Piše Ana Geršak,
bere Eva Longyka Marušič.
Prepletanje zgodovine in fikcije je nekakšen temelj Kodričevega opusa, še posebej če gre za osebe in dogodke, ki jih je čas postavil na obrobje. V romanu Pet ljubezni so bile to izpovedi petih žensk, Judinj, ujetih v kolesje zgodovine. Ali pa se zdi, da je napočil čas za prevrednotenje preteklosti, včasih tudi zaradi spogledovanja z robovi zakonov, tistih državnih oziroma pravnih ali etično-humanističnih. Na tem mestu se Kodričeve pripovedi neredko staknejo z zasnovo kriminalnega žanra, tako kot v romanu Zadnja noč v Teheranu, v katerem pravkar izpuščeni zapornik znova sproži pravni postopek, da bi dokazal svojo nedolžnost. Roman Ladja Maribor je v marsičem nadaljevanje avtorjevih prejšnjih del. Tako kot v Petih ljubeznih zgodba temelji na predmetu, tam zlati menori, tu temelji na zlatih palicah, ki usodno zaznamujejo življenje treh pripovedovalcev. In podobno kot Maks Urbanec iz Zadnje noči morajo tudi Albert Zavadlav, Gorazd Mithans in Ljubo Belšak znova zagovarjati svojo resnico – le da se vse bolj zdi, da so zajadrali v napačne vode.
Ladja Maribor pluje v preteklost, natančneje v čas Jugoslavije in neuvrščenih, še bolj točno pa v leto 1960, prvo leto Kennedyjeve predsedniške kampanje, ki bi brez podpore neuvrščenega zlata in jugoslovanskih hrastovih hlodov najverjetneje splavala v pozabo. Tako vsaj pravi Kodričeva obdelava zgodovinskih dogodkov, njena verodostojnost pa, skladno s pravili metatekstualne igre resničnosti in fikcije, ostaja nepreverljiva. Predstavniki oblasti so seveda trdili, da plovilo uradno ni nikoli obstajalo, čeprav je bilo težko prikriti nenavadne preobrate nekaterih zastopnikov zakona. In tako so nekateri skrivnostno obogateli, drugi manj skrivnostno propadli, tretji pa so se povsem nepričakovano prepustili duhovnim tokovom, ker jih je prebujena vest zanesla na obale otroštva in neporavnanih krivic. Simono Zavadlav, hčer enega od vpletenih, prigoda očitno tako pritegne, da se o ladji odloči posneti dokumentarec, a pravi razlogi za njeno zanimanja niso nikoli razkriti. Ostajajo v temnih vodah, bi se reklo, zato pa njena pobuda priskrbi okvirno pripoved, ki resnici omogoči, da končno priplava na plan, čeprav ne drži povsod vode. Pravzaprav v zadnjem, sklepnem dejanju začne precej puščati, saj se obrobnim likom pripisuje veliko večje vloge, kot bi bilo mogoče razbrati iz povedanih zgodb; zgodbe, ki se zdijo pomembne, recimo tista o preprečenem atentatu, so reducirane na anekdoto, včasih pa se pomešajo tudi besede, da ni vedno jasno, kdo govori. Konec, ki naj bi tri perspektive povezal v celoto in med udeležence vnesel spravo, zajadra v nekaj odvečnih podrobnosti in s tem odpira nova vprašanja, ki pa ostanejo dokončno brez odgovora. Pravzaprav je Ladja Maribor eden tistih romanov, kjer je idejna zasnova zanimivejša od izvedbe.
Roman uprizarja klasično rašomonsko strukturo. Vsak lik predstavi svoje razumevanje dogodkov, pripovedi se ponekod dopolnjujejo, drugod spodbijajo, bolj kot ladji in dragocenemu tovoru, ki ga prenaša, pa je pripoved treh protagonistov namenjena osvetlitvi nekega zgodovinskega časa ter odnosu med oblastjo, močjo in zlorabo položaja. Zavadlav, Mithans in Belšak so pripadniki organa za javno in državno varnost, prav slednjo pa s svojimi dejanji nenehno spodkopavajo in z nasilnim ravnanjem po nepotrebnem ogrozijo življenje državljanov. Izneverijo pa se tudi svojemu poklicu, saj namesto da bi izpolnjevali dano nalogo priložnostno plovbo v Ameriko izkoristijo za polnjenje lastnih žepov na račun države. Ladja Maribor tako postane nekakšen ante factum razpada Jugoslavije, s pripisovanjem korupcije oblásti in njenim predstavnikom pa se kritika raztegne v sodobnost. Zavadlav, Mithans in Belšak so zanimivi kot simboli, kot tisto, kar predstavljajo, medtem ko so njihove osebne zgodbe mestoma krinka za umanjkanje karakterja, predvsem v primeru Belšaka. Najbolje je izpeljana razlika med Zavadlavom in Mithansom, predvsem na ravni sloga, ki vsaj delno odstira njuna značaja, čeprav se v zadnjem poglavju njuna podoba zamaje. Zavadlav, ki se je sprva zdel dolgovezen, pridigarski in morda tudi namerno pozabljiv, v zadnjem poglavju niha med dobrodušnostjo in napadalnostjo; Mithans, ki je z umirjeno, faktografsko pripovedjo ustvarjal občutek sicer bojevitega, a tudi metodičnega človeka, pa je reduciran na nasilneža. Sprememba je sicer pričakovana, ne nazadnje je napovedana že s pripovednim okvirom snemanja dokumentarnega filma, ki naj bi spreobrnil domnevno resnicoljubnost treh pripovedovalcev, a zadnje poglavje v zgodbo vnaša nove nekonsistentnosti.
Ideja o tajnem podvigu, ki pod svoje okrilje zajame medčloveške, družbene in politične odnose, ima svoj čar in malo manj očarljivo podobo.
Iskanje
