Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iz ponudbe evropske zveze radijskih postaj izbrani najaktualnejši posnetki simfoničnih koncertov najimenitnejših orkestrov, solistov in dirigentov s prizorišč po vsem svetu.
Simfoničnemu orkestru BBC-ja se bo tokrat pridružil njegov šef dirigent Sakari Oramo za program z močno poljsko noto. Tako Grażyna Bacewicz kot Karol Szymanowski sta se rodila v kulturni družini, vendar sta njuni karieri šli v precej različni smeri in obe simfoniji, ki ju bomo slišali, zasedata zelo različna svetova. Četrta simfonija Grażyne Bacewicz je iz leta 1953 in zdi se, da se veseli v izzivalno jedki energiji. Tretja simfonija Szymanowskega ga je okupirala med prvo svetovno vojno in zahteva obsežen orkester, zbor in tenorskega solista. S podnaslovom "Pesem noči" uglasblja poezijo perzijskega mistika iz 13. stoletja Rūmīja in se ne bi mogla bolj razlikovati od simfonije Grażyne Bacewicz. Szymanowski je zapisal, kako mora solist imeti "lirično obarvan glas", torej lastnost, ki je nocojšnjemu solistu, tenoristu Nickyju Spenceu ne primanjkuje.
Francoski simfonični orkester Les Siècles je leta 2003 ustanovil francoski dirigent François-Xavier Roth z željo postaviti dela od 17. do 21. stoletja v današnjo perspektivo. Glasbeniki orkestra vsak repertoar igrajo na zgodovinskih instrumentih, primernih času nastanka. Orkester v tem letu praznuje 20-letnico delovanja in je 20. avgusta obiskal festival Proms s programom, ki je združeval dva prava izvirnika v medsebojnem razmiku 200 let. Mozart in Ligeti se morda sprva zdita malo verjeten par, vendar sta se oba razvijala po svoji individualni poti in sta bila v ospredju revolucij v glasbenem jeziku svojega obdobja. Ligeti je predstavljen z zgodnjim in poznim delom. Njegov živahni Concert Românesc/Romunski koncert je lahkotno praznovanje romunske ljudske glasbe – tako prave kot izumljene –, ki ga je obdajala kot mladega skladatelja, njegov Violinski koncert pa je tour de force instrumentalne virtuoznosti in zvočne domišljije. Mozart je preoblikoval instrumentalno glasbo Dunaja v 80-ih letih 18. stoletja z vložkom prave operne drame in vplivom "starodavne" glasbe Bacha in Händla, to pa je povzročilo niz koncertov in simfonij v ospredju tehnike in izraza. Solista, violinistka Isabelle Faust in pianist Aleksander Melnikov, sta bila idealna predstavnika te neustavljive glasbe.
Simfonični orkester BBC in njegov šef dirigent Sakari Oramo sta se 24. avgusta vrnila na svoj tretji, zadnji skupni koncert na festivalu Proms v tej sezoni s programom, ki je bil prežet z živahno energijo pomladi. Mlado listje šelesti na vejah v prvem stavku skladbe Begin Afresh/Začeti znova Judith Weir, naročila BBC. Navdihnila ga je slavna pesem Drevesa Philipa Larkina, ki pripoveduje o novem pomladnem prebujanju. Schumannova »Pomladna« simfonija – prva izmed štirih, ki jih je izdal – odseva svežino in zagon, ki sta skladatelja prevzela ob dolgo pričakovani poroki s Claro Wieck. Za njo pa je bil izveden drzen, virtuozen violinski koncert Edwarda Elgarja. Močno osebno delo nosi skrivnosten napis: »Tu je shranjena duša ...«. Ali bi bila lahko Elgarjeva prijateljica Alice Stuart-Wortley skrivnostna muza? Koncert je bil napisan za Fritza Kreislerja, zaigral pa ga je nemški violinist Christian Tetzlaff.
