Iskanje
Barabra Zemljič: Alarm telesa premiera v MGL: 24. april 2025 Radio Slovenija - informativne oddaje: 25. april 2025 Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega si je bilo sinoči mogoče ogledati krstno uprizoritev drame režiserke Barbara Zemljič: Alarm telesa, ki problematizira vprašljive mehanizme in pristope v skupinskih psiho - terapevtskih procesih. Magda Tušar o dogajanju v predstavi, katere dramaturginja je bila Ira Ratej:
Nagrada za najboljši prvenec knjižnega sejma 2023. Nominacija za nagrado kresnik. Nominacija za Cankarjevo nagrado. Nominacija za nagrado kritiško sito. Sodobno in vendar tradicionalno slovensko podeželje. Natrgan slog Pie Prezelj v kratkem romanu Težka voda bolj nakazuje kot pripoveduje, a vendar z niansami pove vse. Vloge posameznikov so pričakovane, vsak ima v domačem in vaškem okolju svoje dolžnosti, vrt mora biti urejen … Vendar ni vse tako preprosto; značaji, čustva, čutenje se ne ozirajo na norme, mogoče jih je le zatreti, ne pa uničiti. Osrednja protagonistka, pravkar ovdovela Ida, se zave, da življenje teče, pogled na neizživete želje razkriva utrujenost in razočaranje ... Pia Prezelj je pisateljica in prevajalka ter časopisna novinarka. Roman Težka voda je leta 2023 prejel nagrado za najboljši prvenec, nominiran pa je bil tudi za nagrado kresnik, Cankarjevo nagrado in kritiško sito. Že leta 2022 pa je avtorica prejela nagrado čuvaj / watchdog za dosežke mladih novinarjev. Režiserka: Špela Kravogel Interpretinja: Nataša Barbara Gračner Mojstrica zvoka: Sonja Strenar Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarka: Mateja Juričan Urednik oddaje: Alen Jelen Posneto v studih Radia Slovenija decembra 2024 v sodelovanju z Založbo Goga in ZKP RTV Slovenija.
Direktorica Narodne galerije v Ljubljani dr. Barbara Jaki zapiše, da so botanični vrtovi pravzaprav sorodniki muzejev in galerij. V njih so zbrane različne rastlinske vrste, ki na enem kraju omogočajo spoznavanje bogastva flore in ohranjajo izginjajoče rastline. Povezava med vrtovi, parki, pa tudi cvetjem, sadjem in slikarstvom je zato toliko bolj na mestu. O tem pričajo knjige Cvetje in ženske, Vrtovi in parki, Sporočilnost cvetlic in zdaj še nova Sadje na slikah Narodne galerije, ki so nastale v sodelovanju z Arboretumom Volčji Potok. V zadnji recimo izvemo marsikaj o simboliki sadja, od kod izvira, kako so ga pri nas gojili, pa seveda kako se likovno izkazuje, torej kako je upodobljeno na slikah, ki jih najdemo v naši Narodni galeriji. Vsem štirim knjigam je skupno, da od bralca oziroma gledalca ne zahtevajo posebnega predznanja, saj ne gre za znanstvene monografije, umetnostno zgodovino in botaniko povezujejo poljudno. Avtorja besedil v omenjenih publikacijah sta direktor Arboretuma Volčji Potok Matjaž Mastnak in Jassmina Marijan, kustosinja in vodja Fototeke v Narodni galeriji. Henrika Šantel – Tihožitje z oranžami in medenino, 1929 (izrez)
Trio Sitkovetsky je zasedba, ki se ji bomo tokrat posvetili oziroma bomo predvajali koncert, kjer so člani: violinist Alexander Sitkovetsky, violončelist Isang Enders in pianistka Wu Qian, nastopili v Fundaciji Juana Marcha v Madridu 9. oktobra lani. Trio Sitkovetsky je klavirski trio, ki so ga učenci šole Yehudi Menuhin ustanovili že leta 2007 in se je izkazal kot eden izmed izjemnih triev današnjega časa, saj je prejel številne nagrade in kritike. V letu 2019 se je sicer spremenila zasedba – pridružil se ji je nov violončelist nemško-korejskih korenin: Isang Enders, ki ga bomo slišali tudi danes, zasedba pa še vedno deluje z velikim občudovanjem kritikov.
V okviru programa EPK bodo letos na treh razstavah predstavili tudi dela svetovno uveljavljenega slikarja in grafika Zorana Mušiča. Prva se odpira razstava v Štanjelu, v maju sledita še postavitvi na gradu Dobrovo v Goriških brdih in v Palači Attems v Gorici. V Drami SNG Maribor pa so ustvarili novo predstavo Fedra, ki se napaja pri Racineu, Seneki, Evripidovem Hipolitu in poetični prozi Ognji Marguerite Yourcenar. Predstava, ki jo zaznamujejo plasti antičnih referenc in sodobnih premislekov, riše novo podobo arhetipske zgodbe o ljubezni, strasti, politiki in usodi.
