Slovenski pisatelj in politik Josip Vidmar je leta 1983 napisal svojo zadnjo knjigo z naslovom Mrtvaški ples. V zavesti minljivosti je začel razmišljati o spevih smrti v slovenski poeziji. Pregledal jih je od Prešerna naprej, svoje razmišljanje o tej knjigi pa je objavil pesnik in filozof Janez Strehovec. Njegovo besedilo z naslovom Od Eseja o lepoti do eseja o smrti je bilo objavljeno v reviji Sodobnost leta 1983, v Eseju na radiu pa prvič leta 2015.
''Smrt je škandal, sramota. Se danes ne vedemo in tudi opredeljujemo do nje tako? Očitno nam pomeni napako, incident v živem toku vsakdanjega gibanja, ko nadvse resni, do bolezni zaverovani v domnevno pomembnost svojih dejanj živimo tako ali drugačno življenje. Posledica človekove smrti je namreč pogreb, odhodni obred za tiste, ki so bili za življenja povezani s pokojnikom, in to je nekaj, kar nam nikakor ne more biti ljubo – mučno je, opominja nas na našo minljivost, ranljivost, boleče borno navzočnost. S smrtjo kakor da se ne družimo več radi, mučimo se, da bi se čim bolj zamotili z bivanjem, njegovo intenzivnostjo, s stopnjevanimi krogi gibanja, strastmi in lepoto, z vsem, kar lahko pomeni samo zanikanje smrti, njene grozljive resnice.''
Glasbeni vrinki so odlomki iz Pogrebne koračnice Frederica Chopina. Pri klavirju je bil Josef Bulva. Oblikovalka zvoka Mirta Berlan, bralca Maja Moll in Ivan Lotrič.
Iskanje
