Ars Poklon nagrajencu: Pianist Alexander Gadjiev

Nagrajenec Prešernovega sklada 2023 za umetniške dosežke zadnjih treh let V krajši portretni oddaji predstavljamo nagrajenca Prešernovega sklada leta 2023: pianista Alexandra Gadjieva iz Gorice, ki je prejemnik nagrade Prešernovega sklada za izjemne umetniške dosežke v zadnjih treh letih, in sicer za solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov na domačih in tujih odrih. S solističnega koncerta na Festivalu Maribor 2022 bomo predstavili Polonezo-fantazijo v As-duru, op 61, in improvizacijski Preludij v cis-molu, op. 45, Frédérica Chopina, s 5. Zimskega Festivala Ljubljana 2022 pa bomo predvajali prvi stavek Chopinovega Koncerta za klavir in orkester št. 2 v f-molu, op. 21, ki ga je Alexander Gadjiev izvedel s člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod taktirko dirigenta Ricarda Castra. V oddaji urednice Tjaše Krajnc poslušajte tudi pogovor z umetnikom.

Ars 60 Drago Jančar: Program Ars je enciklopedija znanja in umetnosti

Naši gostje in znane osebnosti ob jubilejni 60-letnici Programa Ars.

Ars Režiser Prešernove proslave Matjaž Farič: »Ozračje je razgreto. Stopimo korak nazaj in naj se stvari iz tečejo tako, kot se morajo«

V teh dneh že potekajo vaje pred torkovo Prešernovo proslavo. Letos je njen avtor Matjaž Farič, ki se podpisuje pod režijo, koreografijo, scenarij in animacije. Naslov ima Svet se nagnil je naprej. Povzet je iz pesmi skupine Silence, ki je bila napisana posebej za to priložnost in označuje osrednjo temo prireditve – odnos med umetnikom in okoljem, v katerem deluje. Kar je zanimivo naključje. Scenarij proslave je Matjaž Farič začel pisati že pred meseci. V zadnjih dneh in tednih pa je naneslo tako, da prav družbeno dogajanje grozi, da bo zasenčilo samo slovesnost, Prešernove nagrajence in nagrajenke ter njihovo delo. »Ozračje je razgreto. Stopimo korak nazaj in naj se stvari iz tečejo tako, kot se morajo,« pravi Matjaž Farič. Vir foto: Cankarjev dom

Ars 52. rotterdamski festival: Filmi o pokojnem Petru Musevskem, o delu v živilski trgovini ter o Libanonu po gospodarskem zlomu

Svetovno premiero je v Rotterdamu doživel novi film Damjana Kozoleta, biografski portret pokojnega Petra Musevskega. Ta je bil na festivalu na sporedu v sekciji Cinema Regained, ki ponuja restavrirane klasike, drzne dokumentarne filme o filmski kulturi in filmski dediščini. Intimen dokumentarni portret je do neke mere rekonstrukcija filma, ki sta ga režiser in pokojni igralec snovala pred njegovo smrtjo. Film Pero se tako začne s sekvenco, s katero naj bi se omenjeni film končal: psihodramo, v kateri skupina igralskih kolegov spregovori o svojih občutenjih ob smrti Musevskega. Kasneje se film posveti tudi njegovim filmskim vlogam in temi duševnega zdravja. Glavna tekmovalna sekcija na rotterdamskem festivalu, v kateri tekmujejo režiserji in režiserki na začetku svoje kariere, se imenuje Tiger. V omenjeni sekciji je bil prikazan tudi igrani celovečerec libanonskega režiserja Karima Kassema z naslovom Tretji, s katerim je režiser sklenil svojo bejrutsko trilogijo. V vasi na obrobju Bejruta, sredi odpadnega železa, kokoši in koz, ima tihi Fouad mehanično delavnico. Svoje stranke, stare in mlade, vedno povabi, da medtem ko čakajo na popravilo svojih vozil, z njim posedijo in popijejo kavo. Delavnica tako postane zatočišče za ljudi, kjer lahko izrazijo občutke brezizhodnosti ob gospodarskem zlomu po eksploziji v Bejrutu. Fouad se v filmu poda na simbolično, transcendentno potovanje, da bi našel drugo stran, onkraj obupa in teme. V rotterdamski sekciji Harbour oz. Pristanišče, ki je posvečena raznolikosti sodobne filmske krajine, izstopa film Trgovina Ami Ro Sköld. Eleni, osrednja junakinja filma, ki je zaposlena v večji živilski trgovini, napreduje na mesto vodje trgovine. Zaveda se, da bo odslej prisiljena svoje sodelavce vse bolj priganjati, da v vedno krajšem času naredijo čim več, tudi če to pomeni, da prodajalka morda ne bo mogla na stranišče, ker je vrsta na blagajni predolga. Zgodba filma Trgovina, ki je umeščena v bližnjo prihodnost, zagrebe v srž vedno bolj surovega kapitalizma, v katerem so ljudje uporabni zgolj, če prinašajo dobiček.

Ars In memoriam Jože Falout

Bil je zaslužni profesor Akademije za glasbo in je zaznamoval slovenski umetniški prostor, predvsem pa je bil glasbenik, ki je na svojem rogu izvabljal čarobno pojoč zvok.

Ars Biografija o dr. Albinu Šmajdu

V Arhivu Republike Slovenije so predstavili obsežno publikacijo o dr. Albinu Šmajdu, pravniku in politiku, ki se je v zgodovino zapisal predvsem kot eden najvidnejših organizatorjev protipartizanskega tabora med drugo svetovno vojno. Rodil se je leta 1904 v Kranju, študiral pravo in postal odvetnik v Radovljici. Politično je deloval v Slovenski ljudski stranki. Med vojno je bil gonilna sila protirevolucionarnega tabora. Bil je v obveščevalni službi, sodeloval pri organizaciji vaških straž, po kapitulaciji Italije je bil med organizatorji domobranstva. Ob koncu vojne je odšel na Koroško in nato v Italijo; februarja 1946 so ga v Trstu ugrabili pripadniki tajne službe, ga prepeljali v Ljubljano in usmrtili. Recenzent dr. Zdenko Čepič je opozoril, da objava Šmajdovega gradiva predstavlja pomemben prispevek k raziskovanju druge svetovne vojne na Slovenskem. Razumeti jo je treba predvsem, če ne izključno, kot prispevek k zgodovinopisju in ne kot ideološko orožje. Grafika (izrez): Arhiv Republike Slovenije

Ars Svetlana Makarovič v skladu z veljavnim zakonom ne more znova prejeti Prešernove nagrade, meni Upravni odbor Prešernovega sklada

Svetlani Makarovič Prešernova nagrada, ki jo je leta 2000 javno zavrnila, na letošnji državni proslavi na večer pred kulturnim praznikom ne bo izročena, je sporočil upravni odbor Prešernovega sklada in poudaril, da umetnica nagrado lahko dobi pozneje, če bo sprožila uradni postopek za vročitev in se zakon spremeni. Svetlana Makarovič se je medtem že odzvala na to odločitev za portal N1. Povedala je: »Na oder bom prišla ob koncu proslave, ko bodo že vse nagrade podeljene, tudi če pridem po vseh štirih.«

Ars "Mali Ferek si je skušal zamisliti, kako je bilo, ko še ni bilo ničesar."

Leta 2020 nas je Feri Lainšček v romanu Kurji pastir preselil v pozna petdeseta leta na Goričkem. Popisoval je namreč svoje rojstvo in mesece pred njim in po njem, zdaj pa v novem romanu Petelinje jajce spremljamo bodočega pisatelja kot predšolskega fantiča s svojevrstnim pogledom na svet.

Ars Pri Slovenski matici knjižne novosti s področja družbene zgodovine

S tremi knjižnimi novostmi so tokrat segli v bližnjo in daljno zgodovino družbeno-političnega dogajanja v našem, pa tudi širšem prostoru, in vsaka ima svoj pristop. Dimitrij Rupel je s Podobami resničnosti tako dokumentarno kot esejistično opisal slovensko osamosvajanje in čas po njem. V zborniku, ki ga je uredil Gregor Antoličič, so se posvetili ljubljanskemu kongresu, katerega 200-letnica je bila pred dvema letoma, zgodovinar Sašo Jerše pa je pripravil knjigo Sociodiceja predmoderne, v kateri ob petih likovnih umetninah razpravlja o ustvarjanju družbenega smisla v poznem srednjem in zgodnjem novem veku. Foto: Slovenska matica

Ars Spomenik za čas, ko nikogar več ne bo

Ste že kdaj razmišljali o času čez 2,8 miljarde let? Verjetno ne. Gre za tako imenovani globoki čas, ki označuje časovno razsežnost geoloških dogodkov. Človeška življenja so v primerjavi z geološkim časom samo zanemarljiv trenutek, zato si takšna časovna obdobja le stežka predstavljamo. Prav za čas v daljni prihodnosti čez 2,8 miljarde let pa si je Andy Gracie zamislil spomenik, ki bi obeležil trenutek, ko se je na Zemlji končalo vse življenje. Njegova zasnova je na razstavi 2.8B420K na ogled v ljubljanski galeriji Osmo/za, projekt pa je nastal v sodelovanju s projektom zavod Atol. Predstavljajte si zemljo čez 2,8 milijarde let. Povprečna temperatura bo na površju Zemlje predvidoma dosegla 147 stopinj Celzija, ko se vse življenje konča. Izumrli bodo še zadnji preprosti podzémni mikrobi. Nihče ne bi opazil geste spomenika, ki bi več tisoče milijonov let čakal na ta trenutek. Spomenik, podoben nekakšni štiridelni piramidi, bi ob straneh imel dve krogli, ki bi se tedaj skotalili na tla. Prav ob 147 stopinjah Celzija bi se namreč razgradil polimer, ki bi ti dve krogli povezoval. Tako si je Andy Gracie zamislil spomenik koncu vsega življenja na Zemlji. Ob odprtju razstve so o spomeniku v pogovoru s kuratorko Tjašo Pogačar razmišljali avtor projekta Andy Gracie, umetnostna zgodovinarka Beti Žerovc, Matthew Wolf-Meyer z Inštituta za napredni študij Univerze v Tampereju ter Rok Brajkovič iz Geološkega zavoda Slovenije in Blaž Vičič iz centra za napovedovanje potresov Quantectum AG. Poudarila sta, da bi bilo tak spomenik zaradi številnih sprememb Zemlje praktično nemogoče izvesti. Spomenik si je Gracie zato po posvetu z Vičičem in Brajkovičem zamislil rahlo pogreznjenega v tla in prekritega z nekakšno kupolo in goro, ki bi se zaradi erozije počasi uničili in razkrili skulpturo. To bi lahko obiskali že prej, a bi se morali podati na pot v notranjost gore, podobno kot pri piramidah. A zemeljsko površje kljub vsej nepredvidljivosti morda ne bi bila največja grožnja spomeniku. Spomeniki so grajeni za večnost, a pogosto ne preživijo prav dolgo, izpostavlja Beti Žerovc, ki pravi še, da se danes pogosto zdijo že zastarela oblika spominjanja. Ideja spomenika, ki bi preživel vsa živa bitja na Zemlji, torej spodbuja k razmisleku o prihodnosti in govori o sedanjosti ter o tem, kar je za nas pomembno. Andy Gracie: "Projekt govori o sedanjosti, o tem, kar smo kot vrsta. Danes se vse bolj zavedamo možnih koncev, vemo, da smo v krizi, prihodnost se nam kaže kot negotova. Hkrati pa nas opominja, da smo le hipni, čas našega obstoja je zanemarljiv. Ko sem v preteklosti ustvaril projekt o koncu celotnega univerzuma, je nek strokovnjak dejal, da se ljudje v kozmološkem pogledu rodimo in umremo v istem trenutku. Tega se ne bi smeli ustrašiti, temveč pogledati, kaj čudovitega lahko v tem času storimo. Zanima me, kaj bi lahko sprožili projekti, kot je ta, ali bi lahko spodbudili drugačno ravnanje družbe." Tak spomenik bi zahteval sodelovanje družbe in ogromen trud. Zastavlja se tudi vprašanje, kdo bi ga financiral, gradíl in v čigavi lasti bi bil – to bi seveda vplivalo tudi na njegov obstoj v prihodnosti. Gracie poudarja, da takšna ideja zahteva razmišljanje in načrtovanje za čas, ki ga sami ne bomo doživeli. Foto: spleta stran Projekt Atol, izrez fotografije

Ars NLB vzpostavlja novo zbirko in napoveduje galerijo

Nova ljubljanska banka ima v lasti obsežno zbirko umetniških del 20. in 21. stoletja, a odkupi novih del so v času krize zamrli. Zdaj bodo v umetnost znova vlagali – NLB Skupina zaganja program Art, v okviru katerega bodo letno 100.000 evrov namenili za odkupe umetnin. Nova zbirka, ki so jo poimenovali See Art, bo dobila tudi galerijske prostore – načrtujejo jih v Čopovi ulici številka 3 v Ljubljani, kjer že deluje muzej Bankarium. Danes poznamo številne umetnostne zbirke v lasti bank, a zgodovina povezav med bančništvom in umetnostjo sega vsaj v čas renesanse in firenške plemiške družine Medičejcev, premožnih bankirjev. Ti so kot podporniki umetnosti pomembno vplivali na umetniško produkcijo in se zapisali v zgodovino. Tako pove kustosinja Meta Kordiš, ki bo v sodelovanju s tričlanskim umetniškim svetom skrbela za program načrtovane galerije in novo umetniško zbirko, ki so jo poimenovali See Art. Ime namiguje na dvoje – z angleško besedo videti nas spodbuja, da na umetnost pogledamo drugače. Kot akronim pa nakazuje na regijsko povezovalno usmeritev zbirke v jugovzhodno Evropo. Regijsko povezovanje pa je tudi v poslovnem interesu Nove ljubljanske banke, imajo pri tem še kakšne druge poslovne motive? Kot pove predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak, so v Novi ljubljanski banki že leta 2020 ob ustanovitvi muzeja Bankarium ustanovili neprofitni Zavod za upravljanje kulturne dediščine, pod pokroviteljstvo katerega so prenesli tudi že obstoječo zbirko umetniških del, ki je po besedah kustosinje Mete Kordiš razglašena za nacionalno bogastvo in nedeljiva zaključena celota. Ime, koncept in program nove zbirke See Art je zasnoval strokovni umetnostni svet, ki ga sestavljajo neodvisni kustos Tevž Logar, direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Skopju Mira Gakjina in direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu Maja Kolarić. V zbirko želijo vključevati različne medije, dela mlajših avtorjev in dati prostor inovativnim pristopom, najbolj pa zbirko zaznamuje regijski kontekst. Tako bodo zdaj nadaljevali in še naprej razvijali preteklo dejavnost NLB. Iz dobičkov poslovanja bodo zdaj torej letno 100.000 evrov namenili odkupu umetniških del. Znesek za banke morda ni tako velik, a za slovenski umetnostni prostor ni majhen. Po besedah Zdenke Badovinac, nekdanje direktorice Moderne galerije, je ta v njenem času za odkupe del letno namenila med približno 30 in 70 tisoč evrov. Kaj za naš umetnostni prostor torej pomeni tako močan akter? Zbiranje sodobne umetnosti je dgovorna naloga, toliko bolj, ker bodo dela tudi naročali in tako aktivno sooblikovali umetniško produkcijo, tega se vpleteni po svojih lastnih besedah zavedajo. Tudi odgovornosti do javnosti – dobrodošlo je, da bodo novi zbirki See Art v Novi ljubljanski banki namenili galerijske prostore. Čeprav imajo številne banke svoje lastne zbirke, so razstavni prostori namreč redkost, pove predsednik umetnostnega sveta NLB Tevž Logar. Galerijske prostore bo oblikoval arhitekturni studio Scapelab, ki podpisuje tudi prenovo Cukrarne, odprtje pa v Novi ljubljanski banki napovedujejo za leto 2024. Eno nadstropje bodo namenili stalni postavitivi, drugo pa menjajočim se razstavam. Naročili so tudi že dela za opremo novih prostorov na Šmartinski cesti – ustvarjajo jih Šejla Kamerič, Nataša Prosenc in Tobias Putrih, za več podrobnosti glede nastajajoče zbirke pa bomo morali še malo počakati. Foto: Blaž Brodnjak, Irena Čuk, dr.Meta Kordiš, dr. Mira Gakjina, Tevž Logar, Maja Kolarić; avtor: Iztok Lazar; vir: NLB

Svet kulture Razstava Suzane Brborović v Mestni galeriji Nova gorica in poklon zborniku Skupaj v Mariboru

V Mestni galeriji Nova Gorica bo do 24. februarja na ogled razstava z naslovom Observatorij Suzane Brborović, večkrat nagrajene slikarke mlajše generacije, katere dela so tokrat usmerjena v nebo. Andrej Brvar, France Forstnerič, Drago Jančar, Marijan Kramberger in Tone Partljič so pred petdesetimi leti izdali zbornik Skupaj, ki govori o njihovem pisateljevanju in delovanju v Mariboru nasploh. V Univerzitetni knjižnici Maribor so se pred kulturnim praznikom poklonili izdaji zbornika in gostili dva izmed njegovih avtorjev.

