Ocene: knjige

Ivo Svetina: Oče, tvoje oči gorijo

Ljubljana : Beletrina, 2017

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: ars

Pesniška zbirka Iva Svetine Oče, tvoje oči gorijo je izrazito korespondenčna, in sicer v smislu navezovanja na avtorjeve prejšnje pesniške zbirke, kot prehojene življenjske poti. Kontinuiteto gre iskati v zbirki Knjiga očetove smrti (1990), v kateri se pesnik sooča s smrtjo ljubljenega očeta. Knjiga očetove smrti se, aludirajoč na Tibetansko knjigo mrtvih, konča tam, kjer se zbirka Oče, tvoje oči gorijo začenja – snovi iz preteklosti ponovno gorijo in lirski subjekt, “iščem udobno lego, da se telo sprosti / kot teliček, preden ga zakoljejo”.

To pa ne pomeni, da se Svetina v tokratni zbirki spravlja v odnos s preteklo (očetovo) avtoriteto, pač pa v očetovski vlogi nastopa v odnosu do lastnega sina in pozneje celo v vlogi starega očeta. Bilanca preteklosti, ter z njo pogovor z mrtvimi, je torej nekakšna gravitacijska točka teh petinšestdesetih pesmi, toda hkrati je lirski subjekt tudi pričevalec sedanjosti in recimo, da se vizionarsko zazira tudi v prihodnost.

V Predavanju o pesništvu leta 1984 v okviru Društva komparativistov na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kot piše Tanja Petrič v spremnem zapisu k zbirki, je Svetina pesnjenje primerjal z alkimističnim postopkom, saj naj bi besede “pri kovanju verzov” transmutirale iz nižjih v višje oblike bivanja. Šele tovrstno vidčevsko razumevanje pesnika nam pojasni, na kakšen način Svetina transformira biografske drobce v simbolno verigo pomenov. Njegovo mojstrstvo se ne izkazuje zgolj v visoki pesniški govorici, ki zna in zmore doseči različne tonalitete, od čiste vulgarnosti do heroičnega slavospeva, od intimizma do labirintskega in ornamentalnega označevanja, kot je že zapisal Niko Grafenauer, temveč v kozmičnem naslavljanju sveta. Oče je na vrhu trikotnika, toda zelo hitro ob Očetovo stvariteljsko silo postavi mater oziroma maternico. In spet, iz stika Zemlje in Neba se ne porodi monolitna struktura, temveč na način drznosti in igrivosti – njun sin.

Že v prvi pesmi je izpostavljena identiteta lirskega subjekta, čeprav ne kot sebstvo na sebi, temveč kot bitje, ki je predestinirano in s tem določeno z rodbinskimi razmerji. Jasno je, da oče, bodisi v mitskem bodisi biološkem smislu, predstavlja zavestni pol, ki zavrača intuicijo ženskega principa, navzočo tudi v tistem, ki ga je narodil, torej pesniku. Uporništvo proti očetu, ki ni razumel pesništva, je v tej zbirki izpeljano nadvse perfidno. Lirski subjekt očetu, “vodilnemu ideologu socrealizma”, odgovarja z invokacijo katoliških simbolov. Toda “trganje očetovega trebuha” traja samo toliko časa, dokler pesnik ne legitimira svojega početja in ga ne postavi na piedestal, potem pa se začne razpirati vprašanje, ali se v dvojini ponavlja vzorec, ki ga je oče živel v ednini. Glavni dogajalni lok te knjige je “odstranjevanje drugega očeta in nastajanje očeta kot sebe”. Temu ne nazadnje pritrjuje tudi biografski podatek, da sta imela Ivo Svetina in njegov oče enako ime, ki si ga je oče, podedovanega od svojega očeta, nadel kot partizansko ime.

Tovrstno prekrivanje sina in njegovega očeta, je globoko travmatično, beremo v 28. pesmi: “Sin maščevalca, / tvoje oko je moje oko, / moje srce je tvoja roka, vihteča meč”. Metafora očesa je nekakšno stičišče, kjer se srečujejo živi in mrtvi. Pesnik gleda z očetovim pogledom na svet in ga personificira, hkrati pa tudi – tako oživljeni oče – spregovori iz zagrobja. Pesnikov spust v podzemlje, pri čemer Svetinova zbirka korespondira z najstarejšim junaškim epom v svetovni književnosti, Epom o Gilgamešu, knjigo prestavi v območje metafizičnega, celo neizrekljivega. Očetova in sinova skupna naloga je “nagovoriti svet”, čeprav se zdi, da besede, ki svet poimenujejo, izginjajo. Ciklično izgubljanje sveta pomeni, da se pripravi prostor za novega zanamca, hkrati pa tovrstna možnost “izpustiti” kaže na to, da se Svetina loteva občečloveških tem, kot je tista o manifestaciji smrti in rojstva, ki hodita z roko v roki.

Osrednje vprašanje zbirke Oče, tvoje oči gorijo je spraševanje o smislu lastne eksistence, in sicer na ozadju mitskega razumevanja sveta in sebe v njem. Ujetost v krogotok življenja pomeni izničevanje zemeljskih razmerij, med drugim družbenih vlog, ki so v očetovem času še kako veljale. Če je šlo torej po eni strani za razbitje avtoritete, gre po drugi tudi za uvidenje, da je v današnjosti avtoriteta manjkajoča entiteta in da so težko določljivi tudi moralni imperativi. Oče je šele post festum lahko učitelj in varuh, pri čemer je najbolj ključno, da nam Svetina v podtonu pripoveduje o razpadu sveta (od tod tudi apokaliptični ton pesmi). Zatočišče ne more biti več erotika, ki tokrat stopi v zakulisje mitske govorice, še manj vera v božanske sile, temveč je to lahko le pesništvo. Zanj ima poezija status resnice oziroma “je resnica človeškega bitja samega”. V soočanju z Ničem postane molitev za doseganje stanja transcendence. Tovrstno pojmovanje je Svetina povzel po vzhodnjaških filozofijah, kar kaže na širok razpon svojevrstnih transformacij in črpanja iz različnih pesniških tradicij.