Konec 17. stoletja so se bogatejši meščani v Leipzigu navadili na kavo in stare taverne so se začele umikati specializiranim kavarnam pod zaščito mestnih oblasti. A novost se je kmalu zazdela nevarna in mestni svet je leta 1715 izdal prvo odredbo proti pretiranemu predajanju tovrstnim užitkom. Johann Lehmann je naslednje leto dobil dovoljenje za točenje čaja, kave in čokolade le pod pogojem, da med gosti in strežnim osebjem ne bo žensk in da bo lokal zaprt med nedeljskim bogoslužjem. Posel je kljub temu cvetel in leta 1725 je bilo v mestu že osem kavarn s koncesijo. To je izkoristil tudi kantor Tomaževe šole Johann Sebastian Bach. V priljubljeni leipziški kavarni, ki je pripadala znanemu glasbenemu mecenu Gottfriedu Zimmermannu, je z mestnim glasbenim kolegijem izvajal komorno in orkestrsko glasbo, solistične koncerte in posvetne kantate. Koncerte so prirejali ob petkih med osmo in deseto uro zvečer, v poletnih mesecih pa so igrali ob sredah popoldne na kavarniškem vrtu pred vhodom v mesto. Vstop je bil prost in zanimanje tolikšno, da so glasbeniki v sejemskem času nastopali po dvakrat na teden.
Iskanje
