Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Glasbenem banketu bo zazvenela italijanska baročna glasba, ki je primerna za čas pred veliko nočjo. Slišali bomo kar tri uglasbitve psalma Miserere mei, Deus ali Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti. Prva izvira iz skrivnostnega rokopisa z začetka sedemnajstega stoletja, ki ga povezujemo z imenom sicer neznanega glasbenika Carla G. Pred skoraj dvemi desetletji so rokopis kupili za približno šestdeset evrov na bolšjem trgu blizu Dunaja. Strani so poskenirali in izvirnik prodali prek znane avkcijske hiše Sotheby's [izg. Sod'bis]. Za visoko ceno ga je kupil anonimni ponudnik, ki ga ni mogoče izslediti. Od takrat je obsežna zbirka javnosti nedostopna, glasbenikom in raziskovalcem pa so ostale le fotografije, ki so nastale pred prodajo.
Cikel šestih Suit za čembalo, ki ga je François Dieupart napisal v Parizu pri približno osemnajstih letih, je zadnja zbirka francoskih plesnih suit 17. stoletja in hkrati vrhunec baročnega sloga za življenja Ludvika XIV. Dieupartov domnevni učitelj François Couperin je že zgodaj pozdravil prihajajoči rokoko, Dieupart pa je raje nadaljeval z izpopolnjevanjem »čustvenega« francoskega baročnega sloga. S prirojenim čutom za polifonijo in navdihnjen z deli svojih predhodnikov je ustvarjal ganljivo liriko in igrivo imitacijo.
Georgu Fredrichu Händlu so kljub izjemni glasbeni nadarjenosti namenili pravniški poklic, a je po očetovi smrti prevladalo njegovo zanimanje za glasbo. Po prvih uspehih v hamburški operi se je odpravil v Italijo in v Rimu komponiral po naročilu najpomembnejših glasbenih mecenov. Obiskal je tudi Neapelj in Firence, v Benetkah pa se je proslavil z opero Agripina. Med karnevalom je bilo v mestu na vodi veliko gostov iz tujine. Neverjetni uspeh je mladega Händla proslavil po celi Evropi in mu priskrbel stike z mnogimi vplivnimi osebnostmi. Med njimi sta bila brat bodočega angleškega kralja Jurija Prvega in angleški veleposlanik.
Januarja 1781 so razpustili znano glasbeno društvo Concert des Amateurs, ki je organiziralo zasebne koncerte v Parizu, in orkester s sedemdesetimi glasbeniki se je znašel v negotovosti. Zasedba, ki si je v približno desetih letih obstoja zagotovila nenadomestljiv ugled, občinstvo in repertoar, je nenadoma ostala brez finančnih sredstev, brez koncertne dvorane in brez organizacijskega telesa. Violinist, skladatelj in dirigent Giovanni Battista Viotti je takoj po prihodu v Pariz aprila 1782 poskušal nadaljevati koncerte v palači Hôtel de Soubise, kjer so se srečevali naročniki koncertov, vendar so bila njegova prizadevanja zaman.
Arcangelo Corelli je svojo peto in najbolj vplivno zbirko objavil 1. januarja 1700 ter v njej zbral dvanajst violinskih sonat. Posvetil jo je volilni kneginji Sofiji Šarloti Brandenburški, ki je bila znana podpornica umetnosti. Z njo ni imel neposrednega stika in verjetno je bilo posvetilo povezano s politiko. Od posvetila si Corelli verjetno ni obetal finančnega dobička, vse pa kaže, da je zbirko izdal na lastne stroške in jo prodajal sam. Če je domneva pravilna, je moral z njo veliko zaslužiti, saj je postala daleč najuspešnejša publikacija instrumentalne glasbe. Notne izdaje so v Italiji dotlej večinoma pripravljali iz premičnih kovinskih simbolov podobno kakor besedila, a je to avtorje omejevalo pri možnostih in natančnosti zapisa. Kompleksnejši bakrorezi, kakršnega je zahteval Corellijev tisk, so bili pred 18. stoletjem redki in so zahtevali občutno daljšo pripravo.
