Iskanje
Letos zaznamujemo stoletnico rojstva enega največjih hrvaških jazzovskih glasbenikov – skladatelja, basista, aranžerja in dirigenta Miljenka Prohaska. Bil je član Zagrebškega jazz kvarteta, dirigent zagrebškega big banda, avtor standarda Intima ter drugih skladb in daljših del.
Ameriški pisatelj Charles Bukowski, ki se je rodil leta 1920 v Andernachu v Nemčiji, umrl pa leta 1994 v Kaliforniji, je kot literat pozornost skoraj brez izjeme posvečal ljudem z dna družbene lestvice. Tudi v svojem prvem romanu Pošta iz leta 1971, ki ga je v slovenščino prevedel Tone Škrjanec, opisuje svet proletariata. Bukowski ga je napisal na podlagi svojih lastnih izkušenj, saj je tudi sam, tako kot glavni antijunak romana Henry Chinaski, več let delal kot poštar. V romanu se sprašuje o delu, ki ga opravlja, opisuje dolgčas in ponižanja, ki jih doživlja, vse skupaj pa je začinjeno s trpko ironijo. Interpretira dramski igralec Uroš Smolej, glasbena oprema Nina Kodrič, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Alen Jelen, redakcija Tesa Drev Juh, posneto leta 2014.
Vabimo vas k spremljanju koncerta ansambla Collegium 1704 pod vodstvom Vaclava Luksa. Posnetek je nastal julija letos v samostanu sv. Florijána v Zgornji Avstriji, nanj pa so se ujela dela istega leta rojenih Domenica Scarlattija in Johanna Sebastiana ter za šest let starejšega Jana Dismasa Zelenke. V tokratni oddaji se posvečamoScarlattijevi uglasbitvi pesmi slednice Stabat Mater dolorosa/Mati žalostna je stala in motetu Komm, Jesu, komm/Pridi, Jezus, pridi, Bachova dela 229.
Franček Rudolf je ta roman napisal na pobudo programa Ars in izdal leta 1994. Roman je podnaslovil kot kriminalko, čeprav gre za mešanico najrazličnejših žanrov od političnega trilerja do satire in humorističnih variacij na nekakšno slovensko znanstveno fantastiko. No, kajpak je Franček Rudolf roman namenil Slovencem in Sloveniji v prvih letih osamosvojitve in samostojnosti, predvsem s šaljivo mislijo, da se je včasih treba pogledati na dogodke tudi malce drugače. Režija: Jože Valentič Posneto v študijih Radia Slovenija junija 1994.
Težko bi z opisi zaobjeli ustvarjalca, kot je 82-letni Stane Jagodič. Multimedijski, konceptualni in performativni umetnik, futurist, magični realist, konstruktivist, dadaist. Vse to in morda nič od tega zares. Predvsem že več kot pol stoletja razvija samosvojo vizualno govorico, temelječo na odličnem obvladovanju likovnih izrazil, ki ne potrebuje besedila, da bi jo razumeli. Njegova dela, naj gre za risbe, grafike, fotokolaže, rentgenske kolaže ali skulpture, so hkrati družbeno kritična, satirična in strašljiva, obravnavajo pa anomalije in bizarnosti sodobne družbe, človeško agresijo, tehnologijo, ekologijo. Stanetu Jagodiču so v Mestni galeriji Ljubljana, kjer se je prvič pregledno predstavil leta 1975, v sodelovanju z Galerijo Photon pripravili pregledno razstavo Nemirno oko, kustosa sta Barbara Sterle Vurnik in Dejan Sluga. Foto: Žiga Bratoš
Na velikem odru Drame bo premiero doživela tragedija Williama Shakespearja Kralj Lear, režira jo Jernej Lorencij, kralja Leara pa igra Janez Škof.V oddaji boste lahko slišali vtis s koncerta Balade Janija Kovačiča s spremno besedo Marjetke Golež Kaučič. V novogoriškem Epicu so odprli razstavo Osamljenost desnega krila. Gostujoča razstava iz Cinemazera iz Pordenoneja prinaša fotografije, ki pričajo o strasti do nogometa, ki jo je živel italijanski filmski režiser in pisatelj Pier Paolo Pasolini. Sobotno popoldne bo na Koseškem bajerju v Ljubljani posvečeno otrokom, ki se bodo lahko udeležili zvočnega sprehoda po gozdu z naslovom Moja skrivnost avtorice scenarija in režiserke Saške Rakef. Oddajo končujemo z odprtjem razstave Oživljene strukture, skriti tokovi, v kateri razstavljajoče umetnice in umetniki na različne načine prikazujejo krize sodobne kapitalistične družbe. Vabljeni k poslušanju!
