V okviru praznovanj obeh Goric kot skupnem evropskem mestu kulture je prav, da se spomnimo časov, ko odnosi med tremi narodi širšega goriškega prostora, med Furlani, Italijani in Slovenci, niso bili dobri. S pripojitvijo Primorske k Italiji po prvi svetovni vojni in nastopu fašizma se je začel hud raznarodovalen pritisk na Slovence, tudi s pravim nasiljem nad narodnozavednimi posamezniki. Prvi so se fašističnemu nasilju odločno postavili po robu slovenski katoliški duhovniki iz Goriške nadškofije, ki so bili povezani v sprva javno, nato pa tajno organizacijo Zbor svečenikov svetega Pavla. Ti so šolali mlade, ohranjali jezik in spodbujali slovensko kulturo in prav zaradi njih so Slovenci zdržali potujčevanje, se naučili pisati in brati po slovensko, saj ni bilo več učiteljev in posvetne inteligence Ob 50. obletnici priključitve Primorske k Sloveniji je Zbor svečenikov svetega Pavla, leta 1997 prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge v zmagovitem boju proti nacifašizmu ter za zvestobo slovenstvu v najhujših časih potujčevanja.
Občinstvo senzorialnega gledališča naj bi doživelo organski potopitveni učinek in globljo umetniško izkušnjo. To pa je mogoče s senzorialnim jezikom, ki ob vidu in zvoku obsega tudi vonj, okus in dotik. Naša gostja je Barbara Pia Jenič, avtorica znanstvene monografije Senzorialni jezik – organska potopitev v dogajanje, ki je nedavno izšla pri Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. Barbara Pia Jenič je tudi režiserka, producentka in ustanoviteljica zavoda Senzorium. Zapisala je, da je za senzorialni jezik značilen svojevrsten pristop k občinstvu – senzibilen, čuječ in buden. Interakcija z njim je vzpodbujena organsko, spontano, obiskovalca ne izpostavlja pred drugimi. Preizkušali so ga v različnih kulturnih, geografskih okoljih in v sodelovanju s številnimi sodelavci po vsem svetu. Razvoj senzorialnega jezika v Sloveniji je postopen, počasen, a vztrajen. Uvajanje čutne poetike v umetnost in kulturo je inovacija, za katero so potrebni prostor, čas in podpora za vključevanje in razvoj. Ljudje smo razumska, čutna in čustvena bitja. Senzorialni jezik lahko ponudi organske načine potopitve, ki bodo nujno potrebna dopolnitev digitalnim, hologramskim, virtualnim in drugim simuliranim tehnološkim okoljem, v katera nas bo popeljala prihodnost (avtorica fotografije za predstavo V iskanju smisla (2023): Anastasiya Lobanovskaya). .
Poslušali bomo glasbo nemškega skladatelja Johannesa Brahmsa, ki ga lahko označimo za naslednika Beethovna in Schuberta, kar zadeva njegova večja dela; pa tudi Schumanna, kar zadeva klavirske miniature. V njegovih zborovskih skladbah lahko opazimo celo odmev renesančne in baročne glasbe. Na splošno bi morda lahko rekli, da se je nagibal h klasicistični formi, ki je imela romantične harmonske značilnosti – njegova glasba je bila namreč sinteza glasbenega ustvarjanja prejšnjih treh stoletij, ljudske in plesne glasbe.
Tokrat in prihodnjič bomo v svetu broadwayskega muzikala Kinky Boots, ki je obut v visoke pete svojo odrsko pot pravzaprav začel oktobra leta 2012 v vetrovnem mestu, v Chicagu, na Broadway pa je stopil leto dni pozneje. In to, da je stopil na Broadway, je pomembno, saj bi sicer z odrov gledališč, ki so zgolj in samo gledališča in ne torej tudi blagovne znamke, že davno sestopil in utonil v pozabo, njegova glasba, pesem in misel pa nas skoraj zagotovo ne bi dosegle, a o glasbi, pesmi in misli nekoliko pozneje. Pod glasbeni del muzikala se je podpisala Cyndi Lauper in za svoje delo, glasbo in besedila songov, prejela nagrade tony, emmy in grammy, pod scenarij pa se je podpisal Harvey Fierstein, ki je za svoje delo prejel nagrado tony. Zdaj pa o zgodbi, ki sledi britanskemu filmu iz leta 2005 z enakim naslovom. Zgodba, ki jo je spisalo življenje, pripoveduje o Charlieju Priceu, ki je nasledil tovarno čevljev, a če jo želi rešiti pred padcem v brezno propada, po robu katerega se sprehaja, mora skleniti partnerstvo s kabarejskim pevcem in mojstrico preobleke Lolo. Z njegovo oziroma njeno pomočjo Charlie naredi načrt izdelave linije škornjev z visoko peto. A pomembnejša od zgodbe podjetja sta Lola in Charlie, ki si vendarle nista tako zelo različna. Seznam prijetnih songov ni kratek, a srce zgodbe, muzikala, Lole in Charlieja so balade, ki govorijo o teži starševskih pričakovanj, o pritisku, ki lomi in drobi.
Mineva 120 let od rojstva Bratka Krefta, ki je bil mnogostranski ustvarjalec: prozaist, dramatik, esejist in režiser - pa tudi literarni zgodovinar in profesor. Bil je široko izobražen, ob pisanju je že v tridesetih letih urejal marksistično revijo Književnost. Po vojni je kot dramaturg delal v ljubljanski Drami, bil je tudi profesor na Filozofski fakulteti, dejaven je bil v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Za prepesnitev in režijo Jurčičevega Tugomera je leta 1948 prejel prvo Prešernovo nagrado, za režijo Shakespearovega Henrika IV. pa leta 1957 drugo. Leta 1975 so se mu s Prešernovo nagrado poklonili za življenjsko delo. Takrat je nastal tudi Literarni večer, v katerem je Bratko Kreft izčrpno pripovedoval o svojem življenju in ustvarjanju. Umrl je leta 1996. Interpreti Rudi Kosmač, Ivan Levar, Bert Sotlar, bralka Barbara Berce, tonskl mojster Jože Blagovič, režiser Aleš Jan. Redakcija Vida Curk, Staša Grahek. Posneto 1975.
Kocbekova knjiga Strah in pogum (1951) sodi med najbolj pretresljiva dela slovenske literature 20. stoletja. Zbirka zajema štiri novele – Temna stran meseca, Črna orhideja, Blažena krivda, Ogenj. Avtor v njih tematizira človeški etos, ki je med drugo svetovno vojno doživljal skrajno srhljive preizkušnje. S knjigo je Kocbek ostro zarezal v tradicijo črno-belega prikazovanja osvobodilnega boja, zaradi česar je bil ostro napaden, bil politično obsojen in družbeno izobčen. Bralec: Matej Puc Režiser: Klemen Markovčič Mojstrica zvoka: Sonja Strenar Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Urednik oddaje: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija leta 2024. Produkcija Uredništvo igranega programa Radia Slovenija – programa Ars, ZKP RTV Slovenija in Založba Sanje.
32 epizod
2106 epizod