Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Koncertni posnetki stare glasbe, podkrepljenimi z zgodovinskim ozadjem.
Deveti koncert letošnjega 42. Festivala Radovljica 2024 je prvič v sodobnem času predstavil frančiškanski koral iz Kopra 17. in 18. stoletja. V frančiškanskih konventih sv. Ane v Kopru in sv. Bernardina v Piranu je takrat nastalo več rokopisov s spevi mašnega ordinarija. Kako je zvenelo koralno petje, ki se je izmenjevalo z orgelsko improvizacijo in so ga po zapisih koprskega škofa Naldinija hodile poslušat množice vernikov?
Na osmem koncertu letošnjega 42. Festivala Radovljica 2024 je 22. avgusta zazvenelo pet solističnh motetov iz 17. stoletja, ki jih hranijo v Škofijskem arhivu v Kopru. Vsi so se ohranili v rokopisnih prepisih, ki so nekoč služili kot izvajalsko gradivo v koprski stolnici. Tam so imeli že zgodaj organizirano muziciranje za bogoslužje in druge slovesnosti. Prvi podatek o orglah izvira iz leta 1421. Približno stoletje zatem so postavili nove orgle, od druge polovice 16. stoletja naprej pa poznamo tudi imena nekaterih skladateljev.
Na šestem koncertu letošnjega 42. Festivala Radovljica 2024 je nastopil Ansambel Ad Fontes, ki ga vodi violinistka Mojca Gal. Z gostoma iz Slovaške je izvajal glasbo slovaških ljudskih godcev in sonate 17. stoletja iz vzhodne Evrope.
Marcel Proust je bil izredno muzikalen pisatelj. Bil je zelo dovzeten za lepoto, zavestno se je potopil vanjo in o njej pisal z edinstveno liričnostjo. Peti koncert letošnjega 42. Festivala Radovljica 2024 je kot recital samospevov poskusil ustvariti približno podobo glasbe, ki jo je Proust poslušal, jo poznal, imel rad in celo programiral. Med skladatelji je njegov tesni prijatelj in ljubimec Reynaldo Hahn. Proust je občudoval Gabriela Fauréja in ga vabil, da je muziciral zanj. Zelo je cenil tudi Clauda Debussyja, napisal pa je tudi pesem o Robertu Schumannu.
Na drugem koncertu letošnjega 42. Festivala Radovljica 2024 je zazvenel oratorij Sveti Janez Krstnik Alessandra Stradelle. Ob trinajstčlanskem Festivalskem baročnem orkestru je nastopilo pet pevskih solistov iz Švice, Argentine, Francije, Italije in Slovenije. Ansambel je izza čembala vodil Domen Marinčič.
Otvoritveni koncert letošnjega 42. Festivala Radovljica 2024 je bil posvečen komorni glasbi, ki so jo igrali na dvoru Leopolda Viljema Avstrijskega v Bruslju 17. stoletja. Na sporedu so bile tudi italijanske sonate, ki so takrat izhajale v Antwerpnu.
Oddajo Banchetto musicale smo tokrat zasnovali na kraljevsko témo. Izbrali smo skladbe sedemnajstega in osemnajstega stoletja, ki že s svojimi naslovi kažejo, da so jih njihovi avtorji posvetili kralju ali kraljici.
V oddaji Banchetto musicale se bomo tokrat posvetili francoskemu baročnemu skladatelju in flavtistu Michelu de la Barru.
Avstrijski baročni mojster Johann Heinrich Schmelzer se je rodil blizu Melka, a je že kot najstnik deloval na Dunaju. Sprva je bil nekaj časa cinkist v glasbeni kapeli dunajske stolnice, zgodaj pa je začel igrati tudi violino v dvornem orkestru. Kmalu je zaslovel kot izreden virtuoz na tem glasbilu in neki sodobnik ga je opisal kot »enega najslavnejših in najboljših violinistov v vsej Evropi«. Med njegovimi učenci je bil verjetno tudi Heinrich Ignaz Franz Biber, ki je zaslovel kot eden največjih in najbolj ekstravagantnih violinskih virtuozov svojega časa. Skladatelja med drugim druži smisel za programsko glasbo in rabo ljudskih melodij.
