Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Iz ponudbe evropske zveze radijskih postaj izbrani najaktualnejši posnetki simfoničnih koncertov najimenitnejših orkestrov, solistov in dirigentov s prizorišč po celem svetu.«
Čajkovski – ime pove vse. Delo velikega Petra Iljiča ne sme manjkati na programu Andreja Borejka. Dirigent, vedno spreten za presenetljive programske zamisli zunaj utrjenih poti, za koncert 25. februarja v berlinski Koncertni hiši ni izbral ene izmed skladateljevih slavnih simfonij, temveč leta 1855 zmagoslavno opevano Suito za orkester št. 3. Ob bok ji je postavil Violinski koncert Andrzeja Czajkowskega, poljskega soimenjaka, ki je svoje ime prejel kot šestletnik, ko je bežal pred nacionalsocialisti, ter ga obdržal vse življenje. Rokopis njegovega Violinskega koncerta, napisanega leta 1964, so po smrti Czajkowskega našli v košari med kosi perila in sta ga violinist, tudi nocojšnji solist Ilja Gringolts in dirigent Andrej Borejko leta 2021 premierno predstavila v Varšavi – kot posnetek na zgoščenki brez občinstva zaradi pandemije.
»Čudovito je igrati Bohuslava Martinůja. Je eden tistih skladateljev, ki govori neposredno vsem – tako glasbenikom kot občinstvu. Takoj ko daš njegovo glasbo na spored, je uspeh.« Dandanes skorajda ni bolj usposobljenega dirigenta za Martinůjevo glasbo, kot je češki dirigent Jakub Hrůša. Deli, ki ju je dirigiral 3. marca v Münchnu, prikazujeta dve različni strani tega češkega skladatelja: propulzivne ritme ljudske glasbe njegove domovine v Prvi simfoniji iz leta 1942 in skoraj impresionistično mističnost v Freskah Piera della Francesce, ki jih je napisal leta 1955 pod vplivom serije fresk Legenda o pravem križu renesančnega mojstra v baziliki sv. Frančiška v Arezzu. Gostujoča solistka, ki je prav tako cenjena kot Jakub Hrůša, je bila gruzijska violinistka Lisa Batiashvili, ki živi v Münchnu in je izvedla Sibeliusov Violinski koncert.
Leto in pol po odhodu se je nekdanji šef dirigent Andrés Orozco-Estrada 9. decembra lani vrnil na oder Simfoničnega orkestra Frankfurtskega radia. Kolumbijec, ki ga je avstrijska prestolnica pritegnila kot mladega študenta glasbe, je koncert začel z draguljema Johannesa Brahmsa. »Ko bo spustil svojo čarobno palico tja, kjer mu svojo moč posojajo moči maš, zbora in orkestra, je pred nami še več čudovitih pogledov v skrivnosti duhovnega sveta,« je leta 1853 o takrat 20-letnem Brahmsu zapisal Robert Schumann. Iz sklopa Brahmsovih del za zbor in orkester, s katerimi naj bi pozneje impresivno uresničil prerokbo svojega mentorja, je orkester skupaj z Zborom Zahodnonemškega radia predstavil Pesem usode na verze Friedricha Hölderlina in uglasbitev Schillerjeve pesmi Nänie. Na programu je bil tudi Koncert za violončelo in orkester op. 43, ambiciozna in večplastna štiristavčna skladba Mieczyslawas Weinberga, poljsko-judovsko-sovjetskega prijatelja Dmitrija Šostakoviča. Kot solist je debitiral mladi francoski virtuoz na violončelu Edgar Moreau. Nazadnje pa je – 126 let po premieri na frankfurtskih muzejskih koncertih pod skladateljevim vodstvom – ponovno bilo mogoče slišati simfonično pesnitev Tako je govoril Zaratustra Richarda Straussa.
Edini Beethovnov violinski koncert je eno najbolj znanih del svojega žanra in najpomembnejši koncert v violinskem repertoarju nasploh. Umetniki se vedno znova lotevajo novih interpretativnih pristopov k tej mojstrovini. Ena takih umetnic je münchenska violinistka Julia Fischer, dobitnica številnih cenjenih nagrad, vključno z Beethovnovim prstanom, ki je Beethovnov Violinski koncert izvedla s Simfoničnim orkestrom Bavarskega radia 2. junija lani v Herkulovi dvorani v Münchnu. Poleg Beethovna je Tretjo simfonijo Aarona Coplanda dirigiral ameriški dirigent in skladatelj Michael Tilson Thomas. Leonard Bernstein, ki je vodil evropsko premiero te simfonije, je trdil, da je "simfonija postala ameriški spomenik, kot sta Washingtonov spomenik ali Lincolnov spomenik", in jo označil za "največjo ameriško simfonijo, ki je bila kdaj napisana".
