Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ameriški pianist Charles Rosen je leta 1975 zapisal, da le izvajalec na glasbilu s tipkami lahko zares ceni gibanje glasov v Bachovi fugi, njihovo prepletanje, medsebojno vplivanje in kontraste. Menil je, da skladbo lahko v celoti razume le tisti, ki jo zaigra. To pomeni, da jo začuti s svojimi mišicami in živci, namesto da bi jo samo poslušal. To je nedvomno zavidljiv cilj, čeprav Rosen morda pretirava s poudarjanjem, kako dobro lahko izvajalec na glasbilu s tipkami podoživlja vsak posamezni glas.Nekoliko drugačen vpogled v Bachovo glasbo nudi zasedba z violami da gamba, ki je vajena tradicionalne polifonije za enakovredne glasove. Ansambel Phantasm pod vodstvom gambista in muzikologa Laurencea Dreyfusa odkriva bogastvo, ki se sicer skriva za nevtralnejšo zasedbo čembala ali orgel, in kaže podrobnosti, ki se skrivajo v senci Bachovih polifonskih stavb. Ko večglasje igrajo glasbila iste družine, v njegovih radikalnejših skladbah odkrivamo trenutke, ki jih prej nismo niti slutili.
Bernhard Crusell se je rodil leta 1775 v finskem mestu Uusikaupunki in danes velja za največjega finskega skladatelja pred Jeanom Sibeliusom. Srečne okoliščine so ga že kot najstnika pripeljale v Stockholm, ki je bil takrat prestolnica kraljestva, pod katerega je takrat sodila tudi Finska. Tam se je sčasoma uveljavil kot skladatelj, učitelj in glavni klarinetist na kraljevem dvoru.
Zdi se, kakor da sloves nekaterih skladateljev temelji na eni sami, pogosto razmeroma skromni skladbi. Takšna usoda je že za življenja doletela Percyja Graingerja in Gustava Holsta, pozneje pa po krivici tudi Alessandra Stradello in Tomasa Albinonija, saj so jima pripisali ponarejeni skladbi. Zgodnjebaročnemu mojstru Giuliu Cacciniju včasih pripisujejo Ave Mario, ki jo je v resnici napisal ruski kitarist Vladimir Fjodorovič Vavilov. Poleg tega ponesrečenega pripisa poslušalci na splošno poznajo predvsem Caccinijev slavni solistični madrigal Amarilli mia bella. Ta je zaslovel že kmalu po nastanku. V neštetih različicah se je razširil po vsej Evropi, še preden ga je avtor uspel objaviti v svoji prvi zbirki monodij.
Po kronanju Ferdinanda II. leta 1619 je glasba na dunajskem cesarskem dvoru dobila posebno težo. Ferdinand je drugače od svojih predhodnikov večino časa preživel na Dunaju in je mesto spremenil v pravo prestolnico. Dotlej so na dvoru dolgo prevladovali flamski skladatelji, naslednji dve stoletji pa so tamkajšnje glasbeno življenje v veliki meri oblikovali Italijani in predvsem Benečani. Med Ferdinandovo vladavino so na dvoru zaposlili veliko italijanskih glasbenikov, tiskane zbirke pa so cesarju posvečali mojstri, kot sta Monteverdi in Castello. Prva kapelnika sta bila Gabrielijeva učenca Giovanni Priuli in Giovanni Valentini, nasledili pa so ju Antonio Bertali, Giovanni Felice Sances in prvi Avstrijec na tem položaju – Johann Heinrich Schmelzer.
Pevka in vodja ansambla za srednjeveško glasbo PER-SONAT Sabine Lutzenberger je sestavila spored glasbe iz karolinškega obdobja, ki ga povezuje podoba mitskega Orfeja. V njem se izmenjuje liturgično večglasje po napotkih iz traktata Musica enchiriadis iz 9. stoletja, večglasne skladbe iz Winchestrskega troparija, ki je nastal sredi 11. stoletja, srednjeveške uglasbitve Horacijevih od, pa tudi Davidova žalostinka za Savlom in Jonatanom Petra Abelarda.
Ko se je nekdo čudil njegovi izjemni produktivnosti, je Franz Schubert menda odvrnil: »Vsako jutro komponiram po več ur. Ko končam eno skladbo, začnem drugo!« Njegov ustvarjalni proces se zdi lahkoten, saj zna njegova glasba zveneti zavajajoče preprosto. Navidezno lahkotnost kažejo tudi rokopisi njegovih štirih sonat za violino in klavir.
