Piše Tonja Jelen,
bereta Ava Longyka Marušič in Renato Horvat.
Vsestranski umetnik in kritik Jože Štucin je v pesniški zbirki Mrak in zarja spretno ubesedil najrazličnejše podobe in navodila. Slednje je skoraj najmočnejše upesnjeno orodje v teh pesmih in vnaša posebno idejno sporočilo. Najpogosteje uporablja naštevanje, pri čemer pa ne gre za diktiranje. To so namreč resni razmisleki in pretresi tudi o povsem vsakdanjih rečeh. Najmočnejša v tem primeru je zagotovo pesem Trije zakoni poetike, ki se prepleta iz ene alineje – priporočila v drugo. Prav močna sporočilnost ponuja poseben nasvet. Ta je, da ne sme škodovati nikomur.
Tak način ubeseditve te in tudi preostalih pesmi je premišljen. Zdi se, kot da Štucin s pesmimi želi podati svojo teorijo, ki se sicer nanaša tudi na druge, že znane, hkrati p se subjekt ponižno loteva učenja pisanja, ki se nikdar ne konča. Tak odnos do umetnosti je danes redko izražen. Štucin je sicer uveljavljen pesnik, tudi haikujev, ki jih je objavljal tudi pod psevdonimom Regina Kraj, v zbirki Mrak in zarja pa so pesmi daljše, pesnik spretno uporablja različne pesniške oblike.
Poseben pomen zbirke je v odnosu do odhajanja in smrti. Ta se kaže skozi različne podobe, pojme in medbesedilnost. Smrt ni ne zastrašujoča ne osvoboditev – samo je in nič drugega. Neizogibnost sloves je upesnjena kot prehod v drugo obliko, dimenzijo, ki je vsekakor nekaj posebnega, "streznitvenega". Dodatno težo v takih primerih pa dajejo tudi izbrane avtorske črno-bele fotografije.
Prepletanje več umetnostnih zvrsti je čutiti tudi v poeziji sami. Nekatere pesmi namreč delujejo kot slikarske oziroma fotografske podobe, s katerimi Štucin preigrava besede in vizualnost. V pesmi Deževen dan na primer razblinja klišejsko podobo oz. primerjanje: stopnjevanje in razbijanje že znanih pomenov spremeni v drugačno občutenje: »prizor se vleče / in razliva na debelo, / deževen dan / ostaja suh le v srcu.«
Pesmi v zbirki Mrak in zarja so pisane z malimi začetnicami, ločila so uporabljena. Kršenje ustaljenosti in tradicije je tudi v pesmih dvojno – občutiti je spoštovanje nedotakljivega in roganje vse bolj "modernemu", sterilnemu. Avtor oziroma pesniški subjekt skuša ujeti življenjskost, bistvenost in to mu tudi uspeva, na primer v pesmi problem kvadrata v vesolju: »uokviriti, / zakvadratirati sliko. / postaviti meje vidnemu. / ostati znotraj kvadrata / in ujeti podobo. // ja, temeljno vprašanje.«
V pesniški zbirki Mrak in zarja je katera izmed pesmi resda odveč, vendar gre za delo, ki ima določene kvalitete in vzgibe, o katerih se redko piše. Poezija ne pomeni samo upora ali vzklika radosti. Lahko je preprosto nekaj vmes – zmerna in tiha – in prav zato sije na poseben način.
Iskanje