Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iz ponudbe evropske zveze radijskih postaj izbiramo najaktualnejše posnetke simfoničnih koncertov najimenitnejših orkestrov, solistov in dirigentov s prizorišč po celem svetu.
Orkester Državna kapela iz Dresdna je 2. septembra na koncertu v operni hiši Semperoper v Dresdnu vodil dirigent Daniele Gatti in izvedel skladbo Ozarjena noč, op. 4, verzijo za godalni orkester Arnolda Schönberga, in Simfonijo št. 1 v D-duru, »Titan«, Gustava Mahlerja.
Sir Simon Rattle je 3. septembra debitiral kot novi šef dirigent Simfoničnega orkestra Bavarskega radia in naslednik Marissa Jansonsa na Berlinskem glasbenem festivalu s programom, ki džezovsko obravnava Bacha s Paulom Hindemithom, izvaja temnopolte pesnike »harlemske renesanse« skupaj z Alexandrom Zemlinskim in se konča v virtuoznem pohodu proti tragediji z Gustavom Mahlerjem.
Eksplozivna energija in šarm sta bila združena na koncertu Simfoničnega orkestra Švedskega radia, solistke pianistke Yuje Wang in dirigenta Ese-Pekke Salonena, ki so 26. avgusta nastopili v dvorani Berwald v Stockholmu na festivalu Baltsko morje. Začeli so z modernističnim Capricciem za klavir in orkester Igorja Stravinskega, ki vsakogar spravi v dobro voljo. Na programu sta bila tudi skladba Svetloba in gravitacija Kaije Saariaho ter mladosten in virtuozen Prvi klavirski koncert Sergeja Prokofjeva. Sibeliusova orkestralna zgodba o lahkomiselnem ženskarju Lemminkäinenu, znanem iz finske mitologije, odseva protagonistovo osebnost: igriv, zaljubljen in neustavljivo živahen, čeprav je v čudovito mračnem tretjem stavku, Labodu iz Tuonele, mogoče zaznati mero temačnosti, ki je značilna za Sibeliusa.
Program z dirigentom Yannickom Nézet-Séguinom, ki je med drugim tudi glasbeni direktor Metropolitanske opere, se je na koncertu 25. maja v Berlinski filharmoniji začel z melodičnim in iskrenim klavirskim koncertom mlade Clare Schumann. Italijanska pianistka Beatrice Rana je kot solistka debitirala z Berlinskimi filharmoniki. V drugem delu je orkester izvedel Simfonijo št. 7 v C-duru, op. 60, Leningrajsko Dmitrija Šostakoviča.
Spremljali bomo posnetek koncerta z letošnjega festivala Proms v Londonu, na katerem je 5. avgusta nastopil Londonski filharmonični orkester pod vodstvom svojega glavnega dirigenta Edwarda Gardnerja. Večer se je začel z utripajočo energijo Simfoničnih plesov, zadnjega dela Sergeja Rahmaninova. Darovi Rahmaninova kot pianista so bili legendarni; vendar so bili brez dvoma enaki tistim Ferruccia Busonija, čigar stoto obletnico smrti zaznamujemo letos. V njegovem mogočnem Klavirskem koncertu, op. 39 je njegova italijansko-nemška dediščina predstavljena v petih stavkih, kjer so kontrasti tako veliki kot v Mahlerjevi simfoniji, skupaj z zborom v finalu. To je delo, ki ga solist – Benjamin Grosvenor – opisuje kot podobno »razprostranjeni in strah vzbujajoči simfoniji«.
Na koncertu 9. avgusta v okviru festivala Proms sta se v Kraljevi dvorani v Londonu finskemu šefu dirigentu Simfoničnega orkestra BBC Sakariju Orami pridružila rojaka, sopranistka Silja Aalto in violončelist Anssi Karttunen, za sijajno in srhljivo atmosferično skladbo Mirage, ki jo je navdihnila mehiška šamanka, vodilne finske skladateljice Kaije Saariaho, ki je umrla lani. Osupljivi južnokorejski pianist Seong-Jin Cho je izvedel Mozartov klavirski koncert št. 9 v Es-duru, 'Jeunehomme', na koncu pa je zazvenela še simfonična pesnitev Alpska simfonija Richarda Straussa.
