Ocene: knjige

Katja Gorečan: Neke noči neke deklice nekje umirajo

Književno društvo Hiša poezije, Ljubljana, 2017

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: ars

Pesnice in pesniki želijo prebiti ozke meje poezije. Praviloma pesnice in praviloma mlajša pesniška generacija. Zdi se, da je tudi čas dozorel ali vsaj dozoreva za to, da se spustimo v avanturo, ne zgolj kot avanturo igre, pač pa kot avtentično občutje sprememb v svetu, sprememb duše, ki je stara, kot je star svet. Temu se pridružuje tudi pesnica Katja Gorečan z dramatsko pesniško zbirko Neke noči neke deklice nekje umirajo.

Knjižica Katje Gorečan je sanjska reminiscenca prizorov z epilogom, kar lahko beremo kot poezijo dramo oziroma navodilo za koreodramo. Poezija v tej zbirki je postala slika nekih sprevrženih dejanj, s katerimi se soočajo deklice, poetičnost besedila pa nas ne sme napeljati k nedolžnosti zla, ampak h krhkosti in resnični notranji moči vseh deklic na svetu.

Sedem prostorov oživljanja, torej sedem enot koreopesmi duhov, senc, sanj in volkov, kakor jih je podnaslovila avtorica, prinaša sedem kritiških, bolezenskih stanj sveta ugledališčenih duhov, ki še vedno strašijo in aktualizirajo resničnost stvari, ki se vedno znova materializirajo kot strašljive sence bivanja, priklicujoč najbolj zavržena dejanja iz preteklosti in osvetljujoč današnji čas povzročanja zla.

Pesnica prav nič ne moralizira, ko piše o sežiganju zadnje čarovnice na grmadi, o Palčkovi bandi in udbaših na vratih, ki zvlečejo očeta po tleh do voza, o posiljevanju punce z duševnimi motnjami sredi gozda, o nasilju moškega nad deklicami, ki ničesar več ne čutijo, ker so prazne, popolnoma prazne, zgolj koža: »samo koža, ostanejo sledi rezanja«.

Nasprotno, v strašljivo poetičnem besedilu, v tej srh zbujajoči grozi, se odstira vsa simbolna tragičnost sveta deklic, ki pa nasilja nad seboj ne vračajo z nasiljem, ampak z globoko občutenim so-čutjem, tako rekoč z nadčloveško obdarjenim videnjem in razumevanjem samega zla, ki ga prenašajo čuječe tiho, obrnjeno navznoter, v navidez pasivnem trpljenju in bolečini. Toda pozor: vsaj na dveh mestih se izkaže, kako drugače dejavne so, zaščitnice volka, ki umira: »ženske dobijo ostre kremplje in dolge, ozke gobce«

Predstavnice same narave v njeni biti iščejo človeški dotik so-čutenja. Deklice to zmorejo, kot bi bile tajno povezane s samim središčem narave, kjer starka vse ve, okostnjakinja vse voha, jokajoča ženska vse vidi, čarovnica vse sliši, ženska vse zaznava, deklica vse išče, deklica, ki se je ravno rodila, preveč čuti. Prav tako na koncu pesniške zbirke, v pesemskem epilogu Iz neke noči v neko jutro, pove:

»Če me najdeš / jaz tebe najdem / se potem še srečava / vem sedaj … ko bodo prišle / velike smrti / te bom držala za roko / ti boš držal mene / takrat naju ne bo ničesar več strah. // Spustila se bova kot dve kaplji v ocean.«

Po drugi strani se tihe, a odkrite obsodbe nasilja v zbirki kar vrstijo, ena najbolj značilnih je ta, ki pravi: »spal bom s tabo in svojega boga vtisnil vate«. Ali: »Vse, kar je življenja ubiti / zaklati / požgati z noži v rokah«.

Toda deklice imajo moč, da izničijo nasilje nad sabo, nad žensko, nad samo naravo, imajo moč, da »razrežejo grožnje za hrbtom«. Nemočen je samo moški kot predstavnik vladajoče patriarhalne hierarhije, vihti zgolj nož, grozi in uničuje življenje.

Skupni imenovalec dramatski lok koreopesmi v zbirki Neke noči neke deklice nekje umirajo je priklicevanje demonov, senc strahu. Deklice zaklinjajo, nagovarjajo, narekajo, izrekajo, zarotujejo, vzklikajo: »in vse, kar smo kdaj ljubile / naj stopi iz gozda,« naj iz gozda stopi univerzalna, neumrljiva duša sveta, duša volka prabiti narave same. S simbolom narave so tudi same zaščitene. Deklice varujejo svet pred zločinom in ohranjajo svet v ravnotežju pred propadom.