Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Koncertni posnetki stare glasbe, podkrepljenimi z zgodovinskim ozadjem.
V oddaji Banchetto musicale se bomo tokrat posvetili devetim pomembnim glasbenikom iz obdobja med štirinajstim in sedemnajstim stoletjem, ki so bili slepi od rojstva ali od zgodnjega otroštva. Vsi so sloveli kot skladatelji in instrumentalni virtuozi, večinoma so igrali orgle in druga glasbila s tipkami, a med njimi so tudi lutnjisti in flavtist. Težko si predstavljamo, kako so dobili svojo glasbeno izbrazbo, kako so spoznavali tuje skladbe in svoja dela zapisali, kako so zagotovili, da so jih ohranili do današnjih dni.
Angleški kralj Henrik Osmi je znan predvsem po šestih sklenjenih zakonih, ločitvi Anglije od Rima in ustanovitvi lastne državne Cerkve s kraljem kot vrhovnim poglavarjem. A bil je tudi velik ljubitelj glasbe. Pri osmih je dobil prvo lutnjo, igral je na razna pihala in glasbila s tipkami, plesal, prepeval in komponiral. V rokopisu z njegovimi skladbami, ki ga hranijo v Britanskem muzeju, se je ohranila tudi glasba drugih avtorjev, ki so jo izvajali na njegovem dvoru. Skupaj z odlomki in priredbami zgodovinskih besedil nas bo popeljala skozi vladarjevo življenje.
Izbrali smo glasbo šestnajstega in sedemnajstega stoletja za zasedbe štiriindvajsetih, štiridesetih, vse do štiriinpetdesetih vokalnih ali instrumentalnih glasov.
Priljubljena uglasbitev sekvence Stabat Mater Giovannija Battiste Pergolesija je nastala po naročilu neapeljske plemiške bratovščine Cavalieri della Vergine dei Dolori. Ta je vsako leto v postnem času častila Marijo sedem žalosti in v frančiškanski cerkvi San Luigi po navadi izvedla uglasbitev omenjene sekvence. Pergolesijevo različico so verjetno naročili pred letom 1736, da bi z njo nadomestili uglasbitev Alessandra Scarlattija. Pergolesi se je zgledoval po svojem predhodniku, zato sta skladbi namenjeni skoraj identični zasedbi. Obe sestavljajo arije in dueti za dva pevska solista, godalni ansambel in orgelski continuo.
Junijski koncert iz cikla Harmonia concertans ‒ Stara glasba na Novem trgu je bil posvečen italijanskim opernim arijam, ki so se ohranile v mariborskem Pokrajinskem arhivu. Tamkajšnja rokopisna zbirka muzikalij je bila nekoč last plemiške družine Attems in izvira iz gradu v Slovenski Bistrici, v katerem so jo hranili do konca druge svetovne vojne. Nastala je približno med letoma 1738 in 1744 in vsebuje skoraj sto italijanskih arij za sopran, dva dueta, krajšo posvetno kantato in nekaj instrumentalnih del. Več kakor tretjina skladb je anonimnih, izmed znanih skladateljev pa sta najbolj zastopana Johann Adolf Hasse s štirinajstimi arijami in uverturo ter Andrea Bernasconi z dvanajstimi arijami. Poleg njunih del so na koncertu zvenele arije Leonarda Vincija, Giovannija Porte in Geminiana Giacomellija. Novi spored je bil od odkritja pred dvanajstimi leti že četrti, ki ga je ansambel musica cubicularis posvetil glasbi iz te zbirke, in je predstavil nekaj doslej še neizvedenih arij. Vse glasbene izdaje so nastale posebej za ta koncert.
Rekonstrukcija glasbenih dogodkov v neapeljskih palačah osemnajstega stoletja je precejšen izziv. Pogosto je težko ugotoviti avtorje skladb v rokopisnih zbirkah, ki so jih nekoč hranile plemiške knjižnice, danes pa so razpršene po vsem svetu. V njih najdemo veliko odlomkov iz resnih ali komičnih oper, ki so sicer izgubljene, pa tudi veliko kantat.