Oder Sebastijan Horvat: "Brecht pripelje konflikt in gledalca prisili v odločitev."

Tokratni gost oddaje je večkrat nagrajeni režiser, ki je režiral domala v vseh slovenskih gledališčih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo kot redni profesor poučuje na katedri za gledališko in radijsko režijo, pred kratkim pa je na odrske deske postavil predstavo Strah in beda Tretjega rajha, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma. O večni aktualnosti Brechtovega gledališkega sveta, nočni mori sedanjika, poziciji realnega v teatru in dramaturgiji prevare, smo v živo v studiu 3. programa - programa Ars, govorili z režiserjem Sebastijanom Horvatom.

Kdo smo? Koliščarji na Ljubljanskem barju

Ljubljansko barje je bilo pred tisočletji veliko predalpsko jezero. Na njegovem obrobju so tedaj nastajala kolišča kot varna in funkcionalna bivališča tedanjih ljudi - koliščarjev. V tokratni epizodi oddaje Kdo smo nas je zanimalo, kdo so bili in kako so živeli.

Literarna matineja Kitajski miti in legende

Pred davnimi leti je velikan Pangu ločil nebo in zemljo. Narazen ju je tiščal vsaj osemnajst tisoč let. In nekega dne se je na zemljo spustila boginja Nüwa in iz gline ustvarila ljudi. Tako kitajska mitologija, podrobneje pa jo lahko spoznamo v knjigi Kitajski miti in legende. Knjiga, izdala jo je Miš založba, je delo slovenskih avtoric Tine llgo, Mojce Seljak, Katje Simončič in Tjaše Vilotič, prinaša pa njihove predelave 32-ih tradicionalnih kitajskih mitov in legend. Izbrale, prevedle in zapisale so jih po natančnem študijskem pretresu različnih virov, podajajo pa jih v obliki, ki nagovarja najrazličnejše starostne skupine bralcev. Posebnost knjige so bogate ilustracije, ki spremljajo zgodbe mitoloških in legendarnih bitij iz kitajske kulture in jih nazorno približajo bralcu. Podpisujejo jih Peter Škerl, Marta Bartolj, Anka Kočevar, Jure Engelsberger, Jaka Vukotič, Polona Lovšin, Liana Saje Wang in Huiqin Wang. Gostimo avtorico dr. Tino Ilgo in urednico knjige dr. Tino Bilban.

Esej na radiu Tomislav Virk: Naloga literature

Profesor za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti ter esejist Tomislav Virk je doktoriral s področja literarnih ved. V revije Literatura je leta 1997 objavil esej Naloga literature. " Toda katera naloga literature kot umetnosti je prava? Zgodovina odgovorov na to vprašanje je seveda zgodovina literature, njenih estetskih premikov in njenega razvoja. Zdi se, da pri tem obstaja neka splošna zakonitost: dobam, ki so izraziteje uveljavljale imaginacijo, subjektivnost in estetsko avtonomijo, sledijo tem nasprotujoče usmeritve, ki zanikajo "esteticizem, larpurlartizem, artistični eskapizem" in od literature terjajo dejavno vključevanje v aktualno družbeno problematiko in zrcaljenje ne-fiktivne, domala dokumentarne, preverljive stvarnosti. Ta nihanja niso vedno odvisna le od estetskih premikov, ampak tudi od družbene konstelacije: uradna ideologija v totalitarnih režimih zahteva ideološko "pravo", bodrilno, »resnično« in »stvarno« literaturo ter pri tem ne zanika le ideološko sporne, ampak (npr. v bivših socialistično-komunističnih državah) tudi takšno, katere princip je absolutna subjektivnost. Vmesni glasbeni vložki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz Nokturna – 2. stavka Koncerta za violino in orkester Janija Goloba v izvedbi violinista Primoža Novšaka in Orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom Marka Kissóczyja. Tonski mojster Maks Pust, bralca Ajda Sokler in Renato Horvat.

S knjižnega trga Jelenko, Flis, Marinčič, Grlić

Aleš Jelenko: Terra incognita, Leonora Flis: Enakozvočja, Katarina Marinčič: Ženska s srebrnim očesom Rajko Grlić: Še ne povedane zgodbe Avtorji recenzij: Miša Gams, Veronika Šoster, Ana Hancock in Simon Popek.

Svet kulture Razstava Boruta Popenka in knjižne novosti za otroke in mlade

Najprej izpostavljamo razstavo slikarja Boruta Popenka, z najnovejšim ciklom del Odpiranja se predstavlja v mariborski galeriji UGM Studio. V njem ohranja zavezanost geometrijskemu abstraktnemu slikarstvu in velikim monokromnim ploskvam. Predstavljamo tudi knjižne novosti za otroke in mladino, več del je na začetku leta izdala Založba Mladinska knjiga, založba VigeVageKnjige pa je izdala prvo Mango v slovenščini. Po podelitvi letošnjih glasbenih nagrad Grammy smo poklicali kitarista Maka Grgića, ki že deset let živi in ustvarja v Združenih državah Amerike, letos pa je bil že drugič nominiran za to nagrado v kategoriji za najboljši solo album klasične glasbe.

Eppur si muove - In vendar se vrti Meje rasti

Kako na omejenem planetu, na katerem število človeških prebivalcev še kar vztrajno narašča, ljudem omogočiti spodobno življenje in ustrezno kakovost javnih storitev ob hkratnem zagotavljanju trajnostnih vidikov, to je ob upoštevanju, da so naravni viri omejeni, in ob kar najmanjšem povzročanju okoljske škode? Ideja, da moramo namesto gospodarske rasti v ospredje postaviti povsem druga merila, kot so kakovost življenja, zadovoljstvo, tudi sreča, ima vse več privržencev. Številni tudi poudarjajo, da se moramo načrtno lotiti odrastí, sicer tvegamo, da se bo ta zgodila nenačrtovano in nam zaradi svoje nepredvidljivosti povzročila velike težave.

Pogled v znanost Kako so restavrirali Prestarja Fortunata Berganta

Fortunat Bergant (1721-1769) je bil po razlagah nekaterih slikarjev in umetnostnih zgodovinarjev 20. stoletja najbolj slovenski baročni slikar Kranjske 18. stoletja. Najdba njegovih dveh, desetletja izgubljenih slik "Prestar" in "Ptičar" je pred dobrega pol desetletja restavratorski stroki ponudila zahteven izziv, o katerem bo spregovorila mag. Simona Škorja iz restavratorske delavnice Moderne galerije. Zanj je lani skupaj z dvema kolegoma prejela cehovsko priznanje Mirka Šubica Društva restavratorjev Slovenije.

ARS humana Prešernovi nagrajenci 2023

Predstavljajo se letošnji Prešernovi nagrajenci: multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in slikar Herman Gvardjančič, prejemnika nagrad za življenjsko delo; in nagrajenci Prešernovega sklada: pisatelj in novinar Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Alexander Gadjiev, slikar Nikolaj Beer, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar ter Arhitekturni atelje Medprostor – predstavlja ga arhitekt Rok Žnidaršič.

Kulturna panorama Ali bo sporočilo kurentov močnejše kot sporočilo državne Prešernove proslave?

Ali ste kdaj razmišljali o času čez slabe 3 milijarde let na Zemlji? V ljubljanski galeriji "Osmo/za"si lahko ogledate človeško predstavitev tega stanja. Sicer pa se bomo spomnili 120-letnice Pokrajinskega muzeja Maribor in pravkar odprte "Kurentove hiše" na Ptuju, kjer se je že začelo predpustno rajanje. Predstavili bomo tudi 2 novi razstavi v Galeriji Murska Sobota, izbor slik Janeza Bernika in razstavo "Terra Pannon" domačina z imenom Endre Gönter. Avtor državne proslave ob Prešernovem dnevu Matjaž Farič pa bo razmišljal o pripravah in njeni vsebini. foto: Kurenti prinašajo starodavna preprosta sporočila o koncu starega in začetku novega - kaj pa državne proslave? vir: zveza-kurentov.si

Koncertni dogodki na tujem Londonski simfonični orkester

Londonski simfonični orkester je koncertno sezono 11. septembra lani v dvorani Barbican v Londonu kot vsako leto odprl s proslavljanjem britanske glasbe v vsej njeni raznolikosti, preteklosti, sedanjosti in – to je najpomembneje – prihodnosti; od širokih pokrajin Elgarja in Franka Bridgea do zvokov 21. stoletja Daniela Kidanea. Frank Bridge slavi življenje in naravo v žarečih valovih zvoka svoje rapsodije Enter Spring. Elgar začne svojo epsko Drugo simfonijo na grebenu vala – potem opazuje, kako se zbirajo oblaki in začenja svetloba bledeti. In Daniel Kidane pleše na robu v najnovejši, povsem izvirni stvaritvi skladatelja, ki je tako domiseln (in tako dinamičen) kot sam London 21. stoletja.

Skladatelj tedna Heinrich Ignaz Franz von Biber (2)

V ciklu "Skladatelj tedna" se tokrat posvečamo avstrijskemu baročnemu skladatelju češkega rodu Heinrichu Ignazu Franzu von Bibru. Poslušali bomo "Kyrie" in "Credo" iz njegove "Maše v B-duru", potem pa še skladbo "Battalia v D-duru" in Schmelzerjevo priredbo na Bibrovo deseto sonato iz cikla "Rožnovenskih sonat".

Koncert evroradia Mendelssohn in Mahler v Ženevi

Mendelssohnov violinski koncert v e-molu je tako klasičen kot romantičen v svojem izrazu in nikoli ne preneha navdihovati s svojimi sijočimi harmonijami ter neskončno čarobnostjo svojih tem. Zadnja, Deveta simfonija Gustava Mahlerja se poslavlja od preteklega glasbenega sveta, hkrati pa se poslavlja od življenja hudo bolnega človeka. Mahler ni nikoli slišal svoje Devete simfonije, ki je njegova naslednika, Arnolda Schönberga in Albana Berga, popolnoma osupnila nad izvirnostjo njenega jezika. Seveda se veličina še zadnjič spogleduje s trivialnim, sedanjost pa omogoča pogled na večnost v finalu, ki išče tolažbo, ko vstopi v dimenzijo in svet, ki ni več naš. To ni več posameznik, ki se izraža, ampak nekaj, kar ga presega s slutnjo, ki je pripadala le velikim ustvarjalcem. Mendelssohna in Mahlerja bomo poslušali na posnetku koncerta Orkestra Romanske Švice. Tridesetega novembra lani ga je v Viktorijini dvorani v Ženevi vodil dirigent Jonathan Nott, v vlogi solistke pa se je predstavila moldavska violinistka Alexandra Conunova.

Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti

Monografska oddaja, posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.

Nove glasbene generacije Kvintet kljunastih flavt Akademije za glasbo

Maja lani je v Rdeči dvorani ljubljanskega Magistrata kot del cikla Zvoki mladih nastopilo pet flavtistov, in sicer je bil to Kvintet kljunastih flavt v sestavi Eva Majcen, Ana Birsa Krušec, Urban Klančar, Lucija Bačič in Erazem Žgajnar. Flavtisti so se predstavili z raznovrstnim repertoarjem, ki je obsegal tako dela iz renesanse kot tudi iz baroka ter sodobnega datuma nastanka. Prisluhnite delom Vivaldija, Poša, Scheina, Telemanna in Paula Leenhoutsa.

Medenina in patina Zgodba Papirniškega pihalnega orkestra Vevče/prvič

Oddajo namenjamo Papirniškemu pihalnemu orkestru Vevče, natančneje izboru posnetkov z dvodelne kompilacije Naša (z)godba, ki so jo člani orkestra izdali leta 2020 ob 120-letnici delovanja. Papirniški pihalni orkester Vevče sodi med najstarejše in hkrati najvidnejše ljubiteljske tovrstne sestave na Slovenskem. Od lanske jeseni ga vodi Miha Kosec, njegov predhodnik, ki je orkester popeljal in utrdil med najboljšimi v državi, pa je bil Aljoša Deferri, ki je mesto dirigenta zasedal od leta 2006 dalje. Z izdaje Naša (z)godba predvajamo skladbe Musica Viva! Alfreda Reeda, Afrika: slavnost, pesem in obred Roberta W. Smitha in suito Brazilske ptice Keesa Vlaka.

Ženske v svetu glasbe Skladateljica Nana Forte: glasba za orkester

Skladbi Mantra za komorni godalni in Zaklinjanje za simfonični orkester

Skladatelj tedna Heinrich Ignaz Franz von Biber (1)

V ciklu "Skladatelj tedna" se bomo tokrat posvetili avstrijskemu skladatelju češkega rodu Heinrichu Ignazu Franzu von Bibru. Poslušali bomo zaporedje štiriglasnih instrumentalnih arij, "Sonato št. 3 za violino in basso continuo", prvo sonato iz zbirke "Tam aris, quam aulis servientes" in skladbo "Litanije svetega Jožefa".

Glasbena skrinjica Glasba v barvah IV: Mikalojus Konstantinas Čiurlionis in tema smrti

V današnji oddaji bomo spoznali njegovo simfonično pesnitev z naslovom Dies Irae (Sodni dan), ki jo je navdihnila tematika smrti, ki se je intenzivno prepletala tako v njegovih likovnih delih kakor glasbi. Za motive v pesnitvi naj bi skladatelj navdih našel v delu švicarskega simbolističnega slikarja Arnolda Böcklina Otok mrtvih, na katerega je naletel med študijem v Lepzigu. Simbolični motiv ga je tako navdihnil, da je naslikal delo, ki ga je naslovil Spokojnost.

Glasbeni portret Hornist Jože Falout

Pred dnevi je preminil hornist in pedagog Jože Falout, izjemni glasbenik in dolgoletni solist Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana, član Pihalnega kvinteta RTV Ljubljana ter redni in po upokojitvi zaslužni profesor za rog na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Obiski kraljice Richard Wagner in njegova dela v orgelskih priredbah

Od skladateljevega rojstva letos mineva 210 let, od njegove smrti pa 140 let. Wagner sicer z orglami ni imel prav dosti opravka, kljub temu odlomke iz nekaterih njegovih opernih del danes večkrat slišimo tudi na tem inštrumentu. Njegova glasba je namreč že kmalu po svojem nastanku postala zanimiva za orgelske prirejevalce oz. transkriptorje. Eden prvih, ki se je na ta način ukvarjal z njegovo glasbo, je bil Siegfried Karg-Elert, nemški poznoromantični glasbeni ustvarjalec, ki je danes najbolj znan prav po svojih orgelskih delih. Wagnerjeva dela je predvidel za tako imenovane nemške simfonične orgle, njegove priredbe pa so zanimivo nasprotje transkripcijam, ki jih je ustvaril Edwin Henry Lemare. A tudi priredbe tega skoraj pozabljenega angleškega organista in skladatelja si zaslužijo pozornost, še bolj pa morda priredbe Franza Liszta, ki je kot Wagnerjev zet tudi s transkripcijami njegovih del poskrbel za promocijo njegove glasbe.

Jazz session Nina Simone - Koncert 1988

Da bi preživela, je začela igrati klavir po nočnih klubih. Prevzela je umetniško ime – Nina Simone – in poleg igranja začela tudi peti.

Orkestralni jazz Snarky Puppy - Empire Central

Znani so letošnji prejemniki nagrad Grammy. V kategoriji "Najboljša sodobna inštrumentalna plošča" jo je prejela skupina Snarky Puppy za izdelek Empire Central.

