Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če zapustite stran, se bo predvajanje prekinilo. Izberite:
Glasbeno uredništvo Programa Ars Radia Slovenija letošnjo jesen že drugič pripravlja ciklus orgelskih koncertov Obiski kraljice v živo, poimenovanih po oddaji Obiski kraljice, ki je na sporedu ob nedeljah zvečer.
Na slovesni prireditvi, ki bo potekala na Gospodarskem razstavišču v okviru 38. izvedbe Slovenskega knjižnega sejma, bosta podeljeni pomembni priznanji za področje leposlovnega ustvarjanja, in sicer nagrada za najboljši literarni knjižni prvenec, podeljuje jo Društvo slovenskih pisateljev, in nagrada Radojke Vrančič, priznanje za mladega prevajalca, ki ga podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Prejemnik nagrade za najboljši knjižni prvenec leta je Pino Pograjc za knjigo poezije Trgetanje (Literarno društvo IA), nagrado Radojke Vrančič pa letos prejme Živa Čebulj za prevod izbrane poezije egiptovsko-francoske pisateljice Andrée Chedid Ubesediti pesem (Književno društvo Hiša poezije). Prireditev, na kateri se bosta nagrajenca predstavila z izbranimi pesmimi iz knjig in v pogovoru, spremljamo v neposrednem prenosu. Pri njeni obliki in izvedbi sodelujejo Društvo slovenskih pisateljev, Društvo slovenskih književnih prevajalcev in program Ars.
Nora Helmer, posameznica, ki se je iz moževe (in še prej očetove) lepe lutke z natančno določeno vlogo v družini in družbi prebudila v samozavestno žensko, ki zahteva enakopraven položaj v zakonu, je prav gotovo ena izmed »žensk na odru sveta«, kot je naslov tematskega sklopa za maturitetni esej 2023. Osrednje poudarke drame je za literarni večer pripravil Andrej Koritnik, profesor slovenščine na ljubljanski gimnaziji Vič. Literarni večer bo v živo izveden na 38. Slovenskem knjižnem sejmu, sledil pa mu bo pogovor o Nori z dijaki, ki ga bo vodil urednik oddaje Vlado Motnikar. Režiserka: Saška Rakef PerkoIgralci: Tjaša Železnik, Matej Puc, Sabina Kogovšek in Željko Hrs
Globina poezije Gregorja Strniše in več kot sugestivna glasba dua Silence oziroma Borisa Benka in Primoža Hladnika do skrajnosti človeško spregovorita o skupnem svetu dveh svetov ljudi. Zdi se, da smo si na moč enaki, pa čeprav so nekatere od nas označili za ljudi s "posebnimi potrebami". Igra je nastala po istoimenskem gledališkem koncertu v zasnovi režiserja Matjaža Pograjca v sezoni 2017/2018.
Tonski mojstri: Miran Kazafura, Miro Prljača, Urban Gruden, Sonja Strenar; korepetitor in vodja snemanj: Diego Barrios Ross; režiser radijske izvedbe: Klemen Markovčič.
Igralci in pevci – Atifa Džaferović, Urška Gorše, Borko Horvat, Sabina Hudorovac, Nika Ivančić, Klara Kastelec, Tatjana Konte, Tine Jorgačevski, Andreja Lazar, Zdravko Kosič, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Jurica Marčec, Ivan Peternelj, Blaž Šef, Blaž Pirman, Eva Pirnat, Peter Prokofjev in Eva Troha.
Koprodukcija Radia Slovenija, Slovenskega mladinskega gledališča in CUDV Dolfke Boštjančič iz Drage pri Igu.
Posneto v studiih Radia Slovenija maja, junija in avgusta 2018.
Drugi koncert iz cikla Ars in Drama je postregel z večerom šansonov izpod peresa Urbana Kodra in v izvedbi pevcev in igralcev Silve Čušin, Nuške Drašček, Saše Tabakovića in Jurija Zrneca. V spremljevalni zasedbi so zaigrali Primož Fleischman (saksofoni, flavta), (Vid Žgajner (pozavna), Nejc Škofic (klavir, klaviature), Jošt Lampret (kontrabas) in Aleš Rendla (bobni). Umetniško vidstvo in priredbe: Žare Prinčič.
Celovečerni dokumentarec Mirana Zupaniča Sarajevo safari je kmalu po svetovni premieri na festivalu Aljazeera Balkans Doc septembra v Sarajevu sprožil silovito javno razpravo, zaradi občutljive teme pa tudi sodne postopke: na eni strani proti režiserju in na drugi proti neznanim storilcem prikritih zločinov, ki jih film razkriva. Slovenski gledalci so si ga že lahko ogledali na mariborskem festivalu Docudok, Festivalu slovenskega filma in v Art kino mreži po Sloveniji. Nastal je pod okriljem slovenske produkcijske hiše Arsmedia v koprodukciji s televizijo Aljazeera Balkans. Dokumentarec spregovori o doslej malo znanem in neraziskanem »lovu na ljudi« v času obleganja bosanske prestolnice. Poleg srbskih ostrostrelcev in drugih plačancev so s srbskih položajev na Sarajevčane, kot razkriva film, streljali še nekateri tujci, za kar so plačevali. Sprevrženo početje je dobilo svoje ime: sarajevski safari, ki je filmu dal naslov. V filmu režiserja in scenarista Mirana Zupaniča o zločinih spregovorita nekdanja obveščevalca. Prvi je Slovenec, ki je v času vojne po svojih navedbah delal za eno ameriških agencij, drugi je upokojeni brigadir Armade BIH Edin Subašić, ki je tedaj delal kot analitik bosanske vojaške obveščevalne službe. Edin Subašić v filmu spregovori nezakrit, s polno identiteto, saj je, kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, prepričan, da si javnost zasluži izvedeti, kaj se je v Sarajevu dogajalo med vojno, po drugi strani pa si želi razkritja, kdo so bili zločinci, ki so plačevali za ubijanje civilistov. Čeprav je od tragičnih dogodkov minilo skoraj 30 let, bi razkritje storilcev, kot verjame Subašić, pomenilo nekakšno zadoščenje za vojne žrtve in njihove bližnje. Edina Subašića sem pred projekcijo na Festivalu slovenskega filma Portorož povabil pred mikrofon in ga vprašal, ali je imel kakšne zadržke, da spregovori o sarajevskem safariju. Foto: Arsmedia.
Glasbeno uredništvo Programa Ars Radia Slovenija letošnjo jesen že drugič pripravlja ciklus orgelskih koncertov Obiski kraljice v živo, poimenovanih po oddaji Obiski kraljice, ki je na sporedu ob nedeljah zvečer.
Na slovesni prireditvi, ki bo potekala na Gospodarskem razstavišču v okviru 38. izvedbe Slovenskega knjižnega sejma, bosta podeljeni pomembni priznanji za področje leposlovnega ustvarjanja, in sicer nagrada za najboljši literarni knjižni prvenec, podeljuje jo Društvo slovenskih pisateljev, in nagrada Radojke Vrančič, priznanje za mladega prevajalca, ki ga podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Prejemnik nagrade za najboljši knjižni prvenec leta je Pino Pograjc za knjigo poezije Trgetanje (Literarno društvo IA), nagrado Radojke Vrančič pa letos prejme Živa Čebulj za prevod izbrane poezije egiptovsko-francoske pisateljice Andrée Chedid Ubesediti pesem (Književno društvo Hiša poezije). Prireditev, na kateri se bosta nagrajenca predstavila z izbranimi pesmimi iz knjig in v pogovoru, spremljamo v neposrednem prenosu. Pri njeni obliki in izvedbi sodelujejo Društvo slovenskih pisateljev, Društvo slovenskih književnih prevajalcev in program Ars.
Nora Helmer, posameznica, ki se je iz moževe (in še prej očetove) lepe lutke z natančno določeno vlogo v družini in družbi prebudila v samozavestno žensko, ki zahteva enakopraven položaj v zakonu, je prav gotovo ena izmed »žensk na odru sveta«, kot je naslov tematskega sklopa za maturitetni esej 2023. Osrednje poudarke drame je za literarni večer pripravil Andrej Koritnik, profesor slovenščine na ljubljanski gimnaziji Vič. Literarni večer bo v živo izveden na 38. Slovenskem knjižnem sejmu, sledil pa mu bo pogovor o Nori z dijaki, ki ga bo vodil urednik oddaje Vlado Motnikar. Režiserka: Saška Rakef PerkoIgralci: Tjaša Železnik, Matej Puc, Sabina Kogovšek in Željko Hrs
Globina poezije Gregorja Strniše in več kot sugestivna glasba dua Silence oziroma Borisa Benka in Primoža Hladnika do skrajnosti človeško spregovorita o skupnem svetu dveh svetov ljudi. Zdi se, da smo si na moč enaki, pa čeprav so nekatere od nas označili za ljudi s "posebnimi potrebami". Igra je nastala po istoimenskem gledališkem koncertu v zasnovi režiserja Matjaža Pograjca v sezoni 2017/2018.
Tonski mojstri: Miran Kazafura, Miro Prljača, Urban Gruden, Sonja Strenar; korepetitor in vodja snemanj: Diego Barrios Ross; režiser radijske izvedbe: Klemen Markovčič.
Igralci in pevci – Atifa Džaferović, Urška Gorše, Borko Horvat, Sabina Hudorovac, Nika Ivančić, Klara Kastelec, Tatjana Konte, Tine Jorgačevski, Andreja Lazar, Zdravko Kosič, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Jurica Marčec, Ivan Peternelj, Blaž Šef, Blaž Pirman, Eva Pirnat, Peter Prokofjev in Eva Troha.
Koprodukcija Radia Slovenija, Slovenskega mladinskega gledališča in CUDV Dolfke Boštjančič iz Drage pri Igu.
Posneto v studiih Radia Slovenija maja, junija in avgusta 2018.
Drugi koncert iz cikla Ars in Drama je postregel z večerom šansonov izpod peresa Urbana Kodra in v izvedbi pevcev in igralcev Silve Čušin, Nuške Drašček, Saše Tabakovića in Jurija Zrneca. V spremljevalni zasedbi so zaigrali Primož Fleischman (saksofoni, flavta), (Vid Žgajner (pozavna), Nejc Škofic (klavir, klaviature), Jošt Lampret (kontrabas) in Aleš Rendla (bobni). Umetniško vidstvo in priredbe: Žare Prinčič.
Celovečerni dokumentarec Mirana Zupaniča Sarajevo safari je kmalu po svetovni premieri na festivalu Aljazeera Balkans Doc septembra v Sarajevu sprožil silovito javno razpravo, zaradi občutljive teme pa tudi sodne postopke: na eni strani proti režiserju in na drugi proti neznanim storilcem prikritih zločinov, ki jih film razkriva. Slovenski gledalci so si ga že lahko ogledali na mariborskem festivalu Docudok, Festivalu slovenskega filma in v Art kino mreži po Sloveniji. Nastal je pod okriljem slovenske produkcijske hiše Arsmedia v koprodukciji s televizijo Aljazeera Balkans. Dokumentarec spregovori o doslej malo znanem in neraziskanem »lovu na ljudi« v času obleganja bosanske prestolnice. Poleg srbskih ostrostrelcev in drugih plačancev so s srbskih položajev na Sarajevčane, kot razkriva film, streljali še nekateri tujci, za kar so plačevali. Sprevrženo početje je dobilo svoje ime: sarajevski safari, ki je filmu dal naslov. V filmu režiserja in scenarista Mirana Zupaniča o zločinih spregovorita nekdanja obveščevalca. Prvi je Slovenec, ki je v času vojne po svojih navedbah delal za eno ameriških agencij, drugi je upokojeni brigadir Armade BIH Edin Subašić, ki je tedaj delal kot analitik bosanske vojaške obveščevalne službe. Edin Subašić v filmu spregovori nezakrit, s polno identiteto, saj je, kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, prepričan, da si javnost zasluži izvedeti, kaj se je v Sarajevu dogajalo med vojno, po drugi strani pa si želi razkritja, kdo so bili zločinci, ki so plačevali za ubijanje civilistov. Čeprav je od tragičnih dogodkov minilo skoraj 30 let, bi razkritje storilcev, kot verjame Subašić, pomenilo nekakšno zadoščenje za vojne žrtve in njihove bližnje. Edina Subašića sem pred projekcijo na Festivalu slovenskega filma Portorož povabil pred mikrofon in ga vprašal, ali je imel kakšne zadržke, da spregovori o sarajevskem safariju. Foto: Arsmedia.
Bralke in bralci so izbrali: naj knjiga leta je Življenje v sivi coni mladega zdravnika Davida Zupančiča. Izšla je pri Mladinski knjigi. Za veliko nagrado na 38. Slovenskem knjižnem sejmu se je potegovalo deset naslovov, a je specializant infektologije, ki v svojem prvencu neposredno in humorno osvetljuje krizni čas covida, pometel s konkurenco. Med 4000 glasovi so mu jih bralke in bralci namenili kar 40 odstotkov. Kritično in humorno gresta dobro skupaj in to se je kot zmagovalna kombinacija izkazalo pri vplivnežu Davidu Zupančiču, ki ga številni poznajo že z Instagram profila Ministry for wtf. Ponudil je osebni vpogled v borbe in stiske medicinskega osebja v času pandemije in to pozneje prelil še v knjigo – če gre na družbenih omrežjih vse hitro mimo, v knjigi ostane. In ta je postala uspešnica – že v prvi uri po izdaji so prodali 70 izvodov. V Življenju v sivi coni nas Zupančič sooči s težavami v zdravstvenem sistemu, z odgovornostjo svojcev in zdravnikov ob umirajočih, pa z duševnimi stiskami, tudi sam se je boril z tesnobo in nespečnostjo. Izgoreli smo in ne pustimo si počivati, kaj šele lenariti, pravi. Foto: Mladinska knjiga
Vabimo k poslušanju neposrednega prenosa koncerta iz ljubljanske Cukrarne iz cikla Jazz Ars All Stars. Nastopila bo zasedba Home Run: Lenart Krečič (saksofon), Marko Črnčec (hammond orgle), Teo Collori (kitara) in Gašper Bertoncelj (bobni).
