{"links":{"first":"https://ars.rtvslo.si/api/post?authors__slug=meta-kusar&include=categories%2Cfeatured_media%2Cfrontpage_image%2Cauthors&page=1&page_size=12","last":"https://ars.rtvslo.si/api/post?authors__slug=meta-kusar&include=categories%2Cfeatured_media%2Cfrontpage_image%2Cauthors&page=1&page_size=12","next":null,"prev":null},"data":[{"type":"Post","id":"78927","attributes":{"wp-id":626702,"date":"2020-04-28T10:56:03+02:00","modified":"2020-04-28T10:56:03+02:00","slug":"mary-beard-zenske-in-oblast-manifest","post-type":"post","title":"Mary Beard: Ženske in oblast; Manifest","link":"https://ars.rtvslo.si/api/wp/2020/04/mary-beard-zenske-in-oblast-manifest/","content":"

Kdo ne pozna znamenite klasicistke Mary Beard, profesorice antične zgodovine na kolidžu Newnham v Cambridgeu in avtorice sijajnih zgodovinskih dokumentarnih oddaj o starem Rimu za BBC? Napisala je manifest o sovražnem govoru do žensk, pa tudi o sovražnih dejanjih, ki jih ta govor opogumlja in stigmatizira ženske v njihovem javnem delu.

Kakšno oblast žensk ima Mary Beard v mislih? Najprej to, da bi se ženske slišalo. Poslušalo. Da imajo besedo. Da sodelujejo v življenju z enako močnim glasom kakor moški. Evropska skupnost se je tega problema zavedala najbolj od vseh, saj razen volilne pravice ženske nismo dosegle tistega, kar bi bilo v skladu z demokracijo, zato so uvedli kvote. Čeprav se najbolj trdovratne mizogine glave zdaj branijo, da so kvote vulgarne, knjiga pa kaže, kar se vidi s prostim očesom: namreč, da je strašno vulgarno prav to stanje, zaradi katerega so morali ženske kvote uvesti. Če kdo, se ona, profesorica klasičnih jezikov, zaveda zgodovinske ukoreninjenosti tega problema:

»Znova se lahko s pridom ozremo h Grkom in Rimljanom,« piše. »Čeprav je klasična kultura delno res odgovorna za naše trdne spolno zaznamovane predpostavke o javnem govoru, moškem mythosu in ženski tišini, pa tudi drži da so bili nekateri antični pisci do teh predpostavk mnogo bolj kritični od nas samih: subverzivno so se zavedali, kaj je na kocki, vznemirjala jih je njihova preproščina in nakazovali so odpor.«

Avtorica Mary Beard zelo dobro ve, da takrat ko ženski ne dajo besede, ignorirajo njeno prisotnost, to pa pomeni, da dejansko ignorirajo njen obstoj. Vse bralke se bodo lahko našle v tem pisanju, saj so gotovo doživele primere, kakršne popisuje avtorica: npr. da je imela ženska na sestanku tehtne in konstruktivne predloge, a je na nastala samo mučna tišina, nato pa je eden od moških nadaljeval, kjer je nehal, kakor da ona sploh ni spregovorila. Ali pa je njene predloge povzel in jih ponudil kakor svoje.

Ta manifest prikazuje dominantnost moškega diskurza z vseh mogočih strani. Izpostavljena je avtoriteta govora: »Namesto priganjanja žensk h glasovnim vajam, da bi pridobile lep, globok, hripav in povsem nepristen ton, bi morali več razmišljati o razpokah in nestabilnostih na katerem sloni dominantni moški diskurz,« piše Mary Beard.

Analitična psihologija nas je naučila, da je takšno stanje enako slabo tudi za moške, čeprav tega ne uvidijo. Njihovo uničevanje ženskega glasu namreč ropa in uničuje tudi njih, saj izgubljajo tisto, kar bi najbolj potrebovali; notranjo ženskost, torej tudi svojo celovitost.

