Ocene: filmi

Mary Shelley

Za Mary Shelley bi pričakovali, da je klasična kostumska biografska drama o pisateljici, znameniti po romanu Frankenstein ali Moderni Prometej, vendar bi bilo to podcenjujoče. Da v središču zanimanja ni zgodovinski portret osebe, zaslutimo že v prvih tridesetih minutah, ko se dogodki vrstijo nadvse hitro: njihov namen je, da gledalcu orišejo duhovno obzorje 16-letne Mary Wollstonecraft Godwin do začetka njenega življenja s pesnikom Percyjem Bysshem Shelleyem, šele slednje pa je tisto, kar ustvari temelje zgodbe, ki jo režiserka želi prikazati. Ritem filma se zato z začetkom njunega skupnega življenja bistveno upočasni, da lahko izpostavi silovite trke med idealizmom svobodne ljubezni, ki Mary in Percyja združi, in resničnostjo osamljenosti, nerazumljenosti, občutkov zapuščenosti, to je trke, bistvene za njen pisateljski razvoj, ki so sploh omogočili Frankensteina. Film je torej predvsem freska geneze pisateljice in njene romaneskne stvaritve, kar pa je tako spretno narejeno, da se tega zavemo šele na koncu filma, ko Mary svoje izkušnje umetniško preoblikuje v svoj najznamenitejši roman. Ko v zadnjem prizoru vidimo še platnico izdaje Frankensteina, na kateri je kot avtorica tudi navedena Mary Shelley – prva izdaja je bila anonimna, saj nihče ni hotel založiti takšnega romana ženske avtorice, večina pa je celo menila, da je avtor v resnici Shelley –, pa se spretno spojijo vse zgodbene niti, tudi tiste, ki so bile nakazane v drncu prvih tridesetih minut: med temi je najpomembnejša vloga Maryjinih staršev, predvsem matere, borke za ženske pravice, ki je o tem napisala pomembna dela, in očeta, knjigarnarja enako svobodnega duha kot njegova žena. Da je lahko tako revolucionaren roman izšel z ženskim podpisom, je zato skoraj idealistična sklenitev kroga, ki pa se je v resnici zgodila. Tudi v estetskem smislu režiserka ni ničesar prepustila naključju: če je zadnji prizor pogled na izdajo Maryjinega romana v izložbi očetove knjigarne, je prvi podoba dekleta, ki ob grobu svoje angažirane matere zapisuje prve literarne poskuse. Barvna lestvica filma ves čas ustvarja asociacije na atmosfero t.i. gotskega romana: prevladuje sivina deževnih dni, kar pa je barv, so zamolkle, in nad vsem je ves čas nekakšna bledica. Svobodomiselnost, ki je Mary združila s Shelleyem, je nakazana v podrobnostih, kot je npr. Maryjina drža, ko na kupu knjig pred očetovo knjigarno sedi med branjem – drža, ki je morala biti v 18. stoletju milo rečeno vulgarna. Življenjski slog Shelleya, v katerem pa je udeležena tudi Mary, pa je prikazan tako, da je celo z današnjega gledišča najmanj zelo alternativen. Če sklenem: film Mary Shelley obliko biografije predela v stvaritev, povsem zvesto upodobljenki, za katero je bila umetnost – kot za vse romantične avtorje – tisto, kar na koncu zares šteje. Tako ni idealistično leporečje, ampak resnica, kar Mary reče Shelleyju po izidu Frankensteina: da iz njune srečno-tragične skupne izkušnje ne obžaluje ničesar, saj jo je ta naredila to, kar je: pisateljico občudovanega romana.