V portoroškem Avditoriju se danes začenjajo 39. Piranski dnevi arhitekture. Letošnja tema mednarodne arhitekturne konference, ki poteka pod pokroviteljstvom ministrice za kulturo doktorice Aste Vrečko, je Iskrena arhitektura.
Gospa Bovary, slovita zgodba francoskega pisatelja Gustava Flauberta o razočarani podeželski poročeni ženski, ki hrepeni po ljubezni, strasti in pozornosti bo jutri v baletni izvedbi zaživela na odru SNG Maribor. Predstavo je koreografinja in režiserka Valentina Turcu postavila s svojo stalno ustvarjalno ekipo – kostumografom Alanom Hraniteljem, scenografom Markom Japljem in oblikovalcem luči Aleksandrom Čavlekom. Delo je sicer premierno zaživelo junija letos v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu, po uspešni zagrebški praizvedbi pa ji sledi slovenska, v izvedbi mariborskega baletnega ansambla. (foto: Madame Bovary © Tiberiu Marta / SNG Maribor)
Bonjour le jour so besede, ki jih vsako jutro izreče mali Martin, dveletni sin Tereze Kozinc in Klavdija Slubana, in tako pozdravi nov dan. Prav on je bil glavni povod za tokratni prvi skupni projekt dveh priznanih fotografov. Tereza Kozinc in Klavdij Sluban sta obdobje pandemije in zaprtja v domove izkoristila za ustvarjanje. Kot sta povedala, je bilo to eno najlepših obdobij njunega življenja. Klavdij Sluban je bil prvič v življenju tako dolgo na istem kraju. Statičnost se je izkazala za blagodejno. V tem času sta doživela tudi rojstvo sina in prvo leto njegovega življenja. V fotografski objektiv sta vsak dan lovila transformacijo, ki jo doživlja par, ko se iz dvojine rojeva v množino. Nastale fotografije predstavljata v Mali galeriji Cankarjevega doma na razstavi z naslovom Bonjour le jour; to v francoščini pomeni Dober dan, dan. Foto: Klavdij Sluban
Po slovenski premieri na nedavno končanem Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe si gledalci in gledalke na rednem sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže po Sloveniji lahko ogledajo celovečerni igrani prvenec režiserke Sare Kern. V Avstraliji živeča slovenska režiserka je film postavila v svojo novo domovino in ga oblikovala dvojezično: v igralsko zasedbo je poleg angleško govorečih igralk povabila igralca Gregorja Bakoviča in slovensko izseljenko v Avstraliji. Loti Kovačič je bila za vlogo Moje nagrajena z vesno za najboljšo igro na 25. Festivalu slovenskega filma Portorož, Sara Kern pa z vesno za najboljšo režijo. Med presežki domače filmske letine, ki jo Festival slovenskega filma nagrajuje z vesnami – nagradami, poimenovani po naslovni junakinji filma – najdemo še eno Vesno. V filmu režiserke in scenaristke Sare Kern ena od sester nosi njeno ime. Dvajsetletna Vesna skupaj s slovenskim očetom (skrušeno ga igra Gregor Bakovič) in sestro Mojo [Mójo] živi v predmestju Melbourna. Noseča je in ne ve, kaj bi s tem: raje kadi, piše in recitira slam poezijo. Avstralska igralka Mackenzie Mazur v filmu bere svojo poezijo, kar močnim verzom, ki jih slišimo, daje dodatno težo. Videti je, da Vesni družina pri nepričakovanem dogodku ni v pomoč; prezaposlena je z zamolklo žalostjo, ki še ni našla načina, kako naj privre na svet. Družino je pred kratkim, kot izvemo kmalu, doletel drugi nepričakovan dogodek, drugi fokus filma. Mati je doživela prometno nesrečo in v njej izgubila življenje. Je šlo za nesrečo, morda za dejanje iz obupa, to je vprašanje, ki pekli družino. Eno življenje je ugasnilo, na vrata trka novo in oba dogodka pripadata temeljnim življenjskim stvarem, ki nam – pa naj si še tako domišljamo, kako smo pripravljeni nanje – spodmaknejo tla pod nogami. Poleg smrti in rojstva je Sara Kern v svoj prvenec vpletla tretji poudarek: prijateljstvo med sestrama – sestrstvo. Desetletna Moja prezgodaj prevzame breme odgovornosti v družini, ki beži pred njo. In to sta dve plati tako življenja kot filma, Vesna in Moja.
S slavnostnim odprtjem v Festivalni dvorani v Ljubljani, na katerem so podelili Schwentnerjevo nagrado, začel 38. slovenski knjižni sejem. Danes dopoldan pa so sejem na Gospodarskem razstavišču, kjer bo potekal do prihajajoče nedelje, odprli še za širšo javnost. Letos bo sejem s sloganom Berem svet prvič potekal hibridno – v živo in na spletu, kjer bo trajal teden dni dlje. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.; izrez fotografije
V obdobju epidemije covida 19 smo redno spremljali priporočila Alojza Ihana, mikrobiologa in imunologa, ki pa je tudi nagrajevan pesnik, pisatelj in esejist. Epidemije se je zdaj lotil v dveh knjigah: človeška občutja in odzive je izrazil v romanu Karantena, tik pred izidom pa je tudi knjiga Skupinska slika z epidemijo, v kateri so zbrane kolumne iz časnika Delo. Za obe knjigi je poskrbela založba Beletrina. Foto: založba Beletrina, izrez fotografije
"Iskren, lep in sočuten film o zelo pomembni temi – samomoru, o kateri se kot družba premalokrat pogovarjamo,« je žirija zapisala v utemeljitvi glavne Liffove nagrade in dodala: »Film odlikujejo natančna režija, izjemna igra in fotografija. Prvenec nam bo ostal v spominu in napoveduje zanimive prihodnje režiserjeve filme«. Režiser Juraj Lerotić je v filmu zaigral v vlogi samega sebe, ki želi bratu (igra ga Goran Marković) pomagati; se po poskusu samomora z njim zbližati. Odločitev, da prevzame vlogo v filmu, je režiser sprejel na vajah z igralci. Producenti so dali zeleno luč in stopil je nazaj »v svoje čevlje«, kar pa je bilo težko, je povedal v pogovoru za Radio Slovenija.
Drugi koncert iz cikla Ars in Drama z naslovom "Cvetje v jeseni - Poklon Urbanu Kodru" bo ponudil tisto najboljše, kar premoreta obe naši hiši, ljubljanska Drama in Program Ars – vrhunske glasbenike, pevce in igralce ter prestižen, zgodovinski ambient. Rdeča nit večera bo glasba velikana, ki se je z zlatimi črkami zapisal v zgodovino slovenskega jazza, filma, gledališča in šansona. Koder je bil trobentač, ustanovitelj legendarne zasedbe Ljubljanski jazz ansambel in komponist. Pisal je za film, gledališče, klasično glasbo, jazz in šansone.
V Drami Slovenskega narodnega gledališča Maribor je v predstavi Samo ne se ustavit! režiser Primož Ekart na oder postavil neke vrste sodobni resničnostni šov. Predstava je priredba romana Horacea McCoya Tudi konje streljajo, mar ne? iz leta 1935, po njem pa je bil leta 1969 posnet tudi film z Jane Fonda v glavni vlogi, ki je postal svetovna uspešnica. Roman govori o plesnem maratonu, na katerem se plesalci v iskanju preživetja, plačane službe, boljšega življenja, tudi slave, izčrpavajo do smrti, in je postavljen v 30-leta prejšnjega stoletja, v čas velike ekonomske krize in brezposelnosti. Avtorica slovenske drame Simona Hamer in režiser Primož Ekart pa sta gledališko pripoved umestila v današnji čas, kjer sodobni kapitalizem znova poraja krize, brezposelnost, izkoriščanje prekarnih in drugih delavcev, ki se pehajo za boljše življenje. Foto: Drama SNG Maribor
Ob aprilskem odprtju letošnjega beneškega umetnostnega bienala smo v pogovoru s kuratorko Cecilio Alemani predstavili koncept, okrog katerega je zasnovala osrednjo razstavo. Pred skorajšnjim zaključkom bienala pa vas popeljemo še na krajši sprehod med nacionalne paviljone. Foto: Wikipedia
V ospredju današnjih kulturnih novic bo balet Gospa Bovary v SNG Maribor. Po zgodbi Gustava Flauberta jo je režirala Valentina Turcu, s svojo stalno ustvarjalno ekipo – kostumografom Alanom Hraniteljem, scenografom Markom Japljem in oblikovalcem luči Aleksandrom Čavlekom. Baletno predstavo bo obarvala glasba Frédérica Chopina in Philipa Glassa. Predstavili bomo tudi drevišnjo geolokacijsko zvočno razstavo Philomela Karmine Šilec, ki je nastala v sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Maribor in Kulturno četrtjo Minoriti. Ustavili se bomo še v Piranu na tamkajšnjih Dnevih arhitekture, ter v Ljubljani na 38. Slovenskem knjižnem sejmu, ki ga je obiskal belgijski pisatelj Bart Moeyaert. (foto: Madame Bovary © Tiberiu Marta / SNG Maribor)
Pred mikrofon smo povabili režiserja velikega zmagovalca letošnjega Liffa, v Nemčiji rojenega Juraja Lerotića, čigar film Varen kraj je prejel vodomca. Film pogumno odpira vprašanja o duševnem zdravju in tabuju samomora. Oglasila sta se nam tudi Sara Kern in Lev Predan Kowarski, režiserka in direktor fotografije slovensko-avstralske koprodukcije Moja Vesna, ki je v Portorožu prejel vesni za najboljšo režijo in najboljšo igralko. Ocenjujemo pa tudi filme, ki jih v teh dneh vrtijo v kinu – med drugim Črni panter: Wakanda za vedno in Trikotnik žalosti – ter napovedujemo 19. Animateko, ki se začne prihodnji teden.
Slovenska raziskovalka prejela sredstva Evropskega raziskovalnega sklada, da nenavadne simetrije iz področja čiste teorije pripelje v domet praktične zaznave.
Avtorica, ki je za svoje delo prejela številna priznanja in nagrade, je bila letos častna gostja na festivalu Dnevi poezije in vina. Ob tej priložnosti je pri nas izšel izbor njenega pesniškega ustvarjanja z naslovom Kamnolom duš (izbrala in prevedla Kristina Kočan, Beletrina, 2022). V svojih pesmih Carolyn Forché spodkopava slogovne postopke in se v njih deklarira kot pričevalka zgodovine, zato je ena od glavnih komponent njene poezije moč spomina. Čeprav njen pesniški opus – napisala je tudi knjigo spominov Kar ste slišali, je res – ni obsežen, velja za eno najvidnejših imen sodobne ameriške poezije. O njej je med drugim razmišljala tudi v pričujočem pogovoru. Foto: Gregor Podlogar
Fotografa Tereza Kozinc in Klavdij Sluban sta čas pandemije in zaprtja v svoje domove izkoristila za ustvarjanje. Kot sta povedala, je bilo to eno najlepših obdobij njunega življenja. V tem času sta doživela tudi rojstvo svojega sina in prvo leto njegovega življenja. V fotografski objektiv sta vsakodnevno lovila preobrazbo svoje družine. Fotografije sta razstavila v Mali galeriji Cankarjevega doma in jih naslovila Bonjour le jour, kar v francoščini pomeni Dober dan, dan. Prevajalec in pisatelj Branko Gradišnik pa je z družino koronske ukrepe obšel s potovanjem po Provansi. Nastal je potopis V raj in nazaj, ki ga predstavljamo med ostalimi novostmi založbe Sanje.
Ob mednarodnih dnevih delovanja proti nasilju nad ženskami, ki se bodo kakor vsako leto pričeli 25. novembra, bomo v tokratni oddaji Glasovi svetov spregovorili o tem, zakaj je nasilje družbeni in sistemski problem, kakšni stereotipi še vedno prevladujejo glede nasilja in kako smo vsi soodgovorni za ustvarjanje družbe brez nasilja. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila vodjo programa SOS telefon Dalido Horvat.
Kdo pride v davčna nebesa? Kdo pade v davčno luknjo? Kdo se je zavrtel na davčnem vrtiljaku? Ali se davek utaji ali zataji? Na ta vprašanja odgovarja Mateja Jemec Tomazin, urednica Davčnega terminološkega slovarja. Čeprav davki delujejo precej resno in dolgočasno, so lahko drugačni, ko se nanje ozremo z jezikovnega vidika. Jezikovna ustvarjalnost je tudi na tem področju iznašla besede, ki so zanimive, se jim lahko čudimo, so smešne in imajo v ozadju zgodbo.
Sinoči se je s slavnostnim odprtjem v Festivalni dvorani v Ljubljani, na katerem so podelili Schwentnerjevo nagrado, začel 38. slovenski knjižni sejem. Danes dopoldan pa so sejem na Gospodarskem razstavišču, kjer bo potekal do prihajajoče nedelje, odprli še za širšo javnost. Letos bo sejem s sloganom Berem svet prvič potekal hibridno – v živo in na spletu, kjer bo trajal teden dni dlje. V obdobju epidemije covida 19 smo redno spremljali priporočila Alojza Ihana, mikrobiologa in imunologa, ki pa je tudi nagrajevan pesnik, pisatelj in esejist. Epidemije se je zdaj lotil v dveh knjigah: človeške občutje in odzive je izrazil v romanu Karantena, tik pred izidom pa je tudi knjiga Skupinska slika z epidemijo, v kateri so zbrane kolumne iz časnika Delo. Za obe knjigi je poskrbela založba Beletrina.