Glasbeniki, ki se spremljajo sami, so za poslušalce pogosto prav posebej očarljivi. Tisti, ki pojejo ob lastni spremljavi, dajejo občutek posebne intimnosti in povezanosti s poslušalci. Kakor da so zvoki glasu in glasbila, ki izvirajo od enega samega človeka, vabilo poslušalcem, naj se pozorno približajo in doživijo, kako glasbenik položi vse karte na mizo. To je hkrati dejanje ranljivosti in izrazne moči. Podoben občutek neposrednosti je nemara poskušal opisati tudi Baldassare Castiglione v svoji knjigi Dvorjan iz leta 1528, ko eden njegovih likov trdi, da »cantar alla viola« — petje ob lastni spremljavi na godalu ali brenkalu — ugaja bolj kakor petje v ansamblu. Castiglione piše: »Še veliko lepše pa je peti ob violi, saj je takrat vsa sladkost zajeta v solističnem glasu, tako da z veliko večjo pozornostjo opazujemo in slišimo lepo maniro in melodijo, saj so ušesa zaposlena z enim samim glasom in lažje zaznamo tudi najmanjšo napako. Drugače je v ansamblu, ko eden pomaga drugemu.«
V oddaji Banchetto musicale se bomo tokrat posvetili devetim pomembnim glasbenikom iz obdobja med štirinajstim in sedemnajstim stoletjem, ki so bili slepi od rojstva ali od zgodnjega otroštva. Vsi so sloveli kot skladatelji in instrumentalni virtuozi, večinoma so igrali orgle in druga glasbila s tipkami, a med njimi so tudi lutnjisti in flavtist. Težko si predstavljamo, kako so dobili svojo glasbeno izbrazbo, kako so spoznavali tuje skladbe in svoja dela zapisali, kako so zagotovili, da so jih ohranili do današnjih dni.
Angleški kralj Henrik Osmi je znan predvsem po šestih sklenjenih zakonih, ločitvi Anglije od Rima in ustanovitvi lastne državne Cerkve s kraljem kot vrhovnim poglavarjem. A bil je tudi velik ljubitelj glasbe. Pri osmih je dobil prvo lutnjo, igral je na razna pihala in glasbila s tipkami, plesal, prepeval in komponiral. V rokopisu z njegovimi skladbami, ki ga hranijo v Britanskem muzeju, se je ohranila tudi glasba drugih avtorjev, ki so jo izvajali na njegovem dvoru. Skupaj z odlomki in priredbami zgodovinskih besedil nas bo popeljala skozi vladarjevo življenje.
Izbrali smo glasbo šestnajstega in sedemnajstega stoletja za zasedbe štiriindvajsetih, štiridesetih, vse do štiriinpetdesetih vokalnih ali instrumentalnih glasov.
Priljubljena uglasbitev sekvence Stabat Mater Giovannija Battiste Pergolesija je nastala po naročilu neapeljske plemiške bratovščine Cavalieri della Vergine dei Dolori. Ta je vsako leto v postnem času častila Marijo sedem žalosti in v frančiškanski cerkvi San Luigi po navadi izvedla uglasbitev omenjene sekvence. Pergolesijevo različico so verjetno naročili pred letom 1736, da bi z njo nadomestili uglasbitev Alessandra Scarlattija. Pergolesi se je zgledoval po svojem predhodniku, zato sta skladbi namenjeni skoraj identični zasedbi. Obe sestavljajo arije in dueti za dva pevska solista, godalni ansambel in orgelski continuo.