Tudi sanje so lahko pomemben del duhovnosti. O tem njihovem vidiku se je Robert Kralj pogovarjal s katoliškim duhovnikom, jezuitom Damjanom Ristićem. Oddaja je bila posneta leta 2019.
Drugega novembra je minilo natanko pol stoletja, kar je bil umorjen eden največjih evropskih režiserjev povojnega obdobja, pisatelj in pesnik Pier Paolo Pasolini. Ob obletnici smrti so v Slovenski kinoteki predstavili slovenski prevod knjige Pasolini in smrt. V oddaji predstavljamo tudi, kaj prinaša festival Liffe, ki je tik pred vrati in ocenjujemo filma Predator: Mrtva zemlja Dana Trachtenbergtera in Plimovanje Jiaja Zhang-keja.
Leto je naokrog in pred nami je novi Liff. Natančneje, začel se bo prihodnjo sredo ob 19. uri z otvoritvenim filmom Belo se pere na devetdeset, že pred tem pa se bodo zgodile nekatere projekcije po drugih kinodvoranah, v Ljubljani so to poleg dveh v Cankarjevem domu še Kinodvorova, dvorani AGRFT in Slovenske kinoteke, Kino Bežigrad in letos znova Kino Šiška. Izbrane filme bodo sicer prikazali še v Mariboru, Novem mestu in Celju.
Dek je mlajši in manjši od obeh potomcev poglavarja Yautij oziroma plemena Predatorjev, ki ga prezirajo zaradi domnevne šibkosti, za predstavnike te vrste pogubne lastnosti. Da bi se pred očetom dokazal, se odpravi na nevaren planet Genna, poln sovražnih sil, z željo pokončati neuničljivo pošast Kaliska. Tu sklene negotovo zavezništvo z androidko Thio, ki jo je na Genno poslala na raziskovalno odpravo znamenita korporacija Weyland-Yutani. Predator: Mrtva zemlja je sedmi celovečerec iz franšize Predator, oziroma deveti, če upoštevamo še dva ločena filma, v katerih se je zgodba povezala in oplajala s svetom franšize Osmi potnik. Na kinematografska platna je plenilska tujerodna pošast prvič prispela leta 1987, v obdobju, ko je Amerika še predelovala travmatično izkušnjo vietnamske vojne, in ga lahko razumemo kot prispodobo boja z nevidnim, močnejšim in spretnejšim nasprotnikom v džungli. V filmu se ekipa vrhunsko izurjenih plačancev odpravi v srednjeameriško državo reševat ugrabljene talce in ugotovi, da ima opravka z veliko nevarnejšim nasprotnikom kot le z lokalnimi gverilci. Z nasprotnikom, ki jih za lastno zabavo lovi in ubija enega za drugim. Obrazec se je ponovil že tri leta pozneje, kjer si je Predator za svoje lovišče izbral betonsko džunglo sodobnega in hkrati distopičnega Los Angelesa, v katerem so se za prevlado spopadale različne ulične tolpe. Film, ki je še vedno temeljil pretežno na akcijskih obrazcih z elementi znanstvene fantastike, ob premieri ni naletel na odobravanje, in naslednja generacija ustvarjalcev je začela raziskovati možnosti selitve na druge planete s pojasnjevanjem izvora in ustroja Predatorjev. Žanrsko gledano je začela prevladovati fantastika, z izjemo filma Plen (2022), ki je postavljen v 18. stoletje med prvobitne prebivalce Severne Amerike in ga je – tako kot letošnji animirani prispevek v franšizo Predator: Killer of Killers (2025) ter Mrtvo zemljo – režiral Dan Trachtenberg. Mrtva zemlja v jedru izhaja iz