Pretekli konec tedna se je v Centru kulture Španski borci sklenil Festival plesne ustvarjalnosti mladih ŽIVA, ki ga vsako leto prireja Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. V sklopu festivala vsako leto podelijo tudi posebna priznanja za plesno dejavnost, ki se imenujejo Listine Mete Vidmar. Letos sta to nagrado prejela Samo Oleami, plesni dramaturg, kritik in teoretik, ter plesalka in koreografinja Veronika Valdés. Ob tej priložnosti bomo v oddaji Oder ponovili pogovor, ki smo ga z umetnico posneli junija letos. Vabljeni k poslušanju.
V alpskem svetu, v katerem je življenje lepo, a težje kot v ravnini, je veliko mitov in legend. To velja tudi za naš svet pod Triglavom. Mite in legende triglavskega pogorja načrtno zbirajo v Triglavskem narodnem parku.
Posnetki odmevnih zborovskih koncertov z domačih in s tujih odrov.
V tokratni oddaji bo dobro uro zvenela samo prelepa klavirska glasba – slišali bomo namreč tri sonate za klavir Ludwiga van Beethovna. Sonate št. 30, 31 in 32 je 8. marca lani v dvorani Filharmonije v Luxemburgu na solističnem recitalu predstavil Jean Muller. Muller je prejemnik številnih prvih nagrad na mednarodnih klavirskih tekmovanjih, to priča o njegovih izjemnih interpretacijah različnih del. Pri devetnajstih letih je postal lavreat prestižne »Mednarodne tribune mladih izvajalcev«, ki jo je gostila Evropska radiodifuzna zveza v sodelovanju z Unescom. Ta ga je označila za enega najobetavnejših umetnikov njegove generacije. Leta 2004 je zmagal tudi na klavirskem tekmovanju Francisa Poulenca v Franciji, na katerem mu je žirija soglasno pripisala vse nagrade.
Mlado dekle, še ne osemnajstih let, zapusti puste zidove samostana, da bi se poročila z moškim, ki ga je zanjo izbral njen oče. Čeprav gre za uglednega podeželskega zdravnika in si mlada Emma obeta pestro življenje na podeželju, pa ji majhno, provincialno mesto kmalu postane prepusto. Ker celo njen mož Charles Bovary nima časa zanjo, zato postane zdolgočasena in nesrečna. Ker hrepeni po navdušenju, strasti, statusu in ljubezni, se kmalu poda v vrtinec razmerij, ki pa jo pahnejo v brezglavo zadolževanje in končni obup. Gre za slavno zgodbo iz romana francoskega pisatelja Gustava Flauberta Gospa Bovary, ki je doživela številne gledališke in filmske uprizoritve. Zadnja od teh je film francosko-ameriške režiserke Sophie Barthes, ki je za upodobitev na videz krhke Emme Bovary izbrala avstralsko igralko Mio Wasikowsko. Emmino zgodbo hrepenenja in strasti sta glasbeno obarvala brata Evgueni in Sacha Galperine.
Zgoščenka V vEtru spominov Tomaža Habeta je izšla konec leta 2018 pod okriljem Društva slovenskih skladateljev in v sodelovanju z Radiem Slovenija. V celoti bomo poslušali tri dela z zgoščenke. To bodo Listi iz spominske knjige za solo oboo in komorni orkester, Quasi habanera za alt saksofon in orkester ter Koncert za fagot, godala in tolkala. Kot zapiše avtorica zloženke V vetru spominov Veronika Brvar, »na avtorski zgoščenki skladatelj Tomaž Habe predstavlja instrumentalno glasbo, v kateri imajo glavno vlogo predvsem izvrstni solisti, koncertanti na oboi, alt saksofonu, fagotu oziroma trobenti. Ob izbranih solistih, za katere so bila dela pravzaprav napisana, skladatelj nameni drobne pozornosti tudi solistom v orkestrski spremljavi.«
V zadnji oddaji cikla Skladatelj tedna, ki ga ta teden posvečamo skladateljem, katerih doprsni kipi ponosno stojijo na Aleji skladateljev pred stavbo Glasbene matice Ljubljana, spoznavamo življenje in delo Emila Adamiča.Emil Adamič, eden izmed najpomembnejših slovenskih skladateljev prve polovice 20. stoletja, je bil vse življenje tesno povezan z Glasbeno matico. V tej ustanovi je pridobil svojo prvo formalno glasbeno izobrazbo in po prvi svetovni vojni postal eden izmed najaktivnejših članov društva Glasbene matice. V njem je bil odbornik, tri leta pa je vodil tudi Orkestralno društvo Glasbene matice.Poslušamo nekatera njegova najbolj znana orkestrska in zborovska dela ter samospeve. Oddaje Skladatelj tedna so pripravili študenti muzikologije oziroma udeleženci delavnice Glasbene mladine Slovenije za glasbeno publicistiko pod mentorstvom Veronike Brvar in dr. Katarine Bogunović Hočevar.
Poslušajte skladbe Bernharda Henrika Crusella, Huga Kauderja, Wolfganga Amadeusa Mozarta in Ivana Danka. V Komornem studiu bomo predstavili posnetke 2. koncerta desetega komornega cikla Carpe artem. Društvo za komorno glasbo Amadeus ga je pripravilo v koprodukciji s Slovenskim narodnim gledališčem Maribor. Drugi koncert komornega cikla Carpe artem z naslovom Neukrotljivi um je programsko zasnoval slovaški oboist in skladatelj Ivan Danko, ki je od leta 2011 solo oboist državne operne hiše v Stuttgartu. Na odru so se mu pridružili: violinista Veronika Vilar Brecelj in Miladin Batalović, violist Levente Gidró in violončelist Gorazd Strlič. Posvetili so se izvedbi dveh redko izvajanih del: lahkotnega klasicističnega Divertimenta za oboo in godalni kvartet v C-duru skandinavskega skladatelja in klarinetista Bernharda Henrika Crusella ter poznoromantičnega Prvega godalnega kvarteta moravsko-avstrijskega skladatelja Huga Kauderja. Poleg teh del so izvedli še kvartet za oboo in godala Wolfganga Amadeusa Mozarta, kot skladatelj pa se je predstavil tudi izstopajoči izvajalec koncertnega večera, oboist Ivan Danko.
Poslušamo pevce in godce iz Kotelj na Koroškem in okolice, kot so zapeli in zaigrali v devetdesetih letih, glasbo pa dopolnjujejo izvedbe iz bližnjih krajev iz drugih obdobij, iz šestdesetih in osemdesetih let. Nekatere pesmi so povezane z romarskim izročilom, veliko pa jih odslikava nekdanje življenje z veselimi in žalostnimi stranmi, ki so v različnih časovnih obdobjih skozi različne dejavnosti poleg kmetovanja in gozdarstva zaznamovala te kraje.
Lara Pelikan je 13. maja nastopila kot del cikla Solo e da camera Akademije za glasbo v Rdeči dvorani ljubljanskega Magistrata. Predstavila se je s pisanim sporedom iz katerega smo izbrali dela Žarka Živkovića, Ludwiga Spohra in Iva Petriča.Lara Pelikan je svojo glasbeno pot začela pri osmih letih v Celju, kjer jo je poučevala Erika Frantar - tako na osnovni kot tudi na srednji stopnji. V šolskem letu 2016/17 se je vpisala na Akademijo za glasbo v Ljubljani in leta 2019 diplomirala, magistrski študij pa je vpisala pod mentorstvom Mojce Zlobko Vajgl. V času magistrskega študija se je udeležila mednarodne izmenjave Erazmus in študirala v Italiji, kjer je bila študentka v razredu Patricie Tasini.
Težko si je predstavljati količine not, ki jih je Camille Saint-Saëns spravil na papir in hkrati uspel nastopati kot pianist, dirigent in komorni glasbenik. V izjemno travmatičnem obdobju njegovega življenja, ko sta mu umrla oba sinova in je posledično razpadel tudi njegov zakon, njegovo skladateljsko pero ni zastalo. Pa vendar v glasbi ni slišati odzvenov življenjskih dogodkov, ki nedvomno zaznamujejo vsakega človeka. Tako lahko na nek način bolje razumemo Saint-Saënsov odnos in pristop do ustvarjalnosti, ki bi prej lahko bil nekakšen svet vzporedne ali višje realnosti; glasba bolj sorodna Mozartu kot Beethovnu, s katerim ga tako radi vzporejajo.
Ta teden se sprehajamo pred pročeljem Glasbene matice Ljubljana, natančneje po Aleji slovenskih skladateljev, ter spoznavamo življenja in zapuščino skladateljev, ki so bili s svojim delom pomembni za razvoj glasbe na Slovenskem. V četrti oddaji pozornost namenjamo Antonu Foersterju, Hugolinu Sattnerju in Vatroslavu Lisinskem. Anton Foerster in Hugolin Sattner sta celo življenje ustvarjala odmevne posvetne in duhovne skladbe ter sta redno sodelovala z Glasbeno matico, Lisinski pa je kot ikona hrvaške nacionalne glasbe in privrženec ilirskega gibanja svoj glasbeni pečat pustil tudi na Slovenskih tleh.Oddaje Skladatelj tedna so pripravili študenti muzikologije oziroma udeleženci delavnice Glasbene mladine Slovenije za glasbeno publicistiko pod mentorstvom Veronike Brvar in dr. katarine Bogunović Hočevar.
Haydn se je znal odlično vživeti v Goldonijeve značaje ter jih s svojim čistim in transparentnim stilom celo poplemenitil, učinek komedijskega dogajanja pa stopnjeval z izvrstnimi viški v mojstrsko napisanih finalih. Seveda je bilo nujno, da se je sem in tja od Goldonija tudi oddaljil, še zlasti v razpletu, kar pa celoti nikakor ni v škodo – prav nasprotno: oddaljitev je namreč razkrila drugo tipiko komedijantskega teatra, ki ne more končati brez moralnega nauka, da se človekove slabosti maščujejo njemu samemu in da zmaga le tisto, kar ga plemeniti.
Oddajo bomo namenili pianistu, skladatelju in enemu od pionirjev bebopa Alu Haigu. Letos je minilo sto let od njegovega rojstva. Alan Warren Haig se je rodil 19. julija leta 1922 v Newarku v državi New Jersey. Klavir je študiral na kolidžu v Oberlinu. Leta 1945 je že zaigral v zasedbah Dizzyja Gillespieja in nato tudi v kvartetu Charlieja Parkerja. Pozneje je nastopal in snemal predvsem v triu.
Pred koncertom v ljubljanski Cukrarni, v okviru cikla Jazz Ars All Stars, smo se pogovarjali z vodjo zasedbe Home Run, saksofonistom Lenartom Krečičem in bobnarjem Gašperjem Bertoncljem.
Češka dirigentka in trobentačica Štěpánka Balcarová se ta teden mudi v Ljubljani, kjer v našem radijskem studiu 26 vodi vaje Big banda RTV Slovenija. Z njim bo danes zvečer, 25.11.. nastopila v Siti Teatru v Ljubljani.
Prisluhnite najbojšim skladbam za veliki jazzovski orkester, kot jih je izbrala žirija tekmovanja "The Karel Krautgartner 2021 Competition Final for the Best Composition for a Jazz Orchestra". The Concept Art Orhestra je vodila dirigentka Stepanka Balcarova, ki se te dni mudi v Ljubljani. V petek, 25. novembra bo dirigirala Big Bandu RTV Slovenija v ljubljanskem SiTi Teatru.
Trobentačica, komponistka in dirigentka Štěpánka Balcarová se ta teden mudi v Ljubljani kot gostja Big banda RTV Slovenija. Pod njenim vodstvom bodo izvedli koncert v ljubljanskem Siti Teatru v petek, 25. novembra ob 20. uri. Na programu bo nekaj njenih skladb, kot tudi skladbe, nagrajene na lanskoletnem evropskem tekmovanju za najboljšo jazzovsko kompozicijo.
Oddajo bomo namenili skladatelju in klaviaturistu Tihomirju Popu Asanoviću, ki je v sedemdesetih in na začetku osemdesetih let sodeloval in igral v različnih jugoslovanskih zasedbah in bil z njimi med utemeljitelji fusiona. 2. decembra bo nastopil na odru Gala hale na Metelkovi v Ljubljani. Tihomir Asanović se je rodil leta 1948 v Skopju, kjer je tudi končal srednjo glasbeno šolo in se že s šestnajstimi leti pridružil Velikemu plesnemu orkestru RTV Skopje. Vzdevek Pop dobil zato, ker je na začetku svoje kariere orgle lahko igral samo v katoliškem samostanu. Posnel in izdal je dva zelo vplivna albuma Majko Zemljo in Pop.
Oddajo bomo namenili glasbi zelo aktivnega, a manj prepoznavnega pianista Marka Petrušiča. Je letnik 1974, diplomiral je iz jazzovskega klavirja na univerzi v Gradcu. Sodeloval je v zasedbi Greentown Jazz Band, posnel z Bracom Doblekarjem album Mir prijateljstvo ljubezen ter zasnoval celo vrsto zasedb v različnih formatih. Tako je ustanovni član, vodja, avtor in inštrumentalist zasedb Blue Train, Just Friends Quartet in pa Blue Train Quintet.
Oddajo bomo namenili skladatelju in klaviaturistu Tihomirju Popu Asanoviću, ki je v sedemdesetih in na začetku osemdesetih let sodeloval in igral v različnih jugoslovanskih zasedbah in bil z njimi med utemeljitelji fusiona. 2. decembra bo nastopil na odru Gala hale na Metelkovi v Ljubljani. Tihomir Asanović se je rodil leta 1948 v Skopju, kjer je tudi končal srednjo glasbeno šolo in se že s šestnajstimi leti pridružil Velikemu plesnemu orkestru RTV Skopje. Vzdevek Pop dobil zato, ker je na začetku svoje kariere orgle lahko igral samo v katoliškem samostanu. Posnel in izdal je dva zelo vplivna albuma Majko Zemljo in Pop.