Jazz avenija Kompozicije Chicka Coreae v izvedbi velikih orkestrov

9. februarja je minilo dve leti, ko se je za vedno poslovil eden najpomembnejših pianistov in skladateljev 20. stoletja – Chick Corea. V oddaji bomo poslušali njegove skladbe, prirejene ali napisane za veliki orkester. V petek, 17. februarja bo naš jazzovski orkester v Siti Teatru v Ljubljani odigral cel koncert skladb Chicka Coree. Aranžmaje bo napisal Tadej Tomšič, ki bo orkestru tudi dirigiral.

Samo muzika Bobnar in violončelist Kristijan Krajnčan

V današnji oddaji bomo poslušali izbor skladb Kristijana Krajnčana. Bobnar in čelist, tudi režiser in skladatelj – Kristijan Krajnčan se je leta 1986 rodil v glasbeni družini. Violončelo je začel igrati pri petih in bobne pri desetih letih. Po končani Srednji glasbeni šoli na obeh instrumentih se je preselil na Nizozemsko in tam diplomiral iz jazzovskih bobnov na Konservatoriju v Groningenu ter magistriral iz filmske glasbe na Konservatoriju v Amsterdamu. Leta 2016 je Kristijan Krajnčan zasnoval svoj glasbeni alter ego Drumming Cellist. Pod tem imenom je posnel in izdal tri albume ter še enega ob sodelovanju Big Banda RTV Slovenija. Vse instrumente – čelo, bobne, tolkala, vokaliziranje in efekte je odigral sam – z nasnemavanji. Sodobno jazzovsko in komorno ter filmsko glasbo je spojil v glasbene kose, ki pripovedujejo zgodbe.

Jazz Ars Joey DeFrancesco – in memoriam

Znameniti solist na Hammond orglah, različnih klaviaturah, pa tudi na trobenti in tenor saksofonu, Joey DeFrancesco se je lani 25. avgusta poslovil za vedno, star je bil šele 51 let. DeFrancesco je posnel okrog 30 albumov pod svojim imenom ter sodeloval še na nepregledni množici plošč svojih glasbenih kolegov. V dvoranah in klubih je preigral približno 200 noči vsako leto. S svojim zavzetim igranjem Hammond orgel je sprožil povečano zanimanje za zvok tega instrumenta in slog soul-jazza.

Tretje uho Son Moeun Project

Virtuozna južnokorejska violinistka je v Parizu spoznala glasbo legendarnega Stephana Grappellija in se navdušila za jazz.

Jazz session Gretchen Parlato Live

Posnetek koncerta s finskega Pori Jazz festivala iz leta 2022. Zasedba: Gretchen Parlato, vokal Taylor Eigsti, klaviature Reuben Rogers, bas Mark Guiliana, bobni

Orkestralni jazz Kenny Clarke/Francy Boland Big Band

Če bi hoteli na prste ene roke našteti najboljše big bande v zgodovini evropskega jazza, bi se tu zagotovo znašel Kenny Clarke/Francy Boland Big Band

Jazz avenija Gary Burton - 80

Gary Burton je bil rojen 23. januarja leta 1943 – letos torej praznuje 80-letnico rojstva. Vibrafon se je naučil igrati sam, razvil je virtuozno tehniko igranja s štirimi paličicami ter z njimi ustvarja kompleksna sozvočja. Pozneje je študiral na bostonskem Berklee College of Music in se tja čez desetletja vrnil kot profesor tolkal in improvizacije. Prek kratkim se je umaknil iz aktivnega glasbenega življenja.

Jazz Ars Billy Harper

Rodil se je pred osemdesetimi leti – 17. januarja leta 1943 v Houstonu v Texasu, Najprej je vneto prepeval v lokalnem cerkvenem zboru, veselje do petja pa obdržal vse do današnjih dni, saj vodi tudi študentski zbor, v katerem je pel tudi naš Peter Ugrin med študijskim izpopolnjevanjem v Združenih državah Amerike. Billy Harper je sprva igral predvsem pod vplivom Johna Coltranea, z leti pa je izmojstril svoj prepoznaven energičen, a tudi izjemno melodičen slog igranja. Korenine vleče iz mladostnega sprejemanja bluesovske in gospelovske glasbe. Žal se ni uspel širše uveljaviti, izjemno pa ga cenijo glasbeni kolegi in njegovi učenci.

Samo muzika France Kapus - glasbenik in dirigent

Bil je pobudnik dveh pomembnih zasedb – Akademskega plesnega orkestra in zasedbe Ad Hoc, ki ji je dirigiral in začrtal umetniško pot. France Kapus je pronicljiv jazzovski mislec in soustvarjalec jazzovskega dogajanja v Sloveniji vse od konca druge svetovne vojne do danes. Kapus je imel tudi pomembno vlogo pri ustanovitvi jazzovskega šolanja na srednji stopnji. Z ustanovitvijo zasebnega zavoda je bil tudi v šolstvu predhodnik danes tako opevane zasebne pobude. Pozneje je jazzovski oddelek posvojila državna Srednja glasbena in baletna šola. France Kapus je bil tudi duša in srce Društva glasbenikov Slovenije in Jazzovskega društva. Še vedno neutrudno in z velikim zanimanjem spremlja in spodbuja mlade slovenske jazzovske glasbenike in jim pomaga pri uveljavljanju.

Radijska igra France Prešeren: Sonetni venec

Sonetni venec je z znanim magistralnim akrostihom na videz posvečen le Prešernovi neuslišani ljubezni – Primičevi Juliji. V resnici pa se pozornejšemu poslušalcu razkriva kot pesnikov pomenljivi pesemski testament svojemu lastnemu narodu. V nagovarjanju in dialogih pesnikovega srca z njegovo izvoljenko se nam namreč razkrivata vsa daljnovidnost in preroška moč njegovih vizij in premislekov o duhu naroda in usode ustvarjalca v njem. Za radijsko izvedbo sta ga leta 2007 pripravila dramski igralec Polde Bibič in režiser Igor Likar. Avtor zvočnega scenarija, dramaturg in režiser: Igor Likar Tonski mojster: Miro Marinšek Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina On: Polde Bibič Ona: Barbara Kranjc Pianist: Zmago Frece Produkcija: Uredništva igranega programa Posneto v zvočnih okoljih gradu Smlednik, ljubljanskega gradu, Zbiljskega jezera, cerkve Srca Jezusovega v Ljubljani, Kavarne Slamič, pasaže Nebotičnik, mesta Piran in Sečoveljskih solin ter v dvorani SNG Drama v Ljubljani julija, montirano pa v studiih Radia Slovenija oktobra 2007.

Radijska igra Pavel Lužan: Trkanje na steno

V igri nastopajo tri ženske: Klara, Marija in dekle, ki mu je prav tako ime Marija. Vsaka zase se oklepajo samote kot edinega pribežališča svojih eksistencialnih stisk. Igra je iz leta 1975 in je ob svojem nastanku pomenila prodor dramskega modernizma v radijski medij pri nas. Režiser: Dušan Mauser Dramaturg: Borut Trekman Tonski mojster: Staš Janež Avtor izvirne glasbe: Urban Koder Klara – Majda Potokar Gospa Marija – Duša Počkaj Dekle – Milena Zupančič Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana februarja 1976.

Kratka radijska igra Andrej Blatnik: Presneto

Kratke kratke zgodbe Andreja Blatnika so leta 2018 izšle v zbirki pod skupnim naslovom Ugrizi pri LUD Literatura, režiser Klemen Markovčič pa je štiri izmed njih izbral, dramatiziral in priredil za radio. Skupni imenovalec igranih slušnih miniatur je posameznik s širšo socialno ali čisto intimno moralno dilemo. Igre na novo izprašujejo pojem slušnega medija, skozi najkrajše forme pa vzpostavljajo hipni dialog s trenutkom, v katerega so ujeti (anti)junaki posamezne zgodbe. Igre so jezikovno in interpretativno neposredne, zvočno pa skoraj dokumentarno veristične z željo, da bi bile le sprožilo in uvod v poslušalčeve nadaljnje razmisleke. V igri oče pomotoma da sinu v šolo VHS kaseto z risankami, ki je hkrati tudi presnetek porno filma. V strahu, da bi se razkrila (s)porna spodnja vsebina posnetka, odhiti v šolo, kjer pa naleti na precej dvoumen odziv učiteljice. Režiser in avtor radijske priredbe: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Avtorja izvirne glasbe: Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) Lektorica: Saša Grčman Fonetičarka: Suzana Köstner On – Primož Vrhovec Učiteljica – Saša Pavlin Stošić Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 2022.

Radijska igra Marko Elsner Grošelj: Vrnitev kiparke Camille Claudel

Naslovna junakinja igre je ena tistih nadarjenih žensk v zgodovini umetnosti, ki so po krivici ostale pozabljene, oklevetane ali celo vržene za zidove psihiatričnih ustanov. Camille ni imela sreče ne v zasebnem ne v javnem življenju. Njen mentor in ljubimec je bil kipar Auguste Rodin, ki pa je njeno nadarjenost in delavnost izkoristil le sebi v prid. Brat Paul in mati pa sta Camille prav zaradi njenega ranljivega, a hkrati neupogljivega značaja, ki je rušil takratne družbene norme, dala zapreti v umobolnico. Mati je še posebej zaprosila direktorja zavoda, naj jo strogo nadzorujejo in ji preprečujejo stik s svetom. Režiserka: Irena Glonar Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Organizatorka snemanja: Špela Kravogel Camille Claudel – Nataša Barbara Gračner Ravnatelj – Igor Samobor Gospa Claudel in Kloto – Silva Čušin Auguste Rodin – Ivo Ban Paul Claudel – Uroš Smolej Napovedovalec – Branko Jordan Preostali moški glasovi – Aleš Valič, Jožef Ropoša, Zvone Hribar, Gregor Gruden Klepetulje – Polona Juh, Saša Mihelčič, Sabina Kogovšek Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija in v ateljeju kiparke Irene Brumec Tebi novembra 2012.

Kratka radijska igra Eva Stražar, Urban Kunatrič: Žetev in kletev - 1 - Kresnikove prigode

Kar je črtica v literaturi, to je kratka radijska igra v slušnem mediju – dramatično strnjena zgodba, učinkovita poanta, duhovit ali kako drugače presenetljiv zaključek. Še posebej je primerna za izrazito zvočne, neverbalne avtorske igre, ki so po svoji naravi najbliže radiu. Na Arsu kratka radijska igra komunicira s širšim izpovednim in estetskim zamahom, tudi v obliki abstraktnejših kompozicijskih miniatur. Na Prvem je tematsko orientirana k človeku posamezniku, njegovim vsakdanjim zgodam in nezgodam. Vsebinsko je razpeta med komedijo in povsem resne, torej zahtevnejše teme, ki zadevajo posameznika danes, tukaj in zdaj.

Radijska igra Jaka Smerkolj Simoneti: Najrajši bi se fentala

Radijske igre na Arsu so namenjene zahtevnejšim poslušalcem. Gre za izbrana umetniška dela po besedilih slovenskih in tujih avtorjev, ki zvočno upodabljajo poglobljeno videnje človeka in sveta. Radijske igre na Prvem pa nastajajo v sinergiji z njegovo siceršnjo programsko usmeritvijo in ritmom. Tematsko so namenjene širokemu krogu poslušalcev; so komunikativnejše in žanrsko raznolike – od komedije do kriminalke in pogosto tudi – kontaktne.

Radijska igra Ivan Cankar, Pavel Lužan: Neznana pesem

Radijska igra je nastala po izboru besedil iz prve Cankarjeve zbirke črtic Vinjete in je dobila naslov po eni izmed vinjet. Ob njej so v igro vključene še vinjete Človek, Iz literarnih krogov in Zjutraj. Igro pa posvečamo nedavno umrlemu Borutu Trekmanu, dramaturgu skoraj šeststo radijskih iger in nekaj let uredniku uredništva. Na radiu je poleg tega še režiral skoraj petdeset in prevedel skoraj sto radijskih iger. Veličastna zapuščina je ključno zaznamovala dolgo obdobje slovenske radiofonije, uveljavljal jo je v mednarodnem prostoru in približal svetovno klasično dramsko in sodobno radijsko literaturo slovenskim poslušalcem. Prirejevalec: Pavel Lužan Režiser: Dušan Mauser Dramaturg: Borut Trekman Tonski mojster: Staš Janež Avtor izvirne glasbe: Darijan Božič Pripovedovalec - Jurij Souček Damijan in prvi glas - Vladimir Jurc Kristina in tretji glas - Majda Grbac Ana in četrti glas - Jožica Avbelj Makarij in drugi glas - Niko Goršič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija maja 1976.

Kratka radijska igra Feri Lainšček: Zakonski in nezakonski otrok

Greta in Laci se v kratkih dvanajstih minutah pogovorita o težavah njunega zakonskega življenja, povezanih predvsem z dlje časa trajajočo nezvestobo, ki pa se izkaže za dvorezen meč. Režiser je Aleš Jan, dramaturginja: Vilma Štritof, tonski mojster: Jure Culiberg, glasbena opremljevalka pa Darja Hlavka Godina. Ženo igra Maša Derganc, Moža pa Borut Veselko. Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 1998.

Radijska igra Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi

Protagonistka Hana se po več letih iz mesta vrne nazaj v Gogo, kjer se je primorana soočiti ne le s hinavskimi sokrajani, temveč predvsem z lastno otroško travmo. Vsesplošno pričakovanje dogodka, ki se kar ne zgodi, postopoma razgrinja vso zatohlost kraja in pokvarjenost njenih prebivalcev. Režiser: Jože Valentič Prirejevalka: Zarika Snoj Verbovšek Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Mirko Marinšek Avtorica izvirne glasbe: Larisa Vrhunc Hana – Mojca Fatur Tarbula – Marijana Brecelj Afra – Zvezdana Mlakar Klef, šepavec in glas moškega – Ivan Rupnik Umrli naddavkar – Bogomir Veras Gospa Tereza – Ljerka Belak Komi Otmar Prelih – Pavle Ravnohrib Grbavec Teobald – Branko Jordan Gospa Prestopil – Majda Grbac Pisar Klikot – Matej Recer Kaps – Jožef Ropoša Julio Gapit – Brane Grubar Mirna žena – Mojca Ribič Nekdo drug – Matija Rozman Pijani slikar – Janez Starina Punca – Ana Facchini Gospa Župecki – Marinka Štern Mesarjev Konrad – Boris Kerč Drugi glasovi in množica - Zvonka Pangršič, Brane Pangršič, Samo Gašperšič, Maša Valentič in Alenka Kovačič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2006.

Kratka radijska igra Ciril Zlobec: Dvoje

Poetična kratka radijska igra je zvočni mozaik izbranih Zlobčevih pesmi. Režiserka in prirejevalka: Elza Rituper Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Mirko Marinšek Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 1992

Radijska igra Dominik Smole: Antigona

Junakinja, ki je najbolj prisotna ravno v svoji odsotnosti, v svojem delovanju postane univerzalen simbol nezlomljivega boja za resnico in etiko, to pa presega vsakršne družbene in ideološke opredelitve – tudi za ceno življenja. Dramsko besedilo je eno izmed štirih izbranih za šolski esej pri pisnem delu izpita splošne mature iz slovenščine. Režiserka: Irena Glonar Prirejevalec in dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Ismena – Maša Derganc-Veselko Kreon – Ivo Ban Haimon – Jurij Zrnec Teiresias – Vlado Novak Paž – Uroš Smolej Stražnik – Aleš Valič Glasnik – Zvone Hribar Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2005

Bogoslužje Prenos maše iz Vrhpolja pri Vipavi

Iz župnijske cerkve svetega Primoža in Felicijana v Vrhpolju pri Vipavi na peto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri bodo sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Janez Kržišnik, pojeta pa otroški župnijski zbor ter mešani župnijski zbor, ki ga vodi Ana Kodelja. Na orgle igra Katja Stopar.

Musica sacra Po svečnici - z glasbo bratov kapucinov

Svečnica je praznik Jezusovega darovanja v templju, redovnice in redovniki hkrati praznujejo dan posvečenega življenja, med drugim tudi z namenom, da bi skupaj slavili čudovita božja dela. Red manjših bratov sv. Frančiška Asiškega pa Boga slavi tudi z glasbo. »Bratje kapucini radi pojemo, saj s tem oznanjamo veselje« pravijo. »…delček tistega veselja, ki ga je živel sv. Frančišek in ga prinašal vsem ljudem, ki jih je srečeval.«

Sedmi dan Anton Žakelj - Rodoljub Ledinski

Katoliški duhovnik, pesnik in narodni buditelj Anton Žakelj - Rodoljub Ledinski je bil eden od tistih kulturnih delavcev, ki so se v prvi polovici 19. stoletja borili za razvoj slovenskega jezika in kulture. Zbiral je ljudske pesmi, sam deloval kot književnik in bil iskren domoljub. Ob koncu lanskega leta je Založba Bogataj izdala njegove pesmi, SAZU pa je pripravil zbornik znanstvenik prispevkov o Antonu Žaklju in njegova zbrana dela. Uredila jih je literarna zgodovinarka, akademikinja in profesorica ddr. Marija Stanonik.