Mary Beard nas pouči, da je zahteva po utišanju žensk zakoreninjena že v Homerjevi Odiseji, torej tri tisoč let. Tam je mladoletni Telemah, sin Odiseja in Penelope, poslal mater, ko je muzikantom izrazila svojo željo, v njene sobane k statvam: »Mati, vrni se k tkanju in predenju … govor je zadeva vseh mož, predvsem pa mene; v tej hiši namreč odločam jaz.«

In Penelopa odide! Mary Beard ponudi znani rimski slogan, ki pripadnika elite lahko opredeli kot »vir bonus dicendi peritus« – torej, dober mož je vešč govorništva, in pove, da ženska, ki je javno spregovorila, v večini primerov ni bila opredeljena kot ženska. Oglasiti so se smele, ko so branile svoje domove, svoje otroke, svoje može ali interese drugih žensk. To pa seveda ni pravica oblasti. Zdaj vemo, zakaj naslov knjige, manifesta: Ženske na oblasti.

Kaj je torej bistvo? Mary Beard piše:

»Bistvo je preprosto: kolikor daleč v zahodno zgodovino se lahko ozremo, naletimo na radikalno ločevanje med ženskami in oblastjo. Toda na Atenini opravi je predmet, ki to ločevanje privede vse do danes. Na večini njenih podob je na sredini njenega oklepa pritrjena podoba ženske glave z zvijajočimi se kačami namesto njenih las – eden najmočnejših simbolov moške prevlade nad uničujočo nevarnostjo, ki bi jo lahko predstavljala oblast ženske.«

","excerpt":"Prevedla Uršula Rebek; Ljubljana : Znanstvena založba FF Univerze v Ljubljani, 2019","featured-media-id":20001,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/ocene/174688939","abovetitle":"","subtitle":"Prevedla Uršula Rebek; Ljubljana : Znanstvena založba FF Univerze v Ljubljani, 2019","category-text":"False","permalink":"2020/04/mary-beard-zenske-in-oblast-manifest/","show-start":"2020-04-28T02:00:00+02:00","show-end":null,"audio-length":"298","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive01/2020/04/27/MaryBeardenskeinoblast4725754.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174688939","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

»Znova se lahko s pridom ozremo h Grkom in Rimljanom,« piše. »Čeprav je klasična kultura delno res odgovorna za naše trdne spolno zaznamovane predpostavke o javnem govoru, moškem mythosu in ženski tišini, pa tudi drži da so bili nekateri antični pisci do teh predpostavk mnogo bolj kritični od nas samih: subverzivno so se zavedali, kaj je na kocki, vznemirjala jih je njihova preproščina in nakazovali so odpor.«

"},{"kind":"html","content":"

Kaj je torej bistvo? Mary Beard piše:

"},{"kind":"html","content":"

»Bistvo je preprosto: kolikor daleč v zahodno zgodovino se lahko ozremo, naletimo na radikalno ločevanje med ženskami in oblastjo. Toda na Atenini opravi je predmet, ki to ločevanje privede vse do danes. Na večini njenih podob je na sredini njenega oklepa pritrjena podoba ženske glave z zvijajočimi se kačami namesto njenih las – eden najmočnejših simbolov moške prevlade nad uničujočo nevarnostjo, ki bi jo lahko predstavljala oblast ženske.«

Petro Koršič poznamo kot literarno kritičarko in izvirno moderatorko pogovorov s pesnicami in pesniki. S knjigo Furlanka je dvignila krilo se slovenski javnosti prvič predstavlja kot pesnica.

Naslov knjige je briški idiom, ki napoveduje lepo vreme. Gre za slovensko varianto italijanskega pregovora, ki z rdečo večerno zarjo obljublja lepo vreme naslednji dan, oz. Rosso di sera bel tempo si spera. Če pogledamo v globino tega briškega idioma, začutimo impulz radoživega življenja, moči, ki kaže, da si človek upa privoščiti svoje prave želje.

V prvi pesmi deklarativno izvemo, kaj je biti živ: »Živ si, najbolj živ, ko verjameš v svoje drevje.« … In nekaj verzov zatem tudi, kaj pomeni sprejeti življenje: »da se odpre življenje, ne v besedah, dejansko in v tebi.« To je tudi kredo uvodne pesmi Naseli me znova.

Kaj pa se dogaja v zaključni pesmi knjige, z naslovom Travnik?

