: v prvem obravnava pretekle totalitarizme, v drugem sodobne, tretji del pa je distopična vizija prihodnosti. Kot je pojasnil režiser Kokan Mladenović, so se več časa pogovarjali o tem, kaj je totalitarizem danes: "Prišel je novi totalitarizem, kjer sami sebe nadzorujemo. Z uporabo pametnih naprav v tem viralnem svetu omogočamo totalen nadzor nad nami samimi, in spet nihče ni srečen. Spremenila se je politika, spremenil sistem, ostale pa so delitve in sovraštvo. Ostalo je vse to, kar dela človeka nesrečnega. Tretji del predstave je distopija. S tem našim postapokaliptičnim tretjim dejanjem pokažemo, da se iz te kataklizme ne bomo ničesar naučili. Še vedno bomo delali iste napake, gradili na napačnih temeljih in spet prišli do neke nove katastrofe. Predstava ne prinaša nekega upanja, optimizma" dodaja Mladenović. V uprizoritvi bodo zaigrali Tamara Avguštin in Anuša Kodelja kot gostji, Žiga Saksida, Urška Taufer, Žiga Udir ter Jure Kopušar. Dimitrije Kokanov se bo z jutrišnjo uprizoritvijo prvič predstavil slovenskemu občinstvu. Foto: Peter Uhan
Danes se v ljubljanski Galeriji Vodnikove domačije Šiška začenja VIII. Decembrski sejem ilustracije, ki ga organizira Zavod Divja Misel. Izmed tridesetih razstavljajočih ilustratork in ilustratorjev je letos posebna pozornost namenjena Ančki Gošnik Godec in Marjanci Jemec Božič. Z vodjo sejma, ki poteka od danes pa do 24. decembra, se je pogovarjal Matic Ferlan. (foto: Avtorici v ospredju letošnjega sejma - Ančka Gošnik Godec in Marjanca Jemec Božič v galeriji Vodnikove domačije Šiška; © Matic Ferlan)
Najbolj priljubljeno poglavje iz naše zgodovine umetnosti so verjetno slovenski impresionisti. Matej Sternen je med četverico najslabše raziskan in prav njemu v Narodni galeriji v Ljubljani namenjajo letošnjo osrednjo razstavo. Migotava narava in sprehajalka z rdečim sončnikom, ki odseva na njenem obrazu. Meščanski portret dame v razpršeni beli obleki. Ali pa polakt rdečelaske, ki nam kaže hrbet, svetloba pa ji ožarja telo in lase. Optični učinki, dinamično kadriranje in debeli nanosi barv so značilni za Mateja Sternena, predvsem slikarja aktov in portretov, ki ustrezali željam rastoče samozavesti nacionalno prebujenega meščanstva. A ker je s slikarstvom zaslužil premalo, je deloval tudi kot restavrator in velja za pionirja tega področja pri nas. To bo osvetlila serija manjših razstav ob osrednji postavitvi. Predstavljajo pa še izbor njegovih grafik in risb. Risbo je Sternen obvladal, a v ospredju je predvsem slikarstvo, v katerem lahko še dobrih sedemdeset let po njegovi smrti gledalci uživajo v sijajni predstavi njegovega čopiča. Foto: kolaž in izrez fotografij – levo Rdečelaska (1902), desno Rdeči parazol (1904), vir: Narodna galerija
V dvorani Yehudi Menuhin v Evropskem parlamentu v Bruslju so odprli razstavo z naslovom Učitelj narodov, skupna evropska kulturna dediščina Giuseppeja Tartinija. Odprtje razstave, ki so jo podprli vsi slovenski poslanci v evropskem parlamentu, je pospremil koncert redko izvajanih Tartinijevih sonat.
V Mariboru so odprli nov Lutkovni muzej kot del mariborskega lutkovnega gledališča. Muzej v prenovljenih prostorih na severu Vojašniškega trga se lahko pohvali z zbirko izbranih lutk, kostumov in scenskih elementov.
V ljubljanski Galeriji Vžigalica zvečer odpirajo razstavo z naslovom »Konstruirane krajine«. Dve uri prej, torej ob 17h, se že lahko pridružite predogledu razstave, ki jo pripravljata avtor, Leone Contini in kustos galerije Jani Pirnat, ki nam je danes povedal, da je do sodelovanja in te angažirane instalacije toskanskega aktivista s starejšimi sicilijanskimi koreninami naletel v okviru evropskega projekta. Sodobna umetnost seveda prakticira različne izrazne oblike, instalacije so lahko »abstraktne« ali samo sebi zadostne, lahko pa se nanašajo na realne družbene izzive. Razstava »Konstruirane krajine« je angažirana instalacija o prepletu okoliščin, v katerih so se v zadnjih desetletjih znašli iz Kitajske uvoženi mali kmetje, poceni delavci v tekstilni industriji mesteca Prato blizu Firenc z menda njihovo številčno največjo koncentracijo v Italiji. In tam začeli saditi svoja lastna semena ter zelenjavo in sadje iz Kitajske. Bili so pridni in uspešni, zato so jim pod pokroviteljstvom članov stranke »Bratje Italije« - da nova prva predsednica vlade republike jih vodi – celo lokalni toskanski časniki že pred dobrim desetletjem začeli očitati vnos »neavtohtonih rastlinskih kultur »in več, spreminjanje kulturne krajine tega dela Toskane. Leone Contini tam blizu živi, in predvsem medijska gonja proti Kitajcem ga je vzpodbodla k tovrstnemu aktivizmu. In lasten premislek oživljene, stoletje stare fašistične državne politike samozadostnosti, tudi prehranske, je utelesil v to razstavo v Galeriji Vžigalica. Sestavlja jo šest zaokroženih vizualij v treh sobah galerije, vstopna postreže z na mreži iz vej obešenimi posušenimi bučami z vseh koncev sveta, v drugi sobi je replika toplih gred s kitajskimi kulturnimi rastlinami, ki gredo avtohtonistom – beri, neofašistom nekako na živce, na dnu skrajno desne sobe pa je z zaveso kot zastorjem odra fotografija državnega propagiranja klene toskanske družine, ki sadi in prodaja domnevno avtohtone zelenjavo in sadje na štantu v 30-ih letih 20.stoletja. Po študiju je Leone Contini filozof in antropolog, diplomiral je na Univerzi v Sieni, razstava »Konstruirane krajine« pa bo odprta do 15 januarja 2023. FOTO: Avtor razstave Leone Contini pred eno od instalacij razstave v Galeriji Vžigalica, v gajbicah so natisi časopisnih člankov, ki anatemizirajio t.im. "neavtohtonost" prišlekov, hkrati pa delavcev iz Kitajske v Toskani VIR: Goran Tenze, Program Ars
Mitja Ficko in Marko Jakše sta prepoznavna akademska slikarja z močnima likovnima govoricama. Oba segata v magično, a na različne načine. Pa vendar sta stopila v stik v nekem skupnem času in prostoru ter združila ustvarjalni energiji. Leta 2014 sta naslikala prva skupna dela, na razstavi Z neba v nebo v Mestni galeriji Ljubljana pa zdaj prikazujeta tudi sveže slike, predvsem velikih formatov, in slikarsko-grafične hibride na papirju. Pogovarjali smo se s kustosom Sarivalom Sosičem in umetnikom Mitjem Fickom. Foto: Žiga Bratoš
Dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo je skozi objektiv ulovil številne ključne dogodke, ki so vodili do prelomnih sprememb v naši družbi. Prvi in nekaj desetletij edini slovenski prejemnik prestižne nagrade world press pho-to je med več kot 50-timi priznanji prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in Zlati red za zasluge. Joco Žnidaršič je reportažni fotografiji poleg dokumentarne iskal izrazno moč in jo uveljavljal kot del celovite vizualne komunikacije. Posebej v opusu med letoma 1988 in 91, v zametkih nove države, se je pokazalo njegovo široko razumevanje koncepta narodnosti in kaj vse ga utemeljuje – beležil je šport, glasbo, kulturnike in pisatelje, ki so soustvarjali slovensko ustavo, torej še zdaleč ne le političnih dogodkov. Pa vendar, prav poseben pomen imajo njegovi barvni posnetki plebiscitarnega glasovanja, na katerih se vidi, da so vsi listi, ki so jih dvignili poslanci, zelene barve. Ponarodele in legendarne so tudi fotografije s triglava za posebno osamosvojitveno izdajo Dela, na njih plapola slovenska zastava še brez grba. Poseben izziv Joca Žnidaršiča je bila zimska športna fotografija in ljudje, vsepovsod, na primer na ljubljanski tržnici. Med številnimi monografijami, v katerih se reportažna fotografija spaja z umetniško, seveda ne moremo mimo Zakladov Slovenije. Foto: Aleš Rosa (razstava Leta preloma)
Bralke in bralci so izbrali: naj knjiga leta je Življenje v sivi coni mladega zdravnika Davida Zupančiča. Izšla je pri Mladinski knjigi. Za veliko nagrado na 38. Slovenskem knjižnem sejmu se je potegovalo deset naslovov, a je specializant infektologije, ki v svojem prvencu neposredno in humorno osvetljuje krizni čas covida, pometel s konkurenco. Med 4000 glasovi so mu jih bralke in bralci namenili kar 40 odstotkov. Kritično in humorno gresta dobro skupaj in to se je kot zmagovalna kombinacija izkazalo pri vplivnežu Davidu Zupančiču, ki ga številni poznajo že z Instagram profila Ministry for wtf. Ponudil je osebni vpogled v borbe in stiske medicinskega osebja v času pandemije in to pozneje prelil še v knjigo – če gre na družbenih omrežjih vse hitro mimo, v knjigi ostane. In ta je postala uspešnica – že v prvi uri po izdaji so prodali 70 izvodov. V Življenju v sivi coni nas Zupančič sooči s težavami v zdravstvenem sistemu, z odgovornostjo svojcev in zdravnikov ob umirajočih, pa z duševnimi stiskami, tudi sam se je boril z tesnobo in nespečnostjo. Izgoreli smo in ne pustimo si počivati, kaj šele lenariti, pravi. Foto: Mladinska knjiga
V panoramskem zvočnem popotovanju bomo danes razkrili imena Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, takoj zatem pa se pomudili pri zavezah visoke politike h gradnji nove stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice, NUK 2. Pogledali bomo na Ig, kjer zaključujejo projekt Interpretacija biotske raznovrstnosti in dediščine kolišč na ljubljanskem Barju, podrobneje pa se bomo posvetili še nekaterim razstavam in dogajanju ob 222. obletnici Prešernovega rojstva, ki jo bo zaznamoval pestri Ta veseli dan kulture; med drugimi razstavi slovenskega impresionista Mateja Sternena v Narodni galeriji, razstavi Mitja Ficka in Marka Jakšeta v Mestni galeriji Ljubljana in 40 let sem delal, Hlapec Jernej – od Cankarja do Skrbinška in Delaka, na Slovenskem gledališkem inštitutu. Vabimo vas k poslušanju!
Pred dnevi je v 85. letu umrl fotograf Joco Žnidaršič. Njegovo izjemno fotoreportersko delo je povezano predvsem s časopisom Delo, kjer je bil od leta 1974 do upokojitve tudi urednik fotografije. Vseeno njegove fotografije poznamo vsi. V fotografski objektiv je ujel desetine najpomembnejših dogodkov, ki so zaznamovali naš čas. Leta 2021, ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije, so v Cankarjevem domu pripravili razstavo njegovih ikoničnih fotografij. Takrat se je z Jocem Žnidaršičem pogovarjal Žiga Bratoš. Dvanajstega junija 1991 je skupina gorskih reševalcev na Triglavu, kjer je bilo še veliko snega, izkopala vrh Aljaževega stolpa in izobesila slovensko zastavo. Ta je bila brez grba, pa tudi brez zvezde, saj še ni bila sprejeta odločitev o simbolih nove države. Avtor zamisli in fotografije je bil Joco Žnidaršič.
Društvo likovnih umetnikov Ljubljana je peto leto po vrsti razglasilo nagradi in priznanje Ivane Kobilca za umetniške dosežke v slovenski vizualni umetnosti. Za življenjsko delo je nagrado prejel akademski slikar Ivo Prančič, eden osrednjih svoje generacije pri nas, ki se je predstavil že na več kot sedemdesetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2013 je izšla njegova monografija, ustvarjalna moč Iva Prančiča pa še kar vztraja, lani je v galeriji Bažato razstavil 30 novih slik v oljni tehniki. Ta je zanj značilna, tako kot modernizmu zavezane abstrakcije s prevladujočo črno, pa veliki formati iz več platen. V utemeljitvi so poudarili Prančičev "impresiven in koherenten umetniški opus, v katerem zavzeto, temeljito in inovativno raziskuje sliko, zlasti njene nemimetične vsebine ter v ospredje postavlja slikarsko materialnost in proces". Obiskali smo ga v njegovem ateljeju. Na fotografiji atelje Iva Prančiča (foto: Žiga Bratoš)
Začnemo s Prešernovimi nagradami, ki so jih tradicionalno razglasili v Narodni galeriji. Za življenjsko delo so se poklonili multidisciplinarni umetnici Emi Kugler in slikarju Hermanu Gvardjančiču. Posvetimo pa se tudi gledališču: SNG Drama Ljubljana decembrsko vzdušje odpira z družinsko dramo Kako je padlo drevo, v kateri družinski člani zaradi preobremenjenosti skoraj spregledajo spreminjanje narave in urbanega sveta okoli sebe. Na malem odru SNG Nova Gorica pa bo prav tako jutri ob 20ih premierno zaživela distopična igra Nenadoma, reka, srbskega dramatika in dramaturga Dimitrija Kokanova, ki je z njo odgovoril na Orwellov roman 1984. V Svetu kulture malo 16. uri še o predstavi Iščoča v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu – ta je plod raziskovanja in zgodovinjenja slovenskega sodobnega plesa, ki se ju je lotila plesalka in koreografinja Urša Rupnik.
