Knjige

Michel Foucault: Rojstvo biopolitike

Krtina, Ljubljana, 2015; prevedel Aljoša Kravanja

rojstvo-biopolitike

Novi koncepti pogosto pritegnejo veliko pozornosti, saj obetajo spremembo ustaljene paradigme in s tem možnost izboljšanja na videz vedno slabega obstoječega stanja. Biopolitika je eden tistih konceptov, ki zaradi nepričakovanega spajanja dveh sicer različnih terminov vznemirja že sam po sebi. Kaj pa naj bi pravzaprav biološko pripenjalo na politično? Za nastanek termina se moramo zahvaliti Foucaultu, čeprav so tovrstni poskusi obstajali že pred tem, vendar ga je šele ekstravagantni francoski mislec razvil v relevanten teoretski koncept.

Kot vse pri Foucaultu je tudi biopolitika izmuzljiv termin. Da se je muzal tudi avtorju samemu, je več kot razvidno iz uvoda v enega zadnjih predavanj, kjer avtor pravi: „Rad bi vam zagotovil, da sem sprva res hotel govoriti o biopolitiki, a ker so stvari takšne, kakršne pač so, sem se na široko, morda preširoko razgovoril o neoliberalizmu, nato pa o neoliberalizmu v njegovi nemški obliki.“ In to res drži, saj o biopolitiki neposredno praktično ni govora, ali kot je v spremni besedi zapisal Zdravko Kobe: sama beseda, se v celotnem delu ne pojavi niti desetkrat. A to na nek način še ne pomeni, da je govor o biopolitiki v celoti odsoten. Pravzaprav je bolj verjetno, da sta biopolitika in neoliberalizem tesneje prežeta in da je biopolitika svoj glavni izraz doživela prav skozi neoliberalizem. Četudi naj bi ta predstavljal ožji termin ali realnost, seveda pripomore k razumevanju širše teorije biooblasti in biopolitičnega.

Teoretska raziskava neoliberalizma je bila pred štirimi desetletji, spet po besedah pisca spremne besede, nekaj pionirskega. A v tej točki nastane ključni problem dela Rojstvo biopolitike – gre namreč za sveženj predavanj in ne za zaključeno knjigo, torej za raziskovanje in ne za podajanje dognanja. Foucault je namreč pod označevalec neoliberalizem resda uvrstil vse, kar danes razumemo kot neoliberalne prakse, vendar ne smemo pozabiti, da neoliberalizem ni izšel iz teoretskega vakuuma, ampak je nastajal kot teoretsko-praktični projekt. Najboljši dokaz za to je prav ta  knjiga, v kateri Foucault v velikem loku in v svojem klasičnem načinu predstavlja razvoj in nastanek neoliberalne teoretske misli. Navaja avtorje, kot so Hayek, Friedman, Röpke in drugi, ki jih neoliberalne ekonomske šole danes štejejo za praočete teorije. Zato bi bilo nesmiselno govoriti, da je Foucault prvi zaznal neoliberalizem kot tak, prejkone bi skozi politično prizmo lahko rekli, da je bil prvi levičar, ki je skušal misliti nekaj, kar je že obstajalo in kar so levi teoretiki v celoti zanemarili.

Kako torej delo Rojstvo biopolitike umestiti v širši kontekst. Verjetno je najbolj smiselno vztrajati pri tem, da gre za eno prvih analiz neoliberalizma na strani leve politične provenience, hkrati pa za ponavljanje tistega, kar so drugi teoretiki še predstavljali kot projekt. Foucault tako povsem pravilno analizira neoliberalizem in ga dobro loči od liberalizma, kar je sicer razlog pogostega teoretskega mešanja tudi v modernih časih. Liberalizem namreč z vidika neoliberalizma polaga preveč upanja v politiko laissez-faire, medtem ko neoliberalizem zahteva ustvarjanje pogojev trga, ki sam po sebi sicer ne more obstati. Nevidna roka sicer resda upravlja po lastnih mehanizmih, a je tudi njej treba omogočiti, da deluje, in k temu se zavezuje neoliberalna ideologija. Če preskočimo na biopolitiko, pa je mogoče skleniti, da se država na nek način umika iz življenja posameznikov samo zato, da bi skozi zadnja vrata lahko vstopila v podzavestno in od tam slehernika toliko lažje usmerjala. Trg pri tem pomeni zgolj mehanizem za uravnavanje življenja državljanov. Gre skratka za individualizacijo problemov in uzurpacijo družbenih uspehov.

Foucaultova analiza ostaja relevantna tudi danes, čeprav so številni teoretiki, kot so David Harvey in drugi, pojme neoliberalizma, biopolitike in biooblasti jasneje izrazili in seveda upoštevali vse dogajanje preteklih štiridesetih let. Delo Rojstvo biopolitike zato pomeni unikum svojega časa, zaradi kompleksnosti in narave Foucaultovega dela pa ponuja tudi zanimiva izhodišča za nadaljnje analize.