V Rimu je imel oratorij kot glasbena oblika prav poseben status. Opera je bila tam vseskozi podvržena papeški cenzuri. Drugače kakor v Benetkah, kjer so nastajala javna operna gledališča, je bila prepuščena pobudi plemiških družin in izvedbam na njihovih domovih. Javno gledališče Tor di Nona, ki ga je leta 1671 odprla v Rimu živeča švedska kraljica Kristina, je delovalo le tri leta. Glede na okoliščine ne preseneča, da se je kot alternativa operi razvil oratorij. Mnoge rimske duhovne ustanove so skozi vse leto organizirale izvedbe oratorijev. Sprva so bile to predvsem uglasbitve latinskih besedil v pripovednem slogu, sčasoma pa so prevladali libreti v italijanščini z dramsko zasnovo in jasno razporejenimi vlogami. Sestavljali so jih monologi, dialogi, recitativi, arije in ansambli, čeprav je bilo dogajanje pogosto omejeno in je bila vsebina včasih povsem kontemplativna. Pesnike so navdihovale moralizirajoče ali alegorične teme, svetopisemske zgodbe in pripovedi o življenju svetnikov. Včasih se zdi, da je bila izbira svetopisemskih tem edini duhovni element. Oznaka »oratorij« je bila skoraj kakor nekakšna krinka, ki je omogočala operne in dramske dogodke tudi v postnem času, ko je papeški odlok prepovedoval uprizarjanje oper.
Aprilski koncert cikla HARMONIA CONCERTANS – Stara glasba na Novem trgu je bil posvečen glasbi Matthias Weckmanna in njegovih sodobnikov. Weckmann velja za enega najpomembnejših nemških glasbenikov 17. stoletja. Rodil se je v Turingiji in zgodnjo glasbeno izobrazbo dobil pri Henrichu Schützu v saški dvorni kapeli v Dresdnu. Tam je spoznal veliko italijanske glasbe in glasbenikov. Leta 1632 je postal eden izmed organistov dvorne kapele, izpopolnjeval se je v Hamburgu pri Jacobu Praetoriusu in Heinrichu Scheidemannu, nekaj let je kot organist gostoval tudi v danski dvorni kapeli v Nykøbingu. Leta 1655 je po odmevni avdiciji postal organist cerkve sv. Jakoba in Gertrudine kapele v Hamburgu.
Na premieri Händlovega oratorija Aleksandrovo slavje devetnajstega februarja 1736 v gledališču Covent Garden so poleg osrednjega vokalno-instrumentalnega dela izvedli kar tri skladateljeve koncerte. Händel je nastopil kot solist v svojem prvem orgelskem koncertu opus štiri. Orkester je nato zaigral concerto grosso, ki ga danes poznamo pod imenom Aleksandrovo slavje, kot soliste v tretjem koncertu pa so napovedali harfo, lutnjo in skrivnostno glasbilo, poimenovano »lyrichord«.
V oddaji Banchetto musicale se bomo tokrat posvetili glasbi sedemnajstega in osemnajstega stoletja, ki so jo zaznamovali razni zapleti okrog avtorstva.
Poznamo vsaj pet koncertov, ki jih je Johann Sebastian Bach napisal za solistične orgle, a se izpod njegovega peresa ni ohranil niti en orgelski koncert z orkestrsko spremljavo. Hkrati v osemnajstih izmed njegovih kantat nastopajo obligatne orgle kot solistični instrument v arijah, koralnih odsekih in instrumentalnih simfonijah. Kratke uvodne simfonije vsebujejo že njegove zgodnje kantate iz Mühlhausna in Weimarja. V Leipzigu so taki stavki postali bolj ambiciozni in se razvili v obsežnejša in kompleksnejša dela. Najbolj izstopajo simfonije iz leta 1726. Tistega leta je Bach napisal kar šest kantat, v katerih imajo pomembno vlogo solistične orgle. V njih je predelal stavke iz izgubljenih koncertov za violino ali oboo, ki jih je ustvaril kot kapelnik v Weimarju ali Köthnu.