Oglašamo se z 19. Animateke, ki v tem tednu poteka v Ljubljani in na spletu. Iz Brooklyna v New Yorku se nam je oglasila Signe Baumane, latvijska animatorka, ki je na festivalu že večkrat gostovala s svojimi filmi, tudi s filmom Kamenje v mojih žepih, tokrat pa predstavlja celovečerni animirani film Moja romanca z zakonom, v katerem nadaljuje kritično in ironično seciranje vloge ženske v patriarhalni družbi. Spremljamo tudi sklop animiranih dokumentarnih filmov, ki so v svetu vse bolj priljubljeni in uveljavljeni, ter program animiranih filmov za otroke. Pozabili nismo niti na redni spored v kinu, kjer smo si ogledali Zločine prihodnosti Davida Cronenberga in prvi domači božični film Kapa Slobodana Maksimovića.
Paul Valéry, klasik francoske poezije, je bil vse kaj drugega kot avtor, ki se predaja navdihu in sledi pesniškim muzam. Prodorno, natančno je opazoval svoj ustvarjalni proces ter svoja delovanja sploh in se v zgodovino vpisal tudi kot pretanjeni mislec, ki je s svojim mišljenjem ključno zaznamoval razvoj literarne teorije. V današnji oddaji Literarna matineja vas vabimo k poslušanju njegovega eseja Poezija in abstraktno mišljenje. Besedilo je objavljeno v knjigi zbranih Valéryjevih esejev z naslovom O poeziji, ki je izšla v prevodu Varje Balžalorsky pri LUD Literatura. Bereta Renato Horvat in Jasna Rodošek.
César Aira, eden izmed vélikih sodobnih argentinskih pisateljev, ni le izjemno plodovit ustvarjalec, pač pa tudi inovativen, radoveden in se kot tak rad poigrava z mejami leposlovnih zvrsti, sploh romana. Slovenskim bralcem ni neznan: pri nas je gostoval leta 2011, in sicer na festivalu Fabula, prevedeni imamo tudi dve njegovi knjigi: Epizoda v življenju popotnega slikarja je izšla pri založbi Beletrina, delo Kako sem postal nuna pa pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa. Obe je poslovenila Marjeta Drobnič, s katero tudi razmišljamo o nekaterih osnovnih značilnostih avtorjeve poetike.
Lahko bi rekli, da proteini podpirajo tri vogale tiste hiše, katere kompleksnost zajamemo z na videz preprosto besedo življenje. Ne samo, da beljakovine v pretežni meri tvorijo celice in tkiva, še pomembneje je, da pravzaprav predstavljajo temeljni jezik, nekakšno abecedo življenja. Kajti prav prek njihove interakcije poteka vsa signalizacija in se odvijajo vsi ključni življenjski procesi. Tako seveda ni presenetljivo, da so napake in 'komunikacijski šumi' v teh interakcijah lahko pogosto vir težav oziroma bolezni. Pa tudi - na drugi strani -, da se nam z vse bolj poglobljenim razumevanjem teh procesov odpirajo povsem nove možnosti, kako z natančno ciljanim pristopom nasloviti točno določeno problematično mesto v kompleksni proteinski komunikaciji. Poti in možnosti je veliko, v današnjih Podobah znanja pa se bomo podrobneje posvetili t. i. inducirani razgradnji proteinov, ki je v zadnjem obdobju izredno živahno in obetavno področje raziskav. To je tudi področje, na katerem aktivno deluje tudi doc. dr. Izidor Sosič s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.
V naši redni oddaji o aktualnih kulturnih dogodkih vas bomo najprej popeljali v zaodrje decembrskega sejma ilustracije, ki ga organizira Zavod Divja Misel. Potekal bo v ljubljanski Galeriji Vodnikove domačije Šiška, na njem pa se bo predstavilo trideset ilustratork in ilustratorjev. Posebno pozornost letos namenjajo Ančki Gošnik Godec in Marjanci Jemec Božič. V oddaji boste izvedeli tudi več o razstavi Natalije Juhart Brglez z naslovom Linije vsakdana, ki je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Obiskali pa smo tudi egiptološko konferenco, ki se je danes začela v Narodnem muzeju Slovenije.
Nedavno je v Slovenski kinoteki gostovala Kinoteka Severne Makedonije s programom, ki so ga sestavljali žanrsko raznovrstni filmi iz različnih obdobij. Program je ponudil odlično priložnost za pregled zgodovine makedonske kinematografije – ta se je začela že leta 1905 s filmi bratov Manaki, fotografskih in filmskih pionirjev na področju Balkana in tedanjega Osmanskega cesarstva. Njun prvi film, Tkalke, je prikazoval njuno babico Despino pri tkanju. Zelo pomembni so bili tudi etnografski filmi, med njimi filmi prve makedonske režiserke in scenaristke, pionirke etnofilma Vere Kličkove, pa makedonska animacija. Pregled zgodovinskega ozadja pojasnjuje mednarodni uspeh sodobnih makedonskih celovečernih filmov – in o njem je govoril direktor Kinoteke Severne Makedonije Vladimir Angelov. Na fotografiji sta brata Janaki in Milton Manaki.
Veleblagovnica Globus – ena najbolj prepoznavnih stavb v Kranju, letos praznuje 50. let. Je delo enega vodilnih protagonistov modernistične arhitekture s področja nekdanje Jugoslavije, velikega slovenskega arhitekta Edvarda Ravnikarja. Globus je že ob odprtju, avgusta leta 1972 vzbudil veliko pozornosti, tudi zaradi uporabe kortena, tedaj novega materiala v gradbeništvu oziroma arhitekturi v Jugoslaviji. In stavba, s tem značilnim površinskim slojem rje je danes pravzaprav zapisana v DNK Kranjčanov.O Globusu, njegovi gradnji, zgodovini, vplivu, simbolnem pomenu, revitalizacijski prenovi in navsezadnje o Ravnikarjevi arhitekturno-urbanistični viziji gorenjske prestolnice – Kranja, pa v tokratnih Glasovih svetov. Z Ravnikarjevo študentko/diplomantko in sodelavko, arhitektko Majdo Kregar in avtorico razstave v Mestni knjižnici Kranj (Globus- prvih 50 let) - Petro Puhar se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič
»Bacha igram vse življenje,« pravi Ewa Poblocka. Ugledna poljska pianistka je odraščala kot korepetitorka svoje mame, ki je pogosto pela arije iz Bachovih kantat in pasijonov. Je prva Poljakinja, ki je posnela oba zvezka Bachove zbirke Dobro uglašeni klavir. 3. oktobra je nastopila v londonski dvorani Wigmore, v sklopu BBC-jevega cikla komornih koncertov "The Lunchtime Concerts". Celoten program je namenila glasbi za instrument s tipkami Johanna Sebastiana Bacha; osrednji deli sporeda sta bila obsežnejši niz petnajstih sinfonij, ki jih v katalogu Bachovih del najdemo pod zaporednimi številkami od 787 do 801, ter Partita št. 5 v G-duru, BWV 829.
Dvakrat zapored poslušamo glasbo iz zahodnoafriške države Sierra Leone, in sicer se posvečamo ljudstvu Mende, drugi največji etnični skupini, ki živi na jugu in vzhodu države. V prvi oddaji se posvečamo njihovi glasbi, kot je zvenela kmalu potem, ko je država leta 1961 postala neodvisna. Glavno vlogo imajo tolkala in glas, vsebinsko pa so pesmi in plesi povezani s preprostim življenjem in delom, pa seveda z izražanjem duhovne pripadnosti.
"Še vroči" posnetki s Sozvočenj za zbore Štajerske in Pomurja ter pogovori z zborovodji nagrajenih sestavov.
Zgodbo o mravljicah, ki vso pomlad in vse poletje trdo garajo, da bi si nabrale hrano za mrzle dni, a jo ob koncu poletja pridejo pobrat nesramne kobilice, je z glasbo opremil Randy Newman. Newman, rojen leta 1943 v Los Angelesu, je ameriški pevec, pisec besedil, aranžer, skladatelj in pianist, znan po slogu petja z južnjaškim naglasom. Izhaja iz družine hollywoodskih filmskih skladateljev in tudi sam je svojo glasbeno kariero kot pisec pesmi začel že pri sedemnajstih letih. Med drugim je pisal uspešnice za skupine, kot so Fleetwoods, njegove najbolj znane pesmi, ki jih je posnel kot snemalec, pa so uspešnice "Short People", "I Love L.A.", "You've Got a Friend in Me". Drugi izvajalci so dosegli velike uspehe z njegovimi pesmimi "Mama Told Me Not To Come", "I Think It's Going to Rain Today" in "You Can Leave Your Hat On".
V oddaji gostimo skladatelja mlajše generacije Andreja Makorja, ki je tudi solopevec, profesor in zborovodja. V pogovoru z njim bomo spoznali, kako ta različna glasbenoustvarjalna področja združuje v svojem vsakdanjiku. S komentarji nas bo popeljal v poslušanje štirih novejših del, ki jih je napisal med letoma 2018 in 2022. To bodo skladbe Še zadnji zvon, Ker mi samo lupina smo, Žalostinke in Koral.
Aldo Kumar je ustvaril obsežen in raznovrsten zborovski opus. Že v mladosti je deloval kot dirigent Komornega zbora Zorko Prelovec iz Idrije in zbora Igo Gruden iz Nabrežine pri Trstu, zato je zborovska glasba predstavljala nepogrešljiv del njegovega življenja in ustvarjanja. Njegova zborovska dela predstavljajo mikaven izziv pevcem in zborovodjem, zato so pogosto na sporedih tako ljubiteljskih kot tudi tekmovalnih in profesionalnih zborov. Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani je pod vodstvom Stojana Kureta na nosilce zvoka posnel njegove Pesmi od ljubezni in kafeta, Istrsko suito in Suito iz Krsta pri Savici.
Islandija ima zgodovino velike mitologije. Na podlagi enega izmed islandskih mitov je nastal najznamenitejši spev Völuspa, jasnovidka, prerokinja, ki je osrednji del zbirke skandinavskih pesnitev Edda. Pripoveduje o rojstvu bogov, njihovih otrocih, o svetem drevesu Yggdrasil, o vojni med bogovi, konča pa se z Ragnarokom, Somrakom bogov.
Na sklepnem koncertu jubilejnega 40. Festivala Radovljica 2022 je nastopil znani nemški vokalni ansambel Die Singphoniker, ki letos tudi sam praznuje štirideseto obletnico obstoja. Njihov spored je združil glasbo Carla Orffa in zabavne pesmi, ki jih je v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja izvajala skupina Comedian Harmonists. Kombinacija je nepričakovana, a avtor slavne kantate Carmina Burana se je navduševal nad omenjenim ansamblom in to je razvidno v njegovih skladbah.
Trinajstega maja je v Rdeči dvorani ljubljanskega Magistrata na koncertu cikla Solo e da camera nastopila sopranistka Rebeka Pregelj. Predstavila se je z izvedbami del Marija Kogoja in Albana Berga.
Ko je bila opera Henrik VIII po številnih zapletih končno na odru, je Saint-Saëns odpotoval v Alžirijo. Zdravnik, ki je bil resno zaskrbljen nad stanjem njegovih pljuč, je skladatelju svetoval takojšen odhod, vendar to ni zadržalo kritikov, da ne bi namigovali na Saint-Saënsov pobeg.Zaradi obveznosti se je kmalu spet mudil v Parizu in izkazalo se je, da je bil alžirski oddih prekratek. Na koncertih v La Havru ga je nadomestil mladi Messager, sam pa se je odpravil z nekdanjim učencem Perilhoujem na okrevanje v Pireneje.
Oddajo bomo namenili nemškemu pihalcu in skladatelju Emilu Mangelsdorffu. Za vedno se je poslovil 20. januarja letos, star častitljivih 96 let. V svoji dolgi karieri je igral v zasedbah pianistke Jutte Hipp in v zasedbah svojega brata – pozavnista Alberta. Vodil je tudi svoje lastne zasedbe. Bil je tudi glasbeni pedagog, pogosto so ga vabili kot eno redkih prič jazzovskega gibanja pod nemškim nacizmom.
Oddajo bomo namenili skladbam v izvedbi slovenske zasedbe Swingatan. V nedeljo, 11. decembra bodo nastopili v Cukrarni v okviru cikla Jazz Stars All Stars, ki ga organizira jazzovsko uredništvo našega programa. Zasedba igra avtorski swing v sodobni maniri. Vodi jih violinist Peter Ugrin, kitari igrata Marko Mozetič in Marko Čepak – Maki, harmoniko Zmago Štih in kontrabas Nikola Matošič. Zasedba Swingatan se na prvi posluh vrača v preteklost, a je njihov pristop sodoben ter unikaten. Vsi razen Nikole Matošića so tudi avtorji, tako so morali v zasedbi uskladiti različne skladateljske principe v enoten koncept plošče, ki obsega preplet swinga, valčkov in prefinjenih balad.
Na plošči 7 slovenskih pripovedi je sedem slovenskih ljudskih pesmi, prirejenih za kitaro in violino, na dveh pa se Tini in Marku pridružita violinist in violist Peter Ugrin in kontrabasist Nikola Matošič.
Poslušajte naslednje izvajalce in skladbe: Christian McBride: Up Jumped Spring (Hubbard) Kurt Elling: Super Blue (Hubbard) Kandace Springs: Soul Eyes (Waldron) Alex Sipiagin: Sight (Sipiagin) Kenny Barron/Mulgrew Miller: Joy Spring (Brown) Home Run: Let's Hit It (Lenart Krečič) Artbeaters: Driftin' On Vis (Ugrin) Brad Mehldau: In The Kitchen (Mehldau) Stan Getz: It's You Or No One (Kahn) Oscar Peterson: Day By Day (Weston)
Legendarni trobentač Wynton Marsalis je o Wayne Shorterju med drugim dejal: »Shorter je na najvišjem umetniškem nivoju, ki se ga ne da preseči. Vsakdo stremi k svojemu lastnemu zvoku, njegov zvok pa je dokončen.
