"Četrta simfonija" Petra Iljiča Čajkovskega je njegova simfonija usode. Tu je sam govoril o »fatumu«, o tej »usodni moči, ki preprečuje naše stremljenje k sreči«. Ta glasba zveni ustrezno zagnano, ekstatično in včasih obupano. A brez skrbi, nocojšnji glasbeni večer pozna tudi bolj sproščene moči. Kajti usoda Avija Avitala je mandolina − skoraj sam je v zadnjih letih to okretno brenkalo postavil v središče pozornosti. Jennifer Higdon, navsezadnje dobitnica Pulitzerjeve nagrade za glasbo, ki se ne boji poznanih zvočnih svetov, je za izraelskega virtuoza na mandolini napisala solistični koncert: "Njegova izjemna sposobnost, njegov prirojeni glasbeni čut in njegova strast do mandoline so me navdihnili, da sem napisala koncert, ustvarjen s poetično liričnostjo in veseljem, ki ju povezuje s tem čudovitim instrumentom." In tako ameriška skladateljica združuje »novoromantični, hrepeneči vzpon z ritmično zažigajočimi zapleti, ponuja impresionistično nežnost in pretirano virtuoznost«, kot je bilo zapisano leta 2021 o münchenski premieri, ki jo je dirigiral Krzysztof Urbański.
Iz svoje poljske domovine pa je dirigent Krzysztof Urbański na koncertu 2. novembra v Frankfurtu predstavil delo leta 1932 rojenega in pred desetimi leti umrlega Wojciecha Kilarja, ki je bil zunaj domovine najbolj znan kot skladatelj filmske glasbe, pisal pa je tudi sakralno glasbo in koncertna dela – vključno s simfonično pesnitvijo Krzesany, ustvarjeno leta 1974.
Iskanje
