Pri raziskovanju izvajalskih praks preteklih stoletij se opiramo na najrazličnejše vire – od notnega materiala, tiskov, rokopisov, učbenikov in raznih opisov do slikovnega gradiva, ohranjenih glasbil, zgodovinskih dvoran in gledališč. Na najzgodnejših akustičnih posnetkih lahko slišimo izvajalce, ki so se umetniško izoblikovali še v prvi polovici 19. stoletja. Posebno zanimiva skupina virov so glasbeni avtomati, kot so tako imenovane flavtne ure, orgelski valji in avtomatski špineti. Zanje so komponirali mojstri, kot so Händel, Haydn in Mozart. Zvočni primeri iz obdobij, ki bi sicer ostala nema, nas nagovarjajo neposredneje ter pogosto fascinirajo z gosto ornamentacijo in razmeroma hitrimi tempi. Že več kakor pol stoletja jih cenimo kot dokumente izvajalske prakse, v zadnjih letih pa so navdihnili več komercialnih posnetkov.
Iskanje
