Skladatelj tedna

Trije jazzovski skladatelji

Duke Elligton, Charles Mingus, Thelonious Monk in kaj pomeni skladanje v jazzu

ST 1
foto: ARS

V ciklu o skladatelju tedna se bomo posvetili ne enemu, ampak trem jazzovskim skladateljem, ki izstopajo iz jazzovske zgodovine, ki povedo veliko o tej zgodovini, o tem, kako misliti jazzovsko glasbo. V naslednjih treh dneh se bomo posvečali glasbi Duka Ellingtona, Charlesa Mingusa in Theloniusa Monka, v petek bomo ugotavljali, kako so se na njihove opuse odzivali njihovi nasledniki, v uvodu v cikel Trije jazzovski skladatelji pa se bomo v nekoliko bolj esejsko zastavljeni oddaji spraševali o tem, kaj pomeni skladanje v jazzu, kako nastaja jazzovske kompozicija, kako je tesno zvezana s pravo malo umetnostjo vodenja dobre zasedbe, pa kako misliti jazzovsko kompozicijo v primerjavi z evropsko in nasploh zahodno klasično glasbo.

Iz oddaje:

“Ellington je kot mlad glasbenik, v tridesetih letih študiral partiture Arnolda Schönberga, Charles Mingus je v začetku sedemdesetih let napisal godalni kvartet, Miles Davis je oboževal Ravela, Igor Stravinski je nekega večera v klubu poslušal slavnega beboperja Charlieja Parkerja, ta je z odra zapazil prisotnost slavnega evropskega skladatelja in v igranje Ellingtonovega komada Ko-ko vpeljal motiv iz Ognjenega ptiča Stravinskega. Ta je poklon seveda opazil in od presenečenja menda na tla spustil kozarec z viskijem. Krog se sklene, a to ne pomeni, da naj velike skladatelje med jazzerji preprosto prištevamo k velikim evropskim skladateljem. Razlike so prevelike, da bi jih zabrisali. Jazzovski skladatelj 20. stoletja je tradicionalno bolj podoben evropskemu skladatelju 18. ali 17. stoletja, baročnemu skladatelju, ki tesno sodeluje z izvajalci, ne sklada za abstraktno zasedbo, ampak za glasbenike, ki jih pozna, za priložnosti, ki jo pri tem upošteva, kot član zasedbe vodi ansambel, v njem igra, dele skladb improvizira ter pri tem razmišlja o tem, kako kolektivnost muziciranja uskladiti z individualnostjo svoje avtorske zamisli.”

Glasbeni izbor:

Duke Ellington: Solitude / Thelonious Monk (klavir)
Duke Ellington: The Mooche / The Duke At Fargo 1940
Charles Mingus: Work Song / Mingus at the Bohemia
Duke Ellington: Sophisticated Lady / Thelonious Monk (klavir)
Duke Ellington, Juan Tizol: Caravan / Duke Ellington, Max Roach, Charles Mingus: Money Jungle
Charles Mingus: II B.S. / Mingus Mingus Mingus Mingus Mingus
Thelonious Monk: Bright Mississippi / Monk’s Dream
Duke Ellington: Sepia Panorama / The Duke At Fargo 1940
Charles Mingus: Duke Ellington Sound of Love / Changes Two

druga oddaja
Duke Ellington

Iz oddaje:

“Pri 13 ali 14ih letih je Ellington začel opazovati ragtime pianiste, njihove trike in kot samouk se je vrnil h klavirju. Kmalu je ugotovil, da se ne zmore zares naučiti nobene skladbe. Nov komad je lahko obvladal samo, če ga je sam zložil. Ellington je postal skladatelj, da bi sploh lahko nastopal in pianist je ostal, ker je ugotovil, da lahko sklada.

Nekaj te povezave med glasbilom in invencijo je ohranil vse življenje. Pri dobrem jazzovskem skladanju obstajata dva splošna načina in oba sta povezana z glasbo kot izrazit človeško, subjektivno rečjo. Skladatelj ali aranžer lahko domisli zvok in zanj poišče glasbenike, ki bi bili s svojim zvokom kar najbliže predstavi, ali pa razvije glasbo iz glasbenih osebnosti svoje zasedbe. To slednje je počel Duke Ellington od samega začetka v dvajsetih letih.
Skladal je za glasbenike, ne za glasbila. V aranžmajih posameznih linij ni označeval z glasbili, ampak z imenom glasbenika, ki bo igral part.”

