Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Uredništvo za kulturo

mag. Andrej Rot

28 prispevkov



8.4.2024

Ifigenija Simonović: Iz beležke po Frankfurtu

Pesnica, pisateljica, esejistka in lončarka Ifigenija Simonović je kot udeleženka lanskega knjižnega sejma v Nemčiji napisala esej Iz beležke po Frankfurtu. ''Pisanje spominov naj bi zagotavljalo, da se bo svet spreminjal na bolje. Kdaj, o, kdaj se bo spomin na sužnje z vseh kontinentov, avstralske domorodce, Korejce na Japonskem, na trpljenje vojnih ujetnikov, taboriščnikov, na bombardiranje Berlina, na uničenje Iraka, Afganistana, Ukrajine, na morilski pohod Hamasa v Izrael in na izraelsko brezčutno razdejanje v Gazi toliko polegel, da bi postalo obujati spomine nepotrebno?'' Vmesni glasbeni odlomki – izbral jih je Mihael Kozjek – so iz Tria za flavto, klarinet in fagot Črta Sójarja Voglárja. Igra pihalni trio Slovenske filharmonije. Za zvok eseja je poskrbela Nina Kač, bralca Mateja Perpar in Bernard Stramič.


1.4.2024

Vinko Beličič: Alojz Gradnik

Prispevek pesnika, pisatelja in prevajalca Vinka Beličiča o pesniku Goriških brd Alojzu Gradniku je bil objavljen leta 1983 v reviji Meddobje, na radiu pa prvič leta 2016. ''Gradniku je bilo že štiriintrideset let, ko je izdal prvo zbirko: Padajoče zvezde. To je bilo leta 1916. V njej je čutiti otožnost in razočaranje, ki so jima poleg erotičnih in pokrajinskih motivov dajala netivo tedanja kruta leta prve svetovne vojne, saj je bila pesnikova ožja domovina Goriška eno najbolj krvavih evropskih bojišč. Vendar je zbudila največji odmev erotična lirika te knjige. ''Večkrat razbrzdano strastna'', ''filozofija brez zvezd'', tako jo je ob izidu označil mladi doktor estetike, duhovnik Izidor Cankar. Pri Gradniku se v obliki vložne pesmi ljubezensko izpoveduje ženska; take zadihane poezije Slovenci do tedaj v svojem jeziku nismo poznali.'' Glasbeni vložki, ki jih je izbral Mihael Kozjek, so odlomki iz Rapsodije za godala ali Sijaj sijaj, sončece skladatelja Pavleta Merkuja; simfoničnemu orkestru RTV Slovenija je dirigiral Uroš Lajovic. Oblikovalec zvoka eseja Vjekoslav Mikez, bralca Maja Moll in Renato Horvat.


25.3.2024

Andrej Rozman Roza: Naš jezik in njegova melioracija

Slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, igralec in prevajalec Andrej Rozman - Roza je uprizoril številne gledališke igre in objavil vrsto knjig poezije in proze. Za oddajo Esej na radiu je leta 2015 napisal prispevek z naslovom Naš jezik in njegova melioracija. ''Leta 1826 je Fran Metelko, uradni prevajalec za Kranjsko, pisal na Dunaj, da se poštne zakonodaje ne da prevesti, ker ni besed, pa so ga zavrnili, češ da naj napiše z besedami, kot tem rečem rečejo ljudje. A to verjetno ni bilo tako lahko, kot so si na Dunaju predstavljali, ker je bil to že čas, ko se je začelo čiščenje jezika. Zaveden Slovenec ni več mogel pisati, kot ljudje govorijo, ampak je bilo treba iz jezika izločiti germanizme. Začela se je romantična doba združene slovenščine, ki traja še danes. Borba je bila huda. Prešeren se je po pričevanju hčere Ernestine z Ano Jelovšek pogovarjal v nemščini, češ da tisto, kar ona sicer govori, ni slovenščina. Lublana je postala Ljubljana. Slovenci smo dobili Kopitarjevo slovnico in vse močnejši slovanski ponos.'' Glasbeni vložki so odlomki iz Larghetta iz ''Druge suite za godala'' Marijana Lipovška; orkestru Slovenske filharmonije je dirigiral Samo Hubad. Oblikovalec zvoka eseja Vojko Frelih, bralca Maja Moll in Matjaž Romih.


