Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če zapustite stran, se bo predvajanje prekinilo. Izberite:
Radio Slovenija organizira festival sodobne govorne avdioprodukcije in radijskega medija, ki bo v ponedeljek, 10. oktobra, med 10. in 22. uro v Cukrarni v Ljubljani.
Tretji program Radia Slovenija – program Ars in SNG Drama Ljubljana bosta združila moči v skupnem glasbeno-gledališkem projektu, poimenovanem Ars in Drama.
V dvorani Salle Métropole v Lozani v Švici je pod dirigentskim vodstvom Marka Letonje 16. decembra lani nastopil Komorni orkester iz Lozane. Kot solist je z orkestrom nastopil pianist Cédric Tiberghien, na sporedu koncerta pa so bile Vesele potegavščine Tilla Eulenspiegla, op. 28 Richarda Straussa, Klavirski koncert za levo roko v D-duru Mauricea Ravela in Simfonija št. 5 v B-duru, op. 100 Sergeja Prokofjeva.
Pojem gospodarja je postavljen na začetek naše kulture. Skozi zgodovino se je kazal v vedno novih oblikah in postavljal vedno nove uganke. Kako danes misliti – predvsem skozi slovito Heglovo dialektiko gospodarja in hlapca – ta pojem v navezavi na strukture oblasti, pa v pogovoru z dr. Baro Kolenc in dr. Gregorjem Modrom. FOTO: Gregor Podlogar; Jakob Schlesinger: Portret Georga Wilhelma Friedricha Hegla (1825), Alte Nationalgalerie, Berlin.
Dmitrij Šostakovič je napisal svoj Violinski koncert št. 1 v težkih časih represije sovjetskega režima. Za violinistko Karen Gomyo je to delo, ki jo spremlja že od mladosti. Nanjo je naredilo globok vtis, kako je skladatelj v svoji glasbi odseval politične okoliščine stalinizma: demonski trenutki v drugem in zadnjem stavku ter otožni, globoko žalostni toni v tretjem stavku - Passacaglii. Nasprotno pa so udarni ritmi in disonantni zvoki v celoti prikazani v Pomladnem obredju Igorja Stravinskega: premiera njegove poganske spomladanske žrtve je postala velik gledališki škandal v Parizu leta 1913. Cristian Măcelaru je dirigiral ta mejnik v glasbeni zgodovini že ob svojem prvem nastopu s simfoničnim orkestrom Zahodnonemškega radia iz Kölna, nazadnje pa ga je predstavil na koncertu 6. junija v Kölnski filharmoniji. Koncert se je začel s krstno izvedbo novega dela Sled našega diha iranske skladateljice Elnaz Seyedi.
V podkastu Jabolka, hruške in knjige se dijak(inja) pogovarja z izbranim književnikom o njegovi knjigi in še čem. Ne pričakujte strokovnega žargona, zagotovo pa boste slišali zvedavost in sproščenost. K poslušanju prvega podkasta vas vabita dijakinja poljanske gimnazije Zala Trebežnik in pisatelj ter slikar Arjan Pregl.
Radio Slovenija organizira festival sodobne govorne avdioprodukcije in radijskega medija, ki bo v ponedeljek, 10. oktobra, med 10. in 22. uro v Cukrarni v Ljubljani.
Tretji program Radia Slovenija – program Ars in SNG Drama Ljubljana bosta združila moči v skupnem glasbeno-gledališkem projektu, poimenovanem Ars in Drama.
V dvorani Salle Métropole v Lozani v Švici je pod dirigentskim vodstvom Marka Letonje 16. decembra lani nastopil Komorni orkester iz Lozane. Kot solist je z orkestrom nastopil pianist Cédric Tiberghien, na sporedu koncerta pa so bile Vesele potegavščine Tilla Eulenspiegla, op. 28 Richarda Straussa, Klavirski koncert za levo roko v D-duru Mauricea Ravela in Simfonija št. 5 v B-duru, op. 100 Sergeja Prokofjeva.
Pojem gospodarja je postavljen na začetek naše kulture. Skozi zgodovino se je kazal v vedno novih oblikah in postavljal vedno nove uganke. Kako danes misliti – predvsem skozi slovito Heglovo dialektiko gospodarja in hlapca – ta pojem v navezavi na strukture oblasti, pa v pogovoru z dr. Baro Kolenc in dr. Gregorjem Modrom. FOTO: Gregor Podlogar; Jakob Schlesinger: Portret Georga Wilhelma Friedricha Hegla (1825), Alte Nationalgalerie, Berlin.
Dmitrij Šostakovič je napisal svoj Violinski koncert št. 1 v težkih časih represije sovjetskega režima. Za violinistko Karen Gomyo je to delo, ki jo spremlja že od mladosti. Nanjo je naredilo globok vtis, kako je skladatelj v svoji glasbi odseval politične okoliščine stalinizma: demonski trenutki v drugem in zadnjem stavku ter otožni, globoko žalostni toni v tretjem stavku - Passacaglii. Nasprotno pa so udarni ritmi in disonantni zvoki v celoti prikazani v Pomladnem obredju Igorja Stravinskega: premiera njegove poganske spomladanske žrtve je postala velik gledališki škandal v Parizu leta 1913. Cristian Măcelaru je dirigiral ta mejnik v glasbeni zgodovini že ob svojem prvem nastopu s simfoničnim orkestrom Zahodnonemškega radia iz Kölna, nazadnje pa ga je predstavil na koncertu 6. junija v Kölnski filharmoniji. Koncert se je začel s krstno izvedbo novega dela Sled našega diha iranske skladateljice Elnaz Seyedi.
V podkastu Jabolka, hruške in knjige se dijak(inja) pogovarja z izbranim književnikom o njegovi knjigi in še čem. Ne pričakujte strokovnega žargona, zagotovo pa boste slišali zvedavost in sproščenost. K poslušanju prvega podkasta vas vabita dijakinja poljanske gimnazije Zala Trebežnik in pisatelj ter slikar Arjan Pregl.
Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev je pozvala k ustreznemu financiranju slovenske avdiovizualne industrije. Kot so opozorili, sektor že od leta 2018, ko je bila prvič podana zaveza o povečanem financiranju Slovenskega filmskega centra na 11 milijonov evrov, zaman čaka na obljubljeno.
Festival stripa, ki vsako leto oktobra poteka v Kinu Šiška ter na drugih prizoriščih po Ljubljani in drugod, je osrednji stripovski dogodek v slovenskem prostoru. Festival prinaša kopico stripovskih razstav, pogovorov, predavanj in delavnic, pa tudi program za otroke. V ospredju so priznani mednarodni gosti, med njimi nemški vizualni umetnik ATAK. V okviru festivala bo v Kinu Šiška potekal tudi tradicionalni stripovski sejem s pregledom letošnje stripovske letine in ponudbo izdaj domačih stripovskih založnikov ter obsejemskim dogajanjem, ki se bo zaključil s podelitvijo nagrad zlatirepec za najboljše izvirne in prevodne stripovske izdaje leta. Foto: Festival Tinta
Na 65. mednarodnem gledališkem festivalu Bitef v Beogradu z geslom Mi – junaki svojega dela je zmagal performans Solo v režiji in izvedbi Nine Rajić Kranjac, Nataše Keser, Benjamina Krnetića in Marka Mandića. V Beogradu so podelili dve veliki nagradi, drugo je prejela belgijska plesna predstava Vsak poskus se bo končal z upognjenimi telesi in polomljenimi kostmi s koreografijo Jana Martensa. Slovenski pa je bil tudi zadnji del festivala, saj si je občinstvo lahko ogledalo premiero avtorskega projekta Krize režiserja Žige Divjaka. Predstava je bila težko pričakovana. Srbski mediji so jo opisovali kot nenavadno, avantgardno, eksperiment, v katerem je osnovna materija surovi kapitalizem, četudi vsebinsko prevladuje ekološka ozaveščenost. Bitef/Jelena Janković
Dobitnik nagrade Marjana Rožanca za najboljše esejistično delo je Uroš Zupan za knjigo Znamenja v kroženju. Zupanova zbirka je pesniška avtobiografija, pesnikov »osebni zemljevid« slovenske poezije in fenomena poezije »kot enega redkih rezervoarjev, ki ohranjajo človečnost«, so zapisali pri žiriji. Za ta osebni zemljevid pa je ključno Zupanovo branje slovenske poezije. Zupan je v 90-ih javno priznal, da ne bere slovenske poezije. Nato je to spremenil in počasi je začela nastajati njegova zbirka esejev, osebno srečanje pesnika s 15 slovenskimi pesniki, ki je tudi nekakšen priročnik za branje poezije. Foto: Urška Boljkovac
V ljubljanski Cukrarni predstavljajo samostojno razstavo Michelangela Pistoletta, enega najpomembnejših umetnikov dvajsetega stoletja, ki je med drugim leta 2003 na beneškem bienalu prejel nagrado za življenjsko delo, njegova dela pa najdemo v zbirkah velikih galerij kot je newyorški Guggenheim. Velja za vodilnega predstavnika gibanja Arte Povera, ki se je v šestedesetih in sedemdesetih letih prejšnega stoletja upiralo ustaljenim vrednotam družbe, industrije, politike in umetnosti. Slika je okno v drug svet je veljalo nekoč. Ali pa, da nas nagovarja s svojstvenim likovnim jezikom. Michelangelo Pistoletto je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi zrcalnimi slikami to obrnil na glavo. Podobe oseb – najprej je šlo za njegov avtoportret - je spojil z odsevnim ozadjem in tako del njegovega umetniškega dela vsakič znova postanemo mi, ki to delo gledamo. "Takrat sem spoznal, da so del umetniškega dela tudi univerzum, prostor, čas in obiskovalec. Tako kot sem sam del umetniškega dela, je to postal tudi njegov gledalec. Nisem bil več sam, ni šlo več za mojo identiteto temveč za nas. Vsi so bili del moje identitete, moja identiteta pa del družbe." Tako pove Michelangelo Pistoletto, ki se na razstavi z naslovom Četrta generacija v Cukrarni predstavlja s svojimi ključnimi deli, poudarek pa je na njegovem temnem obdobju iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med tedanjim in današnjim časom, obremenjenim z vojno in ekološko krizo, namreč vidi več vzporednic: "Zdaj smo ponovno v temi in ta razstava kaže na to, zato je pomembna. Moja dela iz osemdesetih so zdaj zelo sodobna. A optimistično se sprašujem ali bomo lahko po koncu tega obdobja znova videli svetlobo." Pistoletto sicer velja za ključnega predstavnika gibanja Arte povera, ki se je, kot pravi sam, osredotočalo na bistveno in bilo v tem radikalno. In prepričan je, da ostaja radikalno in relevantno še danes. Foto: Iza Pevec
Razstava Momental-mente: žive slike v Moderni galeriji v Ljubljani združuje najnovejša dela sedemnajstih slovenskih slikark in slikarjev. Dela za razstavo je izbral kustos Andrej Medved, ki meni, da je sodobno slovensko slikarstvo v izvrstni formi. Foto: Mitja Konić, Amor Fati, 2016. Olje na platnu, 300 × 400 cm. Foto: Mitja Konić5 / 5
V Beogradu se je začel gledališki festival Bitef. Med devetimi predstavami v tekmovalnem programu sta tudi dve slovenski predstavi, obe koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske. Pod predstavo Solo, ki je bila premierno uprizorjena lani, se režijsko podpisuje Nina Rajić Kranjac, druga predstava Krize režiserja Žige Divjaka pa bo na Bitefu doživela premiero. O zastopanosti slovenskih umetnikov in drugih poudarkih letošnje izdaje Bitefa pa več Boštjan Anžin. FOTO: detajl fotografije Žige Divjaka iz predstave Krize
