Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oddajo Literarna matineja tokrat posvečamo nedavno preminuli Dubravki Ugrešić (1949–2023), literarni zgodovinarki in pisateljici hrvaških korenin. Uveljavila se je z romanopisjem, kratko prozo in esejistiko, v svojih besedilih pa se je posvečala predvsem vprašanjem identitete in narodne pripadnosti. V začetku devetdesetih je zapustila Hrvaško, saj se ni strinjala z nacionalistično politiko. Njena leposlovna dela so prevedena domala v vse evropske jezike, prejela je tudi številne mednarodne nagrade, med drugimi kristal Vilenice (1989) in mednarodno nagrado Vilenice (2016). Predlogo za igrani Literarni večer o Dubravki Ugrešić je pripravila Đurđa Strsoglavec. Avtorica literarnega dela: Dubravka Ugrešić, prevajalci: Jurij Hudolin, Jana Unuk, Višnja Fičor, Denis Poniž, Đurđa Strsoglavec, Klarisa Jovanović, režiser: Igor Likar, bralca: Maja Moll, Bernard Stramič, interpreti: Vesna Jevnikar, Nataša Barbara Gračner, Brane Grubar, glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina, mojster zvoka: Nejc Zupančič, urednika oddaje: Vlado Motnikar, Tina Kozin, leto produkcije: 2016.
Slovenist Zoran Pevec je soustanovitelj in član uredništva revije za poezijo in poetično Poetikon. Pesmi, eseje in literarne kritike objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah v Sloveniji. Njegov esej Poezija – mimorekanje, samota in tišina je bil objavljen kot uvodnik v reviji Poetikon leta 2022. "V pesniškem jeziku prehaja človek v neke druge dimenzije, v neka druga stanja, ki ga premaknejo v umetniško zanesenost in drugačnost, medtem ko mora v vsakdanjem govoru priti do okrepitve smisla izrečenega. "Beseda je pripadnost k biti odslikanega" poudarja Gadamer, beseda izraža človeka in s tem njegovo zavedanje sveta. "Jezik ni le kos opreme, ki pripada človeku in svetu, temveč se v njem kaže kako imajo svet ljudje". Lahko bi rekli, da je imetje sveta, imetje jezika – toda vsi vemo, kako je to izmuzljivo." Vmesne glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek; ti so odlomki iz Adagia, počasnega 2. stavka Koncerta za oboo in godala v d-molu Alessandra Marcella, ki zveni v priredbi; igrata organistka Polona Gantar in orgličar Miro Božič. Tonski mojster Jernej Boc, bralca Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Ob Svetovnem dnevu gledališča se danes začenja 53. Teden slovenske drame, festival dramatike in gledališča, ki nastaja po besedilih slovenskih avtorjev. Že včeraj pa se je začel festival radijske igre za dojenčke, malčke in ranljive skupine Poslušati skupaj. Tudi temu se bomo posvetili, in pogledali v berlinski Muzej uporabnih umetnosti, na razstavo Retrotopija. Oblikovanje prostorov v socializmu. Vabimo vas k poslušanju! foto: www.tsd.si
Turški predsednik Recep Tayip Erdogan že več kot dve desetletji obvladuje državo. Njegova poglavitna ambicija je preoblikovati in posodobiti Turčijo bolj kot kateri koli voditelj po ustanovitelju republike Atatürku. Zdaj se je znašel pred največjo politično preizkušnjo v svoji dolgoletni vladavini. Turki se bodo 14. maja odpravili na predsedniške in splošne volitve, na katerih kaže na močno izenačen boj med njim in opozicijskim kandidatom. Opozicija v primeru zmage napoveduje ponovno vzpostavitev parlamentarnega političnega sistema in krepitev odnosov z Zahodom. Tokratne volitve veljajo za prelomne, saj bodo po prepričanju številnih odločile ne le zaradi vprašanja, kdo bo v prihodnje vodil Turčijo, ampak predvsem, na kakšen način bo vladal.