Nagrade IRIS za najboljše stvaritve na področju filmske fotografije, ki jih od leta 2015 podeljuje Združenje filmskih snemalcev Slovenije, bodo nocoj sicer podelili v šestih kategorijah: za celovečerni, kratki, dokumentarni in študentski film ter za TV serijo in glasbeni spot. Nagrado Iris za življenjsko delo pa bo prejel direktor fotografije in dolgoletni sodelavec RTV Slovenija, Bojan Kastelic. Magistriral je na sloviti praški filmski akademiji FAMU in je kot direktor filmske fotografije in snemalec v zadnjih štirih desetletjih sodeloval pri številnih domačih kratkih, dokumentarnih in celovečernih filmih ter televizijskih filmih in serijah. V obrazložitvi nagrade so med drugim zapisali, da je "s svojo tankočutnostjo, poetično osvetlitvijo in obvladovanjem tehnologije filmskega in televizijskega snemanja, močno zaznamoval poklic snemalca v funkciji direktorja fotografije".
Mladostnika Hilde in Hans, ki živita v Berlinu, v zgodnjih 40. letih uživata sončna poletja s prijatelji. Oba pa sta tudi aktivna v odporniškem gibanju, povezanem s Sovjetsko zvezo, ki se bori proti nacističnemu režimu in vojni. Njihove akcije ju povežejo, zaljubita se in pričakujeta otroka, ko pride skupini na sled gestapo. Visoko noseča Hilde se znajde v zaporu ... Po resnični zgodbi posnet nemški celovečerec Z ljubeznijo, Hilde je režiral izkušen avtor Andreas Dresen, film pa je bil premierno prikazan v glavnem tekmovalnem programu lanskega Berlinala. Pripoved spretno kombinira več časovnih ravni; realistični prikaz »sivega« zaporniškega obdobja Hilde, ki v celici tudi rodi otroka, teče linearno, znotraj tega toka pa se znajdejo »barviti« retrospektivni odlomki, ki skačejo v bližnjo preteklost. Ti pasusi naslikajo nežen in negotov razvoj ljubezenske zveze med Hilde in Hansom, pa tudi notranjo dinamiko odporniške skupine, ki jo sestavljajo značajsko zelo različni pripadniki. Vzporedno z njuno zgodbo se pred nami spretno izriše freska nekega natančno določenega časa in prostora. Glavno igralsko težo filma suvereno nosi Liv Lisa Fries, znana iz serije Babylon Berlin, v vlogi Hilde, pri kateri razberemo cel spekter čustev v strahotnih psiholoških situacijah; odličen je tudi njen filmski partner, nekoliko neroden in zadržan Johannes Hegemann. Gotovo je ena od odlik dela portret njune silovite čustvene in telesno čutne zveze, ki sega prek kalvarije, ki sta ji oba izpostavljena. S tem v zvezi bi veljalo izpostaviti še eno markantno posebnost, ki kaže na scenaristično in režijsko globoko premišljeno odločitev: v filmu tako rekoč ne vidimo nasilja. Tudi zasliševalci in pazniki v obdobju, ko Hilde v zaporu rodi otroka in se sooča s kazenskim procesom zaradi izdaje, skušajo biti razumevajoči, človeški. Skušajo celo po svojih močeh pomagati ... In to je tisto grozljivo. Nacistični režim – ali pa katerikoli drug totalitarni režim – ni bil karikirana parada pošasti, ampak so ga sestavljali in omogočali najbolj navadni ljudje, s takimi in drugačnimi prepričanji, ki so tudi na vrhuncu vojne živeli svoja vsakdanja življenja, samo opravljali svoje službe in tudi v tem času so se ljudje zaljubljali in rojevali ... Menim, da je to močno podcenjena plat filma in da je njegovo skrito mojstrstvo prav v načinu, kako drsi pripoved v mirnem, počasnem ritmu kronike neke ljubezenske zgodbe proti tragediji, ki jo je možno slutiti že vnaprej. Celovečerec Z ljubeznijo, Hilde tako s svojo navidezno preprostostjo predstavlja resnično pretresljiv, brezčasen humanistični opomin.
V torek, 29. 4., bodo v Evropskem parlamentu v Bruslju razglasili letošnjega prejemnika filmske nagrade LUX evropskega občinstva za najboljši evropski film. Evropski parlament nagrado podeljuje od leta 2007 – do leta 2020 so zmagovalca izbirali izključno člani parlamenta, od leta 2020 naprej polovico glasov prispeva evropsko, torej tudi slovensko občinstvo. Spletno glasovanje se konča 27. aprila. Nominirancev je tudi tokrat 5 in z nominacijo so vsi dobili podnapise v 24 uradnih jezikih Evropske unije, vsi so tudi na ogled brezplačno v državah Evropske unije. Namen nagrade LUX, ki jo podeljujejo v sodelovanju z Evropsko filmsko akademijo, je praznovanje raznolikosti evropskega filma, in ozaveščanje glede družbenih, političnih in kulturnih problematik v Evropi. Nominirani filmi posredno ali neposredno opozarjajo na pomen enakopravnosti, pravičnosti, solidarnosti in sprejemanja drugačnosti.