V oddaji bomo napovedali bližnja solistična koncerta kitarista Marca Ribota in violončelistke Jessice Pavone ter tria norveške pianistke Liv Andree Hauge v Ljubljani. Napovedali bomo tudi koncerta tria kitarista Wolfganga Muthspiela in zasedbe klaviaturista Nduduza Makhatinija na Dunaju.
Oddajo bomo namenili skladbam vodilne slovenske jazzovske pevke Mie Žnidarič. Napravili bomo kratek prerez skozi njen, precej bogat, glasbeni repertoar. Mia Žnidarič je iz rodnih Ruš odšla v Ljubljano in se z vso strastjo zapisala jazzovski glasbi. Nastopati je začela z basistom Ninom De Glerio. Sledila je prva slovenska zbirka jazzovskih standardov v njenih vokalnih izvedbah. Jasen odprt in igriv glas, ki ob spremljavi odličnih mladih slovenskih jazzovskih glasbenikov prepeva sproščeno in z veliko veselja, so zapisali kritiki ob izidu njenega prvenca, imenovanega It`s Just Luck. Na plošči Ne, ne, ker se ne sme je Mia Žnidarič dokazala, da se lahko swinga tudi v slovenščini. V sredini devetdesetih let minulega stoletja je v njeno življenje vstopil pianist, skladatelj in aranžer Steve Klink, s katerim sanjata podobne sanje in jih uresničujeta še dandanes. Njegov trio jo je spremljal na dveh ploščah strastnih in sanjavih interpretacij jazzovskih standardov. Leta 1995 je izšla plošča Hold My Hand, sledila je plošča I Wish I Knew How. Sledili so albumi Klinkovih avtorskih skladb na besedila Svetlane Makarovič in Ferija Lainščka ter dve zbirki skladb aranžiranih za Big Band RTV Slovenija.
V oddaji bomo napovedali bližnja solistična koncerta kitarista Marca Ribota in violončelistke Jessice Pavone ter tria norveške pianistke Liv Andree Hauge v Ljubljani. Napovedali bomo tudi koncerta tria kitarista Wolfganga Muthspiela in zasedbe klaviaturista Nduduza Makhatinija na Dunaju.
Oddajo bomo namenili skladbam vodilne slovenske jazzovske pevke Mie Žnidarič. Napravili bomo kratek prerez skozi njen, precej bogat, glasbeni repertoar. Mia Žnidarič je iz rodnih Ruš odšla v Ljubljano in se z vso strastjo zapisala jazzovski glasbi. Nastopati je začela z basistom Ninom De Glerio. Sledila je prva slovenska zbirka jazzovskih standardov v njenih vokalnih izvedbah. Jasen odprt in igriv glas, ki ob spremljavi odličnih mladih slovenskih jazzovskih glasbenikov prepeva sproščeno in z veliko veselja, so zapisali kritiki ob izidu njenega prvenca, imenovanega It`s Just Luck. Na plošči Ne, ne, ker se ne sme je Mia Žnidarič dokazala, da se lahko swinga tudi v slovenščini. V sredini devetdesetih let minulega stoletja je v njeno življenje vstopil pianist, skladatelj in aranžer Steve Klink, s katerim sanjata podobne sanje in jih uresničujeta še dandanes. Njegov trio jo je spremljal na dveh ploščah strastnih in sanjavih interpretacij jazzovskih standardov. Leta 1995 je izšla plošča Hold My Hand, sledila je plošča I Wish I Knew How. Sledili so albumi Klinkovih avtorskih skladb na besedila Svetlane Makarovič in Ferija Lainščka ter dve zbirki skladb aranžiranih za Big Band RTV Slovenija.
Profesor in njegova asistentka se v distopični zgodbi iz skorumpiranega in pokvarjenega sveta nenadoma preselita v deželo Poterunijo. Kot svetovalec za ekonomske zadeve se profesor znajde v popolnoma novem položaju, kjer so ekonomska, politična in medsebojna razmerja obrnjena na glavo. Z asistentko se nemalokrat znajdeta v zapletih in komičnih položajih, ko trčita drug ob drugega, ob privajen svet s svojimi in izmišljen svet s popolnoma novimi pravili. Režiser: Jože ValentičDramaturginja: Vilma ŠtritofTonski mojster: Miro MarinšekAvtor izvirne glasbe in glasbeni opremljevalec: Andrej Bedjanič.Profesor – Aleš ValičMona – Judita ZidarPrvi podjetnik in Poterspot – Brane GrubarDrugi podjetnik in Potering – Iztok ValičTretji podjetnik in Poters – Boris JuhNovinar in Poterli – Zoran MorePots – Tone GogalaPoterunski in Kopač – Srečo ŠpikMinister – Andrej KurentNapovedovalec in Potvel – Pavel RakovecPotiela – Vesna JevnikarPotsel – Željko HrsUredništvo igranega programaPosneto v studiih Radia Slovenija avgusta 1994.
Igra se loteva žgočega problema mednacionalne nestrpnosti, ki skrha dolgoletno prijateljstvo. Liki so prepričljivi, odnosi med njimi pa se vzpostavljajo po načelu tolp, pri katerih največ veljata pripadnost stvari in popolna vdanost idejnemu vodji. Dogajanje je postavljeno v surovo okolje železniške postaje, v katerem sta grobost in zaostrovanje odnosov še bolj poudarjena. Sicer se zdi, da je nestrpnost do priseljencev z juga, torej iz naše nekdaj skupne države, z leti nekoliko zbledela, a jo je žal nadomestila še bolj zavratna nestrpnost do tistih, ki bežijo k nam iz daljnih dežel v hrepenenju po lepšem svetu.Tonski mojster je Matjaž Miklič; dramaturginja: Vilma Štritof; režiser: Diego de Brea.Žiletko igra Aljaž Jovanović; Dren je Valter Dragan; Tibor – Jožef Ropoša; Tujec – Jernej Šugman. Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija junija 2011.
Igra je farsa, avtobiografska zgodba o vojaku, ki daleč od doma služi vojaščino. Igra z ironijo prikazuje vse tiste obrazce mišljenja in ravnanja, značilne za vojaško življenje nekdanje socialistične Jugoslavije. Avtor z nekakšno dobrohotnostjo naslika svoje nekdanje sotrpine vojake in oficirje z vso njihovo potrebno človeško in vojaško opremo – s starimi vojaškimi zgodbami in šalami, težavami pri učenju, pri sproščanju moči in vročih mladeniških strasteh. Sicer pa je bil 29. november v nekih drugih časih in v neki drugi državi, ki je danes ni več, zelo pomemben praznik.
Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar; tonska mojstrica: Metka Rojc; dramaturg: Pavel Lužan; režiser: Aleš Jan. Fritz – Branko Šturbej; Božič – Pavle Ravnohrib; Sidran – Ivan Rupnik; Petrič – Roman Končar; Lajtman – Igor Samobor; Žarkov – Janez Škof; Panta – Marko Okorn; Živkovič – Slavko Cerjak; Hodža – Ivo Godnič; Komandant – Dare Valič.
Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana januarja 1988.
Sinja ptica je nastala leta 1908 in postala svetovna uspešnica, njen avtor pa je leta 1911 prejel Nobelovo nagrado. Akademija je takrat zapisala, da "na žalost obstaja sinja ptica sreče samo onkraj meja tega minljivega sveta – vendar je vsi, katerih srca so neomadeževana, ne bodo iskali zaman, kajti na njihovih potovanjih po prostranstvih dežele sanj jih bodo bogatila in (o)čistila njihova čustev in domišljije polna življenja". Pravljična drama v dvanajstih slikah je simbolistična metafora za neulovljivo absolutno srečo oziroma za možnost uresničenja vseh želja. Slušni prevod drame je leta 1959 nastal kot radijska igra za otroke. Ta je po strukturi morda res bližje glavnima mladima junakoma Tyltylu (izg. Tiltílu) in Mytylu (izg. Mitílu), a z vsebino nagovarja predvsem stare duše, ki so na svojih potovanjih opravile že veliko nalog.
Tonska mojstrica: Ivica Štrukelj Dolinar; režiserka Maša Slavec; prevajalec in avtor radijske priredbe: Lojze Krakar.
Tyltyl – Igor Švajger; Mytyl – Bojan Klemenčič; Čarovnica, soseda – Mara Černe; Pes – Nace Simončič; Mačka – Kristina Piccoli; Svetloba – Alenka Svetel; Dedek – Slavo Švajger; Babica – Vera Pantič; Noč – Helena Erjavec; Smeh – Janez Sever; Čas – Jože Zupan; Mati – Jelka Cvetežar; Oče – Marjan Kralj. Produkcija Uredništva igranega programa.
Posneto v Studiih Radia Ljubljana decembra 1959.
Igra je pravzaprav lahkotni prizor iz vsakdanjega zakonskega življenja v katerem lahko prepoznavamo univerzalne replike o medsebojnem zaupanju partnerjev.Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar; tonski mojster: Jure Culiberg; dramaturginja: Vilma Štritof ; režiser: Grega Tozon. Pika – Petra Govc; Jan – Dario Varga; Anja – Nataša-Barbara Gračner; Primož – Borut Veselko. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 1995.
Kako ubesediti verbalno, spolno, fizično nasilje? Kako ga prepoznati in obsoditi, če se dogaja v zavetju male glasbene sobe, v kateri starejši profesor stalno premika meje (ne)dovoljenega in spornega, ko poučuje svojo sedemnajstletno učenko? Protagonistka Nina se pripravlja na zaključni nastop in končno oceno pri violončelu, vendar jo profesorjevo sistematično uzurpiranje osebnega prostora postavlja v središče dileme: prijaviti profesorja in tvegati uspešen zaključek šolanja ali potrpeti in požreti vedno bolj globoko stisko do zaključne ocene? Participativna radijska igra Steklena struna v razmislek in končno odločitev spodbuja svojo publiko, pri tem pa prevprašuje psihološke in družbene razsežnosti spolnega nasilja, katerih žrtve so v primežu travmatičnega sramu in strahu pred družino, prijatelji in širšo okolico.Režiser: Alen JelenDramaturginji: Zala Dobovšek, Kaja NovoselTonski mojster: Matjaž MikličGlasbena oblikovalka: Darja Hlavka GodinaStrokovna svetovalka: Anja GrilcLektor: Martin VrtačnikProfesor - Gaber K. TrseglavNina - Lara FortunaTimon - Matej ZemljičViolončelistka - Andrejka MožinaZa tehnično podporo v Gledališču Glej in ozvočenje so poskrbeli Urban Gruden, Matjaž Šircelj, Liam Samsa in Gregor Mohorčič.Premiera je bila izvedena v Gledališču Glej. Sofinancerja produkcije: MOL – oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS.
Zgodba o Evi je zgodba o brezpravni ženski, ki je žrtev družbenih razmer in patriarhalnih odnosov. Tema je značilna za Kvedrovo, ki je bila bojevnica za socialne pravice žensk v času med obema vojnama. Bila je vrstnica Ivana Cankarja in sopotnica moderne, ki ji je bila blizu tudi slogovno. Sicer pa so njene zbirke črtic in novel začele izhajati leta 1900, že prva z naslovom Ljubezen pa je povzročila senzacijo in vsesplošno ogorčenje.
Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; tonski mojster: Jure Culiberg; dramaturg: Pavel Lužan; avtorica radijske priredbe in režiserka: Irena Glonar.
Eva – Polona Juh; Podkrajec – Dare Valič; Jože – Uroš Smolej; Mati – Ljerka Belak; Spovednik – Boris Ostan. Produkcija Uredništva igranega programa.
Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2001.
Tragikomedija govori o ljudeh manjšega mesta in njihovi zlorabi politične moči. O njihovi cinični in represivni demagogiji, s katero si ohranjajo svoje službene položaje in si kujejo zasebne dobičke. Res se je to dogajalo v nekih drugih časih socializma, a so človeške nravi vendarle ostale, žal, nespremenjene.Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar; tonski mojster: Miro Marinšek; dramaturg: Pavel Lužan; režiserka: Sonja Stopar; prevajalec: Franci Zagoričnik.Murina, direktor pogrebnega zavoda – Boris Cavazza; Mikac, knjigovodja – Brane Ivanc; Jureta, vodja grobarjev – Boris Juh; Bajdo, predsednik krajevne skupnosti – Zlatko Šugman; Kozlina, direktor hotelov – Janez Albreht; Lukeša – Sandi Pavlin; Doktor, klatež – Jurij Souček; Mušica, klatež – Marko Okorn; Grobar – Vinko Podgoršek; Uradnica – Jana Osojnik. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana marca 1983.
Globina poezije Gregorja Strniše in več kot sugestivna glasba dua Silence oziroma Borisa Benka in Primoža Hladnika do skrajnosti človeško spregovorita o skupnem svetu dveh svetov ljudi. Zdi se, da smo si na moč enaki, pa čeprav so nekatere od nas označili za ljudi s "posebnimi potrebami". Igra je nastala po istoimenskem gledališkem koncertu v zasnovi režiserja Matjaža Pograjca v sezoni 2017/2018.
Tonski mojstri: Miran Kazafura, Miro Prljača, Urban Gruden, Sonja Strenar; korepetitor in vodja snemanj: Diego Barrios Ross; režiser radijske izvedbe: Klemen Markovčič.
Igralci in pevci – Atifa Džaferović, Urška Gorše, Borko Horvat, Sabina Hudorovac, Nika Ivančić, Klara Kastelec, Tatjana Konte, Tine Jorgačevski, Andreja Lazar, Zdravko Kosič, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Jurica Marčec, Ivan Peternelj, Blaž Šef, Blaž Pirman, Eva Pirnat, Peter Prokofjev in Eva Troha.
Koprodukcija Radia Slovenija, Slovenskega mladinskega gledališča in CUDV Dolfke Boštjančič iz Drage pri Igu.
Posneto v studiih Radia Slovenija maja, junija in avgusta 2018.
Igr s čim bolj jedrnatimi dramskimi sredstvi duhovito naslika zrcalno podobo para, ki moralistični občutek krivde zaradi erotične avanture poskuša zbrisati s samo formalno spovedjo.Tonska mojstrica je Sonja Strenar; avtor radijske priredbe in režiser: Klemen Markovčič. Igrajo: Ona – Polona Juh; On – Sebastian Cavazza; Župnik – Matija Rozman. Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija maja 2012.
