Ocene: filmi

Stalinova smrt

01-l_8sjihzd

Sovjetska zveza pod Stalinom je bila kot državna ureditev nekaj takega, kar je za povprečnega zahodnega opazovalca danes Severna Koreja – država, ki je v rokah enega človeka, ki odloča o vsem: od vprašanj visoke mednarodne politike do življenja vsakega posameznega državljana. Tako ne preseneča, da je dogodek, imenovan v naslovu filma Stalinova smrt, le izhodišče, osrednja pozornost pa je posvečena temu, kar sledi smrti takšnega nenadomestljivega oblastnika in se kot problem zastavlja kar samo po sebi: kdo ga bo nasledil in kako si bo zagotovil podobno, če ne enako oblastniško avtoriteto?

Žanrsko je Stalinova smrt opredeljena kot črna komedija. Da je boj za oblast med nekaj posamezniki lahko poln komičnih elementov, tako značajskih kot situacijskih, je jasno; ali je mogoče boj za nasledstvo po krvavem diktatorju in oblast v eni največjih držav na svetu, ki je takrat imela malce manj kot 200 milijonov prebivalcev, uspešno predstaviti kot komedijo, pa je težje vprašanje. Moj odgovor je: mogoče je. Ne upam si sicer trditi, kakšen odziv film sproža v tistih prebivalcih nekdanje Sovjetske zveze, ki so trpeli, vsaj posredno, pod Stalinovim režimom, a Stalinovi smrti je treba priznati, da kljub komični prevleki pozornemu gledalcu pomenljivo razkriva grozovitosti tega režima, nagnusne zločine, ki jih je počela tajna služba NKVD nad lastnim prebivalstvom, odsotnost vseh zakonov razen zakona moči, ki omogoča povsem samovoljno ravnanje tistemu, ki ima moč v svojih rokah. Nazorno je prikazano tudi, v kakšnem strahu so pod Stalinom živeli ljudje: radijski režiser za življenje trepeta, ker diktator tik pred koncem prenosa v živo zahteva posnetek koncerta, ki se sploh ni snemal, in morajo snemanje na hitro izvesti tako, da koncert ponovijo – a Stalinu je zato posnetek dostavljen z zamudo; pa tudi tisti Stalinu najbližji, njegovi potencialni nasledniki, člani Politbiroja so na milost in nemilosti prepuščeni samovolji, kadar koli se lahko znajdejo na zloglasnem seznamu, ki pomeni samo eno: usmrtitev, ponavadi po mučenju. Komična prevleka torej ničesar od tega ne zakriva, poudari pa še nekaj zelo pomembnega: središčne osebe, kot so člani Politbiroja Hruščov, Molotov, Malenkov, pa tudi obrobnejše kot Stalinova otroka, delujejo groteskno, skoraj kot lutke, ki še po Stalinovi smrti živčno trzajo v strašni negotovosti glede lastnega preživetja. Pod Stalinom pač nikoli ni bilo zares jasno, kaj smeš in kaj ne, zakaj se kdo znajde na seznamu in kdo drug (zaenkrat) ne, zato je bila ta negotovost večno navzoča, kar pomeni, da je bil posameznikov položaj vedno absurden – tako izbira žanra črne komedije navsezadnje sploh ni nelogična, ampak zelo smiselna; pomislimo na primer na brezizhodnost dramskih likov v Beckettovem Čakajoč Godota, za podobno brezizhodnost gre tudi tu. Črna komedija Stalinova smrt podobno kot omenjeno Beckettovo delo zato v resnici ni komična: odlično pokaže, v kakšne nesrečne spake, v kakšne nebogljene marionete, v kakšne napol norce se spremenijo ljudje, če so neprestano v strahu za svoje življenje in pri tem sploh ne vedo, kakšna so pravila za preživetje, saj so ta odvisna od trenutnih razpoloženj, muhavosti enega samega vsemogočnega vladarja.