shakespearjanske družinske drame, vendar med vsemi dosedanjimi celovečerci najmočneje temelji na posebnih učinkih. Jasen je užitek ustvarjalcev ob ustvarjanju povsem novega sveta, v katerem živega človeka pravzaprav ni več – gre za svet različnih pošasti, Predatorjev in androidov, med katerimi se z dvojno vlogo izkaže igralka Elle Fanning. Posnemanje in sočutje Akcijsko gonilo filmov franšize Predator je kajpak razmerje med plenilcem in žrtvijo, oziroma bitka za preživetje in prevlada močnejšega nad šibkejšimi. Mrtva zemlja je dogajalno postavljena večinoma na planet Genna, ki vsaj po imenu sumljivo spominja na našo Geo, in celovečerec se tudi začne s prikazom te prehranske verige: žri, ali pa boš požrt. A hkrati se v nizu filmov izkaže tudi nepravilnost splošnega razumevanja Darwinovega izreka – v resnici ne preživi močnejši, ampak tisti, ki je bolj prilagodljiv. Kljub temu da bi po tej logiki Predator s svojo sposobnostjo mimikrije spadal v sam vrh piramide, naleti v filmih – od Arnolda Schwarzeneggerja konec 80. let dalje – vsakič znova na bitja, ki se znajo še učinkoviteje prilagoditi. Človek kot vrhovni plenilec torej? Spoznanje, ki v resnici ni prav zelo zakrito. A več kot pomenljiv je še en dejavnik: sposobnost sočutja in sklepanja zavezništev. Čeprav potekajo bitke in tekme tudi med različnimi podvrstami Predatorjev, se ta skozi franšizo izkaže za inteligentno bitje, ki presega samo morilsko strast – sposobno je učenja, razvoja in sočutja. In kot se pokaže na koncu Mrtve zemlje, tudi upora tradiciji očetov in ustvarjanja drugačnih skupnosti onkraj diskriminacije na podlagi vrste (spomniti velja, da so prvim Predatorjem že v tistem času očitali določeno mero rasizma). Sočutje skratka kot preoblikovalna, revolucionarna sila oziroma prava notranja moč. In tu nam pride na misel Elon Musk s svojo izjavo, da je sočutje temeljna šibkost zahodne civilizacije ... Ni si ga težko predstavljati kot predsednika brezdušne medgalaktične korporacije Weyland-Yutani, ki si v sledenju svojemu sloganu »Gradimo boljše svetove« niti malo ne pomišlja za svoje cilje uporabljati čisto zlo ... (Vprašanje dobrega in zla znotraj franšize Predator bi bilo res vredno posebne obravnave.) Umetna inteligenca in drugi svetovi »Dve možnosti obstajata,« je rekel Carl Sagan. »V vesolju smo sami ali pa nismo. Obe sta enako strašljivi.« Tako franšiza Osmi potnik kot Predator se ukvarjata z vprašanjem, kaj pa če … in sta vedno bolj očitno del istega univerzuma, v katerem je s tehnološkim razvojem in napredovanjem umetne inteligence močno prisotna korporacija Weyland-Yutani. S to je nenazadnje povezan, če smo pozorni na nekaj skritih namigov, tudi svet Iztrebljevalca. V retrospektivnem pogledu pade v oči zanimiva podrobnost, da sta se prva dva Predatorja pojavila na Zemlji ob vročinskih valovih. Skrito opozorilo pred pošastnostjo globalnega segrevanja je v desetletjih zamenjal strah pred umetno inteligenco, oziroma eksistencialna groza kozmosa, v katerem človeka sploh ni več, oziroma obstaja samo še kot algoritem v robotski kopiji samoučečih se androidov, pošasti pa si ustvarjajo svoje človečnjaške skupnosti ... Pesimistična ali optimistična napoved? V franšizi Predator se je ta vidik že večkrat obrnil, kar jo najbrž tudi ohranja živo. Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše
