Filmska glasba

Zvezda je rojena

07-l

Odkar se je filmska industrija v kriznih trenutkih pričela z vso svojo težo opirati na različne oblike serialnosti, odkar jih je iz zasilne strategije za preživetje krize povzdignila na raven svojega vodilnega produkcijskega načela, se pogosto že kar vnaprej negativno odzovemo na posamezne ponujene primere. Nedavno smo se tako na primer spraševali, ali resnično zdaj že vsako leto potrebujemo novo zgodbo iz niza Vojne zvezd? V teh dneh pa je eno najbolj pogostih vprašanj, ali se je »zvezda« res morala še četrtič roditi?

V kinodvoranah se je namreč pojavila že četrta inkarnacija hollywoodske klasike Zvezda je rojena, ki tokrat buri duhove predvsem zaradi dejstva, da je bila naslovna vloga zaupana razvpiti pop zvezdnici Lady Gaga. Spomin na verzijo z Barbaro Streisand in Krisom Kristoffersonom, tisto polomijo epskih razsežnosti (tudi dobesedno, saj se je že sicer preko dve uri dolgi film neusmiljeno vlekel), je kljub relativni oddaljenosti, saj je nastal že leta 1976, očitno še vedno razmeroma živ. In ker se je pred dobrim desetletjem pojavilo tudi delo Glitter, skoraj identična – nenazadnje tudi enako obupna –, le malce drugačno naslovljena zgodba, posneta za promocijo še ene pop zvezdnice, Mariah Carey, so se bojazni zdele kar upravičene. Toda razpoloženje se je že po prvih festivalskih testih radikalno spremenilo: z beneškega in torontskega festivala so se namreč pričeli glasno širiti navdušujoči odzivi.

Tako se nas je pred ogledom lotilo vznemirljivo pričakovanje, kakršnega bi pravzaprav moral biti deležno vsako udejanjenje nove vizije nekega klasičnega dela. In Zvezda je rojena je nesporno eno takih del. Morda ne toliko zaradi izvirne verzije, tiste iz leta 1937, v kateri sta nastopila Janet Gaynor in Frederic March in ki je bila nekakšna samorefleksija Hollywooda in njegovega zvezdniškega sistema, pač pa naslednje. Tiste kultne verzije filma Zvezda je rojena, prve v barvah in z razširjeno podobo v CinemaScope formatu, verzije, v kateri nastopi nepozabna Judy Garland in nas očara s svojim jazz petjem. Ta je tudi dogajanje iz filmskega prestavila v glasbeni svet.

A poglavitni izvor tega pričakovanja vendarle ni bila sama »zvezda«, torej Lady Gaga, temveč tisti, ki je njo za svoje delo izbral – avtor filma Bradley Cooper. Že samo pogum, ki je potreben, da se debitant, kakršen je Cooper – film je namreč njegov režijski prvenec – loti takega mita, je vzbujal občudovanje. In njegova drznost, da se danes loti te romance o moških in ženskah, o ljubezni in žrtvovanju, ki se zdi vsaj staromodna, če že ne celo perverzna moška fantazija. No, in nenazadnje je po svoje seveda presenetil tudi z odločitvijo za to konkretno glasbenico. Namreč, čeprav gre za eno največjih zvezdnic sodobne pop glasbe, pa Lady Gaga vendarle odstopa od večine in bi jo težko opredelili za konvencionalno pop zvezdo.

Vse to je Cooper zlil v sodobno videnje neke klasične zgodbe ter z nje spral večino tiste staromodne patine. A ne samo to – zgodbo mu je dejansko uspelo pristno posodobiti ter hkrati prilagoditi povsem drugačnim, sodobnim družbenim razmeram. V njej deluje skoraj vse: od kritičnega premisleka razmer, ki vladajo v svetu glasbe, občutka, da smo dejansko priča vzponu neke glasbenice, pa nenazadnje vse do njunega ljubezenskega razmerja, ki se izogiba patosu, a je vseeno tu in tam romantično in prekleto boleče. Konec koncev pa celo tisti »še enkrat sem te hotel pogledati« deluje sveže in povsem utemeljeno. Tudi za nas gledalce.