Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Miša Gams, bereta Barbara Zupan in Jure Franko. Esada Babačića poznamo zlasti kot pesnika. Prvenec Kavala je izdal leta 1986, po njem pa je napisal še dvanajst pesniških zbirk. Z nekaterimi je bil nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado, za desetletni pesniški opus pa je leta 2014 prejel nagrado velenjica. Zadnja leta se je preizkušal tudi v pisanju esejev in za zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg leta 2020 prejel Rožančevo nagrado. Marsikdo ga pozna tudi kot novinarja, tekstopisca, scenarista in režiserja ter nekdanjega člana pankovske skupine Via Ofenziva, ki mu je založba FV na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja podelila nagrado za najboljšo pankovsko pesem o Titu, oblast pa je od njega večkrat zahtevala obrazložitev ozadja nastanka politično sporne pesmi z naslovom Lili Marlen. Roman Balkonci je avtobiografska pripoved o čuvaju v Muzeju moderne umetnosti, ki med čakanjem na obiskovalce obuja spomine na otroštvo, preživeto v soseski Vodmat, ter na viharna leta, zaznamovana s številnimi pankovskimi koncerti in preganjanjem s strani vladajoče komunistične partije, ki je pankerje javnosti predstavljala kot zagovornike nacističnega režima. Naslov romana Babačić duhovito pojasnjuje kot izpeljanko iz besede Balkanci, pri čemer ima v mislih proletarske priseljence iz južnih jugoslovanskih republik, ki si sicer ne morejo privoščiti dopusta na morju, lahko pa z balkona ponosno motrijo košarkarske tekme in drugo dogajanje v okolici: “Jaz sem Balkonec, moj oče je bil Balkonec. Vse, kar smo videli, smo videli z balkona. In to je bilo dovolj. Ko smo bili posebej ponosni, smo stopili na balkon in se zazrli nekam v daljavo.” Balkon je tako nekakšna metafora za iluzijo srečnega življenja, kot jo predstavlja tudi inštalacija snežnega tuša ruskega umetnika Vadima Fiškina, pod katero se ob zvokih havajske glasbe fotografirajo obiskovalci Muzeja moderne umetnosti po obisku Punk muzeja v prvem nadstropju. Babačić, ki je tudi v resnici idejni pobudnik in organizator Punk muzeja, se tako počuti kot sam svoj eksponat in hkrati kot parodija samega sebe. Medtem ko se pri Fiškinovi inštalaciji počuti kot čuvaj v znanstvenofantastičnem koncentracijskem taborišču, kjer vsakemu turistu posebej pojasnjuje, da mora s pritiskom na gumb povedati svoje ime, da dobi dozo snežnega meteža sebi v čast, se eno nadstropje nižje lahko dotakne pankovskih fanzinov in fotografij svojih prijateljev ter se kot Alica v čudežni deželi znajde v časovni luknji, iz katere ni pobega. V nekem trenutku celo pomisli, da bo za vselej ostal zaprt v tem prostoru kot bizarni animator samemu sebi, medtem ko bodo drugi iskali čim hitrejši izhod. Pri tem se spomni tudi na begunce, ki v želji po pobegu iz ekonomsko nestabilnih držav tvegajo življenje, in se resignirano vpraša: “Kam lahko pobegnem jaz, ki me je Evropa razočarala? Bom ostal za vedno zaprt sem notri, kot eksponat na koncu zgodovine? In kaj bi se zgodilo, če bi res ostal? Mimo bodo hodili turisti in se naslajali, kreten, bodo rekli in se naslajali. Ni ti več treba skočiti iz enajstega nadstropja, dovolj je obstati, se truditi, piti, jesti, ljubiti, kupovati in plačevati položnice. Lahko se boriš ali pa počepneš: tretje poti ni.” Babačić v knjigi Balkonci večkrat obudi spomin na prijatelja Braneta Bitenca, pesnika in pevca skupin Berlinski zid in Otroci socializma, s katerim ga poleg podobnih življenjskih nazorov in prvinske ljubezni do poezije veže tudi slaba vest zaradi družinskih travm, ki se vlečejo iz ene generacije v drugo. Pri njegovi življenjski zgodbi trči ob številne lastne eksistencialne zidove in vprašanja, pri čemer ve, da nikdar ne bo prejel jasnega odgovora. V nekem trenutku se zateče k terapevtki, ki mu da jasno vedeti, da obstajata le dve vrsti ljudi – tisti, ki se borijo oz. ki se v procesu socializacije normalizirajo, in tisti, ki zaradi nemoči pokleknejo. Spraševanje o okoliščinah Branetovega samomora zaznamuje zadnja poglavja v romanu, kot so ga pred tem obeležila razmišljanja o človekovem značaju in spoznanje, da so v obdobju tranzicije in kapitalizmu najbolj “nasrkali” tisti pankerji, ki za nobeno ceno niso prodali svoje duše in prepričanj. Zdaj, ko gleda nazaj, so mu stvari bolj jasne: samo tisti, ki so zaradi družinskih, prijateljskih ali političnih zvez dobili službo in so “pri koritu”, imajo možnost užiti srečo, izkoristiti umetniški potencial entuziastov in ga do dna izpiti, vsi drugi ostajajo podplačani prekarni delavci, “balkonci”, ki v iskanju inspiracije plezajo v višave, od koder je padec v siromaštvo in nihilizem še toliko bolj (samo)destruktiven: “Ljudje, ki imajo srečo, so neizprosni do tistih, ki je nimajo. Povrhu želijo priznanje, da so si jo priborili, zanjo krvaveli in se žrtvovali. Ker so jo v največ primerih podedovali, skupaj z družinskim blagom in vezami. /…/ V takšni deželi se je izgubil tudi Brane, tako kot mnogi drugi ljudje duha. In ko je duša enkrat poškodovana, je ni več mogoče zdraviti s tabletami.” Ko Babačić znancu, ki ga sreča na ulici, pripoveduje zgodbo o dveh psiholoških tipih ljudi – avtističnem in nezmožnem izražanja čustev ter drugem, ki sicer simpatizira z lačnim človekom, a mu kljub temu ne da kosa kruha – se v celoti znajde v slengovskem jeziku. Ob opisih Branetovih zadnjih dni pa jezik deluje raztrgano, nepovezano, malodane shizofreno: “… tudi uničevanje te iste igračke … mi smo to od nekdaj počeli … midva sva to počela, Brane … to je poezija … ohranjanje otroka … brezmejno … zato velja pesništvo za najčistejšo in najbolj iskreno zvrst; pripovedništvo je že distanca, razmislek, poezija bi morala biti pristno osnovno čustvo, zato je intelektualistična poezija v resnici strah pred samim seboj …” V prvem delu romana Balkonci je jezik precej jasen in občasno kvečjemu preide v pogovornost in sleng s fragmenti srbohrvatizmov, v drugem delu pa se povsem razpusti na posamezne ločene dele, ki sovpadejo z žalostjo protagonista. Ta se vsak trenutek bolj zaveda, da časa ne more zavrteti nazaj in da so spomini vse, kar nam na koncu ostane. Babačić bralcu ponudi filozofski prerez nedavnega obdobja, v katerem sta iskrenost in zaupanje še imela svoj pomen, kot tudi zgodbo o posebnem prijateljstvu, ki ga lahko dojamejo le pristni “balkonci” ...
Piše Tatjana Pregl Kobe, bere Jure Franko. Knjigo Marka Elsnerja Grošlja Ta trenutek v moji glavi zaznamuje zapletena soodvisnost različnih pristopov njegove lirske pripovedi, ki jo sestavljajo poezija v prostem verzu z naslovi ali brez njih, številne opombe, zapisi pod črto, celo pesmi pod črto in daljši ali krajši eseji. Ti večinoma obsežni fragmenti so grajeni drug za drugim, koncizno in s potrebno širino, kar je uspešna strategija, ki v bralčev razmislek pritegne zelo širok nabor tem in problemov. Ne le enkrat lirski subjekt napiše, da črpa Iz Rdeče mape, zanjo ima tudi kratico IRM, ki se v opombi razkrije na koncu dolgega, v obliki poetičnega eseja zapisanega uvoda. S svojimi pesmimi in zapisi jo je napolnil s prav fascinantno vsebinsko raznolikostjo. V zgodovini umetnosti so imele beležke za literate – tako kot za slikarje skice – pomembno mesto v ustvarjalnem procesu: niso bile razumljene kot končno delo, namenjeno očem javnosti. Tudi danes si marsikateri pisec sprotno misel kot opombo zapiše v beležko, da ne bi ušla iz glave. Iz nekaterih takšnih idej se nato v procesu spreminjanja, zorenja, opuščanja in dodajanja zgodi kaj večjega, iz nekaterih, ko se sreča več srečnih okoliščin in v katerih je izvorna ideja dovolj klena, lahko nastanejo kompleksnejša umetniška dela. V njegovi rdeči mapi se je tako znašla poezija kot niz podob, asociacij, spominov na potovanja in na doživljanje glasbe, literature, slikarstva in narave ter razmišljanje o poeziji in stanju sveta. Zdi se, kot da bi zabeležke nastajale spontano, ne da bi jih razvrščal in brez vnaprejšnjega razmisleka o tem, ali bo iz teh raznovrstnih zapisov kaj nastalo. Kajti »Rdeča mapa pogoltne vse.