Oddajo bomo namenili indijskemu tolkalcu in predvsem solistu na tabli - Badalu Royju, ki se je zaradi koronavirusne bolezni za vedno poslovil 18. januarja letos, star 82 let. Badal Roy se je rodil kot Amarendra Roy Chowdhury 16. oktobra leta 1939 v hindujski družini v nekdanji britanski Indiji, v predelu, ki je pozneje postal Bangladesh in je zdaj Pakistan. Roy je ob tabli igral tudi na različna tolkala – fleksaton, zvončke in podobno. V svojem glasbenem izrazu je spajal jazz in indijsko glasbo ter ju oplajal z različnimi etničnimi glasbenimi elementi.
Kako ubesediti verbalno, spolno, fizično nasilje? Kako ga prepoznati in obsoditi, če se dogaja v zavetju male glasbene sobe, v kateri starejši profesor stalno premika meje (ne)dovoljenega in spornega, ko poučuje svojo sedemnajstletno učenko? Protagonistka Nina se pripravlja na zaključni nastop in končno oceno pri violončelu, vendar jo profesorjevo sistematično uzurpiranje osebnega prostora postavlja v središče dileme: prijaviti profesorja in tvegati uspešen zaključek šolanja ali potrpeti in požreti vedno bolj globoko stisko do zaključne ocene? Participativna radijska igra Steklena struna v razmislek in končno odločitev spodbuja svojo publiko, pri tem pa prevprašuje psihološke in družbene razsežnosti spolnega nasilja, katerih žrtve so v primežu travmatičnega sramu in strahu pred družino, prijatelji in širšo okolico.Režiser: Alen JelenDramaturginji: Zala Dobovšek, Kaja NovoselTonski mojster: Matjaž MikličGlasbena oblikovalka: Darja Hlavka GodinaStrokovna svetovalka: Anja GrilcLektor: Martin VrtačnikProfesor - Gaber K. TrseglavNina - Lara FortunaTimon - Matej ZemljičViolončelistka - Andrejka MožinaZa tehnično podporo v Gledališču Glej in ozvočenje so poskrbeli Urban Gruden, Matjaž Šircelj, Liam Samsa in Gregor Mohorčič.Premiera je bila izvedena v Gledališču Glej. Sofinancerja produkcije: MOL – oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS.
Zgodba o Evi je zgodba o brezpravni ženski, ki je žrtev družbenih razmer in patriarhalnih odnosov. Tema je značilna za Kvedrovo, ki je bila bojevnica za socialne pravice žensk v času med obema vojnama. Bila je vrstnica Ivana Cankarja in sopotnica moderne, ki ji je bila blizu tudi slogovno. Sicer pa so njene zbirke črtic in novel začele izhajati leta 1900, že prva z naslovom Ljubezen pa je povzročila senzacijo in vsesplošno ogorčenje.
Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; tonski mojster: Jure Culiberg; dramaturg: Pavel Lužan; avtorica radijske priredbe in režiserka: Irena Glonar.
Eva – Polona Juh; Podkrajec – Dare Valič; Jože – Uroš Smolej; Mati – Ljerka Belak; Spovednik – Boris Ostan. Produkcija Uredništva igranega programa.
Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2001.
Tragikomedija govori o ljudeh manjšega mesta in njihovi zlorabi politične moči. O njihovi cinični in represivni demagogiji, s katero si ohranjajo svoje službene položaje in si kujejo zasebne dobičke. Res se je to dogajalo v nekih drugih časih socializma, a so človeške nravi vendarle ostale, žal, nespremenjene.Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar; tonski mojster: Miro Marinšek; dramaturg: Pavel Lužan; režiserka: Sonja Stopar; prevajalec: Franci Zagoričnik.Murina, direktor pogrebnega zavoda – Boris Cavazza; Mikac, knjigovodja – Brane Ivanc; Jureta, vodja grobarjev – Boris Juh; Bajdo, predsednik krajevne skupnosti – Zlatko Šugman; Kozlina, direktor hotelov – Janez Albreht; Lukeša – Sandi Pavlin; Doktor, klatež – Jurij Souček; Mušica, klatež – Marko Okorn; Grobar – Vinko Podgoršek; Uradnica – Jana Osojnik. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana marca 1983.
Globina poezije Gregorja Strniše in več kot sugestivna glasba dua Silence oziroma Borisa Benka in Primoža Hladnika do skrajnosti človeško spregovorita o skupnem svetu dveh svetov ljudi. Zdi se, da smo si na moč enaki, pa čeprav so nekatere od nas označili za ljudi s "posebnimi potrebami". Igra je nastala po istoimenskem gledališkem koncertu v zasnovi režiserja Matjaža Pograjca v sezoni 2017/2018.
Tonski mojstri: Miran Kazafura, Miro Prljača, Urban Gruden, Sonja Strenar; korepetitor in vodja snemanj: Diego Barrios Ross; režiser radijske izvedbe: Klemen Markovčič.
Igralci in pevci – Atifa Džaferović, Urška Gorše, Borko Horvat, Sabina Hudorovac, Nika Ivančić, Klara Kastelec, Tatjana Konte, Tine Jorgačevski, Andreja Lazar, Zdravko Kosič, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Jurica Marčec, Ivan Peternelj, Blaž Šef, Blaž Pirman, Eva Pirnat, Peter Prokofjev in Eva Troha.
Koprodukcija Radia Slovenija, Slovenskega mladinskega gledališča in CUDV Dolfke Boštjančič iz Drage pri Igu.
Posneto v studiih Radia Slovenija maja, junija in avgusta 2018.
Igr s čim bolj jedrnatimi dramskimi sredstvi duhovito naslika zrcalno podobo para, ki moralistični občutek krivde zaradi erotične avanture poskuša zbrisati s samo formalno spovedjo.Tonska mojstrica je Sonja Strenar; avtor radijske priredbe in režiser: Klemen Markovčič. Igrajo: Ona – Polona Juh; On – Sebastian Cavazza; Župnik – Matija Rozman. Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija maja 2012.
Sokrat sam nikoli ni ničesar zapisal, pač pa so njegovi učenci zapisovali besede svojega učitelja. Sokratov zagovor ali Apologija je med vsemi najbolj dramatično delo. Dogaja se tik pred Sokratovo smrtjo. Obtožen je bil, da ne veruje v državne bogove in da zavaja mladino na kriva pota. Njegov zagovor pred porotniki je sicer briljanten in iskren, a neuspešen. Ta razmišljujoči diptih s svojo univerzalnostjo gotovo preči časovne paralele tega sveta in žal ne izgublja svoje aktualnosti. Sicer pa Sokratova smrt še danes velja za velik spodrsljaj atenske demokracije – leta 399 pred našim štetjem.
Avtor izvirne glasbe: Bojan Jurjevič-Jurki; tonski mojster: Dejan Guzelj; dramaturg: Igor Lampret; avtor radijske priredbe in režiser: Zvone Šedlbauer.
Sokrat – Aleš Valič; Njegovi prijatelji Kriton, Fajdon in Kebs – Matej Puc, Zvone Šedlbauer in Jože Mraz.
Posneto v studiih Radia Maribor aprila 2007.
Goran Vojnović je za radio priredil svoj filmski scenarij o razpadu družine in družinskih odnosov. Vprašanje disfunkcionalnih družin je pri nas povsod navzoča slutnja problema, s katerim se sistemsko nismo zares ukvarjali. Zdi se, da opažamo le posledice odnosov v takih družinah, navadno opisane v črnih kronikah, ko je pogosto že prepozno.Glasbena opremljevalka je Darja Hlavka Godina; tonski mojster: Matjaž Miklič; dramaturg in režiser: Alen Jelen. Očeta igra Igor Samobor; Mama je Minu Kjuder; Marko – Jure Henigman; Paznik – Silvester Božič. Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 2009.
Živo izvedbo nove radijske igre smo sredi oktobra prenašali iz gledališča Glej na programu Ars, tokrat pa bo na sporedu njena studijska izvedba. V pretresljivi, subtilni in natančni študiji psihopatologije sta protagonista igre žrtev in njen rabelj, mlado dekle in njen ugrabitelj. Besedilo se začne s situacijo, v kateri dekle že sluti, da prijaznost odraslega moškega v hiši, polni nagačenih živali, v sebi skriva temnejšo plat. Režiserka: Brina KlampferDramaturginja: Vilma ŠtritofTonski mojster: Matjaž MikličOblikovalka zvoka, glasbe in avtorica glasbe: Mateja StaričČelist: Klemen HvalaDekle – Živa SelanMoški – Primož VrhovecUredništvo igranega programaPosneto v studiih Radia Slovenija novembra 2022.
Sokrat sam nikoli ni ničesar zapisal, pač pa so njegovi učenci zapisovali besede svojega učitelja. Sokratov zagovor ali Apologija je med vsemi najbolj dramatično delo. Dogaja se tik pred Sokratovo smrtjo. Obtožen je bil, da ne veruje v državne bogove in da zavaja mladino na kriva pota. Njegov zagovor pred porotniki je sicer briljanten in iskren, a neuspešen. Ta razmišljujoči diptih s svojo univerzalnostjo gotovo preči časovne paralele tega sveta in žal ne izgublja svoje aktualnosti. Sicer pa Sokratova smrt še danes velja za velik spodrsljaj atenske demokracije leta 399 pred našim štetjem.
Avtor izvirne glasbe: Bojan Jurjevič-Jurki; tonski mojster: Dejan Guzelj; dramaturg: Igor Lampret; avtor radijske priredbe in režiser: Zvone Šedlbauer.
Sokrat – Aleš Valič; Njegovi prijatelji Kriton, Fajdon in Kebs – Matej Puc, Zvone Šedlbauer in Jože Mraz.
Posneto v studiih Radia Maribor aprila 2007.
Igra v obliki dnevnika, torej notranjega monologa, v nekaj potezah izriše življenje, strasti in obzorje voznika težkega priklopnika na dolgih progah.
Glasbena opremljevalka: Sara Železnik; tonski mojster: Nejc Zupančič; dramaturg: Goran Schmidt; režiser: Jože Valentič. Kabinski – Kristijan Ostanek; Medicinska sestra – Jana Zupančič; Doktor – Uroš Maček; Šef – Branko Završan.
Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 2013.
Za Kmeclove igre je značilna iskrena zavzetost za tisto, čemur se je včasih reklo svoboda, sočutje in ustvarjalnost v kolikor mogoče pravični socialni družbeni ureditvi. Danes imajo te besede, kolikor jih še poznamo, drugačno, manj zavezujočo vsebino. Kar pa se nas še dotakne, morda tudi zaradi osebne izkušnje, je vojna, ki podaljšuje trpljenje v nevojne dni in leta. O tem pripoveduje tudi nocojšnja igra. V obdobju tako rekoč svetovne krize, ki jo je povzročila vojna v Ukrajini, so taki razmisleki žal spet enkrat in še enkrat več aktualni. Tonski mojster je Dušan Mauser, režiser Žarko Petan. Nastopata Duša Počkaj in Janez Hočevar. Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana novembra 1968.
Kakšen je pomen adventnega časa, od kod izvira, ter kakšna je vloga tega časa v liturgičnem letu? Spregovorili bomo tudi kako se odvija pri nas na slovenskih tleh in kako se je odvijalo skozi zgodovino in kaj ta poseben čas prinaša kristjanom. Gostili bomo asistentko dr. Cecilijo Oblonšek, ki predava na Teološki fakulteti v Ljubljani
Na prvo adventno nedeljo kristjani vstopijo v adventni čas, ki ga zaokrožijo na sveti večer, 24. decembra. To je čas duhovne in bogoslužne priprave na božič, ko se kristjani spominjajo rojstva svojega Božjega sina Jezusa. Znamenje zunanje priprave na božič je adventni venec. Ljudje pri nas v cerkvah in po domovih tradicionalno pripravijo adventni venec s štirimi svečami. Prvo na njem prižgejo na prvo adventno nedeljo. Potem pa vsako nedeljo naslednjo svečo, naraščajoča svetloba simbolno sporoča rast dobrega v življenju. Dijaki katoliške Gimnazije Želimlje, ki med tednom prebivajo v Domu Janeza Boska: Zala Peternelj, Marija Kričelj, Izak Debeljak in Matic Žibrik, premišljujejo o dejavnostih v adventnem času v dijaškem domu, ki jim bogatijo proste ure. V središče postavljajo duhovno dimenzijo adventnega časa kot priložnost za krepitev osebne vere in izboljšanja odnosov z vrstniki ter drugimi ljudmi, ne pa zunanjega blišča.
Iz župnijske cerkve svetega Petra v Ilirski Bistrici bomo na praznik Kristusa Kralja neposredno prenašali sveto mašo, pri kateri bodo sodelovali tamkajšnji verniki. Maševal bo župnik Stanko Fajdiga, pel pa cerkveni mešani pevski zbor Zvon pod vodstvom Damjane Kinkela. Na orglah jih bo spremljal Marko Kanalec.
Bliža se praznik oz. god sv. Cecilije, zavetnice glasbenikov, še posebej tistih, ki se ukvarjajo s cerkveno glasbo. Marjan Grdadolnik je že vrsto let zborovodja Mešanega pevskega zbora Adoramus, v župniji sv. Nikolaja v Logatcu se udejstvuje tudi kot organist in vodja glasbene dejavnosti. Tokrat se bo predstavil tudi kot skladatelj – nedavno je namreč uglasbil in izvedel nekatere psalme, med njimi Očitanja.