Glasbeni izbor:

Billy Strayhorn: Lotus Blossom / Duke Ellington (klavir)
Duke Ellington: Creole Rhapsody / The Complete Brunswick And Vocalion Recordings
Duke Ellington, Bubber Miley: Black And Tan Fantasy
Duke Ellington: Sophisticated Lady
Duke Ellington: The Mooche
Duke Ellington: Diminuendo And Crescendo In Blue / Ellington At Newport
Billy Strayhorn: Take the A Train / Ellington At Newport, 60th Anniversary

tretja oddaja
Charles Mingus

Iz oddaje:

“Mingusove ambicije skladanja v obsežnejših formah so nekako logično, a vse prej kot enostavno nadaljevanje jazzovske zgodovine – že z bebopom štiridesetih in petdesetih let je jazz izstopil iz modela funkcionalne muzike, namenjene plesu in zabavi – z divje razraščeno melodično in harmonsko izpeljavo preprostih skladb, s tem ko so se bobnarji z gosto igro umikali izrecno ritmični vlogi, z izločanjem znanih vzorcev in postopov, s hitrostjo razvijanja glasbenih novosti so razvili preveč abstrakten, formalistično nastavljen slog, da bi ga sprejeli plesalci, nekdaj prva jazzovska publika – s celotno glasbeno in osebno držo so beboperji dajali vedeti, da igrajo predvsem zase – na celonočnih sessionih, po tem ko so se klubi že izpraznili so razvijali, pilili nov slog, ki je postal glasba za glasbenike.
Ta drža je v resnici podobna, ali pa vsaj analogna avantgardni umetnosti, pri čemer Eric Hobsbawm v sociologiji jazzovskega glasbenika opozarja, da so črni jazzerji s to držo, z izstopom iz modela glasbe za zabavo stopili še v primerjavo z belsko glasbeno kulturo, kar je vsako glasbeno nalogo naredilo dvakrat težjo.”

Glasbeni izbor:

Charles Mingus: Orange Was The Color Of Her Dress, Then Silk Blues
Charles Mingus: Wednesday Night Prayer Meeting
Charles Mingus: Pithecanthropus Erectus
Charles Mingus: The Black Saint and the Sinner Lady (odlomek)
Charles Mingus: Meditations for Moses

četrta oddaja
Thelonious Monk

Poslušali bomo dele obsežnejšega portreta, ki je nastal ob 100. obletnici rojstva Theloniousa Monka leta 2017.

Iz oddaje:

“Monkov odnos z bebopom je tesen, a tudi krhek – sam, delno tudi z drugimi glasbeniki, na primer s trobentačem Dizzyjem Gillespiem in klavirskim kolegom, v začetkih varovancem Budom Powlom je preizkušal širjenje harmonij, zgoščevanje dogajanja znotraj bluesa in forme AABA in še bi lahko naštevali. Tudi ime bebop izvira iz Monkovega imaginarija – sredi štiridesetih je napisal skladbo Bip Bop, komad z onomatopoejskim naslovom, ki sugerira zvok in njegovo gibanje. Pozneje je skladba postala zaključna tema nastopov na manhattanski 52. ulici, kamor se je nekako pomaknilo dogajanje iz Mintonovega kluba – in takrat je Monkov Bip Bop dobil ime 52nd Street Theme, postal pa je zaščitni bopovski komad. Protislovje se začne že s tem, da Monk skladbe ni nikoli posnel, čeprav je jazzovski glasbenik z enim največjih snemalnih katalogov. Protislovja pa so predvsem glasbena, saj Monk, »vrhovni svečenik bopa«, kot se je pozneje enkrat predstavil svoji ženi Nellie, glasbenik, ki je s svojimi razikavami omogočil prehod iz swinga v bebop – bebopa nikoli ni igral, ostal je radikalno oseben, zunaj linije, ki so jo zavzeli Gillespie, Parker in drugi.”

 

peta oddaja
Namesto konca

Jazzovska skladba se ne vpiše v zgodovino kot nespremenljiv artefakt, s prvo izvedbo postane gibka, spreminja se v izvedbah, v koncertih, v času, saj je ne zakoliči zapis partiture, ampak vsaka izvedba. V petek bomo ugotavljali, kako so se na skladbe in opuse treh izbranih skladateljev kreativno odzivali njihovi nasledniki od naslednikov med jazzovskimi legendami do kake rockovske zasedbe ali glasbenika, kakršen je naš Zlatko Kaučič.

Glasbeni izbor:

Charles Mingus: Compositional Theme Story
Thelonious Monk: Skippy / Schlippenbach Plays Monk
Billy Strayhorn: Take the A Train + William Parker: Ebony Interlude / William ParkerOrchestra: Essence of Ellington Live in Milano
Peter Evans: Palimpsest / Peter Evans Quartet Live in Lisbon
Charles Mingus: Meditation (For A Pair Of Wire Cutters) / Dans Dans
Thelonious Monk: ‘Round Midnight / Kombo B, šola Zlatka Kaučiča