Sokrat sam nikoli ni ničesar zapisal, pač pa so njegovi učenci zapisovali besede svojega učitelja. Sokratov zagovor ali Apologija je med vsemi najbolj dramatično delo. Dogaja se tik pred Sokratovo smrtjo. Obtožen je bil, da ne veruje v državne bogove in da zavaja mladino na kriva pota. Njegov zagovor pred porotniki je sicer briljanten in iskren, a neuspešen. Ta razmišljujoči diptih s svojo univerzalnostjo gotovo preči časovne paralele tega sveta in žal ne izgublja svoje aktualnosti. Sicer pa Sokratova smrt še danes velja za velik spodrsljaj atenske demokracije – leta 399 pred našim štetjem.
Avtor izvirne glasbe: Bojan Jurjevič-Jurki; tonski mojster: Dejan Guzelj; dramaturg: Igor Lampret; avtor radijske priredbe in režiser: Zvone Šedlbauer.
Sokrat – Aleš Valič; Njegovi prijatelji Kriton, Fajdon in Kebs – Matej Puc, Zvone Šedlbauer in Jože Mraz.
Posneto v studiih Radia Maribor aprila 2007.
Duhovnik Jure Sojč, voditelj odbora za mlade mariborske nadškofije in osebni tajnik nadškofa metropolita mag. Alojzija Cvikl na drugo letošnjo adventno nedeljo poudarja, da so mladi upanje Cerkve in jih je treba povabiti v njeno rodovitno občestvenost.
Za Vatikan je boj proti spolnim zlorabam v Katoliški cerkvi v obdobju papeža Frančiška najpomembnejše področje življenja in delovanja Cerkve. Lokalne Cerkve morajo v skladu z dokumenti papeža Frančiška vzpostaviti dvostopenjski sistem odkrivanja in pomoči žrtvam spolnih zlorab. Večina slovenskih škofov je po škofijah že ustanovila urade za sprejemanje in spremljanje žrtev spolnih zlorab, več kot leto dni pa škofje ne zmorejo ustanoviti neodvisne komisije za zaščito otrok na ravni Cerkve v Sloveniji. Obljubljajo, da jo bodo v nekaj mesecih, pri tem jih spodbuja tudi tajnik Papeške komisije za zaščito mladoletnih p. Andrew Small, ki se je pred dnevi udeležil plenarnega zasedanja Slovenske škofovske konference na temo zaščite otrok, mladostnikov in ranljivih odraslih ljudi v Cerkvi. Vatikan ugotavlja, da zdajšnja obravnava pedofilije v Cerkvi pri nas ni najboljša. Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje zagotavlja, da je cilj vzpostaviti transparentne postopke na področju odkrivanja spolnih zlorab otrok v Katoliški cerkvi v Sloveniji; medtem ko duhovnik Janez Cerar iz zavoda Dovolj je poziva škofe, naj ustanovitev komisije prestavijo iz prve v šesto prestavo.
Iz župnije Marija Snežna v Zgornji Velki na prvo adventno nedeljo neposredno prenašaamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Boštjan Lenart, poje pa Mešani cerkveni zbor pod vodstvom in ob orgelski spremljavi Petre Muhič.
Prva adventna nedelja bo tokrat v znamenju glasbe Johanna Sebastijana Bacha, skladatelja, ki se je s svojimi skladbami dotaknil prav vsakega obdobja cerkvenega leta. In ne le dotaknil, v glasbo je vtkal vsa svoja čustva, globoko osebno vero in glasbeni dar, za katerega se je Bogu nenehno zahvaljeval. Vriskajte Bogu vse dežele je adventna kantata, ki jo boste slišali skupaj z nekaterimi uglasbitvami protestantskih adventnih koralov.
Adventna glasba je polna pričakovanja in optimizma in tega nam danes večkrat primanjkuje. Kompozicije slovenskih in tujih skladateljev pa preveva tudi spokorno vzdušje, značilno za ta čas.
Kakšen je pomen adventnega časa, od kod izvira, ter kakšna je vloga tega časa v liturgičnem letu? Spregovorili bomo tudi kako se odvija pri nas na slovenskih tleh in kako se je odvijalo skozi zgodovino in kaj ta poseben čas prinaša kristjanom. Gostili bomo asistentko dr. Cecilijo Oblonšek, ki predava na Teološki fakulteti v Ljubljani
Na prvo adventno nedeljo kristjani vstopijo v adventni čas, ki ga zaokrožijo na sveti večer, 24. decembra. To je čas duhovne in bogoslužne priprave na božič, ko se kristjani spominjajo rojstva svojega Božjega sina Jezusa. Znamenje zunanje priprave na božič je adventni venec. Ljudje pri nas v cerkvah in po domovih tradicionalno pripravijo adventni venec s štirimi svečami. Prvo na njem prižgejo na prvo adventno nedeljo. Potem pa vsako nedeljo naslednjo svečo, naraščajoča svetloba simbolno sporoča rast dobrega v življenju. Dijaki katoliške Gimnazije Želimlje, ki med tednom prebivajo v Domu Janeza Boska: Zala Peternelj, Marija Kričelj, Izak Debeljak in Matic Žibrik, premišljujejo o dejavnostih v adventnem času v dijaškem domu, ki jim bogatijo proste ure. V središče postavljajo duhovno dimenzijo adventnega časa kot priložnost za krepitev osebne vere in izboljšanja odnosov z vrstniki ter drugimi ljudmi, ne pa zunanjega blišča.
Iz župnijske cerkve svetega Petra v Ilirski Bistrici bomo na praznik Kristusa Kralja neposredno prenašali sveto mašo, pri kateri bodo sodelovali tamkajšnji verniki. Maševal bo župnik Stanko Fajdiga, pel pa cerkveni mešani pevski zbor Zvon pod vodstvom Damjane Kinkela. Na orglah jih bo spremljal Marko Kanalec.
Bliža se praznik oz. god sv. Cecilije, zavetnice glasbenikov, še posebej tistih, ki se ukvarjajo s cerkveno glasbo. Marjan Grdadolnik je že vrsto let zborovodja Mešanega pevskega zbora Adoramus, v župniji sv. Nikolaja v Logatcu se udejstvuje tudi kot organist in vodja glasbene dejavnosti. Tokrat se bo predstavil tudi kot skladatelj – nedavno je namreč uglasbil in izvedel nekatere psalme, med njimi Očitanja.
Pred praznikom sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, vas vabimo k poslušanju ene same, obsežnejše skladbe, ki jo je leta 1966 ustvaril madžarski skladatelj Zoltan Kodaly. Poimenoval jo je Laudes organi, namenil pa jo mešanemu pevskemu zboru in – orglam. Slišali jo bomo v izvedbi Zbora Westminstrske katedrale iz Londona, organista Andrewa Reida in dirigenta Jamesa O’Donnella.
Država Izrael je razpeta med demokratičnimi in verskimi načeli, ki zaznamujejo državo vse od njenega nastanka. Ali lahko Izraelu opravičeno rečem judovska država? Kakšen je vpliv judovstva na državo in kakšno moč imajo verske stranke v političnem prostoru? Novinar Nejc Krevs bo odgovore iskal z zgodovinarjem in izjemnim poznavalcem države Izrael dr. Renatom Podbersičem mlajšim.
France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800. Njegov rojstni dan zaznamujemo z eno njegovih vedrejših pesmi. Hčere svet je po obliki romanca in sodi med Prešernova mladostna dela. Velja za prvo romanco v slovenščini. V njej opisana ljubezen je neproblematična, daleč od zapletenih in težavnih čustev poznejših Prešernovih pesmi. Interpretira dramski igralec Ivo Ban.
Češki pisatelj in novinar Egon Erwin Kisch se je rodil leta 1885 v Pragi. Imel je judovske korenine, pisal pa je v nemščini, in sicer potopise, reportaže, spomine in satire. Njegovo humorno zgodbo z naslovom Reportaža v domu padlih deklet interpretira Vladimir Jurc.Prevajalec je Janko Moder,interpret Vladimir Jurc,režiser Alen Jelen,glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina,mojster zvoka Nejc Zupančič,urednika oddaje pa Marjan Kovačevič Beltram, Ana Rozman.Produkcija leta 2017.
Milena Zupančič ni želela običajne biografije, ki bi kronološko opisovala njeno življenje, saj tudi ona ni običajna, vsakdanja. Milena je izjemen človek, neizmerno talentirana igralka in ja, tudi strastna kadilka. V štiridesetih delih odkrivamo ne samo življenje Milene Zupančič ampak tudi polpreteklo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega gledališča in filma.V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 1999 je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja«. Ko je leta 1993 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so Mileno Zupančič označili za igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«.Golobova Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati.Interpretka: Milena ZupančičRežiser: Alen JelenTonski mojster: Nejc PippGlasbena oblikovalka: Darja Hlavka GodinaOdgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Produkcija: Program Ars - Uredništvo igranega programa, ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z založbo BeletrinaPosneto v studiu 41 Radia Slovenija v juliju in avgustu 2022.
Milena Zupančič ni želela običajne biografije, ki bi kronološko opisovala njeno življenje, saj tudi ona ni običajna, vsakdanja. Milena je izjemen človek, neizmerno talentirana igralka in ja, tudi strastna kadilka. V štiridesetih delih odkrivamo ne samo življenje Milene Zupančič ampak tudi polpreteklo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega gledališča in filma. V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 1999 je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja«. Ko je leta 1993 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so Mileno Zupančič označili za igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«. Golobova Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati. Interpretka: Milena Zupančič Režiser: Alen Jelen Tonski mojster: Nejc Pipp Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Produkcija: Program Ars - Uredništvo igranega programa, ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z založbo Beletrina Posneto v studiu 41 Radia Slovenija v juliju in avgustu 2022.
Lili Novy je bila ena naših prvih pesnic in prevajalk, ki je enakovredno ustvarjala ob moških, svojih kolegih, in se uveljavila. Najprej je pisala v nemščini, po okupaciji leta 1941 pa je ni več uporabljala za pesniški jezik. Ob poeziji za odrasle je pisala tudi za otroke, poleg tega je slovensko poezijo prevajala v nemščino. Njeno pesem Somrak interpretira dramska igralka Maja Sever.
Štiriindvajsetega novembra 2022 je preminil francoski pisatelj Christian Bobin, star enainsedemdeset let. V Franciji velja za eno najbolj poetičnih peres, a za njegovim na videz lahkotnim pisanjem se skriva trdna drža, njegovo presojanje je natančno in neprizanesljivo. Slovenci imamo več njegovih prevedenih knjig, kot so Najnižji, poetični roman o Frančišku Asiškem, za katerega je bil nagrajen, bil je zelo priljubljen, pa knjige kratke proze, kot so Šibkost angelov, Za vedno živa, Vsi so zaposleni. Leta 2009 je izšel njegov roman Ruševine neba, v katerem s kratkimi fragmenti, refleksijami, poetičnimi utrinki neusmiljeno razgalja vladavino Ludvika XIV. kot poosebljenje megalomanske in brezobzirne diktature oblasti in denarja. V ta čas je segel, da bi lahko videli, kaj se dogaja okrog nas in dodal: »Povsod okrog nas je Versailles. Čeprav Ludvika XIV. ni več, svetu še vedno in nič manj brezobzirno in megalomansko vladata razkošje in denar.« Ob smrti Christiana Bobina se tega zanimivega pisatelja spominjamo v Literarnem nokturnu z odlomkom iz romana Ruševine neba v prevodu Nadje Dobnik. Igralec Primož Pirnat,glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina,mojstrica zvoka Sonja Strenar,režiserka Ana Krauthaker,urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.Produkcija 2015.
Umrl je nemški pesnik, esejist, prevajalec, urednik in mislec Hans Magnus Enzensberger. V svojem dolgem življenju – rodil se je leta 1929 – je pomembno zaznamoval kulturno in družbeno življenje v nemškem jezikovnem prostoru. Napisal je več kot 70 knjig, njegova dela so prevedena v kakih 40 jezikov – seveda tudi v slovenščino. Že leta 1970 je Niko Grafenauer prevedel njegovo zbirko z naslovom Zagovor volkov, leta 2006 je prav tako v Grafenauerjevem prevodu izšla njegova pesniška zbirka Ode in svarila, pred desetletjem, ko je bil Hans Magnus Enzensberger gost Maribora – Evropske prestolnice kulture, so izšla njegova Izbrana dela, dve leti pozneje pa še knjiga Zoprna lirika: prva pomoč za bralce v stresu.Avtor oddaje in prevajalec Niko Grafenauer,interpreti Silva Čušin, Brane Grubar, Jerica Mrzel, Aleš Valič,režiser Janez Pipan, glasbeni opremljevalec Peter Čare, tonska mojstrica Metka Rojc, asistent Mišo Meglič, urednika oddaje Branko Šömen, Staša Grahek.Leto nastanka 1980.
Milena Zupančič ni želela običajne biografije, ki bi kronološko opisovala njeno življenje, saj tudi ona ni običajna, vsakdanja. Milena je izjemen človek, neizmerno talentirana igralka in ja, tudi strastna kadilka. V štiridesetih delih odkrivamo ne samo življenje Milene Zupančič ampak tudi polpreteklo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega gledališča in filma. V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 1999 je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja«. Ko je leta 1993 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so Mileno Zupančič označili za igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«. Golobova Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati. Interpretka: Milena Zupančič Režiser: Alen Jelen Tonski mojster: Nejc Pipp Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Produkcija: Program Ars - Uredništvo igranega programa, ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z založbo Beletrina Posneto v studiu 41 Radia Slovenija v juliju in avgustu 2022.
Kajetan Kovič je bil pesnik, ki je enako mojstrsko upesnjeval tako velike in večnostne kot vsakdanje drobne teme. Za prvi dan zadnjega meseca v letu smo izbrali pesem z naslovom Tihi čas, ki je bila objavljena v Kovičevi zbirki Genesis leta 1963. Interpretacija: Zvone Hribar.
