Ocene: knjige

Nataša Sukič: Piknik

Škuc, Ljubljana, 2015

piknik-sukic

Piknik, najprej zamišljen kot zbir desetih samostojnih kratkih zgodb, se je skozi nastajanje prelevil v romaneskno tkivo, ki bi se prav tekoče bralo tudi brez misli na mednaslove. Ti podčrtujejo obrobne detajle, ki pretanjeno poudarjajo pomenske odtenke posamezne »zgodbe«, hkrati pa, brani brez konteksta, navdihujejo dramaturško linijo celotne pripovedi, z njenim odprtim koncem vred. Podobno kot večina tematskih odtenkov romana je ta konec navržen kot možnost, vendar se kljub metaforični patini bere apokaliptično zastrašujoče.

Pisava Nataše Sukič je vselej brezkompromisno usmerjena v prevpraševanje lezbične tematike, kar je praviloma tudi sinonim za margino. Tej so v sodobni permisivni družbi pripadniki homoerotičnega odnosa vselej zapisani, saj, tako pri Sukičevi, v tej družbi ne figurirajo enakovredno mainstreamovski populaciji. Ne le v zasebnosti, ampak tudi v socialnem kontekstu. Tovrstno ostro kritiko sodobne (slovenske) družbe, ki je v avtoričinih prejšnjih delih osrednja tematika, Nataša Sukič večkrat pripelje do skrajnosti, usodne za njene vase zazrte, inteligentne, a za površen, pragmatično usmerjen in surov sodobni svet zvečine preobčutljive akterke. Od tod značilna eksistencialna tesnoba, ki prežema vso njeno pisavo, ki pa je v Pikniku manj vidna in vsaj na pogled manj ostra. Zmehčana in kljub ostrim bodicam, uperjenim v kritiko družbe in sveta, ki ga človek nepovratno ugonablja, figurira od znotraj, na globlji, intimnejši ravni. A čeprav so se neposredni odtisi družbene represije umaknili, se protagonistki še vedno umeščata na socialni in duhovni rob.

Kljub temu Piknik odpira novo poglavje v avtoričini pisateljski drži. Bralec sledi zvečine notranjemu glasu prvoosebne pripovedovalke, ki odstira obsedenost z ljubimko Ano oziroma nepredelano in zato intenzivno reminiscenco na nekdanji odnos z njo, ko se je, kot piše, »prismejala mimo in po tistem ni nikoli več zares odšla.« Kar pomeni zgolj to, da je privid Ane za razklano pripovedovalkino dušo navzoč tudi potem, ko je zares odšla. Obe umetnici, besedni ustvarjalki, spopadajoči se s konico mladosti, sta opremljeni z ustreznimi travmatičnimi izkušnjami, ki v temelju izrisujejo njuno sedanjost in prihodnost. Njuno držo morda najjasneje nakazuje lik iz filma Oblaki nad Sils Mario, s katerim se v množici namigov na sodobno pop kulturo poigrava avtorica: »Sami sebe projiciramo v prihodnost, namesto da bi se osvobodili preteklosti«.

Obe protagonistki sta zaznamovani z veliko potrebo po pripadnosti in ljubezni ter s še večjo potrebo po svobodi, miru in tišini, tako v umetniškem kot v zasebnem življenju. Četudi obe, podobno kot avtoričine prejšnje junakinje, še vedno čutita, da lahko svojo intimno naravnanost v družbi izživita zgolj med sebi enakimi, si ljubimki vendarle zgradita svoj svet v majhni leseni hiški v neokrnjenem delčku hrvaške Istre. In čeprav sta občasno oblegani s komentarji sosedov, ki se z vdorom tujk počutijo ogrožene, se zdi, da sta našli idealen prostor za življenje v dvoje in za bivanje v enosti, najsi je ta zapolnjena z ustvarjanjem ali z obsesijami.

Vendar v njun svet začnejo vdirati vse bolj strašljivi nočni zvoki. Kljub njihovemu naraščanju Sukičeva nikoli ne razkrije, ali gre za resnični vdor od zunaj ali zgolj za pripovedovalkino obsedenost, še manj, kam so pripeljali pripoved. V romanesknem tkivu figurirajo kot zlovešča napoved nečesa mnogo večjega in mnogo bolj usodnega, kar naj bi doseglo vrh na napovedanem pikniku. Na ta način naslov evocira več pomenov, vendar v maniri opera aperta nobeden ni pravi oziroma edini. V kontekstu celotnega romana, in tudi celotnega opusa Nataše Sukič, namiguje na vseobsegajočo svobodo, tisto, ki jo pripovedovalka, pisateljičin alter ego, tako neumorno išče, pri tem pa se, »odrezana v gležnjih«, nikakor ne zmore razplesti iz klobčiča osebne drame, ki ga, namesto da bi ga razmotavala, vse bolj vozla. Ali kot je v enem svojih prejšnjih del zapisala avtorica: »Nomad sem, iskalec utehe, desperados, ujet v meglice halucinogenih sanj.« In morda res samo ona pozna »žalost svetlobnih bliskov, ki na trakove režejo temo v nas in živčno brišejo svet.«

Svoboda je zato še vedno iluzija, skrita pasija, hrepenenje, metafora, ki je akterji Sukičeve ne morejo ali ne želijo zamenjati za bivanje v dvoje. Da eno z drugim ne gre, so že zdavnaj ugotovili. Naposled pa naslov ironično namiguje na vesel in sproščen dogodek, ki naj bi se zgodil ob koncu romana. Ali se bo res zgodilo nekaj drugega, izvemo zgolj kot napoved, kot možnost torej, s katero avtorica konča pripoved, v kateri se prepletajo aluzije na izjemne literarne predloge. Med njimi izstopa v sodobni slovenski literaturi večkrat prepoznana zapostavljena klasika Djune Barnes Nočni gozd.

»Se bo zgodil trk? Nas bo njegova gravitacija uničila?

Kot je bilo zapisano – Zemlja se bo tresla, vulkani bodo bruhali, morje se bo dvignilo in zalilo priobalne pasove, tam, kjer je bila prej voda, bodo puščave, sonce nekaj dni zapored ne bo vzšlo.

Bolj širnega neba od neskončne črnine si ni mogoče predstavljati, kot ne večje samote od rezke tišine ranjenega planeta.

Ana, z gravitacijo bo narobe vse, lebdeli bomo, trdnost tal se nam bo izmikala pod podplati, odrinili se bomo v zrak in viseli v njegovi nesnovnosti in praznini, preden bomo padli nazaj na zemljo, tri sekunde bomo padali in sčasoma vse dalj, in ne več nič cela dve sekundi, kot smo padali doslej; okrog naših glav bo bliskalo vesolje in ob vsem tem veličastju, tako si predstavljam, bo obmolknil ves planet.«