« Ampak rokopisa IRM, kot pravi v uvodnem eseju, v resnici nima pri sebi, vse dela po spominu. Vse najde zgolj v sebi, torej v spominu na nekaj, v spominu pred-stave, kjer se razprostirajo vse »možnosti v eter vtisnjenih besed«. Skupek navidezno naključnih paberkovanj torej ni zgolj poskus prebijanja skozi goščavo besed, že v začetnih pesmih napovedani cilj je drugačen. Za pesnika, zlepljenega s tekstom, ki nastaja znotraj njega, je poezija tako Nedokončana pesnitev iz beležnice kot pot v neznano, slikarka razodetja ali pekoči plamen, a tudi šumenje potoka, šelestenje jezika, hrepenenje po tišini: »Vsako jutro sem postavljen pred enako zadrego: / kako začeti tekst, kako vstopiti v zven ritma, / najti idejo, ki mi bo odprla vrata v stišanost.« V prejšnji knjigi Marka Elsnerja Grošlja Pobral sem Van Goghovo uho prevladuje pesnikovo subjektivno doživljanje. Neulovljivi verzi segajo onkraj, komaj zaznavno valujoči, slutljivi, močno občuteni, presežni. Niz pesmi brez naslovov je poln čudovitih pustolovščin in spraševanj o tem, kakšna naj bi bila danes poezija. Poetična knjiga Ta trenutek v moji glavi je vsekakor bolj dramatična: poleg intimno liričnih spominov, sanjskih vizij in domišljije je njena vsebina osredinjena tudi na kolektivno krizo sveta. V njej pesnik jasneje predstavlja razpoko med duhom in telesom že z načinom gradnje: njegovi zapisi vzletajo tako iz domišljijskega kot iz stvarnega, bivanjskega vzletišča. Če je lirsko besedilo v nedorečenem žanru kot doživljanje in premišljevanje o presežnem, praznini, svobodi, smrti, delu ali temi mogoče razumeti kot temeljni eksistencialni premislek, je po drugi strani v njem mogoče uzreti tudi močno aktualno družbenopolitično refleksijo. Oziroma odsev odnosa med posameznikom in družbo, za katero ima pesnik pretehtan občutek, »da drvimo v pogubo«. Poleg nenehnega menjavanja forme in stila velja to tudi za vsebino, ki v skladu z notranjo dramaturgijo vsebinsko prehaja od upesnitve izrazito intimno razgaljenih pripovedi, filozofsko poglobljeno refleksivnih razmišljanj do prestopa iz osebnega v stvarno. Čeprav pesnik z razmišljujočim pisanjem opozarja na nepravilnosti v družbi svojega časa, ne gre za družbeni aktivizem. Njegovi zapisi o dogajanju v sodobnem svetu mestoma razodevajo (grozo)dejstva, prebliske, absurdne konstelacije in nenavadne odnose, s katerimi živimo in ki smo jih že tako ponotranjili, da jih ne zaznavamo več. Tako kot vsako umetniško delo tudi pisanje Marka Elsnerja Grošlja – še posebej v tem kontekstu – ni povsem brez posledic. Seveda ne daje nikakršnega odgovora na njegov zapleteni skupek razmislekov, kvečjemu ga še bolj zaplete. A vendar. Že mikavna možnost, da bralca sooči s samim seboj, je veliko. Kljub raznorodnosti sestavin (ali prav zato!) se bralec ob njem vedno bolj zaveda, da so spomini in dejstva preteklosti in krivičnost razredno razslojene družbe sedanjosti vse bolj plamen prihodnosti. Vprašanje je le, ali ta plamen poživlja dušo ali za seboj pušča pepel? Čeprav njegovo delo govori o slutljivem in neotipljivem, pesnik bralca nenehno postavlja na trda tla. Iz na 180 straneh hibridno domišljene poetične knjige se vse bolj razkriva presenetljivo samozavesten lirski subjekt, ki večinoma ostaja trdno v stvarnosti. »Poezija je vame zabila kol, po njem / se ne morem vzpeti v nebo.«
Piše Matej Bogataj, bere Igor Velše. Peter Božič sodi med pionirje moderne pisave, z Lojzetom Kovačičem in Andrejem Hiengom so pisali o lastnem življenju v od vojne razrušeni deželi, o ideoloških imperativih povojne obnove in, predvsem Božič, o marginalcih, ki se z ne vedno pokončno in uporno držo prebirajo skozi življenje. Med njimi je bil Hieng najbolj izobražen in seznanjen z dogajanjem v svetu, njegovo spogledovanje s sočasno evropsko prozo je nedvomno, Kovačič je najbolj občutil tujstvo in se predajal dosledni in neprizanesljivi introspekciji ter gradil na detajlih, ki se vračajo, Božič pa je bil – vsaj v dramatiki, recimo v igrah o Krišu, ki je enkrat vedomec in drugič komisar, ali v Španski kraljici – najbližje dramatiki absurda, to pa odmeva tudi v njegovi prozi. Božičevi romani že z naslovi problematizirajo in opozarjajo na to družbeno obrobje; Na robu zemlje ali Jaz sem ubil Anito se dogajata med klateži in pijanci. Predvsem v njegovih kasnejših romanih, recimo v Zdaj, ko je nova oblast, so družbene funkcije pogosto poljubne, v dogajanju okoli psihiatrične ustanove posamezniki zlahka prehajajo iz notranjosti ustanove, torej iz vrst zaposlenih, med hospitalizirane, in tisti, ki naj bi skrbeli za red, se pogosto znajdejo na drugi strani zakona. Vse to opozarja, da so vloge v družbi zamenljive, da posamezniki vstopajo v vloge in da je celotna družba pravzaprav igra, tudi kadar ima to za posameznike resne posledice. Najpomembnejši Božičev roman je nedvomno Očeta Vincenca smrt, v katerem popisuje vračanje pripadnikov različnih nacionalnosti domov po koncu druge svetovne vojne, nizke moralne standarde med družbeno devastiranimi prisilnimi delavci. izgnanimi v rajh, predvsem pa težko in negotovo ozračje, ki jih spremlja skozi v vojni prizadeta in opustošena mesta in pokrajine. Roman ima morda težo pričevanja, saj je bil Božič v okolici Dresdna v času tako imenovane obločne toplote, ko sta se v mestu zaradi zavezniškega bombardiranja talila jeklo in beton. Kot vojni ujetnik je to doživel tudi Kurt Vonnegut in popisal v romanu Klavnica pet, le da se Vonnegutov zmedeni ameriški vojak Billy iztakne iz časa in doživi shizoidni preskok, v katerem se znajde v živalskem vrtu Nezemljanov z najlepšo na planetu, Božičevi opisi pa so realistični, težki, napisani v zatikajočem se jeziku, ki dobro zadene negotovost takratnega časa, dezorientiranost, strahove in otopelost razseljencev v rajhu iz njegove bližnje in daljne okolice. Božič je pisal tudi o lumpenproletarcih v lokalih. Šumiju, največjemu med malimi bifeji, in pesniku Vojinu Kovaču Chubbyju je posvečen roman Chubby was here, ki je dobil naslov po legendarnem napisu v lokalu na višini, ki jo je dosegel samo omenjeni. Ta napis predstavlja pripovedovalcu zadnjo oporo v realnosti, vse ostalo se ruši in relativizira. Le opomnik, da je Chubby nekoga čakal, pa ga ni bilo, in ga je z muralom obvestil, da je bil tam, ga rešuje pred padcem v brezno niča in eksistencialistične groze. Ko oblasti sploh ni je gradivo za roman, ki ni doživelo končne avtorske redakcije. Dogaja se v času lokala z imenom Mesing, ki se danes imenuje Opera bar, torej v začetku petdesetih let, čeprav je pripovedna perspektiva z začetkov devetdesetih. Božiču, ki se izmika, da je brez osebne izkaznice in ga zato občasno zaprejo, dovolijo delati maturo, potem ko so ga prej vrgli iz mariborske gimnazije, Gregor Strniša je ravno prišel iz kamnoloma, na kar je bil obojen zaradi bratovega emigriranja po vojni. V lokalu, kjer streže in na puf daje Anita iz enega Božičevih romanov, se zbira vesela družba – Taras Kermauner in Dominik Smole, tam Božič in Strniša pijeta, modrujeta in moralizirata, vmes gledata in še bolj opravljata druge goste in zaideta tudi v legendarni Rio, kamor hodi Lojze Kovačič, vendar sta do tistih, ki jim je z objavo uspelo, zadržana. Enkrat vmes se odločita, da bosta obračunala s Kermaunerjem in njegovo držo, da ga bosta preizkusila, in Božič pade v Mali graben in bi utonil, če ne bi bil Strniša toliko večji, da ga je izvlekel. Ko oblasti sploh ni kaže petdeseta kot živahno in razgibano obdobje, podobno kot so se menjavale revije, so se menjali tudi prostori druženja. Ljubljana tistega časa ni premogla veliko možnosti, njeno kulturno življenje je potekalo v lokalih, zato so se vsi poznali, udbaši in prekaljeni pivci in intelektualci, sploh vsi. Pisanje tudi tokrat zvesto sledi Božičevemu miselnemu toku, razkriva aporije tistega časa in pred nami naniza pisano druščino, med katerimi so tudi moderni klasiki in kakšen zoprnik, od Josipa Vidmarja do Ivana Mraka, Marjana Rožanca in gledališke, filmske in likovne scene. Gre za dragoceno, živahno in z globokim uvidom ter anarhoidnim poprhom napisan portret mesta, za krokije iz pivskega in kulturnega življenja, med katerima takrat ni bilo bistvene razlike. Gre skoraj za Božičeve ljubljanske razglednice, v katerih vidimo, da je bila oblast glasna, ampak nekako slepa in rahlo neumna; naslov pa je priskrbelo spoznanje, da je mogoče živeti brez identitete, tudi brez osebne izkaznice, da je mogoče živeti polno mimo predpisanih vlog. To pisanje je pomemben dokument časa, kaže tudi Božičevo posmehljivost do centrov moči in ponuja precej živahnih skic in portretov sopivcev in spolnih profesionalk, po katerih so neustavljivo hrepeneli.
