Iskanje
Dardan - sin boga Zevsa in ene od plejad Elektre - se je v mitološko izročilo zapisal s tem, da je pobil morsko pošast na frigijski obali, eden njegovih potomcev, prelepi Ganimed, pa je postal točaj bogov na Olimpu. V nadaljevanju nas bo pot popeljala v Trojo, ki je po dolgotrajnem obleganju in boju padla z zvijačo pretkanega Odiseja. Osvetlili bomo tragično usodo Andromahe, žene največjega trojanskega junaka Hektorja, ki ga je pred obzidjem Troje ubil Ahil, in Hektorjeve sestre Kasandre, katere prerokba nesrečnega konca Troje je ostala preslišana. V sklepnem delu bomo skupaj z Enejem zbežali iz Troje, vihar pa nas bo odnesel proti libijski obali, kjer se v trojanskega junaka zagleda feničanska kraljica Didona.
Pariška založba Barclay je nastala v petdesetih letih in je bila znana po številnih zvenečih imenih, pri njej so izšle plošče različnih zvrsti, od džeza, šansona do tradicionalne glasbe, in tako se je v katalogu leta 1966 znašla tudi vinilna plošča z glasbo s Tahitija z naslovom Iaora Tahiti, Pozdrav s Tahitija. Na njej skupina Arthurja Iritija predstavlja nekaj najznačilnejših primerov glasbenih zvrsti od bojnih pesmi pa do cerkvenih hvalnic. Glasba je posneta v pretežno izvirni obliki, za kar so poskrbeli avtentični izvajalci, pa tudi producent Robert Manuel.
Lani poleti smo v izvedbi Zbora Slovenske filharmonije pod vodstvom Sebastjana Vrhovnika posneli pet osemglasnih motetov Iacobusa Handla Gallusa. Posnetkov pa ne bi bilo, če ne bi dr. Marko Motnik pripravil novega zvezka v zbirki Monumenta artis musicae Sloveniae Muzikološkega inštituta ZRC SAZU: kritične izdaje Šestih osemglasnih motetov. V oddaji gostimo gallusologa dr. Marka Motnika in dirigenta Sebastjana Vrhovnika ter predstavljamo posnetke, ki sta jih pripravila tonska mojstrica Aleks Pirkmajer Penko in glasbeni producent Boris Rener v cerkvi svetega Jožefa v Ljubljani.
Spokorni psalmi Alfreda Schnittkeja in Švedski radijski zbor pod vodstvom Kasparsa Putninša – dragi poslušalci, to je naš tokratni program. Posnetek je nastal leta 2024 v Stockholmu.
V tedenski oddaji Recital se bomo tokrat podali na Mednarodni glasbeni festival Pabla Casalsa, natančneje: v Avditorij v delu El Vendrell obalnega mesta Tarragona v Kataloniji. 16. julija lani so namreč tam izvedli koncert z naslovom Sadovi prijateljstva: na njem so se glasbeniki poklonili delom Brahmsa, Dvořáka in Schumanna. In zakaj naslov koncerta Sadovi prijateljstva? Casals je namreč cenil prijateljstvo kot ključno vrednoto, tako v glasbi kot življenju. Občutek glasbenega bratstva ga je že od začetka kariere povezoval z velikimi glasbeniki. To je bil torej navdih za temo Festivala Pabla Casalsa 2025. Festival je želel poudariti posebne vezi, ki jih je Casals stkal s petimi izjemnimi izvajalci: pianisti Horszowskim, Istominom in Serkinom ter violinistoma Schneiderjem in Sternom. Vsi so mu zvesto stali ob strani v Pradesu, Portoriku in Marlboru, pa tudi v Združenih narodih, ko je Casals prejel medaljo za mir.
Predvajali bomo malorecital za mešani zbor, soliste, recitatorja in simfonični orkester Splavarji na ognjeni reki Radovana Gobca. Omenjena kantata šteje za eno večjih takih del slovenske vokalno-instrumentalne literature.