"Kako biti in ostati etičen?" je vprašanje, ki ga bo ob dilemah posameznikove svobode, človečnosti, ekologije, nasilja, neenakosti, smisla in seveda Boga zastavljala predstava "Zaprta študija. New constructive ethics" v Prešernovem gledališču Kranj. Drama Ivana Viripajeva v formi intervjujev treh intelektualcev razkriva njihova prepričanja ter neskladja med poklicnimi stališči in zasebnimi življenji. "Lahko bi rekli, da tekst poskuša obsoditi spone kapitalizma, neokolonialnih zasužnjevanj tretjega sveta in vse pogubnejših podnebnih katastrof za človeka in celotno Zemljo ter v istem hipu odgovor zaupati vrhu treh znanstvenikov 21. stoletja, ki ob preučevanju človeške evolucije (in nasprotno, zakaj se dogaja zaviranje le-te) razvijejo tezo, da so človeški možgani vnaprej biološko determinirani," je o predstavi zapisala režiserka Nina Rajić Kranjac. Foto: Nada Žgank, vir: FB stran Prešernovo gledališče Kranj
V četrtek, 22. septembra, se je v Cankarjevem domu v Ljubljani začela mednarodna filozofska konferenca z naslovom Gospodar – o sodobnih strukturah oblasti, ki jo bo sklenilo predavanje sodobnega ameriškega filozofa Erica Santnerja. Poleg njega so se na konferenci že predstavili številni ugledni in mednarodno priznani filozofi, tako domači kot tudi tuji, med katerimi najbolj izstopa Slavoj Žižek. Kot je v knjižici povzetkov zapisal dr. Mladen Dolar, idejni pobudnik konference, sega vprašanje gospodarja na začetek naše kulture, človeško zgodovino pa je gospodar preganjal tisočletja, se kazal skozi vedno nove oblike in postavljal vedno nove uganke. A filozofi in filozofinje na mednarodni filozofski konferenci Gospodar – o sodobnih strukturah oblasti se posvečajo predvsem problemom novih podob Gospodarja, povezanih s sedanjim časom. Konferenca je posvečena aktualnemu pretresanju Heglove misli, naslov namreč napeljuje na slovito dialektiko gospodarja in hlapca iz njegovega dela Fenomenologija duha. Eden od vrhuncev konference je bil četrtkov nastop Slavoja Žižka v polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Potrebno je omeniti, da je Žižek o gospodarju že pisal in nekje izpostavil, da marksistično branje dialektike gospodarja in hlapca spregleda, da je gospodar »nazadnje izmislek hlapca« […] in »hlapec se osvobodi gospodarja šele, ko izkusi, kako je bil gospodar le utelešenje samoblokade njegove lastne želje«. V tokratnem predavanju z naslovom Čigav služabnik je gospodar? pa se je navezal na konkretni politični primer: »Najbolj vidna oblika vrnitve potlačenega, je obscen gospodar – nov lik, morda lik freudovskega praočeta. Nekoč tradicionalna avtoriteta izgublja svoj bistveno moč, ker se k njej ni več mogoče vrniti. Vse te vrnitve k tradicionalni avtoriteti so postmoderne prevare. Ali Donald Trump uteleša tradicionalne vrednote? Ne, nikakor, njegov konservatizem je postmoderna predstava, gromozanski egotrip. Z opolzkimi igranjem na tradicionalne vrednote, pomešane z javnimi nespodobnostmi, je bil Donald Trump ultimativen postmodernistični predsednik. In če primerjamo Trumpa na primer z Bernijem Sandersom, je Trump najbolj izrazit postmodernistični politik, Sanders pa staromoden moralist. In zaradi tega je današnja levica oziroma to, kar je od nje še ostalo, v težavah.« Ob tem je Žižek na koncu še opozoril na pomen Heglove misli, ki nas uči, da se ideje lahko ponesrečijo, a se bodo morda naslednjič posrečile. In zato po njegovem prihaja čas Heglove misli. Foto: Gregor Podlogar
Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času. V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur. Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije. Foto: Iza Pevec
Lutkovno gledališče Ljubljana v sodelovanju s Cankarjevim domom in Centrom urbane kulture Kino Šiška te dni gosti 16. festival Lutke 2022. Na njem se bo zvrstilo 18 uprizoritev slovenskih in tujih umetnic in umetnikov za starostno raznoliko občinstvo. V odrska doživetja se vpletajo številni lutkovni jeziki, tehnike, poetike in estetike, lutkovno-animacijske forme se družijo z likovnimi govoricami upodabljajočih umetnosti in s sodobno vizualno umetnostjo, imajo pa tudi eksperimentalno-abstrakten značaj. Največ pa je vendarle predstav predmetnega gledališča. Foto: iz predstave Sonja in Alfred / LGL
Danes se začenja festival stripa Tinta, ki predstavlja vrhunce in raznolikost domače stripovske produkcije ter projekte, ki presegajo meje stripa in vstopajo v živahen dialog z drugimi umetniškimi zvrstmi. Več v nadaljevanju oddaje, ko se bomo posvetili tudi razstavi Prelomi, ob 60-letnici smrti likovnega umetnika Vladimirja Lamuta ter razstavi O svetlobi v Tehniškem muzeju Slovenije. Spomnili se bomo Giuseppeja Tartinija, čigar 330. obletnico rejstvo letos obeležujemo. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Vladimir Lamut, Latinska četrt, litografija, 1959. Foto: Dolenjski muzej Novo mesto
So desničarski voditelji, ki na različnih koncih sveta danes zasledujejo avtoritarne politike, res fašisti, kakor jim očitajo na levici, ali pa se njihova ideologija vendar pomembno loči od tiste iz 30. let 20. stoletja?
O čem govorimo, ko govorimo o pripovedi? Je kakšna razlika med rabo tega izraza v literarni vedi in spoznavni filozofiji? Je literarna oznaka kratka pripoved sinonimna z izrazom kratka proza? Kako se literarna kratka pripoved povezuje ali razhaja z zgodbo? Obstaja pripoved brez zgodbe? O pripovedi tako in razmišljamo z redno profesorico, doktorico Alojzijo Zupan Sosič, avtorico antologije najkrajše slovenske pripovedi Na balkonu visoke hiše. Za obsežni projekt je pregledala okoli 1000 knjig, pripoved pa je tudi področje njenega znanstvenega raziskovanja.
V Sloveniji je kar petina imen naselij spornih v jezikovnem, zemljepisnem in pravnoformalnem pogledu. Najspornejša imena naselij so tista, s katerimi je poimenovanih več naselij, med njimi je v ospredju ime Pristava, po kateri je poimenovanih 8 naselij, sicer pa imamo v Sloveniji kar tisoč naselij s podvojenimi imeni, ki si jih delijo z drugimi naselji ali geografskimi danostmi. Gost: dr. Matjaž Geršič z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, soavtor knjige Sporna imena naselij v Sloveniji.
Kako aktivirati jezo na primeren način, je osrednje vprašanje festivala Indigo, ki se začenja v Ljubljani. Na njem bodo sodelovala domača in mednarodna imena iz sveta umetnosti, oblikovanja, glasbe, založništva, kulture in filozofije. V oddaji tudi o razstavi novogoriškega umetnika mlajše generacije Eneja Gale “Nevereverevereverevereverever learn«, ki so jo odprli v galeriji A plus A v Benetkah. Napovedali bomo tudi koncert sodobne glasbe Retro koncert, s katerim proslavljajo trideseto obletnico prvega koncerta društva za novo glasbo Muzina. Na fotografiji izsek iz predstave Physis, ki je nastajala v obdobju pandemije, zato je bila v celoti adaptirana za video, ki je na ogled v okviru Indiga. Avtor fotografije je Matjaž Rušt.
Vabimo vas, da prisluhnete drugemu delu besedila Pie Brezavšček Med egom in skrbjo. Nekaj opazk o neodvisni uprizoritveni sceni. Prek modelov umetnika-producenta in etike skrbi svoj premislek avtorica namenja novim generacijam scenskih umetnic in umetnikov in nadaljnjemu razvoju slovenske neodvisne uprizoritvene scene. na fotografiji: MIlan Tomašik, Andreja Rauch Podrzavnik, Jaka Berger v uprizoritvi Posebna izdaja #3, Moderna galerija, 2021, foto: Nada Žgank, vir foto: www.zavod.federacija.si
Žrtve čarovniških procesov na ozemlju današnje Slovenije niso bile samo ženske, ampak tudi moški. Oboji so bili s krutim mučenjem prisiljeni priznati, česar niso storili. Čeprav je razsvetljena cesarica Marija Terezija dokončno prepovedala čarovniške procese v Habsburški monarhiji, pa je duh ostal. Gost oddaje, ki je bila posneta leta 2019, je zgodovinar prof. dr. Matevž Košir, ki je preučeval čarovniške procese na Slovenskem. Teh je bilo največ na Štajerskem, Notranjskem in Dolenjskem.
Tako kot knjiga ima tudi branje snovni in nesnovni, telesni in mentalni vidik. A medtem ko pogosto govorimo o branju kot o mentalnem procesu beročega uma, ga kot takega raziskujemo ali zgolj spodbujamo, redkeje razmišljamo o tem, da se v proces branja vključuje naše celotno telo; to je tudi vzrok za to, da na naše dojemanje besedila vplivajo naše telesne navade, in med drugim tudi za to, da fizični nosilec besedila vpliva na obliko in ritem branja. O tem, pa tudi o nevidni moči knjig, o razvoju beročega uma, o tem, kaj se dogaja v nas med branjem, in kako se v nas vpisujejo knjige s komparativistko in jezikoslovko dr. Alenko Kepic Mohar, vodjo izobraževalnega založništva v Mladinski knjigi in avtorico monografije Nevidna moč knjig.
Letošnji gost v fokusu festivala Vilenica, pisatelj, prevajalec, urednik in univerzitetni predavatelj dr. Andrej Blatnik, je svojo javnosti dostopno ustvarjalno pot začel pred domala štiridesetimi leti, natančneje leta 1983, ko je izšel njegov knjižni prvenec, zbirka kratkih zgodb Šopki za Adama venijo. Do danes ji je sledilo še pet knjig kratkih ali kratkih kratkih pripovedi in pet romanov, s katerimi se je Blatnik dodobra uveljavil tudi v mednarodnem prostoru, kjer se umešča med najbolj prevajane slovenske avtorje. Kot človek mnogoterih s knjigami tako ali drugače povezanih vlog in znanj je izrazito zaznamoval naš knjižni prostor, tudi sam festival Vilenica: dolga leta je sodeloval v žiriji za srednjeevropsko nagrado Vilenica in bil med letoma 2007 in 2015 tudi njen predsednik.
Pisatelj in literarni zgodovinar Peter Svetina je doktoriral iz starejše slovenske poezije. Izdal je več knjig za otroke in mladino, piše strokovne in znanstvene članke o starejši slovenski in mladinski književnosti, o kriminalkah in romanih. V oddaji boste slišali njegov esej Nonsens in družbeni kontekst. Izšel je v reviji Otrok in knjiga leta 2015.