Morda je nekoliko bolj deklarativna kakor poetična. Spopada se z izgubljenim spominom bralstva, za katerega je že prej, tudi precej razumsko, ugotovila, »da ga je odtujilo v vesoljsko zakladnico, pokopališče duha – kdo dostopa tja, kdo zmore prodreti tja, ki ni, ni prostor, ni čas, ni energija – ki je, ko ne pripada človeku, ki je to dejansko ustvaril.«

V Travniku prav naravnost vrže očitek, z besedami, ki jih poznamo iz drugih, nepoetičnih ved:

»Žrtve smo, ne dokler mislimo in čutimo,
\n
da smo, ampak dokler se polaščamo
\n
privilegiranega položaja, tičimo, skrčeni
\n
vase, in gradimo svoj mogočni ščit,
\n
napuh. Kroglica smo, ki se vedno znova
\n
izstreli in kroži po spiralni cevi, vzpenja se,
\n
a sila lastne težnosti jo spet vrača na dno,
\n
ko popusti vzvodna moč. Zrak veje zunaj,
\n
a skozi cevi ne dospe. Vsak dotik
\n
je le navidezen skozi steklene stene.
\n
Vidimo in zaznavamo, vendar smo si
\n
sami prikrajšali možnost, da bi doživeli
\n
veter, ki podobno kakor kroglice v cevi
\n
zunaj dviga liste s tal, da poletijo,
\n
zaplešejo nad tlemi in se spet spuščajo.
\n
Kako zadržati mehkobo, ko v dlaneh
\n
pobožam tvoje oči in jih poljubljam
\n
na veke, kako razširiti trenutek, ko
\n
najina kazalca stiskata trepalnico in
\n
čakava naključje, na kateri blazinici
\n
bo ostala. Kako izpisati pričakovanje,
\n
kdaj se bo med plesom tvoja dlan
\n
spet usedla v mojo in bova tako letela
\n
čez deželo žrtev, zbitih k tlom. Šele
\n
ko zapišem, postane resnično. Šele
\n
ko se zavem, da sem spet v ringu
\n
s strahom, se osvobodim vloge.
\n
Potem občutim, da v ušesih ne žvečim
\n
pepela, ampak so moja usta prostor,
\n
kjer leti in poseda metulj, ki ga boža
\n
tvoj jezik – rad bi obletel travnik.
\n
Odkar sem v sebi, je moje telo krog.

Kdor piše, ve, da samo zapisano postaja resnično. Odločilno je, da ne igra vloge pesnika, ampak je v ringu s strahom, kar je stara Cankarjeva »arena življenja« ali pa vse tiste zagate, ki so jih literati čutili v prejšnjem režimu, v katerem je bila družba utemeljena na iluzijah. Nismo še pozabili strahu pred nižjimi organi politične policije, ki so trgali r e s n i č n o iz knjig. Cele strani so trgali, kajti na svetlo niso smela priti niti dejstva niti duša. Konča z zaokrožitvijo, s ciklusom, ki ga ima tako telo kakor narava in seveda naše življenje.

Kakšne pa so pesmi med prvo in zadnjo pesmijo? Trije cikli: Rdeča, Bela, Modra.

Ja. to je trobojnica in brez dvoma je francoska, saj v Beli kletki beremo: »Danes je 14. julij. Na belo kletko padajo rdeča, bela, modra. Vedno tako. Že stoletja.« To je praspomin podrte Bastilje, ki je belo kraljevo kletko pustil odprto, vendar je v naših življenjih ostala prisotna.

Furlanka je dvignila krilo je knjiga narave, v kateri najdemo vse – razen jezika. Beseda pa je človeški izum. Zato mora pesnica izgovarjati resnico in biti resnična, saj gre to dvoje skupaj. Na ta način trga začaranost in hipnotiziranost s sebe in bralca. Biti resničen je zdravje, je uresničitev svoje enkratne človeške narave:

»Kjer se veja razdvoji, se pocedi sok. V tistem trenutku izstopi otrok, nebogljen, ali pa zajec, prestrašen, nikoli ne modrost. Milost je v dežju, ki pada vztrajno in naravnost, in njegov zvok pomirja.«

Knjiga ima posvetilo: mama in tata, hvala! Tu so Brda, češnje, murve, vinogradi, glasbeniki in glasbenica, pesniki in pesnice. Mrtvi oživljajo, živi pa so bolj živi – to delata poezija in individuum.

