Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
11 prispevkov
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Tam so v razmeroma kratkem času razvili revolucionarne oblike večglasja in bogoslužje obogatili z novimi glasbenimi oblikami. Iz tega obdobja se je obranilo razmeroma veliko skladb, a žal poznamo le dve imeni njihovih avtorjev: Leonin in Perotin.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Tam so v razmeroma kratkem času razvili revolucionarne oblike večglasja in bogoslužje obogatili z novimi glasbenimi oblikami. Ohranilo se je kar veliko skladb iz tega obdobja, a žal poznamo le dve imeni njihovih avtorjev: Leonin in Perotin.
Gotske katedrale v severni Franciji še danes pričajo o izrednih ustvarjalnih impulzih, ki so se razvili v dvanajstem stoletju in so bili hkrati umetniški, duhovni in filozofski. Prežemali so vse oblike kulture, ne nazadnje tudi znanost in umetnost glasbe. Skladatelji tako imenovane notredamske šole so delovali v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in so bili povezani z notredamsko katedralo v Parizu. Njihovo delovanje se je časovno ujemalo z graditvijo te mogočne stavbe, ki se je začela leta 1163 in je trajala skoraj stoletje.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Pred tem je bilo večglasje prepuščeno pevcem kot oblika improvizacije, takrat pa so ga začeli zapisovati pred izvajanjem in ustvarjati glasbena dela v sodobnem pomenu besede.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Pred tem je bilo večglasje prepuščeno pevcem kot oblika improvizacije, takrat pa so ga začeli zapisovati pred izvajanjem in ustvarjati glasbena dela v sodobnem pomenu besede.
Oddaja Banchetto musicale je dobila ime po istoimenski zbirki Johanna Hermanna Scheina, ki je izšla leta 1617 in je njegova edina zbirka, ki je v celoti posvečena izključno instrumentalni glasbi. Pavane, galiarde, courante in allemande je Schein povezal v dvajset oštevilčenih skupin. Sam jih ni poimenoval »suite«, a jih je po lastnih besedah sestavil tako, da si ustrezajo tako po tonaliteti kot po tematskem gradivu. Skladbe so verjetno nastale za igranje ob večerji na dvorih v Weissenfelsu in Weimarju ter so bile namenjene izvajanju na violah da gamba.
Thomas Arne je bil eden najpomembnejših angleških skladateljev osemnajstega stoletja. Arne je začel komponirati pri dvajsetih in v petinštiridesetih letih je napisal glasbo za približno devetdeset iger, pantomim, mask in oper. Žal se je ohranilo le malo njegovih rokopisov in večina je verjetno izginila v velikem požaru, ki je leta 1808 prizadel gledališče Covent Garden. Nekatera odrska dela so natisnili, a so pri tem po navadi izpustili recitative in zbore, zato jih je danes težko sestaviti in uprizoriti kot prepričljive celote.
Thomas Arne je bil eden naplodovitejših in najbolj nadarjenih angleških skladateljev osemnajstega stoletja, a razen redkih izjem so njegova dela danes na splošno slabo poznana in malo izvajana. Žal se veliko njegovih najboljših oper in mask ni ohranilo v celoti. Večino so jih natisnili brez zborov, plesov in recitativov in težko je rekonstruirati prepričljive različice, ki bi bile primerne za uprizoritev. Poleg tega so glasbene točke včasih povezovali govorjeni dialogi. Arne se pogosto ni menil za kvaliteto libretov in je več besedil napisal kar sam.
Thomas Arne je bil vodilni angleški skladatelj glasbe za gledališče in eden najplodovitejših angleških glasbenikov osemnajstega stoletja. Arne se je uveljavil predvsem kot avtor glasbe za gledališče. Njegova sestra Susanna Cibber je bila ena največjih igralk osemnajstega stoletja, žena Cecilia Young pa vodilna angleška sopranistka. Svoje najbolj znane melodije je napisal v obdobju samo treh let. Leta 1740 je za finale maske o srednjeveškem kralju Alfredu nastala neuradna britanska himna Rule, Britannia.
Thomas Arne je bil vodilni angleški skladatelj glasbe za gledališče in eden najplodovitejših angleških glasbenikov osemnajstega stoletja. Arne je pri enaindvajsetih soustanovil operno podjetje ter poleg odrskih del svojih sodobnikov kmalu začel uprizarjati tudi lastne opere in maske. Dve leti pozneje se je njegova sestra Susan poročila z igralcem in dramatikom Theophilusom Cibberjem, čigar dramski ansambel je deloval v gledališču Drury Lane. Arne je kmalu postal hišni skladatelj tega gledališča in je pisal glasbo za igre in pantomime.
V oddaji bomo predstavili glasbo italijanskih skladateljev 16. in 17. stoletja, ki je povezana s slovenskim Primorjem in koprsko stolnico. Poslušali bomo glasbo slepega renesančnega lutnjista Giacoma Gorzanisa, ki je živel v Trstu in muziciral plemičem na Kranjskem, posvetili se bomo frančiškanskemu menihu in organistu koprske stolnice Gabriellu Pulitiju, ki so mu rekli »l’Allegro«, in predstavili nekaj biserov iz bogatega repertoarja duhovne glasbe, ki se je ohranil v stolnem arhivu.
