Mladi levi: polnost časa

Mladi levi: polnost časa bi prav lahko bil še eden izmed dokumentarcev o znani, legendarni glasbeni skupini iz šestdesetih, sedemdestih let, ki jih pogosto srečamo v svetovni televizijski produkciji, vendar je film o slovenskih glasbenih povratnikih v podobi nekoliko starejših levov veliko več kot to. Predvsem po zaslugi režiserja, montažerja in soscenarista Dejana Batoćanina, ki je skupaj s soscenaristko in producentko Anjo Kajzer dramaturško odlično izpeljal pot oživitve neke glasbene skupine in njihovega jubilejnega nastopa, oživitve, ki govori še o marsičem drugem kot o glasbeni skupini kot taki.

Seveda v filmu izvemo tudi veliko o njej in to na duhovit, iskriv način z nezamenljivim nostalgičnim pridihom. Izvemo na primer, da delovanje skupine med letoma 66 in 75 sami nekako delijo na dve obdobji, prvega zaznamuje Bor Gostiša, pobudnik njene ustanovitve in poznejši odcepljeni član, drugega pa Janez Bončina Benč. Ali – da je bilo prvo obdobje bolj v znamenju popevk in drugo rocka, soula, bluesa in jazza ter da so takrat začeli ustvarjati tudi svojo glasbo, za kar je bil zaslužen Dečo Žgur. V filmu je veliko anekdot – Mladi levi so zasloveli po nekdanji Jugoslaviji in naslov enega od člankov je bil: Mladi levi, muzičke mašine, programirane za 21. stolječe – kitarist Dušan Kajzer k temu doda, da iz tega logično sledi njihov povratek konec leta 2014. Takih humornih začimb je še veliko: na samih vajah, ob spominih na snemanje prve plošče, na »švercanje« inštrumentov in tehnične opreme iz Italije, ob pogovorih o sanjskih honorarjih ali na Italijana, ki je Dušanu Kajzerju pomagal zamenjati struno na kitari in se je pozneje izkazalo, da je bil sam Carlo Ponti.

Toda Dejanu Batoćaninu in ekipi je uspelo še nekaj drugega: vsebinsko resnično ujeti drugi del naslova filma – polnost časa. Tu ne gre le za uvid v intenzivno doživljanje življenja Mladih levov pred dobrimi štiridestimi leti, ampak za filmsko subtilno izražen občutek, kaj polnost časa sploh je. Dobro premišljena izbira črno-bele slike ali domiselna, tekoča in učinkovita montaža sodobnih in arhivskih posnetkov k temu veliko pripomore, še veliko bolj pa morda sama dramaturgija dokumentarne pripovedi. Batoćanin se je očitno že od vsega začetka oprl na znano fluidno strukturo članstva Mladih levov – nekateri člani so res ostajali, veliko pa se jih je zamenjalo; in takó polnost časa morda najbolj začutimo prav ob vpeljavi treh mladih glasbenikov, ki se skupini pridružijo na vajah za jubilejni koncert, Igorja Matkovića, Matevža Šaleharja – Hama in zaradi sorodstvene povezanosti z nekdanjim, pokojnim članom morda še najbolj Petra Ugrina. Ta imitacija menjavanja članov skupine učinkovito strne bistvo Mladih levov, s prikazom prepleta medgeneracijskih in sploh umetniških sinergij poudari njihovo večno mladost in prodornost. Batoćaninov filmski prvenec je v resnici nekakšen glasbeni esej o času in ne glede na sklenjenost in vsebino dogodka, ki ga prikazuje, gledalcu pušča veliko prostora za razmislek tudi zunaj glasbenega okvira – nekako v obliki vprašanja s filozofskim poudarkom: zakaj so Mladi levi tudi po štiridesetih letih še vedno vredni svojega imena.