»Seštevki ne dajo, da sem, kar sem. Poezija je prostor. Kar je zares naše, je le okus po zemlji in ponižnost.«

\n","excerpt":"Mladinska knjiga, Ljubljana, 2017","featured-media-id":85,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"","abovetitle":"","subtitle":"Mladinska knjiga, Ljubljana, 2017","category-text":"False","permalink":"2017/12/petra-korsic-furlanka-je-dvignila-krilo/","show-start":"2017-12-22T00:00:00+01:00","show-end":null,"audio-length":"","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":null,"instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":null,"embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

Kaj pa se dogaja v zaključni pesmi knjige, z naslovom Travnik?

"},{"kind":"html","content":"

V Travniku prav naravnost vrže očitek, z besedami, ki jih poznamo iz drugih, nepoetičnih ved:

"},{"kind":"html","content":"

»Žrtve smo, ne dokler mislimo in čutimo,
\n
da smo, ampak dokler se polaščamo
\n
privilegiranega položaja, tičimo, skrčeni
\n
vase, in gradimo svoj mogočni ščit,
\n
napuh. Kroglica smo, ki se vedno znova
\n
izstreli in kroži po spiralni cevi, vzpenja se,
\n
a sila lastne težnosti jo spet vrača na dno,
\n
ko popusti vzvodna moč. Zrak veje zunaj,
\n
a skozi cevi ne dospe. Vsak dotik
\n
je le navidezen skozi steklene stene.
\n
Vidimo in zaznavamo, vendar smo si
\n
sami prikrajšali možnost, da bi doživeli
\n
veter, ki podobno kakor kroglice v cevi
\n
zunaj dviga liste s tal, da poletijo,
\n
zaplešejo nad tlemi in se spet spuščajo.
\n
Kako zadržati mehkobo, ko v dlaneh
\n
pobožam tvoje oči in jih poljubljam
\n
na veke, kako razširiti trenutek, ko
\n
najina kazalca stiskata trepalnico in
\n
čakava naključje, na kateri blazinici
\n
bo ostala. Kako izpisati pričakovanje,
\n
kdaj se bo med plesom tvoja dlan
\n
spet usedla v mojo in bova tako letela
\n
čez deželo žrtev, zbitih k tlom. Šele
\n
ko zapišem, postane resnično. Šele
\n
ko se zavem, da sem spet v ringu
\n
s strahom, se osvobodim vloge.
\n
Potem občutim, da v ušesih ne žvečim
\n
pepela, ampak so moja usta prostor,
\n
kjer leti in poseda metulj, ki ga boža
\n
tvoj jezik – rad bi obletel travnik.
\n
Odkar sem v sebi, je moje telo krog.

"},{"kind":"html","content":"

Kakšne pa so pesmi med prvo in zadnjo pesmijo? Trije cikli: Rdeča, Bela, Modra.

"},{"kind":"html","content":"

»Kjer se veja razdvoji, se pocedi sok. V tistem trenutku izstopi otrok, nebogljen, ali pa zajec, prestrašen, nikoli ne modrost. Milost je v dežju, ki pada vztrajno in naravnost, in njegov zvok pomirja.«

"},{"kind":"html","content":"

»Seštevki ne dajo, da sem, kar sem. Poezija je prostor. Kar je zares naše, je le okus po zemlji in ponižnost.«

»Smisel ni le mišljenjski in vrednostni, marveč hkrati tudi jezikovni eksistencial in kot tak zajema razumevanje eksistence same ter v celoti, njen inter-esse, njeno umeščenost v celoto sveta; če ta celota nima smisla, se izgubi tudi dostojanstvo človeka, če zgubimo dostojanstvo človeka, izgine tudi smiselna celota sveta, ne stoji nič več in se znajdemo sredi ničesar, a še vedno stisnjeni vmes. Vprašanje pa je ravno, kako vzdržati, kako prestati to vmesnost samo to, čemur danes pomenljivo, a vendar zgolj v neki smiselni blokiranosti, pravimo k r i z a.«

To je le eno izmed vprašanj, ki jih Dean Komel izpostavlja v knjigi Obeležja smisla, posvečeni spominu na tri umrle filozofe, njegove učitelje in sodelavce: Antona Žvana, Ivana Urbančiča, Gorana Starčevića. Na 87 straneh je osem poglavij:

Smiselnost humanistike in smisel humanosti;

Jezik tako, kot je. Jezik, tako kot je;

Rop Evrope;

Kriza kot diskrimen filozofije;

Nelagodje v kulturi: na primer jaz;

Beleženje;

Avtentična eksistenca in

500 let utopije.