Uroš Zupan: Psica in poletje Tina Vrščaj: Na Klancu Irena Svetek: Beli volk ur. Saša Babič in Mateja Belak: Staroverstvo v Sloveniji med religijo in znanostjo Recenzije so napisali Ana Hancock, Katja Šifkovič, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Poslušamo dve plošči, koncertna posnetka, izdana na ploščah: sodelovanje Keitha Rowea in Michaela Pisara ter trio Looper na koncertu, zabeleženem v Ljubljani, na festivalu Neposlušno.
Aktualna tedenska oddaja, namenjena poročanju o glasbenih dogodkih doma in v tujini in kritični oceni le-teh. Pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa v Ljubljani, Mariboru in Kopru.
Tudi tokratno oddajo posvečamo glasbi Marija Kogoja; letos je namreč minilo 130 let od njegovega rojstva. Samospevu se je zapisal že v zgodnjem ustvarjalnem obdobju, z njim je skladateljsko pot tudi strnil. To ne preseneča; umetniku z izrazito ekspresionističnimi nazori je ta zvrst očitno ponujala največ možnosti za izpoved globokih, intimnih osebnih občutkov. Hkrati je dokumentirala razvojno pot njegove samosvoje glasbene govorice, katere osrednje merilo je bil vedno notranji izraz.
Za skladateljev opus sta značilna živahnost in humor, ki pa se glede na glasbeni kontekst včasih spremenita v parodijo ali grotesko. Poslušajmo Logarjev Dvojni koncert za klarinet, rog in orkester ter tri orkestralna dela iz njegovega zrelega ustvarjalnega obdobja.
Dmitrij Šostakovič je napisal svoj Violinski koncert št. 1 v težkih časih represije sovjetskega režima. Za violinistko Karen Gomyo je to delo, ki jo spremlja že od mladosti. Nanjo je naredilo globok vtis, kako je skladatelj v svoji glasbi odseval politične okoliščine stalinizma: demonski trenutki v drugem in zadnjem stavku ter otožni, globoko žalostni toni v tretjem stavku - Passacaglii. Nasprotno pa so udarni ritmi in disonantni zvoki v celoti prikazani v Pomladnem obredju Igorja Stravinskega: premiera njegove poganske spomladanske žrtve je postala velik gledališki škandal v Parizu leta 1913. Cristian Măcelaru je dirigiral ta mejnik v glasbeni zgodovini že ob svojem prvem nastopu s simfoničnim orkestrom Zahodnonemškega radia iz Kölna, nazadnje pa ga je predstavil na koncertu 6. junija v Kölnski filharmoniji. Koncert se je začel s krstno izvedbo novega dela Sled našega diha iranske skladateljice Elnaz Seyedi.
Zaradi fašističnega nasilja v rojstni Reki se je Mihovil Logar po koncu študija v Pragi preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja. Aktivno je deloval kot profesor, najprej na tedanji srednji glasbeni šoli. Takoj po vojni je bil izvoljen za izrednega, potem pa tudi rednega profesorja na Glasbeni akademiji v Beogradu, kjer deloval vse do leta 1972. Poleg profesorskih dejavnosti je opravljal tudi funkcijo predsednika Združenja skladateljev Srbije, pogosto je nastopal kot pianist in bil dejaven na področju glasbene publicistike. Svoje prve kritike je prispeval za časopis Maska, podnaslovljen »gledališka revija«, ki je začel izhajati leta 1920. Takrat komaj osemnajstletni Logar je za Masko napisal kritiko koncerta Marija Kogoja.
Nemški in angleški Brahms se je glasil koncert, ki sta ga Nemški simfonični orkester iz Berlina in dirigent Robin Ticciati pripravila 26. marca v Berlinski filharmoniji. Na sporedu sta bila Violinski koncert v D-duru Johannesa Brahmsa in Simfonija št. 2 v Es-duru sira Edwarda Elgarja. V vlogi solista je nastopil Christian Tetzlaff.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Običajno poslušamo koncertne posnetke komornih zasedb mladih glasbenikov s koncertnih ciklov GML, GMS, AG, FL, … včasih pa pripravimo tudi portrete vidnejših glasbenikov ali glasbeno-izobraževalnih ustanov.
Predstavljamo Divertimento za pihalni orkester Oliverja Waespija in skladbo Bil je mož od foha Milka Lazarja, posvečeno mojstru Bojanu Adamiču. Deli za pihalni orkester sta bili na 35. Tekmovanju slovenskih godb v Koncertni težavnostni stopnji, ki je potekalo 23. in 24. maja 2015 v dvorani Union v Mariboru, obvezni del tekmovalnega programa, s katerim se je tam predstavilo osem izmed najbolj kakovostnih slovenskih ljubiteljskih pihalnih orkestrov. Skladbi boste slišali v koncertnih izvedbah Orkestra Slovenske vojske.
Skladateljica in zborovska dirigentka Tadeja Vulc je ena najbolj nadarjenih slovenskih glasbenih ustvarjalk, tokrat bomo predstavili tri skladbe iz njenega opusa instrumentalne glasbe.
Letos praznujemo stoto obletnico rojstva velikega kontrabasista in komponista. Bil je brezkompromisen in hitre jeze, včasih tudi nasilen. Znan je primer, ko je z odra nagnal skoraj vse glasbenike in nadaljeval samo z ritem sekcijo. Ali pa, ko je zaradi hrupnega klubskega občinstva v jezi razbil svoj dragoceni kontrabas vreden dvajset tisoč dolarjev. Poslušajte koncert, ki ga je leta 1975 posnel Finski radio na festivalu v Helsinkih.
Gregory Porter: Everything You Touch Is Gold (Porter)\t Brad Mehldau: Cheryl (Parker)\t Tadej Tomšič: Poletna noč (Sepe)\t Yellowjackets: When The Lady Dances (Mintzer)\t Kurt Elling: La Vie En Rose (Piaf)\t Randy Brecker: Skylark (Carmichael)\t Cecile McLorin Salvant: Jitterbug Waltz (Waller)\t Joe Henderson: Felicidade (Jobim)\t Eddie Daniels: Adagio (Daniels)
Dafnis Prieto prihaja s Kube. Sprva se je osredotočal na klasično in afrokubansko glasbo, kasneje ga je pritegnil jazz. Za svoje delo je prejel celo vrsto prestižnih nagrad, med njimi tudi nagrado Grammy, in sicer prav za ploščo Back To The Sunset.
Poslušali bomo skladbe angleškega džezovskega pevca Iana Shawa, ki letos praznuje šestdesetletnico. Najprej je sicer igral trobento, šele pri petnajstih letih se je odločil za pevsko pot. Glasbo je doštudiral na univerzi v Londonu. Kariero je začel na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot igralec, komik in pevec v alternativnih kabaretskih predstavah. Hkrati je prepeval tudi v londonskih džezovskih klubih. Danes snema in nastopa tako v Evropi kot tudi Združenih državah Amerike.
Oddajo bomo namenili Tomažu Grintalu, enemu vodilnih slovenskih džezovskih trobentačev, nekdanjemu solistu v Big Bandu RTV Slovenija, skladatelju, aranžerju, glasbenemu pedagogu, skratka vsestranskemu glasbeniku. Takole je zapisal njegov dolgoletni prijatelj, sodelavec in nekoč tudi učenec Hugo Šekoranja: »V svoji več kot pol stoletja dolgi karieri je jadral med klasično glasbo in džezom, zabavno in narodnozabavno glasbo, opero in godbami na pihala, med malimi zasedbami in velikimi džezovskimi orkestri, med plesišči in koncertnimi dvoranami, med trobento in dirigentsko paličico. In vedno s polnimi jadri, ki jih je polnil veter njegovega velikega srca.«
Poslušali bomo skladbe angleškega džezovskega pevca Iana Shawa, ki letos praznuje šestdesetletnico. Najprej je sicer igral trobento, šele pri petnajstih letih se je odločil za pevsko pot. Glasbo je doštudiral na univerzi v Londonu. Kariero je začel na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot igralec, komik in pevec v alternativnih kabaretskih predstavah. Hkrati je prepeval tudi v londonskih džezovskih klubih. Danes snema in nastopa tako v Evropi kot tudi Združenih državah Amerike.
Oddajo bomo namenili Tomažu Grintalu, enemu vodilnih slovenskih jazzovskih trobentačev, nekdanjemu solistu v Big Bandu RTV Slovenija, skladatelju, aranžerju, glasbenemu pedagogu, skratka vsestranskemu glasbeniku. Takole je zapisal njegov dolgoletni prijatelj, sodelavec in nekoč tudi učenec, Hugo Šekoranja: »V svoji več kot pol stoletja dolgi karieri je jadral med klasično glasbo in jazzom, zabavno in narodnozabavno glasbo, opero in godbami na pihala, med malimi zasedbami in velikimi jazzovskimi orkestri, med plesišči in koncertnimi dvoranami, med trobento in dirigentsko paličico. In vedno s polnimi jadri, ki jih je polnil veter njegovega velikega srca.« Oddajo bomo namenili Tomažu Grintalu, enemu vodilnih slovenskih jazzovskih trobentačev, nekdanjemu solistu v Big Bandu RTV Slovenija, skladatelju, aranžerju, glasbenemu pedagogu, skratka vsestranskemu glasbeniku. Takole je zapisal njegov dolgoletni prijatelj, sodelavec in nekoč tudi učenec, Hugo Šekoranja: »V svoji več kot pol stoletja dolgi karieri je jadral med klasično glasbo in jazzom, zabavno in narodnozabavno glasbo, opero in godbami na pihala, med malimi zasedbami in velikimi jazzovskimi orkestri, med plesišči in koncertnimi dvoranami, med trobento in dirigentsko paličico. In vedno s polnimi jadri, ki jih je polnil veter njegovega velikega srca.«
Ob stoti obletnici rojstva basista in skladatelja, ki je bil eden najzgodnejših in najbolj nadarjenih beboperjev v zgodovini džeza. Kontrabas je uporabljal kot melodičen instrument, pri improvizacijah pa je pogosto uporabil čelo. Na obeh se je izkazal kot eden najbolj tehnično izoblikovanih instrumentalistov. Nadaljnje ustvarjanje mu je preprečila zgodnja smrt: umrl je 8. septembra leta 1960 v Köbenhavnu na Danskem, star šele 37 let.
ARS IN DRAMA je nov koncertni cikel, ki ga pripravljata Program Ars Radia Slovenija in SNG Drama Ljubljana. Prvi koncert bo 9. oktobra ob 20-ih, ko bo na velikem odru ljubljanske Drame nastopila zasedba Tadej Tomšič Institution z gosti, Alenko Godec, Nuško Drašček, Janezom Bončino Benčem in petro Vidmar. Predstavili bodo nov projekt Flying Start in pa Orion saksofon, ploščo, na kateri so Tomšičeve priredbe skladb iz "#zkatega" obdobja Slovenske popevke, kot Orion, Vzameš me v roke in Poletna noč.
Sloviti jazzovski zgodovinar Ted Gioia je zapisal, da je Thielemans postavil orglice na jazzovski zemljevid in postal najpomembnejši izvajalec na tem netipično jazzovskem inštrumentu. Na koncertu v Tallinu, v okviru festivala Jazz Kaar, so z mojstrom ustne harmonike nastopili Gösta Rundquist (klavir), Yashuito Mori (kontrabas) in Pekka Uotila (bobni).
Petminutna ironična basen prikaže nesmisel obračunov z drugače mislečimi. Režiserka: Magda Lapajne; dramaturg: Pavel Lužan; tonski mojster: Jure Culiberg. Lev – Srečo Špik; Paznik – Franc Markovčič Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1993.