Piše: Jera Krečič. Bereta Barbara Zupan in Jure Franko. Josef Winkler zaseda mesto v vrsti velikih koroških avtorjev prejšnjega in tega stoletja, kot so Peter Handke, Florjan Lipuš, Ingeborg Bachmann, Robert Musil, Gert Jonke, Maja Haderlap in drugi. Čeprav je bil rojen v severnem delu Koroške, kakih sto kilometrov od slovenske manjšine, je zaslužen, da se velika avstrijska državna nagrada za literaturo, največje umetniško priznanje republike Avstrije, ne podeljuje več le za literaturo izključno v nemškem jeziku. Tako jo je leta 2018 po njegovi zaslugi prejel Florjan Lipuš. Literatura Josefa Winklerja, rojenega v zakotni koroški vasi, je tako kot pri drugih avtorjih in avtoricah avstrijske Koroške precej zaznamovana z okoljem, iz katerega izhaja. Čeprav je novela Natura morta postavljena v sosednjo Italijo, v Rim, v njej odsevajo teme, ki pisatelja tako in drugače zaznamujejo že vse življenje: vsakdanja beda, verska zlaganost in predvsem smrt. Pisatelj pravi, da sta ga je že ob zgodnjem prebiranju svetovnih klasikov vedno zanimala slog in oblika pisateljeve govorice, veliko manj pa sama zgodba. To je čutiti tudi v noveli Natura morta, ki jo gradi predvsem izjemno koncizna in neposredna pripoved. Bralci sledimo dnevu 16-letnega postavnega prodajalca rib Piccoletta, ki pa je le ena od figur veličastne baročne slike. »Med mladimi cigankami, ki so posedale na tleh in se kratkočasile s svojimi otroki, je bilo tudi dekle, ki je prodajalo šampon za lase in imelo na podlakti tetovirano modro srce. Medtem ko je visoko dvigovala in ponujala rumen jajčni šampon, je otroku, ki ji je počez ležal v naročju, glavica visela čez njeno stegno. Pred stojnico se je ustavila ženska z majhno, do kože postriženo psičko, mešanico jazbečarja in pinča. Samo na ušesih in na repu je psička še imela nekaj dlake, celo seske je imela gladko obrite. Mlad prodajalec kokošjega mesa si je s ključnico in privzdignjeno ramo pritiskal telefon k licu in ušesu, med pogovorom pa še živi kokoši, ki je s široko razprtim kljunom srepela predse, odsekal glavo. Krvavečo glavo je odvrgel k drugim na tleh ležečim kokošjim glavam in krempljem. V trebuh otrebljene kokoši je v smehu – v zabavo drugih prodajalcev mesa – stlačil pest češenj.« Vrtinec približno stotih kvadratnih metrov v središču Rima, med trgom Vittoria Emanueleja in vrati bazilike sv. Petra v Vatikanu, je opisan filigransko, v svoji neposrednosti na trenutke tudi neprijetno. S prvo besedo bralci postanemo del dogajanja v noveli: na tržnici, v gostilni, prodajalni spominkov, pred cerkvijo in v njej. Pisano tržnico, polno mrtvih in umirajočih najrazličnejših živali, gnilega sadja in bizarnih likov, ki prodajajo, kupujejo, prosjačijo, prek mikroskopiskih naturalističnih opisov lahko začutimo, zavohamo, zaslišimo. Tako kot je med njimi čutiti spolno poželenje ter prikrito in odkrito erotiko, se po ulicah pretakajo živalska kri in žolč, sok zrelega sadja, blagoslovljena voda in sperma. Sobivanje svetega in vsakdanjega v Winklerjevih besedah doseže nov nivo. Fluorescentna razpela in plastični rožni venci sobivajo z redovnicami, ki na tržnici kupujejo zrelo sadje in so, tako kot vse drugo, predmet pohote mimoidočih obiskovalcev, ki se pred vrati cerkve slačijo in si natikajo dolge hlače, da bi spodobno oblečeni stopili v cerkev. Zelo pomembna tema, ki je Josefa Winklerja zaznamovala že v otroški dobi in se pojavi prav v vseh njegovih literarnih delih, pa je smrt. V skladu z zakonitostmi novele nas presenetljiv smrtni dogodek ustavi tudi v Naturi morte, ustavi pa tudi vrtinec dogajanja na trgu. Truplo postane strašljiv del naslikanega tihožitja, le nekaj metrov oddaljena Michelangelova Pietá in neusahljiv dež pa dobita nove razsežnosti, ki prepad med svetim in vsakdanjim zamajeta v novem odtenku.
Marko Elsner Grošelj: Ta trenutek v moji glavi, Esad Babačić: Balkonci, Josef Winkler: Natura morta, Peter Božič: Ko oblasti sploh ni. Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Miša Gams, Jera Krečič in Matej Bogataj.
Piše: Iztok Ilich, bere: Aleksander Golja. Vsebina simpozija o stanju in zgodovini slovenskih medijev v Italiji je poldrugo leto po simpoziju na Slovenski matici dobila knjižno obliko. Udeleženci so svoje takratne prispevke dopolnili, uredniško pa jih je za objavo pripravila Nadia Roncelli. Z izrazom »nekoč« v naslovu zbornika Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes so mišljeni začetki večinoma po drugi vojni ustanovljenih slovenskih založb. Častitljiva Goriška Mohorjeva, skoraj že stoletnica, je nastala po tem, ko so nove meje zaprle pot knjigam in koledarjem matične celovške hiše do blizu 17.000 udov v goriški nadškofiji in tržaško-koprski škofiji. Renato Podbersič, predsednik Goriške Mohorjeve družbe, je orisal njeno krčevito prizadevanje za obstanek v fašistični eri in pozneje, v uvodu pa je opozoril še na Narodno tiskarno, Goriško matico, Našo založbo v Trstu ter druge založniške in časopisne hiše, ki prav tako spadajo pod skupni imenovalec »nekoč«, niso pa preživele fašističnih raznarodovalnih pritiskov. Posebnost Goriške Mohorjeve vidi v zakoreninjenosti v zahodnem zamejstvu, ki se preliva v romansko kulturo in z njo sobiva, najpomembnejši vir biografskega in domoznanskega gradiva pa ostaja v dvajsetih snopičih izdani Primorski slovenski biografski leksikon. V zborniku sta prvi predstavljeni obe tržaški založbi. Ob Mladiki urednica njenega knjižnega programa Nadia Roncelli omenja, da je pod okriljem Slovenske prosvete začela delovati leta 1961, osamosvojila pa se je 38 let pozneje. Njeno vodilo je še danes ohranjanje slovenstva s spodbujanjem uveljavljenih in tudi šele nastopajočih slovenskih avtorjev v Italiji. Posveča se tudi razvejani problematiki zdomstva, piscem v narečju in v zadnjem času prevodom v italijanščino z željo, da bi italijanskim sosedom spregovorili o Slovencih v Italiji in prispevali k boljšemu poznavanju vrtincev skupne polpreteklosti. Danes samostojno podjetje Založništvo tržaškega tiska, najprej pojasni predsednik upravnega odbora Ace Mermolja, razen imena nima skoraj nič skupnega z ZTT, ki je bil tudi lastnik Primorskega dnevnika. Zdaj objavi letno po osem do deset izvirnih in prevedenih del zlasti primorskih avtorjev ter izdaja otroško revijo Galeb. To je ob omejenih sredstvih od prodaje, podpori iz Slovenije in dotacijah, ki jih prinaša zaščitni zakon za Slovence v Italiji, doseg te teritorialne založbe z eno stalno zaposleno urednico. Založba posveča veliko pozornosti oblikovanju svojih izdaj, njena ključna cilja pa sta promocija in distribucija, pri čemer prodor v slovensko matico ni vedno lahek in uspešen. Marko Tavčar v prispevku Poslušati in gledati slovenske sporede RAI najprej omenja propagandne oddaje v slovenščini med nemško okupacijo, nakar je maja 1945 začel delovati Radio Svobodni Trst. Slovenski program se je nato preselil na frekvence zavezniškega radia, po obnovi italijanske državne oblasti pa je celotno radijsko strukturo prevzela RAI, tako da so bili slovenski časnikarji do reforme leta 1976 bolj ali manj prevajalci italijanskih vesti. Postopno povečevanje avtonomije je 19 let pozneje pripeljalo do ustanovitve slovenskih televizijskih sporedov, ki danes obsegajo 208 ur tedenskega programa z objavami na spletu. Igor Devetak v nadaljevanju predstavlja razvoj Primorskega dnevnika, od 13. maja 1945 naprej edinega nepretrgoma izhajajočega slovenskega dnevnega glasila v Italiji, ki svoj doseg in vpliv širi še z digitalno izdajo. Ivo Jevnikar nato piše o reviji Mladika, ki med svojimi vrednotami izpostavlja pozornost do vseh treh Slovenij – matične, zamejske in zdomske. Medtem ko nekoč odmevnih revij Dan, Most, Zaliv in še nekaterih ni več, Mladika ne le izhaja, temveč tudi širi svoj obseg in vsebino. Vztraja in se prilagaja novim razmeram tudi tednik Novi glas, izdaja Zadruge Goriška Mohorjeva, o njem pa piše njegov urednik Jurij Paljk. Sledita zapisa Miha Obita Novi Matajur že več kot 70 let glasilo slovenske manjšine v Furlaniji in Dom, časopis za nepismene Slovence, v katerem Luciano Lister, tajnik Združenja don Mario Cernet, predstavlja petnajstdnevnik, ki ga hkrati s spletno izdajo ureja po Marinu Qualizzi in drugih slovenskih duhovnikih z željo, da bi rojakom v Videmski pokrajini od Višarij do Stare Gore pomagal do pismenosti tudi v knjižni slovenščini. Sledita predstavitvi revij Galeb in Pastirček, ki ju Alina Carli oziroma Marijan Markežič urejata za pomoč vsem, ki si v slovenskih osnovnih šolah v Italiji želijo ohraniti narečno in knjižno materinščino. Zbornik Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes končuje razdelek Refleksije in perspektive z razmišljanji dobrih poznavalcev obravnavane tematike: Vesne Mikolič, Bojana Brezigarja, Primoža Sturmana in Davida Bandlja. Slednji v prispevku Refleksija med upom in strahom ugotavlja, da je bil idejni pluralizem v času, ki je bil bolj polariziran od današnjega, vsaj med izobraženci »veliko večja vrednota in očitno tudi potreba, kot je danes« – po osamosvojitvi matične slovenske države.