To je knjiga, ki zahteva počasno branje, za mizo, s svinčnikom v roki, kajti »… pisanja in beleženja se dotikajo posebnosti in občosti strukturiranja smisla v različnih izpisih in obeležjih njegove povednosti in nedopovedljivosti. Način pristopanja k temu, kar izkustveno štejemo za smiselno, določa tudi dojemljivost za posameznika in občestvo ter nadalje za svobodo in pravičnost.«

Obeležja smisla so filozofska knjiga in gotovo pričakuje nekaj hermenevtičnega znanja, to je védenja o branju filozofskega besedila. Ali pa tudi ne. Če smo humanisti, umetniki, pesniki ali morda humanitarci, nas bo knjiga do obisti izprašala o smislu humanosti! Pokazala nam bo, da imamo humanistiko, ki je v zadregi, ko je treba pojasniti smisel humanosti. Ko se smisel dogaja, se opira na govorico in trka na človekovo vest, da bi prišlo do osveščenosti in izvedenosti, kajti brez tega nimamo vrednosti. Avtor iz vseh različnih smeri v osmih poglavjih prihaja do temeljnih ugotovitev kot so: »Humanistična vednost se vselej izkazuje kot vrednostna izpolnitev, ki človeškosti govori, kdo je.« Ali pa: »Če izgubimo dostojanstvo človeka, izgubimo tudi smisel in celoto sveta.« Sama vem, da se poeziji lahko dogaja tudi reverzibilno.

Vse razprave kažejo, da potrebujemo čustva in čut za človeka, za življenje, torej čutenje ali zaznavanje. V tej krizi, ko smo se predali vsemu drugemu, samo ne celoti sveta, zdravniki psihe govorijo o bolnih čustvih, depresiji, izgubi smisla – o krizi, stisnjenosti, utesnjenosti in tudi izgubi delujoče človeške vesti. Kako bi lahko zaključili natančneje kot Dean Komel:

»Humanistična izvedenost izpoveduje vest človeškosti. Njenega smiselnega obsega in vsebine ne moremo skrčiti niti na arhivsko poročilo niti na ideološko naročilo, pa tudi ne na pozorno pričevanje ali na nazorsko prepričanje. Spričevalo humanistike je posredovano s smislom humanosti, to je načinom, kako je človeškost po vesti in povesti priča času in prostoru, v katerem prebiva, je torej naglašeno zgodovinska.«

Žal nam kratko poročilo o knjigi ne dovoljuje, da bi predstavili vsako poglavje posebej. Kot izziv naj se dotaknem poglavja Rop Evrope.

»Evropa se danes zdi oropana dostojanstva, za katero si je z veliko naporov prizadevala po drugi svetovni vojni. Pripetil se je vnovični rop Evrope. In sicer tiste Evrope »po Evropi«, o kateri je že sredi sedemdesetih let premišljeval češki filozof Jan Patočka. Poevropi predvsem predstoji, da preboli nihilizem lastne zgodovinskosti, ki ga je razširila čez ves planet. Življenje je postalo oropano razumevanja življenja.« Vsi opažamo, da barbari ne prihajajo več čez obzidja mest, od zunaj, kakor trdi tudi veliki sodobni jungovec James Hillman, ampak so kar v mestu. O sintagmi »Mi barbari« kot italijanski anomaliji piše tudi italijanski filozof Pier Aldo Rovatti. Pesniki pa bi vzdihnili: »Naša čustva so bolna. Srce molči.« Vse to je kriza razumevanja.

Naj končam z bistvenim razmislekom Deana Komela, ki bi bil lahko tudi najboljši začetek razmišljanja o knjigi Obeležja smisla. »Morda je od iskanja izgubljene resnice pomembneje izgubljati se v resnici, tavati smiselno sem in tja, kolovratiti naokrog, medtem ko kolesje melje naprej, da prideš dovolj daleč, in to pomeni zadosti blizu obzorju, ki dopušča zazrtost nekam. Skriti up in skrivnostno pričakovanje, tu in tam.«

\n","excerpt":"Forum za humanistiko, Inštitut Nove revije, Ljubljana, 2016","featured-media-id":85,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"default","ava-link":"","abovetitle":"","subtitle":"Forum za humanistiko, Inštitut Nove revije, Ljubljana, 2016","category-text":"","permalink":"2017/08/dean-komel-obelezja-smisla/","show-start":"2017-08-28T00:00:00+02:00","show-end":null,"audio-length":"","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":null,"instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":null,"embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

