Ocene: knjige

Blaž Iršič: Poezija za avtomehanike

LUD Literatura, Ljubljana, 2016

poezija

Leta 2012 je Blaž Iršič pod okriljem Kulturnoumetniškega društva Kentaver objavil svojo prvenko z naslovom Ni moglo trajati. Izšla je v bornih petdesetih izvodih in predstavlja redkost, morda tudi neambicioznost. Nekaj pesmi je objavil tudi pri društvu I.d.i.o.t., nekaj pa jih je posredoval prek javnih branj. Vse našteto pove, da je Novomeščan Blaž Iršič, rojen na začetku osemdesetih, nekako na začetku svoje izpovedne poti. Morda pa tudi na koncu. To zadnje je mogoče sklepati iz besedilca na knjižnem zavihku Poezije za avtomehanike, kjer je med drugim zapisano: „Knjiga, ki jo držite v rokah, ne bo nikoli vaša najljubša. Takšnega sranja še nikoli ni bilo mogoče lupiti v knjigarni.“ Pa tudi naslov knjige, Poezija za avtomehanike, ni prav obetaven. Pridihe slabšalnosti prinaša, nekako cika na prežvečeno punk estetiko; morda pa se z naslovom vrača h koreninam neomarksizma, kjer naj bi poezija osveščala obrtništvo in rokodelstvo. Ob vsem tem je morda upravičena tudi misel, da je takšno samovrednotenje, kakor ga izraža pesnik na najzunajnejšem nivoju knjige, izpostavljeno kot oglaševalski način, kako prodreti do bralstva, otopelega od vseh mogočih bolj ali manj poetičnih izdelkov.

Zbirko je malce umetno mogoče razdeliti na tri dele, ki pa niso formalno označeni. Prvi del sestavljajo daljše pesmi v prostem verzu in raznolikimi vsebinami. Še najbolje jih označuje začetek pesmi z naslovom Pesem brez repa in glave: „Vsaka zgodba potrebuje vsaj enega junaka / in vsako plesišče kopico ljudi, ki plešejo.“ Ta edini junak je kakopak sam pesnik, obdan s kopico kar najrazličnejših sestavin, iz katerih nekako skrpa pesem. V teh pesmih poplesujejo smisli v vseh mogočih ritmih in pripovednih naklonih. A da ne bo pomote: to niso pesmi v prozi, pa naj si zgodbo še tako močno želijo. Bi pa prišla prav bralstvu, da bi morda razbralo tisto, kar se po navadi reče: ja kaj je pa pesnik sploh hotel povedati. Prav predolgost pesmi je vzrok, da se izpovednost skrha in zvodeni.

Drugi del zbirke sestavljajo pesmi pod naslovom Kratke pesmi za tiste, ki ne marajo dolgih pesmi. Verjetno najbolj posrečen del knjige. Te kratke pesmi se spogledujejo z izreki, pregovori in trenutnimi domisleki, ki imajo le v zasnovi pesniški naboj. Za primer take kratke  pesmi je zgledna pesem z naslovom Sosed in žirafa: „Kupil sem si žirafo. / Sedaj imam eno žirafo več kot sosed.“ Ali pa enovrstičnica z naslovom Psička Lajka: „Bog ve, če je ta kuzla res kdaj videla vesolje …“

Po tem sklopu kratkic je še del s spet dolgimi in daljšimi pesmimi, ki se od prvega dela razlikujejo predvsem po vsebini. V pesmih iz prvega dela se namreč pojavljajo kar premnoge pesniške reference v obliki nekakšnih navedkov in sklicev na osebe in osebnosti, ki so književnega ali splošnozgodovinskega porekla. Tretji del pa je precej bolj osebnoizpoveden, mnogokrat naphan z resignacijo. Za primer naj služi zadnji del pesmi z naslovom Osamljena misel:  „Poznal sem tvoj smeh, / sedaj pa sem le baterija, / ki ne paše v tvoj vibrator.“ Kot bi se tudi pesnik nekako naveličal vsega: vsebin svojih pesmi, pesnjenja, in navsezadnje tudi samega sebe. Te pesmi prinašajo nadih dolgočasja, ki naj bi bilo skoraj idealna podlaga za nastanek tako zastavljenih in v tem slogu dosledno izpeljanih pesmi.

S to svojo pozicijo Blaž Iršič nadaljuje sodobno smer v slovenskem pesništvu, kjer šteje le skrajna individualnost. Ob tem velja predpostavka, da le tako lahko nekako izstopiš iz oguljenih in že zdavnaj docela preigranih pesniških načinov izražanja. V podkrepitev temu še navedek iz zadnje pesmi z naslovom Ti dnevi: „Pred smrtjo bi rad napisal dolgo pesem o tem, / kako bom pogrešal tvoj glas, / spomine na otroštvo, / Ku Klux Klan, / pijančevanje, / psa, ki me gleda s prosečimi očmi.“

Za končni povzetek: Poezija za avtomehanike odseva vajeniško in delno pripravniško dobo. Do mojstrstva pa se še lahko pride.