Ocene: knjige

Svetlana Makarovič: Zima vezilja

Risbe Andrej Brumen Čop; Mladinska knjiga; Ljubljana 2016

zima-vezilja

V novi pesniški zbirki Zima vezilja je Svetlana Makarovič vse tisto, kar je bila že prej: dramatična, mrakobna, zajedljiva, eksplicitna o človekovi brutalnosti, pronicljiva in objektivna hkrati, pa vendarle za takšen kalup pesmi, kot si ga je tokrat izbrala, izumlja nove perspektive. V trivrstičnici “Ne premakne se. / Ivje se ne osuje. / Veverica, spiš?” se definira kot oko kamere, ki tiho rezimira; občutek je, kot da bi avtorica skušala biti čim manj navzoča in bi kljub retoričnemu vprašanju skušala – v naravi – zasedati čim manj prostora. Čeprav je pozorna opazovalka narave, ne gre za klasično voajersko pozicijo, pač pa Svetlana Makarovič v teh izrazito impresionističnih, zaradi vseprisotnosti narave že murnovskih pesmih, ki jih riše kot z vodenkami na papirju, kar najbolj izloča svojo prisotnost. Seveda so drobna videnja, drobna razpoloženja, še vedno njena, vendar pri tem ne vsiljuje lastnih interpretacij, pač pa skuša z nekaj hitrimi potezami zajeti ves univerzum: “Mesec visoko, / v vrhu smreke je svetlo. / Snežna sovica.”

Ker avtorica komentira človekovo nasilje nad naravo, skuša sama kot pripadnica te iste nasilne rase stišati glas in na trenutke imamo občutek, kot da bi pesmi mrmrala, če ne šepetala, hkrati pa je po drugi strani njena govorica primarna. Zdi se, kot da jezik kriči in hoče odslikavati stanje v naravi, ki je že samo po sebi kruto; v tej krutosti človek še dodatno napeljuje pasti in s tem prizadeva predvsem živali: “Žled čez vrbin lok. / Človek nastavlja pasti. Le ena prazna.” Svetlana Makarovič v zbirki Zima vezilja ne pridiga o škodi, ki jo počne človek, čeprav je hkrati zelo eksplicitna. Moralizmu se odreka, a ohranja čudenje, hipno vznesenost, ki skupaj s spevnostjo nekaterih pesmi meji že na igrivost. Menjavanje čustvenih registrov, od dramatičnih do otroško spevnih aluzij, daje posameznim pesmim ne le posebno občutje, pač pa tudi na ravni knjige povzroči, da bralec hlasta za vedno novimi pesmimi in ne glede na to, da so si vse motivno-tematsko precej podobne, čuti potrebo po vedno novem razpiranju, če ne bi bilo smiselno govoriti že o razpiranju skrivnosti.

Temu botruje tudi dejstvo, da se trivrstičnic Svetlane Makarovič drži poseben formalizem. Premišljeno ustvarja sekvence in s tem stopnjuje ritem pesmi, ki se jih hkrati drži izrazita epska, zgodbena zasnova. Začne na primer z najbolj ranljivo podobo, ob njo postavi truplo lisice in nakaže vzrok za “smrt”, ki deluje kot posmeh živemu: “Smrčki v brlogu. / Mrtva lisica v snegu?/ Leskeče se žled.” Na prvi pogled hladen, formalističen pristop, kjer je vsak verz zgodba zase, na perfiden način izumlja prostor liričnosti. Med posamičnimi verzi bomo tako zaslutili prazen prostor, za katerega je mišljeno, da ga avtor napolni s svojimi projekcijami, še bolj pa gre za to, da Svetlana Makarovič izumlja način, kako govoriti o neizgovorljivem. V pesmi “Meč je zarjavel. / Primrznjena je na njem / človeška solza.” imamo občutek, da avtorica govori o točno določeni stvari, čeprav se resnica skriva v tistem, kar ta pesem zamolči. Ali kot bi dejal lik iz Malega princa: “Bistvo ostaja očem nevidno.”

Milina, ki posredno prihaja v te pesmi, pa ne pomeni samo avtoričine posebne perspektive, kot da bi dogajanje opazovala iz zraka, pač pa pesem, predvsem na pomenski ravni, razpre: “Deževalo je. / Kamen v obliki srca. / Koža iz ledu.” Besedo “mraz” ali pa “zima”, ki je zajeta tudi v naslovu, lahko beremo v dobesednem, pokrajinskem smislu ali pa v prenesenem pomenu. V drugem primeru obe sestopata v bližino človekove brezobzirnosti, še bolj pa smrti. In spet, ko se zdi situacija skrajno dramatična, Svetlana Makarovič naredi ključen obrat in se poigra. S tem v notranjo dramaturgijo vnese lahkotnost, hkrati pa to nakazuje tudi njeno resnicoljubnost: “Nag in premražen. / Hišo bodo zrušili, / vija vaja ven.”

Seveda je očitno, da je o določenih temah v literarnih delih mogoče spregovoriti samo s postopki potujitve, toda iztek zbirke “Ptički, vprašam vas. / Al’ bo že skoraj pomlad. / Ko nas več ne bo.” med drugim govori o izvoru pesničine rahločutnosti. Ta se poraja iz občutka minevanja oziroma priznanja, da so tako živa kot mrtva bitja fluidna.