»Smisel ni le mišljenjski in vrednostni, marveč hkrati tudi jezikovni eksistencial in kot tak zajema razumevanje eksistence same ter v celoti, njen inter-esse, njeno umeščenost v celoto sveta; če ta celota nima smisla, se izgubi tudi dostojanstvo človeka, če zgubimo dostojanstvo človeka, izgine tudi smiselna celota sveta, ne stoji nič več in se znajdemo sredi ničesar, a še vedno stisnjeni vmes. Vprašanje pa je ravno, kako vzdržati, kako prestati to vmesnost samo to, čemur danes pomenljivo, a vendar zgolj v neki smiselni blokiranosti, pravimo k r i z a.«

"},{"kind":"html","content":"

Smiselnost humanistike in smisel humanosti;

"},{"kind":"html","content":"

Jezik tako, kot je. Jezik, tako kot je;

"},{"kind":"html","content":"

Rop Evrope;

"},{"kind":"html","content":"

Kriza kot diskrimen filozofije;

"},{"kind":"html","content":"

Nelagodje v kulturi: na primer jaz;

"},{"kind":"html","content":"

Beleženje;

"},{"kind":"html","content":"

Avtentična eksistenca in

"},{"kind":"html","content":"

500 let utopije.

"},{"kind":"html","content":"

Žal nam kratko poročilo o knjigi ne dovoljuje, da bi predstavili vsako poglavje posebej. Kot izziv naj se dotaknem poglavja Rop Evrope.

"},{"kind":"html","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"89"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"104"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"85"},"links":{"related":"https://ars.rtvslo.si/api/media/85"}},"frontpage-image":{"data":null}}}],"included":[{"type":"Author","id":"104","attributes":{"slug":"meta-kusar","name":"Meta Kušar","twitter":"","facebook":"","title":"","description":"","image":"","image-landscape":""}},{"type":"Category","id":"89","attributes":{"wp-id":63,"description":"“Beri počasi inu nikar prehitru, rajš mejn koker veliku, v času enu malu prejenjej ali prenehej ter v srci to, kar si bral, premisli,” je leta 1745 svetoval Franc Mihael Paglovec. A kako izbrati kaj brati?","link":"https://ars.rtvslo.si/api/wp/ocene-knjige/","name":"Knjige","slug":"ocene-knjige","parent-wp-id":0,"permalink":"ocene-knjige/","show-description":"“Beri počasi inu nikar prehitru, rajš mejn koker veliku, v času enu malu prejenjej ali prenehej ter v srci to, kar si bral, premisli,” je leta 1745 svetoval Franc Mihael Paglovec. A kako izbrati kaj brati?","show-image":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/01/ocene-presoje-mnenja-1400x1400-360x360.jpg","show-no-gradient":false,"broadcast-day":"ponedeljek","broadcast-hour":"","sidebar":"","hide-future":true,"show-removal-notice":false,"format":"square","collection":false},"relationships":{"show-links":{"data":[{"type":"CategoryShowLink","id":"50"},{"type":"CategoryShowLink","id":"54"}],"meta":{"count":2}}}},{"type":"Media","id":"20001","attributes":{"wp-id":626703,"title":"zenske-oblast","caption":"Mary Beard: Ženske in oblast","media-source":"Znanstvena založba FF Univerze v Ljubljani","media-source-url":"","src-large-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/04/zenske-oblast.jpg","src-small-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/04/zenske-oblast-360x215.jpg","src-square-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/04/zenske-oblast-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/04/zenske-oblast.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"85","attributes":{"wp-id":32747,"title":"s knjižnega trga","caption":"S knjižnega trga","media-source":"ars","media-source-url":"","src-large-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2015/03/s-knjižnega-trga-640x360.jpg","src-small-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2015/03/s-knjižnega-trga-e1535984941817-360x215.jpg","src-square-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2015/03/s-knjižnega-trga-e1535984941817-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2015/03/s-knjižnega-trga-e1535984941817.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}}],"meta":{"pagination":{"page":1,"pages":1,"count":3}}}

Meta Kušar

Mary Beard: Ženske in oblast; Manifest

Petra Koršič: Furlanka je dvignila krilo

Dean Komel: Obeležja smisla