Znani londonski založnik Walsh je leta 1734 izdal zbirko Concertov grossov op. 3 Georga Friedricha Händla. Šesti, zadnji koncert v zbirki ima le dva kratka hitra stavka in se je že od nekdaj zdel nepopoln. Novejše ugotovitve so pokazale, da je Händlov izvirni rokopis nastal že kakšnih dvanajst let pred izidom in je res vseboval še dva druga stavka. Januarja 1723 so skladbo v taki obliki verjetno izvedli med dejanji opere Oton, pozneje pa je Händel rokopis razdelil na dva dela in med stavkoma Vivace in Allegro najbrž načrtoval orgelsko improvizacijo. Orgle se kot solistični instrument pojavijo le v sklepnem Allegru ohranjenega concerta grossa. Stavek je Händel pripravil že leta 1712 za opero Zvesti pastir. V njem je predelal Žigo za čembalo, ki jo je napisal že več let pred tem v Hamburgu.
Od 11. stoletja naprej so se beneški pomorščaki enkrat na leto zbrali, da bi skupaj molili k zavetniku pomorščakov sv. Nikolaju in ga prosili za zaščito. Sprva je bil obred podoben preprostemu blagoslovu, pri katerem so poleg molitve Jadransko morje blagoslovili s sveto vodo. Pred koncem 16. stoletja se je dogodek razvil v enega najbolj razkošnih in pomembnih praznikov na beneškem koledarju. Z vnebohodom se je začel velik spomladanski festival in sledila mu je simbolična poroka Benetk z Jadranom, ki so ji rekli Sposalizio. Festival, ki so ga sestavljale javne slavnosti in petnajstdnevni sejem, je postal simbol beneške nadvlade.
Predzadnji koncert iz lanske sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu, ki ga že dvanajst let izvajajo v Atriju ZRC v Ljubljani, je bil v celoti posvečen glasbi francoskega baročnega mojstra in virtuoza na violi da gamba Marina Maraisa. Na njem so zazvenele le tri skladbe, ki poleg tega sodijo med Maraisova najbolj nenavadna dela.
Na vrsti je enajsti in predzadnji del cikla o klavirski glasbi Wolfganga Amadeusa Mozarta. Nemški čembalist, pianist in specialist za staro glasbo Siegbert Rampe je Mozartovo glasbo posnel na ustreznih zgodovinskih glasbilih – čembalu, klavirju in klavikordu. Mnogo skladb, ki smo jih dotlej slišali le na klavirju, je predstavil v povsem drugačni luči. Poleg znanih klavirskih sonat, variacij in drugih skladb je kot prvi posnel tudi vse zgodnejše sonate, skladbe iz notne knjižice za Mozartovo sestro Nannerl in tako imenovanega Londonskega zvezka, pa tudi menuete, nemške plese in baletno glasbo v izvirnih klavirskih različicah.
Na sklepnem koncertu letošnje 12. sezone koncertnega cikla Harmonia Concertans – Stara glasba na Novem trgu je zazvenel komični intermezzo Vespetta in Pimpinone beneškega mojstra Tomasa Albinonija. Delo je nastalo leta 1708 in po uprizoritvah po Evropi so ga v začetku leta 1740 najverjetneje izvedli v Ljubljani, med odmori ene izmed resnih oper. Uprizorila ga je beneško-graška skupina opernega impresarija Angela Mingottija. Za operne predstave so takrat priredili konferenčno dvorano kranjskih deželnih stanov v nekdanji stavbi na vrhu današnjega Novega trga, nedaleč od atrija, kjer je Albinonijeva glasba zazvenela pred dobrim mesecem dni.
Na vrsti je deseti del cikla, v katerem se posvečamo klavirski glasbi Wolfganga Amadeusa Mozarta. Pri tem sledimo nemškemu čembalistu, pianistu in specialistu za staro glasbo Siegbertu Rampeju, ki Mozartovo glasbo izvaja na ustreznih zgodovinskih glasbilih – čembalu, klavirju in klavikordu. Ob znanih klavirskih sonatah, variacijah in drugih skladbah je kot prvi posnel tudi vse zgodnejše sonate, skladbe iz notne knjižice za Mozartovo sestro Nannerl in tako imenovanega Londonskega zvezka, pa tudi menuete, nemške plese in baletno glasbo v izvirnih klavirskih različicah.