Sledi večnosti Stalni diakon Candellari: moja prva poklicanost diakona je, da sem družinski oče in mož

V Katoliški cerkvi na Slovenskem je vse manj duhovnikov in vse starejši so. Narašča pa število stalnih diakonov, posvečenih poročenih mož, ki prevzemajo nekatere naloge duhovnikov v župnijah. V letu 2021 je v Katoliški cerkvi v Sloveniji delovalo 40 stalnih diakonov, pred desetimi leti jih je bilo 21. Eden od stalnih diakonov v škofiji Novo mesto je Miran Candellari, ki je na to pot stopil jeseni lani. Že leta pa skupaj s soprogo vodita Skupnost Emanuel v Sloveniji. Kdo je lahko posvečen v službo stalnega diakona, katere so njegove naloge v Cerkvi in ali nadomesti duhovnika?

Musica sacra Sakralna glasba Ivana Trinka Zamejskega

Letos mineva 160 let od rojstva pesnika, pisatelja, prevajalca, jezikoslovca, duhovnika, slikarja in tudi skladatelja Ivana Trinka Zamejskega. Rodil se je 25. januarja 1863 v Tarčmunu v Beneški Sloveniji, vsestranski umetnik in kulturnik pa je svojemu delu vedno in povsod skušal dati dva predznaka: verskega in narodnega. Tudi glasbi, ki jo je ustvaril. Kot duhovniku mu je bila najbližja liturgična glasba, tak je zato po večini tudi njegov skladateljski opus.

Bogoslužje Prenos maše iz cerkve sv. Marka v Kopru

Mašo prenašamo iz cerkve sv. Marka v Kopru. Daruje jo župnik Ervin Mozetič, poje pa Ansambel sv. Marka.

Musica sacra Mira, zlato, kadilo

Mira, zlato, kadilo je naslov zgoščenke s hrvaškimi ljudskimi in drugimi božičnimi pesmimi, ki s svojo lepoto očarajo, a jih skoraj ne poznamo. Na zadnjo nedeljo pred svečnico jim boste lahko prisluhnili v izvedbi Zbora Hrvaške Radiotelevizije ter zborovodij Vedrane Zrnić, Ivane Sabolović in Vinka Vladovića. Posnetki so nastali leta 2018, v Medškofijskem semenišču v Zagrebu.

Sedmi dan Duhovnik Reher o izzivih duhovniškega poklica

Upokojeni profesor slavistike, katoliški duhovnik Srečko Reher iz Maribora premišljuje o izzivih duhovniškega poklica: celibatu, svobodi in družini.

Sledi večnosti Duhovnik Martin Golob in novinar Lojze Grčman o pisanju knjižne uspešnice; Golob: ne ukvarjam se s svojim medijskim vplivom na ljudi

V Katoliški cerkvi 24. januarja praznujejo god svetega Frančiška Saleškega, cerkvenega učitelja in zavetnika katoliških novinarjev. Med slovenskimi duhovniki med najbolj medijsko prepoznavne osebnosti sodi Martin Golob, župnik v Župniji Grosuplje, ki je ustvaril skupaj z novinarjem spletnega portala Aleteia Lojzetom Grčmanom knjižno uspešnico Na spletni prižnici. Golob kot sv. Frančišek Saleški v srednjem veku išče poti, kako ljudem oznanjati Boga, se pa ob tem ne ukvarja s svojim vplivom na ljudi. Pisanje knjige pa je za oba avtorja izjemna izkušnja.

Bogoslužje Prenos maše iz cerkve sv. Marka v Kopru

Neposredni prenos sv. maše iz cerkve sv. Marka v Kopru. Mašuje župnik Ervin Mozetič, poje pa ansambel svetega Marka.

Musica sacra V tednu molitve za edinost kristjanov – Z duhovno glasbo Williama Byrda

Od smrti tega vélikega angleškega poznorenesančnega skladatelja letos mineva 400 let. V mladosti je pisal liturgične skladbe za anglikansko cerkev, pozneje je postal katoličan in začel je ustvarjati glasbo za katoliško bogoslužje. Zavezanost katoliški veri, medtem ko je služil protestantskemu monarhu, je bila razlog za številne boleče paradokse in spore, nenehna čustvena napetost mu je bila hkrati v ustvarjalni navdih in kraljica ga je, vsemu navkljub, izredno cenila in občudovala.

Odprta knjiga na radiu Drago Jančar: To noč sem jo videl 22/24

»...To noč sem jo videl je mojstrsko zasnovan roman, napisan v izčiščenem slogu, z veliko mero posluha za jezikovno karakterizacijo prvoosebnih pripovedovalcev ter skrbi za detajle. Skozi petero perspektiv se počasi kakor mozaik sestavlja poslednja noč zakoncev Zarnik, vrhunec pa prinese izpoved partizana Jeranka, zadnjega po vrsti, ki tragični konec podkrepi s sanjskimi, skoraj nadrealističnimi prividi o tem, kar naj bi se v resnici zgodilo. Čeprav je Veronika središče pripovedi in gonilna sila fabule, sama nikoli ne spregovori – o njej v njenem imenu vedno pripovedujejo drugi. Takšna prisotnost v odsotnosti deluje kot potujitveni efekt, ki okrog junakinje splete avro polresničnosti, kar v zgodbo vnaša pridih sanjske neizogibnosti, ob tem pa prepričljivo vzpostavi odnos posameznega pripovedovalca do Veronike in individualnost njegovega glasu...« (Ana Geršak, S knjižnega trga) Interpret: Branko Jordan Režiser: Klemen Markovčič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarka: Suzana Köstner Mojstra zvoka: Urban Gruden, Smiljan Greif Produkcija Uredništvo igranega programa in ZKP RTV Slovenija. Posneto v studih Radia Slovenija v oktobru 2022.

Lirični utrinek France Prešeren: Čez tebe več ne bo, sovražna sreča ...

V Prešernovih Poezijah bomo sicer večkrat naleteli na pojem sreča, a je pozabljena daleč v domači vasi, pozneje pa večinoma zanikana, sovražna. V zadnjem izmed šestih Sonetov nesreče se je pesnik s tem sprijaznil, utrujen je ne pričakuje več. Interpret: Vinko Möderndorfer Posneto februarja 2009.

Literarni nokturno Mirana Likar: Dionizovi prašički

Mirana Likar je dobro znano domače pisateljsko ime. Njen roman z naslovom Pripovedovalec je bil pred dvema letoma v ožjem izboru za nagrado kresnik. Njena najnovejša knjiga Ženska hiša, ki je izšla lani, pa je zbirka kratkih zgodb. Z zbirko kratke proze Sobotne zgodbe je leta 2009 avtorica tudi začela svojo pisateljsko pot. Ženska hiša pa združuje devet zgodb, ki izrisujejo življenjske usode protagonistov različnih generacij. Interpretka Barbara Žefran, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, mojster zvoka Urban Gruden, urednica oddaje Ana Rozman. Produkcija 2023.

Odprta knjiga na radiu Drago Jančar: To noč sem jo videl 21/24

»To noč sem jo videl je mojstrsko zasnovan roman, napisan v izčiščenem slogu, z veliko mero posluha za jezikovno karakterizacijo prvoosebnih pripovedovalcev ter skrbi za detajle. Skozi petero perspektiv se počasi kakor mozaik sestavlja poslednja noč zakoncev Zarnik, vrhunec pa prinese izpoved partizana Jeranka, zadnjega po vrsti, ki tragični konec podkrepi s sanjskimi, skoraj nadrealističnimi prividi o tem, kar naj bi se v resnici zgodilo. Čeprav je Veronika središče pripovedi in gonilna sila fabule, sama nikoli ne spregovori – o njej v njenem imenu vedno pripovedujejo drugi. Takšna prisotnost v odsotnosti deluje kot potujitveni efekt, ki okrog junakinje splete avro polresničnosti, kar v zgodbo vnaša pridih sanjske neizogibnosti, ob tem pa prepričljivo vzpostavi odnos posameznega pripovedovalca do Veronike in individualnost njegovega glasu...« (Ana Geršak, S knjižnega trga) Interpret: Branko Jordan Režiser: Klemen Markovčič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarka: Suzana Köstner Mojstra zvoka: Urban Gruden, Smiljan Greif Produkcija Uredništvo igranega programa in ZKP RTV Slovenija. Posneto v studih Radia Slovenija v oktobru 2022.

Lirični utrinek Quintus Horatius Flaccus: Srečnejši boš, če na morja širine

Teden liričnih utrinkovi o sreči začenja riimski pesnik Horacij. Svetuje zmernost. Redaktor: Vlado Motnikar, prevajalec: Kajetan Gantar, igralec: Pavle Ravnohrib, mojster zvoka: Miha Jaramaz, režiser: Alen Jelen Leto produkcije: 2014.

Literarni nokturno Anja Zag Golob: Didaskalije k dihanju

Pesnica Anja Zag Golob je pozornost bralcev in kritiške javnosti vzbudila že s svojim knjižnim prvencem, pesniško zbirko V roki, ki je izšla leta 2010. Za svoji naslednji zbirki, Vesa v zgibi in Didaskalije k dihanju, pa je leta 2014 in 2016 prejela prestižno Jenkovo nagrado. Izbrali smo tri daljše pesmi iz Didaskalij k dihanju. Interpretka Mojca Funkl, režiser Jože Valentič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, urednica oddaje Tina Kozin, tonska mojstra Matjaž Miklič in Sonja Strenar. Produkcija 2016.

Literarni portret Jana Putrle Srdić: Po celi ravnini pod nebom

Jana Putrle Srdić, ena najbolj prepoznavnih slovenskih pesnic srednje generacije, se po štirih knjigah poezije tokrat podpisuje pod romaneskni prvenec. V poetičnem, a dogajalno zelo razgibanem in skoraj filmsko izpisanem romanu odpira razne teme, pri čemer v opisovanju medsebojnih odnosov, bližine, a tudi razdalj med bitji pokaže razumevanje teh razmerij. Avtorica scenarija in urednica oddaje Tina Kozin, interpretka Barbara Žefran, režiser Klemen Markovčič, bralca Lidija Hartman in Renato Horvat, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Urban Gruden. Produkcija 2023.

Spomini, pisma in potopisi Martin Kušej: Za mano belina

Martin Kušej je gledališki in operni režiser, rojen 1961 v Volšperku (Wolfsbergu) v Labotski dolini na avstrijskem Koroškem v slovenski družini. Najprej je študiral germanistiko in šport na univerzi v Gradcu, nato še režijo na tamkajšnji visoki šoli za glasbo in uprizoritvene umetnosti. Kot asistent režije se je v osemdesetih letih kalil v Gradcu in Ljubljani, kamor je prišel tudi z namenom, da se bo naučil slovensko. Takrat je tudi še igral rokomet v prvi avstrijski ligi. V devetdesetih letih se je uveljavil kot eden najprodornejših in najizvirnejših avstrijskih gledališčnikov in režiral v najuglednejših evropskih dramskih in opernih gledališčih. Je prejemnik vrste avstrijskih in nemških nagrad. Leta 2019 je postal direktor dunajskega Burgtheatra, ki v nemškem govornem prostoru velja za osrednjo gledališko hišo. Lani spomladi je pri dunajski založbi Edition a izšla njegova avtobiografsko-esejistična knjiga Za mano belina, v kateri razmišlja o svoji življenjski in poklicni poti ter razgrinja svoje poglede na režijo, gledališče, umetnost in kulturo v našem izzivov polnem času. Prevajalka Tina Mahkota, interpret Matej Puc, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Urban Gruden, režiser Klemen Markovčič. Urednica oddaje Staša Grahek. Leto nastanka 2023.

Humoreska tega tedna Ivan Rob: Deseti brat

Pesnik in satirik Ivan Rob je začel objavljati šele nekaj let pred začetkom druge svetovne vojne, februarja 1943 pa je padel kot talec fašističnih oblasti. Napisal je vrsto parodij na sodobno življenje, malomeščanstvo in politično nenačelnost. Njegovo najbolj znano delo pa je travestija Jurčičevega Desetega brata v verzih. Iz nje smo za oddajo Humoreska tega tedna izbrali Uvod, Peto poglavje, ki govori o Krjavlju malo drugače, in Sedmo poglavje s Kvasovim pismom avtorju - Ivanu Robu. Igralec Zvone Hribar, režiser Igor Likar, urednik oddaje Vlado Motnikar. Oddaja je bila posneta avgusta 1998.

Lirični utrinek Maja Vidmar: Takisodi

Pesnica Maja Vidmar je s pesmijo Takisodi ustvarila čustveno intenzivno pesem, dramska igralka Vanja Plut pa jo ustrezno interpretira.

Literarni nokturno Janko Ferk: Rekviem za starega očeta

Janko Ferk, mag. et dr. iur., je sodnik deželnega sodišca v Celovcu, pisatelj, profesor celovške univerze in član literarnega sosveta na Uradu zveznega kanclerja na Dunaju, kjer je bil član sosveta za literarne prevajalce in član komisije za varovanje avstrijskega zakona o radio-televiziji. Doslej je objavil več kot štirideset knjig. Nazadnje je izšla prozna zbirka z naslovom "Zwischenergebnis". Za svoja literarna in znanstvena dela je prejel več nagrad, objavlja pa tudi pravne razprave. Tokrat smo izbrali ciklus pesmi, ki jih je posvetil staremu očetu. Izbor Mateja Juričan, urednik oddaje Matej Juh, interpret Klemen Kovačič, režiserka Živa Bizovičar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Sonja Strenar. Produkcija 2023.