Zavrtimo uro kakšnih 500 let nazaj in si zamislimo vladarja, ki ima mogočno vojsko, goro zlata in dobro utrjeno dedno pravico do vladanja. Tak vladar bi moral po vsem sodeč vladati izjemno udobno in po mili volji razpolagati s svojo močjo. Pa vendar zgodovinar dr. Sašo Jerše v svoji najnovejši knjigi Sociodiceja predmoderne: Ustvarjanje družbenega smisla v poznem srednjem in zgodnjem novem veku prepričljivo dokazuje, da bi se utegnil tudi takšnemu vladarju prestol majati, če ga kot legitimnega in kraljevskih časti resnično vrednega ne bodo prepoznavali njegovi podložniki. In to ne le tisti s substancialno družbeno močjo in vplivom, na primer škofje, vojvode in najbogatejši trgovci, ampak tudi tisti, ki so na družbeni hierarhični lestvici bistveno nižje. Kako in zakaj so torej vladani v tistem času pristajali na to, da jim vladajo? Kaj so pričakovali od svojih vladarjev? Kako so videli njihovo vlogo in vlogo samih sebe? Na kakšen način so si razlagali morebitne pretrese v tem burnem zgodovinskem času, ko se je trdno utrjeni družbeni smisel marsikdaj zamajal? In nenazadnje, ali nam lahko te zgodbe povedo tudi kaj o današnjem človeku in družbi? To je nekaj vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali v tokratni Ars humani, ko pred mikrofonom gostimo dr. Saša Jeršeta z oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: izsek iz Velikega voza zmagoslavja Albrechta Dürerja (1518), ki prikazuje cesarja Svtega rimskega cesarstva Maksimilijana I. Habsburškega
Tokrat je oddaja v znamenju spomina na prelomno osebnost fizike in pogojev za razvoj tehnike pri Slovencih. Namreč, pred 70 leti so slovesno odprli osrednjo stavbo Inštituta Jožef Stefan v Ljubljani, pred tremi desetletji, točneje 24. marca 1993 pa je v svojem rojstnem mestu preminil Anton Peterlin, ki se je v nekdanjem glavnem mestu Kranjske rodil leta 1908. V zadnji marčevski številki internega glasila Novice IJS je njegova hčerka dr. Tanja Peterlin Neumeier, objavila spominski zapis o času po koncu vojne, ko je bil njen oče, že pred vojno edini usposobljeni univerzitetni učitelj fizike na ljubljanski univerzi z doktoratom Humboldtove univerze v Berlinu, v nelahkih razmerah osrednja organizacijska osebnost ustanavljanja bodočega inštituta Jožef Stefan. Bil je eden redkih, ki so že v prvi polovici 20. stoletja vedeli, da le s politiki, duhovniki, advokati in pesniki slovensko ljudstvo nima razvojnih pogojev za zrelo nacijo. Inštitutu, predvsem pa avtorici se zahvaljujemo za objavo spominskega zapisa. Bere ga Jure Franko. FOTO: Letalski posnetek stavb IJS l.1960 VIR: Arhiv IJS
: Nagrado Prešernovega sklada je letos prejel tudi arhitekturni atelje Medprostor, v okviru katerega delujejo arhitekti Rok Žnidaršič, Jerneja Fisher Knap in Samo Mlakar s sodelavci, za dosežke v preteklih treh letih. In kot je zapisala komisija v obrazložitvi nagrade – »V svojih delih atelje izraža odličnost na različnih arhitekturnih nivojih: načrtujejo enodružinske hiše, izobraževalne ustanove, javne stavbe, javni prostor itd. Tako ne preseneča, da so tudi trije izstopajoči projekti zadnjih treh let – Športna dvorana Vižmarje Brod, lesena hiša Hribljane ter nadkritje ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji – kljub raznolikim kontekstualnim pogojem, tipu naročnika kot tudi višini sredstev, vsi izvedeni z najvišjo mero odličnosti.« Kot zadnjega izmed pogovorov z letošnjimi Prešernovimi lavreati: intervju Liane Buršič z vodjo arhitekturnega ateljeja Medprostor in po novem tudi glavnim mestnim ljubljanskim urbanistom (nasledil je namreč dolgoletnega podžupana Janeza Koželja) Rokom Žnidaršičem.