Piše: Katarina Mahnič, bereta: Maja Moll in Igor Velše. Romani Georgija Gospodinova se berejo kot nekakšna serija; v vsaki drzno in v svojevrstnem slogu napisani knjigi ga tako ali drugače obsedajo enake stvari, vsaka je bolj sofisticirana od prejšnje in močneje zadene … in vsaki v zadnji tretjini nekaj zmanjka. Vsaj meni. Kot da bi pisatelj zataval, se zmedel, izgubil ostrino in fokus. Ali skušal v eno knjigo stlačiti preveč. Pa vendarle to ne spremeni občutka, ki ga bralcu zapusti po branju, in to je osupla mešanica grenkega pritrjevanja in nemočne očaranosti. V romanu Časovno zaklonišče, v katerem poleg pripovedovalca nastopa že v prejšnjih romanih Naravni roman in Fizika žalosti omenjani Gaustin (pisateljev prijatelj ali alter ego, kakor vam je ljubše), se najbolj intenzivno ukvarja s preteklostjo, pozabljanjem, prirejanjem spominov in novim kreiranjem osebne in družbene stvarnosti. Gerontopsihiater Gaustin v Švici ustanovi kliniko za preteklost, saj je “izguba spomina bolezen, ki se najhitreje širi”, prostore, za ljudi, ki trpijo za demenco, pa opremi v slogu različnih preteklih desetletij, češ, “manj ko je spomina, toliko več je preteklosti”. V vsakem nadstropju rekonstruira časovno obdobje, ki se ga pacient še spominja, in s tem v njih spodbuja neverjetne odzive. Za pomoč zaprosi kolega pisatelja, saj za vračanje v pretekla desetletja ne potrebujemo samo kulis in dekorja, ampak tudi zgodbe, veliko zgodb. “Potrebujemo vsakdanje življenje, na tone vsakdana.” Eksperiment je tako uspešen, da se nad vračanjem v preteklost navdušijo tudi zdravi ljudje, saj je preteklost, kot pravi Gaustin, tudi lokalna zadeva. Projekt prestopi bregove terapevtskih namenov; najprej se ustanavljajo naselja različnih preteklosti, nato pa vse skupaj preraste v vseevropsko manijo. Tisto, kar je veljalo na kliniki, začenja veljati za celotno družbo; oživljanje preteklosti zajame vso Evropo. Stvari gredo tako daleč, da naj bi se državljani na referendumu za skupno preteklost odločili, v katerem zgodovinskem obdobju si želijo živeti. Po različnih državah se dogajajo rekonstrukcije preteklosti, urijo se statisti za revolucije, organizirajo se vaje za skupine protestnikov, vse skupaj je prav psihedelično. Ker se zgodovina rada ponavlja, na referendumu seveda ne uspejo izbrati enega preteklega desetletja za vso Evropo, ampak se vsaka država odloči po svoje. In ker se obdobja vsaj nekaj časa ne smejo mešati med seboj, je Evropa spet razdeljena in v oponašanju starih -izmov in diktatur še bolj agresivna, nevarna in fanatična kot prej. V drugem delu Časovnega zaklonišča Gospodinov karikirano, z dobršno mero ironije in črnega humorja, oživlja prizore iz evropske zgodovine in zastavlja eno bistvenih vprašanj: ali se lahko brez posledic igramo s preteklostjo? Mojstrsko žonglira z njimi in se zelo posrečeno sprašuje: “Ali se preteklost razgradi ali ostane kot plastične vrečke domala nespremenjena ter počasi in temeljito zastruplja vse naokrog? Ali ne bi morale biti nekje tudi tovarne za recikliranje preteklosti? Je iz preteklosti sploh mogoče narediti kaj drugega kot preteklost? Ali jo je mogoče v nasprotni smeri reciklirati v nekakšno prihodnost, pa čeprav rabljeno? Ali ima preteklost rok trajanja?” V času, ko sem brala Časovno zaklonišče, mi je prišel pod roke tudi obsežen roman Stephena Kinga z naslovom 22. 11. 1963. Tudi v njem srednješolski učitelj odpotuje v preteklost, preprečiti namerava atentat na predsednika Kennedyja, vendar ugotovi, da preteklosti ni tako preprosto (oziroma je sploh ni mogoče) ukaniti. Vendar je Kingovo delo predvsem kratkočasna, napeta štorija z rdeče utripajočim sporočilom: prste stran od preteklosti!, Časovno zaklonišče pa je “huda” knjiga. Ne bi mogla reči, da je težka, saj se bere z lahkoto, vendar te ob branju, kljub satirični naravnanosti, spreletava srh. Morda je hujša za starejše ljudi, ki izgubo spomina doživljajo kot hitro bližajočo se grožnjo, prav tako pa jim je domače opevanje tistega, kar je bilo in je, žal, nepreklicno minilo. Gospodinov v zahvali na koncu romana piše, da je bila ta knjiga do neke mere slovo od sanj o preteklosti oziroma, bolje rečeno, od tega, v kar jih nekateri poskušajo spremeniti. Gotovo je slovenskemu bralcu knjiga bolgarskega pisatelja še bližja, grozljivejša in verjetnejša tudi zaradi geopolitične umestitve v isti del Evrope ter podobnih zgodovinskih “idealizacij” in hrepenenj po skupni preteklosti, ki so pri nekaterih večna in znana tema, odkar smo se odcepili od Jugoslavije. Ker je včasih težje pozabiti kot se spominjati. Vendar je hrepenenje nekaj drugega kot dejansko oživljanje preteklosti, nam skuša dopovedati pisatelj. Diktaturi prihodnosti bo sledila diktatura preteklosti; zato jo je bolje pustiti spati, da ne bo stokrat huje udarila nazaj. Kakorkoli že, Gospodinovo Časovno zaklonišče odpira boleče teme in je najmočnejše prav v prvem delu, ko se ukvarja z izgubo posameznikovega spomina. Neverjetno, kako posamezna usoda prizadene bolj kot usoda naroda. Skoraj na vsaki strani mrgoli resnic, drobnih trenutkov jasnih uvidov, ki jim človek vneto prikimava, saj jih s starostjo vedno pogosteje doživlja v vsakdanjem življenju, ne zna pa jih ubesediti. Ena zanimivejših se mi zdi:“…preteklost ni samo tisto, kar se ti je zgodilo, ampak je včasih to, kar si si pravkar izmislil”. In koliko preteklosti lahko človek prenese? Časovno zaklonišče ima zares tudi terapevtski učinek – ko ga prebereš, si kar nekaj časa zadovoljen s sedanjostjo.
Piše: Sašo Puljarević, bere: Aleksander Golja. »Nič ni lažje kot biti proti vojni,« je v literarnem prvencu, romanu Vojni dnevnik, zapisal novinar, publicist in vojni poročevalec Boštjan Videmšek. V središču je posameznik, ki se skorajda čez noč znajde soočen z dejstvom vojne. Kakšna je njegova vloga, kaj naj naredi, bi sploh moral kaj narediti, kdaj vojna kljub vsem načelom postane osebna, kaj je v danih okoliščinah prav? V enajstih dneh oziroma poglavjih, kolikor traja roman, spoznamo Vala, prvoosebnega pripovedovalca, zgodovinarja in pisatelja, ki se v prestolnici zbudi v vojno, se zaradi okoliščin prelevi v novinarja in se nato skupaj s katalonskim fotografom Sergiem odpravi na sever, na bojno črto, kjer dogajanje pričakovano doseže vrhunec. Medtem ves čas piše dnevnik, novinarske zapise za nemški medij, ki naj bi bili brez dlake na jeziku in naj bi tujcem ponudili pogled v dogajanje v … Kje pa sploh smo? Videmšek države nikoli ne imenuje, omeni le, da je vzhodnoevropska, a namigov je dovolj, da v njej zlahka prepoznamo Ukrajino in trenutno vojno. Zakaj ta navidezna kamuflaža? Interpretacijo bi lahko peljali v smeri, da je vojno grozodejstvo v neki meri generično ne glede na to, kje se dogaja, a da bi ta misel delovala prepričljivo, bi morala biti abstrakcija večja, tako pa smo in hkrati nismo v Ukrajini. Kljub univerzalnosti zla je vojni spopad vendarle rezultat posameznih okoliščin, čeprav morda nedoumljivih, banalnih. Težko bi pritrdili tudi tezi Gorana Vojnovića, ki v spremni besedi pravi, da nam s tem roman vojno dogajanje bolj približa in nas postavi v aktivne subjekte, da s tem vojna postane naša. Da je trenutna vojna v Ukrajini tudi naša, ni dvoma, a ne le zato, ker smo ljudje, Slovani, Evropejci, belci in kar je še značilnosti, ki nas povezujejo z Ukrajinci, temveč je za takšno razumevanje odločilen širši družbeno-politični kontekst. S tem ko se mu roman odpove, se odpove tudi dobršnemu delu lastnega mesa. A treba je priznati, da Val nikoli ne pretendira pisati in govoriti o širšem kontekstu, temveč v ospredje postavlja položaj posameznika in intimne odnose, vrednote in občutja, ki se v radikalnih okoliščinah znajdejo na preizkusu. Gre za lik, ki bi bil v vsej svoji nedoslednosti, nemoči in dvomih lahko izrazito simpatičen, tako podoben slehernemu med nami, ki ga teži občutek dolžnosti in hkratno pristajanje na aktivno-pasiven položaj, če ne bi z odlomki o vegetarijanstvu, (a)socialnih omrežjih, politični korektnosti, pandemičnem zaprtju in še kaj bi se našlo dajal vtisa, da govori s prižnice. Alarm, ki me nagonsko sili h kljubovanju. Precej nehvaležen položaj, če se s človekom strinjaš, a si hkrati želiš, da bi ti to povedal drugače ali pa raje v kakšnem drugem besedilu. A če Val kljub vsemu deluje kot lik iz mesa in krvi, občasno tudi zoprn, se drugi liki kažejo predvsem v odnosu do njega. Seveda je to zaradi prvoosebne pripovedi delno pričakovano – so pač takšni, kakršne jih vidi Val – in to ne bi bilo sporno, če ne bi prav zaradi tega delovali precej enodimenzionalno. Oče racionalen, mama občutljiva, ranljiva, skrbna duša. Še najbolj pa v tem pogledu zasije Maša, najpametnejši, najboljši človek, kar jih Val pozna, ki vedno naredi vse prav in ki se je odrekla svetu, da bi lahko izboljšala svojega. In ko se še nežno kot vilinec z levico na nosečniškem trebuhu sprehodi po strelskem jarku in moli, nas njen svetniški sij prav boleče oslepi. Podobno kremžast je Valov odnos z najboljšim prijateljem Vikom. In to ne le zato, ker se ves čas nagovarjata z brate. Prikaz bližine med dvema moškima v želji, da bi bil iskreno pristen, ostane na precej elementarni ravni. Testosteron šprica na vse strani, pa najsi igrata hokej ali se v slogu filma Klub golih pesti gola do pasu mlatita za zabavo. Ne rečem, morda sta res le tako sposobna izražati čustva, a s tem se spet znajdemo na spolzkem terenu klišejev. Dinamiko njunega odnosa pretrese srečanje na fronti, ko Val naposled izve, kar je bralstvu jasno že nekaj časa, in sicer, da je Vik podnevi igralec, ponoči pa pripadnik specialne enote in bodoči oče Mašinega otroka. Resničen prelom torej ni razkritje očitnega, temveč samo dogajanje na fronti. Tu prvič zares vidimo to, kar vidi Val. V nasprotju z dialogi in občasnim modrovanjem Videmšek reševalno operacijo, konvoj s humanitarno pomočjo, suspenz na mostu in ekstremno nelagodno ozračje popiše zelo prepričljivo. Tudi jezikovno je najmočnejši prav odlomek, ki opisuje eksplozijo. Na tem mestu fragmentaren jezik, odsekane povedi, delčki slik kažejo na nezmožnost izrekanja resničnosti v vsej svoji kompleksnosti. Podobne rešitve bi bile veliko bolj dobrodošle kot nenehno preigravanje z oklepaji in enačaji. Okej, enkrat, dvakrat, razpiramo pomenskost, petnajstič pa npr. (m)učilnica že zbode kot cenena fora. Prav opis eksplozije je tudi odličen primer golega prikaza resničnosti, brutalnosti, h kateri nenehno teži Val. Veliko bolj kot pa obmetavanje z okornimi erotičnimi in skatološkimi slikami. Književnost, pa naj jo poskuša še tako zvesto posnemati, namreč nikoli ni le odlitek, indigo resničnosti. Deluje po svojih zakonitostih, ki pa so velikokrat diametralno nasprotne postulatom resničnosti. A vrnimo se k vojni. Videmšek ima sicer v obrtniškem pogledu še ogromno potenciala, a Vojni dnevnik je idejno izrazito izdelan in odpira zelo tehtna vprašanja. Kot pravi Val: »jaz pa nisem več vedel, kaj je prav in kaj narobe. Kako lahkotna, skoraj infantilna so ta vprašanja, če niso izzvana, najmanj soočena z grožnjo trpljenja, bolečine in smrti.« Če je torej najlaže modrovati iz varnega zavetja, kaj nam sploh preostane. Bomo metali knjige v tanke? Ja, metaforično, to je pač tisto, kar je književnost od nekdaj počela.