Med najzanimivejšimi pričami o nekdanjem glasbenem življenju na tleh današnje Slovenije je repertoar, ki ga povezujemo z ljubljanskim škofom Tomažem Hrenom. Obsega renesančno polifonijo frankoflamskih in italijanskih mojstrov, ki je preživela v kornih knjigah, ki so bile nekoč njegova last, pa tudi glasbo iz nemških in italijanskih tiskov, ki so jih v začetku 17. stoletja hranili v arhivu ljubljanske stolnice.
Po dveh mesecih premora je na vrsti deveti del cikla, v katerem se posvečamo klavirski glasbi Wolfganga Amadeusa Mozarta. Nemški čembalist, pianist in specialist za staro glasbo Siegbert Rampe je pred sedemnajstimi leti začel snemati Mozartovo glasbo na ustreznih zgodovinskih glasbilih – čembalu, klavirju in klavikordu. Mnogo skladb, ki smo jih dotlej slišali le na klavirju, je predstavil v drugačni luči. Ob znanih klavirskih sonatah, variacijah in drugih skladbah je kot prvi posnel tudi vse zgodnejše sonate, skladbe iz notne knjižice za Mozartovo sestro Nannerl in tako imenovanega Londonskega zvezka, pa tudi menuete, nemške plese in baletno glasbo v izvirnih klavirskih različicah.
Na sklepnem koncertu jubilejnega 40. Festivala Radovljica 2022 je nastopil znani nemški vokalni ansambel Die Singphoniker, ki letos tudi sam praznuje štirideseto obletnico obstoja. Njihov spored je združil glasbo Carla Orffa in zabavne pesmi, ki jih je v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja izvajala skupina Comedian Harmonists. Kombinacija je nepričakovana, a avtor slavne kantate Carmina Burana se je navduševal nad omenjenim ansamblom in to je razvidno v njegovih skladbah.
Osmi koncert letošnjega jubilejnega 40. Festivala Radovljica 2022 je bil posvečen orgelski glasbi hamburških mojstrov, kot so Scheidemann, Strungk, Johann in Hieronymus Praetorius. Madžarski orglavec Márton Borsányi je skupaj s člani vokalnega ansambla Istvánffy pričaral glasbeno podobo liturgije za večernice, kakor so jo poznali v Hamburgu v prvi polovici sedemnajstega stoletja. Koncert je bil v cerkvi Marijinega oznanjenja v Velesovem in na njem so zazvenele orgle Tomaža Močnika, ki so nastale na podlagi glasbila Bachovega sodobnika Zachariasa Hildebrandta v Naumburgu.
Na sedmem koncertu letošnjega 40. Festivala v Radovljici je nastopil ansambel renesančnih prečnih flavt Phaedrus, ki ga vodi ameriška flavtistka Mara Winter. V njem sodelujeta tudi italijanska sopranistka Miriam Trevisan in slovenski lutnjist Bor Zuljan. Glasbenike druži očaranost nad mogočno in hkrati rahločutno lepoto renesančne glasbe, pa tudi nad humanistično filozofijo in njenimi retoričnimi praksami. Phaedrus je dobil ime po Platonovem klasičnem besedilu, v katerem Sokrat trdi, da umetnost retorike izvira iz norosti, božanskega navdiha in predvsem iz ljubezni.
Na petem koncertu letošnjega 40. Festivala Radovljica 2022 je nastopil britanski ansambel viol da gamba Fretwork, ki deluje že več kakor 35 let in je najbolj znan sestav v takšni zasedbi na svetu. Na sporedu so bile vse fantazije za štiri instrumentalne glasove Henryja Purcella, pa tudi glasba Matthewa Locka in Williama Younga.