Na letošnjem festivalu Verbier sta 26. julija s festivalskim orkestrom nastopila dva ugledna glasbenika: sir Antonio Pappano, ki je dirigiral Beethovnov peti in zadnji klavirski koncert in tudi zadnjo, mogočno Brucknerjevo Deveto simfonijo, v vlogi solista pa se je predstavil južnokorejski pianist Junčan Lim.
Orkester Philharmonia je 1. februarja v Kraljevi Albertovi dvorani v Londonu na bogatem romantičnem programu obravnaval velike življenjske teme – ljubezen, smrt, naravo in nebesa. Na trenutke ljudska in vesela, občasno nemirna, Mahlerjeva 4. simfonija odseva njegovo filozofijo, da »mora biti simfonija kot svet, vsebovati mora vse«. Delo se konča z umirjenim sopranskim solom, ki opisuje glasbo angelov – otroško vizijo nebes. Solistka je bila sopranistka Anu Komsi, ki je hvaljena zaradi svojih "neustrašno komunikativnih in skrajno prepričljivih" nastopov, kot piše The Guardian, to strast in predanost pa je vnesla tudi v Berliozove izvrstne Poletne noči, op. 7.
Ko je poljski skladatelj Witold Lutosławski svojega madžarskega kolega Bélo Bartóka označil za »ključno osebnost glasbe 20. stoletja«, zagotovo ni pretiraval. Bartóku je kot skladatelju in glasbenemu etnologu uspelo združiti tradicijo klasične glasbe in ljudske glasbe s sodobnimi dosežki, rezultat pa je bil slog, ki je zadel ravno pravo noto med popularnim in prefinjenim. Tudi kot pianist in pedagog je vplival na rodove učencev klavirja. Nič čudnega, da se glasbeniki še danes s strastjo potopijo v edinstveni »Bartókov kozmos«. Dva taka sta dirigent Alan Gilbert in pianist Igor Levit, ki sta 2. februarja v Hamburgu z orkestrom Filharmonije na Labi Zahodnonemškega radia na festivalu, posvečenem Bartóku, izvedla številna skladateljeva dela, med njimi tudi Tretji klavirski koncert, Divertimento in Koncert za orkester.
Tretji klavirski koncert Sergeja Rahmaninova, enega največjih tehničnih izzivov v klasičnem klavirskem repertoarju, bo zaigral svetovna zvezda Leif Ove Andsnes z enako eksplozivno in niansirano spretnostjo. Šef dirigent Daniel Harding bo vodil Simfonični orkester Švedskega radia še v dveh velikih orkestralnih delih z začetka 20. stoletja: Janáčkovi orkestralni rapsodiji Taras Bulba in Debussyjevih treh simfoničnih skicah Morje.
Na sporedu bodo štiri dela štirih različnih skladateljev v izvedbi Simfoničnega orkestra jugozahodnega radia iz Stuttgarta pod vodstvom dirigenta Hannuja Lintuja. Osrednji del večera bo Violinski koncert v D-duru Ludwiga van Beethovna s solistko, rezidenčno umetnico orkestra Isabelle Faust. Čakata nas še finska zvočna svetova s simfonično pesnitvijo Sanjski obraz Erkkija Melartina in Tretjo simfonijo Jeana Sibeliusa. Tudi četrti skladatelj v skupini je pustil pečat na Finskem: Italijan Ferruccio Busoni. Bil je profesor klavirja v Helsinkih. Tam je srečal tudi Sibeliusa. Oba sta bila dolgoletna prijatelja in sta drug drugemu tudi posvetila eno ali dve deli. Vendar pa je Busoni skladbo, ki jo bomo slišali, posvetil osebi, ki mu je bila veliko bližja kot njegov prijatelj, finski skladatelj: to je Busonijeva mati Anna, za katero je napisal »Berceuse élégiaque, op. 42« kmalu po njeni smrti jeseni 1. 1909.
