Lojze Smasek: Post scriptum – Ciklus posebnih oddaj s kritikami Lojzeta Smaska o radijskih igrah

Pomembno novost in obenem zagotovo tudi posebnost, neobičajnost, izjemnost, najbrž celo kar edinstvenost so na nacionalnem radiu v programu radijskih iger plasirali njegovi snovalci s pripravo in uvedbo posebnega, po napovedih kar celoletnega cikla vsakotedenskih, sredinih, za zdaj zgodnjepopoldanskih oddaj, naslovljenega Lojze Smasek: Post scriptum, z izborom kritik radijskih iger iz bogatega kritiškega opusa Lojzeta Smaska, ki je štiri desetletja, kot poudarjajo snovalci cikla, z budnim ušesom kontinuirano spremljal ustvarjanje radijskih iger in o njih pisal, pri čemer so radijsko predvajane kritike izbrane iz knjige njegovih kritiških zapisov o radijskih igrah, naslovljene Post scriptum in lani izdane pri Slovenskem gledališkem inštitutu.

Ta uvodoma omenjen novi, poseben, neobičajen, izjemen, če ne celo edinstven radijski podvig s plasiranjem misli Lojzeta Smaska o radijskih igrah je po navedbah “še posebej pomemben v času, ko je radijska kritika povsem izginila in ko o (sicer zelo; op. p.) živi zvrsti (radijske igre; op. p.) noben medij ni več pripravljen niti poročati”. Iz vsega tega pa je popolnoma jasno, da so snovalci cikla bili vsaj na začetku pred velikim (najbrž niti ne enim samim) vprašanjem, kako poslušalcu radia nasploh in še posebej prav radijskih iger čim pristneje radijsko predstaviti kritike, napisane izvirno za čisto drug(ačen), tiskan medij in lani izbrane za medijsko prav tako drugačno, omenjeno knjižno izdajo.

Sodeč že samo po prvi oddaji iz cikla, predvajani 10. januarja 2018 v terminu od 13:05 do 13:25, je možno z gotovostjo reči, da se snovalci cikla nikakor niso odločili za “suhoparno branje” kritik (kar bi sicer bilo možno “po liniji najmanjšega odpora”, toda zelo malo verjetno ob tem, da si ravno prizadevajo za ponovno kritiško uveljavitev zvrsti radijske igre), temveč da jim uspeva predstavljati kritike radijskih iger že skoraj kot nekakšne radijske igre same po sebi, a jasno na nekoliko bolj pripovedovalski način. To je velika zasluga predvsem zelo doživete, polnokrvne, skoraj radijsko-igrske interpretacije kritik(e), kakor jo (je) že uvodoma v cikel plasira(l) prekaljeni govorec Ivan Lotrič, seveda pa tudi številnih drugih nepogrešljivih dejavnikov, na primer predvajanih odlomkov iz kritiško obravnavanih radijskih iger ter izbora ustrezne glasbe, ki poslušanje kritik že od začetka učinkovito napoveduje in poudarja.

Vprašanje, ki se (lahko) pojavlja, je skoraj neizogibno, na kakšnih izhodiščih so (bile) izbrane kritike. Zdi se namreč (in to hvalevredno), da niso bile edino merilo, temveč da so merodajne bile tudi same radijske igre (tako je vsaj mogoče soditi po njihovih predvajanih odlomkih). Kritike, ki smo jih slišali, poudarijo vse bistveno, iz česar je zgrajena določena radijska igra in zaradi česa si zasluži pohvalo ali po drugi strani celo nenaklonjeno kritiko. Če pa je predvajani izbor kritik bil narejen tudi na podlagi samih radijskih iger, je po njihovih odlomkih mogoče sklepati, da so to takšne, ki si še vedno zaslužijo pozornost poslušalstva zaradi svojih še vedno aktualnih zelo raznolikih vsebin ali kažejo pohvalno široko raznovrstnost radijsko-igrskega ustvarjanja nasploh (za poslušalstvo vseh generacij) ali jih zaznamujejo odlične igralske interpretacije in presenetljivo izvirne glasbene opreme (vključno z domiselnimi zvočnimi učinki) in povrhu vsega nadvse bistvena, izredno večplastno oziroma prostorsko dovršena zvočnost.

Skratka, pričujoči cikel se po prvih štirih oddajah zdi nedvomno uspešen radijski podvig.