Wells Cathedral Choir obstaja že več kot 1100 let, deški zbor je namreč v Wellsu prvič zapel že leta 909. Šele dobrih tisoč let pozneje, leta 1994, so se pevcem pridružila tudi dekleta. Danes v zboru poje osemnajst deklet in osemnajst fantov, ki nastopajo posebej kot dekliški in deški zbor, pri večjih projektih in koncertih pa zapojejo skupaj. Vsi člani zbora obiskujejo šolo, ki deluje v okviru katedrale, Wells Cathedral School, tako imajo pevske vaje vsako jutro pred poukom. Z zborom redno poje tudi dvanajst odraslih šolanih pevcev. Na repertoarju zbora so skladbe od renesanse do sodobnosti, med njimi so številne sodobne kompozicije, ki so jih pevci krstno izvedli in so bile napisane prav zanje.
Palestrina je bil v mladosti organist katedrale v mestu Palestrina blizu RIma. Pri šestindvajsetih se je vrnil v Rim in postal učitelj dečkov, ki so peli v Julijanski kapeli. Štiri leta pozneje ga je papež imenoval v Sikstinsko kapelo, vendar je enega izmed papeževih naslednikov zmotilo, da je bil poročen, in Palestrina je moral poiskati zaposlitev drugje. Po manj uspešnih letih kot vodja kapele bazilike svetega Janeza v Lateranu se je vrnil v baziliko Marije Snežne, kjer je kot deček dobil prvo glasbeno izobrazbo. Pozneje je prevzel vodstvo glasbene kapele v novem Rimskem seminarju in se leta 1571 naposled vrnil v cerkev svetega Petra.
Glasbeniki ansambla za staro glasbo Il Parrasio iz Nizozemske izvajajo 3. koncert 13. cikla Carpe artem z naslovom Italijanske resonance v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor.
Yared, dobitnik oskarja za glasbo k filmu Angleški pacient, slovi po izjemni občutljivosti za dramski prostor. Njegova glasba nikoli ne kriči, temveč zadržano posluša svoje like. V Eleganci ježa se ta njegova značilnost razkrije v polni meri. Partitura je skoraj komorna: zgrajena je okrog klavirja, ki ga spremljajo topla, zračna godala in skromno odmerjeni pihalni vložki. V tem zvočnem svetu ni bleščavega orkestralnega razkošja; prevladujejo notranja umirjenost, drobne geste in elegantni premiki.
Oba sklepna koncerta lanske petnajste sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu sta bila posvečena pesmim o ljubezni, izgubi in ljubosumju, ki so jim Angleži rekli »mad songs« ali »pesmi norosti«. Norost, nesrečna zaljubljenost in nezdrava ljubezen so v 17. stoletju ves čas zanimale občinstvo. Zlasti v Angliji so mnoge gledališke igre in glasbena dela upodabljali duševno stanje žrtev ljubezenske strasti, ki je vodila v blaznost. Najpogostejši razlog je bila nesrečna ljubezen. Na prvem koncertu, ki je bil v ponedeljek, štiriindvajsetega novembra, sta nastopila basist Lisandro Abadie in lutnjarica Mónica Pustilnik. Na njunem sporedu je bila glasba Purcella, Weldona, Fingerja, Ecclesa in neznanih avtorjev iz druge polovice sedemnajstega stoletja.
19. maja 2025 je bil v dvorani Julija Betetta na ljubljanski Akademiji za glasbo koncert cikla Solo e da camera. Na njem je nastopil kontrabasist Veljko Stanković, ki se v oddaji predstavlja z glasbo Nina Rote. Ob klavirski spremljavi Maje Klinar Bertoncelj bo izvedel njegov Koncertantni divertimento. Veljko Stanković je v Čupriji obiskoval Šolo za nadarjene učence in igral kontrabas v razredu Dušana Zdravkovića. Udeleževal se je mojstrskih tečajev pri profesorjih, kot so Slobodan Gerić, Danijel Petrović in Zoran Marković, ta je pozneje postal njegov mentor na ljubljanski Akademiji za glasbo. Leta 2019 je bil član Mladinskega orkestra ESYO - European Spirit of Youth Orchestra, kot substitut je sodeloval v skoraj vseh slovenskih poklicnih orkestrih, od oktobra 2024 pa je namestnik solo kontrabasista v orkestru ljubljanske operne hiše.