Pred praznikom sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, vas vabimo k poslušanju ene same, obsežnejše skladbe, ki jo je leta 1966 ustvaril madžarski skladatelj Zoltan Kodaly. Poimenoval jo je Laudes organi, namenil pa jo mešanemu pevskemu zboru in – orglam. Slišali jo bomo v izvedbi Zbora Westminstrske katedrale iz Londona, organista Andrewa Reida in dirigenta Jamesa O’Donnella.
Država Izrael je razpeta med demokratičnimi in verskimi načeli, ki zaznamujejo državo vse od njenega nastanka. Ali lahko Izraelu opravičeno rečem judovska država? Kakšen je vpliv judovstva na državo in kakšno moč imajo verske stranke v političnem prostoru? Novinar Nejc Krevs bo odgovore iskal z zgodovinarjem in izjemnim poznavalcem države Izrael dr. Renatom Podbersičem mlajšim.
Na predvečer praznika Kristusa, Kralja vesolja, ko se končuje tudi cerkveno leto in ko svetovna Katoliška cerkev praznuje svetovni dan mladih, je v Novi Gorici potekalo prvo srečanje mladih vernic in vernikov Katoliške cerkve z obeh strani italijansko-slovenske državne meje. Namenjeno je bilo njihovemu spoznavanju, skupni molitvi in sveti maši, ki sta jo darovala goriški in koprski škof. Želja organizatorjev je, da bi tovrstno srečanje mladih postalo tradicionalno in da bi bilo tudi del praznovanja evropske prestolnice kulture, to bosta namreč obe Gorici v letu 2025. Vsebino novogoriškega srečanja mladih katoličanov in priprave na svetovno srečanje mladih v Lizboni na Portugalskem, udeležili se ga bodo tudi številni mladi iz Slovenije, predstavlja duhovnik koprske škofije, pristojen za pastoralo mladih v škofiji, in šolski kaplan na Škofijski gimnaziji Vipava Primož Erjavec.
Tri študentke ljubljanske Univerze – stare od 21 do 23 let: Tonja Čižič iz Miklavža na Dravskem Polju, Tina Mladenović iz Ljubljane in Petrisa Čanji iz Celja so novorojene kristjanke iz različnih evangelijskih cerkva. Tema pogovora: odnos mladih do pojmovanja in občutenja Boga in presežnega nasploh.
Iz župnijske cerkve svetega Mihaela v Grosupljem na 33. nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Martin Golob, poje pa otroški zbor Zvezdice pod vodstvom Monike in Mojce Zaviršek.
Antonio Tarsia je bil glasbenik italijanskega rodu, živel in deloval je v Kopru. Že kot deček je pel v koprski stolnici, pri svojih devetnajstih je postal stolni organist in v tej službi najverjetneje vztrajal vse do zadnjih let življenja. Tudi sicer je skrbel za glasbeno življenje stolnice in mesta, poučeval glasbo in komponiral; vse ohranjene skladbe so namenjene liturgični rabi – maše, psalmi, antifone ter moteti za nedeljske in praznične večernice.
November je mesec, ko se spominjamo svojih bližnjih, prijateljev in znancev, ki jih ni več med nami. Glasba angleških romantičnih avtorjev, kot so Herbert Howels, Edgar Bainton in Perry Whitlock, je obarvana z bivanjsko tematiko, očara s spevnostjo in globino. Prisluhnili ji boste lahko v izvedbi Deškega zbora katedrale iz Belfasta.
Ameriški pisatelj Francis Scott Fitzgerald (1896-1949), najbolj znam kot avtor romana Veliki Gatsby, je pred svojo smrtjo intenzivno oblikoval knjigo kratkih zgodbic o Patu Hobbyju. Izhajale so v reviji Esquire, vendar je Fitzgerald pred izidom zadnjih petih zgodbic decembra 1940 umrl star 44 let. Pat Hobby je pozabljeni holivudski scenarist iz časov nemega filma. V novem obdobju se le še potika po studijskih prostorih in tu in tam ulovi honorar za kakšno zamisel ali celo nastavek zgodbe. Večinoma je brez denarja in kadar le lahko popiva. Tudi Fitzgerald sam je bil scenarist v Hollywoodu in v liku Pata Hobbyja je veliko samoposmeha, humorja pa tudi nostalgije. Izbrali smo zgodbo Domoljubna miniatura, v kateri ob pisanju scenarija za kratek domoljubni film obuja spomine na svojo, vsaj z njegovega trenutnega vidika, razkošno preteklost.Prevajalec Matej Juh,režiser Saška Rakef,interpret Blaž Šef,glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina,mojstrica zvoka Sonja Strenar.Produkcija 2022.
Milena Zupančič ni želela običajne biografije, ki bi kronološko opisovala njeno življenje, saj tudi ona ni običajna, vsakdanja. Milena je izjemen človek, neizmerno talentirana igralka in ja, tudi strastna kadilka. V štiridesetih delih odkrivamo ne samo življenje Milene Zupančič ampak tudi polpreteklo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega gledališča in filma. V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 1999 je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja«. Ko je leta 1993 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so Mileno Zupančič označili za igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«. Golobova Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati. Interpretka: Milena Zupančič Režiser: Alen Jelen Tonski mojster: Nejc Pipp Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Produkcija: Program Ars - Uredništvo igranega programa, ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z založbo Beletrina Posneto v studiu 41 Radia Slovenija v juliju in avgustu 2022.
Interpret: Branko Šturbej
Nedavno preminuli pesnik in prevajalec Robert Bly predstavlja enega izmed vrhov sodobne ameriške poezije, sploh pesmi v prozi. Ta njegova besedila zaznamujeta na videz preprost jezik in domala plastičnost, s katero avtor podaja izseke vsakdana. A že njihov meditativni ritem in refleksija, ki jih obdaja, dajeta slutiti, da avtorja bolj kot površje opisanega prizora zanima nekaj drugega, namreč kompleksnost sveta, ki se svetlika tudi iz njegovega najmanjšega drobca.Prevedla Tina Kozin,režiserka Saška Rakef,interpret Blaž Šef,glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina,mojstrica zvoka Sonja Strenar,leto produkcije 2022.
23. novembra pred osemdesetimi leti se je rodil Andrej Capuder, pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec, profesor francoske književnosti na Filozofski fakulteti, politik in diplomat. Prevajalec Dantejeve Božanske komedije, pa tudi Petrarkovih sonetov, proučevalec Bergsonove filozofije je bil tudi izvrsten prozaist. Tako esejist (za knjigo Povest o knjigah je dobil Rožančevo nagrado) kot romanopisec, avtor besedil, kot so Bič in vrtavka, Mali cvet, Rapsodija 20, pa tudi kratke proze, na primer črtic Deklici. Leta 2002 je oddajo o Capudroviem ustvarjanju pripravila Tadeja Krečič Scholten in avtorja tudi povabila pred mikrofon. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten,bralca Barbara Zupan in Ivan Lotrič,dramska igralca Karel Brišnik in Zvone Hribar,glasbena oprema Marko Stopar,mojster zvoka Mirko Marinšek,asistent zvoka Zmago Frece,režiser Igor Likar
Milena Zupančič ni želela običajne biografije, ki bi kronološko opisovala njeno življenje, saj tudi ona ni običajna, vsakdanja. Milena je izjemen človek, neizmerno talentirana igralka in ja, tudi strastna kadilka. V štiridesetih delih odkrivamo ne samo življenje Milene Zupančič ampak tudi polpreteklo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega gledališča in filma. V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 1999 je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja«. Ko je leta 1993 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so Mileno Zupančič označili za igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«. Golobova Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati. Interpretka: Milena Zupančič Režiser: Alen Jelen Tonski mojster: Nejc Pipp Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Produkcija: Program Ars - Uredništvo igranega programa, ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z založbo Beletrina Posneto v studiu 41 Radia Slovenija v juliju in avgustu 2022.
Interpretira Lara Fortuna.
Na dan Rudolf Maister, ki je pri nas državni praznik, se bomo poklonili eni največjih osebnosti 20. stoletja pri nas. Rudolf Maister (1874 – 1934) je 23. novembra leta 1918 razorožil nemško stražo in tako prevzel oblast v Mariboru. Bil je vojak in organizator, a tudi mož besede in duha — iskalec lepote, zbiralec knjig in pesnik. Na ta praznik poslušamo eno izmed njegovih zgodnjih pesmi, balado Patra Feliksa zdravilo, ki jo je Maister objavil pod psevdonim Vojanov v Ljubljanskem zvonu 1. oktobra leta 1898.Interpret Gregor Zorc,režiserka Ana Krauthaker,glasbena opremljevalka Nataša Kocjančič,tonski mojster Matjaž Miklič,urednika oddaje Andrej Rot in Gregor Podlogar.Leto nastanka 2016.
Milena Zupančič ni želela običajne biografije, ki bi kronološko opisovala njeno življenje, saj tudi ona ni običajna, vsakdanja. Milena je izjemen človek, neizmerno talentirana igralka in ja, tudi strastna kadilka. V štiridesetih delih odkrivamo ne samo življenje Milene Zupančič ampak tudi polpreteklo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega gledališča in filma. V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 1999 je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja«. Ko je leta 1993 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so Mileno Zupančič označili za igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«. Golobova Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati. Interpretka: Milena Zupančič Režiser: Alen Jelen Tonski mojster: Nejc Pipp Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Produkcija: Program Ars - Uredništvo igranega programa, ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z založbo Beletrina Posneto v studiu 41 Radia Slovenija v juliju in avgustu 2022.
Milena Zupančič ni želela običajne biografije, ki bi kronološko opisovala njeno življenje, saj tudi ona ni običajna, vsakdanja. Milena je izjemen človek, neizmerno talentirana igralka in ja, tudi strastna kadilka. V štiridesetih delih odkrivamo ne samo življenje Milene Zupančič ampak tudi polpreteklo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega gledališča in filma. V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 1999 je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja«. Ko je leta 1993 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so Mileno Zupančič označili za igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«. Golobova Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati. Interpretka: Milena Zupančič Režiser: Alen Jelen Tonski mojster: Nejc Pipp Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Produkcija: Program Ars - Uredništvo igranega programa, ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z založbo Beletrina Posneto v studiu 41 Radia Slovenija v juliju in avgustu 2022.
Interpret Branko Jordan
Carl in Yaya sta mlad manekenski par. Medtem ko je njena kariera vplivnice v vzponu, se mora on znova dokazovati na množičnih avdicijah, kar sproža napetosti v njunem odnosu. Na račun njene slave sta povabljena na luksuzno križarjenje na jahto, poseljeno z raznolikimi bogataši. In le kaj bi lahko šlo narobe, če potovanje usmerja kapitan, ki svoje dneve preživlja zaklenjen v kabini ob prebiranju Marxovega Kapitala in praznjenju steklenic viskija. Po vrsti peripetij in brodolomu se Carl, Yaya in še nekaj potnikov znajde na osamljenem otoku, kjer se njihove družbene vloge malce premešajo. Trikotnik žalosti je novi celovečerec Rubena Östlunda, jedka satira vznemirljivega švedskega avtorja srednjih let v dosledno vrhunski kondiciji. Delo razkošnega trajanja je razdeljeno na tretjine, znotraj katerih avtor preigrava številne zagate vsakdanjega življenja v poznem kapitalizmu. Ključna beseda je igra, kar je bil tudi že naslov enega od Östlundovih filmskih presežkov: z veliko preciznostjo in kot pod povečevalnim steklom namreč opazuje drobne igre, ki sestavljajo širšo mrežo človeške družbe. Zato je tudi najboljša prva tretjina, ko zareže najbolj v intimo in prikaže vsakdanjo dinamiko denarja in karier, kar naj bi bilo nespodobno izpostavljati, v resnici pa nas opredeljuje čisto vse, tako na zasebni kot javni ravni. Drugi dve tretjini delujeta pretežno v okviru prispodob, in bolj ko so življenjske situacije zaostrene, bolj se liki spreminjajo v karikature. Ob osrednjem paru, ki ju tolmačita Harris Dickinson in Charlbi Dean tu zablesti igralec hrvaških korenin Zlatko Burić kot vulgaren ruski tajkun, ki povsem zasenči Woodyja Harrelsona kot kapitana. Treba je priznati, da kot celota Trikotnik žalosti ne prikazuje nič posebno novega ali izvirnega, bolj malo je prefinjenosti in tudi težko je kdo tako poceni tarča kot so bogataši. Med ogledom se človeku milo stori ob Buñuelovem pristopu k buržoaziji in raziskavi vlog gospodarjev in podložnikov, a vse skupaj vendarle rešujeta Östlundov izjemen filmski talent in intuicija, s katero ostaja mojstrski slikar nelagodja vsakdanjega življenja. Sicer pa je eden od pokazateljev, kako zlahka v resnici vsi shajamo s paradoksi kapitalizma tudi to, da je film Trikotnik žalosti, ki kritizira ekscese visoke družbe, zmagal na enem od bolj snobovskih festivalov, v Cannesu. Pa za ta spoznanja v resnici ni treba prav daleč. Živimo v svetu, v katerem lahko dnevno spremljamo groteskne izpade multimilijarderjev preko tviterja in imamo predsednico, ki nam iz svojega Maseratija modruje o neenakosti. Oprostite, kako lahko fikcija tekmuje s tem? V najboljšem primeru se lahko malce nasmejimo in si mislimo svoje, to nekako je pa tudi resnični domet Trikotnika žalosti.