V tedenskem pregledu se bomo najprej posvetili festivaloma, festivalu kulturno-umetnostne vzgoje Bober in festivalu radijske igre z naslovom »Poslušati skupaj« za najmlajše in najstarejše, predvsem pa za ranljive. Izveste tudi, kaj so govorili na strokovnem posvetu "Z otrokom v gledališče" v Mariboru, posebna pozornost pa gre tokrat predlogu novogoriških dediščinskih ustanov o razglasitvi frančiškanskega samostanskega kompleksa v Kostanjevici pri Gorici, grobnice Bourbonov in Škrabčeve knjižnice za spomenik državnega pomena. Slišali boste prve vtise z razstave fotografij rek z naslovom "Okoljski odtisi" v Cankarjevem domu v Ljubljani. Pred ponedeljkovim začetkom pa še napovedno o 53. Tednu slovenske drame v Kranju. FOTO: Kelih iz frančiškanskega samostana Kostanjevica pri Novi Gorici VIR: foto Ožbej Černe https://goriskimuzej.si/aktualno/posts/razstava-sakralnih-predmetov-na-kostanjevici
Jože Slak - Đoka, uporniški, alternativni in vsestranski umetnik, je v slike vnašal prvine iz popularne dekoracije. Večinoma se ga uvršča med umetnike, ki so v osemdesetih pretrgali s tradicijo visokega modernizma in zavrnili intelektualiziranje ter sprejeli bolj eklektičen in nečist izraz. Poigraval se je s tradicionalnim slikarskim nosilcem – najbolj znane so njegove izrezanke, ki se z bleščečimi barvami in organskimi oblikami včasih bližajo svetu žuželk in narave. Razstava Od pogleda do neskončnosti je druga posthumna razstava njegovih del v Bežigrajski galeriji 2. Razstava Jutranja rosa je leta 2015 bila na ogled leto dni po umetnikovi smrti, sedanja razstava pa pomeni nadaljevanje tedanje, je povedal kustos Miloš Bašin v pogovoru o razstavi. V prvem delu oddaje pa lahko slišite pogovor z Jožetom Slakom - Đoko, ki ga je leta 2007 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: Jože Slak Đoka, Kozliček, 2003, mešana tehnika, 93 x 127 cm, foto © Dušan Krnel; vir: MGML
Slovensko-pariški fotograf slovi po črno-belih fotografijah z brezčasnimi motivi, ki so praviloma plod dolgih in počasnih potovanj po vsem svetu, zlasti po deželah vzhoda. Sneg se pojavlja na fotografijah s poti po Balkanu in po državah ob Baltiku, nova serija pa je nastala na Japonskem. In še v Bežigrajsko galerijo 2 v Ljubljano gremo, kjer že drugič posthumno predstavljajo Jožeta Slaka - Đoko, uporniškega, alternativnega in vsestranska umetnika, ki je v slike vnašal prvine iz popularne dekoracije. Najbolj znane so njegove izrezanke, ki se z bleščečimi barvami in organskimi oblikami včasih bližajo svetu žuželk in narave.
Posvečamo se festivalu avstrijskega filma Diagonala, ki vsako pomlad poteka v Gradcu in domačemu festivalu frankofonskega filma, v okviru katerega ocenjujemo film Nedolžen. Ocenjujemo tudi film Do zmage in naprej, navdihujoč dokumentarec o skupini deklic, ki trenirajo košarko pod vodstvom nekonvencionalnega trenerja, ter napovedujemo dvodnevni dogodek Palestina na filmu in uverturo v festival Kurja polt, ki se bosta odvila v naslednjem tednu.
Superračunalniki so danes njuni za reševanje velikih znanstvenih ugank na vseh področjih. A delo z njimi nikakor ni preprosto. Razlika med računalniško kodo za superračunalnike in običajne namizne naprave je podobna razliki med raziskovanjem v laboratoriju in proizvodnjo v tovarni, pravi prejemnik Zoisovega priznanja prof. dr. Matej Praprotnik s Kemijskega instituta in Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Praprotnik zdaj vodi novoustanovljeni Center odličnosti MultiXscale, enega izmed desetih, ki jih je Evropska unija ustanovila za podporo evropski pobudi za visokozmogljivo računalništvo EuroHPC, katerega del je tudi slovenski superračunalnik Vega. Slovenski center MulitXscale se bo osredotočil na razvoj kode za večskalne simulacije, na treh konkretnih področjih: za načrtovanje incertificiranje helikopterjev za civilni promet, za uporabo visokozmogljivih baterij za podporo prehodu na trajnostno energijo ter za raziskave ultrazvok za neinvazivno diagnostiko in biomedicinske aplikacije. Uporabo ultrazvoka za tarčno dostavo zdravil sicer dr. Matej Praprotnik raziskuje v okviru projekta Multrasonica, za katerega je pred tremi leti prejel sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce, t. i. ERC Advanced Grant. A prestižni raziskovalni projekt je naletel na težave v obliki omejitve višine plač pri slovenskih raziskovalcih. Čeprav je znaten del ERC sredstev namenjen prav za plače, se tega v Sloveniji ne da izkoristiti. »Žalostno je, da imamo denar, ampak ga ne moremo uporabljati in čakamo izvajanje novega zakona,« pravi Praprotnik. »Jaz sem to rešil na zanimiv način, tako da sem del denarja, ki je namenjen za postdoktorske raziskovalce, prenesel na Univerzo v Barceloni in tam ustanovil eksterno skupino, ker tam imam pogoje, da zaposlim ljudi. Po mojem mnenju je to za Slovenijo katastrofa.«