Predzadnji koncert iz lanske sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu, ki ga že dvanajst let izvajajo v Atriju ZRC v Ljubljani, je bil v celoti posvečen glasbi francoskega baročnega mojstra in virtuoza na violi da gamba Marina Maraisa. Na njem so zazvenele le tri skladbe, ki poleg tega sodijo med Maraisova najbolj nenavadna dela.
Kadar beseda teče o minezengerjih, se ni mogoče izogniti Waltherju von der Vogelweidu. A vsak, ki hoče izvajati njegove pesmi, se znajde v slepi ulici, v kateri kmalu zastre pogled nepremagljiv zid. Razen slavne Palestinske pesmi namreč ne poznamo niti ene v celoti ohranjene melodije, ki bi bila brez dvoma njegova. Če stvar pogledamo pobliže, se sčasoma pokažejo majhna vrata. Je to pot do Waltherjevih melodij? Na novih posnetkih Ansambla Phoenix iz Münchna, ki ga vodi ameriški basist Joel Frederiksen, bomo slišali različne novejše in starejše rekonstrukcije glasbe slavnega minezengerja.
»Madrigali in arije za dva, tri, štiri in pet glasov z bassom continuom in pripadajočimi toccatami, simfonijami in ritorneli. V maniri glasbe za consort. Za izvajanje s čembalom, lutnjami, teorbami, basovsko violo da gamba, dvema violinama ali dvema volama da gamba. Objavil Walter Porter, eden izmed gentlemanov kraljeve kapele njegovega veličanstva. Natisnil William Stansby v Londonu leta 1632.« Izid Porterjevih madrigalov in arij je kot zadnji pozni sad madrigalne tradicije obeležil konec ere angleških madrigalov. Kljub povezavi z Monteverdijem je glasba kmalu padla v pozabo in Porterja danes poznajo le specialisti.
Alessandro Scarlatti je zapustil dve povsem različni uglasbitvi svetopisemske zgodbe o junaški judovski vdovi Juditi, ki obglavi poveljnika sovražne asirske vojske Holoferna in tako reši svoje mesto. Bogateje zasedena zgodnejša različica se je ohranila v knjižnici neapeljskega konservatorija San Pietro a Majella, zato so nekaj časa mislili, da je premiero doživela v Neaplju. V knjižnici univerze v Morristownu v ameriški zvezni državi New Jersey so pozneje odkrili še Scarlattijev avtograf z njegovim pismom rimskemu naročniku. Oratorij so prvič domnevno izvedli leta 1693 v Rimu in ga do konca stoletja izvajali še v Neaplju, Benetkah, Firencah in na Dunaju. V času njegovega nastanka je Scarlatti vodil dvorno kapelo v Neaplju. V pismu se je pritožil, da ne pozna rimskih glasbenikov, za katere mora komponirati.
Tretji koncert letošnje sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu, ki že dvanajsto leto zapored poteka v Atriju ZRC v Ljubljani, je bil v celoti posvečen glasbi Carla Friedricha Abla ob 300. obletnici njegovega rojstva.
Francoski odvetnik Hubert Le Blanc je leta 1740 objavil nenavaden pamflet z naslovom Zagovor viole da gamba pred prizadevanji violine in prevzetnostmi violončela. V njem je slikovito opisal estetski konflikt med aristokratskimi glasbili starega režima in italijanskimi virtuozi na občutno glasnejših sodobnejših godalih, ki so bila primernejša za večje prostore in plačljive javne koncerte.
Zagovor viole da gamba pred prizadevanji violine in prevzetnostmi violončela – pod tem vznesenim naslovom je Hubert Le Blanc leta 1740 v Amsterdamu objavil nenavadno knjigo o estetskem boju med naštetimi godali.
François Couperin velja za najpomembnejšega francoskega skladatelja svoje dobe, čeprav je pisal predvsem komorno in čembalsko glasbo in se nikoli ni posvečal operi. V zbirki z naslovom Kraljevi koncerti in nadaljevanju, poimenovanem Združena stila ali novi koncerti, je v dvajseth letih osemnajstega stoletja zbral komorne koncerte, ki so nastali za Ludvika Štirinajstega v zadnjih letih njegove vladavine. Skladbe so po večini zasnovane kot suite z uvodnim preludijem in francoskimi plesnimi stavki v dvorski tradiciji. Ostareli Sončni kralj jih je imel zelo rad in po Cuperinovih besedah so mu jih morali v letih 1714 in 1715 igrati skoraj vsako nedeljo. Pri izvedbah so sodelovali violinist Duval, oboist Philidor, gambist Verloge [izg. Iler Verlož] in fagotist Dubois, Couperin pa je igral čembalo. Duval je bil član ansambla štiriindvajseth kraljevih violin in vodilni francoski skladatelj violinskih sonat, oboist Philidor je bil zaposlen tudi kot knjižničar v Versaillesu, Verloge [izg. Verlož], ki so mu rekli Alarius, pa je bil dvorni komorni glasbenik. A večina koncertov ni namenjena specifičnim glasbilom in je zapisana po dveh sistemih, enako kakor skladbe za čembalo.