Jia Zhangke je eden najvidnejših kitajskih režiserjev tako imenovane »šeste generacije«, ki je po letu 1990 zaradi poostrene državne cenzure vzniknila iz filmskega podzemlja in nase opozorila z izjemnimi bolj ali manj amaterskimi stvaritvami, posnetimi hitro in poceni, v slogu, ki spominja na italijanski neorealizem, in z namenom brezkompromisnega prikaza sodobnega stanja kitajske družbe. Zhangkejevi filmi se praviloma dotikajo izginjajočega sveta Ljudske republike Kitajske, pa naj gre za poplavljanje vasi ob graditvi mogočnega jeza Treh sotesk ali za usihanje poklicev, ki so nekoč prevladovali; njegovi protagonisti, preprosto vpeti v širši družbeni kontekst, zunanje dogajanje samo odsevajo skozi intimno osebno pripoved. Tudi pri Plimovanju je zgodba le postranska – ženska in moški se srečata, zaljubita, nato se njune poti ločijo in čez dolga leta spet naletita drug na drugega –, glavna pozornost in s tem odlika filma se skriva drugje. Material zanj je režiser in scenarist namreč nabiral več kot dvajset let. Ena od značilnosti filmskih ustvarjalcev kitajske šeste generacije so bile lahke in poceni ročne kamere, ki so jim omogočale, da so snemali tako rekoč povsod, in Jia Zhangke je to počel res intenzivno. Gradivo, ki ga je tako nabral skoraj mimogrede, medtem ko je ustvarjal svoje prejšnje filme ali pa tudi kar tako, je nato končno obliko dobilo šele v času nedavnega zaprtja zaradi pandemije, ko so – tokrat namensko – posneli še zadnjo tretjino filma. Tako monumentalen projekt, ki je prava kronika ne le družbenega dogajanja, ampak tudi tehnološkega razvoja filmskih kamer in nenazadnje režiserjevega uveljavljanja v domovini, bi bil verjetno precej težje povezljiv v relativno koherentno celoto, če Jia Zhangke ne bi vsa leta sodeloval z nekaterimi istimi igralci. Njegova žena in muza Zhao Tao, protagonistka vseh njegovih filmov po letu 2000, s svojo neverjetno filmsko karizmo skoraj sama osmišlja vso zgodbo, njena osamljenost pa doseže vrhunec v čudoviti interakciji s trgovinskim robotom sredi praznega nakupovalnega centra v času pandemije. Ob koncu filma je pretresljiv tudi objekt njenega nekdanjega poželenja in iskanja – moškega, h kateremu jo je vlekla usoda (igra ga Li Zhubin), je staranje namreč veliko bolj zaznamovalo. Plimovanje je v več ozirih zelo poseben film, je kronika sodobne Kitajske, njene družbe in številnih sprememb, ki so se zgodile v dvajsetih letih. Način, kako je režiser povezal razdrobljene koščke v vizualno in zvočno presunljivo celoto, pa razkriva, da ga še vedno privlačijo enake stvari, kot na začetku njegove filmske poti – neolepšano, neromantizirano prikazovanje sodobnega urbanega življenja, ki se enostavno zgodi. Piše: Gaja Pöschl Bere: Eva Longyka Marušič