Ena izmed izjemnih, nenavadnih slovenskih igralk prejšnjega stoletja je bila Alja Tkačev. Pa ne le igralk, saj je bila tudi lutkarica, pedagoginja, prevajalka, avtorica dramskih besedil in pesnica. Zadnje čase prebiramo njene dnevniške zapiske, objavljene v knjigi Igralka s svinčnikom. Izšli so trideset let po njeni smrti pri Mladinski knjigi. V njej najdemo med dnevniki tudi pesmi. Naslovili smo jih po prvi izmed njih.Interpretka Ana Facchini,glasbena opremljevalka Nina Kodrič,mojster zvoka Jadranko Oblak,režiserka Renata Vidič,asistent režije Alen Jelen,urednica oddaje Tadeja Krečič ScholtenProdukcija 2022.
Milena Zupančič ni želela običajne biografije, ki bi kronološko opisovala njeno življenje, saj tudi ona ni običajna, vsakdanja. Milena je izjemen človek, neizmerno talentirana igralka in ja, tudi strastna kadilka. V štiridesetih delih odkrivamo ne samo življenje Milene Zupančič ampak tudi polpreteklo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega gledališča in filma. V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 1999 je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja«. Ko je leta 1993 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so Mileno Zupančič označili za igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«. Golobova Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati. Interpretka: Milena Zupančič Režiser: Alen Jelen Tonski mojster: Nejc Pipp Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Produkcija: Program Ars - Uredništvo igranega programa, ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z založbo Beletrina Posneto v studiu 41 Radia Slovenija v juliju in avgustu 2022.
Pa ga imamo! Prvi slovenski otroški božični film Kapa je po letu odloga in nekaj festivalih končno zasijal tudi na številnih filmskih platnih in takoj navdušil mlado in tudi nekoliko starejše občinstvo. Božiček, no, pravzaprav celo več njih, napeta pustolovščina, novo iskreno prijateljstvo in seveda tudi čisto pravi božični čudež s tremi tačkami so glavne sestavine te izredno simpatične dogodivščine, ki sta jo scenaristka Saša Eržen in režiser Slobodan Maksimović prefinjeno in z veliko občutka nadgradila tudi z bolj resnimi temami. Devetletni Erik bi moral praznike preživeti v mladinskem domu, dokler ni z žrebom poslan k bogataški družini, izhaja namreč iz problematičnega družinskega okolja, kjer sta prisotna alkohol in očitno pomanjkanje denarja, v internatu pa je tudi žrtev vrstniškega nasilja. Nič kaj božične teme torej, a ustvarjalni ekipi jih je uspelo tako spretno in pretanjeno vplesti v zgodbo, da praznično razpoloženje le še poudarijo, hkrati pa lahko služijo tudi kot odlično izhodišče za številne poglobljene pogovore z mladimi gledalci. K čarobnosti, ki s platna dobesedno sije skoraj v vsakem kadru, zelo veliko prispeva tudi zelo posrečen nabor igralcev, vse od nežne, a odločne vzgojiteljice Mojce Fatur pa do falange pokvarjenih Božičkov, ki so jim v skorajda antologijskem prizoru svoj glas in stas posodili Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Nina Valič, Klemen Klemen, René Štúr, Jaka Fon in Emil Cerar. Glavni zvezdi filma pa sta seveda najmlajša, Gaj Černič kot tih, zadržan in vsega hudega vajen Erik z večno štrikano kapo na glavi ter sprva fenomenalno zoprna, nato pa prav presunljivo empatična Kaja Podreberšek kot mala Lučka. Prav njuni iskrenost in sproščenost pred kamero sta verjetno poglavitni kamenček v mozaiku te tople božične pustolovščine, v kateri se uresničijo želje, za katere otroka na začetku niti ne vesta, da jih sploh imata. Glede na vse težave slovenske filmske produkcije v preteklih letih je Kapa pravi božični čudež, več kot vreden ogleda v zatemnjeni in čarobni kinodvorani.
Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Peter Rezman, pesnik in pisec kratkih zgodb, dramskih besedil in romanov, v katerih pogosto opisuje rudarsko življenje, je leta 2009 za zbirko kratkih zgodb Skok iz kože prejel nagrado fabula, z romanom Zahod jame pa se je leta 2013 uvrstil med peterico finalistov za nagrado kresnik. Pred šestimi leti je bil zanjo nominiran tudi roman Tekoči trak, Društvo slovenskih literarnih kritikov pa ga je uvrstilo med pet najboljših slovenskih knjig v letu 2016. V knjigi Velunja, ki bi jo lahko uvrstili na presečišče kratkoprozne in esejistične literature, Rezman v številnih refleksijah na več mestih izpove, da si je vedno želel postati uspešen slovenski pisatelj: “Vsak dan prinese kaj. Kratko zgodbo. Priliko. Dramolet. Včasih celo dramo. Včasih pa zgolj poved.” V osebnoizpovednem tonu opisuje odraščanje ob rečici Velunji, ki je bila ves čas zvesta spremljevalka ključnih življenjskih dogodkov, poleg tega pa mu je bila s svojim blagodejnim šumenjem vir naviha, meditacije in zrelosti: “Potok neprestano šumi in v tem večnem šumenju sem zrasel gor, iz fantiča v mladeniča, vojaka, ženina, knapa. Pesnika.” Rezman na številnih ključnih mestih z enim in istim stavkom, ki ga v nedogled ponavlja –“Velunja - / - je vodni - / - je - / - krog /- je- / - Velunja” – opozarja na rečni krogotok, ki mu služi kot presek med miselnimi prebliski, uvidi in spoznanji, ob tem pa predstavlja krožno strukturo različnih življenjskih obdobij, katerih skupna premisa je ženska energija. Najsi gre za spomine na mater in njeno skrb za moža in sina, za ljubico, ki ga med vožnjo z avtom vabi v svoj “mokri izvir”, ali za smrt, ki mu v bolnišnici diha za ovratnik, mu ženska energija s svojo krožno naravo in intuitivnostjo ves čas pomeni vir življenja, hrepenenja in navdiha. V prvem delu knjige Velunja Rezman s serijo kratkih prilik, zgodb in dramoletov duhovito analizira slovensko literarno prizorišče (z omembo nekaterih ključnih ustvarjalcev, ki so zbrani okrog literarnih revij) ter podaja svoje razumevanje razlike med literarno znanostjo in literarno umetnostjo. Pri tem se mu zdi pomembno, da mora pisatelj “v bistvo literarne umetnine vstopiti takoj, že po prvih nekaj straneh in iz tega črpati za naprej. To je test pisateljskega talenta in ne nazadnje tudi poštenosti. Predvsem do sebe.” V besedilu z naslovom Dramolet o objektivnosti subjektivne literarne kritike avtor pravi, da je vsaka literarna kritika, recenzija, ocena, refleksija ali študija sama po sebi neobjektivna, pri tem pa se dotakne tudi paradoksa literarnih nagrad in samopašnosti literarnih društev in urednikov, ki mu nočejo objaviti kratkih zgodb, ker naj bi bile predolge. Čeprav ne skriva prijateljskih vezi s temi ljudmi, jih v istem zamahu ljubeče kritizira: “Kako naj dobim to nesrečno Grumovo nagrado, če me stari znanci še nominirati nočejo?” V zgodbi oziroma eseju z naslovom Nadaljevanje predstavitve pisatelja z začetka te knjige odkriva podobnost med irskim pisateljem Jamesom Joyceom, ki na poti v Trst zmotno pristane v Ljubljani, in sabo, ki po literarnem dogodku rezervira prenočišče v gostišču Pri Mraku, a se zadnji trenutek premisli in s taksijem pobegne iz Ljubljane. Čeprav s trudom prebira Joyceov Umetnikov mladostni portret, se hkrati sprašuje “Kaj bi bilo, če bi ostal v Ljubljani?” Bi postal eden izmed meščanskih pisateljev, bi mesto morda celo požrlo njegovo mladostno zagnanost in ruralno identiteto? Današnje razmere v državi primerja s tistimi, ki so prevladovale v drugi svetovni vojni, ko je bila prestolnica obdana z bodečo žico: “Danes je situacija na las podobna. Znotraj žice je prava umetnost, ki zato ne more prebegniti iz prestolnice, zunaj pa je ljubiteljska kultura, ki se ne more pretihotapiti vanjo.” V drugem delu knjige Velunja se je Rezman bolj usmeril v spomine iz otroštva, v obdobje odraščanja v Mariboru in tudi zadnjih let pred smrtjo matere in očeta. Posebno pozornost pritegnejo dolge erotične zgodbe, v katerih opisuje strastne dogodivščine v avtu in na pokopališču, na katerem je pokopan Srečko Kosovel. Čeprav je Rezmanov pripovedni slog nezahteven in preprost, je hkrati metaforično dinamičen in slikovit, a dodati velja, da mu v zaključku včasih ne uspe zaokrožiti miselne poante ali pa ta ni duhovita. Vendar je vprašanje, ali to sploh želi doseči. Bolj se nam dozdeva, da gre za tolažbo samega sebe ob soočanju s smrtjo, ki je nenehno blizu. Krožna dinamika Velunje je pogled v njeno neskončno brezno in hkrati prijateljski pozdrav željam in strahovom, ki jih s svojim tokom odnaša …
Piše: Matej Bogataj Bere: Jure Franko Septembra umrlega španskega pripovednika Javierja Mariasa smo poznali predvsem po obširnih in stilistično izpiljenih romanih, v katerih so pretežno brezstrastni in jezikovno nadvse občutljivi prevajalci, filologi in podobni obvladovalci jezikavosti popisovali svoje življenje, v katerem se ni veliko dogajalo ali pa vsaj niso smeli o vsem spregovoriti, in so se potem ukvarjali z odvodi. Recimo s krivdo, ker so prešuštno spali z žensko, ki je medtem umrla in niso bili sposobni reagirati, se soočiti z morebitnimi obtožbami. Ali pa je šlo, kot v Berti Isli, za pripoved o tistih, ki svojo službo opravljajo tiho in čim bolj neopazno. Rutina zakonskega para, kjer ona nič ne ve o njegovem delu, ker ji zaradi priseg tajni službi ne more ničesar povedati, je spet tipičen primer pisanja, v katerem je več zamolčanega, kjer se resnica razkriva postopoma in še to delno, zakrivajoče, sprenevedajoče. Marias je napisal tudi drobno knjižico, potopis o Benetkah, ki jim grozi vse in to ves čas, industrija razjeda kamen, kanale poplavljajo visoke plime in otoki se ugrezajo v mulj, turizem je vse bolj invaziven, vendar je mesto na otokih za Mariasa mera stvari in po meri človeka. Tam je dva tedna celo služboval in v nasprotju z Josifom Brodskim in Predragom Matvejevićem, ki sta raziskovala predvsem skrite in večini nedostopne podrobnosti na ozadju pompozne in vsem poznane fasade, po kateri se pasejo turisti, je Marias v tem potopisu bolj skop, minimalističen. Mesta in njegovih prebivalcev, tudi kulturne zapuščine in družabljenja prebivalcev se loteva diskretno, v rokavicah tako rekoč, vse pa zato, da bi ohranil mesto čim bolj skrivnostno in skril ključe, s katerimi se mu je odprlo. Napisana življenja, ki so prvič izšla v začetku devetdesetih, so zbirka miniaturnih esejev, kolumn in zapisov o kolegih, o velikih pisateljih in pesnikih, ki so vsi tujci, vsi zelo slavni – in mrtvi. Marias je zbral obsežno gradivo, nekaj je dnevniške narave, nekaj je črpal iz biografskih in monografskih del, tudi izpisov iz kritik in včasih zajedljivih opazk kolegov. Vse je bogato opremljeno s fotografskim gradivom, večinoma izpred časov slave, in Marias priznava, da ga je zbiranje razglednic s portreti pisateljev včasih neizmerno zabavalo, zdaj pa gre z razgledničarsko kulturo očitno navzdol, in tako so zapisi o klasikih bogato opremljeni in podkrepljeni z raznovrstnimi faktičnimi podatki, ki so večinoma neznani, vsaj izven stroke, ki se ukvarja z življenjepisjem in usklajevanjem podobe kreativcev z njihovim delom. Dvajsetih pisateljev in šestih izrednih, pa vendar slovenskemu bralstvu manj znanih žensk, se loteva, kot bi bili literarni liki, kot bi bili njegov lastni izmislek. Marsikatere podrobnosti iz teh zapisov ne poznamo, tudi nekaj avtorjev je morda manj znanih in pričakovali bi katerega z vznemirljivo biografijo, kakršna je bila na primer Hemingwayeva, vendar je nabor kar reprezentativen: svoje mesto med napisanimi življenji so dobili Faulkner, Joyce, Henry James, Arthur Conan Doyle, Kipling in Robert Louis Stevenson, Nabokov in Thomas Mann, Rimbaud in Oscar Wilde. Gre torej za biografije, napisane na podlagi obsežno nabranega gradiva, pričevanj in izvlečkov. Tovrstno pisanje o slavnih je v tujini morda bolj pogosto, pri nas so ga nadomestili biografski romani, na primer Slodnjakova o Prešernu ali Levstiku, drugje pa se takšna stvarna literatura o uspešnih in včasih kontroverznih slavnih osebnostih očitno tudi prodaja. Marias v svojem pisanju upošteva vsa dejstva, vendar, kot nas opozarja tudi piska spremne besede Elide Pitarello, včasih tudi kaj dopiše, obrne kakšen podatek ali pa preprosto komentira značajske ali vidne poteze portretirancev na način, ki je izrazito oseben, torej pisateljski in subjektiven. Če nismo – in ker nismo – podrobni poznavalci pisateljskih življenj, so razlike včasih komaj opazne in Marias nas pred koncem, pred obširnim seznamom literature, iz katere je črpal, izziva, naj najdemo vsiljene ali po zakonih fikcije dopisane dele. Za tiste redke, recimo za Joycea, ki ga morda bolje poznamo zaradi bližine službovanja v mestih ob zalivu in zaradi nesrečnega izkrcanja in prečute noči na ljubljanski železniški postaji, kjer sta z ženo Noro izstopila prepričana, da sta že v Trstu, so Mariasovi posegi skoraj neopazni. Omenja Joyceovo ljubosumje in obsedenost z Norinimi spodnjicami, kar vse poznamo iz Pisem Nori, drastičnih premikov pa ni opaziti. Toliko bolj pa je opazna Mariasova pisateljska veščina, saj ob fotografijah podaja natančne in pogosto lucidne opazke o značajskih potezah, kakor so vidne navzven, v fiziognomiji, v držah, v drži rok ali oblačilih. Baudelairu recimo pripiše, da se mu ves čas mudi, da njegovo spogledovanje s kamero kaže prihajajočo hitrost življenja, ki jo je avtor Cvetja zla prerokoval in med prvimi tudi živel. Ob koncu Marias zapiše, da se je ob tem pisanju zabaval, in tako se konča tudi knjiga: s citatom iz korespondence med Flaubertom in Turgenjevom, da se sicer starata, vendar se kot starca poskušata vsaj zabavati. Napisana življenja so dobrohotno pisanje, napisano kot prenikava šala ob uradnih in slovesnih biografijah. Prepričuje nas o tistem, kar je v esejih z naslovom Nč bat o strahovih angleških in francoskih pisateljev zapisal tudi Julian Barnes: pisatelji niso bolj moralni, niso vedno in v vsem vidci, le pisati znajo bolje od drugih. Napisana življenja so imenitno branje za vse, ki jih zanimajo umetniki zasebno.