Črni panter je bil prelomen film v trenutno najbolj priljubljenem filmskem žanru superjunaških filmov, saj ni imel le prvega temnopoltega protagonista, temveč je predstavil tudi barviti znanstvenofantastični svet izmišljene, utopične afriške države Wakande. Poleg odlične zasedbe in organskega vključevanja številnih rasnih vprašanj v zgodbo je bila prav ta izgradnja sveta glavni adut filma, saj pri zapletu in akcijskih scenah ni izstopal iz množice med seboj vse preveč podobnih filmov studia Marvel. Med pripravami na nadaljevanje je za posledicami raka umrl glavni igralec Chadwick Boseman, tako da je režiser in soscenarist Ryan Coogler povsem spremenil zgodbo in film osredotočil na poklon umrlemu igralcu in njegovemu Črnemu panterju. No, to je najbrž bil njegov cilj, a je moral zaradi širše navezave na druge filme in serije studia Marvel očitno vključiti še toliko drugih delov zgodbe, da se je ta ideja nekoliko izgubila. Zgodba se začne s smrtjo Bosemanovega T’Challe in je sprva osredotočena na različne načine soočanja z izgubo njegovih bližnjih, predvsem sestre Shuri in matere Ramonde, ki zdaj vladata Wakandi. Ker je ta edina lastnica virov vibranija, dragocene kovine, na svetu, je sicer zaprta in varna država tarča različnih političnih pritiskov in celo vojaških vpadov svetovnih velesil, ki pa jih zlahka odbije. Težave se pojavijo, ko ameriški vojaški raziskovalci odkrijejo še eno nahajališče te kovine na dnu oceana, kjer pa živi skrivna podvodna rasa Talokanov, mutiranih potomcev Aztekov. Ti znanstvenofantastični elementi so dobro vpeti v zgodbo, zanimiva je tudi z metaforiko napolnjena vizualna podoba njihovega kraljestva. Dogajanje pa se zaradi zgodbe – in predvsem zaradi kopice filmov in serij, ki bodo sledili – prestavlja iz ene na drugo lokacijo po vsem svetu, junaki pogosto sprejemajo povsem nelogične odločitve, ki praviloma vodijo v razvlečene in same sebi namenjene akcijske prizore. Pri tem najbolj trpijo čustvena življenja likov in njihov učinek na občinstvo, medtem ko je politična metaforika zmeda neizpeljanih idej in nedodelanih konceptov. Skoraj triurni film je tako obenem prepoln dogajanja in likov, a hkrati sporočilno prazen. Čeprav so uvodni prizori pomenljivi in odlično izpeljani, bodo gledalci in gledalke dvorano bržkone zapustili brez pravega občutka filmskega zadoščenja.
Film Moja Vesna, celovečerni prvenec slovensko-avstralske režiserke Sare Kern, kljub zelo preprosti zasnovi odpira kar nekaj različnih tem. V prvi vrsti gre za film o žalovanju in doživljanju izgube, v ozadju pa se prepletajo tudi teme prezgodnjega odraščanja, izseljenske izkušnje, osamljenosti in še marsičesa. Zgodbe v tradicionalnem smislu ima film le za vzorec. Pred nami so člani strte družine, oče in dve hčerki, ki so, kot razberemo tekom zgodbe, pred kratkim izgubili mamo, zdaj pa se z izgubo soočajo vsak na svoj način. Mama je v filmu prisotna le v obliki travme, ki družino še toliko bolj pekli zato, ker njena smrt očitno ni bila naravna. Za seboj je pustila osnovnošolko Mojo, srednješolko Vesno in njunega očeta, ki se v novonastali situaciji ne znajde najbolje. Vsak od družinskih članov mamin odhod predeluje na svoj način. Vesna je najstniško vihrava, svoje bolečine ne izraža skozi žalost, ampak skozi jezo, uporništvo in brezglavo, na trenutke samouničevalno vedenje. Moja je njeno popolno nasprotje. Bolečino je pometla pod preprogo, prevzela vlogo družinske skrbnice, zaščitnice in tolažnice ter se osredotočila na sestrin zaobljeni trebušček. Njun oče je sicer prisoten, a ne zares. Komunikacija med družinskimi člani ne steče, vsak ostaja zaprt v svojem svetu in se po svoje sooča s travmo. Moja Vesna je eno tistih žlahtno filmičnih del, ki se ne zanašajo na obilno podporo zgodbe s klasično dramaturgijo, niti se za usmerjanje čustvenega doživljanje gledalca ne zatekajo h glasbi, ampak svojo tiho moč črpajo iz premišljene rabe tistih pripovednih sredstev, ki so filmu najbolj lastna: kamere in kadriranja, svetlobe, barvne palete, zvočnih detajlov, izbire formata slike. Z njimi režiserka gradi edinstveno atmosfero, ki z gledalcem komunicira predvsem na čustveni, intuitivni ravni in manj na intelektualni. Čeprav je igra celotnega igralskega ansambla zelo subtilna, je film prežet z močni občutji, obenem pa vseskozi ostaja zelo intimen, osredotočen na svoje ranjene like in njihove notranje boje.
Piše: Tonja Jelen Bere: Maja Moll Nemirni duh s podnaslovom Roman o Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu natančno popisuje življenjsko pot znamenitega predstavnika slovenskega socialnega realizma. Rudi Mlinar je slikovito predstavil in upošteval številne prvine iz njegovega življenja. Pri tem so imeli veliko vlogo obdobje, v katerem je Prežih živel, vsekakor pa tudi značaj in nadarjenost za pisanje, da je uspel predvsem kot pisatelj in mogoče manj kot politik. V romanu Mlinar nazorno prikazuje družinske razmere, Koroško, še posebej Kotlje, in posebno vez med materjo in otroki. Prav to troje je napisano s posebnim občutenjem. Primarna družina je kljub najrazličnejšim težavam ves čas ostajala osrednje težišče Prežihovega življenja. Posebno zanimiv je očetov odpor do nemške ideologije in s tem zavest, ki jo je predajal sinovom. Prav to je verjetno vplivalo, da je Prežih vse jezikovne, politične in družbene krivice opazil že v otroških letih in kaj hitro začel delovati kot mlad politik. Kotlje in Koroško Mlinar zliva s kombinacijo prispodob iz Prežihovih romanov in črtic, nekoliko pa so spregledane modernizacija in opuščanje kmetij in s tem počasna urbanizacija na Koroškem. Poudarjena je velika pripadnost kmečkemu stanu, čemur naj se Prežih ne bi nikoli odrekel. Veliko moč in sidrišče mu je pomenila mati, ki naj bi mu bila tudi neizčrpen vir in informatorka za številne zgodbe. Pretresljivo pa je zlasti spoznanje, da do svoje žene in hčera ni premogel boljšega odnosa. Mlinar s tega vidika ne olepšuje Prežihove vere v politiko, ambicioznost in ideje, ki so povzročile marsikatere spopade v družinskih odnosih. Pri tem ne gre spregledati političnih spletk, ki so se pletle proti Prežihu, mu povzročale trpljenje in mu nalagale najrazličnejše kazni. Prežiha je vse skupaj vedno bolj izčrpavalo in mu jemalo voljo, s katero je sicer preživel prvo in drugo svetovno vojno. V romanu prepoznavamo zgodovinsko dogajanje, ki je vplivalo na državne ureditve, družbo, družine in posameznika. S tem je pred nami ne le Prežihova biografija, temveč tudi pomemben dokument o prvi polovici dvajsetega stoletja. Pisatelj Rudi Mlinar premišljeno predstavlja nesmiselnost obeh svetovnih vojn in psihološke predpostavke, kaj vse se v tako brutalnih okoliščinah dogaja z ljudmi. Da je človek človeku zver, Mlinar večkrat poudari. Vse to je Prežih izkusil večkrat, a je vztrajal in šel naprej. V romanu Nemirni duh prepoznavamo tudi politične osebnosti in s tem politično dogajanje v svetu in na Slovenskem. Ključne poteze, ki jim je bil priča Prežih, so nekoliko zavite, a vendarle prikazujejo resničnost in niso prikrojene. Prežih je že zelo hitro pokazal dar za pisanje. Njegova velika podpornica je bila Zofka Kveder, ki mu je podala tudi pomembno življenjsko lekcijo. V tem primeru lahko vidimo, da Prežih ni vedno mislil na druge. Razbrati je mogoče različne založniške dejavnosti in delovanje knjižnega sistema. Delo obravnavana tudi takratno literarno prizorišče, med drugim povezanost z Marjo Boršnik – ta ga je namreč natančno obravnavala. V romanu, ki se sicer začne in konča v Mariboru, spoznavamo celotno Prežihovo bibliografijo od prvih začetkov do konca, pa tudi njegovo upornost, ljubezen do matere in zavezanost jeziku in Kotljam, o čemer je pisal nenehno. V Mlinarjevem romanu sicer zmoti avtorjeva velika pristranskost do založbe, ki je delo založila, vsekakor pa so uspešno, neolepšano prikazana različna občutja, nenehen nemir in samosvojost zanimive osebnosti.
Piše: Kristina Jurkovič Bere: Maja Moll Založbe, ne le pri nas, s svojim prevodnim programom običajno skušajo dohiteti sodobno knjižno produkcijo, zato je pravo veselje najti na policah novost, katere nastanek datira v 17. stoletje. Gre za klasiko italijanske književnosti in velik ponos Neapeljčanov, saj je bila Zgodba zgodb, prva evropska literarna pravljica, napisana prav v njihovem narečju, v jeziku preprostih ljudi, ki se že od nekdaj odlikujejo v iznajdljivosti in bujni domišljij, a so vse do danes, če se izrazimo v tonu knjige, vedno zadnja luknja na piščalki družbe. Okvirna zgodba in povod za nadaljnjih 49 zgodb pripoveduje o melanholični kraljevski hčeri Zozi, ki jo zmore nasmejati le neka starka – ta pred njenimi očmi dvornemu pažu v jezi dvigne krilo, da je, kot piše, ''vsem na očeh zasijala bujna gozdna scenografija pod njo.'' Starka Zozi napove poroko z zakletim princem, a jo pri tem prehiti sužnja, kateri kraljična maščevalno vsadi željo po poslušanju zgodb. Tako se na dvoru zvrsti deset jezičnih stark, ki kar tekmujejo v pripovedovanju o grdobcih, bolhah velikankah, kmeticah, ki rodijo vejo mirte, zmajih, nehvaležnicah, ki jim vile za kazen spremenijo obraz v kozjega, in še o marsičem, kar si je takrat umislil sredozemski barok in kar po zaslugi neapeljskega pisca Giambattiste Basileja ni utonilo v pozabo. Basile je imel sicer razgibano življenje: bil je plačanec, popotnik, služil je na mnogih dvorih po Kampanji, predvsem pa kritično motril svet, krivičen do malega človeka. Vsaj v zgodbah mu je Basile želel omogočiti izstop iz sicer zacementirane bede skozi edino možnost – čudež. In teh v zgodbah kar mrgoli. Marsikaj nakazuje da je zgodbe zapisal izobraženec. Knjiga se v zunanji strukturi naslanja na Boccacciev Dekameron, le da se zgodbe odvijejo v petih dneh in da deset zgodbark ni del višjih, temveč nižjih slojev. Starkina opolzka gesta v Uvodu je referenca na elevzinske misterije, kjer užaloščeno boginjo Demetro nasmeji starka Bavbo, ko ji pokaže svoje spolovilo, in tudi sicer se skozi vse zgodbe vijejo reference na literaturo, običaje in navade ter tehnične dosežke – kot da bi Basile hotel zadržati vednost tedanjega časa. V zgodbah naletimo na vse lege človekove narave: željo starih po pomladitvi in žensk po otroku, hrepenenje po svobodi in ljubezni, izgnanstvo, transformacije in iniciacije, ves repertoar čustev in kompleksnih odnosov, ki jih na začetku in koncu vsake zgodbe oklepajo nekakšni moralni poduki, npr. da se goljufija ne obrestuje, da je krepost največje bogastvo ali da je bolje imeti možgane kot kovance. V zgodbah oživijo tudi nebesna telesa. Sonce nastopi na nebu kot general ali admiral, Luna pa kot ''mati koklja, ki pokliče zvezde zobat roso''. Ponekod naravne sile ravnajo prav nečastno človeško, tako je na primer ''morje s tleskanjem valov klofutalo skale, ki so zabušavale pri uri latinščine'', ali pričajo o človeških stiskah kot je zadolženost. Tako nekje ''uradniki Noči zberejo vse živali, da Naravi plačajo najemnino za potrebni spanec'', Sonce je ''kot študent, ki zamuja s plačilom', pogosto mora kdo, s pripovedovalkami vred, poravnati svoj dolg. Pri tej gostoti izrazov in pomenov si ni težko predstavljati, da sta se prevajalki Ana Duša in Irena Duša Draž morali kar malo namučiti pri razvozlavanju zapletenih stavčnih struktur, a sta se tudi zabavali pri kovanju kosmatih dovtipov, zbadljivk in zmerljivk, ki jih glede na to, da zgodbe prihajajo neposredno z ulic in trgov, ne manjka. Uspelo jima je tudi poustvariti oziroma kar ustvariti grotesken humor, tega pa poudarjajo še ilustracije odličnega Damijana Stepančiča. Zakaj torej seči po knjigi iz davne preteklosti? Pametno v Uvodu reče princ Tadeo: ''Nič ni slajšega na svetu /…/ kot poslušati o življenju drugih, in znameniti filozof ni brez razloga rekel, da je prijetna zgodba največja sreča za človeka; kadar naravna uho na prijetne reči, se skrbi razblinijo, nadležne misli se poskrijejo in življenje začne teči počasneje.'' Morda prav zato: Da postavimo čas pred vrata in se pustimo zapeljati domišljiji.