Filma Požgana zemlja se je prijela oznaka »čisti žanr«, to pa je drug način, kako povedati, da se v filmu vsaj na prvi pogled ne zgodi prav veliko. Zgodba spremlja kriminalca Trojana, ki se pridruži organizirani skupini pri kraji dragocene slike iz muzejskega depoja. O protagonistu, njegovih pajdaših in drugih ljudeh iz berlinskega podzemlja ne izvemo skoraj nič, njihov načrt je rudimentaren, vendar učinkovit, vseeno pa so posledice nasilne in krvave. Režiser se osredini na vzpostavljanje temačnega razpoloženja, polnega neizrečenih nevarnosti in pozabljenih ambicij. Izmed četverice roparjev gledalci samo za enega izvemo, kaj ga žene k zločinu, preostali trije, s Trojanom vred, ostanejo enigme. Film nakaže, da je zločinsko življenje zanje nekaj normalnega, da tako pač delujejo, ne glede na to, kako pogosto naletijo na mine, in ne glede na nekdanje kolege, ki so videti veliko srečnejši v družinskem življenju in s treningi nogometa. Režiser Thomas Arslan je med utemeljitelji tako imenovane nove berlinske šole in Požgana zemlja je krasen primer te prakse z osredinjenostjo na golo dogajanje in zgodbo, brez neposrednega vsiljevanja globljih pomenov in simbolike prek montaže, glasbe in drugih filmskih prijemov. Sam film je sicer nadaljevanje pred petnajstimi leti na Liffu prikazanega V senci, kjer smo prvič srečali Trojana, takrat med načrtovanjem ropa blindiranega vozila. Ogled prejšnjega filma ni nujen za razumevanje Požgane zemlje, saj je ena ključnih lastnosti glavnega junaka, da se ne razvija in ne raste, temveč daje vtis, da je v življenju dosegel nekakšno ravnovesje. Povsem zadovoljen je obstajati na robu družbe, opazovati ljudi in občasno izvesti kako kriminalno dejanje, pri tem pa ne gre za potrebo po adrenalinu, saj se trudi vsak posel izvesti umirjeno in metodično. Tudi ko se med izvedbo ropa zbližata z voznico Diano, ki mu je v marsičem enaka, ne zmoreta storiti naslednjega koraka. Lahko bi postalo nevarno, ji reče. In ona ga, kakopak, razume. S stilizirano podobo, ki si temne noči, moker asfalt in brezizrazne obraze izposodi iz filmov noir in francoskega novega vala, režiser vzpostavi razpoloženje, ki kliče po napetih scenah, adrenalinski akciji in nasilju, vendar nam te stvari skoraj do konca odreka. Kriminalci so profesionalni in se prav temu uspešno izogibajo. Čeprav film predstavi samo kriminalno podzemlje in ne vključuje policistov ali detektivov, pa moralni vidik vseeno pride na dan. Protagonistom je življenje kriminala sicer pisano na kožo, toda v tem poslu se zmeraj najde kdo, ki je še brezobzirnejši, brutalnejši in še bolj neusmiljen. Pri tem je najbrž najzanimivejše, kako film vzpostavi tega ultimativnega zlobneža in njegovo moralnost. Ne gre samo za to, da je nima, da se odloči napetnajstiti prav vsakogar in jih ob tem večino eliminirati, saj v osnovi želi igrati po pravilih, vendar se odpravi na morilski pohod, ko mu to naloži mizantropni bogatunski naročnik. Za film, ki se ne ubada z moralo svojih protagonistov, je ta odločitev izrazito ideološka. In realistična.
Papež je mrtev. Prestol je prazen. Začenja se... konklave.
Kdo so nominiranci za nagrado lux in kakšna sta filma Požgana Zemlja in Z ljubeznijo, Hilde? Govorili pa bomo tudi o letošnjem dobitniku nagrade iris za življenjsko delo na področju fotografije.
Dušan Jovanović, velikan slovenskega in nekdaj jugoslovanskega gledališča zadnjih več kot pet desetletij, je preminil na prelomu iz leta 2020 v 2021, štiri leta pozneje pa je pred bralci in bralkami zelo obsežna monografija z naslovom Dušan Jovanović, ki jo je uredila dr. Diana Koloini, izdal jo je Slovenski gledališki inštitut. V sodelovanju s Cankarjevim domom v Ljubljani je Inštitut v januarju pripravil tudi veliko razstavo ter bogat in raznovrsten spremljevalni program. Pred mikrofonom gostimo Diano Koloini, da bi Dušana Jovanovića in dragocene zapise na radijski način približali bodočim bralkam in bralcem. Vabimo vas k poslušanju!