Zmagovalec mednarodnega Chopinovega klavirskega tekmovanja južnokorejski pianist Song-Džin Čo je eden najbolj vznemirljivih mladih pianistov na svetu, hvaljen zaradi svoje "izjemne tehnike" in elegance svojih interpretacij. Kdo bi lahko torej bolje izvedel Chopinov klavirski koncert št. 1, omamno kombinacijo briljantnosti in poezije, s počasnim stavkom, ki je vizija "ljubljene pokrajine v pomladni noči, obsijani z mesečino". Je morda ta pokrajina italijanska? Italijanska toplina in poletno sonce preplavita tako Elgarjevo idilično koncertno uverturo Na jugu kot Straussovo simfonično pesnitev Iz Italije, ki ju je navdihnilo obisk te dežele. Vse to je bilo na programu 42. koncerta letošnjega festivala Proms, ki je potekal 16. avgusta v Albertovi dvorani v Londonu. Orkester Philharmonia je vodil glavni dirigent finskega rodu Santtu-Matias Rouvali.
Klaus Mäkelä je na koncertu z naslovom Vonj glasbe 29. septembra lani v Koncertni dvorani v Oslu tamkajšnjemu Filharmoničnemu orkestru dirigiral na novo napisan klavirski koncert Ephemerae perujskega skladatelja Jimmyja Lópeza Bellida, ki raziskuje dišave in vonjave – naše najbolj eterične čute. Na programu sta bila tudi Claude Debussy in Manuel de Falla, ki sta se zgledovala po španski kulturi na Pirenejskem polotoku oziroma Trirogeljniku, medtem ko je Petruška Igorja Stravinskega temeljila na ruskem lutkovnem gledališču. V vlogi solista se je predstavil španski pianist Javier Perianes.
»Vedno igraj, kot da je tvoje življenje odvisno od tega,« je dejal György Kurtág, tudi če gre za preprosto lestvico C-dur kot na začetku skladbe »... quasi una fantasie«. Reminiscence na Beethovna in Schumanna, meditativna tišina, siloviti izbruhi – pianist Leif Ove Andsnes je bil očaran nad »nadrealnim zvočnim dogodkom«, ki ga je Kurtág povzročil v desetih minutah z različnimi skupinami instrumentov, razporejenimi v prostoru. Za Kurtágom je bil na vrsti Mozartov klavirski koncert št. 20, 36-letni dirigent Petr Popelka in Simfonični orkester Berlinskega radia pa sta Koncertno hišo v Berlinu 14. januarja preplavila še z epsko razsežnostjo Simfonije št. 2, s katero je Sergej Rahmaninov sredi grozljivega svetovnega nemira leta 1907 premagal največjo krizo smisla v svojem življenju in nas, poznejše generacije, povabil k premisleku o samem sebi. Ranljivost, minljivost in nenehna rekonstrukcija komunikacije. Zdi se, da je to glavna tema današnjega koncertnega večera.
Potem ko je Rahmaninov konec leta 1917 pobegnil pred rusko revolucijo, je eno leto preživel na turneji po skandinavskih državah. 20. aprila 1918 je nastopil kot solist v svojem drugem klavirskem koncertu v Narodnem gledališču v Oslu, v katerem je funkcijo šefa dirigenta opravljal skladatelj, violinist in dirigent Johan Halvorsen. Orkester ni imel na voljo orkestralnih partov klavirskega koncerta, Rahmaninov in Halvorsen pa sta dan in noč delala v dirigentovi hiši in izpisovala partituro. Rahmaninov se je pozneje spominjal velikega vtisa, ki ga je nanj naredil energični Norvežan. Na istem koncertu so bile takrat izvedene še Simfonične variacije, op. 8 Eyvinda Alnæsa, ki jih bomo slišali tudi danes na posnetku Filharmoničnega orkestra iz Osla, skupaj s Halvorsenovo Prvo simfonijo, napisano nekaj let pozneje, leta 1923.
Skladbi na programu koncerta, ki je bil 19. januarja v Filharmonični dvorani v Liverpoolu, sta bili premierno izvedeni v istem tednu leta 1881. Brucknerjeva Četrta simfonija je bila izvedena na Dunaju 20. februarja, dva dneva pozneje pa je Max Bruch, takrat glavni dirigent Filharmoničnega orkestra iz Liverpoola, vodil prvo izvedbo svoje Škotske fantazije za violino in orkester.