Leta 2012 so v Pokrajinskem arhivu Maribor po naključju odkrili rokopisno zbirko muzikalij, ki je bila nekoč last plemiške družine Attems in je izvirala iz gradu v Slovenski Bistrici. Rokopisi vsebujejo približno devetdeset italijanskih arij za sopran, dva dueta ter nekaj komornih instrumentalnih del anonimnih avtorjev in raznih italijanskih, predvsem neapeljskih skladateljev. Na večini skladb je zapisano ime prvotnih lastnikov grofa Ignaca Drugega Attemsa in grofice Jožefe. Rokopisi so nastali približno med letoma 1738 in 1744. Več kot tretjina skladb je anonimnih, najbolj zastopana pa sta Johann Adolf Hasse s štirinajstimi in Andrea Bernasconi z dvanajstimi arijami. Med avtorji so tudi Leonardo da Vinci, Leonardo Leo, Giacomelli, Lampugnani, Jommelli, Arena, Porta, Gluck, RInaldo di Capua, Sarri, Sammartini in Terradellas.
»V cerkvi svetega Marka sem slišal veliko dobre glasbe, še posebno na sopranski violi da gamba, ki je bila tako sijajna, da je po mojem mnenju nihče ne more preseči. Tam so bili tudi cinki in pozavne; ti so izvajali prav primerne skladbe. Na praznik svetega Roka sem slišal najboljšo glasbo v svojem življenju, tako zjutraj kakor popoldne. Bila je tako dobra, da bi bil pripravljen prehoditi sto milj, da bi slišal kaj podobnega!« Te besede je zapisal angleški popotnik Thomas Coryat [izg. Korajət] ob obisku Benetk leta 1608. Benetke so bile eno najpomembnejših trgovskih mest v Evropi šestnajstega in sedemnajstega stoletja, križišče trgovskih poti iz vseh nebesnih smeri. Beneška republika je bila takrat še vedno politično vplivna in je negovala tako svojo odprtost kot drugačnost. Veljala je tudi za središče evropskega glasbenega založništva in tiska.
Karl von Schonstein, ki mu je Franz Schubert posvetil Lepo mlinarico, je Schuberta opisal kot "jasnovidca z nebeškim navdihom, ki tako rekoč iz rokava stresa svoje najbolj veličastne stvaritve". Dolgoletni prijatelj Josef von Spaun [izg. fon Špaun] je menil, da »tisti, ki je Schuberta zjutraj videl zaposlenega s komponiranjem, žarečega, s sijočimi očmi in spremenjeno govorico, kakor nekakšnega mesečnika, nikoli ne bo pozabil tega vtisa«. Ko so se čudili njegovi izjemni produktivnosti, je Schubert menda odvrnil: »Vsako jutro komponiram po več ur. Ko končam eno skladbo, začnem drugo!« Njegov ustvarjalni proces se zdi lahkoten, saj zna njegova glasba zveneti zavajajoče preprosto.
Od smrti norveškega skladatelja Edvarda Griega leta 1907 je minilo že več kakor stoletje, a so se njegove interpretacije ohranile tako na akustičnih posnetkih kakor na zapisih za tako imenovane reprodukcijske klavirje. Ob pomoči posebne naprave so Griegovo muziciranje z vsemi niansami v agogiki in dinamiki prenašali na papirnate trakove. Te so potem obdelali in glasbo reproducirali na ustreznem mehanskem klavirju. Taka glasbila so bila priljubljena pred prvo svetovno vojno in na njih lahko skladateljevo igro poslušamo še danes.