V prvem od štirih delov kriminalistične serije višji inšpektor Martin Vrenko razvozlava primer umora zdravnika, v katerega naj bi bila vpletena skrivnostna ženska v rdeči obleki, a tudi njegova žena Mojca ne skopari z ugankami. Lahko ni niti inšpektorjevemu pomočniku Brezniku, saj ta primer zanj pomeni opravljanje pripravniškega izpita. Stanovanjski blok, v katerem je živel umorjeni zdravnik, pa sčasoma odpira nove in nove povezave med svojimi stanovalci. Prirejevalka: Mateja Perpar Režiserka: Ana Krauthaker Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Martin Vrenko - Matej Puc Mojca Vrenko - Mojca Funkl Marko Breznik - Voranc Boh Marta - Sara Dirnbek Marjanca Ribič - Ajda Toman Nastasja Novak - Barbara Medvešček Milutin Latinović - Jožef Ropoša Samuel Vraz - Branko Jordan Forenzik - Blaž Šef Uredništvo igranega programa Igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija junija 2022.
Za radijsko interpretacijo tega Linhartovega gledališkega izvirnika, napisanega v nemščini, je ključna priredba Zarike Snoj Verbovšek. Izvirnik ima namreč do nerazvidnosti zapleteno zgodbo. Mladi viharniški dramatik je večkrat spregledal logiko dogajanja, vzneseni dialog je včasih do komičnosti romantičen. Zato je prirediteljica kot novo uvedla osebo Literarnega zgodovinarja, ki naposled poslušalca varno, duhovito in poučno prepelje čez dramatikove začetniške čeri. Prevajalec: Bratko Kreft; avtorica radijske priredbe: Zarika Snoj Verbovšek; režiser: Grega Tozon; dramaturg: Goran Schmidt; tonski mojster: Staš Janež; glasbeni opremljevalec: Marko Stopar; asistentka režije: Helena Mugerle; tehnični asistent: Zmago Frece. William Love – Branko Grubar; Lady Sara Love – Brecelj Marijana; Miss Jenny Love – Nataša B. Gračner; Lord Herington – Boris Ostan; Edvard Sandwell – Igor Samobor; Heartwich – Marko Mandić; Warford – Slavko Cerjak; Sund – Vojko Zidar; Stražni častnik – Zvone Hribar; Literarni zgodovinar – Aleš Valič; glas Antona Tomaža Linharta – Ivan Lotrič. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 2005.
Groteskna igra, ekspresivna radiofonska metafora, v kateri je naslikana človekova življenjska pot kot vožnja z vlakom skozi predor. Študent – Uroš Smolej; Šahist – Vojko Zidar; Sprevodnik – Pavle Ravnohrib; Vlakovodja – Aleš Valič. Režiserka: Irena Glonar; dramaturg: Pavel Lužan; tonski mojster: Jure Culiberg; glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 1998.
Igra nam razkriva mlade ljudi, njihovo iskanje življenjskega smisla in njihov boj za obstanek, ki so ga doživljali z vso neusmiljenostjo. Blatnikova igra poskuša ob pomoči napetosti, ki se ustvari med tekmovalci v nekakšni "karanteni" pred tekmo, prikazati svojo izpovedno problematiko. Odlikujejo jo živi dialogi, nazornost in posluh za dramatičnost. Dramaturg je Borut Trekman, režiserka: Rosanda Sajko, tonska mojstrica pa Metka Rojc. Petra igra Miloš Battelino, Jure je Zvone Hribar, Stojan Vojko Zidar, Mihajlo - Fare Valič in Trener Marjan Hlastec. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana oktobra 1984.
Tudi Kafkova kratka proza, nekakšni fragmenti njegove literarne ustvarjalnosti, vselej izpričujejo značilne prvine literarnega maga. V radijski priredbi ene izmed njih se popotnik znajde v arabski deželi in tam sreča med seboj sprte šakale in Arabce. Vendar bi popotnikovo poseganje v spore povzročilo njihovo zavezništvo. Uravnotežena nasprotja so namreč način življenja, ki ga vzdržujeta obe sprti strani. Prirejevalka in dramaturginja: Vilma Štritof Režiserka: Ana Krauthaker Tonska mojstrica: Sonja Strenar Skladatelj in izvajalec glasbe: Lado Jakša Šakal – Violeta Tomič Popotnik – Uroš Fürst Arabec – Primož Pirnat Uredništvo igranega programa Zvočni posnetek šakalov je prijazno odstopil Prirodoslovni muzej Slovenije, igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija decembra 2015.
Na gradu Gewerkenegg v Idriji so sodili tolpi tihotapcev živega srebra, med katerimi je bila tudi Marina Melhiorca, najstarejša poimensko znana prekupčevalka z idrijsko čipko. "Že med preučevanjem virov me je pritegnila Melhiorca kot nasprotje med podobo naivne žrtve in glavnega veznega člena tihotapcev na drugi strani. Njena zgodba odpira vprašanja o družbeni pravičnosti, položaju žensk v družbi, revščini, nasilju in ljubezni," je o njej izjavila raziskovalka Marija Terpin Mlinar. Dramaturg in režiser: Alen Jelen Tonska mojstrica: Sonja Strenar Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Jezikovna prirejevalka: Marica Brezavšček Melhiorca – Metka Pavšič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija decembra 2021.
Psihološka drama govori z jezikom pravljičnih simbolov in bitij o ženskem hrepenenju po vrnitvi moškega, ki je zapustil dom, ženo in hčerki. Nadrealistična domišljija avtorice prikazuje svojevrstno kozmologijo ženske eksistence, ki hrepeni po dopolnitvi svojega nepopolnega sveta. Dramaturg: Pavel Lužan Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Staš Janež Avtorica zvirne glasbe: Cvetka Bevc Pestrna - Iva Zupančič Mati - Jerca Mrzel Oče - Slavko Cerjak Velika sestra - Vesna Jevnikar Mala sestra - Tanja Ribič Velika sestra otrok - Tanja Žagar Mala sestra otrok - Maša Valentič Gizdalin - Niko Goršič Berač – Boris Kerč Pijanec - Marko Simčič Pijanka - Mojca Ribič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija julija 1996.
Čudežni svet južnoameriških Indijancev, poosebljene naravne sile, se večinoma kažejo v živalskih likih. Podoba živali, ki si zaradi ljubezni zaželi postati človek, pa je znana tudi iz evropske kulture. Prevajalec: Pavel Fajdiga Prirejevalka: Mojca Jan Dramaturginja: Vilma Štritof Režiserka: Metka Rojc Tonska mojstrica: Metka Rojc Glasbeni opremljevalec: Peter Čare Pastirica - Stannia Boninsegna Kondor - Zvone Hribar Papagaj - Ivan Rupnik Pastiričina mati - Judita Zidar Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1992.
V ospredju je mlad zakonski par, ki ne zmore uresničiti svoje človeške avtonomnosti, ker se znajde v konfliktu z družbo. Računalniški jezik pascal je namreč metafora za družbeni sistem, ki je kodiran tako, da v njem ne more in ne sme biti drugačnosti. Mlademu paru se v boju za preživetje razodene, da nad sistemom obstaja še nekaj – mistično, skrivnostno, česar z racionalnim jezikom ni mogoče ne razložiti ne odstraniti, in zato se odločita za stik z odrešujočimi skrivnostnimi silami, pa čeprav se s tem izročita trpljenju. Z njim se ne odrešita, temveč se po martiriju prikopljeta le do svojih vlog v družbenem sistemu. Dramaturg: Pavel Lužan Režiser: Aleš Jan Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Borut Lesjak Stojan Temlin – Ivo Ban Brina – Jožica Avbelj Vid – Evelin Pristavec Direktor Gartner – Kristijan Muck Predsednik kontrole – Aleš Valič Člani kontrole – Marijana Brecelj, Saša Miklavc, Boris Ostan Vedeževalka – Štefka Drolc Anuška – Nina Skrbinšek Muto – Janez Hočevar Veronika – Veronika Drolc Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 1985
Igra je priredba kratke zgodbe, nagrajene na radijskem anonimnem natečaju. V njej potnica nič hudega sluteč potuje z vlakom, k njej pa prisede sopotnik, obseden s številom deset, ki si ga kot življenjski postulat zastavlja na vseh področjih. Ko si potnica ob njegovem odhodu iz kupeja le oddahne, pa jo čaka novo, podobno presenečenje ... Prek absurdne zgodbe je mogoče svet ugledati tudi s popolnoma dugačne, absolutne številske perspektive. Prirejevalka: Suzana Tratnik Dramaturginja: Vilma Štritof Režiserka: Špela Kravogel Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Ženska - Saša Mihelčič Potnik - Saša Tabaković Potnica - Maja Končar Glas iz zvočnika - Igor Velše Sprevodnik - Uroš Potočnik Uredništvo igranega programa Igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija marca 2022
Iz župnije Sele na Koroškem na rožnovensko nedeljo prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje dr. David Kraner, poje pa Mešani pevski zbor Pevskega društva Sele pod vodstvom mag. Romana Verdela ter Otroški zbor Pevskega društva Sele, ki ga vodita Mirja in Barbara Oraže.
V katoliški cerkvi je oktober mesec molitve, še posebej mesec molitve rožnega venca. Molitve so lahko prosilne, zahvalne ali slavilne, po obrazcih ali brez njih, v svojo glasbo so jih vtkali glasbeni ustvarjalci različnih veroizpovedi. »Vsak po svoje Boga moli«, pravi pregovor in take so tudi skladbe, ki jih boste slišali tokrat.
Prva nedelja v oktobru je v katoliški cerkvi posvečena Rožnovenski Materi Božji. Oktober je tudi sicer mesec, ko je v ospredju molitev. Skozi čas pa so izpod peres različnih glasbenih ustvarjalcev nastale tudi kompozicije, ki ta jesenski praznik in mesec, s svojim glasbenim sporočilom še olepšajo in osmislijo.
Slovenska salezijanska redovna skupnost je v letu dni v svoje središče na Rakovniku v Ljubljani sprejela pet mladih salezijancev: enega iz Ugande, dva iz Vietnama, enega iz Svobodne države Kongo in še enega iz Demokratične republike Kongo. Med njimi je tudi Cyprian Mbaziira iz Ugande, ki je pred letom dni prišel v Slovenijo; zdaj opravlja vzgojno prakso v Domu Janeza Boska v Želimljem. Kdaj in kje je stopil v stik s krščanstvom in kakšna je bila njegova pot v Slovenijo? Njegov predstojnik v Sloveniji, salezijanski inšpektor Marko Košnik, pa odgovarja na vprašanje: zakaj so se salezijanci v Sloveniji odločili med sebe sprejeti mlade misijonarje iz tujine, kdo so ti mladi možje, ki želijo nadaljevati salezijansko formacijo pri nas in kako je njihov prihod vplival na življenje v skupnosti, pa kakšen je odziv med verniki.
Iz župnijske cerkve v Šempetru v Savinjski dolini prenašamo na 26. nedeljo med letom sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Mirko Škoflek, poje pa Mešani pevski zbor Skala pod vodstvom in ob orgelski spremljavi Andreje Randl.
V teh dneh mineva 160 let od njegove smrti. »Ptico boš spoznal po petju, človeka tudi: ako lepo poje, ima tudi lepo srce. In kar se o človeku posamezno – se lahko reče o vsem ljudstvu. Iz obilosti srca se glasijo pesmi in kjer ni čednih pesmi, tam tudi prebivati ni veselo«, je zapisal. Za pesmi je poskrbel kot pesnik in kot avtor melodij – večinoma so optimistične in veselega duha, kot je bil sam.
