Na začetku dvajsetega stoletja sta Ferruccio Busoni in Hans Pfitzner uprizorila pravcati boj med naprednimi in konservativnejšimi glasbenimi zamislimi. Ferruccia Busonija pogosto povezujemo s transkripcijami Bachovih del, še bolj pa je začetek dvajsetega stoletja zaznamoval z zagovarjanjem novih skladateljskih usmeritev. Med skladateljsko srenjo je vzbudil precejšnjo pozornost zaradi odmevne polemike s Hansom Pfitznerjem. Busoni je kot zagovornik duha nove glasbe leta 1907 predstavil svoja stališča v vplivni razpravi Osnutek estetike nove glasbe, Hans Pfitzner, zastopnik retrospektivno uglašene estetike iztekajočega se 19. stoletja, pa je odgovoril z oglušujočim napadom v dveh spisih: Futuristična nevarnost iz leta 1917 in Nova estetika glasbene impotence, ki je nastal dve leti pozneje.
Iskanje