Schubertiade: An Die Musik – Glasbi je naslov zadnjega koncerta lanskega festivala Seviqc Brežice, ki je potekal 25. avgusta 2023 na Gradu Snežnik. Na njem je nastopila zasedba Nova Schola Labacensis, ki je pod umetniškim vodstvom Borisa Šinigoja izvedla Schubertiado, historično zvesto obuditev večera samospevov, kakršnemu je lahko prisluhnil ali na njem nastopil tudi Franz Schubert sam. Schubertova glasba vselej gane in povzdigne dušo. Svoj najintimnejši trenutek brez dvoma doseže v obliki samospeva, pa tudi nekaterih lirično ubranih večglasnih pesmi za ženske glasove ob nežni spremljavi romantične kitare. Te nas s pretanjeno uglasbenimi pojočimi verzi nemško govorečih romantičnih pesnikov nagovarjajo naravnost v srce. Pri podajanju nepozabnega večera Schubertove komorne glasbe, to je resnične Schubertiade, jim predano priskočijo na pomoč lirično ubrani instrumentalni intermezzi z navdihujočim prepletom spevne kljunaste flavte, milozvočnih godal in srebrnih kitarskih strun. Poleg samospevov nas v oddaji čakajo še večglasne pesmi ob spremljavi romantične kitare ter instrumentala dela Schuberta in njegovih sodobnikov Václava Tomáša Matějke in Heinricha Augusta Marschnerja. Nova Schola Labacensis: Tadeja Pance, Urška Kastelic in Ana Novak, sopran Nadia Magister, mezzosopran K.G. Blažka Mraz, kljunasta flavta Tomaž Šinigoj, violina in viola Miha Šinigoj, violončelo Boris Šinigoj, romantična kitara
Eno najbolj nenavadnih mladostnih del Johanna Sebastiana Bacha je Capriccio v B-duru s programskim podnaslovom v italijanščini Sopra la lontananza de il fratro dilettissimo. Skladba je verjetno nastala po vzoru šestih tako imenovanih Bibličnih sonat leipziškega kantorja Johanna Kuhnaua, ki imajo italijanske komentarje in z glasbenimi figurami upodabljajo zgodbe iz Stare zaveze. Bachov naslov se v prevodu glasi Capriccio na odhod ljubljenega brata. Dolgo je veljalo prepričanje, da je povezan z odhodom njegovega starejšega brata Johanna Jacoba v švedsko vojsko leta 1704, zdaj pa poznavalci dopuščajo drugačne interpretacije in tudi možnost, da delo sploh ni avtobiografsko.
23. avgusta lani je bil v Viteški dvorani gradu Brežice koncert festivala Seviqc Brežice, in sicer solistični recital zgodnje glasbe za violončelo z naslovom Cello evolution v interpretaciji baskovskega umetnika Josetxuja Obregóna. Katera je bila prva skladba, napisana za solo violončelo, in kaj je bilo za ta inštrument napisano, preden je Bach ustvaril svoje izjemne suite za solo violončelo? Ti vprašanji sta violončelista gnali k raziskovanju prve solistične literature za svoj inštrument. Program projekta je naslovil Evolucija violončela in pod tem naslovom združil dela italijanskega seicenta s suitami Johanna Sebastiana Bacha, torej dela skladateljev, ki so zvočni svet tega inštrumenta tudi šele raziskovali.
22. avgusta 2023 je v Hudičevem turnu v Soteski nastopil trio Pampinea, ki ga sestavljajo Maruša Brezavšček (kljunasta flavta), Fiona Kizzie Lee (kljunasta flavta, dvojna flavta, portativ in tamburin) in Vojtech Jakl (viela). Koncept koncerta najbolje opiše besedna zveza "igra z usodo", in sicer je zasedba pod naslovom "Fortuna, nam prizaneseš?" izvajala dela z repertoarja obdobij ars nova in ars subtilior. Posebnost koncerta je bila, da vrstni red skladb, ki so jih glasbeniki uvrstili na program, do začetka samega koncerta ni bil znan, ampak so na spored vplivali obiskovalci v dvorani. Prostovoljec je z metom velikanske kocke določil, katerega izmed treh delov koncerta bo občinstvo najprej slišalo. Trije deli, katerih vrstni red je določila kocka, so bili: Sreča in radost, Bolečina in obup ter Negotovost in upanje, večer pa se je začel in končal z glasbo Guillauma de Machauta.