18.3.2024

Aleš Čeh: Ivan Cankar v očeh Srečka Kosovela

Pisatelj in urednik Aleš Čeh je doma s Ptuja, diplomiral je iz slovenistike v Mariboru, v katerem je bil urednik študentske literarno-jezikoslovne revije Liter jezika. Ukvarja se z didaktiko književnosti, integracijo otrok priseljencev iz Kosova in premisleki o medsebojnih vplivih literature in videoiger. Za svoja literarno-kritiška premišljanja je leta 2017 prejel nagrado mladi kritik. Njegov esej Ivan Cankar v očeh Srečka Kosovela je izšel v reviji Zvon leta 2020. ''Srečko Kosovel Ivana Cankarja največkrat predstavlja kot literarnega revolucionarja in literarnega genija, ki bi slovenstvu kazal pot v lepšo prihodnost. V eseju Umetnost in proletarec piše, da je Cankar revolucionaren pisatelj, čigar umetnost je tako močna, da je zmožna popolnoma preobraziti človeka, saj se lahko ob njegovi umetnosti prerodi in prenovi. V drugem eseju, Kriza človečanstva, Cankarja postavlja ob bok Romainu Rollandu in Rabindranathu Tagoreju (oba sta slovita pisatelja, Nobelova nagrajenca), češ da bodo ti avtorji prebudili človeka, pokazali ,nova pota', ko bo zahodna civilizacija ,končno' umrla in se znova sestavila v boljši obliki. Ob sedmi obletnici Cankarjeve smrti je napisal Manifest svobodnim duhom, v katerem vse živeče avtorje in pisatelje poziva k boju za obrambo pravice in proti gnili kulturi, ki uničuje duhovnost zahodnega človeka. V eseju Kaj je kulturno gibanje piše, da hkratni vzpon Cankarja in socializma ni naključje, v spisu Pesnikovo poslanstvo pa, da narod, ki je rodil Cankarja, ne bo umrl … Vse te omembe kažejo, da je Kosovel Cankarja izjemno spoštoval, hkrati pa mu je v slovenskem literarnem prostoru odmerjal odločilen vpliv.'' Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, to so odlomki iz Elegije za klavir Vasilija Mirka v izvedbi Acija Bertonclja. Oblikovalec zvoka eseja je David Lap, bralca Mateja Perpar in Jure Franko.


5.7.2023

Andrej Rot: Najboljši del

V Lukovem evangeliju je opisan dogodek, ko je Jezus prišel v neko vas in ga je ženska z imenom Marta sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, Marta pa je imela s strežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila samo streči? Reci ji, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala najboljši del, ki ji ne bo odvzet.« Marta je odlična gostiteljica. Trudi se, da bi se gost, ki ga občuduje, prijetno počutil v njenem domu. Toda Marta bi laskala vsakemu gostu. To je njen način izražanja naklonjenosti. Njeno vedenje je hvale vredno. Jezus ni rekel, da ni, vendar je glede na grajo, ki jo je Marta izrekla v zvezi z Marijo, omenil subtilno razliko. Obstajajo namreč prioritete, ki jih moramo upoštevati v življenju. Te je – tako je mogoče domnevati – odkrila Marija in Jezus jih je potrdil. Če upoštevamo odlomek v njegovem kanoničnem redu, bi moral poudariti pomen molitve, pobožnosti in češčenja. Vse to naj bi zanemarjali, ker po navadi dajemo prednost dejanjem. Ne gre za to, da bi obvladali ponavljanje dveh ali treh na pamet naučenih formul, ampak da kot Marija sedemo h Gospodovim nogam, ga poslušamo in se veselimo njegove navzočnosti. Živimo pretežno v kulturi, ki poveličuje večopravilnost in slavi miselnost, da »zmoremo vse«. V Lukovem odlomku pa nastopa učitelj, ki vabi, da med nalogami izbiramo prednostne, sicer lahko postanemo raztreseni. Raztresenost je posledica preobremenjenosti. Sedeti ob učiteljevih nogah pomeni zatopiti se v njegove besede, sprejeti njegovo ljubezen, povabilo, da odvržemo težo nadzora in tesnobe. Kdor tako sede, se nauči nositi njegov jarem, se nauči načina bivanja in življenja v svetu. To je molitev. Morda je treba le še oblikovati to molitev, to zrenje in posnemanje Učitelja. Danes, ko se zdi, da se oddaljujemo od duhovnosti, so te besede še toliko bolj veljavne. Z njimi se vse šele začne in ko poskusimo to poslastico, ta najboljši del, kot Marija, je ne bomo več mogli zapustiti.