24. septembra, goduje škof in slovenski narodni buditelj Anton Martin Slomšek. Prav on je bil tisti, ki je sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža na današnjem Avstrijskem prenesel v Maribor – to je bil hkrati prvi korak k določitvi slovenske meje na Dravi. Zaslužen pa je tudi za številna druga dejanja, ki jih je kot velik rodoljub in predan duhovnik storil za svoj narod: leta 1852 je bila na njegovo pobudo ustanovljena Mohorjeva družba, leta 1853 je izdal pevski učbenik, v Celju je na novo ustanovil orglarsko šolo, z ustanavljanjem nedeljskih šol pa je širil izobrazbo med najnižje sloje ljudi. Bil pa je tudi pesnik. Njegove pesmi so take, kot je bil on sam – optimistične in veselega duha; nekatere med njimi boste v uglasbeni obliki slišali tudi v tokratni oddaji.
O izzivih duhovniškega poklica premišljuje katoliški duhovnik Damjan Mlinarič, član Pastoralne zveze župnij v Slovenj Gradcu. Prihaja iz ateistične družine, najprej je študiral računalništvo, v tretjem letniku študija pa je doživel spreobrnjenje v okviru gibanja Prenova. Začel je študirati teologijo in pozneje opravljati poslanstvo duhovnika.
Judje po hebrejskem koledarju praznujejo praznik roš hašana, judovsko novo leto, z njim vstopajo v leto 5783. Kako ga bodo praznovali v Liberalni Judovski skupnosti Slovenije, v eni od treh registriranih judovskih verskih skupnosti pri nas; kakšno je versko in simbolno sporočilo obredov in hrane, ki jo uživajo Judje ob tem prazniku. Zakaj so ustanovili Liberalno judovsko skupnost, kdo je njihov rabin, kdo so člani te skupnosti, nam pojasnjuje predsednik omenjene skupnosti Robert Waltl.
Judje vstopajo v praznični čas. Kakšno je versko izročilo judovskih praznikov roš hašana, po hebrejskem koledarju gre za novo leto, in jom kipurja, ki simbolno naznanja očiščenje grehov in spravo z Gospodom. Kje so tu vzporednice s kesanjem v krščanstvu, zakaj je za Jude tako pomemben ta dan in od kod izvira skovanka grešni kozel, o teh vprašanjih premišljuje ukrajinski znanstvenik judovskih korenin dr. Jevgenij Gorešnik iz Inštituta Josef Stefan.
Iz evangeličanske cerkve v Puconcih na 14. nedeljo po Sveti Trojici neposredno prenašamo božjo službo, pri kateri bodo sodelovali tamkajšnji verniki. Vodila jo bo evangeličanska duhovnica Katja Ajdnik, za glasbeni del pa skrbita kantor Matija Horvat ter skupina Duo Mystica, ki jo sestavljata Miran Čarni in Monika Novak.
Pisatelj Rado Murnik je duhovito opisal napore glavne junakinje Koprnele pri iskanju ženina. Čas dogajanja je prva svetovna vojna. To je čas, ko je bilo ženinov malo, draginja pa zelo velika. Neporočena Koprnela je bila veliko breme za družinski proračun. Pri iskanju ženina je tako sodelovala vsa družina. Še najbolj pa se je »izkazala« Koprnelina sestra Vida, učenka in pisateljica 5. razreda. Humoresko je pod vodstvom režiserke Suzi Bandi interpretirala igralka Urška Taufer. Produkcija: Radio Trsta A, 2021.
Pesem Zadostuje že en sam list je iz Berglesove knjige Lazar se odpravlja domov, zadnje knjige poezije, ki jo je uredil sam. Avtor je zbirko gradil dolgo in premišljeno; v njej z nežno melanholičnimi, a pomirjenimi toni reflektira predvsem minljivost, sklepanje življenjske poti, številne pesmi odpirajo še poetološko ali eksistencialno tematiko. Interpretira: Blaž Šef.
Selma Skenderović (2001, Koper) je študentka slovenistike in primerjalne književnosti na Univerzi v Ljubljani. S svojimi deli pogosto nastopa na Obalnih rimah v organizaciji Centra mladih Koper. Kot zmagovalki Festivala mlade literature Urška leta 2020 je organizator festivala, Javni sklad za kulturne dejavnosti - revija Mentor, v svoji zbirki Prvenke izdal njen prozni prvenec Zakaj molčiš, Hava? Gre za 15 kratkih zgodb, ki jih pripoveduje Hava. Če je bila v otroštvu junakinja deležna predsodkov, nemoči in strahu, sedaj svoj molk zamenjuje s pravico do besede. Pisateljica in avtoričina mentorica pri nastajanju knjige, Suzana Tratnik, je o delu med drugim zapisala: "Pisava Selme Skenderović je vedno sočutna do razlik, četudi jih velikokrat ponazarja neprizanesljivo in ostro, sama pripovedovalka pa angažirano posega v dogajanje in tako tudi v sam pripovedni tok." To je razvidno tudi iz zgodbe Plitvine iz omenjene zbirke. Režiser Klemen Markovčič, igralka Vesna Jevnikar, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, mojster zvoka Vojko Kokot. Urednik oddaje Matej Juh.
Petr Borkovec (1970) sodi med najpomembnejše češke sodobne pesnike. Lani je pri Beletrini izšel izbor iz njegovih zbirk z naslovom Iz notranjosti, ki ga je prevajalka Nives Vidrih naredila skupaj z avtorjem in prevedla pesmi. Pesnik je bil namreč častni gost Beletrininega festivala Dnevi poezije in vina. (Pred leti se je udeležil tudi vileniškega festivala.) Borkovčeva poezija je podrobno, prefinjeno opazovanje in prisluškovanje svetu, posebej naravi, živalim in rastlinju, kar preiskuje z mikroskopsko natančnostjo in napleta zgodbe o njihovem bivanju. Večinoma imajo počasen, meditativen ritem, pesnik pa zna ubrati tudi bolj poskočne, radožive in vesele tone. Podobno velja tudi za njegove kratke zgodbe. Zadnje čase se njegova literarna ustvarjalnost vedno bolj preliva v pisanje proze, bodisi so to pesmi v prozi, ritmizirana lirična proza ali pa kar že prave kratke zgodbe z izrazito fabulo. Vse s posebno občutljivostjo za podrobnosti, poglabljanje v bistvo stvari, živali in ljudi. Avtorica scenarija in prevajalka Nives Vidrih, režiserka Ana Krauthaker, interpreta Gregor Gruden in Blaž Šef, bralka Jasna Rodošek, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, tonska mojstra Urban Gruden in Matjaž Miklič, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2022.
Pisatelj Rado Murnik je duhovito opisal napore glavne junakinje Koprnele pri iskanju ženina. Čas dogajanja je prva svetovna vojna. To je čas, ko je bilo ženinov malo, draginja pa zelo velika. Neporočena Koprnela je bila veliko breme za družinski proračun. Pri iskanju ženina je tako sodelovala vsa družina. Še najbolj pa se je »izkazala« Koprnelina sestra Vida, učenka in pisateljica 5. razreda. Humoresko je pod vodstvom režiserke Suzi Bandi interpretirala igralka Urška Taufer. Produkcija: Radio Trsta A, 2021.
Pesmi Mitje Draba svojo poetičnost črpajo iz vsakdanjih življenjskih situacij in trenutkov. V izrekanju misli, sentenc, spoznanj in tudi v slikanju prizorov so pogosto zadržane ali do njih ironično odmaknjene.
Partizan, pesnik, publicist in vsestranski filmski avtor France Kosmač se je rodil 3. oktobra 1922 v Ljubljani. Na začetku druge svetovne vojne je bil v italijanski internaciji, leta 1943 se je pridružil partizanom. Kot partizan je prehodil Slovenijo in tudi Gorski kotar, o čemer pričajo njegove pesmi. Leta 1944 je objavil tudi pesniško zbirko Partizanski soneti, po vojni pa se je s pesniško zbirko Podobe našega pohoda in pripovedno zbirko Partizanske zgodbe predstavil širši javnosti. Pozneje se je z zbirkama Kurent in smrt ter Dom v vesolju približal intimistični liriki, predvsem pa se je ukvarjal s filmom. Posnel je vrsto dokumentarcev o umetniških temah in ustvarjalcih ter štiri celovečerne filme (med drugim leta 1959 Dobri stari pianino), sodeloval pa je tudi pri omnibusu Koplji pod brezo. Dodajmo še, da je bil pred smrtjo (umrl je 8. oktobra 1974 v Ljubljani) zaposlen na Televiziji Ljubljana kot dramaturg. Ob stoti obletnici rojstva Franceta Kosmača smo v Literarni nokturno uvrstili nekaj njegovih pesmi in vas vabimo k poslušanju. Avtor pesmi France Kosmač, režiserka Špela Kravogel, interpret Uroš Potočnik, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja.
Pisatelj Rado Murnik je duhovito opisal napore glavne junakinje Koprnele pri iskanju ženina. Čas dogajanja je prva svetovna vojna. To je čas, ko je bilo ženinov malo, draginja pa zelo velika. Neporočena Koprnela je bila veliko breme za družinski proračun. Pri iskanju ženina je tako sodelovala vsa družina. Še najbolj pa se je »izkazala« Koprnelina sestra Vida, učenka in pisateljica 5. razreda. Humoresko je pod vodstvom režiserke Suzi Bandi interpretirala igralka Urška Taufer. Produkcija: Radio Trsta A, 2021.
Denise Levertov, živela je med letoma 1923 in 1997, danes velja za eno najpomembnejših predstavnic sodobne ameriške poezije. Rodila se je sicer v Veliki Britaniji, a se je po poroki leta 1948 preselila v New York. V poeziji je velik pomen pripisovala premišljeni rabi tehničnih sredstev in pogosto tematizirala žensko izkušnjo bivanja v svetu. Prevedli: Mia in Veronika Dintinjana. Interpret: Matija Rozman.
»Resnična ljubezen, takšnega mišljenja sem namreč, resnična ljubezen potrebuje hkrati svobodo in oviro,« izreče v zgodbi Izpoved, ki jo je napisal mojster novel, francoski pisatelj Guy de Maupassant, prvoosebna pripovedovalka. Kako daleč njenega izbranca privede ljubosumje, lahko slišimo v radijski priredbi te novele. Prevajalec: Edvard Kocbek; interpretka: Urška Hlebec; režiserka: Ana Krauthaker; glasbena opremljevalka: Cvetka Bevc; mojster zvoka: Andrej Kocan; redaktorja: Matej Juh, Maja Žvokelj. Leto nastanka: 2011.