Nemški simfonični orkester iz Berlina je na koncertu 21. junija v Berlinski filharmoniji izvedel Koncert za klavir in orkester v a-molu, op. 7 Clare Schumann in Simfonijo št. 4 v Es-duru, "Romantično", Antona Brucknerja. V vlogi solista se je predstavil francoski pianist Jean-Frédéric Neuburger, dirigiral je Markus Poschner.
Sir Simon Rattle je lani postal novi šef dirigent Zbora in Simfoničnega orkestra Bavarskega radia. Za otvoritveni koncert, ki je bil 22. septembra lani v Herkulovi dvorani Rezidence v Münchnu, je izbral oratorij »Stvarjenje« Josepha Haydna.
Violinistka Isabelle Faust je glasbena pripovedovalka in igra pravljični instrument: Stradivarijevo tako imenovano "Trnuljčico" iz leta 1704. Nanjo je 23. februarja v Stuttgartu s Simfoničnim orkestrom Jugozahodnega radia iz Stuttgarta pod taktirko Andrésa Orozca-Estrade zaigrala Brahmsov mogočni in intenzivni Violinski koncert v D-duru, poleg tega je bila na sporedu še Alpska simfonija, op. 64 Richarda Straussa.
Finski dirigent John Storgårds je 24. maja po dolgem času spet gostoval pri Simfoničnem orkestru Frankfurtskega radia in po (ne tako) dolgem času je bilo končno spet na sporedu orkestra delo Antona Brucknerja s Šesto, morda najbolj nenavadno izmed njegovih simfonij. Medtem ko za Brucknerjevo glasbo pogosto pravijo, da s svojo vizionarsko močjo in veličastnostjo odpira pogled v onstranske svetove, jo ljudje običajno uvrščajo tja zgoraj, na skladateljev Olimp, z Wolfgangom Amadeusom Mozartom na prvem mestu. Na koncertu je njegov klavirski koncert št. 16 D-duru kot izpopolnjen in občutljiv Mozartov interpret izvedel pianist Martin Helmchen. Poleg tega je na začetku večera zazvenela priredba Antona Weberna iz let 1934 in 1935 Ricercar a 6 iz zbirke Glasbena daritev, BWV 1079 Johanna Sebastiana Bacha.
Sprehod skozi 200 let francoske glasbe s tremi postanki bomo spremljali na posnetku koncerta Nemškega simfoničnega orkestra iz Berlina, ki ga je 21. maja v Berlinski filharmoniji vodil Andris Poga. Hector Berlioz je, navdušen nad Shakespearjem, Beethovnom in angleško igralko, s svojo umetnostjo iskal nekaj velikega, drznega, brez primere. Zložil je Fantastično simfonijo, jo strukturiral kot dramo, jo opisal kot zgodbo in vanjo čarobno vključil sebe: svojo ljubezen, ki poganja celotno delo kot glasbena ideja fixe, svoje razočaranje, svoje nočne more, ki jih povzročajo droge. Na koncu zmeša Valpurgino noč in Sodni dan. Berliozov sodobnik in sorodna duša je bil pesnik Charles Baudelaire, začetnik moderne poezije. Njegova poezija je navdihnila Henrija Dutilleuxa, da je napisal koncert za violončelo Ves daljni svet. Solist nas vodi skozi pet stavkov kot prizore iz videnja. Občutki in strasti se na začetku zbirajo in simbolično krožijo v nizu variacij. V drugem stavku je solist potisnjen v položaje, ki niso več dosegljivi – v pesem, ki presega vse. Spreten tretji stavek dobi diabolične in burleskne poteze. V finalu Dutilleux končno združi vse motive kot v sklepnem prizoru.