6.2.2023

Andrej Rot: Največja utopija

»Ko berem in pišem o tem, kako se je največja utopija, ki so jo ljudje kdaj imeli na dosegu roke, sprevrgla in potopila v katakombe zgodovine, se zdi, da je šlo bolj za božjo kazen kot za človeško delo. Šlo je za dejanja ljudi, pijanih od moči, za želje po nadzoru in ambicije. Iz tega sem se naučil, da je resnična človeška veličina v odločnem uresničevanju dobrote, v sposobnosti dajanja tistim, ki nimajo ničesar, vendar ne tistega, kar imam odveč, ampak dela tistega malega, kar imam. Dajajte vse, dokler vas ne zaboli! Pri tem dajanju se ne ukvarjajte s politiko ali z zahtevo po premoči, še manj pa z izvajanjem lažne filozofije prisile nad drugimi, da bi sprejeli vašo razlago dobrote in resnice, ker verjamete vanjo. Sploh pa, bognedaj, da bi mi moral biti kdo hvaležen za to, kar sem dal, četudi tega ni prosil. In čeprav sem vedel, da je moje naziranje v celoti neizvedljivo (Kaj za vraga naj bi počeli z ekonomijo, denarjem, lastnino, da bi vse to delovalo? in kaj za vraga s privilegiranimi in zlobneži?), sem bil zadovoljen, ko sem pomislil, da bi morda nekoč ljudje res lahko gojili tako stališče, ki se mi je zdelo tako temeljno – zgolj zaradi svobodne izbire in etične nuje po solidarnosti in demokratičnosti.« Te misli je zapisal kubanski pisatelj Leonard Padura leta 2009 v romanu Mož, ki je ljubil pse. V tem obsežnem delu Padura opisuje razočaranega pisatelja, ki se spominja dogodka izpred treh desetletij. Na plaži je namreč srečal skrivnostnega človeka v spremstvu dveh ruskih hrtov. Ob približevanju možu in počasnemu vzpostavljanju prijateljstva, mu je ta zaupno začel pripovedovati zgodbo, v kateri nastopata sovjetski revolucionarni politik Lev Trocki in njegov morilec Ramón Mercader. V pripovedi, ki je razdelana na Trockijevo potovanje v izgnanstvo in srečanje v Mehiki z Mercaderjem, Padura osvetli svojo pogled na kubansko in svetovno zgodovino. Predvsem pa na iluzornost utopij.


1.9.2022

Moj materni jezik je fašizem, pravi galicijska pesnica in aktivistka Chus Pato

Chus Pato, ki je bila ena izmed častnih gostij letošnjega festivala Dnevi poezije in vina, je v pesniški zbirki Fascinio – Očaranost – objavila pesem, v kateri pravi: »Moj materni jezik je fašizem.« Pesnica in aktivistka se je rodila v obdobju frankovske diktature, ko je bila galicijščina popolnoma prepovedana, in je tako lahko govorila le dovoljeni jezik fašističnega režima. Ob svoji poeziji je predstavila zapletene jezikovne razmere, v katerih je odraščala, feminizem v Španiji in Galiciji ter Odprto pismo Evropi, ki ga je napisala za letošnji festival. Foto: Dnevi poezije in vina.