V Dvořákovi dvorani Rudolfinuma v Pragi je v torek, 21. februarja, potekal koncert ob posebni priložnosti. Razlog za omenjeno glasbeno srečanje žal ni bilo niti praznovanje niti uživanje umetnosti, kot je to v večini primerov, ne glede na to, da je glasba, ki jo bomo slišali, izjemna in edinstvena. Omenjeni večer je bil mišljen kot simboličen, boleč opomin na nesmiselno vojno na vzhodu Evrope, ki jo že leto dni trpi ukrajinski narod. Ob tej priložnosti se je zbor Praške filharmonije z dirigentom Lukášem Vasilkom odločil izvesti Vojni rekviem, op. 66 Benjamina Brittna, monumentalno skladbo s katarzično atmosfero, ki je eno najboljših skladateljevih del in eno največjih del 20. stoletja.
Za kitajsko dirigentko Elim Chan velja načelo, da v svoje programe vključuje sodobna dela, pri tem pa posebno pozornost namenja skladateljicam. Tako je na koncertu Nemškega simfoničnega orkestra iz Berlina 11. decembra lani v Berlinski filharmoniji vodila nemško premiero skladbe Trije latinskoameriški plesi Gabriele Lene Frank. Sledila sta Bartókov Drugi klavirski koncert izpod prstov pianista Pierra-Laurenta Aimarda in Četrta simfonija Petra Iljiča Čajkovskega.
Sir Simon Rattle je na koncertu z naslovom "Pokrajine v zvoku" 1. decembra lani v dvorani Barbican v Londonu dirigiral glasbo, v kateri se velikanske pokrajine zlijejo s človeško dušo: Sibeliusovi simfonični pesnitvi Oceanide in Tapiola ter Brucknerjevo sijočo Sedmo simfonijo v E-duru.
Mendelssohnov violinski koncert v e-molu je tako klasičen kot romantičen v svojem izrazu in nikoli ne preneha navdihovati s svojimi sijočimi harmonijami ter neskončno čarobnostjo svojih tem. Zadnja, Deveta simfonija Gustava Mahlerja se poslavlja od preteklega glasbenega sveta, hkrati pa se poslavlja od življenja hudo bolnega človeka. Mahler ni nikoli slišal svoje Devete simfonije, ki je njegova naslednika, Arnolda Schönberga in Albana Berga, popolnoma osupnila nad izvirnostjo njenega jezika. Seveda se veličina še zadnjič spogleduje s trivialnim, sedanjost pa omogoča pogled na večnost v finalu, ki išče tolažbo, ko vstopi v dimenzijo in svet, ki ni več naš. To ni več posameznik, ki se izraža, ampak nekaj, kar ga presega s slutnjo, ki je pripadala le velikim ustvarjalcem. Mendelssohna in Mahlerja bomo poslušali na posnetku koncerta Orkestra Romanske Švice. Tridesetega novembra lani ga je v Viktorijini dvorani v Ženevi vodil dirigent Jonathan Nott, v vlogi solistke pa se je predstavila moldavska violinistka Alexandra Conunova.
Snape Maltings je umetniški kompleks na bregovih reke Alde v vasici Snape v Suffolku v Angliji. Najbolj znan je po svoji koncertni dvorani, ki je eno glavnih prizorišč vsakoletnega Aldeburškega festivala. 18. junija lani je v okviru tega festivala nastopil Simfonični orkester mesta Birmingham. Dirigiral je francoski dirigent Ludovic Morlot v navdušujočem programu Benjamina Brittna in Anne Thorvaldsdóttir, ki se jima je pri Šostakovičevem 1. violinskem koncertu pridružila solistka, violinistka Patricija Kopačinska.