Ocene Aleš Jelenko: Terra incognita

Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše Aleš Jelenko se je v slovenskem literarnem prostoru utrdil s kratkoprozno zbirko Zgodbe iz podtalja, zbirko dramskih tekstov z naslovom Praznina in s številnimi pesniškimi zbirkami, ki jih je izdal bodisi v samozaložbi bodisi pri založbah Volosov hram, Kulturni center Maribor in Mariborska literarna družba. Pesniška zbirka Terra incognita, ki je v nasprotju s prejšnjimi izšla pri ljubljanski založbi KUD Apokalipsa, je že sedma po vrsti, v njej pa Jelenko raziskuje kognitivne pokrajine svojega uma v brezmejnem času in neopredeljivem prostoru. Zbirka je razdeljena na tri dele s pomenljivimi naslovi Prihod, Tavanje po goloti in Večerna sodba, v katerih se pesnik tu in tam obregne ob egipčansko mitologijo in filozofske ugotovitve ter jih spretno “zapakira” v kratke in domiselne koane, ki predstavljajo najbolj avtentičen izkaz avtorjevih občutij, o katerih sicer ne izvemo kaj dosti. Pesniški koani, ki v obliki vprašanj tu in tam skočijo iz pesmi, pa skozi združevanje navideznih nasprotij bralca napeljejo na pot raziskovanja sveta onkraj dualnosti. V pesmi z naslovom Dvojajčna dvojčka zapiše: “Je lopato mogoče zasaditi / v oster sneg / in izvleči roso? / In iztisniti limono / v kozarec / ter popiti čokolado? / Dvoplastnost, dvoplastnost, / še vedno / nas povsem / razorožiš.” O sebi pravi, da ni preobčutljiv, le mehak, čeprav se v pesmi Razmerje moči sprijazni z ugotovitvijo “Naša mehkoba / je naša / smrt!”, v pesmi Grob pa se na koncu pomenljivo vpraša: “Tudi sam se / izlivam vase. / Le kdo bo prste / pomolil vame?” V pesmi Stapljanje se pomudi ob stapljanju bitja s prstjo, ki mu predstavlja mater, in se skozi igro besed sprašuje, kakšno bi šele bilo stapljanje prsta s prstom in bitja z bitjem, v pesmi Dotik pa ugotavlja, da je najbolj resničen prav dotik, ki ga ni mogoče občutiti, saj prav njegov neobstoj vzpostavlja njegovo resničnost. Vendar pa Jelenko v svojih pesmih ne zahaja v dolgo filozofsko polemiziranje, temveč le navrže misel in jo skozi pesem precizno vodi do konca, v katerem zastavi vprašanje ali pa ga na kratko zaokroži v obliki lucidne sugestije. Občutja mehkobe se skozi pesniško zbirko Terra incognita prenašajo iz pesmi v pesem, dokler se občasno ne “utekočinijo” v drobcih vizualne poezije, ki mu služi kot igra besednih asociacij in zvočnih pomenov. V pesmi Crawling in my skin, posvečeni prezgodaj umrlemu ameriškemu glasbeniku Chesterju Benningtonu, na primer zapiše: “Demoni vstopajo / vate in vata/ v tvojem telesu / je premehka / za prihodnje / spomine, / ki u/d/a/r/j/a/j/o/, //dokler povsem / ne izgine / vata in vate / ni več mogoče / vstopiti.” Pesnik doživlja svet kot družbeni konstrukt, poln ostrih robov, znotraj katerega smo kot slabi opazovalci “vpeti v kartonaste škatle” in utesnjujoče kletke, medtem ko mu molk po drugi strani predstavlja “krik najiskrenejših besed”. Morda so zato njegove pesmi kratke, precizne in lucidne, saj je iznašel način, da, podobno kot to počno mojstri haikuja, z manj pove več in se bolj posveti izpeljavi misli kot kvantiteti samega zapisa. Najkrajše pesniške utrinke imenuje Okruški, v njih pa najpomembnejše ugotovitve preseje še skozi zadnje kritično sito, dokler jih ne strne v nekakšne zenovske parabole, kot sta: “Je groza prisotna / zaradi praznine?” in “Ne išči odgovora / v soseski, / ki ne vsebuje / tvojega imena.” V prvem delu zbirke Terra incognita se Aleš Jelenko ukvarja z očesom in pogledom ter ga spremlja vse do konca knjige, v drugem delu se spopada z dualnostjo življenja in smrti, v tretjem pa se dotakne razmerij moči in politične nekorektnosti. V pesmi z naslovom Politična (ne)korektnost zapiše: “Izdolbel / sem si / oko // in ga /postavil / na mizo, // da bi / tudi jaz / razumel // (s)lepoto.” Zdi se, kot da se pesnik zaveda etimologije in morfologije besed ter želi pojmom vrniti primarni pomen. Tako kot egipčanska boginja Izis sestavlja dele razdrobljenega Ozirisovega trupla v veri, da bo lahko spočela Horusa, tako Jelenko sestavlja drobce pojmov v veri, da bo vrnil starodavna občutja in pomene v obliki dekonstruirane pesmi. V seriji pesmi z naslovom Panteon, ki se nahaja v osrednjem delu zbirke, nagovarja egipčanske bogove, kot so Oziris, Tot, Ra, Set in Horus, da mu pomagajo priti do odgovorov in spoznanj o samem sebi. Tako v nekem trenutku pozove staroegipčanskega boga modrosti in zavetnika pisarjev Totha: “K tebi kličem, Tot: / “Je umetnost / norost? Odgovori mi,” / pogosto me namreč zanese / do skrajnega roba. // In če je rob / že del skrajnosti?” Po drugi strani pa se Jelenko sklicuje tudi na sodobnike. Med njimi prevladuje Miklavž Komelj, ki ga povzema na več mestih – najbolj nazorno v pesmi Duality of life and death, v kateri primerja življenje s filmsko dvorano in slikarskim platnom, medtem ko mu smrt predstavlja “prgišče besed, iz katerih raste življenje.” V pesmi Utopija ugotavlja, da nikjer ne najde takšne dojemljivosti kot v poeziji, zaključek pesmi pa bralca kljub predvidljivosti kar malo pretrese: “In ko bom umrl, / bom umrl // zato, / da me bodo / brali.” Kaj za konec reči drugega kot to, da upamo, da bodo Aleša Jelenka brali še za časa njegovega življenja in da bo pesniška zbirka Terra incognita dobila mesto v literarnem panteonu sodobnikov, kot si ga zasluži.

Ocene Leonora Flis: Enakozvočja

Piše: Veronika Šoster Bereta Igor Velše in Lidija Hartman Druga zbirka kratke proze Leonore Flis Enakozvočja je izšla pri založbi Miš v zbirki, posvečeni prav kratki prozi. Avtorica je leta 2015 že navdušila z zbirko Upogib časa, v kateri se je spogledovala z dnevniško formo in lovila okruške newyorškega prostora in časa. V njeni drugi zbirki so zgodbe veliko bolj klasične, enak pa ostaja njihov rahlo nostalgični in rahlo trpki nadih, ki se obrača v preteklost. Liki v zgodbah pogosto gledajo stare fotografije, lastne ali družinske, na njih iščejo kaj znanega, kaj odkritega, kaj še skritega, kaj toplega ali preprosto domačnega. Naslovna enakozvočja tako niso čisto zavezana glasbi, temveč bolj ljudem, ki doživljajo zelo različne usode, pa vendar ostajajo podobno zveneči v svoji občutljivosti, nežnosti, pogosto tudi bolečini in razočaranju. Največ zgodb je družinskih, pri čemer nekatere ostajajo čisto prijetne, druge pa pokažejo svojo temno stran. Sploh v drugi polovici zbirke naletimo na kar tri težke zgodbe, na primer o fantu, ki ga zlorablja očim, a nima moči, da bi se komu zaupal, pa o sestri, ki obišče brata na psihiatričnem oddelku, saj se je zaradi travme iz otroštva popolnoma zaprl vase, pa tudi tista o deklici, ki jo babica za kazen zapira v temno vlažno klet, medtem ko se iz kuhinje širi sladek vonj po biskvitu. Zagotovo te zgodbe najbolj izstopajo po intenzivnosti, vendar še bolj delujejo tiste bolj sanjave, ki se samo s konicami prstov lahno dotikajo bolečin tipk klavirja. Ravno klavir je tisti simbol, ki se v zbirki največkrat pojavi v povezavi z izgubo, zato ne preseneča, da je pristal tudi na naslovnici knjige. Najprej naletimo na veličasten, več kot sto let star očetov klavir iz rdečerjavega mahagonija, ki je v hišo prišel z Dunaja. Hči pa se ob pogledu nanj ne ukvarja z zvočnostjo ali čim romantičnim, kot je pogosto pri glasbenih motivih, temveč razmišlja, katero drevo je moralo umreti za izdelavo tega imenitnega glasbila, ki ji toliko pomeni. Obnemeli klavir je namreč njena vez z očetom, ki ga ni več. Tudi kasneje sreča neuglašeni in tihi klavir, na katerega nihče ne igra – gre za simbolni prikaz zamujene priložnosti, odteklega časa, ko naše želje in sanje prekine usoda. Obenem gre za spoznanje, da življenja ne moremo ujeti v stekleno kroglo ali na fotografijo, pa če si še tako želimo. V zvezi s tem se pojavi izraz, ki se zrcali v naslovu, brezzvočje. Ta odsotnost zvoka v prisotnosti glasbila je nekaj še posebej glasnega in tragičnega. Med družinskimi zgodbami izstopajo tudi tiste, ki pokažejo večplastne like, kompleksne situacije ali spreminjanje odnosov skozi čas. Takšna je na primer zgodba o družini z majhno deklico, ki jih v domači trgovini med vojno obiskuje italijanski vojak. Deklica se z njim poveže, saj čuti, da je tudi njemu vojna nekaj tujega in neznosnega, ob njegovi smrti pa žaluje. Z njim jo povezuje tudi glasba, njegove orglice, ki ostanejo neme, a se sčasoma nauči, kako jih pripraviti do pesmi in s tem pozdraviti svojo otroško bolečino. Tudi zgodba o deklici in njenem dedku, ki je vedno nosil klobuk, zdaj pa je priklenjen na posteljo, je grenko-sladka, saj se protagonistka ne more odtrgati od srečnih in živahnih podob, ki se rišejo pred njo in so tako v kontrastu z nepremičnim človekom, ki počasi odhaja. Avtorica zna iz najbolj banalnih predmetov ustvariti močne simbole, tako je tudi tukaj, saj klobuk ni le pokrivalo, ki spremlja vse njene lepe trenutke z dedkom, temveč skriva tudi vojne brazgotine. Poleg predmetov so pomembne tudi čutne zaznave, saj lahko spomin prebudi vonj očetovega najljubšega puloverja, toplina dotika, vonj po morju ali občutek vetra na obrazu. Priklic spominov tako deluje skozi različne kanale, obenem pa je tu še vedno vprašanje točnosti in natančnosti spomina. Spomini so lahko bledi, izmišljeni, prikrojeni, včasih si naslikajo kaj, kar lažje prenesemo, včasih kaj, kar bi si želeli, da se je zgodilo: »Vsako pomlad Zana sedi v velikem zaprašenem fotelju v sicer skoraj prazni dnevni sobi stare očetove hiše in posluša. Da ujame šepet tistega, kar je nekoč bilo. Ugnezditi se želi v spomine. Pozorno sledi vsakemu občutku in vsaki misli, ki jo vodita skozi preteklo. Čeprav obnavlja večkrat obnovljeno, se ji vedno znova izrišejo novi odtenki doživetega. Lahko pa tudi izmišljenega. Ve namreč, da si dele zgodb zdaj piše sama, da ustvarja svetove, ki jih morda nikoli ni bilo.« Poleg družinskih so tu tudi partnerske zgodbe, recimo o prvem srečanju in skupnem življenju, o odtujitvi, pa tudi zgodbe o odraščanju in iskanju svojega poslanstva. Nekatere se dogajajo v preteklosti, zaznamuje jih rahlo starinski jezik, ki ni pretiran, spet druge se dogajajo nekje v približni sedanjosti. Tudi krajevno so različne, največkrat pa se pojavita Slovenija in ZDA, kar je avtorici Leonori Flis tudi iz lastnih izkušenj najbližje. Kljub temu pa Amerika, čeprav je izpisana avtentično, pogosto deluje le kot kulisa, saj ni zares izkoriščena kot dogajalni prostor. Še vedno je odlika avtorice, da zgodb ne gradi proti nekemu šokantnemu vrhuncu ali preobratu, ampak ji uspevajo izseki in impresije, ki se pogosto končajo lirično in pobožajo s svojo predanostjo in skrbnostjo do likov, škoda pa je, da knjiga ne izraža bolj prepoznavnega avtorskega sloga, ki se je nakazoval že v Upogibu časa, ki je močno izstopal. Ves čas se nam namreč zdi, da smo te zgodbe nekje že brali. Morda pa je to le spomin, ki se prebuja. Ob tišini ali zvoku črnih in belih tipk.

Ocene Tár

Ocena filma Izvirni naslov: Tár Režiser: Todd Field Nastopajo: Cate Blanchett, Noémie Merlant, Nina Hoss, Sophie Kauer, Julian Glover, Allan Corduner, Mark Strong Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Francoska filozofa Michel Foucault in Gilles Deleuze sta pred nekaj desetletji imela debato o naravi družbenih sprememb, ki sta jim pričala. Ob vzponu neoliberalizma sta razvijala tezo, da prehajamo iz disciplinske družbe v družbo nadzora. Prva je utemeljena na organiziranju ljudi v zaprtih, totalnih ustanovah, kot so zapori, šole in tovarne. Gibanje ljudi je koordinirano, usmerjeno, časovno racionalizirano. Z vzponom informacijske družbe pa prehajamo v čas fluidnosti, na videz prostega prehajanja, kreativnega kaosa, ki ga zaznamuje učinkovitejši nadzor s tehnologijo, kodami za dostop in podobno. Oblast se razprši. Če v času Stasija prebivalci niso vedeli, kdo je vohun, danes vemo, da je vohun lahko vsakdo od nas. Skoraj vsakdo ima dostop do družbenih omrežij in kamere na telefonu, pa tudi do širokih možnosti manipuliranja z informacijami. Tár je film, ki se v svojem bistvu ukvarja prav s tem prehodom. Lydia Tár je uspešna dirigentka, lezbijka, karizmatična profesorica, popolnoma posvečena svojemu delu. Čeprav je ženska v moškem svetu in pripadnica manjšine, v nasprotju s pričakovanji verjame v tradicijo visoke umetnosti, ne verjame v cancel kulturo in spodbuja študente, da ne bi bili roboti, da se ne bi avtomatično podrejali novim ideologijam. Gre za subverzijo pričakovanj, za katero bi lahko rekli, da je že nekoliko predvidljiva. Protagonistka, ki jo – zopet pričakovano – dobro upodobi Cate Blanchet, ni popolna oseba, vendar tega niti ne zanika. Filmu, ki se precej opira na hanekejevsko tradicijo psihološkega suspenza, neočitne grozljivke, uspe tudi povedati relevantno zgodbo. Ta suspenz se ustvarja tudi z mešanjem skoraj dokumentarnega realizma in skrajno subjektivnih, intimnih zarez v objektivno podobo. Glavna junakinja je nekoliko avtoritarna, istočasno pa je obkrožena z generacijo občutljivih milenijcev in mlajših, ki ure posvetijo opravljanju in dokumentiranju njenega življenja. Ko se proti Tár začne kampanja obtožb, nikoli ne izvemo, koliko je res in kaj je bolj demonsko … Gorečnost novega pravičništva, ki samo preži na priložnost, da pokoplje osebo ter s tem praznino svojega nihilizma … Usmeri zakriti izvor svoje tesnobne depresije v določen cilj ... Ali na drugi strani: samozaverovanost, hladnost, nečlovečnost visoke kulture. Film, ki učinkovito manipulira z gledalcem, sam prikaže neštete možnosti manipulacije z dejstvi v času novih tehnologij. Kljub vsej prepričljivosti pa Tár vseeno izkazuje določeno izčrpanost zahodnega filma. Ta se v zadnjih letih ukvarja predvsem še z lastno izčrpanostjo, kritiko kulturnega pogona in identitetnimi politikami, nekoliko pa zanemarja probleme slehernika, tako eksistenčne kot eksistencialne. Povprečnemu gledalcu tako v glavnem ostajajo žanrski filmi, filmi o superjunakih. Kljub temu je zanimivo, da takšna taktika deluje: Tár je, morda prav zaradi cancel kulture, ne glede na navdušene kritiške odzive, s prodajo vstopnic za zdaj v blagajne prinesel precej manj od pričakovanega.