Britanski dirigent Alpesh Chauhan je močno naklonjen glasbi Dmitrija Šostakoviča in za svoje nastope prejema odlične kritike, kot je bilo zapisano v tedenski britanski reviji The Spectator – "Chauhan je vodil partituro s premišljeno, namensko intenzivnostjo", kar je bila dobra napoved za njegov debi 25. januarja pri Orkestru Hallé, ko je dirigiral Šostakovičevo Deseto simfonijo. V prvi polovici koncerta pa je nemška pianistka Elisabeth Brauß zaigrala Griegov zimzeleni klavirski koncert, ki je očaral samega Čajkovskega, da je navdušeno izjavil: "Kakšen čar, kakšne neponovljive in bogate glasbene podobe."
Koncert Orkestra italijanske Švice je 10. novembra lani v stavbi Umetnost in kultura v Luganu vodil poljski dirigent Krzysztof Urbański. V vlogi solista je nastopil ameriški pianist Garrick Ohlsson, ki je izvedel Koncert za klavir in orkester št. 2 v f-molu Frederica Chopina. Pred tem je zazvenela skladba Orawa za komorni godalni orkester poljskega skladatelja Wojciecha Kilarja, v drugem delu pa Simfonija št. 3 v Es-duru, »Eroica« Ludwiga van Beethovna.
Kitajska dirigentka Elim Chan je na koncertu Nemškega simfoničnega orkestra iz Berlina 11. decembra lani v Berlinski filharmoniji vodila nemško premiero skladbe Trije latinskoameriški plesi Gabriele Lene Frank, Drugi klavirski koncert št. 2 v G-duru Bele Bartoka in Četrto simfonijo Petra Iljiča Čajkovskega, ki je bila ena izmed prvinskih glasbenih izkušenj Elim Chan. Solist je bil pianist Pierre-Laurent Aimard.
Mendelssohnov violinski koncert v e-molu je tako klasičen kot romantičen v svojem izrazu in nikoli ne preneha navdihovati s svojimi sijočimi harmonijami ter neskončno čarobnostjo svojih tem. Zadnja, Deveta simfonija Gustava Mahlerja se poslavlja od preteklega glasbenega sveta, hkrati pa se hudo bolan človek poslavlja od življenja. Mahler ni nikoli slišal svoje Devete simfonije, ki je njegova naslednika, Arnolda Schönberga in Albana Berga, popolnoma osupnila nad izvirnostjo svojega jezika. Seveda se veličina še zadnjič spogleduje s trivialnim, sedanjost pa omogoča pogled na večnost v finalu, ki išče tolažbo, ko vstopi v dimenzijo in svet, ki ni več naš. To ni več posameznik, ki se izraža, ampak nekaj, kar ga presega s slutnjo, ki pripada le velikim ustvarjalcem. Mendelssohna in Mahlerja bomo poslušali na posnetku koncerta Orkestra Romanske Švice. Tridesetega novembra lani ga je v Viktorijini dvorani v Ženevi vodil dirigent Jonathan Nott, v vlogi solistke pa se je predstavila moldavska violinistka Alexandra Conunova.
Simfonični orkester Berlinskega radia je pod taktirko Nicholasa Carterja na koncertu 24. marca v Berlinski filharmoniji izvedel suito za orkester Couperinov nagrobnik Mauricea Ravela, Koncert za violino in orkester v D-duru Ericha Korngolda in simfonično pesnitev Junakovo življenje, op. 40 Richarda Straussa. Solist je bil violinist James Ehnes.
Koncert v Filharmoniji na Elbi 28. aprila je bil del letnega mednarodnega glasbenega festivala v Hamburgu in kot je v navadi, so na njem nastopili številne svetovne zvezde in vsi glavni hamburški orkestri. Zato je bila stvar časti, da je najstarejši orkester Hanzeatskega mesta odprl ta pomembni konec sezone. Državni orkester Hamburške filharmonije je pod vodstvom šefa dirigenta Kenta Nagana izvedel novo delo Na jasen dan ameriškega skladatelja Seana Shepherda, ki so ga glasbeniki le nekaj dni prej premierno izvedli v newyorški Carnegiejevi dvorani. Je zelo obsežna skladba za več otroških in mladinskih zborov, solo violončelo in orkester, nastala pa je na besede nemške pesnice in pisateljice Ulle Hahn. Za dirigenta je Hahnova "neke vrste literarna ikona; dih, fraziranje in ritem njene poezije so glasbeni, zato pogosto sodelujeva", pravi o njej. Program koncerta sta zaokrožila Brahmsova Pesem usode, op. 54 in živahna Beethovnova Osma simfonija.