Piše: Andrej Lutman, bereta: Maja Moll in Igor Velše. Kaj vse se prime na tkanine? Eden od odgovorov je: štirivrstičnice. Pa še ta odgovor ni popolnoma pravilen. Pravilnejši odgovor je, da so skoraj vse pesmi v zbirki Roberta Titana Felixa Podeželska tkanja štirivrstične. Ena od na ta način razvrščenih pesmi se konča z vrsticama: „samo naj brez vojne bo svet / samo naj brez vojne bo svet.“ Prva polovica te pesmi se konča z vrsticama: „samo da več vojne ne bo / samo da več vojne ne bo.“ In kako je s tkanjem oziroma podeželskostjo? Podeželanstvo v tej pesniški zbirki predstavlja vsaj začetek pesmi z naslovom Prepričaj me. Prvi par vrstic se glasi: „Prepričaj me, da bil si dobrih misli, / ko si me blatnega v obstoj postavljal.“ V blatu se mešata trdota in mokrota, v pesmi pa tudi spevnost in zatišje. Iz takšne zmesi vznikne besedilo, ki vsebuje napev. In prav napev ali za petje napisane pesmi so osnovno vodilo za razbiranje štirivrstičnic, ob katerih pa se je nujno ozreti tudi k skrivnostim, na katere namigujejo. Primerna za to opredelitev je pesem z naslovom Kam pa kam, popotnik?, ki se konča s štirivrstičnico: „Sam povsem boš v mrazu in temoti / upal, da te ne zasiplje sneg, / preden ti pokoja ne ponudi / gmajna, kjer se pot opira v breg.“ Z izpostavitvijo nekaj odlomkov iz pesniške zbirke Roberta Titana Felixa Podeželska tkanja je vsaj približno nakazano, v katero smer so odprte pesmi, ki se ponašajo tako s sporočilnostjo kot z namembnostjo. Glasba, skrita v teh pesmih, poteka na štiri strune, pa tudi sodo število verzov ustreza nekakšni štiriglasnosti. Razširitev takšnih poti pa omogoča prav glasba. Takšno usmeritev dokazuje štirivrstičnica iz pesmi z naslovom Pogled s terase: „Samo tihota, ki ne boža in ne straši. / Samo neskončen mir vsenaokrog. / Samo, kot da imaš vesolje v dlani, / pa ti zato ni treba biti bog.“ Pesniška zbirka Podeželska tkanja omogoča spevni slovenščini njen skorajda naravni tek s podaljški. Pesmi so naravnane tako, da pritegnejo pozornost nečesa oddaljenega, nečesa skrajno dosegljivega. Tkanina, ki je podana v prostoru brez časovnih omejitev, se kar ne neha. Sicer se mogoče rahlo skrči, a ni potrebna posegov kake krtače. Tej ugotovitvi ni v prid podatek, da ima prva pesem v knjigi naslov Packe, a likovna oprema dokazuje, da tudi razširjene packe lahko popestrijo prebiranje. Ena od pack v tej pesmi je tudi naslednja štirivrstičnica: „So le packe, ki visijo / čezte in čez vse, / da te ne bi res obsedlo / vzeti več, kot je.“ Pesem podaja svoj tek glasbi, glasba širi njen prostor, tkanina se skrči in odda šepet.
Robert Titan Felix: Podeželska tkanja, Boštjan Videmšek Vojni dnevnik, Georgij Gospodinov: Časovno zaklonišče, ur. Nadia Roncelli: Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Sašo Puljarević, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Piše: Ana Lorger, bere: Lidija Hartman. V pesniški zbirki Blaža Božiča Mleček, žbunje : grobovi v njem spremljamo poetični sprehod po zemljevidu Ljubljane, kjer pa nas pesnikova pot seveda ne vodi po glavnih, očitnih in osvetljenih gentrificiranih ulicah, ampak se znajdemo v stranskih odcepih. Pozabljene ali sedaj že zrušene poti in stavbe, koti, kraji in zakotni bari predstavljajo točke srečanja obstrancev, pozabljenih zgodb, predvsem pa porušenih iluzij in sanj, ki se ob obilici alkohola na trenutek še zdijo dosegljive. Dokler jih z mize kakor cigaretni pepel ne pobriše mokra krpa nekega jutra. Kot je za poezijo Blaža Božiča značilno, so pesmi dolge in na prvi pogled delujejo kakor pesmi v prozi. Vendar so s pogostimi anastrofami, verznimi prestopi, vzkliki in nagovarjanjem nekega 'ti' slogovno romantično navdahnjene in deloma celo hermetične. Patos in romantična metaforika Božičeve poezije se kažeta tudi v podobah cvetja, zvezd, neba in sonca ter v obloženih pridevnikih, s katerimi pesnik opisuje sicer tavajoči in včasih celo monotoni vsakdan. Družbeno dno, podzemna alternativa in izgubljene noči v raznoraznih barih in kavarnah se prepletajo tudi z religioznimi in ritualnimi motivi, ki jih v podobe prikličejo omembe žrtvovanja in križanja. S tem Božič povzdiguje sicer iztrošeno, zapito in utrujeno družbo, ki ji je mogoče ubežati s prijateljskimi srečanji in prizori neznancev. Ti kot iznenada vstopajo v njegov pesniški izraz in mu dodajajo dramski pridih. Kot primer je to mogoče prebrati v četrtem delu prve pesmi: »nočni lik v plavi laguni se zruši, u izi ga je že pojebala smrt.« Tako kot na ravni dogodkov, kjer Božič skače od vsakdanjih, pijanskih izkušenj do meja religioznega in navdahnjenega, se tudi pesniški jezik menjuje od skrajno povzdignjenega do vulgarno pogovornega. Ljubezen in našvasanost tako v pesmi Berlin najdeta skupno mesto in se zlijeta v avtorjevo specifično poetiko. Ko že pričakujemo, da nas bo pesem popeljala v nebo, nas Božič vrže na beton, kjer se pridružimo »posmrtnim žilam kablov«. Ob njegovi poeziji ponekod čakamo na hrepenenje po nedosegljivi ljubezni, vendar je ta rezervirana za nočno betonsko pokrajino in svoj izraz izlije predvsem v občutju melanholije in nostalgije. Blaž Božič je poet neke prav specifične generacije, ki se je od bivšega bara Respect prestavljala v zdaj porušeno tovarno Rog ali na Metelkovo, nadaljevala svoje nočne pohode po raznoraznih stanovanjih ali pa v bežigrajskih in okoliških barih. Božič na meji med opazovalcem in sodelujočim, med zgolj udeleženim in soustvarjalcem, zapisuje verze zdaj že nekaj let izgubljene generacije, ki zaradi vse pogostejšega rušenja javnih prostorov ostaja brezdomna. Prav zaradi specifičnosti skupnosti, o kateri in iz katere piše Božič, so nekatere metafore lahko razumljene le redkim, nekaterim pa zato ponuja odprto interpretiranje. Specifično občutje, ki ga na primer prikliče verz »razpotegnen skor še od poraznega deteta«, je namreč lahko dostopno le tistim, ki smo skupaj s pesnikom tam bili. Pri vseh drugih pa odpira prosto pot domišljiji. Dolg format njegovih pesmi se marsikdaj razgubi v asociativni notranji pokrajini, zato njihova pripoved marsikdaj ostaja pomensko odprta in nezaključena. A krajše pesmi, kot sta konec zidane trafike ali in ko rečem mesto mislim tebe, dokazujejo, da je pesnik zmožen svojo misel zajeti v krajšem, zgoščenem formatu. Tavajoča besedna pokrajina je njegova konceptualna odločitev oziroma rezultat njegovega občutenja sveta. In tako kot tavajo njegove besede na papirju, se med strani pesniške zbirke pritihotapijo črno-beli abstraktni kolaži umetnika Mateja Stupice, kar zbirki doda otožen pridih. Če razpremo zavihek zadnje in sprednje strani knjige, se zdi ,kot da se pred nami prikaže šavje oziroma žbunje, ki je pozabljeno krasilo travnato zaplato na desni strani vhoda Modrega kota v porušeni Avtonomni tovarni Rog. Morda gre na ravni slike res zgolj za asociacijo, vendar ostaja Blaž Božič očividec gradbenih jam, kjer so zasuli mleček obetanja boljše prihodnosti. Pesnik je očividec grobov iluzij, na katerih že rastejo novi stekleni kompleksi. Ti bodo obstrance spet potisnili tja, kamor spadajo: ob nočne robove nekih barov in na obrobja zarjavelih železniških tirov ljubljanskega predmestja.
