Knjige

Frédéric Gros: Filozofija hoje

Prevedla Jedrt Lapuh-Maležič; Ljubljana : VBZ, 2017

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: ars

Če se zdi stvar s hojo preprosta, potem se motimo, kot če bi iz fiziologije glasilk in jezika sklepali, da je organsko preprosto biti odličen govorec. Tako kategoričen je tudi Frédéric Gros, profesor filozofije na eni pariških univerz ter pisec filozofskih študij in esejev, avtor knjige Filozofija hoje. Kljub mnogim omembam in kontekstom, ki jasno sporočajo, da je tudi pisec sam srčen hodec, se bralcu ni treba bati zadrege, da ga naskakuje obseden vernik oziroma neizprosen čistun. Vidik kakovosti se ne opira na kvantiteto in obliko, saj je kreativna in mentalno-duhovna dimenzija hoje lahko zajeta tako v kratek sprehod po mestu ali parku kot v pravo večtedensko pešaško potovanje. Toda najprej je na vrsti opredelitev oziroma izbira: Gros je popolnoma nedvoumen že v prvem poglavju, že s prvim naslovom, že s prvim stavkom knjige, in sicer z domala maksimo Hoja ni šport! Ne gre za nastopanje, za spektakel, trg, denar, temveč za samotno dejanje, ki čisti pot k odkrivanju lastnega jaza ter njegovega prostora, njegove vloge. Za najzanesljivejše udejanjanje in osmišljanje svobode.

Koncept knjige Filozofija hoje je posrečeno nazoren, slikovit, obenem poglobljen, raznovrsten in spretno premrežen. Izmenično se nizajo poglavja s tremi usklajujočimi se vidiki. Najprej seveda avtorjeve kontemplacije in refleksije oziroma osvetljevanje značilnosti in dobičkov hoje. Res je, večina plemenitih lastnosti hoje se zdi v eri preobloženosti z balastom konzuma in digitalne demence smešno zastarelih in praktično neprivlačnih, kar pa seveda ne pomeni, da vrednote, kot so skromnost, tišina, elementarnost, navzočnost, počasnost, niso prave. Nasprotno: to je dokaz, da so! Drugi splet avtorske fascinacije se ukvarja z različnimi tipi in nameni hoje, torej obdeluje tako romanje kot mestno postopaštvo, tako smisel ponavljanja kot zavestno opredelitev z motivom in načrtom. Kot čudovite ilustracije (mimogrede: avtor uporablja lep, bogat, domala poetičen jezik v stavčnem ritmu, ki dejansko spominja na hojo!) pa so med drugimi nanizana poglavja s kratkimi biografijami znamenitih hodcev, seveda s poudarki, kaj jim je hoja pomenila: Nietzscheju ustvarjalno nahajanje v prostoru, Rimbaudu pobeg, Thoreauu temeljito predajanje in sprejemanje divjine, Rousseauju budno sanjanje, Gandhiju tako rekoč politični program in obenem mistično prakso … Celotna slika je izredno posrečeno posvetilo, ki se nikjer ne preda skušnjavi, da bi postalo manifest, program, poziv k slavljenju.

Filozofija hoje noče in po svoji izvedbi tudi ne more odbiti tistih, ki se v filozofskih besedilih preprosto ne znajdejo. Je izčrpen, v isti sapi skromen in razkošen vpogled v samo prvinskost človeškega delovanja in sebstva. Ne le skozi hojo pokončnega bitja, temveč enako močno skozi prodornost njegovega uma in duha. Ali kot zaključuje Frédéric Gros: Hoja je preizkus, s pomočjo katerega postanemo navzoči sami po sebi.