Piše: Ana Geršak Bere: Lidija Hartman Drama na lovu, predstavljena kot »resnična zgodba«, se uradno začne v pisarni neznanega urednika. Toda pravi začetek nastopi pozneje, s preroškim stavkom: »Mož je ubil ženo!« Besede, ki uvajajo roman Antona Pavloviča Čehova, priklicujejo v spomin neko drugo avtorjevo krilatico – tisto o puški, ki se, če se pojavi na začetku, na koncu mora tudi sprožiti. Misel, ki se na splošno nanaša predvsem na nujnost smiselnega, po možnosti linearnega vzročnega povezovanja pripovednih elementov, se v tem kontekstu preveže z logiko tedaj šele nastajajočih žanrov kriminalnega in detektivskega romana. Drama na lovu ne skriva medbesedilnih navezav, nasprotno, z njimi se veselo poigrava, ne nazadnje tako, da svoje like naziva z imeni junakov svojčas priljubljenih žanrskih pionirjev Émila Gaboriauja in Aleksandra Škljarevskega. Tako kot dramska (ali raje – dramatična) puška imata tudi omenjena avtorja svoje mesto in svoj smisel v čehovljanski pripovedi: sta indica, ki napeljujeta k interpretaciji in reševanju pripovedne uganke. Gaboriau je eden prvih pisateljev, ki je svojemu junaku – detektivu Lecoqu – pripisal natančno preučevanje kraja zločina z namenom iskanja sledi, Škljarevski pa je slovel po povestih, v katerih je glavno vlogo prevzemal sodni preiskovalec, poklic, ki ga opravlja tudi osrednji lik. Ta je hkrati avtor romana v romanu, njegov protagonist in prvoosebni pripovedovalec, podpisan kot Zinovjev oziroma Kamišev. Intertekstualnost je vpisana že v samo strukturo Čehovovega romana Drama na lovu. Zasnovan je kot pripovedni okvir urednika, ki – zelo nerad, to je že treba poudariti – privoli v branje daljšega rokopisa očitno pretresenega neznanca, ki se lepega dne pojavi v njegovi pisarni z željo, da bi kdo prebral in po možnosti tudi objavil njegov prvenec. Sledi torej branje rokopisa, ki je še najbolj podoben nekakšnim atmosferičnim zapisom epigona Dostojevskega, posebej v segmentih, kjer pripovedovalec, ne povsem brez užitka, razkriva svoj razklani, podtalni značaj. Pripovedovalec se vživlja v vlogo antagonista, občutljivega, inteligentnega opazovalca, predobrega, da bi stagniral v podeželskem povprečju, in nagnjenega k bolestnim izpadom iskrenosti, ki pa niso nič drugega kot poza. Čehov se s tem obregne ob resnobne, tragične karakterje, ki so takrat kraljevali po sočasnih vélikih ruskih romanih, za katere naj bi Anton Pavlovič nekoč dejal, da so preobsežni in dolgočasni. A kot je zapisano v Drami na lovu: »Poznavanje tuje literature za porotnike ni obvezno.« Ironijo je namreč zaznati tudi brez prepoznavanja referenc, predvsem v načinu strukturiranja lika pripovedovalca in v uredniških opombah, podpisanih zgolj s pomenljivima začetnicama A. Č. Opombe opozarjajo na zamolke in nedoslednosti v rokopisu, s čimer pravzaprav napovedujejo razplet oziroma razkritje morilca, poskrbijo pa tudi za komično distanco. Urednik samovoljno črta pripovedovalčeve neposrečene melodramatične pasaže in jih pospremi s komentarji tipa: »Temu sledi plastično in izumetničeno razmišljanje o avtorjevi duševni vzdržljivosti. /…/ Preseneča s svojo grobostjo, zato sem ga izpustil.« Na koncu pa prostodušno zapiše, da so iz romana izpuščeni odlomki, »ki presenečajo s svojim cinizmom, razvlečenostjo in malomarnostjo literarne obdelave«. Izpuščeni naj bi bili tudi dva opisa nočnih orgij in divje kvartanje z obilo kletvic, kar bi gotovo prizadelo občutljivejši del bralstva. Vrhunec pa seveda nastopi s soočenjem urednika, preobraženega v detektiva, in avtorja – morilca. Zaplet, ki ga bo leta pozneje navdušenemu bralstvu uspešneje, to je že treba reči, prikazala Agatha Christie s svojim nemara najboljšim romanom Umor Rogerja Ackroyda. Drama na lovu je edini roman Antona Pavloviča Čehova. Napisal ga je leta 1884, star štiriindvajset let, po tem, ko je imel za seboj že dramsko besedilo brez naslova, ki ga danes poznamo pod nazivom Platonov, tri povesti in dve zbirki novel; da o zgodbah, ki so neobjavljene obtičale v predalu, niti ne govorimo. Na prvi pogled se zdi, da je bil izlet v romaneskno formo prej ko ne eksperiment, preizkušanje terena, širjenje področja boja, morda tudi načrten premik v razvijanje daljših in ambicioznejših pripovednih struktur, ki se bodo sčasoma ustalile na mejnem obsegu med pripovedko in kratkim romanom. Ni izključeno, da je šlo tudi za hudomušno polemiziranje s takrat popularnimi žanri in priljubljenimi klasiki. Drama na lovu je nekakšen zločin brez kazni, kjer se raskolniški Kamišev za hipno, v afektu storjeno dejanje ne pokesa, temveč mirno živi naprej in o tem celo napiše sentimentalen romanček. Čehov si najverjetneje ni prizadeval napisati »prave« kriminalke; zdi se, da ga je ekskurz v romaneskne vode predvsem zabaval. Iskanje morilca, ki ga razkriva že v promociji izpostavljena navezava na roman Agathe Christie, tako ni zares bistveno. Dramo na lovu bi še najlažje označila za avtorjev guilty pleasure; pri čemer je prednost tistega, ki bere, v tem, da lahko v branju uživa nekaznovano.
Piše: Andrej Lutman Bere: Jure Franko Že podatek, da je pesniška knjižica Pina Pograjca Trgetanje izšla v zbirki Črna skrinjica, pove vsaj nekaj o glavnem vzdušju. Ob prebiranju verzov, kot sta „Če bi sledil instinktom, / bi si roko odgriznil do konca“, se docela vzpostavi polje ekspresionizma v najbolj brutalni različici. Kaj je torej tisto, kar povzroča stanje trgetanja? Je to drgetanje, podkrepljeno s trzaji, s sunkovitimi potezami pisala, ki izpisuje pesmi o izgorelosti? Vprašanji sta tudi odgovor na prastaro spraševanje o izvoru čačk, vijug ali črtic, ki naj bi bile nosilke pomena. Trzajoča roka namreč izpisuje ali vtipkava ali kar klofuta zaslon s sporočilci. V časih pesniških figur, metafor, ki prehajajo v molitvene obrazce izdelkov, in oglasov, je pesem zapostavljena. Prastara je tudi težnja umetniškega izražanja v obliki obilnega pretiravanja, da se doseže identifikacijski diskurz, ki naj bi mu sledila katarza. A pesmi v zbirki Trgetanje gredo v smer hipereksistencializma, morda kar v njegovo giga obliko. Potenciranje procesa izginevanja v izgorevanju, kar je odlika uspešnosti v vseh oblikah in presežkov kot že dolgo ne, ne doseže stopnje očiščenja, saj se pomenske zasnove pesmi sproti osipljejo. Radikalnost pesniškega izraza se vklopi takoj po branju pesmi, skrajnost trenutka odzveni v okolju in v duhu časa, in hkrati razpre zev, rano, vivisekcijo ega, ki ga je telo zapustilo. Ob tem pesmi v zbirki Trgetanje vsaj opozarjajo na premnoge oblike najrazličnejših verskih blaznosti, saj prav kompulzivna obsedenost z odsotnostjo mesa ali izmaličevanjem telesa naredi prostor in vzroke trzljajem, drgetu, izgorevanju, razčlovečenju. Nastane dilema: naj telo sprejme pesem ali kaj drugega. In naslednja dilema: naj se telo strže zanjo, za pesem, ali naj dopusti naselitve nečemu drugačnemu od pesmi, ali naj se upre lastni preobčutljivosti. A to so zgolj dileme. Kjer ni dileme, pa je osebek, pesniški jaz v izgorevanju, pesniški jaz v bolečini, pesniški jaz v sodrgetu s soljudmi. A vmes je raztrganina, medčloveški odnosi so porušeni kot mostovi, ki razpadajo. In vzpostavi se naslednja dilema: pesem v osami ali petje v zboru. Povedano drugače: kaj torej vsebuje črna skrinjica poezije? Zapisano še radikalneje: je pesnik trzalica? In spraševanje na giga potenco: je pesnik trgovec? Povsem vsakdanje odgovarjanje pove, da je vsaka pesem črna skrinjica, in da je vsak naprednejši ali tudi odklonski poseg v ustaljeno dojemanje kakršnekoliže pesmi povsem rutiniran proces odzivanja na umetniške izraze sodobnosti. A v preobilju takšnih iskanj se vzpostavi eksistenčna težnja po ne biti kot drugi in že najmanjši, nano marker posebnosti je vsaj dekagrama zlata, če že ne pesniške zbirke vreden. Ko pa se na trgu pojavi pesniški prvenec, je treba s takim izdelkom previdno ravnati. Pesniške zbirke pač niso opremljene s podatki o hranilni vrednosti posamezne sestavine, za tovrstno seznanitev je potrebno vsaj površno prelistavanje oziroma poseganje vanjo. Za nekatere izdelke pa je treba objaviti opozorilo, da niso za ves potrošniški svet. Nastopi klavzula o rafiniranem odnosu do izdelka, ki vsebuje dodano vrednost, to je ustvarjanje. Kljub okrutnostim, s katerimi se kiti zbirka Pina Pograjc Trgetanje, je to zbirka, s katero je olajšan obisk kirurga ali mesarja, olajšana je udeležba na družinskih elektrošokih in vsaj olajšano je izogibanje pomikom v svet za mrliškimi vežicami. Za petičnejše pa priporočilo: z zbirko Trgetanje na tržnico! Med ljudi!
Črni panter je bil prelomen film v trenutno najbolj priljubljenem filmskem žanru superjunaških filmov, saj ni imel le prvega temnopoltega protagonista, temveč je predstavil tudi barviti znanstvenofantastični svet izmišljene, utopične afriške države Wakande. Poleg odlične zasedbe in organskega vključevanja številnih rasnih vprašanj v zgodbo je bila prav ta izgradnja sveta glavni adut filma, saj pri zapletu in akcijskih scenah ni izstopal iz množice med seboj vse preveč podobnih filmov studia Marvel. Med pripravami na nadaljevanje je za posledicami raka umrl glavni igralec Chadwick Boseman, tako da je režiser in soscenarist Ryan Coogler povsem spremenil zgodbo in film osredotočil na poklon umrlemu igralcu in njegovemu Črnemu panterju. No, to je najbrž bil njegov cilj, a je moral zaradi širše navezave na druge filme in serije studia Marvel očitno vključiti še toliko drugih delov zgodbe, da se je ta ideja nekoliko izgubila. Zgodba se začne s smrtjo Bosemanovega T’Challe in je sprva osredotočena na različne načine soočanja z izgubo njegovih bližnjih, predvsem sestre Shuri in matere Ramonde, ki zdaj vladata Wakandi. Ker je ta edina lastnica virov vibranija, dragocene kovine, na svetu, je sicer zaprta in varna država tarča različnih političnih pritiskov in celo vojaških vpadov svetovnih velesil, ki pa jih zlahka odbije. Težave se pojavijo, ko ameriški vojaški raziskovalci odkrijejo še eno nahajališče te kovine na dnu oceana, kjer pa živi skrivna podvodna rasa Talokanov, mutiranih potomcev Aztekov. Ti znanstvenofantastični elementi so dobro vpeti v zgodbo, zanimiva je tudi z metaforiko napolnjena vizualna podoba njihovega kraljestva. Dogajanje pa se zaradi zgodbe – in predvsem zaradi kopice filmov in serij, ki bodo sledili – prestavlja iz ene na drugo lokacijo po vsem svetu, junaki pogosto sprejemajo povsem nelogične odločitve, ki praviloma vodijo v razvlečene in same sebi namenjene akcijske prizore. Pri tem najbolj trpijo čustvena življenja likov in njihov učinek na občinstvo, medtem ko je politična metaforika zmeda neizpeljanih idej in nedodelanih konceptov. Skoraj triurni film je tako obenem prepoln dogajanja in likov, a hkrati sporočilno prazen. Čeprav so uvodni prizori pomenljivi in odlično izpeljani, bodo gledalci in gledalke dvorano bržkone zapustili brez pravega občutka filmskega zadoščenja.
