Philipa Glassa uvrščamo med skladatelje minimalistične glasbe, čeprav jo sam raje označuje za glasbo repetitivnih struktur. Zasuk h glasbeni repetitivnosti je še posebno opazen od šestdesetih let naprej, ko pri njem govorimo o predvidljivi repetitivnosti. Njegovo razumevanje glasbene umetnosti med drugim navdihuje tudi izročilo vzhodnjaških zenovskih tradicij, ponavljajoče se glasbene tvorbe in statičnost pa glasbi dajejo nekoliko meditativno naravo. Glasba Phillipa Glassa je s stališča kompleksnosti repetitivnih procesov precej preprosta. Melodično-harmonski modeli, pri katerih sta oba elementa že kar klasično razvidna, ne prehajajo drug v drugega, pač pa stojijo drug ob drugem.
Iskanje