Johann Sebastian Bach se nobeni drugi kombinaciji dveh glasbil ni posvečal več kakor duu violine in instrumenta s tipkami. Katalog njegovih del našteva čez ducat tehtnejših skladb za takšno zasedbo. Med njimi je sedem takšnih, ki jih je opremil z izpisanim čembalskim partom, namesto da bi bil zapisal zsamo oštevilčeni bas in uresničitev prepustil iznajdljivosti kontinuista. Tako je zasedbam z violino namenil ne le največ duov, temveč tudi največ obligatnih partov za glasbilo s tipkami. Tovrstna dela so povezovala področji, ki sta mu bili kot instrumentalistu najbliže. Njegov prvi biograf Johann Nikolaus Forkel je menil, da je Bach dobro poznal možnosti violine in da z njo »ni varčeval nič bolj kakor pri svojem klavirju«. Forkel je svojilni zaimek uporabil le pri nemški besedi Clavier, ki so jo uporabljali za strunska glasbila s tipkami, pri violini pa ne. V Bachu je gotovo videl predvsem »kneza vseh klaviristov in organistov«, kakor je zapisal glasbeni teoretik Georg Andreas Sorge, ne pa violinskega virtuoza.
Vabimo vas k spremljanju koncerta ansambla Messa di voce, ki se je zgodil 20. avgusta lani v okviru festivala Seviqc Brežice. Na gradu Snežnik se je predstavil na večeru z naslovom Stylus fantasticus in v programu združil dela skladateljev tega sloga zgodnjega baroka. V ansamblu muzicirajo Urška Cvetko na kljunasti flavti, violinistka Mojca Jerman in Izidor Erazem Grafenauer na baročni kitari in teorbi. Na gradu Snežnik pa se jim je pridružila še Johanna Lopez Valencia iz Kolumbije na violi da gamba.
Vabimo vas k spremljanju koncerta češkega ansambla Musica poetica, ki se je zgodil 19. avgusta lani v okviru festivala Seviqc Brežice. Na brežiškem gradu se je predstavil na večeru z naslovom Ženske baroka in v programu združil dela baročnih skladateljic z Apeninskega polotoka.
Španski umetnik se je občinstvu predstavil s programom, ki ga je naslovil: V Bachov razmislek: Goldbergove variacije v violinski preobleki. Prav zares si je Jiménez pred leti zadal, da bo to izjemno Bachovo delo – eno od najbolj zapletenih skladb za čembalo iz 18. stoletja - prepisal v skladbo za solo violino. O svojem podvigu je povedal: "Predstavljajte si, da poskušate vse pohištvo iz dvorca Versailles namestiti v čudovito, majhno podstrešno garsonjero nekje na podeželju. Kaj bi vzeli s seboj? Tiste stvari, ki so najbolj pomembne za vas. Ne za nekoga drugega. Za vas. To sem naredil z Bachovimi variacijami. Končni rezultat je zelo subjektiven. Če bo kdo imel občutek, da nisem izbral ali vključil pravih tem, se mu lahko le opravičim. Priredba ponuja tisto, kar jaz slišim v Bachovem delu."
Italijanski umetnik mlajše generacije je večeru dal naslov Solitudine e libertà: med Bachom in Italijo. Slavni Drugo in Tretjo Bachovo suito za violončelo je namreč povezal z deli manj znanih Bachovih sodobnikov z Apeninskega polotoka. Z njihovo pomočjo se je violončelo v drugi polovici 17. stoletja uveljavil kot solistično glasbilo. To so bili skladatelji s Sicilije, iz Neaplja, Bologne in Benetk.
Posnetek koncerta Nekega večera v Versaillesu iz leta 1686 ob odprtju festivala Seviqc Brežice 2022. Andrej Jovanić na teorbi in baročni/španski kitari v Hudičevem turnu v Soteski, 12. 8. 2022.