Film Moja Vesna, celovečerni prvenec slovensko-avstralske režiserke Sare Kern, kljub zelo preprosti zasnovi odpira kar nekaj različnih tem. V prvi vrsti gre za film o žalovanju in doživljanju izgube, v ozadju pa se prepletajo tudi teme prezgodnjega odraščanja, izseljenske izkušnje, osamljenosti in še marsičesa. Zgodbe v tradicionalnem smislu ima film le za vzorec. Pred nami so člani strte družine, oče in dve hčerki, ki so, kot razberemo tekom zgodbe, pred kratkim izgubili mamo, zdaj pa se z izgubo soočajo vsak na svoj način. Mama je v filmu prisotna le v obliki travme, ki družino še toliko bolj pekli zato, ker njena smrt očitno ni bila naravna. Za seboj je pustila osnovnošolko Mojo, srednješolko Vesno in njunega očeta, ki se v novonastali situaciji ne znajde najbolje. Vsak od družinskih članov mamin odhod predeluje na svoj način. Vesna je najstniško vihrava, svoje bolečine ne izraža skozi žalost, ampak skozi jezo, uporništvo in brezglavo, na trenutke samouničevalno vedenje. Moja je njeno popolno nasprotje. Bolečino je pometla pod preprogo, prevzela vlogo družinske skrbnice, zaščitnice in tolažnice ter se osredotočila na sestrin zaobljeni trebušček. Njun oče je sicer prisoten, a ne zares. Komunikacija med družinskimi člani ne steče, vsak ostaja zaprt v svojem svetu in se po svoje sooča s travmo. Moja Vesna je eno tistih žlahtno filmičnih del, ki se ne zanašajo na obilno podporo zgodbe s klasično dramaturgijo, niti se za usmerjanje čustvenega doživljanje gledalca ne zatekajo h glasbi, ampak svojo tiho moč črpajo iz premišljene rabe tistih pripovednih sredstev, ki so filmu najbolj lastna: kamere in kadriranja, svetlobe, barvne palete, zvočnih detajlov, izbire formata slike. Z njimi režiserka gradi edinstveno atmosfero, ki z gledalcem komunicira predvsem na čustveni, intuitivni ravni in manj na intelektualni. Čeprav je igra celotnega igralskega ansambla zelo subtilna, je film prežet z močni občutji, obenem pa vseskozi ostaja zelo intimen, osredotočen na svoje ranjene like in njihove notranje boje.
Carl in Yaya sta mlad manekenski par. Medtem ko je njena kariera vplivnice v vzponu, se mora on znova dokazovati na množičnih avdicijah, kar sproža napetosti v njunem odnosu. Na račun njene slave sta povabljena na luksuzno križarjenje na jahto, poseljeno z raznolikimi bogataši. In le kaj bi lahko šlo narobe, če potovanje usmerja kapitan, ki svoje dneve preživlja zaklenjen v kabini ob prebiranju Marxovega Kapitala in praznjenju steklenic viskija. Po vrsti peripetij in brodolomu se Carl, Yaya in še nekaj potnikov znajde na osamljenem otoku, kjer se njihove družbene vloge malce premešajo. Trikotnik žalosti je novi celovečerec Rubena Östlunda, jedka satira vznemirljivega švedskega avtorja srednjih let v dosledno vrhunski kondiciji. Delo razkošnega trajanja je razdeljeno na tretjine, znotraj katerih avtor preigrava številne zagate vsakdanjega življenja v poznem kapitalizmu. Ključna beseda je igra, kar je bil tudi že naslov enega od Östlundovih filmskih presežkov: z veliko preciznostjo in kot pod povečevalnim steklom namreč opazuje drobne igre, ki sestavljajo širšo mrežo človeške družbe. Zato je tudi najboljša prva tretjina, ko zareže najbolj v intimo in prikaže vsakdanjo dinamiko denarja in karier, kar naj bi bilo nespodobno izpostavljati, v resnici pa nas opredeljuje čisto vse, tako na zasebni kot javni ravni. Drugi dve tretjini delujeta pretežno v okviru prispodob, in bolj ko so življenjske situacije zaostrene, bolj se liki spreminjajo v karikature. Ob osrednjem paru, ki ju tolmačita Harris Dickinson in Charlbi Dean tu zablesti igralec hrvaških korenin Zlatko Burić kot vulgaren ruski tajkun, ki povsem zasenči Woodyja Harrelsona kot kapitana. Treba je priznati, da kot celota Trikotnik žalosti ne prikazuje nič posebno novega ali izvirnega, bolj malo je prefinjenosti in tudi težko je kdo tako poceni tarča kot so bogataši. Med ogledom se človeku milo stori ob Buñuelovem pristopu k buržoaziji in raziskavi vlog gospodarjev in podložnikov, a vse skupaj vendarle rešujeta Östlundov izjemen filmski talent in intuicija, s katero ostaja mojstrski slikar nelagodja vsakdanjega življenja. Sicer pa je eden od pokazateljev, kako zlahka v resnici vsi shajamo s paradoksi kapitalizma tudi to, da je film Trikotnik žalosti, ki kritizira ekscese visoke družbe, zmagal na enem od bolj snobovskih festivalov, v Cannesu. Pa za ta spoznanja v resnici ni treba prav daleč. Živimo v svetu, v katerem lahko dnevno spremljamo groteskne izpade multimilijarderjev preko tviterja in imamo predsednico, ki nam iz svojega Maseratija modruje o neenakosti. Oprostite, kako lahko fikcija tekmuje s tem? V najboljšem primeru se lahko malce nasmejimo in si mislimo svoje, to nekako je pa tudi resnični domet Trikotnika žalosti.
Piše: Tonja Jelen Bere: Maja Moll Nemirni duh s podnaslovom Roman o Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu natančno popisuje življenjsko pot znamenitega predstavnika slovenskega socialnega realizma. Rudi Mlinar je slikovito predstavil in upošteval številne prvine iz njegovega življenja. Pri tem so imeli veliko vlogo obdobje, v katerem je Prežih živel, vsekakor pa tudi značaj in nadarjenost za pisanje, da je uspel predvsem kot pisatelj in mogoče manj kot politik. V romanu Mlinar nazorno prikazuje družinske razmere, Koroško, še posebej Kotlje, in posebno vez med materjo in otroki. Prav to troje je napisano s posebnim občutenjem. Primarna družina je kljub najrazličnejšim težavam ves čas ostajala osrednje težišče Prežihovega življenja. Posebno zanimiv je očetov odpor do nemške ideologije in s tem zavest, ki jo je predajal sinovom. Prav to je verjetno vplivalo, da je Prežih vse jezikovne, politične in družbene krivice opazil že v otroških letih in kaj hitro začel delovati kot mlad politik. Kotlje in Koroško Mlinar zliva s kombinacijo prispodob iz Prežihovih romanov in črtic, nekoliko pa so spregledane modernizacija in opuščanje kmetij in s tem počasna urbanizacija na Koroškem. Poudarjena je velika pripadnost kmečkemu stanu, čemur naj se Prežih ne bi nikoli odrekel. Veliko moč in sidrišče mu je pomenila mati, ki naj bi mu bila tudi neizčrpen vir in informatorka za številne zgodbe. Pretresljivo pa je zlasti spoznanje, da do svoje žene in hčera ni premogel boljšega odnosa. Mlinar s tega vidika ne olepšuje Prežihove vere v politiko, ambicioznost in ideje, ki so povzročile marsikatere spopade v družinskih odnosih. Pri tem ne gre spregledati političnih spletk, ki so se pletle proti Prežihu, mu povzročale trpljenje in mu nalagale najrazličnejše kazni. Prežiha je vse skupaj vedno bolj izčrpavalo in mu jemalo voljo, s katero je sicer preživel prvo in drugo svetovno vojno. V romanu prepoznavamo zgodovinsko dogajanje, ki je vplivalo na državne ureditve, družbo, družine in posameznika. S tem je pred nami ne le Prežihova biografija, temveč tudi pomemben dokument o prvi polovici dvajsetega stoletja. Pisatelj Rudi Mlinar premišljeno predstavlja nesmiselnost obeh svetovnih vojn in psihološke predpostavke, kaj vse se v tako brutalnih okoliščinah dogaja z ljudmi. Da je človek človeku zver, Mlinar večkrat poudari. Vse to je Prežih izkusil večkrat, a je vztrajal in šel naprej. V romanu Nemirni duh prepoznavamo tudi politične osebnosti in s tem politično dogajanje v svetu in na Slovenskem. Ključne poteze, ki jim je bil priča Prežih, so nekoliko zavite, a vendarle prikazujejo resničnost in niso prikrojene. Prežih je že zelo hitro pokazal dar za pisanje. Njegova velika podpornica je bila Zofka Kveder, ki mu je podala tudi pomembno življenjsko lekcijo. V tem primeru lahko vidimo, da Prežih ni vedno mislil na druge. Razbrati je mogoče različne založniške dejavnosti in delovanje knjižnega sistema. Delo obravnavana tudi takratno literarno prizorišče, med drugim povezanost z Marjo Boršnik – ta ga je namreč natančno obravnavala. V romanu, ki se sicer začne in konča v Mariboru, spoznavamo celotno Prežihovo bibliografijo od prvih začetkov do konca, pa tudi njegovo upornost, ljubezen do matere in zavezanost jeziku in Kotljam, o čemer je pisal nenehno. V Mlinarjevem romanu sicer zmoti avtorjeva velika pristranskost do založbe, ki je delo založila, vsekakor pa so uspešno, neolepšano prikazana različna občutja, nenehen nemir in samosvojost zanimive osebnosti.
Piše: Kristina Jurkovič Bere: Maja Moll Založbe, ne le pri nas, s svojim prevodnim programom običajno skušajo dohiteti sodobno knjižno produkcijo, zato je pravo veselje najti na policah novost, katere nastanek datira v 17. stoletje. Gre za klasiko italijanske književnosti in velik ponos Neapeljčanov, saj je bila Zgodba zgodb, prva evropska literarna pravljica, napisana prav v njihovem narečju, v jeziku preprostih ljudi, ki se že od nekdaj odlikujejo v iznajdljivosti in bujni domišljij, a so vse do danes, če se izrazimo v tonu knjige, vedno zadnja luknja na piščalki družbe. Okvirna zgodba in povod za nadaljnjih 49 zgodb pripoveduje o melanholični kraljevski hčeri Zozi, ki jo zmore nasmejati le neka starka – ta pred njenimi očmi dvornemu pažu v jezi dvigne krilo, da je, kot piše, ''vsem na očeh zasijala bujna gozdna scenografija pod njo.'' Starka Zozi napove poroko z zakletim princem, a jo pri tem prehiti sužnja, kateri kraljična maščevalno vsadi željo po poslušanju zgodb. Tako se na dvoru zvrsti deset jezičnih stark, ki kar tekmujejo v pripovedovanju o grdobcih, bolhah velikankah, kmeticah, ki rodijo vejo mirte, zmajih, nehvaležnicah, ki jim vile za kazen spremenijo obraz v kozjega, in še o marsičem, kar si je takrat umislil sredozemski barok in kar po zaslugi neapeljskega pisca Giambattiste Basileja ni utonilo v pozabo. Basile je imel sicer razgibano življenje: bil je plačanec, popotnik, služil je na mnogih dvorih po Kampanji, predvsem pa kritično motril svet, krivičen do malega človeka. Vsaj v zgodbah mu je Basile želel omogočiti izstop iz sicer zacementirane bede skozi edino možnost – čudež. In teh v zgodbah kar mrgoli. Marsikaj nakazuje da je zgodbe zapisal izobraženec. Knjiga se v zunanji strukturi naslanja na Boccacciev Dekameron, le da se zgodbe odvijejo v petih dneh in da deset zgodbark ni del višjih, temveč nižjih slojev. Starkina opolzka gesta v Uvodu je referenca na elevzinske misterije, kjer užaloščeno boginjo Demetro nasmeji starka Bavbo, ko ji pokaže svoje spolovilo, in tudi sicer se skozi vse zgodbe vijejo reference na literaturo, običaje in navade ter tehnične dosežke – kot da bi Basile hotel zadržati vednost tedanjega časa. V zgodbah naletimo na vse lege človekove narave: željo starih po pomladitvi in žensk po otroku, hrepenenje po svobodi in ljubezni, izgnanstvo, transformacije in iniciacije, ves repertoar čustev in kompleksnih odnosov, ki jih na začetku in koncu vsake zgodbe oklepajo nekakšni moralni poduki, npr. da se goljufija ne obrestuje, da je krepost največje bogastvo ali da je bolje imeti možgane kot kovance. V zgodbah oživijo tudi nebesna telesa. Sonce nastopi na nebu kot general ali admiral, Luna pa kot ''mati koklja, ki pokliče zvezde zobat roso''. Ponekod naravne sile ravnajo prav nečastno človeško, tako je na primer ''morje s tleskanjem valov klofutalo skale, ki so zabušavale pri uri latinščine'', ali pričajo o človeških stiskah kot je zadolženost. Tako nekje ''uradniki Noči zberejo vse živali, da Naravi plačajo najemnino za potrebni spanec'', Sonce je ''kot študent, ki zamuja s plačilom', pogosto mora kdo, s pripovedovalkami vred, poravnati svoj dolg. Pri tej gostoti izrazov in pomenov si ni težko predstavljati, da sta se prevajalki Ana Duša in Irena Duša Draž morali kar malo namučiti pri razvozlavanju zapletenih stavčnih struktur, a sta se tudi zabavali pri kovanju kosmatih dovtipov, zbadljivk in zmerljivk, ki jih glede na to, da zgodbe prihajajo neposredno z ulic in trgov, ne manjka. Uspelo jima je tudi poustvariti oziroma kar ustvariti grotesken humor, tega pa poudarjajo še ilustracije odličnega Damijana Stepančiča. Zakaj torej seči po knjigi iz davne preteklosti? Pametno v Uvodu reče princ Tadeo: ''Nič ni slajšega na svetu /…/ kot poslušati o življenju drugih, in znameniti filozof ni brez razloga rekel, da je prijetna zgodba največja sreča za človeka; kadar naravna uho na prijetne reči, se skrbi razblinijo, nadležne misli se poskrijejo in življenje začne teči počasneje.'' Morda prav zato: Da postavimo čas pred vrata in se pustimo zapeljati domišljiji.