Piše: Katja Šifkovič, bere: Lidija Hartman. »Nasilje je staro, kot je star svet, vsaka težnja ali sredstvo, da bi uveljavil svojo voljo in obvladal oz. nadvladal drugega, je nasilje. Ena najbolj pogostih oblik nasilja je zagotovo nasilje v partnerskih odnosih. Statistični podatki kažejo, da je vsakih nekaj sekund na svetu pretepena vsaj ena ženska. Glavni vzrok za poškodbe žensk v starosti 14 do 44 let je partnerjevo nasilje. Policijske statistike povedo tudi, da so v več kot 90 odstotkih primerov nasilja med odraslimi v družini žrtve ženske, povzročitelji pa moški,« je zapisal dr. Igor Šoltes, predsednik društva Beli obroč Slovenije. Roman Cvetke Bevc Ptiči govori o partnerskem nasilju, manipulaciji in volji ter moči, ki je potrebna, da se posameznik loči od tega nasilja. Pripoved spremlja protygonistko Pšenico Žuženk, ki se ranjena, zaznamovana s tragičnim otroštvom, poroči z Leopoldom Kraljem. Njen mož se kmalu po poroki izkaže za neusmiljenega nasilneža. Skozi roman prek krutih prizorov besednega, psihološkega in fizičnega nasilja spremljamo osvoboditev ene ženske. Cvetka Bevc, muzikologinja in literarna komparativistka, pesnica, pisateljica, urednica in publicistka, v Ptičih ilustrira podobo osamljene pripovedovalke, ki ji ne bližnja ne širša okolica ne stoji ob strani in ji pogosto prej kot pomoč ponudi kritiko, neodobravanje in posmeh. Roman je izvrstno ogledalo sodobni družbi, ki se še ne zna spopadati s pandemijo partnerskega nasilja, ki vse pogosteje vodi v femicid. Zgodba nas prek spominov pripovedovalke vodi v njeno otroštvo, ko ji tragično umreta oba starša, hkrati pa spremljamo žalostne trenutke sedanjosti. Ko Pšenica na primer Leopoldu omeni, da bi se rada udeležila obletnice mature, jo le-ta zgrabi za roko in ji zagrozi, a trenutek zatem napad označi za humorno prigodo. »Prav. Samo pazi kaj počneš,« ji mož zabrusi na koncu. Od samega začetka roman spremljajo ptiči, ki delujejo kot nekakšni katalizatorji in pričevalci nasilja. Nekatera poglavja se začnejo z opisi ptic, ki protagonistko spremljajo na njeni poti proti izhodu. In ko le-ta pride, spoznamo, da so bile vse avtoričine odločitve v romanu smiselne, kar me je ganilo in znižalo moje zaupanje v pripovedovalko, za katero je bila vsaka odločitev premišljena. Ptiči Cvetke Bevc so čudovit roman – nepopoln, a zaradi svoje brezkompromisne lepote še toliko bolj neustrašen.
Piše: Miša Gams, bereta: Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Tanja Špes je pravo odkritje Cankarjeve založbe. Mlada pisateljica, rojena na začetku devetdesetih let, je za svoje zgodbe že prejela mednarodno nagrado energheia, dvakrat pa je bila nominirana za najboljšo kratko zgodbo revije Sodobnost. Po projektnem delu na Slovenski filantropiji je postala psihologinja na osnovni šoli, trenutno pa je zaposlena na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru. Prav zanimanje za najrazličnejše psihološke teme in tegobe sodobnega človeka, je osrednji motiv zbirke kratkih zgodb Nedaleč stran, v katerih se avtorica posveča odtujenosti med ljudmi, nadzoru in vkalupljanju čustev s pomočjo “pametne” tehnologije. Tako v zgodbi z naslovom Pobiralci čustev piše: “Preračunavali so, kot da so čustva matematika. Želeli bi čutiti samo prijetna čustva, vse drugo pa pokopali. Kdaj bodo ugotovili, da ne moreš, če si ne dovoliš čutiti neprijetnih čustev, v polnosti čutiti niti prijetnih? Gre za ravnotežje. Gre za rast. Pa tako lepo bi lahko rasli drug ob drugem, se učili drug od drugega, si pomagali.” Sedemnajst zgodb s kratkimi, a pomenljivimi naslovi, ustvarja mozaik lucidnih vizij sodobne družbe, ki se ne zanaša več na solidarnost, zaupanje in človečnost, temveč ji rešitve ponujajo računalniško vodeni mehanizmi, h katerim se posamezniki zatekajo, ko iščejo socialne stike ali pomoč pri kupovanju rezervnih telesnih delov, uživanju kapsul za sproščanje čustvene bolečine, oddajanju zavrženih idej ter shranjevanju dragocenih besed in spominov, na primer v kozarec ali na spominsko ploščo umrlega. Protagonistka zgodbe Laboratorij sprememb ugotavlja, da smisla ne more potegniti iz denarnice, kot lahko potegne kovanec za brezdomce, lahko pa iskalca smisla napoti k snovalcem smisla ali mu preko računalniškega algoritma poljubno zviša dozo upanja. V zgodbi z naslovom Sanje se protagonistka, ki dela na oddelku za obdelavo sanj, zave, da je tudi sama žrtev vdora v zasebnost, glavna junakinja zgodbe Muzej pa se ob pozivu sodelavca in partnerja, naj muzeju izpuščanja daruje neželene spomine oziroma čustva, odloči, da bo za vedno zavrgla kar spomin na njega, ki ji predstavlja neželen del njenega vsakdana. Še bolj bizarna je zgodba Sedmina, pri kateri se šele na sredini zavemo, da je v slavnostno pojedino vključeno truplo matere, s tem pa se suspens šele začne. V ospredju zgodb Gospodinja, Igrače, Neznanke in Besede je zadovoljitev želja. Igrače so namreč ženske, ki jih stranke lahko najamejo kot nekakšne plišaste igrače za tolažbo pred spanjem. Njihova funkcija je, da so samo fizično zraven, za primerno doplačilo pa nudijo tudi pogovor pred spanjem. Čeprav tudi same sanjajo o pobegu iz službe, so odvisne od spanja in sanj njihovih strank. Zgodba z naslovom Neznanke pa odstira pogled na človekovo ranljivost in minljivost: “In ljudje. Dajemo si svoja srca v upanju, da bodo ostala cela. Že predmeti se sčasoma obrabijo. Vsaka knjiga, ki jo prelistaš in držiš v rokah, je manj nova, ko jo vrneš na polico. Ko si izmenjaš srce, sprejmeš s tem tveganje. Nekateri si jih izmenjajo za vselej. Nekatera moraš dati nazaj. Veš, da bodo zrasla v drugih rokah, če so bile tvoje preveč nerodne in grobe.” Osrednji lik zgodbe Besede pa je protagonistka, ki pred obiskom plaže zavije v nakupovalni center besed, ki ga je vlada ustanovila zaradi pretirane rabe žaljivk, ki si jih ljudje brez posebne taktike in občutka za sočloveka mečejo v obraz. Lepe besede, za katere v trgovini dobi popust, ji popestrijo dan, obenem pa se ji porodijo vprašanja o tem, kaj je v resnici pomembno. “Imaš samo neskončno časa, golo življenje. Ni to največ, kar lahko sploh kdaj imaš? Takrat nisem vedela, takrat sem se mučila z groznimi vprašanji kot: Kdo sem brez ljudi, ki me obdajajo? Kdo sem brez obveznosti, ki si jih nalagam ali mi jih nalagajo? Kaj imam v resnici rada, kaj rada počnem? V kaj oblikovati čas, ki mi je dan?” Zgodbe Tanje Špes v zbirki Nedaleč stran niso le zgodbe o tem, kakšno bo življenje čez nekaj desetletij, če bomo v celoti postali sužnji umetne inteligence, temveč govorijo predvsem o življenju tukaj in zdaj ter o odnosih, za katere si moramo prizadevati vsak dan. Bolj kot vizija prihodnje družbe so orisi nenavadnih muzejev, interaktivnih tabel, identifikacijsko-plačilnih kartic, čipov, kod s prstnimi odtisi in mask prispodoba za sistem, ki že zdaj temelji na nadzoru in kaznovanju. Čeprav se med branjem ne moremo znebiti občutka, da so osrednje junakinje večinoma ženske, ki s svojimi iracionalnimi odločitvami dramatično spreminjajo pogled na družbeno realnost, pa imajo pomembno vlogo tudi moški, ki se trudijo zapolniti vrzel, ki jo ustvarjajo na eni strani sama narava ženske želje, na drugi pa pričakovanja vladajočega sistema. V celoti gledano pa nas prvenec Tanje Špes navdihuje s precej nenavadnimi, virtuozno izpeljanimi “dramaturškimi” obrati, pragmatičnim pogledom na življenje, realističnim slogom pripovedi in tudi s kritiko oziroma parodijo sodobne družbe, ki je izgubila občutek za sočloveka.
Piše: Simon Popek, bere: Aleksander Golja. V slovenskem prevodu bomo počasi popolnili celoten opus beloruske nobelovke Svetlane Aleksijevič, kronistke zamolčanih zgodb iz časa Sovjetske zveze in njenega razpada v devetdesetih letih 20. stoletja. Po Černobilski molitvi in njenem prvem objavljenem delu Vojna nima ženskega obraza zdaj pri dveh založbah dobivamo še Zadnje priče, svojevrstno dopolnitev knjige Vojna nima ženskega obraza, ki je govorila o vlogi sovjetskih žensk med drugo svetovno vojno, ter Čas iz druge roke, ob katerem je zgovoren že podnaslov: Poslednji Sovjeti. Pričevanjski slog Svetlane Aleksijevič je zdaj že znamenit, odbil je celo številne očitke ob podelitvi Nobelove nagrade, češ da gre v njenih knjigah za »zasmeteno življenje, ki ga ni očistila umetnikova roka«. Sama ima vseskozi drugačno mnenje, iz trditve, da »iz čustev gradi svetišča«, je Svetlana Aleksijevič ustvarila unikaten slog, svojevrstno literarno poglobitev in dramaturško utrditev spominov, ki esenco išče in najde v detajlih. Čustvenih detajlov sta polni obe knjigi, ki bržkone sodita celo druga ob drugo; jezni, razočarani in deklasirani Rusi, nekdanji Sovjeti, ki sta jih Jelcinova tranzicija in skrajna neoliberalna logika oropala pičlega premoženja in dostojanstva, vsi ti postarani ljudje, ki so desetletja verjeli v socialistične ideale in mogočni imperij, so bili kot otroci verjetno priče nacistični invaziji in se kot najstniki bojevali med drugo svetovno vojno. Pričevalci iz Časa iz druge roke in Zadnjih prič morda niso isti, zagotovo pa sodijo v isto generacijo. Čas iz druge roke, doslej zadnja objavljena knjiga Svetlane Aleksijevič in njeno najsilovitejše delo, vsebuje tudi nekatera pričevanja mlade generacije Rusov, ki radikalnega sovjetskega komunizma niso poznali in ki do nostalgije očetov in dedov nimajo nobenega odnosa. Ampak knjiga ne pušča nobenega dvoma, to je delo o ambivalentnih občutkih starejše generacije v času turbofolk kapitalizma. Eni razpad imperija pozdravljajo in pripovedujejo grozne zgodbe iz časov pred perestrojko, drugi so propad komunizma doživeli zelo osebno in se niso mogli sprijazniti s ponižano Rusijo, novo realnostjo oligarhov in zahodnjaškim kapitalističnim eldoradom. V zgodbah slednjih je mogoče prepoznati samega Vladimirja Putina, še enega razočaranega Sovjeta, ki v želji po vrnitvi imperija te dni na bojiščih Ukrajine izvaja veliki krvavi eksperiment. Knjiga Zadnje priče, ki jo je Svetlana Aleksijevič objavila leta 1985, ima drugačno čustveno linijo in je morda njeno najbolj delikatno in nežno izpovedno delo. Pričevalci so namreč tisti, ki so leta 1941 ob nemški invaziji na Sovjetsko zvezo šteli pet, sedem, največ dvanajst let. Nekateri so prijeli za orožje ali se drugače aktivirali v odporu, drugi so lahko samo nemočno opazovali divjanje vojne, ki je jemala njihove starše, sestre in brate. Zadnje priče so najlepša ilustracija avtoričine trditve, da njena zgodnja dela ne govorijo o vojni, temveč o človeku v vojni, in da ne piše zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev. Ima se za zgodovinarko duše in vedno znova zavrača očitke, da njene knjige o spominih – pisala je tudi o černobilski katastrofi in Afganistanu – niso ne zgodovina ne literatura.
