Knjige

Barbara Pešut: Prvi polčas Slastne četrtine

Modrijan, 2016

prvi-polcas

Malo pred svetovnim dnevom in tednom multiple skleroze je pri založbi Modrijan izšla knjiga Prvi polčas (Slastne četrtine), avtobiografija glasbenice, pesnice, pisateljice Barbare Pešut, ki se z multiplo sklerozo, neozdravljivim obolenjem osrednjega živčevja, ki najpogosteje prizadene predvsem ženske med dvajsetim in štiridesetim letom, spopada že dvajset let.

Avtobiografija Prvi polčas : Slastne četrtine po pisateljičinih besedah bolj spominja na roman, saj pripoved ne teče v urejeni časovni liniji, ampak se podi sem in tja. Koplje po mislih, ki vznikajo, kakor se jim zdi, enkrat iz preteklosti, pa spet iz sedanjega trenutka, vmes pa se prav tako brez reda vrine še kakšna njena pesem ali odlomek iz zgodbe ali kolumne. A prav zaradi te navidezne kaotičnosti je knjiga živa in ekstra berljiva, saj se obrača kot življenje samo, je en tak pristen miks ljubezni in bolezni, duhovitosti in jeze, sreče in razočaranja, bentenja in vdanosti, čutnosti in čustev – kot venček dobrih hitov, katerih fenica je Barbara in za kakršne tudi sama piše besedila.

Ja, Prvi polčas me je zadel. Ganil me je, vzradostil, razjezil, razžalostil, nasmejal, potolažil. Vse to. Pa ne samo zato, ker sva s pisateljico istih let, ker sva obe iz Šiške (pardon, Kosez), ker mi še vedno paše jugorock. Pretreslo me je, kako se je življenje poigralo s punco, ki si je tako strastno želela živeti rokenrol. Nikoli ne postavi sebe na drugo mesto je poanta enega najbolj pretresljivih odstavkov, ko Barbarin mož Robert, bolj znan kot Magnifico, stopi na solistično pot.

“V pogovorih in ustvarjanju se je tako odločno postavil na prvo mesto, da tudi sama sebi nisem bila več glavna, glavna sta postala on in kepica. Zanosila sem, prenehala z divjanjem in se pripravljala na malčka, največje možno darilo. On pa je še naprej živel isti rokenrol, kot bi ga sicer hotela tudi sama. Skrbela sem za njegove navdihe, mu šivala obleke, zaposlila sem se kot učiteljica glasbe. Kot da bi stanje pred katedrom lahko odtehtalo stanje na odru. Narobe! Telo in psiha sta se uprla tej, milo rečeno, laži, in tako sem zbolela. Zdaj, po dvajsetih letih, lahko mirno rečem, da sem tudi sama žrtev vojne. Osem mesecev po rojstvu sina sem dobila grozljivo diagnozo: Sclerosis multiplex,” piše.

Težko najdeš knjigo s tako pisano paleto čustvenih stanj in brez trohice sprenevedanja. Barbara Pešut reče bobu bob. Prav osvežujoče je, kako ni nič posladkana, kako tako v partnerskem razmerju kot v odnosu do svojega stanja odkriva tudi temne plati – pošlje nekam moža, prekolne bolezen. Duhovito, ostro, odkrito. Pa čeprav je včasih tako polna samote, “da se mi obraz kar sam od sebe kremži od studa”. Morda je priznanje, da so prijatelji nehali prihajati in je obsojena samo na družbo in pomoč asistentk, najhujše od vseh. Morda pa je tudi najbolj osvobajajoče, ko pripoveduje:

“Zdaj, ko se mi hendikep neprestano potika nekje pod nogami, svobodo še posebej težko definiram. Saj jo izluščim, kakšno jedrnato misel o tem, kaj vse svoboda zame je, pa tudi, kaj vse ni, a v tej silni množici težko poiščem bistveno. Vse so preveč mehke, njuejdževske, romantične, osladne, take, da se jih ne da prijeti, jaz pa rabim to, da se primem. Skozi vsa leta počasnega načenjanja zdravja sem prišla do zaključka, da je zame najvišja oblika svobode neodvisna misel.”

In že šiba naprej: na Toško čelo, kjer pleza in se druži z drevesi; na Kolpo, kjer sta imela z Robertom neko poletje v obdobju Markovićeve vlade kafič v preprosti prikolici ob reki; v svoj atelje, kjer počenja tisto zanjo bistveno; v Sarajevo na koncert njihovega rokenrol benda; k Žmaucu malo prevetrit depresivno pivsko druščino; z očetom lovit šoje na limanice.

Prvi polčas bi se čisto lahko zaključil brez bonus erotične zgodbice, saj konec nagajivo in duhovito zaokroži pisateljičin ‘tour de force’ – še posebej nasvet o prešanju travniških cvetlic.