Piše: Iztok Ilich Bere: Matjaž Romih Ivan Cankar, umetnik mnogih izjemnih razsežnosti, je tako kot France Prešeren eden temeljnih mejnikov naše nacionalne zgodbe. In kajpada ena ključnih stalnic v izobraževalnem sistemu. Kljub vsej neizogibnosti pa zlasti pri mlajših bralcih vzbuja bržkone več odpora kot navdušenja. Že v pisateljevem času so mnogi menili, da je »težak«, da ga je težko umeti. Vsaka generacija zato bolj potrebuje svojim času in sprejemanju dejstev prilagojene napotke in opozorila na ključne sestavine in poudarke v literarnih delih, kot zgolj vabljenje ali celo priganjanje k branju v okviru obveznosti, predpisanih v šolskem kurikulu. Tudi bibliografija strokovne literature o pisatelju je iz leta v leto bogatejša. Razprave Dušana Pirjevca, Franceta Bernika, Borisa Paternuja, Janka Kosa in drugih dopolnjujejo nove raziskave o Cankarjevem delu in življenju, ki jih podpisujejo Igor Grdina, Irena Avsenik Nabergoj, Marcel Štefančič in tudi Vesna Mikolič, avtorica knjige Ali bereš Cankarja?. Kljub odmevnosti v znanstvenih krogih pa večina teh besedil ni segla do širšega občinstva, posebno ne do mladine, da bi povečala priljubljenost klasika nacionalne literature, o katerem po besedah Ženje Leiler »vsi vse vemo, ali vsaj mislimo, da vemo, zares pa ga bere komajda kdo. V takšnih razmerah se je jezikoslovka, publicistka in esejistka Vesna Mikolič odločila za inovativen pristop in strategijo, ki naj zlasti učiteljem ter dijakom in študentom odpre bolj mikaven vpogled v Cankarjevo literarno zapuščino. Njegovemu jeziku oziroma besedišču in njegovi simboliki, ki sta Slovencem blizu, saj zajemata slovenskega duha in sooblikujeta slovenski nacionalni značaj, kot piše, se je s podrobno, numerično izraženo analizo približala v petih korakih. Najprej z vidika ključnih besed, nato moči ter idejne plasti in etosa besede, v nadaljevanju pa z osvetlitvijo pisateljevih kulturnih pogledov in nazadnje s preusmeritvijo bralske pozornost od ključnih besed na besedilo kot celoto – na razpoloženje besedila, ki je pri Cankarju vedno v ospredju. Eno od pomembnejših izhodišč knjige Vesne Mikolič: Ali bereš Cankarja? je misel, da je treba razumeti vsako umetniško govorico, »kot moramo razumeti vsak jezik, ki ga želimo uporabljati. In če želimo, da se nam ti svetovi začnejo razpirati,« dodaja, »moramo poznati vsaj temeljno besedišče nekega literarnega dela ali avtorja, da se nam bodo na tej osnovi začeli povezovati še vsi ostali pomeni.« Tak pristop je pripeljal do nabora ključnih besed, izluščenih s pomočjo funkcij orodja SkechEngine iz elektronske zbirke Cankarjevih besedil, ki je dostopna na Wikiviru in obsega dobrih 1.205.000 besed. Delovni korpus besedil, nastal po tej poti, sestavlja skoraj četrtina osnovnih oblik besed, lem, blizu 92.000 povedi, dobrih 30.000 odstavkov in 214 besedil. Vesna Mikolič je izmed 500 besed dodatno izpostavila desetino besed in na vrh seznama postavila oči. V korpusu se pojavijo kar 4843-krat in, kot pravi, izražajo najgloblja človekova čustva in občutja. Sledijo človek, roka, srce, obraz in lice, med človekovimi dejanji in stanji gledati, videti, vedeti in misliti, med čustvi pa ljubezen, strah, bridkost, žalost itn. Nedvomno osrednja ključna beseda Cankarjevega opusa pa je tako na nacionalni, kolektivni kot na individualni ravni hrepenenje – ne kot tragični, temveč predvsem kot aktivni, vitalni koncept. Avtorica na koncu povzema, da se je s knjigo Ali bereš Cankarja?, ilustrirano s številnimi izbranimi odlomki ter grafikoni in risbami, namenila bralcem pomagati k lažjemu vstopu v Cankarjev svet. »Tako da si ga najprej približamo z njegovim najpogostejšim besediščem in poznavanjem njegovih najpomembnejših idej ter slogovnih postopkov, nato pa želi knjiga bralce in bralke prepričati, da se na tej osnovi kar spustijo v branje in prepustijo zvoku in ritmu Cankarjeve besede. Novi pomeni se bodo slej ko prej odpirali sami …,« verjame Vesna Mikolič. Temu ali onemu se bo morda res kaj odprlo, saj digitalna anatomska preiskava pisateljevega jezika razkriva marsikaj zanimivega, odpira pa tudi nova vprašanja. Na primer: kako meriti njeno učinkovitost in kaj neki bi na vse to porekel Ivan Cankar?!
Piše: Muanis Sinanović Bere: Matjaž Romih Zdenko Kodrič, avtor opaznega in raznovrstnega literarnega opusa, se je s svojo pisavo uveljavil kot eden najmočnejših glasov Štajerske, njene kulture in zgodovine. Slednjo pogosto upodablja na grotesken folklorni način, na primer v že skoraj kanoniziranem romanu Opoldne zaplešejo škornji, ki obravnava zadnje dneve Pohorskega bataljona. Podobno je pri njegovi tretji pesniški zbirki Slovenski Faust. Sinoči. Grotesknost je nekakšen nevrotični filter, ki nakazuje na nekaj neizrekljivega v atmosferi krajev in dogodkov, na tabu, ki so ga pravzaprav že vsi pozabili in zgolj nevede tesnobno bivajo v njegovi senci. V pesmih se pogosto izraža skozi motive mesa, klanja živali, žrtja, pregovornega alkoholizma, pa tudi z udomačevanjem nebesnih in geografskih pojavov. V tej atmosferičnosti, zaznamovani tudi s karnevalskim pustom in pogansko zapuščino, je nekaj demoničnega, pritajenega, kar seveda spominja tudi na pisavo Draga Jančarja. To mitsko zgodovinsko ozadje sega tudi v sfero psihotičnega, če naj s tem dopolnimo nevrotično-psihotično osišče psihoanalize in simptomov, ki jih opredeljuje tudi na ravni kolektivnega. Javljajo se prikazni, utvare, grožnje. Jezik se pesniško giblje na tej osi v svoji asociativni zvočnosti, prekinjenosti in eliptičnosti, nevrotičnost pa se kaže v zaustavljenih stavkih in svojevrstnem redu. Besede so sicer razporejene pesniško, a njihov tok skozi pesmi deluje prozaistično. Ta mračnost je v zbirki zgolj danost, izhodišče, v kateri pesniški subjekt motri eksistenco. Pesmi razbirajo pojave sosedstva, zgodovine, človekovega mesta v vesolju in naravi ter regionalno umeščenost v verige prednikov in sosedov. Večkrat se prebijejo do stanja nekakšne vedrine, ki je včasih modro sprijaznjena. Prav s sprijaznjenjem pa se dviga čez okvire lastne vpetosti. Dosti je naključnih srečanj in vsakdanjih, a vendarle misterioznih, nepojasnjenih pojavov na mariborskih ulicah in v njihovi naravni okolici. Celotna zbirka poteka kot nekakšen karneval, ki je hkrati pomirjujoč in strašen. Presenetijo nas nekatere nenavadno jasne filozofično naravnane pesmi, ki iz lokalnega sežejo po celotni evropski kulturi in njeni dediščini. Kljub enakemu občutju pa se na koncu zdi, da zbirka Zdenka Kodriča Slovenski Faust. Sinoči kot celota opravi široko in raznoliko tematsko pot. Med kakofonijo se tu in tam izrišejo jasne sanjske ali nadrealistične slike, ki razprejo domišljijo v ravno pokrajino sredi polegajočega se snežnega vrtinca. Vse pesmi niso enako dobre. Zdi se, da manj uspele lahko uvrstimo v dve presekajoči se kategoriji. Za ene se zdi, da se ustavijo pri skici, avtor zajame nekaj pesniškega, vendar ga ne obdela dovolj literarno, da bi klico prenesel do bralca. Drugič v svoji grotesknosti nekoliko pretirava, tako da preseže tanko mejo med satiričnostjo in nekoliko objestno, običajnejšo zafrkancijo. Kakšna pesem ponekod klecne, izgubi nekaj zamaha, kar pa je pri poeziji kot kratki in zvočnopomenski obliki ključno za končni učinek; kot bi v pesnika za hip zakorakal romanopisec. Vendar zdrsi ne pokvarijo dosti učinka zbirke, saj ta s svojim rezoniranjem vstopa v bralčevo drobovje in vzbuja radovednost, v njih je nekakšna smela nenavadnost, od katere se je težko kar tako odvrniti. Zdi se, da ima kaj povedati tudi, ko jo odložimo, je kot predstavnica tuje vrste, ki vabi k dialogu. Kot da za svojo privlačnost ne rabi zglajenih robov. V okvirih sodobne slovenske poezije gre za unikum na jezikovni ravni in na ravni imaginarija, ki sta oba zelo pisana in kubistična. Nekaterim pesmim bi se lahko odpovedali, nekaj je potencialno antologijskih, na koncu pa pečat pusti prav kot celota v svoji nezmernosti kot zmes skrajnosti. Od te celote odstopa nekaj pesmi, ki so izrazito stvarne, neposredno emocionalne, nesarkastične, v kateri se na način dnevniškega zapiska, izraža človekova primarna prizadetost. Zbirko Zdenka Kodriča Slovenski Faust. Sinoči lahko ljubiteljem slovenske poezije priporočamo kot svojstveno kurioziteto, s čimer kakopak ne mislimo ničesar pokroviteljskega, temveč nakazujemo na eksplozivno eksotičnost, skoraj drugost.
Simfonični orkester RTV Slovenija dirigent Ville Matvejeff Martina Filjak (klavir)
Radio Slovenija, informativne oddaje, 18.11. 2022 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili lutkotečno predstavo Mala čarovnica, ki je v dramatizaciji Jožeta Pengova slovensko praizvedbo doživela že leta 1967. Besedilo nemškega pravljičarja Otfrieda Preußlerja je tokrat priredila Jera Ivanc, posodobljeno različico predstave s kopijami lutk pa je režiral Brane Vižintin. Avtor:Otfried Preußler Režiser:Brane Vižintin Prevajalka:Katja Ogrin Dramaturginja in avtorica priredbe:Jera Ivanc Oblikovalec lutk:Slavko Hočevar Scenografka:Laura Krajnc po zasnovi Vladimirja Rijavca Lutkovni tehnolog:Iztok Bobić Avtor glasbe:Marijan Vodopivec Avtor glasbene priredbe in zaključnega songa:Joži Šalej Lektorica:Maja Cerar Oblikovalec svetlobe:Niko Štabuc Glasbeni producent:Nino de Gleria Izvajalci glasbe:Jelena Ždrale, Primož Fleishman, Aleš Rendla, Joži Šalej, Nino de Gleria Glas na posnetku:Primož Pirnat Igrajo: Mala čarovnica:Aja Kobe Abraksas, Drugi otrok (glas):Matevž Müller Ropotavza, Deklica s cvetjem, Rdeči Bill, Pastirica:Ana Hribar Vrhovna čarovnica, Krošnjar (glas), Snežak, Rina z mladički (animacija), Čajnik:Jure Lajovic Močvirka, Prodajalec, Prva ženica, Gospa, Drugi otrok (animacija), Črni Joe:Rok Kunaver Druga ženica, Krošnjar (animacija), Gospejin otrok, Prvi otrok, Rina:Boštjan Sever k. g. Vodja predstave in oblikovalec zvoka:Emil Koprivc Producentka:Alja Cerar Mihajlović Lučni vodja:Niko Štabuc Scenski tehniki:Darko Nedeljković, Klemen Sašek, Kliment Petkukjeski Izdelava replik lutk, scene in kostumov:Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Monika Colja, Polona Černe, Zala Kalan, David Klemenčič, Olga Milić, Zlatko Djogić, Laura Krajnc, Žiga Lebar, Uroš Mehle, Zoran Srdić, Jože Lašič
Sinoči so v novomeškem Anton Podbevšek Teatru krstno uprizorili Nevidno žensko, ki jo je Ivana Djilas režirala po istoimenski zbirki kratkih zgodb ugledne hrvaške avtorice Slavenke Drakulić. Predstava, s Špelo Frlic v glavni vlogi, se sprašuje: zakaj še vedno ne govorimo o starosti in staranju, zakaj je to še vedno družbeni tabu? Premiero si je ogledal Matic Ferlan. Režija: Ivana Djilas Koreografija: Branko Potočan Prevod in priredba besedila: Špela Frlic in Ivana Djilas Oblikovanje in izdelava lutke: Gregor Lorenci Scenografija in oblikovanje luči: Sara Slivnik Oblikovanje videa: Vesna Krebs Kostumografija: Jelena Proković Glasba: Boštjan Gombač Jezikovno svetovanje: Barbara Rogelj Garderoba: Nataša Recer Oblikovanje kreativ: Eva Mlinar Nastopajo: Špela Frlic, Maja Kunšič, Katja Povše
Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Etnolog in umetnostni zgodovinar, zaslužni profesor Janez Bogataj s knjigo Hrana, najstarejše diplomatsko orodje zaokroža eno od področij svoje dolgoletne raziskovalne in publicistične dejavnosti, ki sega od aktualiziranja Valvazorjevega, Vodnikovega in Trdinovega pisanja do odkrivanja tradicije in inovativnosti naših dni. Tukaj se posebej posveča uveljavljanju slovenske gastronomije in kulinarike v službi promocije državnih političnih, gospodarskih in kulturnih interesov. Tako so recepture in z njimi povezane slikovite zgodbe, strnjene med drugim v monografijah o potici, kranjski klobasi, kolinah in drugih značilnih jedeh in prehranskih šegah na Slovenskem, nadomestili jedilniki ter pravila in merila, veljavna ob srečanjih najvišjih predstavnikov držav in na drugih ravneh diplomacije. »Hrana je eden najbolj temeljnih povezovalcev ljudi,« je Bogatajeva izhodiščna misel na začetku nove knjige. Naslov ji je dal po izjavi Hilary Clinton, ki je seveda dobro vedela, kaj govori, ko je hrano označila za najstarejše diplomatsko orodje. Pri izbiri jedi, so pokazala opazovanja, je zelo pomemben tudi okus, saj vpliva na razmišljanje in vedenje zbranih za mizo. Avtor dejavnost, ki povezuje gastronomijo in kulinariko, gospodarstvo, kulturo, umetnost in turizem, imenuje gastronomska (ponekod je v rabi tudi oznaka pametna) diplomacija. V njej vidi obliko javne diplomacije, za katero je značilno promoviranje destinacijskih kuhinj v svetu s podporo države. Tovrstno širjenje kulinaričnih tradicij, ki spodbuja delitev vrednot in tradicij, je idealno orodje za uporabo živil, jedi in pijač za ustvarjanje medkulturnega razumevanja. S sistematičnim odpiranjem svojih restavracij po svetu velja za pionirko gastronomske diplomacije Tajska. Poleg velikih držav avtor posebej omenja še Uzbekistan in Peru, v Evropi pa ob Italijanih in Francozih izpostavlja Špance in Skandinavce. Bogataj v prvih poglavjih opozarja na antične in mlajše vire, ki poročajo o velikih slavjih ob sklepanju političnih sporazumov med vladarji za bogato obloženimi mizami. Niza pa tudi primere iz našega okolja, ohranjene v slikovitih opisih kulinaričnih užitkov grofa Ulrika II. Celjskega na poti v Kompostelo sredi 15. stoletja ter v nekoliko mlajšem poročilu o pojedinah ob vizitacijah oglejskega kanclerja Paola Santonina na gradovih in v samostanih na Slovenskem. Še zgovornejše je pričevanje barona Žige Herbersteina iz Vipave, odposlanca nemškega cesarja Maksimiljana I., o diplomatskih kulinaričnih prigodah na vzhodu, opisanih v leta 1549 na Dunaju objavljeni knjigi Moskovski zapiski. Zadnja tretjina knjige govori o položaju gastronomske diplomacije pri nas. Termina gastronomija in prehranska kultura sta izenačena, pri čemer je kultura – ali bi vsaj morala biti – ena poglavitnih značilnosti diplomatskih izmenjav sporočil. Še več, veljati mora tudi na nižjih ravneh odnosov med domačini in tujci, gostitelji in gosti. Slovenija je sicer dobila prvo gastronomsko strategijo leta 2006, ko je bila sprejeta tudi za nadaljnji razvoj pomembna razdelitev države na 24 gastronomskih regij. Ti koraki pa so bili v naslednjih letih namenjeni le turistični promociji, medtem ko drugi resorji večinoma niti niso vedeli za strategijo. Trikrat je bila zamenjana tudi celostna podoba gastronomske prepoznavnosti države s sloganom Okusiti Slovenijo, ki pa sprva, kot kritično ugotavlja Janez Bogataj, »ni bila uporabljena za oblikovanje menijev protokolarnih prireditev. Tudi navajanje jedi je bilo zelo nestrokovno in pogosto z napakami,« piše. Prelom je prineslo oblikovanje slovenskih gastronomskih regij – tudi z Bogatajevim sodelovanjem – z Osrednjo Slovenijo na čelu. Veliko pozornosti je po svetu pritegnilo tudi uspešno vključevanje osnovnošolcev v obujanje domače kulinarične tradicije. Ti in posamezni drugi primeri zgledne promocije slovenske kulinarike, ki jih v nadaljevanju navaja avtor, pa še več let niso pomenili začetka premišljene in povezane gastronomske diplomacije slovenske države. In še vedno se marsikje zatika. Profesor Bogataj ne piše načelno ali na pamet, temveč navaja svoja opažanja v tujini in doma. Skupaj s povsem konkretnimi nasveti in napotki – kako, kaj in česa ne – so zdaj zbrani v knjigi Hrana, najstarejše diplomatsko orodje, ki bi morala postati brevir vseh protokolov od predsedniškega in ministrskih navzdol. Tudi kulturnega ob snovanju slovenske predstavitve na naslednjem knjižnem sejmu v Frankfurtu! Zapisano spremljajo in dopolnjujejo številne pozornosti vredne opombe.
Milena Zupančič ni želela običajne biografije, ki bi kronološko opisovala njeno življenje, saj tudi ona ni običajna, vsakdanja. Milena je izjemen človek, neizmerno talentirana igralka in ja, tudi strastna kadilka. V štiridesetih delih odkrivamo ne samo življenje Milene Zupančič ampak tudi polpreteklo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega gledališča in filma. V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 1999 je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja«. Ko je leta 1993 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so Mileno Zupančič označili za igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«. Golobova Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati. Interpretka: Milena Zupančič Režiser: Alen Jelen Tonski mojster: Nejc Pipp Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Produkcija: Program Ars - Uredništvo igranega programa, ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z založbo Beletrina Posneto v studiu 41 Radia Slovenija v juliju in avgustu 2022.
Slovenska raziskovalka prejela sredstva Evropskega raziskovalnega sklada, da nenavadne simetrije iz področja čiste teorije pripelje v domet praktične zaznave.
Pred koncertom v ljubljanski Cukrarni, v okviru cikla Jazz Ars All Stars, smo se pogovarjali z vodjo zasedbe Home Run, saksofonistom Lenartom Krečičem in bobnarjem Gašperjem Bertoncljem.
Pred mikrofon smo povabili režiserja velikega zmagovalca letošnjega Liffa, v Nemčiji rojenega Juraja Lerotića, čigar film Varen kraj je prejel vodomca. Film pogumno odpira vprašanja o duševnem zdravju in tabuju samomora. Oglasila sta se nam tudi Sara Kern in Lev Predan Kowarski, režiserka in direktor fotografije slovensko-avstralske koprodukcije Moja Vesna, ki je v Portorožu prejel vesni za najboljšo režijo in najboljšo igralko. Ocenjujemo pa tudi filme, ki jih v teh dneh vrtijo v kinu – med drugim Črni panter: Wakanda za vedno in Trikotnik žalosti – ter napovedujemo 19. Animateko, ki se začne prihodnji teden.
Tudi ta petek nas v Glasbeni jutranjici čaka vrsta obletnic, le da bomo danes pri tej temi ostali vse do 10-ih.V prvi uri se bomo spomnili tujih skladateljev, po liričnem utrinku pa bodo na vrsti dela naših skladateljev, katerih jubileji minevajo danes ali v teh dneh.Začenjamo s sonato Johanna Georga Pisendela, nemškega baročnega violinista in skladatelja, ki je umrl na današnji dan leta 1755. Vrsto let je vodil dvorni orkester v Dresdnu, ki je takrat v Evropi slovel kot en boljših orkestrov, poleg tega pa je bil en največjih violinistov svojega časa, ki so mu dela posvetili priznani skladatelji, kot so Albinoni, Telemann in Vivaldi.JOHANN GEORG PISENDEL: SONATA V D-DURU - ALLEGROIzvajajo: STEFANO DEMICHELI, THOMAS C. BOYSEN, MARTINA GRAULICH in UTE PETERSILGENemški pianist in skladatelj Wilhelm Walter Friedrich Kempff se je rodil na današnji dan leta 1895. Izvajal je dela pomembnih skladateljev, še posebej pa je slovel kot interpret glasbe Ludwiga van Beethovna in Franza Schuberta - posnel je vse njune sonate. Kot interpret je zagovarjal liričnost in spontanost, kar se mu je zdelo še posebej učinkovito v intimnih odlomkih. Izogibal se je razkazovanju in ekstremnim tempom samim po sebi in je stremel po lirični izpovednosti.LUDWIG VAN BEETHOVEN: ŠEST BAGATEL ZA KLAVIR, OP. 126Klavir: WILHELM KEMPFFSergej Tanejev se je rodil 25. novembra leta 1856. Ruski skladatelj, pianist, pedagog in glasbeni teoretik je menil, da mora biti glasbena ustvarjalnost premišljena in mora izhajati iz intelekta, s predhodno teoretično analizo in pripravo tematskega gradiva. Njegova dela razkrivajo obvladovanje klasične kompozicijske tehnike, tako da bi za njegov slog lahko rekli, da odraža evropsko, oziroma nemško usmeritev moskovskega konservatorija.Za svoj največji dosežek je sam označil svojo opero Oresteja, ki jo je sam imenoval glasbena trilogija, na osnovi tem iz te opere pa je osnoval še koncertno uverturo, ki jo bomo poslušali zdaj.ALEXANDER SERGEJEVIČ TANEJEV: UVERTURA ORESTEJA, OP. 6Orkester THE PHILHARMONIA, Dirigent: NEEME JÄRVIZdaj pa še glasba ameriškega skladatelja in kritika Virgila Thomsona, ki se je rodil na današnji dan leta 1896 in je imel ključno vlogo pri razvoju tako imenovanega "ameriškega zvoka" v klasični glasbi. Strokovnjaki ga označujejo za modernista, neoromantika in neoklasicista. Bil je izviren skladatelj, katerega slog zaznamujeta ostra duhovitost in odkrita igrivost. Pisal je v skoraj vseh glasbenih zvrsteh in ustvaril izviren opis ki temelji na ameriških govornih ritmih in harmonijah iz cerkvenih pesmaric.VIRGIL THOMSON: GODALNI KVARTET ŠT. 1LJUBLJANSKI GODALNI KVARTET
V zadnji oddaji cikla Skladatelj tedna, ki ga ta teden posvečamo skladateljem, katerih doprsni kipi ponosno stojijo na Aleji skladateljev pred stavbo Glasbene matice Ljubljana, spoznavamo življenje in delo Emila Adamiča.Emil Adamič, eden izmed najpomembnejših slovenskih skladateljev prve polovice 20. stoletja, je bil vse življenje tesno povezan z Glasbeno matico. V tej ustanovi je pridobil svojo prvo formalno glasbeno izobrazbo in po prvi svetovni vojni postal eden izmed najaktivnejših članov društva Glasbene matice. V njem je bil odbornik, tri leta pa je vodil tudi Orkestralno društvo Glasbene matice.Poslušamo nekatera njegova najbolj znana orkestrska in zborovska dela ter samospeve. Oddaje Skladatelj tedna so pripravili študenti muzikologije oziroma udeleženci delavnice Glasbene mladine Slovenije za glasbeno publicistiko pod mentorstvom Veronike Brvar in dr. Katarine Bogunović Hočevar.
V tokratni oddaji bo dobro uro zvenela samo prelepa klavirska glasba – slišali bomo namreč tri sonate za klavir Ludwiga van Beethovna. Sonate št. 30, 31 in 32 je 8. marca lani v dvorani Filharmonije v Luxemburgu na solističnem recitalu predstavil Jean Muller. Muller je prejemnik številnih prvih nagrad na mednarodnih klavirskih tekmovanjih, to priča o njegovih izjemnih interpretacijah različnih del. Pri devetnajstih letih je postal lavreat prestižne »Mednarodne tribune mladih izvajalcev«, ki jo je gostila Evropska radiodifuzna zveza v sodelovanju z Unescom. Ta ga je označila za enega najobetavnejših umetnikov njegove generacije. Leta 2004 je zmagal tudi na klavirskem tekmovanju Francisa Poulenca v Franciji, na katerem mu je žirija soglasno pripisala vse nagrade.
Ob aprilskem odprtju letošnjega beneškega umetnostnega bienala smo v pogovoru s kuratorko Cecilio Alemani predstavili koncept, okrog katerega je zasnovala osrednjo razstavo. Pred skorajšnjim zaključkom bienala pa vas popeljemo še na krajši sprehod med nacionalne paviljone. Foto: Wikipedia
Oddajo bomo namenili pianistu, skladatelju in enemu od pionirjev bebopa Alu Haigu. Letos je minilo sto let od njegovega rojstva. Alan Warren Haig se je rodil 19. julija leta 1922 v Newarku v državi New Jersey. Klavir je študiral na kolidžu v Oberlinu. Leta 1945 je že zaigral v zasedbah Dizzyja Gillespieja in nato tudi v kvartetu Charlieja Parkerja. Pozneje je nastopal in snemal predvsem v triu.
V ospredju današnjih kulturnih novic bo balet Gospa Bovary v SNG Maribor. Po zgodbi Gustava Flauberta jo je režirala Valentina Turcu, s svojo stalno ustvarjalno ekipo – kostumografom Alanom Hraniteljem, scenografom Markom Japljem in oblikovalcem luči Aleksandrom Čavlekom. Baletno predstavo bo obarvala glasba Frédérica Chopina in Philipa Glassa. Predstavili bomo tudi drevišnjo geolokacijsko zvočno razstavo Philomela Karmine Šilec, ki je nastala v sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Maribor in Kulturno četrtjo Minoriti. Ustavili se bomo še v Piranu na tamkajšnjih Dnevih arhitekture, ter v Ljubljani na 38. Slovenskem knjižnem sejmu, ki ga je obiskal belgijski pisatelj Bart Moeyaert. (foto: Madame Bovary © Tiberiu Marta / SNG Maribor)
Kakšen je pomen adventnega časa, od kod izvira, ter kakšna je vloga tega časa v liturgičnem letu? Spregovorili bomo tudi kako se odvija pri nas na slovenskih tleh in kako se je odvijalo skozi zgodovino in kaj ta poseben čas prinaša kristjanom. Gostili bomo asistentko dr. Cecilijo Oblonšek, ki predava na Teološki fakulteti v Ljubljani