16.5.2022

Andrej Rot: Pravi sudoku

Priljubljena logična igra sudoku nas zabava in umsko bistri. Dostop do nje je preprost. Mrežo njenih 81 celic iščemo v dnevnikih, tednikih, časopisih, igramo jo prek spleta. Uganka je sestavljena tako, da jo lahko reši vsak. Težava pri Rubikovi kocki je razočaranje zaradi neuspeha. Pri sudokuju pa imamo stopnje težavnosti in sami izberemo stopnjo, ki smo ji kos. Tako kot druge uganke sudoku spodbuja živčne celice. Razreševanje umskih iger ohranja prožnost uma, saj z njimi izboljšujemo spretnosti, kot so spomin, branje in pisanje. Reševanje uganke in prepričanje, da je ta rešljiva, pomenita izziv in spodbudo k reševanju. Prizadevanje za rešitev in dober izid nas nagradita z »zmagovalnim učinkom«, ki utrjuje samozavest. Dobro spodbudi dobro. Morda je to, kar nekateri imenujejo karma. In res. Zakon karme se nanaša na vse, kar obstaja – na misli, besede, dejanja. Marsikaj je posledica naših preteklih dejanj. Tudi krščanstvo je naravnano k tej pozitivni miselnosti in vedno nagovarja k dobremu. Sam rad rešujem sudokuje. Posebno zvečer, ko je vse bolj ali manj nared, se prepustim razvedrilu in sredi reševanja me zaziba v spanec. Redko kdaj rešim sudoku v celoti, a to sploh ni pomembno. Naslednji dan nerešeno uganko z lahkoto končam. Sprva me je igra zasvajala, potem sem našel način, kako si jo privoščiti brez nevšečnih posledic. Predvsem da mi ob pogrezanju v spanec številke ne poplesavajo še dolgo v noč … Ko se širše zazrem v vsakdanjost, opažam, da pravi sudoku poteka povsem drugje ali pa kar povsod. Tu že ne gre več za igro, tudi za razvedrilo ne. Lahko ima devet različnih številk v vodoravni črti in devet v navpični, vendar v tem pravem življenjskem sudokuju število polj niha. Lahko jih ima manj ali precej več. A za skladnost kombinacij mora vsaka številka biti na mestu, sicer se vse podre in je treba začeti znova ali popravljati od tam, kjer si ga polomil. Kar pa je vedno neprijetno. V življenjskem sudokuju pa ne gre za števila, gre za partnerja, prijatelje, sinove, sorodnike, znance, se pravi za ljudi. Tudi sam si eden izmed členov, kot posameznik in vse, kar sodi zraven – obveznosti do družbe, države, do svojega lastnega videza in ugleda; pri tem je treba upoštevati bonton, prepričanja, osebni slog, razvade, nagnjenosti, strahove, materialne možnosti in še kaj. Vse to v kombinaciji z medsebojnimi odnosi v družini, v partnerstvu, s sosedi, v službi, s sorodniki in prijatelji. Za povrh rešitve niso matematične, včasih jih je celo več. Nerešene kombinacije ustvarijo nove vzporedne sudokuje. Res zahteven izziv, pri katerem zagotovo veš, da boš doživel poraze, verjameš pa v končni uspeh. Žal (ali pač ne) ne morem izbirati stopenj življenjske težavnosti, vemo pa, da so skrbi, težave in pomanjkanja stalni sestavni del človeškega življenja. Ključ je najbrž v zaupanju, da je tak življenjski sudoku rešljiv, kar pomeni velik izziv in je dobra spodbuda za njegovo reševanje. So dnevi, ko se zbudim z neumornim upanjem, da je lepo življenje na dosegu roke. Takrat se nasmehnem in rečem: Dober dan ti želim!


29.7.2021

Vlady Kociancich, argentinska pisateljica slovenskih korenin

Letos slavi 80-let argentinska pisateljica slovenskih korenin Vlady Kociancich, ki sodi v vrh sodobne latinskoameriške književnosti. Rodila se je v Buenos Airesu leta 1941, doslej je napisala številne romane, eseje in zbirke kratkih zgodb, za katere je prejela več literarnih nagrad. Dr. Aída Nadi Gambetta Chuk z mehiške Avtonomne univerze Puebla je o delih Vlady Kociancich med drugim zapisala, da v njih izstopajo predvsem njen talent za umetnost pripovedovanja, prečiščen slog ter izjemna fantastična domišljija. V slovenščino imamo preveden njen roman Plitvine strahu. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru, ki ga je z Vlady Kociancich leta 2013 pripravil Andrej Rot.


22.7.2021

Juan Goytisolo

Letos mineva 90 let od rojstva španskega pisatelja Juana Goytisola. Rodil se je leta 1931, umrl pa leta 2017. Prvo knjigo je izdal leta 1954. Pred Francovo diktaturo se je umaknil v Francijo, v domačo Španijo se je vrnil po diktatorjevi smrti. Izdal je več kot petindvajset romanov, pisal je tudi eseje. Juan Goytisolo sodi med najpomembnejše sodobne evropske pisatelje; za svoje delo je prejel več uglednih literarnih nagrad. Spomin na življenje, ustvarjanje in razmišljanje Juana Goytisola bomo oživili z današnjo oddajo Razgledi in razmisleki, v kateri boste slišali pogovor, ki ga je s pisateljem leta 2014, ko je obiskal Ljubljano, pripravil Andrej Rot.


23.7.2020

Ob smrti katalonskega pisatelja Juana Marséja

Pred dnevi je umrl katalonski pisatelj Juan Marsé, ki sodi med najpomembnejše pisatelje sodobne Španije. Rodil se je leta 1933; mati je nekaj dni po porodu umrla, oče ga je oddal v posvojitev. Njegova življenjska zgodba je bila vse prej kot lahka, že od zgodnjih let se je preživljal sam. Ni se šolal, je pa veliko bral in se kot ustvarjalec oblikoval ob gledanju ameriških filmov. Pisati je začel kot najstnik, prvi roman je objavil pri petindvajsetih. Zaznamovala ga je Francova diktatura, ki je njegova dela prepovedovala. Več Marséjevih knjig je zato izšlo v Mehiki. Njegova dela pretresjlivo slikajo Katalonijo v času po španski državljanski vojni in razmere v obdobju Francove diktature. Na prevod katerega njegovih v slovenščino še čakamo. Vabimo vas, da prisluhnete ponovitvi oddaje, ki jo je o Juanu Marséju, njegovem življenju in ustvarjanju leta 2009, ko je prejel Cervantesovo nagrado, pripravil Andrej Rot.


