Literarni večer

Igor Likar: Sojenje črnemu klovnu II.

Obsežno, palimpsestno zgrajeno delo, v katerem se izmenjujejo poglavja v klasični prozni obliki, strani s sanjskimi dramskimi prizori in poezija.

ivan-kramberger
Ivan Kramberger
foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije / Marjan Ciglič / Siol

Glavni junak romana je Črni Krištof, dolgolasi posebnež, podoba, ki se nam  zdi znana, za katero se zdi, da smo jo srečevali v svojem okolju. Seveda, saj  (gre v resnici zanas v mnogočem spominja na Ivana Krambergerja), dolgolasega dobrotnika in predsedniškega kandidata, ki se je nosil črno, dokler se ni nekaj let pred smrtjo ostrigel in preoblekel tudi v belo.

Črni dimnikar z opico na ramenu, ljudski tribun , ki je hodil med nas z neprizanesljivo besedo, a ki je  prvi klical k samostojnosti dežele in k preporodu družbe v pravičnost in blaginjo zasebne lastnine, a tudi k solidarnosti med enakimi, k pomoči ranljivim skupinam, tj. bolnim, starim, otrokom, k premisleku, v kakšen svet, v kakšno Evropo bi radi stopili.

A ker gre v romanu vendarle za romanesknega junaka in ne za dokumentarno pripovedno delo, se literarno delo SOJENJE ČRNEMU KLOVNU razpleta povsem samosvoje.

Prizori romana se nizajo kot nekakšne freske časov in kot sanjski prizori, v katerih so sledi resničnosti in dokumenta spremenjene s sredstvi radiofonske in pesniške poetike.

Med liričnimi fragmenti, samogovori in poglavji z dogodki od otroštva junaka do njegovih poskusov javnih nastopnih pridig, so tako tudi artefakti kot npr. umetniško stilizirani, izmišljeni magnetogrami, skice neverjetnih dogajanj v okoljih, kamor prihaja junak, in izmišljenih zapisnikov o njih, igrani in peti prizori, pesmi itn.

ČRNI KRIŠTOF: Veš kaj ti povem, novinar? Ena od stvari, v katere sem prepričan je: znati nasmejati ljudi je najlepše poslanstvo. Četudi ni vse, kar govoriš, vedno res. In zakaj bi sploh moralo biti zares vse res? Resnica lahko zbode, zaboli, vzame nasmeh. Lahko zagreni življenje, spre, razdvaja in ubija. Kolikor ljudi, toliko čudi, pravimo. Jaz pa pravim še: Kolikor čudi, toliko pravic do resnice, toliko pogledov na resnico o istem. Kaj praviš?

PRIPOVEDOVALEC: In ga objame kar čez ramena. Vročično misel mu izreče s tehtnim pogledom v oči.

ČRNI KRIŠTOF: In kaj sploh je zares res? Ta svet, ali je res resničen? Ali pa se nam samo zdi, saj odidemo z njega, ne da bi vedeli, ali res je še potem, ko nas več ni? Ali bo tak, kakršen je bil z nami, tudi še naprej!?

PRIPOVEDOVALEC: Poln je vznemirjenja, kakor da bi rad poletel.

ČRNI KRIŠTOF: Veš ponoči sem vstal in napisal neko pesem. Kar prikazala se mi je. Povem ti jo kasneje, med potjo. Naslov ima: Vse je v glavi. Tudi čas!