Ocene Branko Gradišnik: V raj in nazaj

Piše: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja Nadžanrski pisec, popotnik, prevajalec, ljubitelj psov in vsestranski mislec Branko Gradišnik je avtor številnih potopisov o potovanjih po Irski, Korziki, Portugalski in Zakavkazju. Njegova zadnja knjiga nas vodi na potovanje po Provansi in Languedocu v času covida. Avtor, ki o sebi pravi, da je “laik, ki mu je uspelo 70+ let živeti v bolj ali manj prijetni koeksistenci z virusi, bakterijami, paraziti in plesnimi, ki ga poseljujejo,” se v pričujočem potopisu na zabaven način sooča z izzivi, ki ga prinaša potovanje z družino in tremi psi, in tudi s številnimi epidemiološkimi in birokratskimi omejitvami, ki so septembra 2021 zaznamovale življenje na jugozahodu Evrope. Poleg nenehnega preračunavanja časa veljavnosti PCR testov in iskanja zdravnikov, ki bi izdali potrdila mimo čakalne vrste, se namreč tričlanska družina sooča še z začasnim izginotjem pasjih sočlanov družine in njihovimi poškodbami na poti. Za nameček Gradišnik, ki je na Filozofski fakulteti diplomiral iz umetnostne zgodovine in sociologije, na svoj hudomušni način skicira sociološko-zgodovinski okvir tako “mačjeljubne” Francije, o kateri pravi, da ni nič drugega kot“zgodovina širjenja Toxoplasme gondii v nove kraje, v nove gostitelje, na tuje obale neznanih morja” … in tudi domovine, ki se prav v času njegovega potovanja sooča z največjimi omejitvami svobode gibanja in delovanja. Pri tem ironično pripominja, da se bo slovenski narod prisiljen zatekati k metodam partizanske osvobodilne fronte pa tudi mafije, da bi si povrnil človekove pravice in dostojanstvo: “konspirativnost, sporazumevanje na štiri oči, nesledljivi telefoni (na odmet), falsifikacije dokumentov in potrdil, ilegalni nakupi, trojke, podkupovanje uradnih oseb in novačenje simpatizerjev, neprijavljeno orožje” Knjiga V raj in nazaj je veliko več kot klasičen potopis – je osebnoizpovedni filozofski priročnik, v katerem Branko Gradišnik bralcem podaja svoj pogled na svet v času koronske krize. Predstavlja pa tudi načine za preživetje in intelektualno samoobrambo v družbi, ki le navidezno podpira gesla in načela francoske revolucije. V poglavju z naslovom Preživetvena filozofija tako bralcu po imenu Petruška podaja konkretne nasvete za dolgoživost, ki vključujejo telesno dejavnost, zbirateljstvo, aktivno udejstvovanje v glasbi in drugih vejah umetnosti, redno spanje ter sprehode in vrtičkanje. Pri tem mu polaga na srce, da si lahko pridobi obilo časa že s tem, da neha “trapiti glavo z lažmi, grožnjami, ščuvanjem in zapeljevanjem”, ki jih je “vsak dan ure in ure deležen od medijev.” V sklopu Deset spletnih zapovedi, podaja sugestije o uporabi politično in ideološko neodvisnih spletnih brskalnikov, dostopih do znanstvenih člankov in iskanju spletnih vsebin. Med najbolj zanimiva sodi poglavje Navodila za uporabo človeka, v katerem se Gradišnik pogovarja z dvojnim doktorjem – psihiatrom in epidemiologom – ter mu predstavi slutnjo, da mu je neznani virus ali parazit okupiral center za humor v možganih. Pri tem se sklicuje na naravo plazmodijev in drugih mikroorganizmov, ki kljub poskusom zajezitve z obsesivnim razkuževanjem, samoizolacijo in cepivi vsakič znova najdejo obvoze, da pridejo do cilja, ki so si ga zadali. V poglavju Cikcak korak pa se obregne ob zgodovino evropskega (neo)kolonializma in ga primerja s protikoronskimi ukrepi posameznih evropskih držav v zadnjih letih. Knjiga Branka Gradišnika V raj in nazaj je vse prej kot romantičen opis potovanja po južni Franciji, čeprav tu in tam preberemo kakšen Petrarcov sonet ali pesem Williama Wordswortha. V knjigi več izvemo o pasteh ideološkega “pranja” možganov in zgodovinsko-antropoloških smernicah, ki so pripeljale do vznika “korona histerije”, ter veščinah prilagajanja psov na družinskih potovanjih, kot bi izvedeli o sami Provansi. Pa vendarle jo bo bralec, po možnosti prav Petruška, z veseljem vzel v roke in si postregel z uporabnimi spletnimi povezavami in družbenokritičnimi refleksijami oziroma nasveti.

Ocene Mestno gledališče ljubljansko - Thomas Vinterberg, Mogens Rukov, Bo Hr. Hansen: Praznovanje

Praznovanje, ki so ga v režiji Janusza Kice premierno uprizorili na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega, je odrska priredba filmskega scenarija, ki so ga napisali Thomas Vinterberg, Mogens Rukov in Bo Hr. Hansen; prevedla jo je Alenka Klabus Vesel. Režiser Kica je, kot je povedal, "poskušal opisati paradoks, ki se dogaja v tem večeru, ko se odvija drama. Nekdo ljudem odkrito v obraz pove resnico, kaj se je zgodilo, pa nihče tega ne vzame zares, kot dramatično resno izjavo." Festen, 1998 Drama Premiera: 30. januar 2023 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser Janusz Kica Dramaturginja Eva Mahkovic Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Lektorica Maja Cerar Korepetitorka Višnja Kajgana Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Boris Ostan, Judita Zidar, Branko Jordan, Iva Krajnc Bagola, Filip Samobor, Viktorija Bencik Emeršič, Joseph Nzobandora – Jose, Jožef Ropoša, Meta Mačak k. g., Jaka Lah, Alojz Svete k. g., Boris Kerč, Tomo Tomšič, Gašper Jarni, Voranc Boh k. g., Klara Kuk k. g., Julita Kropec k. g., Gal Oblak, Tjaša Železnik Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/praznovanje/

Ocene Bina Štampe Žmavc: Ljubeznitve

Piše: Katja Šifkovič Bere: Eva Longyka Marušič Pisateljica, režiserka, dramatičkarka in seveda pesnica Bina Štampe Žmavc se je vrnila k poeziji. V zbirki Ljubeznitve, ki obsega 40 pesmi, se je sprehodila po posameznikovi intimi, še več, prevprašuje čustvovanje, ki se pojavi v ljubezni, v ljubosumju in samoti, ki jo avtorica najbolj izpostavi prav na začetku zbirke, ko zapiše: »Šla sem po ulici, da nazdravim samoti, dober dan, samost! Tu sem, ob tvoji poti.« V zanimivi spremni besedi Jerneja Kunsterleta lahko preberemo, da se Bina Štampe Žmavc tokrat spogleduje s poetiko intimizma. Pred bralcem je razgrnjeno še utripajoče srce s poudarjenim reliefom, ki življenje predstavlja kot zgodbo intimnih prehodov med jaz in midva. Zato se že med prvimi pesmimi soočimo z vprašanjem, kako ustvarimo pomen, ko jezik pomeni vrzel med občutenjem, branjem in razumevanjem? Subtilni znak avtoričine suverenosti pesniškega jezika se kaže v tem, kako je vsako pesem zmožna pripeljati do mesta, kjer se srečata lirski subjekt in ona sama. Pesmi sicer morda na nek način tavajo, raziskujejo refleksivno naravno našega človeškega, živalskega, moralnega uma, vendar se vsaka pesem, do zadnje vrstice, popolnoma vživi vase. Avtorica sliši in začuti, zadrži srčne trenutke v tem hitrem času in jih razpre, naelektri in naredi tunel za njihovo razumevanje. V pesmi zapiše: »Ne odhajaj z rdečimi češnjami zdoma, ker me tako neznansko boli. Ko počasi izginjaš z zaslona, češnje zorijo v kaplje krvi.« Pristnost v pesmih izhaja iz iskrenosti in resničnosti avtoričine izkušnje, jezik je bogat, natančen, globok in hkrati berljiv. Zbirka se bere, kot da bi prebirali naše lastne misli – zapisane, polne čustev in uglašene z našo lastno domišljijo. Avtorica pa se ne izraža izrecno v posameznih pesmih, ampak je prisotna v vseh, kot nekakšen ključ in razlaga nje same. Pesmi Bine Štampe Žmavc v zbirki Ljubeznitve z neustavljivim intimnim načinom izražanja govorijo o privlačnosti, ljubezni, osamljenosti, razočaranju in intimnih zvezah, kar pa je samo po sebi, če pogledamo sodobno slovensko poezijo, kontroverzno. V zbirki se pojavlja nujnost, da človekovo izkustvo, ljubezen pravzaprav, sprejmemo takšno, kot je. Sporoča nam, da je razočaranje včasih lahko tudi začetek upanja in ne pomeni vedno le konca.

Ocene Alojz Ihan: Karantena

Piše: Sašo Puljarević Bere: Aleksander Golja Lani smo dobili kar nekaj bolj ali manj literarnih del, ki jih predpisujejo, pardon, podpisujejo domači zdravniki. David Zupančič z Življenjem v sivi coni je podrl vse prodajne rekorde in še vedno kraljuje na vrhu lestvice najbolj prodajanih knjig, relativno za petami mu sledi Marko Pokorn z zbirko zapisov, kolumn Smešno, ma non troppo, Alojz Ihan pa je izdal kar dve, zbirko kolumn Skupinska slika z epidemijo in roman Karantena. Omeniti gre še poklicno biografijo Eldarja Gadžijeva Škarje, prosim, pozornejši bralci pa bi verjetno našli še kak naslov. A za začetni oris bodi dovolj, leto je bilo za može v belem očitno precej navdihujoče. Glede na dogajanje na družbenem in zdravstvenem področju to seveda ne preseneča, literarni odziv pa je bil pri fenomenu razsežnosti, kot je epidemija, povsem pričakovan. V romanu Karantena beremo o druščini, ki se znajde na jadrnici, ravno ko v Evropo prodre novi koronavirus. Rentgenolog Andrej, njegov brat Peter in kolega epidemiolog Egon poskušajo jadrnico spraviti iz Barcelone v Pulj, kar pa se zaradi lastne nepazljivosti in zaradi zaostrovanja epidemioloških razmer izkaže za precej težaven podvig. A začetni prizor, kljub intrigantnemu izhodišču, zgolj postavi protagoniste na prizorišče, kaj dlje se ne razvije. Dogajanje se hitro preseli v Slovenijo, kjer z gledišča Andreja spoznavamo njegovo in Petrovo družino, starše, soprogi, otroke ter prepletanje in razpletanje njihovih medsebojnih odnosov. Roman je pisan v velikem zamahu, a čeprav naj bi mnogi odvodi, rokavi, razmisleki in pobliski v preteklost pripomogli k bogatejšemu ozadju likov, bolj dodelani psihologizaciji ali vsaj motivaciji, po nepotrebnem razgaljajo osnovne idejne mehanizme romana. Če se namreč na neki točki vprašate, zakaj, bo odgovor zelo verjetno sledil na eni od naslednjih strani. Pri tem se roman na vse pretege trudi zakoličiti gabarite, po katerih se giblje, a prav zato podleže pretiranemu ponavljanju. Včasih gre celo tako daleč, da se zazdi, da se je določen stavek, če že ne v identični, pa vsaj v zelo podobni obliki ponovil (npr. tarnanje o ceni priveza, Petrovi poskusi samomora, očetova jokavost, Petrova žena kot duša družinskih kosil in še bi lahko naštevali). Pri tem pa tudi jezikovno ne variira, slog ima bolj kot estetsko predvsem informativno težo, ki mora štiristostransko pripoved zapakirati in pripeljati do konca. Če bi ob naslovu in avtorju pričakovali prodorno študijo družbenih in predvsem intimnih odnosov v času epidemije, roman pusti nekoliko grenak priokus. Epidemija in epidemiološki ukrepi delujejo predvsem kot prikladna kulisa, ki poganja dogajanje, medtem ko se osamljenosti, strahu in naraščanja nestrpnosti loti le bežno ali pa sploh ne. Dogodki in ukrepi so predstavljeni le kot dejstva (npr. Diamond Princess, Kitajska, Bergamo) in delujejo precej publicistično. Eden od prizorov, ki v tem smislu odpira smiselne refleksije, je mednarodni sestanek epidemiologov s proizvajalci cepiv, ki se ga udeleži Egon. Na sestanku se namreč lov za cepivi izkaže le kot še eden v vrsti dobičkonosnih podvigov, ki deluje po načelih prostega trga in marketinga. Podobno prepričljivo deluje tudi pričevanje Andrejeve žene, pulmologinje, ko opisuje naporno delo v skafandrih in splošno stanje v bolnišnicah. A ravno na tej točki roman tudi nekoliko pokroviteljsko zdrsne. Za zapiranje bolnišničnih oddelkov okrivi sestre in strežnice, ki se nočejo odpovedati druženju med malico. Podobne nenavadne komentarje najdemo tudi na drugih mestih. Andrej na primer natakarja označi za geja, ker samo geji lahko tako dolgo govorijo o pečenem jajcu. Če se vrnemo k epidemiji, je bežna kritika usmerjena v koruptivno dogajanje na ministrstvu, roman pa kritično ne pretrese položaja Andreja, ki kot zasebnik prav lepo služi na račun epidemije, sicer pa se pritožuje, kakšno izgubo mu povzroča zaprta ambulanta, in s pridom izrablja zveze, znanstva in prepustnice, ki mu jih ponuja zdravniški stan. Tudi ko kar hudo zboli in se odreče dodatnemu zaslužku, to stori bolj zaradi prevelikih finančnih tokov in potencialnih sitnosti, in ne toliko zaradi bolezni ali celo družine, kot si to poskuša utemeljiti sam. Vse poti torej vodijo na konec, ki pa zazveni nekoliko solzavo in enostavno poantirano. Naslovno karanteno gre namreč prej kot v epidemiološkem razumeti v čustvenem, človeškem smislu. Sklepno dogajanje naj bi nas prepričalo, da se je treba izkalupiti iz lastnih karanten in srečo poiskati v bližnjih; zaradi krščanske motivike – družina dementni materi postavi improvizirano cerkev – pa se zdi, da sporočilnost odmeva v duhu izvirne karitas. A vendar bi tovrstna teza prej prišla do izraza, če bi se lahko oprla na kompleksnost družbeno-zgodovinskega trenutka, v katerega je roman postavljen. Če bi bil naslov drugačen, to morda ne bi bilo tako zelo moteče, tako pa roman Karantena, če kaj, ponovno kaže, da med epidemijo ali pa kakšno drugo družbeno oziroma naravno katastrofo pač nismo vsi v istem čolnu.

Ocene David Zupančič: Življenje v sivi coni

Piše: Iztok Ilich Bere: Aleksander Golja Pripadniki zdravniškega ceha so v marsičem posebna poklicna skupina. Mnogi se iz dneva v dan soočajo s tanko ločnico med življenjem in smrtjo. Od njihove prisebnosti, znanja in izkušenj je pogosto odvisno, na katero stran se bo prevesila tehtnica. Najbrž prav breme usodne odgovornosti pri njih budi potrebo po ustvarjalnem sproščanju v prostem času. V nobenem drugem poklicu namreč ni najti toliko predanosti glasbi, slikanju ali pisanju. Spomnimo na Lojza Kraigherja, Josipa Vošnjaka, Danila Lokarja, Slavka Gruma in Bogomirja Magajno, med sodobniki vsaj še na Jožeta Felca in Alojza Ihana. V zadnjem času sta se jim pridružila še dva, pediater Marko Pokorn in infektolog David Zupančič, prvi srednjih let, drugi precej mlajši, a tudi že z izkušnjami v pisanju. Oba bolj kot približevanje literarnim presežkom spodbuja svojevrstna nuja, da iz osebnih izkušenj z ljudmi, potrebnimi zdravstvene pomoči, pišeta o vprašanjih in pojavih, ki na tem področju pretresajo naš čas in ki so s kovidno pandemijo dobili strašljivo planetarno razsežnost, ki je, ne le pri nas, neusmiljeno razgalila ožine in plitvine preobremenjenega zdravstvenega sistema. Oba zagovornika znanosti zoper zarotniške teorije vseh vrst sta tudi mojstra v mehčanju ostrine najtežjih trenutkov z dobrohotno, tudi na lastni račun uperjeno humornostjo. David Zupančič se je z bralci povezal z blogom na instagramu in se kmalu uvrstil med tako imenovane vplivneže z več deset tisoč sledilci. Tako so njegovi Prizori iz življenja mladega zdravnika že pred natisom v knjigi Življenje v sivi coni lažje postali uspešnica. Založba je z dotisi knjige komaj sledila povpraševanju, pika na i pa je bila razglasitev za knjigo leta. Avtor si je naklonjenost bralcev pridobil z iskreno skromnostjo in obenem stvarnostjo zdravnika začetnika, vpetega v tradicionalno hierarhijo, v tednih in mesecih, ko hitro širjenje za mnoge usodne virusne pljučnice ni dopuščalo postopnega prilagajanja. Po naključju je prav on obravnaval prvi primer okužbe s covidom pri nas. Po tem se je vse odvijalo z bliskoviti naglico. Sprva je bilo nevednosti več kot znanja, odrešilno cepivo še v laboratorijih, načrtovanje prihodnosti povsem negotovo. Mladi zdravnik je bil ves čas zraven. Ure in ure v dušečem skafandru, ponoči in podnevi, kadar je prišel na vrsto na kliniki ali v intenzivni rdeči coni, ki se je širila do roba zmogljivosti. Sredi prizadevanj preobremenjenega, a čudežno vztrajnega zdravstvenega osebja, da bi z že pojemajočimi močmi obvladalo širjenje okužbe, preden bi se sistem usodno zlomil. Ko se pričevalec domá nepopisno razveseli novega življenja, v bolnišnici vedno znova spoznava, da niso vse smrti enake. V knjigi Življenje v sivi coni pripoveduje tudi o sebi, svoji družini in svojevrstni življenjski filozofiji, ki temelji na nujnosti lenarjenja, odklopa, ko ne gre več. Predvsem pa sijajno opisuje takratno razpoloženje v Kliničnem centru z dramatičnimi zasuki s srečnimi in tragičnimi izidi daleč od oči javnosti. Pravi, da s knjigo dobro leto po vrhuncu krize ne želi z obsojanjem in teoretiziranjem prilivati olja na požar strasti, ki ga je zanetila epidemija, a se tudi ne umika v medlo relativiziranje. Nič mu ni tuje, za vse najde pravo, če je treba, tudi robato besedo. David Zupančič si rad pomaga s slikovitimi prispodobami in dovtipi, ko sproti pojasnjuje strokovne in žargonske izraze. Na primer, da so covidna urgenca in siva cona infekcijske klinike »nekakšne vice, kjer obravnavaš bolnike s sumom na covid, nimaš pa še izvida brisa«. Neizprosen pa je v sodbi, da je človeški dejavnik s stopnjevanjem nestrpnosti, gorečim nasprotovanjem stroki in neustavljivim širjenjem dezinformacij prispeval ogromen delež k problemu. »Javni napadi na zdravstveno osebje in epidemiologe so se stopnjevali sorazmerno s količino primerov covida. Kot da bi epidemija virusne pljučnice sprožila sočasno epidemijo jeze in sovraštva,« piše. In za to najde tudi kanček razumevanja, češ »človek, ki je dovolj prepričljivo potisnjen v kot, lahko sčasoma izgubi svojo človeškost«. Da je vse najtežje ostalo za zaprtimi vrati, je po besedah avtorja »absolutno zmagoslavje z vidika medicine in epidemiologije. Je pa žal navzven dalo ljudem občutek lažne varnosti.« Zupančičev sklep, da bo po impresivnem srečanju s prihodnostjo v medicinskem centru v teksaškem Houstonu, bolj podobnemu nakupovalnemu središču kot bolnišnici, raje ostal doma in se v službo še naprej vozil s kolesom, nazadnje tudi bralcu, ki je še pod vtisom ubesedenih srhljivih podob, prinese nekaj olajšanja.