Blaž Božič: Mleček, žbunje in grobovi v njem, Tanja Špes: Nedaleč stran, Cvetka Bevc: Ptiči, Svetlana Aleksijevič: Zadnje priče in Čas iz druge roke. Recenzije so napisali Ana Lorger, Miša Gams, Katja Šifkovič in Simon Popek.
Piše Nada Breznik. Bere Eva Longyka Marušič. Roman Marija Čuka Fojba je pripoved o travmatičnem obdobju za Slovence v Italiji pred in med drugo svetovno vojno ter po njej. V tem času so se stopnjevali poniževanje, preganjanje in grožnje s strani večinskega italijanskega prebivalstva in fašistične oblasti z Benitom Mussolinijem na čelu. Sprejetje rasnih zakonov, ki so Italijane povzdignili v izbrano raso, črnce, Jude in Slovane pa razglasili za manjvredne ljudi brez rodovnika in zgodovine, je takšno stanje uzakonilo. Med Slovenci v Italiji se je porajal sprva tih upor proti prepovedi slovenskega jezika in s tem potujčevanju osebnih imen in priimkov, ukrepom, ki so pomenili izničenje osebne in narodne integritete. Naraščal pa je tudi upor proti drugim nečloveškim ukrepom italijanske vlade, ki so z dekreti in razglasi kratili Slovencem osnovne pravice, jim grozili s poboji in jih tudi izvajali. Na desetine ljudi v Istri je končalo v kraškem breznu, samo zato, ker so se upirali nasilni italijanizaciji in divjemu raznarodovanju. Roman Fojba opisuje razmere skozi tragično zgodbo zavedne in premožne slovenske družine Vodopivec, ki je denarno podpirala slovenska društva in pomagala zgraditi Narodni dom v Trstu. Družina, ki je kljub šikaniranju v nasprotju s številnimi drugimi vztrajala v Trstu, z mislijo, da tako ohranja in brani svoj rod, jezik in rodbinsko lastnino, je doživela nepopisno nasilje v lastnem domu, kamor je vdrla skupina fašistov, umorila očeta in posilila mladoletno hčer, ta pa je, osramočena in omadeževana, storila samomor. Zločinsko dejanje se je zgodilo vpričo matere, ki je v šoku in grozi otrpnila in onemela. Prizor, ki je pričakal tisti trenutek odsotnega sina Rika, je usodno zaznamoval njegovo življenje in duševno zdravje. Riko osrednji lik romana, je bil v času tragičnega dogodka še srednješolec. Ob materi trpi hude posledice družinske tragedije. Pisatelj opisuje njegovo življenjsko zgodbo melanholično in v intervalih, med katere se vrivajo drugi protagonisti in dogodki. Rikov spomin se vedno znova vrača k očetu in sestri in zamegljuje vse sprotno v njegovem življenju, tudi tisto, kar bi ga lahko osrečevalo. Jezik, ki ga uporablja Marij Čuk, je jezik esteta, poln, včasih celo prepoln, kot je prepolna trpljenja ranjena in oskrunjena mladost. Samo enkrat posveti vanjo prekipevajoče srečno obdobje zanosa zaradi osvoboditve Trsta in vihrave zaljubljenosti. Riko je človek z izrazito strogo vestjo, trpinči se zaradi lastnih dejanj, velikokrat pa tudi zaradi splošnih družbenih krivic ali nesreč, za katere ne nosi nobene krivde. Vse to omaje njegovo duševno zdravje, ki niha med obupom in evforijo. Po osvoboditvi Trsta, ko je spet dovoljen slovenski jezik, usoda preganjanih zdaj doleti nekdanje preganjalce. Vrstijo se njihove aretacije. Dva iz skupine, ki je izvršila zločin v družini Vodopivec, sta odpeljana na morišče. Ustrelil naj bi ju prav Riko. Ko vrsta zajetih fašistov stoji na robu fojbe, eksekutor pred vsakim streljanjem ponovi njihove zločine. Vendar Riko, ki so ga v zgodnjih jutranjih urah v ta namen pripeljali na morišče, pred zločincema povesi pištolo. Še eno dejanje, zaradi katerega se bo njegova vest spraševala, kaj je prav in kaj ne, kaj bi moral in česa ne bi smel storiti. Roman Marija Čuka Fojba je torej pripoved, ki iz ne tako daljne preteklosti govori o tem, kako hitro se lahko puškine cevi obrnejo od žrtev proti krvnikom. Pripoveduje o resnični zgodovini Slovencev v Italiji, ki je prinesla veliko krivic in trpljenja, podžigala pa tudi slo po maščevanju nad fašističnimi morilci in mučitelji. Vendar jo lahko beremo tudi kot pripoved o vseh mejah sveta, ob katerih, nič krivi, živijo pripadniki različnih narodov in narodnosti. Je tudi pričevanje o pogubnosti rasnih predsodkov in večvrednostnih kompleksov, ki bi morali v globalnem svetu že zdavnaj ponikniti v nepovrat. V nasprotnem primeru bomo vsi večno stali na robu fojb in čakali na odstrel.
Piše Iztok Ilich. Bere Jure Franko. Med postopno otoplitvijo po Osimskem sporazumu se je pogled na polpreteklo zgodovino odnosov med Italijani in Slovenci oziroma kraljevino in po vojni republiko Italijo ter slovensko entiteto v obeh Jugoslavijah in samostojno državo razcepil v dve prevladujoči smeri. Po eni strani so potomci ezulov in pripadniki skrajne desnice leta 2004 v Rimu dosegli razglasitev dneva spomina na fojbe in italijanski eksodus ter tudi na vladni ravni uvedli retoriko o nedolžnih žrtvah divjaških Slovanov »samo zato ker so bili Italijani«. O fašizmu, okupaciji, nasilju nad civilisti pa niti besede. Eden prvih odgovorov je bil dokumentarno pričevanje o trpljenju in umiranju otrok v fašističnih taboriščih, predstavljeno na razstavi v Gorici, ki ji je sledila knjiga Metke in Borisa M. Gombača Ko je umrl moj oče. Razpoke v dolga desetletja trdnem zidu med resnicama obeh strani so se začele kazati že prej, posebno po nastanku Poročila slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije o dogajanju v obdobju 1888–1956, ki ga je slovenska stran objavila, italijanska pa ne. Kljub temu so ta dokument preučili in upoštevali tudi mnogi italijanski zgodovinarji. Ob prehodu 20. v 21. stoletje je bila v italijanščino prevedena vrsta literarnih del Borisa Pahorja in drugih slovenskih pisateljev o fašizmu. Hkrati so se začele množiti tudi do uradnega zgodovinopisja kritične raziskave italijanskih avtorjev, kot sta Piemontese in Capogreco. Zbliževanje se je nadaljevalo s predsedniškim srečanjem na Bazoviški gmajni in vrnitvijo Narodnega doma v Trstu. Razprava Užaljeno maščevanje v tem kontekstu širše odpira še ena priprta vrata v preteklost. Čeprav je bilo o trpljenju in umiranju internirank in internirancev napisanih že veliko knjig, še nobena ni bila tako temeljita in znanstveno utemeljena. Njeno jedro so z odprtimi oziroma narativnimi intervjuji pridobljeni spomini Slovencev in Slovenk na fašistična taborišča, kamor so jih okupacijske oblasti največ poslale iz Ljubljanske pokrajine. Večino po zaostritvi režima zaradi krepitve odpora, predvsem pa potem, ko so Italijani sprevideli, da z zmernejšimi ukrepi ne bodo dosegli načrtovanega cilja – ne le umiritve, temveč tudi poitalijančenja in fašizacije slovenske družbe. Sorazmerni popustljivosti je nasprotoval tudi vojaški vrh, ki je komaj čakal, da se, potem ko ni mogel uničiti partizanske vojske, med veliko ofenzivo leta 1942 s požigi in pokoli znese nad nemočnimi civilisti. Avtorji knjige, zgodovinarji Oto Luthar, Marta Verginella in Urška Strle, italijansko divjanje z elementi rasistične politike imenujejo užaljeno maščevanje gospodarja, nezadovoljnega s potekom vojne in razdraženega zaradi občutka, da ga je preslepil lažni lesk višje omike okupiranih prebivalcev. Vojaško nasilje so dopolnile grobe oblike internacije v taborišča za civiliste na otoku Rabu, v Julijski krajini in globlje v Italiji. V taboriščnih barakah in šotorih je v pogosto nič manj grozovitih razmerah kot v nacističnih uničevalnih taboriščih zaradi lakote in bolezni pomrlo več tisoč Slovencev in Slovenk, tudi otrok; zaradi pomanjkljive in deloma uničene dokumentacije njihovo natančno število ne bo nikoli znano! Interniranci in interniranke – raziskavo v letih 2012–2015 jih je živih dočakala manj kot polovica – ter njihovi svojci so osebne ali družinske izkušnje raziskovalcem posredovali v okviru raziskovalnega projekta Javne agencije za raziskovalno dejavnost s sodelovanjem Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in Oddelka za zgodovino Univerze v Ljubljani. Avtorji raziskave, pravzaprav soavtorji povezovalnih in pojasnjevalnih besedil, ki so jih med seboj dopolnjevali in usklajevali, so se na pogovore temeljito pripravili. Upoštevali so nove metodološke pristope, ki onemogočajo ali vsaj močno omejujejo možnost najrazličnejših zunanjih vplivov in notranjih vzgibov na pripoved pričevalcev. Zabeležene izjave, spomine pa tudi v pozabo potlačene izkušnje 54 sogovornikov in sogovornic so pretresli skozi sita preverjanja pristnosti in zanesljivosti ter jih sproti potrjevali s podatki iz italijanskih in slovenskih arhivov. Da bi jim bilo lažje slediti, so v najobsežnejšem 4. delu pripovedi sogovornikov razporedili v več tematskih krogov. Na primer: Pomoč in sočutje, Nasilje, Sprejem in namestitev, Bivalni pogoji in obleka, Higiena, bolezni, smrt, Hrana, voda, Špiclji in kapoti, Družbeno življenje in intima ter Vera, bogoslužje, politika. Objave tako zbranega besedilnega in dokumentarnega gradiva o italijanskih fašističnih zaporih in taboriščih v knjigi Užaljeno maščevanje večina njihovih žrtev ni dočakala. So pa redki preživeli, predvsem pa njihovi mlajši in najmlajši potomci dobili v roke izčrpen, na več ravneh preverjen prikaz prikrivane, tudi drugod po Evropi malo znane tragične izkušnje Slovenk in Slovencev na Rabu, v Gonarsu in drugih krajih nesrečnega spomina. Obsežni komentarji avtorske trojice omogočajo tudi boljše razumevanje problematičnosti italijanskega zanikanja vojnih zločinov, ki mu še kar ni videti konca.