Junijski koncert iz cikla Harmonia concertans ‒ Stara glasba na Novem trgu je bil posvečen italijanskim opernim arijam, ki so se ohranile v mariborskem Pokrajinskem arhivu. Tamkajšnja rokopisna zbirka muzikalij je bila nekoč last plemiške družine Attems in izvira iz gradu v Slovenski Bistrici, v katerem so jo hranili do konca druge svetovne vojne. Nastala je približno med letoma 1738 in 1744 in vsebuje skoraj sto italijanskih arij za sopran, dva dueta, krajšo posvetno kantato in nekaj instrumentalnih del. Več kakor tretjina skladb je anonimnih, izmed znanih skladateljev pa sta najbolj zastopana Johann Adolf Hasse s štirinajstimi arijami in uverturo ter Andrea Bernasconi z dvanajstimi arijami. Poleg njunih del so na koncertu zvenele arije Leonarda Vincija, Giovannija Porte in Geminiana Giacomellija. Novi spored je bil od odkritja pred dvanajstimi leti že četrti, ki ga je ansambel musica cubicularis posvetil glasbi iz te zbirke, in je predstavil nekaj doslej še neizvedenih arij. Vse glasbene izdaje so nastale posebej za ta koncert.
Rekonstrukcija glasbenih dogodkov v neapeljskih palačah osemnajstega stoletja je precejšen izziv. Pogosto je težko ugotoviti avtorje skladb v rokopisnih zbirkah, ki so jih nekoč hranile plemiške knjižnice, danes pa so razpršene po vsem svetu. V njih najdemo veliko odlomkov iz resnih ali komičnih oper, ki so sicer izgubljene, pa tudi veliko kantat.
V Rimu je imel oratorij kot glasbena oblika prav poseben status. Opera je bila tam vseskozi podvržena papeški cenzuri. Drugače kakor v Benetkah, kjer so nastajala javna operna gledališča, je bila prepuščena pobudi plemiških družin in izvedbam na njihovih domovih. Javno gledališče Tor di Nona, ki ga je leta 1671 odprla v Rimu živeča švedska kraljica Kristina, je delovalo le tri leta. Glede na okoliščine ne preseneča, da se je kot alternativa operi razvil oratorij. Mnoge rimske duhovne ustanove so skozi vse leto organizirale izvedbe oratorijev. Sprva so bile to predvsem uglasbitve latinskih besedil v pripovednem slogu, sčasoma pa so prevladali libreti v italijanščini z dramsko zasnovo in jasno razporejenimi vlogami. Sestavljali so jih monologi, dialogi, recitativi, arije in ansambli, čeprav je bilo dogajanje pogosto omejeno in je bila vsebina včasih povsem kontemplativna. Pesnike so navdihovale moralizirajoče ali alegorične teme, svetopisemske zgodbe in pripovedi o življenju svetnikov. Včasih se zdi, da je bila izbira svetopisemskih tem edini duhovni element. Oznaka »oratorij« je bila skoraj kakor nekakšna krinka, ki je omogočala operne in dramske dogodke tudi v postnem času, ko je papeški odlok prepovedoval uprizarjanje oper.
Aprilski koncert cikla HARMONIA CONCERTANS – Stara glasba na Novem trgu je bil posvečen glasbi Matthias Weckmanna in njegovih sodobnikov. Weckmann velja za enega najpomembnejših nemških glasbenikov 17. stoletja. Rodil se je v Turingiji in zgodnjo glasbeno izobrazbo dobil pri Henrichu Schützu v saški dvorni kapeli v Dresdnu. Tam je spoznal veliko italijanske glasbe in glasbenikov. Leta 1632 je postal eden izmed organistov dvorne kapele, izpopolnjeval se je v Hamburgu pri Jacobu Praetoriusu in Heinrichu Scheidemannu, nekaj let je kot organist gostoval tudi v danski dvorni kapeli v Nykøbingu. Leta 1655 je po odmevni avdiciji postal organist cerkve sv. Jakoba in Gertrudine kapele v Hamburgu.