Piše: Iztok Ilich Bere: Matjaž Romih Ivan Cankar, umetnik mnogih izjemnih razsežnosti, je tako kot France Prešeren eden temeljnih mejnikov naše nacionalne zgodbe. In kajpada ena ključnih stalnic v izobraževalnem sistemu. Kljub vsej neizogibnosti pa zlasti pri mlajših bralcih vzbuja bržkone več odpora kot navdušenja. Že v pisateljevem času so mnogi menili, da je »težak«, da ga je težko umeti. Vsaka generacija zato bolj potrebuje svojim času in sprejemanju dejstev prilagojene napotke in opozorila na ključne sestavine in poudarke v literarnih delih, kot zgolj vabljenje ali celo priganjanje k branju v okviru obveznosti, predpisanih v šolskem kurikulu. Tudi bibliografija strokovne literature o pisatelju je iz leta v leto bogatejša. Razprave Dušana Pirjevca, Franceta Bernika, Borisa Paternuja, Janka Kosa in drugih dopolnjujejo nove raziskave o Cankarjevem delu in življenju, ki jih podpisujejo Igor Grdina, Irena Avsenik Nabergoj, Marcel Štefančič in tudi Vesna Mikolič, avtorica knjige Ali bereš Cankarja?. Kljub odmevnosti v znanstvenih krogih pa večina teh besedil ni segla do širšega občinstva, posebno ne do mladine, da bi povečala priljubljenost klasika nacionalne literature, o katerem po besedah Ženje Leiler »vsi vse vemo, ali vsaj mislimo, da vemo, zares pa ga bere komajda kdo. V takšnih razmerah se je jezikoslovka, publicistka in esejistka Vesna Mikolič odločila za inovativen pristop in strategijo, ki naj zlasti učiteljem ter dijakom in študentom odpre bolj mikaven vpogled v Cankarjevo literarno zapuščino. Njegovemu jeziku oziroma besedišču in njegovi simboliki, ki sta Slovencem blizu, saj zajemata slovenskega duha in sooblikujeta slovenski nacionalni značaj, kot piše, se je s podrobno, numerično izraženo analizo približala v petih korakih. Najprej z vidika ključnih besed, nato moči ter idejne plasti in etosa besede, v nadaljevanju pa z osvetlitvijo pisateljevih kulturnih pogledov in nazadnje s preusmeritvijo bralske pozornost od ključnih besed na besedilo kot celoto – na razpoloženje besedila, ki je pri Cankarju vedno v ospredju. Eno od pomembnejših izhodišč knjige Vesne Mikolič: Ali bereš Cankarja? je misel, da je treba razumeti vsako umetniško govorico, »kot moramo razumeti vsak jezik, ki ga želimo uporabljati. In če želimo, da se nam ti svetovi začnejo razpirati,« dodaja, »moramo poznati vsaj temeljno besedišče nekega literarnega dela ali avtorja, da se nam bodo na tej osnovi začeli povezovati še vsi ostali pomeni.« Tak pristop je pripeljal do nabora ključnih besed, izluščenih s pomočjo funkcij orodja SkechEngine iz elektronske zbirke Cankarjevih besedil, ki je dostopna na Wikiviru in obsega dobrih 1.205.000 besed. Delovni korpus besedil, nastal po tej poti, sestavlja skoraj četrtina osnovnih oblik besed, lem, blizu 92.000 povedi, dobrih 30.000 odstavkov in 214 besedil. Vesna Mikolič je izmed 500 besed dodatno izpostavila desetino besed in na vrh seznama postavila oči. V korpusu se pojavijo kar 4843-krat in, kot pravi, izražajo najgloblja človekova čustva in občutja. Sledijo človek, roka, srce, obraz in lice, med človekovimi dejanji in stanji gledati, videti, vedeti in misliti, med čustvi pa ljubezen, strah, bridkost, žalost itn. Nedvomno osrednja ključna beseda Cankarjevega opusa pa je tako na nacionalni, kolektivni kot na individualni ravni hrepenenje – ne kot tragični, temveč predvsem kot aktivni, vitalni koncept. Avtorica na koncu povzema, da se je s knjigo Ali bereš Cankarja?, ilustrirano s številnimi izbranimi odlomki ter grafikoni in risbami, namenila bralcem pomagati k lažjemu vstopu v Cankarjev svet. »Tako da si ga najprej približamo z njegovim najpogostejšim besediščem in poznavanjem njegovih najpomembnejših idej ter slogovnih postopkov, nato pa želi knjiga bralce in bralke prepričati, da se na tej osnovi kar spustijo v branje in prepustijo zvoku in ritmu Cankarjeve besede. Novi pomeni se bodo slej ko prej odpirali sami …,« verjame Vesna Mikolič. Temu ali onemu se bo morda res kaj odprlo, saj digitalna anatomska preiskava pisateljevega jezika razkriva marsikaj zanimivega, odpira pa tudi nova vprašanja. Na primer: kako meriti njeno učinkovitost in kaj neki bi na vse to porekel Ivan Cankar?!
Lahko bi rekli, da proteini podpirajo tri vogale tiste hiše, katere kompleksnost zajamemo z na videz preprosto besedo življenje. Ne samo, da beljakovine v pretežni meri tvorijo celice in tkiva, še pomembneje je, da pravzaprav predstavljajo temeljni jezik, nekakšno abecedo življenja. Kajti prav prek njihove interakcije poteka vsa signalizacija in se odvijajo vsi ključni življenjski procesi. Tako seveda ni presenetljivo, da so napake in 'komunikacijski šumi' v teh interakcijah lahko pogosto vir težav oziroma bolezni. Pa tudi - na drugi strani -, da se nam z vse bolj poglobljenim razumevanjem teh procesov odpirajo povsem nove možnosti, kako z natančno ciljanim pristopom nasloviti točno določeno problematično mesto v kompleksni proteinski komunikaciji. Poti in možnosti je veliko, v današnjih Podobah znanja pa se bomo podrobneje posvetili t. i. inducirani razgradnji proteinov, ki je v zadnjem obdobju izredno živahno in obetavno področje raziskav. To je tudi področje, na katerem aktivno deluje tudi doc. dr. Izidor Sosič s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.
Milena Zupančič ni želela običajne biografije, ki bi kronološko opisovala njeno življenje, saj tudi ona ni običajna, vsakdanja. Milena je izjemen človek, neizmerno talentirana igralka in ja, tudi strastna kadilka. V štiridesetih delih odkrivamo ne samo življenje Milene Zupančič ampak tudi polpreteklo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega gledališča in filma.V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 1999 je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja«. Ko je leta 1993 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so Mileno Zupančič označili za igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«.Golobova Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati.Interpretka: Milena ZupančičRežiser: Alen JelenTonski mojster: Nejc PippGlasbena oblikovalka: Darja Hlavka GodinaOdgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Produkcija: Program Ars - Uredništvo igranega programa, ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z založbo BeletrinaPosneto v studiu 41 Radia Slovenija v juliju in avgustu 2022.
Milena Zupančič ni želela običajne biografije, ki bi kronološko opisovala njeno življenje, saj tudi ona ni običajna, vsakdanja. Milena je izjemen človek, neizmerno talentirana igralka in ja, tudi strastna kadilka. V štiridesetih delih odkrivamo ne samo življenje Milene Zupančič ampak tudi polpreteklo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega gledališča in filma. V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 1999 je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja«. Ko je leta 1993 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so Mileno Zupančič označili za igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«. Golobova Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati. Interpretka: Milena Zupančič Režiser: Alen Jelen Tonski mojster: Nejc Pipp Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Produkcija: Program Ars - Uredništvo igranega programa, ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z založbo Beletrina Posneto v studiu 41 Radia Slovenija v juliju in avgustu 2022.
Duhovnik Jure Sojč, voditelj odbora za mlade mariborske nadškofije in osebni tajnik nadškofa metropolita mag. Alojzija Cvikl na drugo letošnjo adventno nedeljo poudarja, da so mladi upanje Cerkve in jih je treba povabiti v njeno rodovitno občestvenost.
V oddaji gostimo skladatelja mlajše generacije Andreja Makorja, ki je tudi solopevec, profesor in zborovodja. V pogovoru z njim bomo spoznali, kako ta različna glasbenoustvarjalna področja združuje v svojem vsakdanjiku. S komentarji nas bo popeljal v poslušanje štirih novejših del, ki jih je napisal med letoma 2018 in 2022. To bodo skladbe Še zadnji zvon, Ker mi samo lupina smo, Žalostinke in Koral.
V panoramskem zvočnem popotovanju bomo danes razkrili imena Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, takoj zatem pa se pomudili pri zavezah visoke politike h gradnji nove stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice, NUK 2. Pogledali bomo na Ig, kjer zaključujejo projekt Interpretacija biotske raznovrstnosti in dediščine kolišč na ljubljanskem Barju, podrobneje pa se bomo posvetili še nekaterim razstavam in dogajanju ob 222. obletnici Prešernovega rojstva, ki jo bo zaznamoval pestri Ta veseli dan kulture; med drugimi razstavi slovenskega impresionista Mateja Sternena v Narodni galeriji, razstavi Mitja Ficka in Marka Jakšeta v Mestni galeriji Ljubljana in 40 let sem delal, Hlapec Jernej – od Cankarja do Skrbinška in Delaka, na Slovenskem gledališkem inštitutu. Vabimo vas k poslušanju!
Oglašamo se z 19. Animateke, ki v tem tednu poteka v Ljubljani in na spletu. Iz Brooklyna v New Yorku se nam je oglasila Signe Baumane, latvijska animatorka, ki je na festivalu že večkrat gostovala s svojimi filmi, tudi s filmom Kamenje v mojih žepih, tokrat pa predstavlja celovečerni animirani film Moja romanca z zakonom, v katerem nadaljuje kritično in ironično seciranje vloge ženske v patriarhalni družbi. Spremljamo tudi sklop animiranih dokumentarnih filmov, ki so v svetu vse bolj priljubljeni in uveljavljeni, ter program animiranih filmov za otroke. Pozabili nismo niti na redni spored v kinu, kjer smo si ogledali Zločine prihodnosti Davida Cronenberga in prvi domači božični film Kapa Slobodana Maksimovića.
César Aira, eden izmed vélikih sodobnih argentinskih pisateljev, ni le izjemno plodovit ustvarjalec, pač pa tudi inovativen, radoveden in se kot tak rad poigrava z mejami leposlovnih zvrsti, sploh romana. Slovenskim bralcem ni neznan: pri nas je gostoval leta 2011, in sicer na festivalu Fabula, prevedeni imamo tudi dve njegovi knjigi: Epizoda v življenju popotnega slikarja je izšla pri založbi Beletrina, delo Kako sem postal nuna pa pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa. Obe je poslovenila Marjeta Drobnič, s katero tudi razmišljamo o nekaterih osnovnih značilnostih avtorjeve poetike.
Paul Valéry, klasik francoske poezije, je bil vse kaj drugega kot avtor, ki se predaja navdihu in sledi pesniškim muzam. Prodorno, natančno je opazoval svoj ustvarjalni proces ter svoja delovanja sploh in se v zgodovino vpisal tudi kot pretanjeni mislec, ki je s svojim mišljenjem ključno zaznamoval razvoj literarne teorije. V današnji oddaji Literarna matineja vas vabimo k poslušanju njegovega eseja Poezija in abstraktno mišljenje. Besedilo je objavljeno v knjigi zbranih Valéryjevih esejev z naslovom O poeziji, ki je izšla v prevodu Varje Balžalorsky pri LUD Literatura. Bereta Renato Horvat in Jasna Rodošek.
Pred dnevi je v 85. letu umrl fotograf Joco Žnidaršič. Njegovo izjemno fotoreportersko delo je povezano predvsem s časopisom Delo, kjer je bil od leta 1974 do upokojitve tudi urednik fotografije. Vseeno njegove fotografije poznamo vsi. V fotografski objektiv je ujel desetine najpomembnejših dogodkov, ki so zaznamovali naš čas. Leta 2021, ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije, so v Cankarjevem domu pripravili razstavo njegovih ikoničnih fotografij. Takrat se je z Jocem Žnidaršičem pogovarjal Žiga Bratoš. Dvanajstega junija 1991 je skupina gorskih reševalcev na Triglavu, kjer je bilo še veliko snega, izkopala vrh Aljaževega stolpa in izobesila slovensko zastavo. Ta je bila brez grba, pa tudi brez zvezde, saj še ni bila sprejeta odločitev o simbolih nove države. Avtor zamisli in fotografije je bil Joco Žnidaršič.
Začnemo s Prešernovimi nagradami, ki so jih tradicionalno razglasili v Narodni galeriji. Za življenjsko delo so se poklonili multidisciplinarni umetnici Emi Kugler in slikarju Hermanu Gvardjančiču. Posvetimo pa se tudi gledališču: SNG Drama Ljubljana decembrsko vzdušje odpira z družinsko dramo Kako je padlo drevo, v kateri družinski člani zaradi preobremenjenosti skoraj spregledajo spreminjanje narave in urbanega sveta okoli sebe. Na malem odru SNG Nova Gorica pa bo prav tako jutri ob 20ih premierno zaživela distopična igra Nenadoma, reka, srbskega dramatika in dramaturga Dimitrija Kokanova, ki je z njo odgovoril na Orwellov roman 1984. V Svetu kulture malo 16. uri še o predstavi Iščoča v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu – ta je plod raziskovanja in zgodovinjenja slovenskega sodobnega plesa, ki se ju je lotila plesalka in koreografinja Urša Rupnik.