Ocene Duše otoka

V majhni in skromni vaški skupnosti na Irskem, katere osišče sta pivnica in cerkev, se nenadoma prekine dolgoletno prijateljstvo. Colm, violinist in ljubiteljski skladatelj, sporoči preprostemu Pádraicu, da ga ne želi več videti, ob vsakem njegovem poskusu nadlegovanja pa si bo odrezal po en prst. To, kar sprva deluje kot bežen izbruh moške trme v okolju, v katerem ravno ne primanjkuje robustnežev, se začne stopnjevati v spiralo absurda. Kot je položaj na trenutke že smešen, je obenem tudi smrtno resen; priče smo globoki eksistencialni drami, v kateri si ljudje ne morejo kaj, da ne bi bili žrtve svojih lastnih značajev, pri čemer ni preproste zamejitve na krivce in žrtve. V novi celovečerni mojstrovini dramatika, scenarista in režiserja Martina McDonagha Duše otoka se srečamo s potujitvenim učinkom že v prvem prizoru, ki združi tipično bolgarsko ljudsko pesem in tipično zahodnoirsko priobalno pokrajino. Glasbo za film je prispeval Carter Burwell, ki sicer ni edina vez McDonagha z bratoma Coen; film namreč prežema podobno črnohumorno razpoloženje. Delo, v katerem posmeh ne prevlada nad sočutjem in razumevanjem vseh vpletenih, zelo posrečeno preigrava kar nekaj človeških grehov in zapovedi. V stranski vlogi se na nekonvencionalen način znajde tudi katoliški duhovnik, ob strani pa vse skupaj opazujeta macbetovska vešča in vaški idiot. Vse je nekako na robu karikature, a McDonagh lovi po tem robu kot avtorski virtuoz ravnotežje med komičnim in tragičnim, med nečimrnostjo in melanholijo, da pridejo na plan različne plasti človeških značajev. Celovečerec bi bil po vseh svojih sestavnih delih težko bolj irski, kot je, pri čemer smo priča prečudoviti, skoraj slikarski upodobitvi podeželja izpred natanko stoletja, naseljenega z ne tako idilično človeško skupnostjo. Hkrati pa je film s svojim minimalizmom težko bolj univerzalen. Dogaja se na podlagi državljanske vojne; med prijateljema, skoraj bratoma, ki stopnjujeta kljubovalnost in tih, samouničevalen, neracionalen spor do neslutenih razsežnosti. Dogaja se v brezperspektivnem okolju, iz katerega je težko izstopiti. V tem duhu je mogoče razumeti tudi konec filma, ki je glede na graditev napetosti izrazito frustrirajoč in nekatarzičen. A popolnoma smiseln in v resnici dobro poznan − v tem svetu sprava ni zares mogoča, v najboljšem primeru lahko privede do nekega stanja strpnosti, pa še ta pojem ima v svojem korenu trpljenje. Letos boste težko našli bolj Sloveniji na kožo pisan film, kot so to Duše otoka.

Ocene Ne misli, da bo kdaj mimo

Vsestranski glasbenik in skladatelj Tomaž Grom je po Komaj čakam, da prideš postregel še z drugim eksperimentalnim filmom. Ob njegovi zvočni spremljavi smo si ga lahko ogledali v dvorani Slovenske kinoteke. Tudi drugi naslov nakazuje na določen manko, hrepenenje predpostavlja odsotnost. Podobnosti pa se ne končajo pri poimenovanju, temveč gre za sledenje obliki in poetiki, ki ju je avtor zastavil že v prvencu. Tudi tokrat se srečamo s kolažem videoposnetkov iz vsakdanjega okolja, ki si sledijo v hitrem ritmu, pri čemer je bistvo njihovega učinka v intuitivni montaži. Posnetki, nastali s kamero, pritrjeno na dron, prikazujejo nekaj mesecev avtorjevega življenja. Gibljemo se po Berlinu, Ljubljani, morskih in podeželskih krajih, vmes zaidemo v Zagreb. Znotraj teh krajev pa vstopamo v javne in intimne prostore. Podobe se menjajo z veliko hitrostjo. Kamera privzema vlogo spomina. Kar vidimo na platnu, je dejansko strukturirano kot človeški spomin, le da manj pozabljivo in zato bolj neusmiljeno. S tem, ko tehnologija vstopi v proces pomnjenja, se ta potuji. Minevanje kot skrajno intimna izkušnja se spoji z zunanjim pogledom, v katerem je upravljavec drona izenačen z vsemi preostalimi gledalci. Osebnost spomina je iztrgana. To prinaša bolečino, istočasno pa zareza pomeni tudi določeno osvoboditev. Šele brezosebna tehnologija nas loči od strasti, strahov, upov in pričakovanj. Vsa ta teža je zdaj prenesena v digitalni svet in v splošno javnost. Grom skozi filmski medij še enkrat izvaja nekakšno samooperacijo. Istočasno pridobimo še nekaj. S tem, ko je spomin povnanjen, ko je subjektivna izkušnja objektivirana, se nam odpre čudež vsakdanjosti. Veličastna predstava naključij, pisanost sveta, njegova velika mašinerija, v katero je vpet minljivi človek, nas prav v sprejemanju s to minljivostjo spravi v stanje čuječnosti. Svet obstaja z nami in brez nas. Ko torej naslov pravi “ne misli, da bo minilo”, je v tem nekaj bolečega in čudovitega hkrati.  Prav takšno videnje vsakdanjosti, ustvarjanje potujitev, je značilno tudi za Gromovo glasbeno ustvarjanje, ki v veliki meri temelji na improvizaciji. Ko igra s svojim obrabljenim kontrabasom, ustvarja prostor za igro naključij, ki odpira pomembne uvide. Gromova spremljava filma je temeljila na ponavljajočem se sprožanju klavirskega šuma in nostalgičnem, pritajenem šumu vrtenja vinilne plošče. Avtor, ki se ukvarja tudi z glasbo za gledališče, je dobro izkoristil tudi sam prostor dvorane ter nam z različnimi zvoki na izjemno izostren in komaj zaznaven način sugeriral tudi iz drugih kotov. Če smo posvetili pozornost glasbi, smo opazili tudi določen ritem znotraj podob, ponavljajoči se vzorec montaže, ki se zarezuje v posneti čas.  S tem pa je film še na novi ravni postavil vprašanje razmerja med avtorstvom in doživetim časom. Kdo zmaga v igri življenja, film, njegov režiser ali gledalci? Morda pa sploh ne gre za zmagati, temveč za to, da skozi film razpremo nove možnosti izkušanja samih sebe. Drugi film Tomaža Groma, tako kot prvi, skozi umetniško igrivost razpre vedro in otožno filozofsko globino.

Ocene Tadej Golob: Koma

Piše: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Novo delo pisatelja Tadeja Goloba z naslovom Koma bi zvrstno lahko označili za kriminalni roman, vendar je vsebinsko in formalno še veliko več, lahko bi ga imeli tudi za družbenokritični roman in celo neke vrste mestni roman. Pisatelj opisuje koronski čas, piše o slovenski politični razklanosti in vlogi tedanje vodilne stranke ter navaja ulice, ceste in poslopja, kjer se vse skupaj dogaja. Prestolnica je opisana natančno in slikovito, tudi o njeni okolici in zdraviliškem kraju je mogoče izvedeti marsikaj zanimivega. Golobovo literarno delo je tudi literarizirana psihološka študija človeških nravi, poglabljanje v protagonistovo doživljanje in počutje po planinski nesreči, iskanje odrešilne bilke ter reševanje iz stiske in telesne ogroženosti po usodnem padcu. Izkušen alpinist Taras Birsa, antijunak zgrmi v prepad in komaj ostane živ. Ko se zbudi iz kome, se mu zazdi, da se je znašel v čisto novem in drugačnem svetu. To je čas epidemije, zapiranja in vsakršnega omejevanja. Ljudje so sprti, dogaja se marsikaj, česar prej ni bilo, policija med protesti uporabi vodni top in solzivec. Ozračje v času kužne bolezni je tesnobno in zadušljivo. Glavni lik višji inšpektor Taras Birsa delno ohranja svojo človeško podobo, znano iz prejšnjih Golobovih romanov in televizijske ekranizacije. Še vedno je temačen, vase zaprt, redkobeseden in trmast človek, zvest samemu sebi. »Tarasu so šli doslej debeluhi na živce. Pravzaprav so bili del širše množice, ki mu je šla na živce. Na slab dan so se ob debeluhih v njej znašli še kadilci, pijanci, razvajenci, verski blazneži, proticepilci, desničarji, levičarji in sredinski, pa vegani, homeopati, ljubitelji narodnozabavne glasbe, rapa, tehna, hiphopa, in kar je še tega, vsi nastopajoči v resničnostnih šovih oziroma vsi, ki so imeli kar koli opraviti z njimi, hipiji, starci, njegova generacija in mlajši, tisti, ki so ga vikali, in tisti, ki ga niso, cestni divjaki in mečkači …« Huda nesreča, zaradi katere ga je dalo zdravniško osebje za štirinajst dni v komo, povzroči nekatere spremembe njegove osebnosti in počutja. Sodelavci namigujejo, da je šele zdaj postal človek ali skoraj človek. Birsa se marsičesa ne spomni, hkrati pa marsikaj vidi bolj jasno in se čudi spremembam v družbi. Dogajanje je vse kaj drugega kot demokracija. Taras Birsa telesno zelo trpi in le počasi okreva, najbolj ogrožajoče pa je to, da je padec povzročil izbris tistega, kar se je dogajalo v preteklosti, tudi raziskovanja zločina. Sodelavka Tina Lanc, nekdanja Tarasova skrivna ljubica, ves čas išče stik z njim in skuša njegov spomin obuditi tako, da v tretji osebi napiše poseben dosje, literariziran zapisnik ali že skoraj roman o inšpektorjevi vlogi pri razkrinkavanju zapletenega kriminalističnega primera. Tinina pripoved je natisnjena v ležečem tisku in je neke vrste roman v romanu. Višji inšpektor lahko bere o sebi, marsikaj je še dodano in popestreno. V nesreči je izgubil veliko telesnih zmožnosti, okrepil in zbistril pa se je občutek za podrobnosti in medčloveške odnose. Telo je izdajalsko, Birsa se kar nekaj časa premika s hojico in pri tem občuti bolečine, težave mu povzroča tudi srbenje, a nemoč se postopoma spreminja v novo moč in vztrajnost. Morda je roman tudi neke vrste hvalnica življenja, vsekakor pa je obsežno, več kot štiristo strani dolgo delo velika umetnina, na videz realistično pisanje, napisano z veščo pisateljsko roko in v marsičem inovativno. Pisatelj seveda ohranja vse zahteve dobrega kriminalnega romana – od napetosti, nepredvidljivosti, iskanja materialnih dokazov in argumentov do sklepanja, pričakovanj in razkritja zločina. Kriminalistični in forenzični postopki ter spoznanja nevroznanosti o človekovem spominu so opisani poznavalsko in strokovno neoporečno. Tadej Golob je napisal moderni roman v najboljšem pomenu te besede, večplasten, zanimiv, vsebinsko vznemirljiv, jezikovno izbrušen in slogovno izbran. Marsikaj v njem je najbrž prepis realnosti in prikaz avtorjevih osebnih doživetij, toda to sploh ni poglavitno, kajti za velike umetnine velja, da so napisane tako, kot da se je vse, kar je v njih, v resnici zgodilo. Sodelavka Tina ohranja spomin na ljubezensko avanturo, življenjska sopotnica Alenka je sumničava, sodelavca sta svojeglava, vendar dobronamerna. Taras nekdanji mladi ljubici naravnost pove, da se je v partnerico Alenko znova zaljubil. Med njima že več kot dvajset let, ki sta jih preživela skupaj, vladata zavezništvo in prijateljstvo, po nesreči mu Alenka, s katero ni uradno zvezan, vsak trenutek stoji ob strani. Birsovi nadrejeni so samopašni in podrejeni vladajoči politiki ter pripravljeni prikriti dejstva o zločinu, ki govori sam zase in se je v resnici zgodil. Kritične besede so izrečene tudi na račun slovenskega sodstva. V romanu je mogoče prepoznati nekatere politike, osumljence in njihove žrtve. Za oprostitev obtoženca si na uličnem protestu glasno prizadevajo celo starši umorjenega moškega. Pisatelj Tadej Golob je zapisal, da se je Taras Birsa zbudil v nov svet in se znašel v kolektivni blaznosti. Veliko stvari mu jemlje vero v človeštvo, toda zaveda se, kako je kljub vsemu dragoceno, da je sploh še živ ter da lahko ostane in vztraja v tem kaotičnem svetu, kakršen koli pač je.

Neposredni prenos Mozartina 2 - Letni časi

Na drugem koncertu iz cikla Mozartine 2023 je nastopil leta 1982 v Rusiji rojeni Andrei Provotorov, ki ima za sabo bogato glasbeno delovanje, od leta 2014 pa je član Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, v katerem deluje kot namestnik koncertnega mojstra. V teh letih je Provotorov v Sloveniji aktiven tudi kot solist, za glasbeni arhiv RTV Slovenija pa je posnel tudi več redko izvajanih virtuoznih skladb. Rdeča nit koncerta so letni časi. Tako Benečana Vivaldija kot Argentinca Piazzollo je očarala menjava letnih časov in muzikalnost sprememb njihovega ritma. In prav to je navdušilo tudi glasbenike Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki se bodo skupaj z Andrejem Provotorovom vživeli v obe občutelji letnih časov in poslušalcem odprli nova obzorja z zanimivim zlitjem dveh svetov zvena in sloga.

Neposredni prenos Odkritja 26: Večer s skladateljico Lariso Vrhunc in Simfoniki RTV Slovenija

Cikel studijskih koncertov sodobne glasbe Odkritja 26, ki smo ga uvedli leta 2018, nadaljujemo z javnim snemanjem simfoničnega dela Tako tiho slovenske skladateljice Larise Vrhunc. Skladba, nastala za dojenčke in malčke v okviru projekta B-AIR, je zazvenela še v izvedbi za odrasle poslušalce, ki so lahko v svojem poslušanju odkrivali tudi prvinsko, "otroško" izkušanje tihih, nežnih, meditativnih zvokov. Po koncertu je sledil še pogovor s skladateljico.