Pisateljica in predavateljica Katie Kitamura (1979) je Američanka z japonskimi koreninami. Piše tako leposlovje kot tudi nefikcijska dela ter krajše časopisne članke in eseje. Kitamura je na literarno sceno vstopila leta 2009 z romanom The Longshot (Mala verjetnost), v katerem govori o pripravah na tekmovanje v borilnih veščinah in spretno preplete perspektivi trenerja in športnika, ki se namerava udeležiti tekmovanja. Knjiga je požela odlične kritike in nominirali so jo tudi za nagrado young lions fiction award. Po doktoratu iz ameriške književnosti, ki ga je pridobila v Londonu, se je Kitamura odločila za pisanje in predavateljsko delo. Knjige Katie Katamura so bile prevedene v enaindvajset jezikov, v slovenščini za zdaj ni dostopno še nobeno njeno delo. Avtorica trenutno živi in dela v New Yorku, kjer na univerzi v New Yorku poučuje kreativno pisanje. Avtorica nocojšnjega Literarnega portreta o njej Leonora Flis je za oddajo prevedla nekaj odlomkov iz romanov Razhod, ki naj bi ga prenesli tudi na filmsko platno, in Intimnosti. Dramska igralka Vesna Jevnikar, bralec Matjaž Romih, glasbena opremlejvalka Nina Kodrič, tonski mojster Vojko Kokot, režiser Klemen Markovčič. Urednik oddaje Matej Juh.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Renato Horvat in Eva Longyka Marušič Z Rdečo kapico, prvo iz serije psiholoških kriminalk, v kateri skrivnostne umore razrešuje tragično zaznamovan okrožni državni tožilec Mio Aurelli, se je Irena Svetek uspešno zavihtela med že uveljavljena imena slovenskega kriminalnega žanra, le da je zgodba, polna vsakovrstnih sprevrženosti in zlorab, njegova najtemačnejša verzija doslej. Z Belim volkom je stopila še korak dlje v temo. Dogajanje je tokrat postavila na Kočevsko in v Belo krajino, sem in tja tudi v Ljubljano. Sredi kočevskih gozdov najdejo golo truplo mlade ženske s prerezanim vratom in z volčjo masko na obrazu. Ali kot poetično zapiše Svetkova: »Ptica roparica zaokroži čez nebo. Prameni šibke svetlobe se začnejo plaziti skozi gozd, žarki jutranjega sonca prodrejo med drevesa in osvetlijo truplo ženske, ki leži na tleh. Z njenega obraza strmijo volčje oči, z njenih ust režijo volčji zobje.« To je nov primer za Mia Aurellia, okrožnega državnega tožilca, ki se je spet zbližal z bivšo ženo, arhitektko Violo, in ji poleti na Vinici pomagal obnavljati hišo njenih prednikov. Vendar mu je kljub temu, da je začasno ozdravljen odvisnosti od iger na srečo in alkohola, »v zgubanem tkivu pod lobanjskimi kostmi že vznikala misel na to, da je sreča le hoja po tankem ledu, ki lahko vsak trenutek poči, on pa se bo znašel v temnih vodah, kjer ga bo znana sila ponovno potegnila proti dnu«. Ta misel je pravzaprav lajtmotiv vseh oseb v romanu. Ob preiskovanju zločina se Mio vrne v kraje, kjer so še vedno živi poganski običaji in staroslovansko zaklinjanje za zaščito pred volkovi in kjer so ljudje strašljivo daleč od običajnosti. Vsak protagonist ima neko težko travmo ali anomalijo, osebnostno motnjo, grdo razvado, nenaravno nagnjenje. Avtoritativni predsednik Društva za zaščito kočevskega volka Herman Veles ima očitno raje volkove kot ljudi. Lepotec Jurij Dimitrovski, preprodajalec drog in narkoman, je zaznamovan od nasilne matere, prostitutke Bojane, »ki je udrihala po njem s pasom, na katerem je bila kovinska zaponka, da je od bolečine večkrat padel v nezavest in obležal na tleh«. Tudi njegovo mlado ženo Maro, ki je moževo drogiranje ne moti, »ker pač mora jemati drogo, to so stvari, ki jih vzameš v zakup«, so zaznamovala leta v psihiatrični ustanovi, kamor so jo vtaknili, ker je nenehno risala votline in volkodlaka, ki posiljuje njeno mamo. Marina starša sta enooka intuitivna Mokoš in čudaški redkobesedni Perun. In tu je še v Maro nesmrtno zaljubljen in neuslišan prijatelj Mišo Cvitkovič, na katerega je pijani oče »zlival ledeno vodo in se ob tem glasno smejal, kot bi ga sinovo trpljenje vzburjalo«. Pa še reže se, Mišo, in seksa z napihljivo lutko. Ob iskanju krivca za gnusno dejanje (in kmalu je odkrita še ena iznakažena žrtev) sledimo še tihotapcem heroina iz Afganistana v Slovenijo, da bi iz njega izdelali petdesetkrat močnejšo sintetično drogo, ki se je je na ulici prijelo ime beli volk. Zaradi čvrste povezanosti na prvi pogled »raztreščene« vsebine, kjer pa se nazadnje staknejo vsi konci, je težko kar koli napisati, ne da bi razkrili preveč in tistim, ki kriminalke še niso brali, pokvarili bralnega užitka. Knjiga, v katero težko vstopiš zaradi preskakovanja časov, prizorišč, oseb in dogodkov, kasneje steče v dobrem ritmu, z inteligentnim uvidom, z izdelanim jezikom in slogom, presenetljivim koncem, s pridihom magičnega. Dosledna rdeča nit pripovedi so volkovi, tudi kot metafora za družinsko krdelo (družina je krdelo) in spoznanje, da je prava zver človek, ne volk. Pisateljica v kratkem dodatku razloži, da se je ob pisanju naslonila na staroslovansko mitološko izročilo, ljubezenski trikotnik med bogovi Perunom, Velesom in Mokoš; od tod tudi (nepotrebno) nenavadna imena treh njenih junakov. Pravi, da je za kriminalni žanr zanimiv kontrast, večni princip dobrega in zla (svetlobe in teme), ki se ne izključujeta, ampak se nadgrajujeta, eno brez drugega ne gre. Vegetacijski mit pa mu vdihne cikličnost, nenehno ponavljanje istega, brezizhodno naprezanje spremeniti svojo usodo, od rojstva do smrti. Po pisateljski in raziskovalni plati je to obrtniško odlično opravljeno delo. Tudi izredno vizualno, filmično; Svetkovi se pozna scenaristična kilometrina (iz Rdeče kapice že nastaja televizijska nadaljevanka). Po drugi strani pa je Beli volk izredno hladna, surova, preračunljivo napisana knjiga, v kateri tema absolutno premaga svetlobo – kot da se je pisateljica ves čas pretirano trudila pisati stvari, ki bi bralca šokirale. Do samodestruktivnih glavnih junakov in njihovih družin ne čutiš nikakršne empatije, ne smilijo se ti, ne dihaš z njimi; skratka niso živi, ampak kompleksen pisateljski konstrukt, ki ga je treba po vseh duševnih in telesnih mučenjih na koncu neusmiljeno uničiti, pa četudi z odrezanjem penisa. Tudi tožilec Mio ne vzbuja simpatij ali kakršnegakoli čustva, čeprav vnovič izgubi ženo Violo, ki je, mimogrede, odvisnica od mladih moških teles. Toliko nefunkcionalnih posameznikov na kupu je za eno knjigo preprosto preveč. Kot je preveč tudi nasilnih misli, dejanj in dogodkov. Zaradi tega zgodba zgubi verodostojnost in na trenutke deluje prav »za lase privlečeno«. Pa vendar Svetkova ne ustavi senzacionalističnega masakra vse do zadnjega stavka, v katerem se, kot da jih že ne bi bilo dovolj, na veji stoletnega hrasta v vetru rahlo pozibava truplo. Čigavo, naj ostane skrivnost. Pisanje Irene Svetek me je spomnilo na ameriško pisateljico Gillian Flyn, ki se v kriminalnih uspešnicah Ni je več in Ostrina prav tako že na meji znosnega loteva patoloških medosebnih, predvsem družinskih odnosov. Beli volk pa zadiši tudi po Nesbojevem Macbethu, ki ga je norveški avtor kot sodoben triler brutalno in krvavo napisal po Shakespearjevi dramski predlogi. Ampak pozabite na skandinavski noir, slovenski zna biti strášnejši.
Avtro recenzije: Iztok Ilich Bere Renato Horvat Vprašanje staroverstva na Slovenskem se je v zadnjih desetih letih – po knjigah Borisa Čoka V siju mesečine in Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba in po veliki razstavi v Goriškem muzeju ter vrsti polemik – večkrat znašlo v ospredju pozornosti strokovne in širše javnosti. Zbornik Staroverstvo v Sloveniji med religijo in znanostjo že v naslovu nakazuje, da nesoglasja še zdaleč niso razčiščena. Niti na najosnovnejši ravni ne: ali gre za soočanje z ostanki skrivnega verovanja na zahodnem robu slovenskega ozemlja, ali za sicer zanimive ugotovitve, ki pa zahtevajo še temeljito znanstveno preučevanje, ali morda le za konstrukt, utemeljen na nepreverjenih ali celo potvorjenih in izmišljenih pričevanjih in dokazih. Med etnologi, antropologi, arheologi in raziskovalci z drugih področij humanistično-družboslovnih ved, ki so tem vprašanjem namenili pozornost, sta se izoblikovali dve struji: ena verjame v verodostojnost gradiva in želi ovrednotiti znanje in prakse starovercev, druga pa bolj razmišlja o diskurzih, skupnosti in identiteti, ki jih poraja – po njihovem mnenju – neverodostojno gradivo. Tem dilemam je bil v zadnjih dveh letih namenjen ciljnoraziskovalni projekt Popis, analiza in ovrednotenje primarnih in sekundarnih virov slovenskih raziskovalcev o »posoškem staroverstvu«. V marsičem nasprotujoči si izsledki sodelujočih so zdaj zbrani v knjigi, ki sta jo uredili Saša Babič in Mateja Belak. Namen avtorjev Katje Hrobat Virloget, Matjaža Bizjaka, Cirile Toplak, Lenarta Škofa, Miha Miheliča in Andreja Pleterskega ni bil potrditev ali vnaprejšnje zanikanje pristnosti virov, zgodb, znanj in svetišč, marveč njihovo kritično ovrednotenje in umestitev v zgodovinski, prostorski in družbeni kontekst. Poleg tega so, kot pripominjata urednici, iskali potencial, ki ga tako gradivo ima, in prek pozitivne naklonjenosti nizali spoznanja in predvidevanja o veri v naravo in njeno moč. Da ne bi ostalo le pri njihovih znanstvenih sodbah in dvomih, so v dodatku prepustili prostor tudi za objavo gradiva, v katerem Rudi Čop in Franc Šturm poskušata na podlagi meritev aplikativno dokazati znanje staroverske družbe in s tem eksplicitno izkazati popolno prepričanost v t. i. staroverski sistem. Do verodostojnosti Medveščkovih virov zadržana etnologinja Katja Hrobat Virloget polemizira s posameznimi raziskovalci z obeh strani. Poudarja, da je vsakršno etnografsko gradivo treba jemati s kritično distanco, in ugotavlja, da je prav razdeljenost med etnologi, ki širši javnosti ne ponujajo sprejemljivih napotkov za sprejemanje gradiva o starovercih, pripeljala do laičnih raziskovanj in s tem tudi stranpoti. Med drugim navaja vrsto analogij med Medveščkovimi zapisi o starovercih in tradicijskimi verovanji – zlasti o čaščenju babe, arhaičnega mitskega bitja – na katera je tudi sama naletela na Krasu in drugod. Zgodovinar Matjaž Bizjak dodaja oris poselitvene zgodovine srednjega Posočja, poglavitnega območja raziskovanja staroverstva na Slovenskem. Politologinja Cirila