15.6.2020

Snežana Brumec: Eden izmed nas

Avtor recenzije: Andrej Rot Bere Jure Franko.


23.1.2020

Španski pisatelj José Morella

Na Slovenskem poznamo Joséja Morello po romanu z naslovom Kakor poti v megli v prevodu Ferdinanda Miklavca. Avtor je konec lanskega leta obiskal Slovenski knjižni sejem – takrat ga je Andrej Rot povabil pred mikrofon. Govoril je predvsem o romanu Kakor poti v megli - gre za življenje avstrijskega anarhista in psihoanalitika Otta Grossa – dotaknila pa se je tudi romana West end, za katerega je lani prejel nagrado Gijón. avtor fotografije: Andrej Rot


12.12.2019

Razgledi in razmisleki: Pogovor s španskim pisateljem Jesusom Carrascom

Pred nekaj meseci je izšel prevod drugega romana španskega pisatelja Jesúsa Carrasca Zemlja, po kateri stopamo. Že prvi roman Na prostem, ki je tudi izšel v slovenščini, je požel odobravanje tako španske kot svetovne kritike. Skupni imenovalec romanov je obdajajoča narava. V prvem je narava neizogibna, v drugem pa ključ razumevanja nastopajočih likov. V Badajozu leta 1972 rojeni Jesús Carrasco je bil v Španiji sprva zaposlen v oglaševalskem podjetju in se dokaj pozno odločil za pisateljevanje. Rokopis prvega romana so predstavili na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2012 in pravice zanj prodali, še preden je knjiga izšla. Za svoj drugi roman Zemlja, po kateri stopamo (2016) je dobil nagrado Evropske unije za književnost. Obe prevedeni knjigi je izdala založba Goga, avtor pa je bil tri tedne gost založbe v Novem mestu. Z romanopiscem se pogovarja Andrej Rot.


21.10.2019

Jesús Carrasco: Zemlja, po kateri stopamo

Avtor recenzije: Andrej Rot Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


27.5.2019

Juan Octavio Prenz: Samo drevesa imajo korenine

Avtor recenzije: Andrej Rot Bere Jure Franko.


19.11.2018

Radijski dnevnik

Osrednja večerna informativna oddaja Radia Slovenija, na sporedu ob 18.30. Kot podkast so na voljo tudi oddaje Jutranja kronika, Danes do 13h, Po Sloveniji, Dogodki in odmevi, Zrcalo dneva ter Novice Radia Slovenija (kratka poročila od 6.00 do 23.00).


4.10.2018

Razgledi in razmisleki: Alejandra Laurencich

Argentinska pisateljica Alejandra Laurencich je potomka slovenskih priseljencev tretje generacije, ki se uveljavlja kot ena najboljših ustvarjalk mlade sodobne argentinske književnosti. Že leta 2011 je v slovenščini izšel njen roman Pusti me pri miru. Gre za knjigo o medsebojnih odnosih. Alejandra Laurencich je pred nedavnim obiskala Slovenijo, saj je bil na 21. festivalu slovenskega filma premierno prikazan dokumentarec Alejandra Vida Hajnžka in Klemena Brvarja, ki so osredotoča prav na njeno življenjsko usodo argentinske pisateljice s slovenskimi koreninami. V Razgledih in razmislekih objavljamo pogovor Andreja Rota s pisateljico.


27.8.2018

Peter Kovačič Peršin: Stopinje v pesku zgodovine

Avtorica recenzije: Andrej Rot Bere Ivan Lotrič.


14.9.2017

Pogovor z Raúlom Zurito

Čilskega pisatelja Raúla Zurita, ki je bil letošnji gost na Dnevih poezije in vina, sta zaznamovala vojaški udar in diktatura v Čilu. Leta 1973 je šest tednov preživel v zaporu. Nikoli ni odšel v izgnanstvo, ampak se je na različne načine bojeval proti avtoritarnemu sistemu. Tudi pisati je začel zato, ker so ga prisilile življenjske okoliščine. O svojem življenju, stališčih in ustvarjanju se je pogovarjal z Andrejem Rotom. Foto: Matej Pušnik; www.stihoteka.com


Več epizod
Domov V živo Podkasti Spored Kontakt