Jazz Ars All Stars Adam Klemm banda

Visoki Arsov jubilej, 60 letnico delovanja, bodo obeležili številni vrhunski umetniški dogodki. Tako je na prvem letošnjem koncertu iz jazzovskega cikla Jazz Ars All Stars v Cukrarni nastopila zasedba, ki združuje madžarsko ljudsko glasbo z jazzom. ADAM KLEMM BANDA Adam Klemm (saksofon) Tomaž Gajšt (trobenta) Milan Stanisavljević (klavir) Nikola Matošič (kontrabas) Bruno Domiter (bobni) NASLOVI SKLADB 04:25 3 Stars (Adam Klemm) 12:45 Karl (Adam Klemm) 22:45 Jarhson (Adam Klemm) 34:15 Don't Wait (Adam Klemm) 41:50 Losing You Again (Adam Klemm) 49:35 Áhitat (Adam Klemm) 58:55 Bluzagen (Adam Klemm) 1:07:15 VEB Trabant (Adam Klemm) 1:11:30 Hot Coolen (Adam Klemm) EKIPA Tonski mojster/Sound Engineer: Mitja Krže Glasbeni producent/Music Producer: Tone Jurca Tonski asistenti/Sound assistents: Mitja Petkovšek, Miha Oblak, Damir Ibrahimkadić Video: Matjaž Šercelj, Gal Nagode Mojster ozvočenja/P.A. Engineer: Martin Lovšin Lučni mojster/Light Designer: Žan Rantaša JAZZ ARS ALL STARS Umetniški vodja/Artistic Director: Hugo Šekoranja Produkcija program Ars, Radio Slovenija, januar 2023

Jazz Ars All Stars Swingatan

Peter Ugrin - violina Marko Čepak Maki - kitara Marko Mozetič Mozo - kitara Zmago Štih - harmonika Nikola Matošić - kontrabas Člani zasedbe Swingatan so priznani jazzovski in klasični glasbeniki, ki delujejo tako doma kot v tujini. Izvajajo glasbo, ki so jo poimenovali kar "slovanski swing". Stilsko prepletajo swing, bossa novo, gipsy jazzovske standarde po vzora Djanga Reinhardta in Stephana Grappellija ter sodobno avtorsko glasbo. Njihov repertoar obsega vse od balad in klasičnih etud do virtuoznih tem, podžgan z neusmiljenim gipsy driveom.

Komorni studio Sopranistka Bernarda Bobro in harfistka Tina Žerdin

Pester in občuteno izbran spored predstavljata ugledni slovenski umetnici, ki živita in ustvarjata na Dunaju in nastopata po Avstriji in drugod po Evropi, kot izkušeni komorni glasbenici pa sodelujeta tudi na koncertih v Sloveniji: sopranistka Bernarda Bobro, solistka v uglednih opernih hišah po Evropi in tudi v Združenih državah Amerike ter uveljavljena koncertna solistka, in harfistka Tina Žerdin, ki koncertira solistično, v komornih zasedbah in kot solistka predvsem s slovenskimi in avstrijskimi orkestri.

Neposredni prenos Cvetje v jeseni. Poklon Urbanu Kodru | ARS IN DRAMA

V sodelovanju Programa Ars Radia Slovenija in SNG Drama Ljubljana je v sezoni 2022/23 nastal nov glasbeno-gledališki projekt Ars in Drama, ki ponuja večere vrhunskega jazza, šansonov in glasbe, tako ali drugače povezane z gledališčem. Drugi koncert cikla Ars in Drama z naslovom Cvetje v jeseni – poklon Urbanu Kodru je bil v nedeljo, 20. novembra, ob 20.00 na velikem odru ljubljanske Drame. Urban Koder (1928‒2019) sodi med velikane slovenske glasbe – kot jazzovski trobentač, skladatelj in dirigent. Širše občinstvo ga verjetno najbolj pozna kot avtorja glasbe za slovenski celovečerni film Cvetje v jeseni režiserja in scenarista Matjaža Klopčiča, čeprav je med drugim ustvaril tudi celo vrsto izvrstnih šansonov in glasbo za veliko gledaliških uprizoritev in filmov. Bil je tudi ustanovitelj legendarnega Ljubljanskega jazz ansambla, njegovo trobento lahko slišimo vsak večer v avizu oddaje Radia Slovenija Lahko noč otroci. Vokalni solisti: Silva Čušin Nuška Drašček Saša Tabaković Jurij Zrnec Band: Nejc Škofic (klavir) Primož Fleischman (saksofoni, flavta) Vid Žgajner (pozavna) Jošt Lampret (kontrabas) Aleš Rendla (bobni) Umetniški vodja: Žare Prinčič Urednik prenosa in vodja projekta: Hugo Šekoranja Ekipa Radia Slovenija: Tonski mojster: Grega Samar Glasbeni producent: Tona Jurca Mojster ozvočenja: Danilo Ženko Tonski asistenti: Miha Oblak, Liam Samsa Video prenos: Matjaž Šercelj, Gal Nagode Ekipa SNG Drama Ljubljana: Alain Frank, Slaviša Jovič, Jurij Alič, Roman Kozmos, Janez Nose, Tone Mikuž, Andrej Brancelj, Samo Kralj Posneto v SNG Drama Ljubljana, 20. november 2022 Copyright 2022 Program Ars, Radio Slovenija, RTV Slovenija

Ars Vincenc Gotthardt: Pod barvami na sliki (Arsova lastovka 2022)

Na 31. natečaju za najboljšo kratko zgodbo programa Ars Radia Slovenija je dobil nagrado Arsova lastovka Vincenc Gotthardt. Pod barvami na sliki je pretresljivo besedilo o staranju in spominu, ki se odvija v majhni vasi. Tretjeosebni pripovedovalec postavlja v središče zgodbo glavnega junaka, ki ob motivu starih vrat domačije, s katerih se lušči barva, vzpostavlja zamejen in približan pogled na izginevanje.

Neposredni prenos Zgodba nekega zapuščenega klavirja

"Klavir je orožje. Klavir ni inštrument, na katerega samo igraš in ga pospraviš v kovček. Je tudi pohištvo. Družinska srebrnina, ki se deduje." -Gregor Strniša Predstavitev prenovljenega koncertnega klavirja znamke Bösendorfer z neverjetno zgodovino in lastno zgodbo. Dogodek z naslovom Zgodba nekega zapuščenega klavirja je zasnoval režiser in scenarist Klemen Markovčič ob sodelovanju skladatelja, avtorja raziskav in glasbe Gregorja Strniše, pianista Klemna Golnerja in dramskega igralca Željka Hrsa.

Jazz Ars All Stars Tadej Tomšič Institution - Flying Start

Sedmi koncert cikla Jazz Ars All Stars predstavlja skupino enega najvidnejših slovenskih jazzistov, Tadej Tomšič Institution. Tadej je brezkompromisen saksofonist, skladatelj, aranžer in dirigent, visokih standardov pa ne opušča niti pri svojih številnih hobijih. Tako je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo svojo strast do hitrih jeklenih konjičkov povezal z glasbo. Nov avtorski projekt z naslovom "Flying Start" nam odkriva alternativne linije skozi ovinke, združuje hitrost v skupni igri, z drsenjem saksofona in poznim zaviranjem lovi čas najhitrejšega kroga. V svoj Institution je povabil bobnarja Žigo Kožarja, pianista Gregorja Ftičarja in basista Erika Čeboklija. Gospodje bodo pričarali napet večer na »Veliki nagradi« Cukrarne, če se malo pošalimo v terminologiji Formule 1. Pa še majhno presenečenje, gostja večera bo mojstrica tolkal, Petra Vidmar, tokrat na vidmarfonu.

Neposredni prenos Podelitev Cankarjeve nagrade 2022

Cankarjevo nagrado so pred leti na pobudo Slovenskega centra PEN skupaj ustanovili Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, kot donatorica jo podpira Občina Vrhnika in letos tudi Cankarjeva knjižnica Vrhnika. Gre za poklon velikemu slovenskemu književniku in hkrati priznanje za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku. Nagrajeno delo je lahko s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja – poezija, proza, drama, esejistika. Letos je žirija izmed več kot 30 knjig za najboljše tri izbrala pesniško zbirko To telo, pokončno Nine Dragičević, tri igre za punce Simone Semenič in roman Zvezdna karta Dušana Šarotarja.

Jazz Ars All Stars Moonlight Sky

Zasedbo Moonlight Sky sestavljajo Miha Petric (kitara), Jan Sever (klaviature), Janez Moder (bas) in Žiga Kožar (bobni). Glasbeniki so tudi skladatelji in aranžerji, njihov glasbeni okus izvira iz jazza, rocka, bluesa in glasbe z Balkanskega polotoka. Svobodo jazza koristijo za povezovanje z drugimi glasbenimi žanri, katere predstavljajo z živahno energijo in ljubeznijo do kompleksnejših ritmičnih in melodičnih elementov jazz sloga, s končnim namenom nastanka te prepletene, fusion glasbe. Moonlight Sky Miha petric – kitare Jan Sever – klaviature Janez Moder – bas Žiga Kožar – bobni Erna Krošelj – management, design Ekipa Radia Slovenija Glasbeni producent: Tone Jurca Tonski mojster: Matjaž Mastnak Tonski mojster ozvočenja: Jure Matoz Vodja reportažnega avta: Dragan Petkovšek Tonska asistenta: Matjaž šercelj in Gal Nagode Video: Jernej Pogačnik in Blaž Kumše Luč: Kristina Kokalj Ekipa Cukrarna Bar Lira Jurkovič Monika Weiss Nina Hudej Nina Kodrič Barbara Rajgelj Produkcija Program Ars Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Urednik za glasbo: Gregor Pirš Urednik za jazz: Hugo Šekoranja

Odprta knjiga na radiu Drago Jančar: To noč sem jo videl 22/24

»...To noč sem jo videl je mojstrsko zasnovan roman, napisan v izčiščenem slogu, z veliko mero posluha za jezikovno karakterizacijo prvoosebnih pripovedovalcev ter skrbi za detajle. Skozi petero perspektiv se počasi kakor mozaik sestavlja poslednja noč zakoncev Zarnik, vrhunec pa prinese izpoved partizana Jeranka, zadnjega po vrsti, ki tragični konec podkrepi s sanjskimi, skoraj nadrealističnimi prividi o tem, kar naj bi se v resnici zgodilo. Čeprav je Veronika središče pripovedi in gonilna sila fabule, sama nikoli ne spregovori – o njej v njenem imenu vedno pripovedujejo drugi. Takšna prisotnost v odsotnosti deluje kot potujitveni efekt, ki okrog junakinje splete avro polresničnosti, kar v zgodbo vnaša pridih sanjske neizogibnosti, ob tem pa prepričljivo vzpostavi odnos posameznega pripovedovalca do Veronike in individualnost njegovega glasu...« (Ana Geršak, S knjižnega trga) Interpret: Branko Jordan Režiser: Klemen Markovčič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarka: Suzana Köstner Mojstra zvoka: Urban Gruden, Smiljan Greif Produkcija Uredništvo igranega programa in ZKP RTV Slovenija. Posneto v studih Radia Slovenija v oktobru 2022.

Kdo smo? Koliščarji na Ljubljanskem barju

Ljubljansko barje je bilo pred tisočletji veliko predalpsko jezero. Na njegovem obrobju so tedaj nastajala kolišča kot varna in funkcionalna bivališča tedanjih ljudi - koliščarjev. V tokratni epizodi oddaje Kdo smo nas je zanimalo, kdo so bili in kako so živeli.

Oder Sebastijan Horvat: "Brecht pripelje konflikt in gledalca prisili v odločitev."

Tokratni gost oddaje je večkrat nagrajeni režiser, ki je režiral domala v vseh slovenskih gledališčih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo kot redni profesor poučuje na katedri za gledališko in radijsko režijo, pred kratkim pa je na odrske deske postavil predstavo Strah in beda Tretjega rajha, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma. O večni aktualnosti Brechtovega gledališkega sveta, nočni mori sedanjika, poziciji realnega v teatru in dramaturgiji prevare, smo v živo v studiu 3. programa - programa Ars, govorili z režiserjem Sebastijanom Horvatom.

Jazz session Nina Simone - Koncert 1988

Da bi preživela, je začela igrati klavir po nočnih klubih. Prevzela je umetniško ime – Nina Simone – in poleg igranja začela tudi peti.

Neposredni prenos Proslava Svet se je nagnil naprej ob Prešernovem dnevu

Matjaž Farič, režiser, koreograf, scenarist in avtor animacije za proslavo, je v središče prireditve postavil vprašanje odnosa med umetnikom in njegovim okoljem. Lotil se ga bo prek poezije Srečka Kosovela, Anje Zag Golob in Franceta Prešerna, glasbe Dua Silence, slik Marka Jakšeta itn. V ospredju slovesne prireditve pa so seveda Prešernovi lavreati, nagrajenca za življenjsko delo Ema Kugler in Herman Gvardjančič ter nagrajenci Prešernovega sklada Dušan Jelinčič, Drago Ivanuša, Aleksander Gadžijev, Nikolaj Beer, Matevž Luzar in arhitekturni atelje Medprostor.

Glasbena jutranjica Glasbena jutranjica, 3. del

Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.

Literarna matineja Kitajski miti in legende

Pred davnimi leti je velikan Pangu ločil nebo in zemljo. Narazen ju je tiščal vsaj osemnajst tisoč let. In nekega dne se je na zemljo spustila boginja Nüwa in iz gline ustvarila ljudi. Tako kitajska mitologija, podrobneje pa jo lahko spoznamo v knjigi Kitajski miti in legende. Knjiga, izdala jo je Miš založba, je delo slovenskih avtoric Tine llgo, Mojce Seljak, Katje Simončič in Tjaše Vilotič, prinaša pa njihove predelave 32-ih tradicionalnih kitajskih mitov in legend. Izbrale, prevedle in zapisale so jih po natančnem študijskem pretresu različnih virov, podajajo pa jih v obliki, ki nagovarja najrazličnejše starostne skupine bralcev. Posebnost knjige so bogate ilustracije, ki spremljajo zgodbe mitoloških in legendarnih bitij iz kitajske kulture in jih nazorno približajo bralcu. Podpisujejo jih Peter Škerl, Marta Bartolj, Anka Kočevar, Jure Engelsberger, Jaka Vukotič, Polona Lovšin, Liana Saje Wang in Huiqin Wang. Gostimo avtorico dr. Tino Ilgo in urednico knjige dr. Tino Bilban.

Ars Poklon nagrajencu: Pianist Alexander Gadjiev

Nagrajenec Prešernovega sklada 2023 za umetniške dosežke zadnjih treh let V krajši portretni oddaji predstavljamo nagrajenca Prešernovega sklada leta 2023: pianista Alexandra Gadjieva iz Gorice, ki je prejemnik nagrade Prešernovega sklada za izjemne umetniške dosežke v zadnjih treh letih, in sicer za solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov na domačih in tujih odrih. S solističnega koncerta na Festivalu Maribor 2022 bomo predstavili Polonezo-fantazijo v As-duru, op 61, in improvizacijski Preludij v cis-molu, op. 45, Frédérica Chopina, s 5. Zimskega Festivala Ljubljana 2022 pa bomo predvajali prvi stavek Chopinovega Koncerta za klavir in orkester št. 2 v f-molu, op. 21, ki ga je Alexander Gadjiev izvedel s člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod taktirko dirigenta Ricarda Castra. V oddaji urednice Tjaše Krajnc poslušajte tudi pogovor z umetnikom.

Skladatelj tedna Heinrich Ignaz Franz von Biber (2)

V ciklu "Skladatelj tedna" se tokrat posvečamo avstrijskemu baročnemu skladatelju češkega rodu Heinrichu Ignazu Franzu von Bibru. Poslušali bomo "Kyrie" in "Credo" iz njegove "Maše v B-duru", potem pa še skladbo "Battalia v D-duru" in Schmelzerjevo priredbo na Bibrovo deseto sonato iz cikla "Rožnovenskih sonat".

Ars 60 Drago Jančar: Program Ars je enciklopedija znanja in umetnosti

Naši gostje in znane osebnosti ob jubilejni 60-letnici Programa Ars.

Lirični utrinek France Prešeren: Čez tebe več ne bo, sovražna sreča ...

V Prešernovih Poezijah bomo sicer večkrat naleteli na pojem sreča, a je pozabljena daleč v domači vasi, pozneje pa večinoma zanikana, sovražna. V zadnjem izmed šestih Sonetov nesreče se je pesnik s tem sprijaznil, utrujen je ne pričakuje več. Interpret: Vinko Möderndorfer Posneto februarja 2009.