Toplak, ki zaupa verodostojnosti Medveščkovih navedb, pa se nato posebej opredeljuje do besednih zvez »posoško staroverstvo« oziroma »zahodnoslovensko naravoverstvo«. Filozof Lenart Škof v eseju Elementi slovenske prvotne religije primerja Medveščkovo poročilo in interpretacijo staroverstva v knjigi Iz nevidne strani neba s sodobnimi teorijami domorodnih religij. Specifično versko okolje slovenske avtohtone religije – ki ga v zgodovinski povesti Umirajoči bog Triglav po svoje upodablja tudi France Bevk – pa nato predstavi kot elementarno religijo in teologijo narave. Arheolog Miha Mihelič se v nadaljevanju posveča verovanju v boga Belina, sorodnega Belenu iz keltskega panteona, in v magično zdravilno moč ključa sv. Belina. V njem vidi srednjeveško-novoveško spajanje krščanskih in staroverskih, iz prazgodovine izvirajočih elementov, ki so bili vsaj v začetku 20. stoletja še živi v ustnem izročilu zahodne Slovenije. Največ prostora – z uvodnim zapisom Kratko o knjigi in s sklepno razpravo Verovanje host v sklopu staroverstva na Slovenskem in verovanja starih Slovanov – je pripadlo arheologu, etnologu in zgodovinarju Andreju Pleterskemu, avtorju spremne študije v Medveščkovi ključni knjigi iz leta 2015. Tukaj dopolnjuje nekatere takratne ugotovitve. Znova opozarja na pogosto protislovne izjave Medveščkovih sogovornikov in med drugim posebej pojasnjuje pomen host, političnih skupnosti s svojim družbenim redom, ki vključuje izvajanje avtoritete hostarjev, tudi s prisilo, kot vzpostavljanje in vzdrževanje sodelovanja navznoter in neodvisnosti navzven. Opozarja tudi na pomen tročanov, najpogosteje s kamni vzpostavljenih trikotnikov svetih mest, katerih učinka staroverci niso znali pojasniti, so ga pa poznali. Tako postane jasno, še piše Pleterski, zakaj so ljudje tako vztrajno spravljali v obup tiste krščanske duhovnike, ki niso mogli razumeti, kaj ljudem sveta mesta pomenijo, in so bili prepričani, da gre za nagajanje hudiča. »Če razumemo staroverstvo,« sklene, »razumemo čas in način življenja, v katerem sta bili religija in znanost še eno in isto.«
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Eva Longyka Marušič in Renato Horvat Pesniška zbirka Uroša Zupana Psica in poletje se začne z Handkejevim odlomkom in tudi številne druge pesmi iz te zbirke se začenjajo s citati klasikov zahodnega kanona. Odlomki tako postanejo nekakšni moti, ki usmerjajo tisto, kar bo sledilo, in tako že na začetku slutimo, da bosta poglavitni temi minevanje in umetnost kot vrhoven poskus osmišljanja in ovekovečenja minevanja. Ali z Zupanovimi besedami: »Neprestano potujemo proti sedanjosti. Za sabo puščamo do stropa natlačene starinarnice, svetle dneve, stisnjene med liste papirja kakor posušene rastline v herbarije, in temne, ki s koščenimi členki prstov včasih trkajo po pokrovih iz notranjosti krst.« A zdi se, da izpod te deklarativne možnosti venomer sili tesnoba, ki nas opominja, da to ostaja le poskus. Umetnost pa ni le poskus zaustavitve minevanja, ampak tudi hvalnica tosvetnemu: medčloveškim odnosom, živalim, naravi. Poraja se vprašanje, ali ni največja sreča povsem zliti se s svetom, tako da izgine vsakršna distanca med njim in nami. Uroš Zupan to pripisuje svoji psički: »In včasih počivaš v senci, pod drevesom, obdana s svetom, ki je samo zate (in mogoče tudi malo zame) popolnoma negiben.« Naslov Psica in poletje nakazuje negibnost in prisotnost v tu in zdaj, ki se pojavljata skozi celotno zbirko: »Če so kje nebesa, potem so verjetno takšna: sredina junija, večer, samoten človek, za neskončen hip pomirjen sam s sabo in s svetom.« Pesmi, namenjene poletju, so temu primerno gostobesedne in obširne, medtem ko tiste o zimi spominjajo na haikuje. Ne vrhunca poletja, ki je tudi vrhunec življenja, ne življenja ni mogoče zagrabiti: »Si kot bitje, ki je končno našlo svoj element in se zlilo z njim. In tako mine popoldne. Mine visoko poletje. In mine življenje.« A človek ostaja bitje, rojeno v smrt. Iskanje sreče na tem svetu je zaznamovano z neizogibnim koncem, ki daje mero celotnemu življenju. Vsebinska podstat zbirke Psica in poletje dosledno odslikava avtorjevo občudovanje na eni strani narave kot odsotnosti zavedanja o minevanju in na drugi strani poezije kot najčistejšega izraza tega zavedanja. Na oblikovni ravni pa so pesmi raznovrstne, nekatere so kratke impresije, najdemo pa tudi pesmi v prozi. Kljub kopici medbesedilnih navezav in pesnikovemu enciklopedičnemu znanju je jezik jasen in razumljiv. »Razumljiv kot let ptic« piše avtor, saj »Vsi detektivi skritih pomenov hirajo na soncu«. Uroš Zupan najdeva sogovorce v klasikih literature in glasbe dvajsetega stoletja. Mnoge pesmi so v celoti posvečene njim. A ko govori o njih, hkrati govori o sebi. Za nekatere pesmi se zdi, da lebdijo v brezčasju, drugod je družbeni kontekst jasno navzoč. Vse bolj pa avtorja preganja minevanje: »Zdaj je čas sestavljen iz samih pospeškov in podvržen nenehnemu krčenju in ne vem, koliko mi ga še ostaja.« Poezija pa je edina, ki »prinaša hipne odrešitve in nas v hipih, ko jo z veliko zbranostjo beremo, za hip odreši.«
Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bere: Barbara Zupan Kaj se zgodi s tistimi, ki ostanejo, se sprašuje pisateljica in urednica Tina Vrščaj v tenkočutnem romanu Na klancu, prečiščeni prozi, ki se dogaja točno ta trenutek v našem času. Spremljamo Evo, ki z družino – hčerkama in možem Gregorjem – živi na Klancu. Pripoved slika razpadajoč odnos med protagonistko in njenim možem – Eva in tudi tretjeosebni pripovedovalec v romanu razmišljata o materinstvu, zakonu, varstvu okolja, svetosti življenja in celo odvisnosti od tehnologije. Eva je protagonistka, ki jo je težko imeti rad. Je pikra, neprilagodljiva, agresivna in jezna na svoj položaj v družini in svetu. Ima motnjo prehranjevanja in je poročena z odtujenim možem, ki ji nemalokrat očita njeno brezposelnost. Strnjena poglavja sekajo spomini na manipulativno mater, odsotnega očeta in zlorabo. Roman deluje le kot celota, saj se zgodba pojasnjuje z vsako prebrano stranjo. V drugi polovici romana se Evina zgodba počasi začne razpletati, protagonistko razumemo in smo na njeni strani. Končno. Saj veste, kaj pravijo, nikoli ne sodi človeka, dokler nisi prehodil milje v njegovih čevljih. Številni avtorji pišejo o patriarhatu, družinskih odnosih, razlikah med mestom in vasjo, a to, kar odlikuje roman Tine Vrščaj Na klancu, niso obravnavane teme, temveč odlične, skorajda pesniške rešitve v jeziku, s katerimi nam podaja zgodbo. Avtorica išče neizkoriščeni potencial v jeziku vsakdanjega življenja in prek njega ji je uspelo napisati pomembno zgodbo o nič kaj preveč posebnem življenju. Jezik je pristen, neolepšan, subtilen, a oster. Iz kaotičnega življenja, kakršno je usojeno vsem, je izluščila, prečistila in aktualizirala najpomembnejše. Je vredno brskati po samem sebi in ugotavljati, kdo si, če te bo odgovor spremenil? Roman Tine Vrščaj vas bo pogoltnil v celoti in o njem boste razmišljali še dolgo po tem, ko ga boste prebrali. Če je bila njena zbirka kratke proze Plašč sprehod po parku, je roman Na klancu sprehod po parku brez jakne sredi zimskega meteža.
Napoved: V Prešernovem gledališču v Kranju so sinoči pripravili že drugo premiero v tej sezoni in sicer dramo ZAPRTA ŠTUDIJA. »New Constructive Ethics« (nju konstráktiv étiks). Napisal jo je Ivan Viripajev, oseminštiridesetletni ruski dramatik, režiser, igralec in producent. Njegovo ime najdemo med desetimi najboljšimi dramatiki sveta. Zaprto študijo je prevedel Miha Javornik, dramaturga sta bila Tibor Hrs Pandur in Marinka Poštrak, režirala jo je Nina Rajić Kranjac, ki je za izhodišče oblikovanja predstave izbrala razkorak med deklarativnim in resničnim ravnanjem. Na premieri v Kranju je bila Tadeja Krečič: Ustvarjalci Prevajalec Miha Javornik Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturga Tibor Hrs Pandur, Marinka Poštrak Scenografka Urša Vidic Kostumografka Marina Sremac Skladatelj Branko Rožman Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel Lektorica Maja Cerar Oblikovalca maske Matej Pajntar, Alja Sušnik Igrajo Monika Borovska, psihologinja Darja Reichman Rachel Donelan, biologinja Tamara Avguštin k. g. Morgan Smith, nevrobiolog Branko Jordan k. g. Moški glas Borut Veselko Ženski glas Doroteja Nadrah Inspicient Ciril
Nova sezona na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana se je začela s predstavo Pasji sin. Zamisel in režija je delo mednarodno priznanega madžarskega režiserja Arpada Schillinga, ki je s predstavami večkrat gostoval tudi pri nas. Literarno predlogo sta napisala skupaj z dramaturginjo Evo Zabeszinszkij, v njej pa so združeni motivi sodobnega suženjstva in brezprizivno razslojene družbe z družinskimi disfunkcijami in zlorabo otrok. na fotografiji: Nejc Cijan Garlatti in Petra Govc, foto: Peter Uhan, izsek
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili poetično dramo slovenskega pesnika in dramatika Gregorja Strniše, ki je živel med letoma 1930 in 1987; igro, ki je nastala leta 1969 kot televizijska igra, razmeroma pogosto uprizarjajo na slovenskih odrih; tokrat jo režira Jan Krmelj, ki je o Strniševem tekstu in uprizoritvi povedal: "Hkrati je poezija, hkrati je konkreten, hkrati govori zgodbo, hkrati preveč ne zapira zgodbe. Bil je zelo intenziven proces, ker so Žabe tekst, ki te intenzivno sooči z mejami medija, kot je gledališče, z mejami jezika, s tem, kako so nekatere stvari lahko preprosto tudi nerazložljive, pa še vedno govorijo zgodbo." Gregor Strniša: Žabe Moraliteta 1969 Premiera: 29. september 2022 Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Avtorica glasbe in korepetitorka Zvezdana Novaković Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Oblikovanje in izdelava mask Nika Erjavec Asistent režiserja Marko Rengeo (študijsko) Asistent dramaturginje Tilen Oblak Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Mirjam Korbar, Matevž Sluga AGRFT Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/zabe/
