»Kralja instrumentov,« kakor so včasih rekli lutnji, so igrali na dvoru Henrika IV. in njegovega naslednika Ludvika XIII. Jean Héroard, ki je kot zdravnik že od rojstva skrbel za mladega Ludvika, je v številnih anekdotah poudaril, kako pomembna je bila lutnja v zasebnem življenju francoskih kraljev. Zapisal je, da je bila med prvimi igračami mladega princa. Leta 1604, ko je imel tri leta, je Ludvik zaprosil za lutnjo in jo ob desetih zjutraj nesel kraljici, da bi pokazal, kako dobro jo zna igrati. Eden izmed dvornih lakajev je imel že od vsega začetka nalogo, da ga je zvečer uspaval s petjem in igranjem lutnje. Mali Ludvik je včasih vzel veliko lutnjo in brenkal po strunah, medtem ko je lakaj pritiskal na ubiralko. Njegova mati Marija de' Medici je igrala lutnjo že od otroštva v Firencah in je bila obkrožena z lutnjisti [!] tudi po tem, ko je postala francoska kraljica. Njen učitelj lutnje je bil Robert Ballard, najslavnejši lutnjist na dvoru pa je bil Ennemond Gaultier, ki so mu rekli tudi stari Gaultier. Ko je Ludvik Trinajsti prevzel oblast, ki mu jo je odrekala mati, je pregnal španske dvorjane okrog svoje žene in jih nadomestil s Francozi. Mlada kraljica Ana Avstrijska je dotlej igrala le značilno špansko kitaro, Gaultierja pa so takrat izbrali, da jo je poučeval na lutnji.
Iskanje