Na drugem izmed svojih nastopov na lanskem festivalu Proms v Kraljevi Albertovi dvorani v Londonu so Berlinski filharmoniki pod taktirko Daniela Hardinga izvedli simfonični ep – Brucknerjevo Četrto simfonijo – skupaj z mojstrovino iz sovjetske Rusije – Koncertom za violo in orkester Alfreda Schnittkeja. Tega je izvedla zvezdniška violistka Tabea Zimmermann.
V svoji razkošni Simfoniji Faust je Franz Liszt v treh stavkih zasnoval karakterne študije treh glavnih likov Goethejeve tragedije – Fausta, Marjetice in Mefista – in pustil, da delo doseže vrhunec v mističnem zborovskem finalu s solističnim tenorjem. Pred tem vas bo pozdravil rezidenčni umetnik Baselskega simfoničnega orkestra, violinist Pekka Kuusisto, ter poustvaril romanco Škrjanček vzleta Ralpha Vaughana Williamsa, v kateri se angleška ljudska glasba sreča z zvokom pozne romantike. Koncertno sezono pa je orkester 31. avgusta lani odprl z novimi orglami v koncertni dvorani Stadtcasino v Baslu in z Baselskimi madrigalisti izvedel uglasbitev 24. psalma francoske skladateljice Lili Boulanger.
Orkester italijanske Švice je na koncertu 10. novembra lani v stavbi Umetnost in kultura v Luganu vodil poljski dirigent Krzysztof Urbański. V vlogi solista je gostoval 74-letni ameriški pianist Garrick Ohlsson, ki je izvedel Koncert za klavir in orkester št. 2 v f-molu Frederica Chopina. Pred tem je zazvenela skladba Orawa za komorni godalni orkester poljskega skladatelja Wojciecha Kilarja, v drugem delu pa Simfonija št. 3 v Es-duru, »Eroica«, Ludwiga van Beethovna.
»Pepelka zame ni le pravljični lik, ampak živa oseba, ki čuti, doživlja in katere usoda nas vznemirja,« je svoj osrednji namen glede svoje glasbe razložil Prokofjev. Glasbo za balet Pepelka, op. 87 bo izvedel Ruski državni simfonnični orkester pod taktirko Mihaila Jurowskega.
Enaindvajsetletni pianist Aleksander Malofejev, ki se je rodil v Moskvi in zdaj živi v Berlinu, ima sloves čudežnega otroka, svetovno kariero pa šele začenja. Letošnjo sezono je začel 16. septembra v Frankfurtu z najmočnejšim klavirskim koncertom v zgodovini glasbe, ki je rekorder po gostoti not in težavnosti. S Klavirskim koncertom št. 3 Sergeja Rahmaninova se je lotil resnično monumentalnega dela, ki je končno merilo ne le za tehnično usposobljenost vsakega interpreta. Nič manj razkošno in zvočno barvito sta glasbeni direktor Alain Altinoglu in Simfonični orkester Frankfurtskega radia nato poustvarila simfonično suito Šeherezada Nikolaja Rimskega-Korsakova, ki v rusko romantiko vnese izrazit pridih orientalske eksotike. V očarljivi igri zvoka so tukaj pripovedovane tiste pravljice, s katerimi mlada Šeherezada na koncu zlomi tiransko naravo sultana.
Joseph Haydn je začel ustvarjati svoj tretji oratorij »Stvarjenje« za soliste, zbor in orkester jeseni 1796 in ga dokončal spomladi leta 1798. Temo o stvarjenju sveta, kot je v pripovedi opisana v prvem poglavju prve Mojzesove knjige Geneze, je občutil kot navdihujočo, oratorij pa kot temeljno religiozno izkušnjo: »Šele ko sem napisal polovico skladbe, sem opazil, da se bo posrečila; nikoli še nisem bil tako pobožen kot med ustvarjanjem Stvarjenja; vsak dan sem padel na kolena in prosil Boga, naj mi da moči, da bi uspešno opravil to delo,« je Haydn pripovedoval svojemu biografu Georgu Augustu von Griesingerju.Izvajalci:sopranistka Katharina Konradi, tenorist Ilker Arcayürek, basist Dingle Yandellkontraaltistka Beate Koepp, Zbor in Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna,dirigent Simon Halsey
Dvaintridesetletni beloruski dirigent Dmitrij Matvijenko je lani zmagal na mednarodnem tekmovanju mladih dirigentov Malko s svojo prepričljivo glasbeno drznostjo. Šolal se je na univerzi v Sankt Peterburgu in Moskvi. Pred tekmovanjem Malko je že večkrat dirigiral v tujini, zdaj pa je na povsem drugi ravni svoje kariere. Kot del nagrade tekmovanja je prejel dirigentske angažmaje za 24 različnih simfoničnih orkestrov na severu in v preostali Evropi – vključno z Danskim nacionalnim simfoničnim orkestrom, s katerim je nastopil 29. septembra v koncertni hiši v Københavnu. Za Dmitrija Matvijenka je bila to velika priložnost, s Šostakovičevo Simfonijo št. 4, demonsko nočno glasbo Mauricea Ravela in s skladbo za gremija nominirane 42-lene skladateljice Anne Clyne, ki prihaja iz Anglije. Njena orkestralna skladba This Midnight Hour/Ta polnočna ura je prava gotska grozljivka, polna vizij in zloveščih nočnih občutij. Solist: pianist Andrej Gugnin.