Dobro desetletje po premieri se je finančno najuspešnejši film vseh časov vrnil v ki-nodvorane v nekoliko prenovljeni podobi, da nas opomni, kakšni bi morali biti filmi v 3D-tehniki. Predvsem pa, da nas opomni, da konec leta prihaja nadaljevanje. Čeprav je Avatar na prvi pogled isti film, kot smo ga imeli priložnost videti v kinu leta 2009, je režiser James Cameron z ekipo uvedel nekaj sprememb. Najbolj opazna je zamenjava zapisa podnapisov jezika ljudstva Na’vi, ki zdaj uporablja bolj klasično pisavo namesto izumetničene papyrus. To je studio sicer uvedel že, ko je uvrstil Ava-tarja v svojo pretočno videoteko. Večje nadgradnje so tiste, ki jih na prvi pogled ne opazimo, a nedvomno izboljšajo užitek ob ogledu. Tukaj gre denimo za dvig ločljivo-sti in podporo najnovejšim standardom prostorskega zvoka ter dvig števila sličic pri najbolj razgibanih scenah, ki so v izvirniku v 3D-projekciji nekaterim gledalcem pov-zročale utripanje slike. Film je s temi izboljšavami videti bolje kot kdajkoli doslej, a vizualna in zvočna po-doba ter spektakularnost izkušnje 3D-tehnike nikoli nista bili težava. Negativne kri-tike so zmeraj letele na plehko zgodbo, na ceneni simbolizem, na kulturno apropria-cijo, ki avtorjevo ambicijo po protirasističnemu in ekološkemu sporočilu razkrije kot pokroviteljsko in v svoji srži nič manj kolonialistično od tarče svoje kritične osti. Vse to je seveda še zmeraj del filma. Ta se odvija v prihodnosti, ko je človeštvo osvojilo vesolje in planet Pandora, kjer iz-kopavajo posebno rudo. Domorodci planeta so ogromna humanoidna bitja modre barve, ki živijo na civilizacijski ravni amazonskih staroselcev in imajo posebne pove-zave z vsemi živimi bitji planeta. Ljudje razvijejo naslovne avatarje, posebna gensko ustvarjena telesa, ki so videti kot Na’viji, v katera se mentalno povežejo, da posku-šajo komunicirati z njimi. Glavni junak Jake je nekdanji marinec, ki dobi nalogo, naj se infiltrira med Na’vije in preuči njihove šibke točke, vendar medtem odkrije, da so bolj humani kot ljudje in se jim v prelomnem trenutku pridruži. Mnogo vidikov zgodbe je precej podobnih oskarjevskemu vesternu Pleše z volkovi in animaciji Fern-gully: Zadnji deževni gozd, le da so postavljeni v znanstvenofantastično okolje. A zgodba je le eden od vidikov celovitega umetniškega dela, ki sestavljajo film. In na mnogih področjih je Avatar filmska mojstrovina. Čeprav traja skoraj tri ure, je tempo zgrajen tako, da gledalca ves čas drži prilepljenega na platno, akcijske scene so po-snete z občutkom za gibanje in prostor, predvsem pa iz planeta Pandora zgradi tako bogat in navdušujočih detajlov poln svet, da je film že zaradi tega vreden večkratnih ogledov. In potem je tukaj še seveda 3D-tehnika. Začetki formata segajo v sredo prejšnjega stoletja, ko so ga uporabljali za šok v grozljivkah in se je z njim poigraval celo moj-ster Hitchcock, a Avatar je postavil temelje sodobnega pristopa. Ta daje gledalcu ob-čutek, da gleda skozi okno in ne na platno, saj je mogoče videti globino prostora in ne samo izstopajočega elementa, kot je bil standard v starejših filmih. A ne glede na to, da je Avatar prišel v kino pred 13. leti, je še zmeraj eden redkih filmov, ki s to teh-niko dejansko ponudijo boljšo filmsko izkušnjo, vredno višje cene vstopnice. Po-novni ogled to potrdi in čeprav vse kaže, da bo decembra njegovo nadaljevanje prav tako ponudilo izredno doživetje, se je vseeno treba vprašati, ali je nadaljnji obstoj teh-nologije smiseln, če jo dobro uporablja samo en režiser.
Slovenski kinematografi so v zadnjem času predvajali kar tri filme o starostni demenci. Spomnimo se najprej Mandićevega Sanrema, ki nas popelje v dom za starejše občane. Potem je tu Oče Floriana Zellerja z Anthonyjem Hopkinsom, ki prikaže zaton premožnejšega starejšega moškega in njegov odnos s hčerko. Če Sanremo temelji predvsem na nežni poetiki, pa Zellerjev film gradi na prikazovanju perspektive osebe, ki izgublja spomin oziroma se znajde v spominskem kaosu. Tretji je Vortex zadnje čase precej aktivnega Gasparja Noeja. V nekem smislu lahko sem uvrstimo tudi še vedno predvajano Malo mamo, v kateri se deklica in mama spopadata z boleznijo in smrtjo babice. Morda bi lahko trend povezali z dejstvom, da je bila tema starosti, starostnega odmiranja v popularni kulturi, zgrajeni na spektaklu in hedonizmu, večinoma odrinjena. S staranjem in zorenjem filma in režiserjev samih pa so na površje priplavali premisleki o neizogibnem, o nemoči, ki je usojena življenju. Kljub nespornim kakovostim vseh omenjenih filmov pa je Vortex verjetno najmočnejši. Film je izrazito časovna umetnost, ki iz minute v minuto gradi pričakovanja. Le največjim uspe ta pričakovanja vedno znova ovreči in razgraditi klišeje. Zgodba nas popelje v življenje starejšega para, upokojene zdravnice z demenco, ki se slabša, in pisca, ki piše knjigo o filmu in sanjah. Tu je še njun sin z lastnimi zakonskimi težavami in bojem proti odvisnosti. Odtujenost Elle (Francoise LeBrun) je poudarjena tako, da se vse dogajanje odvije v dveh s temo ločenih okvirjih, ki spominjata na filmski sličici v sosledju, protagonistka pa je stalno v posebni. Na začetku se zdi, da bi film lahko zašel v namerno poudarjanje morbidnosti in depresivne projekcije. Kamera v dveh okvirjih spremlja življenje likov na različnih krajih, večinoma prostorih stanovanja, ob istem času. To pomeni, da je veliko tišine in da se voajersko znajdemo med povsem vsakdanjimi opravili in trenutki, v katerih smo čisto sami, s svojimi mislimi. Do misli kamera nima dostopa, vidimo samo zunanje stanje, kar povzroči tesnobo, saj vsakdanjost prikaže kot povsem banalno. V čemer bi lahko videli določeno manipulacijo, saj nasilno razlikovanje zunanjega od notranjega sveta lahko izriše lažno podobo. Vendarle pa se nato srečamo z univerzalnimi, povsem življenjskimi situacijami: z obupom, nemočjo, toplino, zatiki v komunikaciji, kaosom, redom, razočaranjem, upanjem, zanikanjem. Nikoli ne gremo v skrajnost tako, da bi kakšen položaj bil usoden za pripoved. Življenje in smrt gresta svojo pot, ena stvar se preliva v drugo, eno čustvo v naslednjega. Celotna osrednja igralska ekipa – poleg LeBrun še Dario Argento in Alex Lutz – deluje kot izjemno uigrano moštvo, kjer eden drugega spodbujajo do meja mogočega. Lahko bi rekli, da Vortex ni samo življenjski film, temveč film, ki poskuša biti življenje samo. Ne popelje nas samo do smrti, temveč tudi do biološkega odmiranja družine in njenih posledic na tiste, ki ostanejo. Prikaže nam univerzalno človeško trpljenje, pred katerim ne ubeži nihče, in je diametralno nasprotje spektaklu in sanjam, ki jih proizvaja. Pri tem pa ne skuša preseči lastnih omejitev in podati končnega odgovora. Prav s tem, ko skuša postati življenje, nam ga predoči v svoji celovitosti, in nas s tesnobo, strahom in morbidnostjo pravzaprav vsega tega osvobaja, ne da bi uporabil klasične postopke ustvarjanja katarze. Ustvari namreč tisto umetniško iluzijo, da je življenje, vključno s smrtjo, do neke mere mogoče zajeti. Da na svetu ni nič novega, kar bi nas lahko vrglo iz tira, nič, kar se ne bi dogajalo od samega začetka, naša odgovornost pa je, kako se s tem soočimo.
10. januarja 2016 so se družabna omrežja, če nekoliko pretiravamo, skoraj sesula. V javnost je prišla vest, da je umrl David Bowie, eden najbolj univerzalno priljubljenih glasbenikov – še več, glasbena in popkulturna ikona, ki jo je občinstvo skoraj religiozno oboževalo. Od filma o kultnem pevcu, ki je do 33. leta izdal že 17 albumov, o kameleonu, pantomimiku, ki je prestopal meje v seksualnosti, mojstru ustvarjanja in igranja likov, kostumografije, maske in še česa, bi pričakovali, da bo tudi vizualni, ne le glasbeni spektakel – tako kot je Bowie podiral meje glasbenih žanrov, bi tudi film o njem moral vsaj načeti meje žanra glasbenega dokumentarca … Moonage Daydream, težko pričakovani film Bretta Morgna, se tega zaveda. Zaveda se tudi moči podob, ki jih imajo Bowijevi nastopi, in čustvenega naboja njegovih najbolj prepoznavnih pesmi. Nič čudnega, da svojo pripoved začne graditi počasi – z manj ikoničnimi skladbami, Bowijevim hrbtom in njegovim obrazom, ki sprva poblisne le od daleč. Uspešnice, kot so Space oddity, Life on Mars in še posebno Sound and Vision, zazvenijo šele pozneje, kot vrhunci filma. Izvrstna montaža prepleta arhivske posnetke Bowijevih nastopov, videospotov, zakulisja, televizijskih in drugih intervjujev. Ti govorijo sami zase – Moonage Daydream je dovolj inteligenten film, da ve, da si pri portretu take ikone ne more privoščiti ničesar podobnega klasičnemu dokumentarnemu pristopu – kakšnega pripovedovalca ali intervjujev … tako se izriše delno zasenčen portret javne osebnosti, človeka, ki sta ga k izjemni ustvarjalnosti, raziskovanju mej umetnostnih zvrsti in podiranju tabujev v večjem delu življenja gnala tako domišljija kot tudi notranji nemir. Ključni del filma so tudi likovna dela (z Bowijevimi vred), prepoznavni filmski odlomki, popkulturni kolaž, ki z Bowiejem niti nima neposredne zveze. Sporočilo je jasno: Bowie je več kot samo glasbenik, rokovski zvezdnik, Bowie je ena ključnih osebnosti 20. stoletja, mejnik popkulture in hkrati njena definicija. David Bowie – spektakel – je predvsem Bowie v mladih letih; zrelega ali celo postaranega Bowija v filmu vidimo le tu in tam. Še v končnih prizorih filma, ko Majorja Toma nadomesti Črna zvezda, se ta prikaže le za nekaj trenutkov … a morda ima tako podoba njegovega zadnjega studijskega albuma, ki je izšel na njegov 69. rojstni dan, še večjo moč. Morda je največja šibkost filma njegov največji adut – Bowie sam. Čeprav so pri reviji The Rolling Stone v zvezi s tem upravičeno zapisali, da je film Bretta Morgna za žanr glasbenega dokumentarca prelomen, je Bowie, kot rečejo Angleži, »večji od življenja« – in vprašanje je, ali ga lahko kakšen film v tem sploh dohiti. Ali lahko kateri koli film zadovolji njegove oboževalke in oboževalce, ki od januarja 2016 v popkulturnem prostoru čutijo praznino, ki jo je pustil za sabo? Za vse druge pa bržkone velja: če doslej po kakšnem čudežu še niste bili zaljubljeni v Bowija, boste po tem filmu zagotovo.
Orkester Slovenske filharmonije tudi v novi sezoni v abonmaju SOS načrtno goji novejši orkestrski repertoar. Sinočnji prvi koncert, ki ga je vodil dirigent Simon Krečič, ocenjuje Primož Trdan.