S predanostjo 43-letnega pianista Kirilla Gersteina kot rezidenčnega umetnika je Simfonični orkester Bavarskega radia na koncertu 5. maja v Münchnu pokazal presenetljiv dogodek, saj je umetnik, ki se je rodil v Rusiji, se šolal v Ameriki, zdaj pa živi v Berlinu, lahko pokazal svojo polno raznovrstnost v različnih koncertnih formatih dveh klavirskih koncertov Mauricea Ravela. Ob tem sta pod taktirko dirigenta Antonella Manacorde zazveneli še Schuberti Simfoniji št. 3 v D-duru in 6 v C-duru.
Dirigent Gustavo Dudamel se je z Berlinskimi filharmoniki na koncertu 11. maja v Berlinski filharmoniji odpravil na glasbeno potovanje v Ameriko, od Mehike do Argentine in v Združene države Amerike. Skladba Téenek. Invenciones de Territorio/Téenek. Izumi ozemlja Gabriele Ortiz je vznemirljiva kombinacija mehiške folklore in avantgardnih zvokov. Potem je zazvenel klavirski koncert Alberta Ginastere s solistom Sergiem Tiempom, njegova udarna, čarobna tonska govorica je skladatelju prinesla vzdevek »argentinski Bartók«. V svoji Drugi simfoniji pa je Charles Ives ustvaril zvočno sintezo evropske in popularne ameriške glasbene tradicije.
Simfonični orkester Bavarskega radia in dirigent Manfred Honeck sta 31.marca v Filharmoniji na Isarju v Münchnu izvedla delo z naslovom Izgnanstva. Spomini za sopran, zbor in orkester Juliana Andersona in Simfonijo št. 5 v d-molu Dmitrija Šostakoviča. Solistka je bila sopranistka Julia Bullock.
Gustav Mahler se je s svojo simfonijo št. 9 »poslovil od vseh tistih, ki jih je imel rad, in od sveta. In od svoje umetnosti, svojega življenja, svoje glasbe«, je trdil Willem Mengelberg, šef dirigent orkestra Concertgebouwod leta 1895 do 1945. Hkrati je simfonija oda lepoti življenja. To izjemno osebno delo je imelo vedno velik pomen za Orkester Concertgebouw. Nastop na zadnji božični matineji Bernarda Haitinka leta 1987 je še vedno vtisnjen v zavest številnih. Dirigent Daniel Harding pa je orkester skozi Mahlerjevo simfonijo vodil na koncertu 23. septembra lani najprej v Amsterdamu, nato pa še na turneji po Abu Dabiju, Španiji, Angliji in Švici. Mahlerjevo raziskovanje meja med življenjem in smrtjo, lepoto in bolečino je navdihnilo mladega nizozemskega skladatelja Ricka van Veldhuizena, da je leta 2019 napisal Mais le corps taché d'ombres/Toda telo obarvano s sencami, čudovito spremljevalno skladbo k Mahlerjevi deveti, ki sta jo naročila Orkester Concertgebouw in fundacija Mahler.
Prefinjene podrobnosti in živahne melodije so bile v središču plesnega večera, ki ga je 11. februarja v koncertnem prizorišču Bridgewater v Manchestru vodil sir Andrew Davis. Prevzel je tradicionalne plesne oblike v Ravelovih delih Couperinov nagrobnik in La valse ter baletni suiti Apolon, vodja muz Igorja Stravinskega. Eden najbolj priljubljenih Mozartovih klavirskih koncertov v interpretaciji pianistke Angele Hewitt pa je ponudil eleganten prikaz klasičnega sloga, po katerem sta hrepenela oba skladatelja 20. stoletja.
Simfonični orkester Berlinskega radia in njegov šef dirigent Vladimir Jurowski sta na koncertu 15. aprila v koncertni hiši v Berlinu izvedla: uverturo Coriolan, op. 62 Ludwiga van Beethovna, Koncert za klavir in orkester, op. 175 Jelene Firsove in Simfonijo št. 4 v c-molu Dmitrija Šostakoviča. V vlogi solista je gostoval pianist Yefim Bronfman.