Nebo in zemlja se srečata v Mozartovem kontrastnem klavirskem koncertu št. 20 in v Šostakovičevi Simfoniji št. 8 iz leta 1943. Velika simfonija iz druge svetovne vojne je eno najbolj navdušujočih Šostakovičevih del – nepozabna zgodba o tem, kako se za vsako ceno oprijeti človekovega dostojanstva.Na koncertu Danskega nacionalnega simfoničnega orkestra, ki ga je 4. novembra v Københavnu vodil italijanski dirigent Daniele Rustioni, je zazvenelo tudi meditativno godalno delo Refleksije na temo B-A-C-H Sofje Gubajduline, ene največjih skladateljic našega časa. Solist večera je bil švicarski pianist Francesco Piemontesi..
Pariški orkester je 8. septembra v Parizu izvedel koncert, ki je ponazarjal Pitagorov izrek o "glasbi sfer" in občinstvo popeljal na kozmično potovanje med filozofijo, nebeško poezijo in duhovno domišljijo. Glasbeni večer je vodil dirigent Klaus Mäkelä in je bil posvečen nemškemu pianistu Larsu Vogtu, ki je za posledicami raka umrl 5. septembra v starosti 52 let.Simfonična pesnitev Tako je govoril Zaratustra Richarda Straussa, rahlo navdihnjena z znamenitim Nietzschejevim delom, poveličuje orkester s svojimi osmimi vrhunsko orkestriranimi odseki, veličastno slovesnostjo in monumentalnim razponom. Metafizična kakovost odmeva v Skrjabinovi mesijanski Pesnitvi ekstaze, op. 54. Včasih divje in zelo vizualno umetniško vesolje skladatelja Pascala Dusapina postavlja pod vprašaj pojem zvočnega prostora v skladbi A Linea, ki je bila premierno izvedena ob povsem novem delu z naslovom Aino perujskega skladatelja Jimmyja Lópeza Bellida, enega najvznemirljivejših talentov mlade generacije.
Češka filharmonija je na koncertu 22. aprila v Rudlfinumu v Pragi pod vodstvom Semjona Bičkova izvedla ikonično delo, ki je spremenilo svet – Pomladno obredje Igorja Stravinskega, Mozartovem Klavirskem koncertu št. 23 se je predstavil islandski pianist Víkingur Ólafsson, na začetku pa je zazvenela češka krstna izvedba Simfonije št. 2 z naslovom Praške panorame Juliana Andersona.
Čeprav je danes glasba Jacquesa Iberta dobro pozabljena, ima več kot eno privlačnost. Njegov Koncert za flavto in orkester, napisan leta 1934, ki je ekspresiven in osupljivo virtuozen, je postal mojstrovina za soliste po vsem svetu. Peta simfonija Gustava Mahlerja pa je pravi glasbeni roman. Začne se z žalno koračnico, ker se smrt približa Mahlerju v tem času, ko skoraj podleže črevesni krvavitvi. Nato se ton postopno spremeni. V središču tega posebej medeninastega dela je vzvišen adagietto za godala in harfo, prava ljubezenska pesem, posvečena njegovi mladi ženi Almi. Ibert in Mahler sta bila na programu koncerta, ki ga je Orkester Romanske Švice pod vodstvom Jonathana Notta izvedel 16. februarja v Viktorijini dvorani v Ženevi. Solist je bil flavtist orkestra Loïc Schneider.