Piše Anja Radaljac. Bere: Eva Longyka Marušič. Delo Lucije Stepančič Adolf in Eva se izmika zvrstni opredelitvi; gre za politično satiro, ki se po obsegu in številu likov spogleduje z romanom, a ker besedilo obstaja v svojevrstnem cikličnem vesolju in tako pravzaprav beremo tri variacije istega dogajanja – v razdelkih, imenovanih Dolfi zguba, Dolfi lenuh in Dolfi blefer – bi bilo knjigo mogoče brati tudi kot konceptualno zbirko treh kratkoproznih besedil. Na tej ravni lahko v Adolfu in Evi zaznamo idejo ponavljanja zgodovine z drobnimi variacijami – vse tri razdelke knjige tako poseljujejo isti liki: Adolf Hitler in Eva Braun, Magda in Joseph Goebbels, Hermann Göring, Josip Broz Tito, Leni Riefenstahl in mladi nacist Robert T. Tudi siže vseh treh zgodb je bolj ali manj enak: Tito se priseli v blok, v katerem živijo Adolf Hitler in Eva Braun ter Magda in Joseph Goebbels. V bližini bloka je bar Lili Marleen, ki ga vodi Leni Riefenstahl; vanj hodijo vsi poprej navedeni popivat in diskutirat o politiki. Eva, Magda in Leni se vse po vrsti zaljubijo v Tita, nato pa zaradi medsebojnih zdrah mladi nacist Robert T. po naročilu nacistične klape v baru podtakne požar, v katerem umrejo vsi razen Leni in Tita. V vseh treh razdelkih se pripoved opira na komičnost, prepredena je z zbadljivkami, satiro, sarkastičnimi izpeljavami in črnim humorjem. Večji del besedila zajemajo pikri dvogovori med liki, ki so v romanu predstavljeni kot nergava upokojenska populacija, ki mirno živi, kot bi druge svetovne vojne nikoli ne bilo; prešuštvujejo, opravljajo, se prepirajo in modrujejo o svetu in politiki. Delo Adolf in Eva ne skriva svojega temeljnega sporočila; opozarja, da kakor se nam zdijo morda nacistične politike smešne, nazadnjaške in zlonamerne, se zgodovina vendarle vedno znova ponavlja in nacistične ideje živijo naprej v mladih generacijah – v pričujočem tekstu to predstavlja tridesetletni Robert T. Težava je v tem, da knjiga dosti več od navedenega ne ponudi; težko si je zamisliti politični satiri lažjo tarčo, kot sta Hitler in Goebbels. Po večjem deležu političnega spektra, vključno z nemajhnim deležem desnih politik, sta Hitler in Goebbels negativni figuri, očrnjeni že preden se ju s smešenjem sploh dotaknemo, in tako se zdi, da si delo Adolf in Eva že v izhodišču ne zastavi prav veliko. Žal tudi z vidika poglobljenosti ali lucidnosti humorja knjiga ne seže daleč – smešenje ostaja na površini in ne uspe najti nekih novih, nepričakovanih točk, osvetlitev katerih bi nam, denimo, prinesla kak popolnoma nov uvid v Hitlerjev lik ali, širše, v psihologijo ali sociologijo nacistične ideologije. Humor ima tako kvečjemu funkcijo poenotenja bralstva okoli tega, kakšna zguba, lenuh in blefer je bil Hitler – in ne funkcije razkrivanja nečesa nepričakovanega in presenetljivega. Tudi lik Tita je smešen na soroden način, prek stereotipizacij; v delu Adolf in Eva namreč nastopa kot megalomanski, premeten ženskar, ki živi na veliki nogi. Kljub biografski smiselnosti Tita kot »balkansko gostoljubnega« šarmerja, ki nenehno pije slivovko in rakijo ter kadi Davidoff, te stereotipizacije zaradi časovne distance in pogostosti nekoliko izzvenijo tudi kot orientalistični poudarki. Idejna raven Adolfa in Eve nam like predstavlja kot svojevrstne arhetipe, ki se, ne glede na zgodovinski trenutek, nekako udinjajo in ustvarjajo enake politične tokove, kot jih iz zgodovine že dobro poznamo. Prinaša nam uvid, da se zgodovina v variacijah vedno znova ponovi in da duh nacizma še vedno – ali celo vedno bolj – živi med nami. Težava je v tem, da takšni uvidi že dolgo niso nekaj izvirnega in zdi se, da knjiga Adolf in Eva nima kaj dosti ponuditi – niti na ravni humorja, niti na ravni ideje, niti na ravni zgodbe, saj se le-ta na sto sedemdesetih straneh pač bolj ali manj trikrat ponovi. Vendar tega ne naredi s kakšnim postopkom, ki bi bil na primer soroden rašomonizaciji in bi omogočil, da bi v njej vselej uzrli nekaj povsem novega. Literarno sicer dokaj zanimivi ideji zato na izvedbeni ravni ni uspelo. Najzanimivejša tako ostaja zvrstna izmuzljivost dela, ki pa sama po sebi žal ne zadostuje za celovitejšo prepričljivost knjige.
Piše Tonja Jelen. Bere Igor Velše. Pesniška zbirka Iva Antiča Jekleni ciklon s podnaslovom 34 pesmi v 10 triptihih in enem (centralnem) kvadrinomu odseva subtilnost in surovost svetov brez milosti. Ti so prikazani precej realistično, s posebnim občutenjem upodabljanja oddaljenosti, privida. Gre tako za literarne, zgodovinske in tudi prostorske premike, vsem pa je skupno občutenje, ki ga napovedujeta že lastnosti jekla in ciklona iz naslova. Torej vrtinec hladu, a obstojnost in utrjenost. Prav ta sporočilnost je glede na vsebino pesmi jasna in konkretna. Zdi se, kot da bi Antič v pesmih obravnaval vse tisto, kar je mogoče prikrito, a vendar je še kako živo: trpljenje, preganjanje, zatiranje in nemilost, predvsem vladajočih. Vendar ne kaže le črno-bele plati. Pri trpljenju na primer pesnik ustvari vmesni prehod. Njegovi subjekti so raznovrstni – od živali do človeka, od berača do bogataša, od prijatelja do popolnega sovražnika, od obsojenega pesnika do sultana. Med njimi pa se vrti kolesje sreče in nesreče, nestalnosti. Pesniški jezik in sredstva imajo tu pomembno funkcijo. Vzkliki so kot ukazi, spoznanja in napotki, ki kličejo in tudi nonšalantno opozarjajo. Vsem pesmim pa sta skupni modrost in filozofija. Avtor ju na primer prikaže skozi usta berača, ki pa je nekoliko klišejski, stereotipen. Pa vendar je Antičevo poudarjanje vladajočih dovolj povedno, da poudari njihovo okrutnost in tudi boječnost. Predvsem pred pesniki. Ti so lahko nesmiselno obtoženi in vrženi v zobe, da niso več nevarni. Kritika enoumja in ravnanja do kulture je več kot očitna. Kakor koli, Antičevo zbirko je mogoče brati kot kritiko katere koli družbe in zgodovinskega časa. Če je bila njegova zbirka Galgenhumor predvsem obešenjaška, Jekleni ciklon cinično predstavlja večno vero v boljšo prihodnost. V novih pesmih je namreč mogoče opaziti tudi zgodovinsko težo nenehnih delovnih migracij, ki se dogajajo denimo bosanskemu narodu. V teh primerih je najti pogost motiv kroga, ki ga Antič smelo uporablja tudi v drugih pesmih iz zbirke. Že prva pesem Svojega imena se spomni, ki je tudi estetsko med najbolj dovršenimi, opozarja na krogotok in sklenjenost. Spominja tudi na moto Prešernove pesem Pevcu: »Svojega imena se spomni, čr-ni obris.« Vse to združuje držo, prepletanje, povezovanje. Pesem Krivda prikazuje vso zgodovino prednikov in vzročno-posledičnih dejavnikov, ki jih pesnik uporablja v celotni zbirki: »Prst migne, zločin švi-/ gne: nedolžna muha v pajčevini / multikozmične krivde vseh dejanj.« Ivo Antič spretno operira s svetom, z njegovimi dejavniki in vsem, kar se ves čas pretaka in nenehno vpliva eno na drugo. Prav ta pretočnost, ki bi jo lahko označili za nenehnost, je eden od atributov zbirke. Tu in tam uide kakšna neposrečeno izbrana beseda, nastala zaradi desetih zlogov v posameznem verzu, a Jekleni ciklon bi vendarle lahko označili za pesniško zbirko, ki se kritično sooča s svetom. Ne glede na to, o katerem svetu govori avtor, ki pretresa marsikaj in drega v globine.
Ivo Antič: Jekleni ciklon, Marij Čuk: Fojba, Lucija Stepančič: Adolf in Eva; Oto Luthar, Marta Verginella in Urška Strle: Užaljeno maščevanje. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Nada Breznik, Anja Radaljac in Iztok Ilich. Berejo: Igor Velše, Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