Tri mojstrovine v enem večeru! Maurice Ravel deli z nami svojo ljubezen do dunajskega valčka, ki jo najdemo v številnih njegovih delih. Vendar je Schubert tisti, ki tukaj deluje kot pretveza s svojima klavirskima zbirkama Plemeniti valčki in Sentimentalni valčki, od katerih je Ravel vzel naslov, ne da bi ju zares citiral. Ta veličastno orkestrirani vrtinec se konča v nekakšnih sanjah, v katerih se različni motivi razpršijo kot toliko reminiscenc življenja. Sibelius, ki je bil tudi sam violinist, je zapustil Violinski koncert v d-molu velike instrumentalne moči z očarljivimi melodičnimi motivi. Čeprav se je uveljavljal počasi, je danes eden izmed stebrov velikega repertoarja. Dvořák je svojo znamenito simfonijo Iz novega sveta komponiral, ko je bil direktor newyorškega konservatorija. Zanikal je uporabo indijanskih tem, vendar je priznal, da je uporabil “posebnosti glasbe črncev in rdečekožcev z dodajanjem sredstev sodobnega orkestra”. Ta mladi, pisani narod je češkega skladatelja, nostalgičnega po daljni domovini, navdihnil, da je ustvaril delo močne romantike, v kateri prevladujejo živahna čustva.
Oratorij? Ali morda cikel pesmi? Simfonija? Opera? Schönbergove Pesmi z gradu Gurre ne sodijo v nobeno kategorijo. In komaj spadajo na oder! »Enormno« ne pomeni samo velikosti obsega izvajalcev. Gigantski, razkošen, osupljiv in voluminozen je zvok te postavitve divje romantične pravljične pesmi Jensa Petra Jacobsena in zadnjega vrhunca pozne romantike (ali celo njen žareči labodji spev). To monumentalno delo je bilo uresničeno le trikrat v zgodovini Simfoničnega orkestra Bavarskega radia: leta 1965 pod vodstvom Rafaela Kubelíka, leta 1988 pod vodstvom Zubina Mehte in leta 2009 pod vodstvom Marissa Jansonsa. Sir Simon Rattle ga obožuje že od mladih nog in opisuje kot "seksi, elegantno, čutno". In ne bi moglo biti primernejše mojstrovine za letošnje praznovanje 75-letnice delovanja bavarskega orkestra in 150. obletnice rojstva Arnolda Schönberga.
Rekviem, torej pogrebna maša – ampak veliko več: s svojim mogočnim »Nemškim rekviemom« Johannes Brahms ni le presegel meje liturgično vezane cerkvene glasbe. Delo, ki bolj kot na mašo spominja na oratorij, pravzaprav močno presega navezanost na veroizpovedi in celo na sakralni okvir. Brahms je ustvaril osebno spoprijemnje z neizogibno usodo smrti, ki združuje vse ljudi. Pred tem monumentalnim delom bomo v izvedbi Simfoničnega orkestra Zahodnonemškega radia iz Kölna poslušali Komorno simfonijo št. 2 Arnolda Schönberga.
Britanski dirigent Nicholas Collon je sprostil naravne sile Alpske simfonije Richarda Straussa v drugem delu koncerta, ki je bil 26. aprila v Stari operi v Frankfurtu kot del letošnje koncertne sezone, poimenovane »Narava in Zemlja«, Simfoničnega orkestra Frankfurtskega radia. Pred tem je bila na sporedu glasba dveh najopaznejših sodobnih skladateljev baltsko-skandinavskega območja: najprej kratko orkestralno delo Chorale Magnusa Lindberga, v katerem se Finec sklicuje na violinski koncert Albana Berga, ki po drugi strani v novem glasbenem kontekstu vključuje Bachov koral Dovolj je iz kantate BWV 60, ki se nanaša na štiriglasno harmonizacijo še starejše koralne melodije Johanna Rudolpha Ahleja. Vadim Gluzman je nastopil kot solist v evropski premieri 3. violinskega koncerta Erkkija-Svena Tüürja.
