Ocene: filmi

Levji kralj

Skoraj natanko 25 let po originalnem Disneyjevem filmu je v kinodvoranah zavladal novi Levji kralj

04-l
foto: Kolosej

S povprečno desetimi dnevnimi projekcijami ob vseh mogočih urah, predvsem pa seveda ob najbolj želenih terminih, je prejšnji teden, skoraj natanko 25 let po originalnem Disneyjevem filmu, tudi v slovenskih kinodvoranah zavladal novi Levji kralj. Posodobljena družinska pustolovščina ene največjih in predvsem najbolj priljubljenih animiranih uspešnic vseh časov pred filmska platna s kar tremi različicami – sinhronizirano, podnaslovljeno in 3D različico – vabi staro in mlado, pri tem pa stavi tako na nostalgijo kot tudi na povsem sodobno računalniško animacijo, ki je bližje mlajšim generacijam. Zgodba, drugače kot v še dveh letošnjih Disneyjevih poskusih posodabljanja lastnih animiranih uspešnic, Slončka Dumba in Aladina, ostaja skoraj povsem zvesta tisti iz leta 1994, pod režijo pa se je podpisal Jon Favereau, ki se je s podobnim podvigom dokaj uspešno soočil že pred nekaj leti pri priredbi Knjige o džungli.
Nič torej ni bilo prepuščeno naključju in vsaj velik finančni uspeh, čeprav nikakor ne tako velik, kot pri izjemno dobičkonosni prvotni Disneyjevi različici, je bil vnaprej zagotovljen. Nekoliko manj pa tudi navdušenje in odobravanje gledalcev. Medtem ko prav ničesar ni moč očitati osupljivi računalniški animaciji, zaradi katere ima gledalec mestoma občutek, da gleda dokumentarni in ne animirani film, se veliko več očitkov nanaša na pomanjkanje »tistega nečesa več«, kar je tako težko opisati, a je prav tisto film iz leta 1994 odneslo med zvezde. Kaj točno bi torej to lahko bilo in zakaj je tako težko poustvariti tako izjemno filmsko uspešnico, kot je na primer Levji kralj?
Nekaj k temu nedvomno prispevata čas in družba tistega časa. Ko je sredi devetdesetih let nastal Levji kralj – debata o tem, ali gre res le za kopijo japonske mange Beli lev Kimba, je sicer še vedno živa – je Disney doživljal pravi preporod, renesanso, ki jo je v veliki meri omogočila tudi vedno zmogljivejša računalniška tehnologija, s katero je bilo na filmska platna moč pripeljati povsem nove podobe in tako tudi računalniško vedno bolj osveščenim generacijam približati tako imenovane risane filme. A še vedno je bila tehnologija dovolj nenapredna, da ustvarjalci pri tem niso pozabljali vseh ostalih elementov uspešne in privlačne filmske zgodbe: dovolj napetega načina pripovedi, ravno pravega števila komičnih vložkov, da zadovoljijo tudi starše, ki so otroke pripeljali v kino, skrbno izbrane igralske zasedbe in, pa naj se sliši še tako abstraktno, tistega ustvarjalnega ozračja, ki je nazadnje omogočilo presežek. Vsi ti elementi se morajo enostavno sestaviti, da film, igrani ali animirani, lahko poseže po zvezdah. In novi Levji kralj ima vse te elemente – le prave atmosfere ni. Ni občutka, da si kot gledalec del nekega čudovite avanture, da se skupaj s Simbo boriš za prestol ali se zaljubljaš v Nalo, preprosto ni tiste prave povezanosti med dogajanjem na platnu in dogajanjem v dvorani, kakršno različica iz leta 1994 še vedno nosi v sebi in zaradi česar bo ob omembi filma Levji kralj še dolgo tista prva asociacija.